LIP Bled

Obrat v Bohinju v petdesetih letih (hrani LIP Bled)

Izdelava garažnih vrat v Mojstrani leta 1987 (hrani LIP Bled)

Lesno industrijsko podjetje Bled je bilo ob ustanovitvi leta 1948 usmerjeno predvsem v razrez hlodovine in nadaljnjo predelavo lesa. Združevalo je več manjših lesnih obratov: žage na Belci, Jesenicah, Lancovem, Rečici pri Bledu, v Bohinjski Bistrici, Kranjski Gori, Podnartu, Soteski, lesno predelavo v Mojstrani, mizarske delavnice v Bohinjski Bistrici, Bohinjski Beli in Gorjah. V petdesetih in šestdesetih letih je začelo proizvajati končne izdelke: lesno moko, embalažo, opažne gradbene plošče, notranja, vhodna in garažna vrata, lesene podboje in masivno pohištvo. Od leta 1972 so izdelke razstavljali in prodajali v svojem salonu na Rečici pri Bledu. Prodrli so tudi na tuje trge, povečevali proizvodnjo in pripojili nekatera podjetja. Leta 1962 se jim je priključilo Lesno industrijsko podjetje Jelka iz Radovljice, leta 1985 pa Filbo iz Bohinjske Bistrice. Odpirali so nove proizvodne hale, na primer leta 1983 obrat v Mojstrani, v katerem so izdelovali vhodna in garažna vrata.

Leta 1997 se je podjetje privatiziralo in ustanovljena je bila delniška družba. Leta 2001 so zaprli obrat v Podnartu, naslednje leto pa še v Mojstrani. Prodali so ga podjetju Doors, ki je proizvodnjo preselilo na Bled. Danes je LIP Bled uveljavljena blagovna znamka. Prodajajo notranja in vhodna vrata, laminate, parkete, pohištvo iz masivnega lesa in opažne plošče.

Bojan Knific, Tržiški muzej

TRŽIČ – CVETOČE ROKODELSTVO, KI JE PREŠLO V INDUSTRIJO

Naravne danosti, povezane z vodami, gozdovi in s prometno potjo čez Ljubelj, so v Tržiču spodbudile številne obrti. Te so se intenzivno razvijale po letu 1492, ko je Tržič pridobil za svoj nadaljnji obrtniški in pozneje industrijski razvoj tako usodne trške pravice, ki še danes bistveno zaznamujejo njegovo prostorsko in gospodarsko ureditev.

Železarstvo

Podatke o kovaštvu imamo v Tržiču že iz 14. stoletja. Znane so bile tržiške fužine in žebljarne, pozneje kosarne in pilarne. Zelo znana je bila kosarna Kajetana Ahačiča, ki je prvi stroj za ravnanje železa dobila leta 1895. Ob njej je v Tržiču delovala Tovarna kos, srpov in lopat Karla Globočnika. Med obema svetovnima vojnama so bile v tedanji SHS le štiri kosarne, od tega dve v Tržiču –Ahačičeva in Globočnikova. Po drugi vojni so leta 1947 obrate združili v Tržiško tovarno kos in srpov (Tokos), proizvodnjo so širili z drugimi izdelki, predvsem z orodjem za pleskarje in zidarje. V zlati dobi so dnevno proizvedli 800 kos in 300 lopat, poleg klin, slamoreznic, nožev za seno, kosirjev in drugega jeklenega orodja.

V tretji četrtini 19. stoletja se je v Tržiču razvijala izdelava pil, potem za nekaj desetletij zamrla, obnovila se je leta 1920 in se nadaljevala po drugi svetovni vojni v Pilarni Triglav Tržič. Ta je leta 1960 zaposlovala nekaj manj kot 50 delavcev. Potrebe po pilah so upadale in leta 1975 so začeli izdelovati jeklena sidra za gradbeništvo. Leta 1991 se je podjetje reorganiziralo in si nadelo ime Trifix.

Usnjarstvo

V Tržiču je bila znana usnjarna Karla B. Mallyja, tovarna usnja Tržič. Leta 1911 je zaposlovala 80 delavcev. Znani so bili po predelavi ovčjih kož –dnevno so jih predelali okoli 600. Po prvi svetovni vojni so v Tržiču usnjarne druga za drugo propadale. Domači čevljarji so čutili pomanjkanje usnja, usnjarski pomočniki so ostali brez dela. Združili so se in leta 1924 ustanovili Usnjarsko in čevljarsko

Fužina Germovka, začetek 20. stoletja (hrani Tržiški muzej)

zadrugo Runo. V Runu so uvedli kromovo in deloma ohranili rastlinsko strojenje. Izdelovali so usnje za površnike, aktovke, smučarske čevlje, sandale in za drugo obutev. Pred drugo svetovno vojno je zaposlovala okoli 80 delavcev. Med okupacijo je izpolnjevala navodila nemške vojnogospodarske centrale. Po drugi svetovni vojni je veliko delala za Peko, leta 1972 je propadla. V njenih prostorih je nato začel obratovati oddelek za proizvodnjo poliuretanskih podplatov tovarne Peko.

Čevljarstvo

V zadnji četrtini 19. stoletja se je v Tržiču začela razvijati industrijska proizvodnja obutve. Prvi tovarni sta ustanovila nemška podjetnika. V podjetju Mally & Demberger je pred prvo svetovno vojno delalo okoli 150 delavcev, med 200 in 250 jih je izdelke za to tovarno izdelovalo na domu. Ob koncu 19. stoletja je bilo ustanovljeno podjetje Müller & Goeken, Tovarna čevljev v Tržiču. V njem je delalo približno 60 čevljarjev, približno toliko jih je zanj delalo na domu. Leta 1918 je bilo podjetje sekvestirano, obrat je prevzel Peko.

Leta 1930 je Ivan Razboršek organiziral podjetje z imenom Industrija čevljev na tovarniški način, znano tudi pod imenom Jara. Leta 1938 je v njem delalo okoli 70 delavcev. Za tem je bila leta 1939 ustanovljena Tržiška industrija obutve (TRIO), ki je prevzela prezadolženo Jaro. Trio se je pozneje združil s Pekom. V Tržiču je delovala še Tovarna čevljev Ljubelj, ki je izdelovala predvsem otroške čevlje in zaposlovala okoli 40 delavcev. Tudi ta se je priključila Peku, in sicer leta 1954.

Pogled v usnjarno Runo, 1932 (hrani Tržiški muzej)

Tekoči trak v Peku, okoli 1980 (hrani Tržiški muzej)

Predelava lesa

Veliko lesa iz tržiških gozdov so do konca 19. stoletja predelovali v oglje, konec 19. stoletja pa se je intenzivno začela razvijati proizvodnja papirja in žaganega lesa. Tovarna lesne lepenke Charles Moline na Slapu je bila zgrajena 1881. Med obema svetovnima vojnama je zaposlovala nad 100 delavcev. Po drugi vojni je bilo podjetje nacionalizirano in leta 1947 ustanovljena Tovarna lepenke Tržič. Leta 1960 se je priključila Kartonažni tovarni Ljubljana. V prvi polovici osemdesetih let 20. stoletja so proizvodnjo modernizirali, leta 1991 je v njej delalo okoli 120 delavcev.

Tovarno finega pohištva je v Tržiču ustanovil Alfred Aman. Leta 1924 je zaposloval okoli 30 ljudi. Po drugi svetovni vojni se je podjetje združilo z žago. Bornova žaga v Jelendolu je delovala od leta 1897 do druge svetovne vojne, leta 1913 je baron Born žago postavil tudi ob Tržiški Bistrici med Bistrico in Tržičem.

Po drugi svetovni vojni je predelava lesa potekala v sklopu lesno industrijskega podjetja iz Kranja pod imenom Lesno industrijsko podjetje Tržič, leta 1961 pa se je združilo z drugimi lesnopredelovalnimi obrati v podjetje Združena lesna industrija Tržič (ZLIT). Delovalo je do leta 1993. Simon Smuk je leta 1875 v Retnjah ustanovil Tovarno lesenih žebljev, ki so jih uporabljali čevljarji. Samostojno je delovala do druge svetovne vojne, potem je bila priključena Peku. »Cveke« so izdelovali do šestdesetih let 20. stoletja, ko se je dokončno uveljavila lepljena izdelava obutve.

Opekarna

Karl Born je opekarno pod Pristavo začel graditi leta 1906, delovala je do leta 1928. Delavci so ilovico za opeko kopali v Ročevnici in jo v opekarno prevažali z žičnico.

Tekstilna industrija

V Tržiču so ljudje predelovali volno in lan, v 19. stoletju so začeli predelovati bombaž. Manufakturni predelavi bombaža je ob koncu 19. stoletja sledila industrijska.

Literatura: Holynski, Nada: Gorenjska industrija od manufaktur do danes: Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj 1992. Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci Župnije Tržič, Župni urad v Tržiču, Tržič 1936. Mohorič, Ivan: Zgodovina obrti in industrije v Tržiču, Mestni muzej Tržič, Državna založba v Ljubljani, Tržič in Ljubljana 1957. Mohorič, Ivan: Bombažna predilnica in tkalnica v Tržiču. Samozaložba BPT, Tržič 1960. Mohorič, Ivan: Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču, Mestni muzej Tržič, Tržič 1965.