Po verovanju Altajcev človek z zadnjim izdihom pred smrtjo izstopi iz srednjega sveta. Njegov duh in duša se vrneta k Stvarniku, telo in genski spomin pa v spodnji svet k svojim prednikom. Altajci verjamejo, da je vse v naravi živo in ima svojo dušo. Predstave o duši so najpomembnejši del vsake teologije. Pojmovanje duše pri Altajcih je precej drugačno kot v drugih religijah. Misionarji, ki so se stoletja trudili, da bi Altajce spreobrnili v krščanstvo, so morali priznati, da to ljudstvo ne more sprejeti krščanstva prav zaradi svojega posebnega pojmovanja duše. Težave je povzročal že sam prevod besed duša in sveti duh v altajski jezik. Altajskih besed za dušo - kut, tin in surub eze (ali sjune) pa tudi ni bilo moč prevesti in razumeti v smislu krščanskega pojmovanja duše. Altajci človekovo duhovno bistvo razumejo kot trojstvo. Tako kot je troglava sveta gora Altajcev Beluha, tako je "troglava" tudi altajska duša, ki jo sestavljajo nebesna duša (kut), zemeljska duša (tin) in duša prednikov ali genski spomin (surub eze).
Maria Ana Kolman in Viktorija Arkadjevna Tadirova
Nekateri moški si puščajo ajdar tudi v odrasli dobi in ga spletajo v kito, ki se imenuje bajdali čač. Ta običaj je bil v preteklosti značilen predvsem za moške, ki so se v bojih odlikovali po izjemni hrabrosti. Nosili so ga do svoje smrti. Ena največjih sramot je bila izgubiti bajdali čač v boju. To je bilo strašnejše kot izgubiti glavo. S tem je bojevnik namreč izgubil svojo moč. Moški, ki se je vrnil z boja brez svoje kite, je veljal za glasnika težav in nesreč v skupnosti.
63
vdihom, prestopi na Zemljo. Prvih štirideset dni se otrok privaja na zemeljsko življenje, zato Altajci strogo upoštevajo pravilo, da otrok v tem času ne sme imeti nobenega stika z okoljem in ljudmi izven ožjega družinskega kroga. Ko otrok prične samostojno govoriti in se sporazumevati z okolico, je vstopil v zemeljski svet in ko dopolni eno leto, mu obredno prvič ostrižejo lase. Pravico do obrednega striženja las ima starešina, najmodrejši v skupnosti. Na temenu ali na zatilju pa dečkom pustijo pramen las, imenovan ajdar, deklicam pa dva pramena, imenovana tulim. Moč las je bila poznana Altajcem že od nekdaj in do danes se je ohranilo verovanje, da ajdar in tulim dajeta zaščito pred uroki in zlimi duhovi. Te pramene las odrežejo šele, ko otrok dopolni dvanajst let.
Kut je duša, ki jo da človeku vrhovno božanstvo Ulgen in prihaja iz zgornjega sveta. To lahko razumemo kot duh. Človeka povezuje s stihijo ognja. Del te duše pa je last Ulgenovega brata, vladarja podzemlja Erlika. Odraža se kot človekovo zdravje in je nenehno v nevarnosti, da jo ukrade kdo od Ainujev, Erlikovih duhov pomagačev. Šaman se običajno obrne na Erlika s prošnjo za vrnitev duš, ko zdravi bolnega človeka.
Altajske zgodbe
64
Tin je zemeljska duša, ki jo človek dobi iz srednjega sveta, nastane v času razvoja v maternici in se razvija vse življenje. Človeka povezuje s stihijo vode. Tin je prisotna v vseh bitjih, ki živijo na zemlji in so sposobna dihati, se gibati in rasti. Z zadnjim izdihom ta duša izgine. Surub eze je duša, ki nam jo predajo naši predniki. Gre za rodovni spomin, ki prihaja iz spodnjega sveta, sveta naših prednikov. Človeka povezuje s stihijo zemlje. Sedmi ali deveti dan po človekovi smrti gre ta duša v spodnji svet, pogosto pa se od tam vrne in ostane na zemlji še leto, morda pa tudi dlje. Blodi po svojem domu in okolici. Altajcev to ne vznemirja, če pa duša pokojnika le predlogo ostaja v svetu živih, prosijo šamana za obred, s katerim šaman prepriča dušo, da vendarle odide v spodnji svet. Ob še vedno prisotnem šamanizmu se na Altaju v zadnjem stoletju krepi nova vera, t.i. burhanizem – vera v prihod Belega Burhana. Njegov glasnik je Han Oirot, ki je po altajski legendi zadnji potomec Džingiskana in zadnji vladar njegovega imperija. Ko so ga nasprotniki premagali, je skupaj s svojo vojsko skrivnostno izginil in obljubil, da se bo vrnil, ko bo Beluha spremenila svojo podobo. Beseda Burhan v mongolščini in pri budistih pomeni Budha, Bodhisatva. Roerich piše, da je Beli Burhan pravzaprav Blagoslovljeni Budha. Njegov prihod je Roerich upodobil na sliki "Oirot – glasnik Belega Burhana". Slika je nastala leta 1925 na Altaju in tudi na tej sliki je upodobljena gora Beluha. Roerich je v eseju Šambala v knjigi "Srce Azije" zapisal: "Od Čugučaka proti Altaju postajajo gore vse višje. V tej divji pokrajini prvič srečamo fino-tjurski rod, izgubljen v Altajskih gorah. Šele pred kratkim je ta dežela, polna lepih gozdov, poljan in snežno belih gora, dobila ime Oirotia. Dežela Blagoslovljenega Oirota, narodnega junaka tega samotnega ljudstva."
65
Tradicionalno prebivališče Altajcev je jurta. Beseda yurt izvira iz dyurt, kar pomeni kraj, kjer živi družina. Jurte so glede na obliko stožčaste, valjaste in mnogokotne, najpogosteje pet ali šeststrane. V južnem delu Altaja se imenujejo ail ali čadir. Dokler so bili Altajci nomadi in so se s svojimi čredami selili, so si za bivališče postavljali stožčaste jurte, narejene iz tankih drevesnih debel in pokrite z lubjem. Če so na pastiščih ostajali dalj časa, so postavljali jurte, pokrite s klobučevino. Za izdelavo klobučevine, ki je lahko pokrila jurto s premerom 8 m, so potrebovali volno petdesetih ovac. Ko so se nomadi pričeli za stalno naseljevati, so svoja bivališča že izdelovali iz lesenih brun. Umetnosti obdelave lesa in graditve ailov so se naučili od ruskih priseljencev, ki so od 17. stoletja dalje iz evropskega dela Rusije prihajali v Sibirijo. Aile gradijo večinoma iz lesa sibirske cedre ali macesna, streha je stožčasta in v sredini odprta, da lahko z odprtega ognjišča na sredini aila izhaja dim. Vhod v ail so proti vzhodu obrnjena precej nizka vrata. Ko človek vstopi v ail, se mora zato prikloniti, kar je simboličen poklon domu in ognju, ki gori v sredini aila, ko pa iz aila izstopi, se pokloni soncu.
Maria Ana Kolman in Viktorija Arkadjevna Tadirova
Ojrot, Glasnik Belega Burhana, 1924
Za ognjišče služijo trije podolgovati kamni, vkopani v zemljo in postavljeni pod ostrim kotom. Levo od vhoda v ail je moška stran, desno pa ženska. Ženska skrbi za ogenj, ki mora v ailu vedno goreti.
Altajske zgodbe
66
Ogenj ima pri Altajcih kultni pomen. Čaščenje ognja se izraža na različne načine. Ogenj je posrednik med človekom in duhovi in božanstvi. Ko se ljudje zberejo k obedu, najprej košček hrane ali žličko mleka darujejo ognju. Tudi lovci častijo kult ognja, s katerim se povežejo z duhom tajge. Darujejo mu v ta namen posebej pripravljeno hrano, rekoč: "Prišel sem v tvojo tajgo v upanju na tvojo radodarnost. Darujem ti hrano in te prosim za dovoljenje, da si z lovom preskrbim nekaj hrane." Prepovedi, povezane s kultom ognja, so na splošno usmerjene v to, da ognja ne bi oskrunili. V ogenj se zato ne sme metati smeti ali drezati vanj z železnimi predmeti; nad ogenj se ne sme obešati nečistih predmetov. Kršitev teh prepovedi lahko vodi v nesrečo in bolezni. Altajci verjamejo, da lahko ogenj ljudem sporoča voljo duhov. Če je plamen enakomeren in miren, potem je to dober znak - duh ognja je zadovoljen. Če les v ognju gori neenakomerno, kadi, prasketa iskre, pa to pomeni, da so duhovi z nečim nezadovoljni. Ob večerih se družina zbere v ailu okrog ognja. Tam si pripovedujejo zgodbe, razpravljajo o delu, ki so ga opravili, in o tem kaj bo potrebno storiti naslednji dan. Včasih se v ailih zberejo tudi sorodniki in sosedje na tradicionalnem altajskem obredu, ki ga izvaja kaiči, pevec grlenega petja. Gre za posebno tehniko recitiranja starih altajskih epskih pesnitev, imenovanih kai, ki opevajo junaško zgodovino altajskega naroda in se izvajajo s tehniko grlenega petja. Leta 1997 je izšla zbirka z naslovom "Altajske junaške zgodbe". Zbirka vsebuje tri t.i. herojske epe, ki so jih zapisali trije znameniti pripovedovalci: Aloksej Kalkin, Tabar Čačijakov in Saldbaj Savdin. Saldbaj Savdin je doma iz vasi Kučerla. Njegov junaški ep zato opeva lepoto tega dela Altaja, veličastno Beluho, reke in potoke, ki iz njenih ledenikov tečejo v prelepo reko Katun. Saldbaj je kmalu po tem, ko se je pričela velika domovinska vojna, zapustil svojo rodno vas in odšel v boj za domovino. Vrnil se je leta 1946, nagrajen z mnogimi medaljami za hrabrost, toda brez ene noge. Poročil se je s sovaščanko Ježerbej
Maria Ana Kolman in Viktorija Arkadjevna Tadirova
67
Makarovno. Vzgojila sta devet svojih in dva posvojena otroka. Saldbaj je delal v kolhozu kot kovač in bil eden najbolj spoštovanih ljudi v rajonu. Sam si je izdelal topšur, tradicionalno altajsko glasbilo, s katerim je spremljal pripovedovanje svojih junaških zgodb. Ob večerih se je v njihovem ailu zbrala vsa družina, vaščani so prihajali izmenično, ker za vse ni bilo dovolj prostora. Poslušali so zgodbe iz junaške preteklosti Altajcev, ki so se med prebivalci Kučerle ohranile vse do danes.
Altajske zgodbe
68
Maria Ana Kolman in Viktorija Arkadjevna Tadirova
69
ALTAJSKE ZGODBE
70 Altajske zgodbe
Viktorija Arkadjevna Tadirova
Viktorija z družino živi v zadnji vasi Ust-Koksinskega rajona, ki se imenuje Kučerla, v altajskem jeziku Kujurlu, kar pomeni "solnica". Ledeniška reka Kučerla je namreč na tem mestu naplavila slano kamenje in živali so jih prihajale sem lizat. Vas Kučerla ob levem bregu istoimenske reke je nastala leta 1880. V vasi je sprva živela le družina Stepana Bunkova. Gojili so jelene in sejali lan ter pšenico. Ob reki so postavili mlin, v katerem so mleli žita za okoliške vasi, iz lanu in oreškov sibirske cedre pa so stiskali olje. Po revoluciji je bila v njihovi veliki hiši tudi šola in zdravstvena postaja. Leta 1930 so v vasi ustanovili kolhoz, imenovan "Štirinajst let Oktobra". Prvi voditelj kolhoza je bil Kunejev Čelbaj. V kolhozu je sprva delalo le devet ljudi. V vasi sta bili takrat le dve hiši in devet ailov, v katerih so živele družine dveh rodov - Matinovih in Kalbukovih. Število živali v vasi je bilo skromno: devet konj, dvajset krav in trideset ovac. Leta 1948 so v vas pripeljali prvi traktor, ki je deloval na kerozin. Imenoval se je "Nati". Prvi traktorist je bil Nikolaj Sajlankin, ki so ga klicali Semel. Prvi učitelj v vasi pa je bil Kalbukov Idej. V majhni vaški šoli je od leta 1934 do leta 1936 učil hkrati vse razrede osnovne šole. Bolehal je za pljučno tuberkolozo in leta 1937 umrl na poti v bolnico, star le 19 let.
Maria Ana Kolman in Viktorija Arkadjevna Tadirova
Viktorija Arkadjevna Tadirova pravi, da je rojena pod srečno zvezdo: preprosto zato, ker se je rodila in odraščala v enem najlepših krajev na Zemlji – v prelepi deželi, v Rusiji, v Republiki Altaj.
71
VIKTORIJA ARKADJEVNA TADIROVA
Leta 1950 so združili kolhoz v Ak-Kemu in kolhoz v Kučerli. Takrat je v vasi Ak-Kem ob izlivu reke Ak-Kem v Katun živelo deset družin. Ko je prišel ukaz o združitvi kolhozov, so ljudje iz Ak-Kema zapustili vas. Nekaj družin se je preselilo v Kučerlo, nekaj pa v Tjungur in Katando. Združeni kolhoz se je preimenoval v "Kolhoz Lenina".
Altajske zgodbe
72
Viktorija se je rodila v veliki družini Sajlankinov, ki pripada rodu Maiman. Za ta rod je značilno, da se rodovno nasledstvo sledi po materi. Pripadnost rodu pri Altajcih razkrije vljudnostni pogovor dveh neznancev z vprašanjem: "Od koga si rojen?" Zgodbe, ki mi jih je Viktorija Arkadjevna Tadirova ob večerih pripovedovala v ailu, so pripovedi o ljudeh, ki živijo daleč od "velikih dogodkov in pridobitev civilizacije", so zgodbe iz dežele pod zlatimi gorami.
na vasi
Junaka zgodbe sta soseda Sartakpaj in Valerij. Altajski starši svojim otrokom pogosto dajejo imena po mitoloških ali pravljičnih junakih z željo, da bi imel njihov otrok vrline in sposobnosti teh junakov. Pravljični junak Sartakpaj je živel ob ustju reke In. Kite je imel prav do tal, obrvi goste kot grm, mišice vozlate kot grče na brezi. Niti en ptič ni zletel mimo glave Sartakpaja: njegova puščica ga ni nikoli zgrešila. Živali kopitarje, ki so tekle v daljavi, je Sartakpaj vselej zadel. Tudi drobne živali je spretno streljal. Sartakpaj je altajskim rekam, ki jih je stiskalo kamenje, odprl pot do Ledenega morja. V altajski mitologiji zato velja za junaka, ustvarjalca in gospodarja bliskov. Tako sta se Sartakpajeva starša odločila svojemu edincu dati junaško ime Sartakpaj in ga vzgojiti v pogumnega, prijaznega in izobraženega mladeniča. Ko je Sartakpaj končal devetletno osnovno šolo, sta sina poslala v vojsko. Tam je šibak in plah deček odrasel v zrelega mladeniča. Bil je pošten, lepo se je izražal in na pogled je bil pravi lepotec. Po treh letih se je vrnil domov, v svojo domovino, pod svete gore Altaja. Vendar pri svojih domačih ni ostal dolgo. Odšel je v glavno mesto Gorno Altajsk, da bi študiral. Tam je spoznal tudi dekle Olgo. Ko je diplomiral, je Olgo zasnubil in kmalu sta se poročila. Vrnila sta se v Kučerlo. Še vedno živita v
Maria Ana Kolman in Viktorija Arkadjevna Tadirova
V vasi Kučerla se je pred leti zgodilo nekaj nadvse zanimivega. Še danes se smejijo tej zgodbi, čeprav za oba "junaka" dogodek ni bil prav nič smešen.
73
SARTAKPAJ IN VALERIJ
vasi, v ljubezni, miru in razumevanju. Ona skrbi za gospodinjstvo, vzgaja otroke, on pa kot glava družine skrbi, da jim ničesar ne primanjkuje. Nekega toplega poletnega večera sta Sartakpaj in Olga sedela pred hišo in se pomenkovala o tem in onem. Mimo hiše je prišel sosed Valerij in zaklical: "Hej, Sartakpaj, greva na lov?" "Pa pojdiva sosed!" je zaklical nazaj Sartakpaj.
Altajske zgodbe
74
In sta šla. Odločila sta se, da gresta k solnici, kamor ponoči rade zahajajo divje živali lizat sol. Tam sta se ločila, eden je šel v goščavo na levo, drugi na desno stran. Dolgo sta tako čakala na preži, vse je bilo tiho, lovska vnema ju je počasi minevala. Nenadoma pa se je skozi goščavo razleglo strašno rjovenje. Sartakpaj in Valerij sta vedela, da je to medved. Rjovenje je nato potihnilo, oba lovca pa sta na vso moč stekla v smer, od koder sta prišla. Za seboj sta slišala lomastenje in rjovenje. Medved jima je sledil in ju dohiteval. Valerij je spoznal, da ga bo medved dohitel in se odločil splezati na drevo, mlado in čvrsto brezo, ki je rasla ob robu gozda. "Zakaj le bežim, če lahko splezam na brezo?" si je mislil Valerij in kar se da hitro zlezel po deblu navzgor. Tako zelo je hitel, misleč, da ga je dohitel medved, da sprva ni opazil, da za njim na brezo leze tudi Sartakpaj. Valerij se je prestrašil: splezal je na sicer mlado, a trdno drevo, ki bo zdržalo njega samega, ne pa tudi Sartakpaja, ki je precej težak. Breza se je pričela počasi, a vztrajno upogibati k tlom. "Sartakpaj! Kaj nisi mogel splezati na drugo drevo???" je zavpil Valerij. Jezno je pričel Sartakpaja z nogami tolči po rokah, da bi se le-ta spustil. Toda Sartakpaj se je trdno oprijel debla in vpil: "Saj vendar nisem mogel vedeti, da si že ti na tej brezi!" Tako sta se nekaj časa prepirala in se oba trdno oklenila breze, ki kot da je razumela njuno stisko, ni popustila pod težo skreganih sosedov. Vso noč sta čakala na krhki brezi, dokler se medved ni umiril in odlomastil nazaj, globoko v gozd.
Ust-Kan
Maria Ana Kolman in Viktorija Arkadjevna Tadirova
75
Sartakpaj in Valerij sta se medtem pomirila, zlezla z breze in se vrnila v vas. Na lov na medveda pa od takrat nista šla nikoli več.