Vrt Obilja - Kompost? Ja, prosim

Kompost? Ja, prosim

Za vrtnarje z nepotešeno željo po kompostu

Tjaša Štruc, Robert Špiler

Naslov: Kompost? Ja, prosim

Avtorja: Tjaša Štruc, Robert Špiler

Izdajatelj in založnik: Zavod Obilje, Kunaverjeva ulica 9, 1000 Ljubljana, info@obilje.si

Naročila prek spleta na: trgovina.vrtobilja.si

Prva izdaja, drugi natis

© 2022, Zavod Obilje

Vse pravice pridržane

Vsebinski pregled: Andreja Malus, univ. dipl. ekolog. in Klemen Božnik dipl. mikrobiolog

Jezikovni pregled: Sašo Šoško

Dodatni jezikovni pregled: Nina Drašler in Ana Suvajčević

Oblikovanje in prelom: Rok Rupnik

Predloga za oblikovanje: Anže Podgornik

Fotografije: Robert Špiler, Tjaša Štruc, Sabina Košir, Ivan Esenko, Luka Šparl, Aljaž Plankl, Simon Grižonič, Damjan Čamernik, Klemen

Božnik, Barbara Kocina, Aljaž Celarc in Shutterstock

Ilustracija: Zofija Vrečko

Tisk: Primus digitalni tisk

Kraj in leto izdaje: Ljubljana, 2022

Število natisnjenih izvodov: 1500

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

631.879.4(035)

ŠTRUC, Tjaša, 1990Kompost? Ja, prosim : za vrtnarje z nepotešeno željo po kompostu / Tjaša Štruc, Robert Špiler ; [fotografije Robert Špiler ... [et al.] ; ilustracija Zofija Vrečko]. - 1. izd., 2. natis. - Ljubljana : Zavod Obilje, 2022

ISBN 978-961-95298-1-2

COBISS.SI-ID 92924419

Spremna beseda

Če sem bila pri knjigi Štihanje?Ne,hvala konstantna podpora v ozadju ob njenem nastajanju, sem tri leta kasneje za vrtnarsko knjigo, ki jo zdaj držiš v rokah, nekajkrat globoko vdihnila in se podala na pot soavtorice. S to knjigo sva se skupaj z Robijem podala na izjemno kompleksno in zahtevno področje, ki mu zlepa ne prideš do konca. Ob pisanju sem ves čas imela občutek, da bi bilo lahko vsako poglavje samostojna knjiga. Hkrati sem se ob zavedanju izjemne popolnosti narave, ki jo vrtnarji zgolj posnemamo, čutila tako majhno. Knjiga je eden izmed temeljnih medijev za širjenje informacij, zato čutim veliko čast ter odgovornost, da lahko svoja opazovanja in spoznanja širim še na druge vrtove. Iskreno upam, da bo knjiga dosegla svoj namen v praksi in bo vedno več vrtnarjev postalo tudi »kompostarjev«. Opravičujem se za morebitne napake ali neposrečeno izražanje. Po najboljših močeh sva ti želela približati ozadje kompostiranja, te naučiti, kaj vse je potrebno za njegov proces, in ti pomagati rešiti dilemo, kako do zadostne količine komposta za tvoj sonaravni vrt. A kljub vsemu znanju, zbranemu v tej knjigi, je na koncu vse odvisno od tebe. Daj, kompostiraj!

Knjiga je bila prevelik zalogaj za enega človeka, celo za dva, zato sva se za vsebino drugega dela knjige obrnila na praktike (ne teoretike). Bistvo drugega dela knjige je uporabno znanje iz vsakodnevne prakse. Ker nama je te na določeni točki zmanjkalo, vsega nisva mogla napisati sama, da bi od tam naprej pisala teoretično, pa se nama ni zdelo smiselno. Tako so nama s svojimi izkušnjami iz kompostiranja na pomoč priskočili Aljaž Plankl, Simon Grižonič, Damjan Čamernik, Barbara Kocina, Eva Pavlič Seifert, Aljaž Celarc in Klemen Božnik.

Tjaša Štruc, mag. biol. in ekol. z naravovarstvom soavtorica knjige

Kako brati knjigo in kako je sestavljena

Kompostiranje je izjemno široka in obsežna tema. V tej knjigi je zbrano osnovno znanje, ki sva ga avtorja z izobraževanjem, raziskovanjem, predvsem pa z intenzivno prakso pridobila v (do zdaj) sedmih sezonah vrtnarjenja in kompostiranja. Knjiga je tako namenjena vrtnarjem. V njej je na poljuden način predstavljeno znanje o razgradnji organskega materiala, ki bi ga moral obvladati vsak vrtnar; tako tisti, ki vzgaja nekaj solate in začimb na dveh kvadratnih metrih površine, kot tisti, ki samooskrbo jemlje resno. Prav tako je v njej predstavljeno kompostiranje živalskega gnoja, ki je lahko zunanji vir ali pa ga pridobite doma, če imate kakšno žival. V šali lahko rečemo, da gre za posebno vejo »kmečke« alkimije, saj gnoj spreminjamo v črno zlato (beri: kompost). Uporabljen jezik je poljuden z nekaj teoretičnimi izrazi, da se med seboj bolje razumemo. Največkrat uporabljeni in zahtevnejši izrazi so zbrani pri razlagi pojmov.

Knjiga ni namenjena večjim živinorejskim kmetijam, profesionalnim kompostarnam in komunalnim kompostarnam. Osnove kompostiranja so sicer enake, vendar so pri večjih količinah materialov, ki jih kompostirajo, postopki industrijsko standardizirani in mehanizirani s posebnimi napravami. Izpolnjevati morajo tudi mnoge regulative in zakone, ki v tej knjigi niso omenjeni.

Ničkolikokrat slišana fraza »za življenje ni recepta« nama je bila pri pisanju knjige v navdih. Mojstri svojih poklicev res pogosto pravijo, da receptov ni. Kaj s tem misliva, bova najlažje ponazorila z naslednjim primerom.

S kuhanjem se pogosto prvič srečamo kot otroci ali najstniki. Če bi se takrat najprej lotili prebiranja teorije, kako beljakovina v jajcih koagulira (se strdi) pri temperaturi med 61 in 84 °C, nam to ne bi prav veliko koristilo, ko bi si za večerjo želeli pripraviti jajca na oko. Precej bolj uporaben je v tem primeru »trotlziher« recept, ki mu sledimo po korakih, določenih s količinami in minutami. Začetniki potrebujejo recepte.

Po večkratni ponovitvi postopek osvojimo in recept ni več potreben. Ta občutek poznamo vsi. Po utrjeni praksi recept tudi nekoliko prilagodimo po svojem okusu. S ponavljanjem postanemo praktiki.

Če se pojavljajo še kakšne težave, ko v receptu ne dobimo odgovora, pa nam na pomoč priskoči teorija. V teoriji se velikokrat skrivajo odgovori na najbolj temeljna vprašanja. Praksa, izboljšana in podprta s teorijo, iz tebe naredi mojstra.

Torej, če želiš postati mojster kompostiranja, potrebuješ recept za usmeritev, lastno prakso in nekaj teorije za optimizacijo glede na razmere.

Knjiga je zato sestavljena iz dveh delov: v prvem delu je poljudno predstavljena teorija kompostiranja, v drugem pa so zbrani uporabni recepti.

Svojo prakso pa seveda dodaš sam/-a!

V prvem delu se bomo posvetili razdelitvi procesov razgradnje organskega materiala, kot v kakšni kuharski knjigi, v kateri so najprej predstavljene teoretične tehnike dela. V drugem delu so opisani najpogostejši recepti za kompostiranje na malo in veliko.

Predstavitev kompostiranja v praksi je z namenom razdeljena na kompostiranje na malo (do 1 m3) in kompostiranje na veliko (več kot 1 m3).

Nekatere tehnike so primernejše za kompostiranje ob hiši z manjšimi količinami, kar imenujemo kompostiranje na malo. Druge postopke

izkoriščamo, ko kompostiramo večji volumen organskega materiala iz lastnih ali dodatnih zunanjih virov.

Kot avtorja se zavedava, da bo teorija za začetnika morda (preveč) zahtevna in bo več uporabnih informacij prejel med recepti. Hkrati verjameva, da boste vrtnarji, ki že imate nekaj izkušenj s kompostiranjem, z veseljem prebrali teoretični del in nadgradili svojo dosedanjo prakso.

OSNOVE

Razlaga pojmov

NEKROMATERIAL

Je ostanek mrtvih organizmov, tako rastlinskih kot živalskih, bakterij, gliv, praživali … Beseda ‘nekro’ je grški pridevnik, ki pomeni smrt.

ORGANSKI MATERIAL

Material oziroma snov iz žive narave. V kontekstu te knjige gre za odmrlo snov (nekromaterial) in predstavlja začetno surovino za nastanek komposta ali humusa. To so na primer travni odkos, listje, slama, veje, les, kuhinjski odpadki, žagovina in gnoj.

RAZGRADNJA

Razgradnja je eden izmed procesov v naravi pri t. i. kroženju organskega materiala. Kompleksne odmrle organske spojine predstavljajo hrano različnim organizmom, ti pa jih s svojimi izločki in presnovo spremenijo v nove spojine, dostopne drugim organizmom.

AEROBNA RAZGRADNJA – KOMPOSTIRANJE

Nadzorovan proces razgradnje kateregakoli organskega materiala v prisotnosti kisika zaradi delovanja različnih organizmov in okoljskih dejavnikov. Zgolj aerobna razgradnja v prisotnosti kisika je kompostiranje v pravem pomenu besede. Razgradnja organskega materiala pri načrtnem kompostiranju po različnih postopkih praviloma poteka hitreje kot v naravi. Končni produkt kompostiranja je kompost.

VROČE KOMPOSTIRANJE

Nadzorovan proces aerobne razgradnje pri veliki količini materiala in namenski sestavi kompostnega kupa, kar spodbudi hitro razmnoževanje bakterij. Zaradi njihove povečane aktivnosti se temperatura dvigne nad 45 °C, ko kompostni kup vstopi v termofilno (vročo) fazo.

HLADNO KOMPOSTIRANJE

Namenska aerobna razgradnja kompostnega kupa pod temperaturo 45 °C zaradi delovanja različnih organizmov in okoljskih dejavnikov. Takšna razgradnja je najpogostejša tudi v naravi v plitvi plasti tal.

VERMIKOMPOSTIRANJE

Hladna aerobna razgradnja organskega materiala ob pomoči kompostnih deževnikov, ki ga razdrobijo na majhne koščke in se z njim prehranjujejo. Mikroorganizmi v njihovih prebavilih organski material predelajo v kompost oziroma vermikompost.

KOMPOSTNI DEŽEVNIKI

Vrste talnih (epigeičnih) deževnikov, ki se hranijo izključno z organskimi ostanki in so primerni za vermikompostiranje (npr. tigrasti deževnik Eisenia fetida in rdeči deževnik Lumbricus rubellus).

TROHNENJE

Razkrajanje celuloze, hemiceluloze, tudi lignina in drugih kompleksnih spojin v vlažnih aerobnih pogojih zaradi delovanja (saprofitskih) gliv in nekaterih bakterij. Poteka brez dviga temperature, zato gre za hladno aerobno razgradnjo.

ANAEROBNA RAZGRADNJA

Proces razgradnje brez prisotnosti kisika, ko zaradi delovanja anaerobnih mikroorganizmov nastajajo različni produkti. Anaerobna razgradnja v tej knjigi vključuje dva procesa – fermentacijo in gnitje. Kljub temu, da oboje poteka v odsotnosti kisika, med njima na biokemični ravni obstajajo pomembne razlike.

FERMENTACIJA

Proces razgradnje (tudi konzerviranje) organskih snovi brez prisotnosti kisika, ki jih povzročijo določeni anaerobni mikroorganizmi ali kompleksne dušikove snovi (encimi). Produkti fermentacije spodbujajo življenje, zaradi česar jo vrtnarji obravnavamo kot koristno anaerobno razgradnjo.

GNITJE

Razkrajanje organskih snovi brez prisotnosti kisika zaradi delovanja določenih anaerobnih mikroorganizmov. Velikokrat nenadzorovan proces, pri katerem nastajajo metan (CH4) in strupeni plini. Prvi znak gnitja vrtnarji najpogosteje zaznamo kot neprijetne vonjave (pline). Produkti gnitja zavirajo življenje, zato je za vrtnarje gnitje nezaželena/patogena/škodljiva anaerobna razgradnja.

MIKROORGANIZMI

Mednje spadajo glive, bakterije, aktinomicete, arheje, praživali in drugi drobni, očem nevidni organizmi. Mikroorganizmi imajo najpomembnejšo vlogo pri nastajanju komposta in tudi humusa.

KORISTNI MIKROORGANIZMI

Človek jih deli na koristne in škodljive, čeprav ima v naravi vsak mikroorganizem svojo vlogo. Ustreznejša beseda za opis »koristnih« mikroorganizmov je življenje spodbujajoči mikroorganizmi, katerih izločki in procesi privlačijo in k življenju spodbujajo preostale organizme v bližini.

PATOGENI MIKROORGANIZMI

Življenje zavirajoči mikroorganizmi, ki s svojim delovanjem in izločki zmanjšujejo številnost drugih organizmov v svojem okolju ali pa jih ubijajo.

ŽIVLJENJE SPODBUJAJOČI PRODUKTI

Različne biološko aktivne spojine (aminokisline, vitamini, antibiotiki, encimi, hormoni, organske kisline), ki koristijo ostalim živim organizmom v bližnjem okolju.

ŽIVLJENJE ZAVIRAJOČI PRODUKTI

To so različni tioli (merkaptani), živčni plini in alkoholi, ki ne koristijo drugim živim organizmom v bližnjem okolju. Ti produkti privabljajo druge patogene organizme.

EFEKTIVNI MIKROORGANIZMI (EM®)

Komercialno ime mešanice koristnih mikroorganizmov, zaščiteno pod blagovno znamko EM®. Gre za mikrobno združbo, ki jo v osnovi sestavljajo različne bakterije iz vrst fototrofnih in mlečnokislinskih bakterij ter kvasovke, ki jo je razvil dr. Teruo Higa iz Japonske.

BOKASHI

Japonska beseda, ki pomeni »fermentirana organska snov«. Uporablja se v kontekstu fermentacije organskih odpadkov.

FERMENTACIJSKA POSODA

Namenska posoda za bokashi fermentacijo organskih odpadkov s pokrovom in cedilom, ki omogoča vzpostavitev anaerobnega okolja in s tem pravo okolje za fermentacijo. Najbolj komercialno poznana fermentacijska posoda pri nas je Bokashi Organko.

BOKASHI POSIP

Suhi pripravek, v katerem so prisotni mikroorganizmi, posebej izbrani za optimalno fermentacijo v fermentacijski posodi in nasploh razgradnjo organske snovi. Navadno je izdelan iz otrobov, na katere so vezani koristni mikroorganizmi (npr. EM®) in melasa.

BIORAZGRADLJIV

MATERIAL

Odmrl material iz žive narave, ki različnim organizmom predstavlja hrano. Prek različnih izločkov organizmov se kompleksne spojine odmrlega materiala spremenijo in so na voljo (kot hranilo) drugemu organizmu (rastlinam).

KOMPOSTIŠČE

Namenski prostor za kompostiranje in shranjevanje komposta. Obsega enega ali več kompostnih kupov ter prostor za delo.

KOMPOSTNI KUP

Po različnih postopkih namensko pripravljen kup iz različnih svežih organskih materialov za pridobitev komposta.

KOMPOST

Predelan organski material z na videz homogeno in enotno strukturo, pri katerem začetnih surovin ne prepoznamo več. Kompost nastane v procesu kompostiranja in je humusu podobna snov. Uporablja se kot gnojilo, substrat ali zastirka za gojenje rastlin.

ZREL KOMPOST

Pogovorni izraz za kompost takoj po končanem kompostiranju, ko ima najvišjo vsebnost mikroorganizmov in ga že lahko uporabimo kot gnojilo, substrat ali zastirko za gojenje rastlin.

DELNO RAZGRAJEN KOMPOST

Organski material, ki je že približno 3/4 razgrajen, vendar v njem tu in tam še vedno prepoznamo začetno surovino. V določenih primerih ga že lahko uporabimo kot gnojilo, substrat ali zastirko za gojenje rastlin.

HUMUS

Temna organska snov, ki nastane pri razkrajanju organskega materiala ob pomoči (predvsem) talnih organizmov in različnih kemijskih reakcij. Humus je stabilna in kompleksna oblika organske snovi z negativnim nabojem, prisotna v zgornji plasti tal, ki je bistvena za rodovitnost, saj rastlinam predstavlja hrano, mikroorganizmom pa življenjski prostor.

OGLJIČNI MATERIAL

Organski material, ki vsebuje več kot 30 deležev ogljika (C) v razmerju z dušikom (N). Pogovorno ga imenujemo tudi rjavi material. To so les, slama, žagovina, žitne luščine in podobno.

DUŠIČNI MATERIAL

Organski material, ki vsebuje manj kot 30 deležev ogljika v razmerju z dušikom. Pogovorno ga imenujemo zeleni material. To so kuhinjski ostanki, travni odkos, kavne usedline, gnoj in podobno.

ORGANSKI ODPADKI

Biorazgradljive snovi iz vrtov in parkov, živilski in kuhinjski odpadki iz gospodinjstev, restavracij, gostinske dejavnosti in trgovin ter primerljivi odpadki iz obratov za prehrano.

KUHINJSKI ODPADKI

Vsi biorazgradljivi materiali, ki jih v gospodinjstvu izločimo oziroma zavržemo kot neprimerne za nadaljnjo uporabo.

VRTNI ODPADKI

Vsi biorazgradljivi odpadki z vrtov. Ostanki rastlin in pridelkov, trava, listje in podobno.

GNOJ

Sveže blato živali, pomešano s hlevsko steljo (slama, seno, listje, žagovina). Hranila v gnoju niso stabilizirana, dušik je v obliki, ki je rastlinam nedostopen.

OHLAJEN ŽIVALSKI GNOJ

Gnoj katerekoli živali, ki je zaključil vročo (termofilno) fazo kompostiranja, a to še ni kompost. Material potrebuje še hladno (mezofilno) kompostiranje. Ta izraz se najpogosteje uporablja pri hladnem kompostiranju s pomočjo kompostnih deževnikov.

ULEŽAN GNOJ

Pogovorni izraz za gnoj, ki je eno leto ali več odležal na kupu in ima začetni organski material v večjem deležu že predelan. Gre za kompost, delno preperel kompost ali zgnit material, saj je proces razgradnje lahko potekal nenadzorovano.

PREGNOJENOST TAL

Pogovorni izraz za tla, ki so pretirano pognojena s svežim gnojem. Hkrati je pregnojenost pogovorni izraz za večjo založenost tal s hranili – rodovitnost.

UNIVERZALNO RODOVITNA TLA

Tla z dovolj hranili in aktivnostjo koristnih mikroorganizmov. Tla ustrezajo večini kulturnih rastlin na našem vrtu in jim omogočajo uspešno rast.

LESNI SEKANCI

Koščki lesa različno velikih frakcij do velikosti 5 cm. Za izdelavo lesnih sekancev se uporablja lesna biomasa, kot je droben les, les slabše kakovosti, lubje, veje, zeleni odrez in drugi lesni ostanki.

SVEŽI LESNI SEKANCI

Sekanci, ki nastanejo iz zelenega odreza oziroma svežih, še olistanih vej. Ti sekanci vsebujejo več vode in imajo večjo vsebnost dušika, zato so za vrtnarje pri kompostiranju boljša izbira kot lesni sekanci iz zgolj suhega lesa.

MINERAL

Naravno prisotna trdna anorganska snov z določeno kemijsko sestavo in urejeno strukturo. V zemlji minerali izvirajo predvsem iz preperevanja matičnih kamnin. Med njimi so najpomembnejši silikati in glineni minerali. Minerali prestavljajo med 90 in 98 % suhe mase tal.

SUBSTRAT

Podlaga oziroma osnova za rast rastlin ali gob. Izraz večinoma uporabljamo pri vzgoji sadik in lončnic.

ZASTIRKA

Material, ki se uporablja za pokrivanje in zaščito tal. Lahko je organski ali anorganski (plastična folija).

VRTNARJENJE

Proces gojenja rastlin in vzdrževanja vrta. To lahko počne amater ali profesionalni vrtnar.

SONARAVNO VRTNARJENJE

Pridelava hrane po vrtnarskih metodah s čim manj ali brez onesnaževanja okolja, brez prekopavanja tal in z zgledovanjem po načelih narave.

DEGRADACIJA TAL

Negativen in nepovraten proces, ko tla izgubijo rodovitnost in sposobnost izvajanja za življenje bistvenih funkcij. Degradacijo tal lahko povzročijo erozija tal, zmanjševanje vsebnosti humusa, zmanjševanje vsebnosti različnih elementov, onesnaženje tal, zmanjševanje biotske raznovrstnosti …

Namen kompostiranja

S kompostiranjem torej posnemamo naravne procese razpadanja organskega materiala in pretvarjanja organskih spojin v stabilno snov – kompost. S kompostiranjem poskrbimo za predelavo organskih odpadkov in naravno kroženje hranil v našem okolju. Kompostiramo zato, ker želimo pridobiti kompost, spet drugi kompostirajo, »ker morajo«. Tako v kuhinji kot na vrtu nastajajo organski odpadki, za katere je treba poskrbeti.

Organski odpadki v Sloveniji predstavljajo približno od 40 do 50 % vseh gospodinjskih oziroma komunalnih odpadkov. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je prebivalec Slovenije v letu 2019 zavrgel povprečno 1,3 kg hrane na teden, na letni ravni pa 67 kg. Kot zanimivost: 39 % odpadne hrane je bilo še vedno užitne, 61 % pa neužitne. Ti podatki ne vključujejo deleža hrane, ki ga gospodinjstva kompostiramo sama. Kadar se odpadna hrana ter ostanki z vrta in okolice razgrajujejo na mestu nastanka, niso zajeti v preračune odpadkov. Celotna količina zbrane odpadne hrane v letu 2019 je znašala 140.804 ton, kar polovica odpadne hrane pa je nastala v gospodinjstvih. Vse to lahko kompostiramo. Govorimo seveda o neužitnem delu hrane, za užitni del pa obstajajo (še) boljše rešitve! Po podatkih iz leta 2015 je v Sloveniji imelo kompostnike 48 % gospodinjstev. Morda se bo ta odstotek pri naslednjem zbiranju podatkov povečal tudi zaradi te knjige.

S kompostiranjem v prvi vrsti poskrbimo za zmanjševanje količine organskih odpadkov, ki vsak dan nastajajo v naših gospodinjstvih. S tem razbremenimo komunalna podjetja, ki so odgovorna, da ti odpadki na koncu pristanejo v komunalnih centrih oziroma komunalnih kompostarnah ali v profesionalnih bioplinarnah. Če imamo zelenico in vrt, je količina organskih odpadkov, ki nastanejo doma, še večja. S kompostiranjem poskrbimo, da med kuhinjo in vrtom, njivo, sadovnjakom hranila krožijo ter nam omogočajo stalen vir komposta, ki ga uporabljamo pri sonaravni pridelavi zelenjave in sadja. Ko kompostiramo sami, imamo najboljši nadzor nad materialom, ki ga kompostiramo. Poznamo njegov izvor in tako dobro skrbimo zanj, tako kot skrbimo za svoj vrt, saj se zavedamo, da organska snov ostane v našem življenjskem okolju. Ni vseeno, ali svoje organske odpadke odlagamo v »rjavo« komunalno kanto ali na hišni kompostnik. To spoznanje moramo ozavestiti že nekaj korakov pred kompostiranjem s tem, kar prinašamo v svoj dom in na kuhinjski pult ter kaj zaužijemo (kupuj ekološko in lokalno!).

Namen kompostiranja torej je, da pridobimo kakovosten kompost kot univerzalno gnojilo in mikrobiološko poživilo za naša tla in rastline. V sonaravni pridelavi kompost, dodan tlom, predstavlja temelj rodovitnosti in ga res ni nikoli preveč. Bolj kot hranila v kompostu pa nas zanima še tisti živi (mikrobiološki) del komposta, ki oživlja tudi najbolj degradirana tla.

Dejavniki, ki omogočajo kompostiranje

V naravi kompleksne odmrle organske spojine predstavljajo hrano različnim organizmom, ti pa jih s svojimi izločki in presnovo spremenijo v enostavnejše oziroma rastlinam dostopne spojine. Med njimi so najpomembnejši in najštevilnejši mikroorganizmi – bakterije, aktinomicete, arheje, glive in praživali. Pri kompostiranju jim pripravljamo čim bolj idealne pogoje za življenje, ki pripomorejo k njihovi namnožitvi in s tem hitrejši razgradnji organskega materiala.

Voda

Mikroorganizmi za življenje in rast nujno potrebujejo vodo. V njihovih celicah je od 80 do 90 % vode in tudi premikajo se večinoma po vodi. Večino hranilnih snovi dobijo s procesom osmoze iz vodnih raztopin, ki jih obdajajo. Samo pomislimo, kako hitro se plesen razširi na nekaj dni starem kruhu; če pa kruh posušimo, plesni nimajo dovolj vode za življenje in razvoj. Enako velja pri suhem sadju v primerjavi s svežim. Pri kompostiranju potrebujemo mikroorganizme, zato nujno potrebujemo tudi dovolj vode. Pri vročem kompostiranju mora biti vlažnost kupa med 45 in 55 %. Višji delež vode, do okoli 65 %, pa je idealen pri namenskem hladnem kompostiranju ob pomoči deževnikov (vermikompostiranju). Ustrezno vlažnost med kompostiranjem najpreprosteje preverimo tako, da material stisnemo v pest. Voda iz materiala nam pri tem ne sme kapljati med prsti.

Ogljik in dušik

Različne organske spojine so za mikroorganizme hrana. Ogljik (C) in dušik (N) sta ključna elementa, ki ju mikroorganizmi potrebujejo za izgradnjo vseh organskih snovi, ki gradijo njihovo celico (beljakovine, maščobe in ogljikovi hidrati). Organski materiali vsebujejo različne količine dušika, ogljika in drugih elementov. V praksi se je za izražanje vsebnosti ogljika in dušika v materialu za primernejše kot uporaba absolutnih vrednosti (mase posameznih elementov) izkazalo izražanje v njunem medsebojnem razmerju (razmerje C:N). Odmrli organski material vsebuje od 40 do 50 % ogljika glede na celotno maso, dušika pa 30-krat manj. Pri različnih materialih je razmerje med ogljikom in dušikom tudi bistveno višje ali nižje. Več o razmerju med ogljikom in dušikom v materialih ter o vplivu na kompostiranje je predstavljeno v podpoglavju o aerobni razgradnji.

Premetavanje kompostnega kupa

Pogosto slišimo ali preberemo, da je treba kompostni kup premetavati. Zakaj je tako?

Vrtnarji kompostni kup premetavajo takrat, ko ta zapade v gnitje, da bi mu dodali kisik in proces spremenili (nazaj) v kompostiranje. Vendar gre v tem primeru le za reševanje problema, saj se s pravilno sestavo kompostnega kupa (C:N razmerja materialov) procesu gnitja lahko izognemo.

Prvotni namen premetavanja pri kompostiranju je spodbuditi termofilno fazo, ta pa je pogoj za vroče kompostiranje. Kompost lahko ob vročem kompostiranju nastane že v treh tednih! S premetavanjem kompostnega kupa izjemno pospešimo čas kompostiranja. Med procesom kompostiranja mikroorganizmi porabljajo kisik, ki je prisoten na začetku, ko material zberemo na kup. Hitreje ko se množijo, hitreje porabljajo kisik, hitrost njihove množitve pa prepoznamo tudi po dvigu temperature v kompostnem kupu. S premetavanjem poskrbimo, da je kisik zopet na voljo, in tako spodbujamo proces vroče aerobne razgradnje oziroma vročega kompostiranja.

V notranjosti kupa je temperatura višja, medtem ko proti zunanjemu sloju upada. Tu pride do izraza še drugi pozitiven vpliv premetavanja, saj kup premetavamo tako, da zunanjo plast kupa najprej potisnemo na stran, nato pa jo položimo v sredino na novo premetanega kupa, da tudi ta plast doseže termofilno fazo. Obračanje izvedemo 2-krat pa tudi do 7-krat, odvisno od tega, kako hitro želimo dobiti kompost in kako hitro kup dosega visoko temperaturo. Temperatura kupa nad 70 °C namreč že negativno vpliva na kvaliteto komposta (nekateri koristni mikroorganizmi umrejo, organski material zogleni).

Premetavanje je koristno v fazi višjih temperatur, ko je večja tudi potreba po kisiku. Ko se termofilna faza zaključi, temperatura v kupu pade in ne narašča več, kup pa preide v fazo zorenja, ga več ne premetavamo. V tej fazi želimo doseči razrast gliv, kar bi s premetavanjem onemogočali, saj bi se hife gliv pri tem pretrgale in uničile. Žal pa se, kot že omenjeno, vrtnarji v praksi premetavanja lotevajo ravno v zaključni fazi – fazi zorenja komposta, ko prepozno opazijo, da je kup zaradi pomanjkanja kisika zapadel v gnitje. V tem primeru je premetavanje zgolj način, kako preprečiti gnitje, in ne spodbuja vroče faze kompostiranja. Pri prenosu komposta na vrtne grede ga moramo preložiti v samokolnico ali na avtomobilsko oziroma traktorsko prikolico; to naj bo edino grobo ravnanje s kompostom pred uporabo. Sejanje komposta (skozi mrežo ali sito) za uporabo na vrtu ni nujno, razen v primeru uporabe komposta kot finega kompostnega substrata za vzgojo sadik.

Spirala za zračenje

Kisik lahko dodamo v kompostni kup tudi brez premetavanja. Pri profesionalnih kompostarnah v kompostni kup dovedejo cevi z luknjami, skozi katere vpihujejo zrak. Domač kompostni kup lahko tudi privzdignemo z vilami. Obstajajo pa tudi posebni pripomočki, kot je spirala za zračenje. Z njo globoko zavrtamo v kompostni kup in jo nato potegnemo ven, da kup prezračimo. Z uporabo spirale, privzdigovanjem z vilami in vpihovanjem zraka ne zagotovimo mešanja materialov. To dosežemo zgolj s premetavanjem kompostnega kupa.

Vermikompostiranje

Vermikompostiranje je proces, pri katerem izkoriščamo sposobnost različnih vrst deževnikov, da v najkrajšem možnem času organski material pretvorimo v kompost, poznan tudi kot vermikompost. Vermis je latinska beseda za črve, med katere pogovorno uvrščamo tudi deževnike, čeprav ne gre za taksonomsko skupino in deževniki niso črvi.

Pri vermikompostiranju deževnike zavarujemo pred plenilci in optimiziramo njihovo življenjsko okolje, s čimer jih spodbudimo k hitrejšemu razmnoževanju in razvoju, predelava organskih odpadkov pa s tem poteka hitreje. Deževniki organski material predelajo tako, da ga zaužijejo, tisto, česar pri prebavi ne porabijo zase, pa izločijo kot glistine. Ravno njihovi izločki so končni produkt vermikompostiranja. Ni še popolnoma raziskano, kako zmorejo deževniki (oziroma mikroorganizmi v njihovih prebavilih) prebaviti in potencirati organsko snov, toda dokazano je, da je med prehajanjem organskega materiala skozi deževnikov prebavni trakt rast bakterij, gliv in drugih mikroorganizmov še spodbujena. Tako kompleksne snovi, kot je glistina, ljudje ne znamo poustvariti.

Vermikompostiranje lahko poteka tako zunaj na prostem kot v zaprtih prostorih (v kleti, garaži). Za uspešno vermikompostiranje moramo deževnikom zagotoviti ustrezno okolje. Potrebujejo zrak, temo, organski material s 65-% vlažnostjo (voda ne sme zastajati), stalen vir hrane in sobno temperaturo (aktivni so sicer v razponu od 5 do 32 °C). Pri posameznem receptu vermikompostiranja v drugem delu knjige je opisano, kako poteka priprava prostora.

Primarni vir hrane deževnikom predstavljajo mikroorganizmi, ki so prisotni na različnem organskem materialu. Ker so mikroorganizmi vezani na organski material, deževniki zaužijejo vse skupaj, mi pa zmotno mislimo, da se hranijo zgolj z organskimi odpadki. In bolj ko je material poseljen z mikroorganizmi, bolj tekne deževnikom. Niso preveč izbirčni, zato nam bodo pomagali pri kuhinjskih odpadkih ali živalskem gnoju, listju, travi. Če se naslonimo še na C:N razmerje materiala: pri vermikompostiranju poskrbimo, da je to razmerje okoli 25:1, torej je lahko nižje kot pri vročem kompostiranju.

Več ko imamo deževnikov, hitreje bodo predelali material. V praksi lahko nekatere vrste deževnikov na dan predelajo toliko hrane, kot je njihova lastna masa! Pri naselitvi naj masa deževnikov na začetku znaša največ ¼ mase organskega materiala, saj se nato namnožijo sami; tudi če jih naselimo zgolj peščico, se bodo hitro namnožili. Za hišno vermikompostiranje obstajajo namenski (plastični) vermikompostniki, ki imajo dodelan sistem prehajanja deževnikov med posameznimi pladnji, postavljenimi drug vrh drugega. Ko predelajo material v enem pladnju, jih s svežo hrano zvabimo v nov pladenj, da porabimo že nastali vermikompost. Poskrbljeno je tudi za dostop zraka in drenažo, vse skupaj pa je zaprto s pokrovom, da so deževniki v temi. Vermikompostiranje se odlično obnese tudi v večjih sistemih kompostiranja na prostem, kjer deževnikov pozimi ni treba premikati v notranje prostore.

Ali so vsi deževniki primerni za vermikompostiranje?

Deževnike delimo v tri skupine glede na področje v tleh, kjer živijo. V prvi vrsti za vermikompostiranje uporabljamo epigeične deževnike, ki živijo predvsem v organskem materialu na vrhu tal. Pri tem z večjo količino dodanega organskega materiala imitiramo njihovo naravno okolje. Tipični predstavniki epigeičnih deževnikov, primernih za vermikompostiranje, so Eisenia fetida, Eisenia andrei in Eudrilus eugeniae. Za epigeične deževnike je najbolj značilno to, da v naravnem okolju ne kopljejo rovov in kanalov, saj se zadržujejo izključno v debeli organski zastirki v tleh. Večinoma so tudi relativno manjši od drugih deževnikov, ki se zadržujejo globlje v tleh. Vrste deževnikov, ki kopljejo zelo plitve (začasne) rove v tleh, a se kljub temu zadržujejo v organski zastirki, lahko označimo za epi-endogeične. Ti so za vermikompostiranje zelo zanimivi, predvsem za zunanje sisteme vermikompostiranja. Takšen deževnik je Lumbricus rubellus. Več o deževnikih in o tem, katere izbrati, sledi pri opisu posameznih organizmov v našem kompostnem kupu.

Kisik: Da

Volumen ≥ 5 l

Vlaga ~ 65 %

Temperatura: 5 – 32 °C

C:N ~ 25:1

Organizmi, prisotni pri kompostiranju

V proces kompostiranja so vključeni številni organizmi, še posebej na prostem, ko kompostni kup privablja tudi živali. Tu bomo spoznali najpomembnejše in najpogostejše udeležence procesa kompostiranja. Marsikateri vrtnar se ustraši živali, na katere v kompostnem kupu naleti med samim kompostiranjem ali ko je čas, da kompost dodamo tlom na vrtu. Živalim na kompostnem kupu vrtnarji pogosto pripisujejo negativne lastnosti in jih tudi pobijajo. Nekatere prisotnost raznih nepoznanih živalic žal celo odvrača od kompostiranja.

V grobem organizme, ki jih lahko najdemo v kompostnih kupih, delimo v tri skupine glede na njihovo vlogo in položaj v prehranjevalni verigi pri procesu kompostiranja.

1. nivo razkrojevalcev: bakterije, aktinomicete, arheje, glive

2. nivo razkrojevalcev: praživali, nematode, skakači, pršice

3. nivo razkrojevalcev: deževniki, hrošči (ličinke), strige, dvojnonoge, polži, kopenski prašički, mravlje

Gre za poenostavljeno predstavitev in oris povezav med njimi ter opis njihove vloge v procesu kompostiranja. Manjši ko so organizmi, pomembnejši so pri nastanku komposta, saj so številnejši in predstavljajo hrano večjim organizmom. Če ni mikroorganizmov, ni živali in tako tudi ni komposta, ki si ga želimo na svojem vrtu. Na kompostnih kupih lahko srečamo tudi večje živali, kot so različni plazilci in sesalci, ki v kompostnem kupu iščejo hrano ali si ustvarijo bivališče. V to poglavje so vključene tudi živali, ki jih vrtnarji zelo pogosto srečamo ali izkoriščamo pri nastanku komposta, čeprav na prvi pogled pri tem nimajo neposredne funkcije (na primer kokoši).

Podgobje oziroma micelij glive.

1. nivo razkrojevalcev

2. nivo razkrojevalcev

3. nivo razkrojevalcev

Organski material

Bakterije, aktinomicete, glive, arheje ...

Praživali, nematode skakači, pršice ...

Deževniki, polži, ličinke muh in hroščev, stonoge, mravlje ...

+ druge živali: Glodavci, krt, kače, kokoši ...

Kompost

Skakač, naravne velikosti 2 mm.

Ličinke hroščev

Hrošči so žuželke različnih telesnih velikosti in oblik. Nekateri njihovi predstavniki so dolgi le okoli 0,5 mm in se tako uvrščajo med najmanjše vrste žuželk, drugi pa s 100 g mase spadajo med najmasivnejše. Njihova značilnost je zelo trden zunanji skelet in sprednji par kril, ki je spremenjen v trde pokrovke. Za kompostiranje so pomembne predvsem ličinke, odrasli hrošči manj. Med svojim razvojem prestanejo popolno preobrazbo, ki poteka od jajčeca do odrasle živali. Ličinka spominja na črva in ni podobna odrasli živali, pred preobrazbo pa se zabubi. Ličinke se pogosto prehranjujejo z drugačno hrano kot odrasle živali ter živijo v tleh, v kompostnem kupu, in vrtajo po trdnem lesu ali zelenih delih rastlin.

Pri nas v kompostnih kupih zelo pogosto najdemo ličinke zlate minice (Cetonia aurata), čeprav veliko vrtnarjev zmotno misli, da gre za ličinke majskega hrošča (Melolontha melolontha). Zlata minica je čudovit kovinsko zlatozelen hrošč, ki spada v veliko družino hroščev skarabejev. Življenje zlate minice ima dvoletni cikel. Odrasli hrošči se parijo spomladi, samice pa jajčeca odlegajo v razkrajajoče se materiale – gnoj, listje in les. Iz jajčec se razvije ličinka, imenovana ogrc, ki se v tem materialu prehranjuje čez leto in tudi prezimi. Iz ličinke v bubo se prelevi nekje v juniju in juliju, odrasla žival pa se izlevi

zgodaj spomladi; v kompostnem kupu je tako ličinka prisotna leto in pol. V tem času predelajo ogromno svežega organskega materiala ter pomembno pripomorejo k predelavi kompostnega kupa, zračenju, drenaži in prenašanju mikroorganizmov, podobno kot deževniki.

Svež gnoj, ki gnije ali je zapuščen in preraščen z rastlinami, lahko privablja hrošče iz družine pokalic (Coleoptera: Elateridae), ki v tak material odlagajo jajčeca, iz katerih se razvijejo ličinke – strune. Pokalice so podolgovati, razmeroma ploski hrošči, veliki od 7 do 11 mm, večinoma temnejše barve. Mnogo pokalic je gozdnih vrst, travniške in njivske vrste pa so tiste, ki jih vrtnarji dojemamo kot škodljivce. Odrasle žuželke na pridelku navadno ne delajo škode, saj se hranijo z listi rastlin in cvetnim prahom. Bolj problematične so njihove ličinke (strune), ki so podolgovate, dolge od 5 do 35 mm (ličinka raste), močno hitinizirane in rumenooranžne barve. Nekatere se hranijo z gnijočo organsko snovjo, številne so plenilci ali pa objedajo žive rastline. Ker njihov življenjski krog traja od 2 do 4 leta, ličinke pa vse svoje razvojno obdobje živijo v tleh, lahko postanejo eden izmed večjih škodljivcev, ki si jih na vrt lahko zanesemo z nepravilno kompostiranim materialom.

Ličinke zlate minice.

Ličinka majskega hrošča.

Stonoge (dvojnonoge, strige)

Členonožci, katerih telo je enakomerno členjeno na segmente. Vsak posamezni segment (razen zadnjega) ima po en par členjenih nog. Ker njihovi členi na zunanji strani nimajo voskaste zaščite, niso zmožne zadrževati vode, zato nujno potrebujejo vlažno okolje. V procesu kompostiranja, predvsem v fazi zorenja komposta, najpogosteje opazimo strige in dvojnonoge.

Dvojnonoge

Imenujemo jih tudi kačice. Njihovo okroglo telo je sestavljeno iz dvojnih členov, zato imajo na vsakem dvojnem členu po dva para nog. Premikajo se počasi in se ob nevarnosti zvijejo v spiralo, da si zaščitijo mehko trebušno stran ali pa obrambno izločajo smrdeče izločke. Prehranjujejo se z odmrlimi rastlinskimi delci, predvsem listnim odpadom, bakterijami, glivami in iztrebki drugih živali, nekaj vrst pa srka rastlinski sok. Živijo blizu virov hrane oziroma v njih – v listju, odmrlem lesu in na splošno v kompostnem kupu. Na območjih, kjer je malo deževnikov, prevzemajo vlogo glavnih predelovalcev listnega odpada. V kompostnem kupu torej pomagajo pri predelavi celuloze, v iskanju hrane kopljejo rove, povečujejo zračnost kupa, izboljšujejo drenažo in na svojem telesu prenašajo mikroorganizme.

Strige

So bolj sploščene in imajo po en par nog na posamezni člen. Premikajo se hitro, saj gre za plenilske živali, ki plenijo vse druge manjše živali, saj pri hrani niso nič izbirčne. Tako jim vir hrane predstavljajo razne žuželke in njihove larve, celo deževniki in polži. Plen zastrupijo, saj imajo v ustnem organu strupne žleze. Na kompostu jih najdemo, ker si torej lovijo plen. Uravnavajo populacije drugih živali, s svojimi iztrebki pomagajo pri razgradnji snovi in s premikanjem prenašajo mikroorganizme po kupu.

Miskantus

Miskantus oziroma prstasti trstikovec je rastlina, ki izvira iz Azije in je neinvazivna trajnica, gomoljnica. Stebla rastline so podobna bambusu. Ko doseže polno rast, ga požanjejo s kombajnom za koruzno silažo. V Sloveniji ga največ uporabljamo kot biomaso, saj imajo iz njega pridelani peleti in briketi visoko kurilno vrednost. Poleg tega je uporaben kot zastirka na vrtovih, stelja za male živali, pa tudi za konje in za kompostiranje kot dodatek ogljičnega materiala. Na majhne delčke sesekljana stebla na prvi pogled delujejo kot zrezana slama. Zadrži velike količine vode, ima nevtralni pH in ni obremenjen s pesticidi kot na primer slama iz intenzivno oziroma konvencionalno obdelovanih polj. Dobimo ga pri kmetih, ki ga gojijo, ali v specializiranih vrtnarskih trgovinah, kjer je pakiran po vrečah.

Grozdne in sadne tropine

Grozdne tropine so stranski proizvod pri predelavi grozdja v vino. Predstavljajo približno 20 % mase zmletega grozdja in so trdi del jagod, kar pomeni, da so sestavljene iz kožice in pečk. Lahko jih kompostiramo in tako stabiliziramo organsko snov. Sadne tropine nastanejo tudi pri ekstrakciji soka iz jabolk, hrušk, breskev … Oljčne tropine nastanejo pri stiskanju oliv. Največje količine tropin imamo na voljo jeseni. Pri tem še posebej velja, da izbiramo tropine iz ekoloških kmetij.

Šampinjonov substrat

Vzgoja šampinjonov oz. kukmakov (Agáricus bísporus) je industrializiran notranji proces, ki je precej razširjen v vseh državah, tudi v Sloveniji. Gre za glivo gniloživko, ki se prehranjuje z organskim materialom in za razmnoževanje proizvaja trosnjake, ki jih ljudje uživamo v različnih jedeh. Razgrajujejo in razraščajo se na mešanici konjskega gnoja, kurjekov in slame, ki je pred naselitvijo šampinjonov pasterizirana (toplotno obdelana). Toplotna obdelava uniči semena plevelov, jajčeca žuželk in patogene organizme. To je osnovna mešanica, a obstaja več variacij priprave substrata, saj nekateri dodajo (naravne) minerale, ki uravnavajo pH.

Glive v fazi produkcije razkrajajo organski material. Ko pridelek gob po določenem času upade, je za gojitelje šampinjonov substrat »iztrošen« in jim predstavlja odpad. Vrtnarji v tem odpadu prepoznamo čudovit delno kompostiran organski material, iz katerega lahko enostavno pridobimo odličen kompost. Ker je ta substrat v očeh pridelovalcev »odpad«, gre za ugodno in hkrati zelo kakovostno surovino za kompostiranje. Cena variira, saj lahko substrat dobimo brezplačno ali pa nas lahko stane 15 €/m3. Ta opcija je zanimiva tudi za tiste z željo po večji količini komposta, saj lahko naročimo tudi 40 m3, 80 m3 ali več izrabljenega šampinjonovega substrata.

Kavne usedline

Zrna kave do nas potujejo mnogo kilometrov, nakar iz njih s pomočjo vrele vode naredimo črni ekstrakt, pri tem pa ostanejo usedline, ki po strukturi in barvi spominjajo na kompost. To nas ne sme zavesti, saj so kavne usedline svež dušični organski material, ki ga je potrebno še kompostirati. Brez težav jih redno vključujemo v kompostiranje, večje količine pa so dobrodošle predvsem v zimskem delu leta pri vročem kompostiranju, ko nam manjka visokodušičnega materiala (namesto sveže pokošene trave). Najboljši vir večje količine kavnih usedlin so bari in gostilne, kjer kavne usedline zbirajo ločeno. Z njimi se dogovorimo za odvoz usedlin. Prinesemo jim lahko kantico ali vedro, kamor jih bodo zbirali, in ko napolnijo prvo, jim prinesemo novo, prazno. Tako lahko dobimo celoletni vir kavnih usedlin.

Vroče/hladno kompostiranje po metodi Vrta Obilja

Uporabljene sestavine:

• Kuhinjski organski odpadki.

• Vrtni odpadki.

• Travni odkos.

• Slama.

• Žagovina (ali zdrobljeno listje).

Kaj potrebujemo:

• 2 kompostnika velikosti najmanj 1 m3

• Posoda za zbiranje sprotnih kuhinjskih odpadkov (lahko tudi fermentacijska posoda Bokashi Organko).

Trajanje kompostiranja:

Od 6 do 12 mesecev.

Kakovost komposta

Kompost je čokoladno rjave do temno rjave barve. Ravno zaradi žagovine ima kompost svetlejšo barvo, je popolnoma homogen in zelo zračen. Vsebuje zelo malo zlepljenih delčkov, grud ali nepredelanega materiala, zgolj nekaj ostankov slame. Ne vsebuje kaljivih semen plevela ali zelenjave.

Kratek opis

Predstavljen recept je najbolj uporaben za sprotno kompostiranje organskih odpadkov iz kuhinje in večjega vrta. Primeren je predvsem za tiste z zelenico površine najmanj 200 m2, kjer pridobimo tudi travni odkos. Kompostni kup se polni takrat, ko zagotovimo najmanj 100 l organ-

Avtorja: Tjaša Štruc in Robert Špiler

Kdaj kompostiramo:

• Pomlad.

• Poletje.

• Jesen.

• Zima.

Uporaba komposta:

• Zastirka, gnojilo in poživilo za zelenjavne grede.

• Zastirka, gnojilo, poživilo za sadna drevesa in grmovnice.

• Zastirka za vrtne poti.

• Dodatek substratu za vzgojo sadik.

• Dodatek substratu za rastline v loncih in koritih.

skih odpadkov. Le tako velika količina organskega materiala predstavlja mikroorganizmom dovolj hranil, da dosežemo vroče (termofilno) kompostiranje. Čas polnjenja kompostnika največkrat sovpada s košnjo zelenice, kar počnemo vsakih 14 ali 21 dni. Ključ do dobrega komposta vroče/hladnega kompostiranja brez premetavanja je v večji količini odpadkov, ki jih naenkrat spraznimo na kompostni kup, ter v C:N razmerju materiala, ki mora biti okoli 30:1. Premetavanje pri tem receptu ni potrebno. V letu dni bomo pridelali najmanj 1 m3 komposta.

Priprava na kompostiranje

Zbiranje materiala

Ostanke z vrta zbiramo ob robu ali na vrhu kompostnega kupa, dokler nimamo pripravljenih še drugih materialov. Zbiramo tudi sprotne kuhinjske odpadke, za kar je priporočljiva uporaba posode s prostornino 10 do 20 l. Najbolje se obnese fermentacijska posoda Bokashi Organko (recept v nadaljevanju), sicer začne zbrani organski material že po nekaj dneh gniti. Da uravnovesimo zeleni dušični material, si pripravimo še ogljičnega, ki naj bo vedno na zalogi. V tem primeru je to žagovina, ki jo lahko pridobimo na bližnji žagi in suho hranimo v plastičnih vrečah. Pripravimo tudi slamo v kockah za pokrivanje kompostnega kupa.

Priprava prostora

Na mestu, ki ga določimo za svoje kompostišče, sestavimo dva kompostnika in ju postavimo enega zraven drugega neposredno na zemljo. Ko prvi kompostni kup napolnimo, potrebujemo prostor za novo kompostiranje in takrat začnemo polniti drug kompostnik, da ima material v prvem še čas za zorenje. To je torej razlog, da potrebujemo najmanj dva kompostna kupa − da se polni drugi, ko prvi še zori. Seveda lahko najprej pripravimo samo kompostnik za prvi kompostni kup, drugega pa dodamo, ko prvega napolnimo do vrha. V tem primeru gre za kompostnik z lesenim okvirjem s tremi fiksnimi stranicami in eno (sprednjo) snemljivo stranjo, da lažje naberemo kompost. Ogrodje je lahko tudi plastično, betonsko ali iz kovinske mreže. Če imamo možnost, kompostnika postavimo na senčno mesto, pod kakšno drevo, da zmanjšamo izhlapevanje vlage v poletnih mesecih.

Postopek kompostiranja

Z vzpostavljanjem kompostnega kupa pričnemo, ko imamo zbranega najmanj 100 l organskega materiala. Pred prvim polnjenjem dno kompostnika prekrijemo s plastjo slame v višini približno 20 cm. Na njo stresemo zbrane organske odpadke iz vrta in kuhinje (dušični material), med katere nadevamo žagovino (ogljični material). Vmes polnimo tudi travni odkos (visoko dušični material ali »vžigalica«, ki dvigne temperaturo). V praksi to pomeni, da če imamo zbranih 20 l kuhinjskih in vrtnih odpadkov in 30 l travnega odkosa, potrebujemo še vsaj 50 l ogljičnega materiala (35 l žagovine in 15 l slame). Vedno pa velja, da je bolje dodati več žagovine kot premalo. Material nalagamo po plasteh oz. izmenično, mešanje ni potrebno. Prav tako ni pomembno, v katerem vrstnem redu si različni materiali sledijo. Ko na kup dodamo ves material, poskrbimo, da je zadnja plast slama, ki prekrije cel kup in ohranja pogoje za kompostiranje pod njo. Plast slame za prekrivanje naj bo debela med 5 do 10 cm. Ker smo naenkrat na kup zbrali dovolj organskega materiala z ustreznim razmerjem C:N, bo v roku dveh dni temperatura kompostnega kupa narastla nad 55 °C. Pri predstavljenem volumnu dodanega materiala vroča faza kompostiranja traja približno teden dni.

Nega kompostnega kupa

Ko je čas za novo polnjenje, zgornjo plast slame odmaknemo s sredine in jo potisnemo do sten kompostnika, da na sredini naredimo prostor za dodajanje novega materiala. Vsako novo polnjenje zopet spodbudi vročo fazo, zato ta način imenujemo vroče/hladno kompostiranje,

saj se ti fazi vseskozi izmenjujeta, ne da bi kompostni kup premetavali. Najbolj vroča je vedno sveže dodana plast, ki delno segreje še spodnjo plast. Kup torej z vsakim novim polnjenjem prehaja iz hladne v vročo fazo, kjer se spodnje plasti postopoma ohlajajo, v najvišjih plasteh pa poteka vroče kompostiranje. Na Vrtu Obilja novo polnjenje poteka vsakih 14 do 21 dni, kar narekuje košnja zelenice. To velja predvsem od aprila do novembra. V hladnem delu leta (ko travni odkos ni na voljo), se razmik med polnjenji lahko podaljša na en mesec. Dodajanje organskega materiala ponavljamo, dokler kompostnika ne napolnimo do vrha. To lahko traja od 4 do 8 mesecev. Čeprav polnimo najmanj 100 l naenkrat, kup med kompostiranjem upada in njegov volumen se zmanjšuje. Zato potrebujemo za polnjenje 1 m3 velikega kompostnika do vrha več kot deset polnjenj. Kompostni kup moramo napolniti najpozneje v 8 mesecih. Nato sledi faza zorenja, ki traja od 2 do 4 mesece, ko se v kompostnem kupu pojavijo še deževniki in druge živali, ki kompostiranje zaključijo. Premetavanje ni potrebno, saj dodamo res dovolj slame in žagovine, da dobimo zelo sipek, prhek material in med razgradnjo ne prihaja do pomanjkanja kisika, kar bi proces prevesilo v gnitje.

Nadgradnja in posebnosti

V fazi polnjenja dodajamo suho žagovino, zato ni potrebe po pokrivanju kupa z neprepustnim pokrivalom. Dež, ki premoči kompostni kup, vpije žagovina. Ko končamo s polnjenjem in celoten kup prehaja v fazo zorenja, pa ga lahko zaščitimo pred izpiranjem tako, da ga pokrijemo s folijo ali kartonom. Pozimi, ko nimamo vira sveže trave, lahko travni odkos nadomestimo s kavnimi usedlinami. Zadostno količino si

zagotovimo pri gostincih, kjer se dogovorimo, da tedensko prevzamemo nastale kavne usedline. Zaradi manjših količin dodanega materiala pozimi kompostni kup ne doseže tako visokih temperatur kot poleti. S tem ni nič narobe, saj prvo polnjenje s travnim odkosom zgodaj spomladi poskrbi za ponovno vročo fazo, ki delno segreje tudi spodnjo »zimsko« plast.

Zaključek kompostiranja

Kup pustimo v fazi zorenja od 2 do 4 mesece. Nepredelana ostane zgolj slama po vrhu komposta in ob stranicah kompostnika. Pri nabiranju komposta jo prestavimo na drug, aktiven kompostni kup.

Uporaba komposta

Primeren je za uporabo pri vzgoji zelenjave, okrasnih rastlin, sadnih dreves in grmovnic. Uporabljamo ga za zastiranje vrtnih gred, kot zadnjo oz. zgornjo plast, v katero sejemo semena in presajamo sadike. Z njim točkovno dognojujemo posamezne rastline na vrtu, dodajamo ga lahko tudi lončnicam, iz njega pripravljamo kompostno mešanico za vzgojo substrata in kompostni čaj.

Zaključna misel

Ta način kompostiranja je najbolj primeren, če ne želimo izgubljati časa in energije s premetavanjem kompostnega kupa. Ker je vedno pokrit s slamo, tudi ne vzbuja pozornosti in pogledov sosedov.

Vermikompostiranje gnoja v grebenih

Na veliko Hladno kompostiranje

Uporabljene sestavine:

• Najmanj 1 m3 ohlajenega živalskega gnoja.

• Stelja (slama, listje, žagovina).

Dodatne sestavine:

• Kavne usedline, travni odkos ali fermentirani odpadki.

Kaj potrebujemo:

• Filc ali trpežen tekstil.

• Pokrivalo (črna folija).

• 50 l kompostnih deževnikov.

Trajanje kompostiranja:

Od 4 do 6 mesecev.

Kakovost komposta

Zelo temna, homogena in prhka struktura brez tujkov. Vermikompost ima fino in enakomerno granulacijo, pogosto pri nabiranju komposta zajamemo tudi kakšnega deževnika ali njegove kokone, kar ne predstavlja težav.

Kratek opis

Kompostni deževniki so res odlična izbira za preobrazbo živalskega gnoja v kompost. Težko jih umestimo v kompostiranje gnoja s steljo takoj na začetku, saj ne preživijo visokih temperatur, ki nastopijo v fazi vročega kompostiranja. Počakati moramo, da se kup ohladi pod 30 °C.

Uporabimo ohlajen živalski gnoj, ki je že zaključil

Avtorja: Tjaša Štruc in Robert Špiler

Kdaj kompostiramo:

• Pomlad.

• Poletje.

• Jesen.

• Zima.

Uporaba komposta:

• Zastirka, gnojilo in poživilo za zelenjavne grede.

• Zastirka, gnojilo, poživilo za sadna drevesa in grmovnice.

• Dodatek substratu za vzgojo sadik.

• Dodatek substratu za rastline v loncih in koritih.

• Za pripravo kompostnega čaja.

vročo fazo kompostiranja (po 2 mesecih), kot predstavljeno v prejšnjem receptu.

Priprava prostora

Za vermikompostiranje v grebenih oz. gomilah potrebujemo dovolj prostora in velikokrat tudi dostop z avtom ali traktorjem. Če je le možno, izberemo senčen prostor na travniku poleg kupa, kjer kompostiramo sveži živalski gnoj. Če vermikompostiramo na travniku, neposredno na tla položimo filc oziroma trpežen tekstil, ki deluje kot zaščita pred krti in bramorji, ki se prehranjujejo z deževniki. Na filc položimo črno folijo, ki zadržuje vlago in preprečuje, da bi deževniki pobegnili iz grebena. Folijo izberemo tudi zato, ker nekateri filci puščajo večja

(plastična) vlakna. Folija naj bo dovolj velika, da jo lahko kasneje v enem kosu zavihamo še prek grebena in ga pokrijemo v celoti. Ko to počnemo na travniku, naj ima ta rahel naklon. S tem poskrbimo, da lahko iz kupa odteka tekočina, ki nastaja pri vermikompostiranju. Greben lahko pripravimo tudi na betonski podlagi, izrazito kamniti, ali tleh, na katera nasujemo kamenje. V tem primeru ne bo težav s talnimi škodljivci ali pobegom deževnikov, zato lahko filc izpustimo in folijo uporabimo samo za pokrivanje kupa.

Postopek kompostiranja

Na folijo nasujemo ogljični material v višini 10 cm, ki bo vpijal vlago in tekočino, ki nastaja pri vermikompostiranju in služi tudi kot drenažna plast. Slama, listje ali žagovina so za ta namen odlična izbira. Nato pripravimo kup v obliki grebena tako, da ohlajen živalski gnoj preložimo na pripravljeno steljo. Širina grebena naj bo med 1 do 1,5 m in višine največ 60 cm. Višjih grebenov ne oblikujemo, da lastna masa ne izpodriva kisika v kupu. Po vrhu lahko nasujemo kavne usedline, svež travni odkos ali fermentirane odpadke, ki so vsi izredno priljubljena hrana kompostnih deževnikov. Za sam proces vermikompostiranja to ni nujno, predstavlja pa odlično spodbudo in olajša začetek predelave deževnikom.

Čisto na koncu v kup naselimo deževnike, in sicer 50 l deževnikov za 1 m3 materiala. Najmanjši volumen deževnikov za naselitev na kup teh dimenzij je 10 l. Če jih je na začetku manj, bo trajalo daljši čas, da se namnožijo in prerazporedijo po celotnem kupu. Z ustvarjanjem njim ugodnega okolja spodbujamo njihovo razmnoževanje, zato bodo kup prej ali slej v celoti naselili. Več ko jih dodamo na začetku, hitreje bomo

pridobili kompost. Ko smo naselili deževnike, kup pokrijemo še s folijo. Folija zadržuje vlago, ščiti deževnike pred ptiči in ustvari temno okolje, ki deževnikom ustreza.

Kompostni deževniki

Potrebujemo epigeične deževnike (glej opis deževnikov na strani 61), ki se hranijo izključno z organskimi ostanki in so primerni za vermikompostiranje. Za vermikompostiranje po tem receptu, ki poteka na prostem, so najbolj primerni rdeči deževniki (Lumbricus rubellus), saj brez težav v kupu tudi prezimijo. Čez zimo je aktivnost deževnikov zmanjšana. Deževnike dobimo od kmetij ali vrtnarjev, ki že kompostirajo s kompostnimi deževniki. Lahko jih tudi kupimo na spletu (npr. bolha.com).

Nega kompostnega kupa

Kompostni deževniki so najbolj aktivni v toplejšem delu leta, vendar brez težav prezimijo v pokritem grebenu tudi v mrzli zimi. Greben mora biti vseskozi pokrit s črno folijo. Na dnu grebena ne sme zastajati voda, saj deževniki niso vodna bitja, prav tako pa lahko začne material zaradi pomanjkanja kisika na dnu gniti, kar prepoznamo po neprijetnem vonju. Idealno je, če greben postavimo na teren, ki nekoliko visi, da lahko voda iz grebena odteka po foliji. Materiala v grebenu ne obračamo in ne zračimo. Deževniki mešajo ves material in svoje glistine (kakce) puščajo na vrhu grebena.

Na

Zaključek kompostiranja in nabiranje komposta

Na vrhu grebena iz deževnikovih glistin nastaja vedno bolj predelana plast, ki je po okoli 4 mesecih dovolj predelana, da lahko začnemo nabirati vermikompost. Nabiramo ga tako, da odkrijemo folijo, počakamo nekaj minut, da se deževniki (zaradi svetlobe) umaknejo v globino, in nato s plastičnimi ali lesenimi grabljami grabimo vrhnjo plast po celotnem grebenu na stran. Pomikamo se vzdolž grebena in grabimo postopoma, nabran material pa poberemo z lopato. Tako deževniki ob nabiranju ostanejo v grebenu, mi pa imamo nadzor nad kakovostjo materiala, še predvsem pa nad »slepimi potniki« (bramor, plastični delci …). Po 4 mesecih bo najbolj predelana vrhnja plast, zato vermikompost postopoma in po slojih posnemamo z vrhnje površine.

Greben lahko nadaljujemo v novega. Ko z novim materialom podaljšamo obstoječi (že predelan) greben, se bodo deževniki v nov kup preselili sami, saj jim je tam na voljo več hrane. Na tak način nam deževnikov ni treba prestavljati ali dodajati, v kupu pa imamo takoj dovolj veliko kolonijo deževnikov, ki bodo začeli predelovati nov (podaljšan) greben.

Uporaba komposta

Pridobljen kompost ima zelo skoncentrirana hranila in je izjemno mikrobiološko aktiven, zaradi tega se pogosto uporablja za pripravo kompostnega čaja. Dosti vrtnarjev priporoča uporabo vermikomposta na zelenjavnem vrtu v manjših količinah. Na Vrtu Obilja ga kot 3 cm debelo zastirko na vrtnih gredah uporabljava

že več sezon, brez vidnih težav pri rasti rastlin. Vermikompost je tudi odličen dodatek substratom pri vzgoji sadik, predvsem plodovkam, ki imajo kot sadike daljšo rastno dobo v primerjavi z drugo zelenjavo.

Nadgradnja in posebnosti

Ob zadostni hrani se bodo deževniki hitro namnožili, kar prepoznamo po njihovih kokonih, ki so prisotni v kompostnem kupu. Številčnost populacije je torej vezana na razpoložljivo hrano. Nekaj deževnikov in kokonov z jajčeci bomo (nehote) vnesli na vrt. Če bo na vrtu prisotna zastirka iz organskega materiala (vir hrane), bodo živeli naprej. Velikokrat jih nato vrtnarji opazimo okoli korenin rastlin (npr. čebule, solate, radiča), čeprav se z živimi koreninami ne prehranjujejo in na vrtu ne povzročajo nikakršne škode.

Nekateri vrtnarji poenostavijo sistem vermikompostiranja v kombinaciji s (vročim) kompostiranjem gnoja tako, da vse skupaj združijo v dolg (povezan) greben ali kup, kjer se en del kupa kompostira vroče, drug del pa z deževniki. Tako ni vzpostavljen ločen greben le za deževnike. A v praksi ta tehnika ni tako preprosta, saj vroči kompostni kup redno premetavamo, pri grebenu z deževniki pa potrebujemo kot podlogo folijo in filc, zato ta dva načina v resnici zelo težko združimo.

Zaključna misel

Delovna moč deževnikov je izjemna. V šali velikokrat pripovedujeva, da je Vrt Obilja največja živalska farma na vasi, saj gojiva več tisoč »glav« živali. Če poskrbimo zanje, bomo nagrajeni s prvovrstnim kompostom.

Vermikompostiranje v boksih

Na veliko Hladno kompostiranje

Uporabljene sestavine:

• Goveji gnoj. Lahko tudi konjski, zajčji, ovčji, kozji.

• Kuhinjski zelenjavni odpadki.

Kaj potrebujemo:

• Filc primernih dimenzij (priporočam cenovno ugodno 2. ali 3. klaso, debeline vsaj 200 g).

• Agro folija (tkanina iz polipropilenskih trakov).

• Lesene deske in količki.

• Žeblji.

• Žica.

• Kompostni deževniki (E. fetida, L. rubellus)

Trajanje kompostiranja:

S primerno populacijo deževnikov do največ enega leta.

Kakovost komposta

Homogena snov, ki se razlikuje glede na začetni material. Pri vermikompostiranju govejega gnoja dobimo kompost z intenzivno temno barvo, višjo vlago in svaljkasto kompaktno strukturo.

Z vermikompostiranjem konjskega gnoja dobimo kompost s temno, prhko in lahko strukturo.

Kratek opis

Bistvo vermikompostiranja v boksih je postopno hranjenje deževnikov v tankih slojih. Bolj kakovostna sestavina za hranjenje ko je uporabljena, boljši vermikompost dobimo. Za vermikompostiranje oziroma za hranjenje kompostnih deževnikov lahko uporabimo kar

Kdaj kompostiramo:

Avtor: Damjan Čamernik

• Spomladi intenzivno (najbolj primeren čas vse do visokih poletnih temperatur).

• Jeseni (vse do nizkih temperatur).

• Poleti (ko so temperature in vlaga sprejemljive).

Uporaba komposta:

• Dognojevanje.

• Dodatek substratu za vzgojo sadik.

• Dodatek substratu za rastline v loncih in koritih.

• Za pripravo kompostnega čaja.

nekaj vrst že kompostiranih (ohlajenih) živalskih gnojev. Priporočljiv je goveji gnoj iz ekološke reje z manjšim deležem stelje. Po mojih izkušnjah se izogibamo gnojev, kjer uporabljajo za steljo žaganje iglavcev. Konec jeseni je priporočljiva uporaba konjskega gnoja, ki deževnikom zaradi višje temperature nudi zaščito pred nenadnimi hitrimi padci zunanje temperature. Gnojem z visoko vsebnostjo dušika ali premalo organskega materiala (kurji, prašičji) se pri vermikompostiranju raje izognemo ali jih uporabljamo v manjših količinah.