Sava Kranj

Prvi obrati tovarne Sava tik ob starem mestnem jedru, okoli leta 1970 (foto D. Holynski, fototeka Gorenjskega muzeja)

Začetki gumarstva v Kranju segajo v leto 1920 –Tovarna Vulkan, kasneje imenovana Semperit, je edina v Kraljevini Jugoslaviji izdelovala raznovrstne predmete iz gume. Od leta 1946 je delo nadaljevala tovarna Sava, ki je postala eden od nosilcev slovenskega industrijskega razvoja.

Od šestdesetih let je bil najpomembnejši del proizvodnje izdelava avtomobilskih pnevmatik. Delo po tujih licencah so nadgradili z lastnim razvojem in leta 1972 so z avstrijskim podjetjem Semperit ustanovili skupno tovarno radialnih avtopnevmatik Sava Semperit. Z velikimi investicijami in s stalno modernizacijo sta obseg proizvodnje in število zaposlenih strmo naraščala. Vse več so izvažali.

Leta 1998 je delniška družba Sava sklenila pogodbo o partnerstvu z ameriškim podjetjem Goodyear. Gumarsko tradicijo v Kranju nadaljujeta podjetji Goodyear Dunlop Sava Tires in Savatech.

Avtomatizirana proizvodnja radialnih avtoplaščev leta 1984 v novih obratih na Laborah (foto J. Petrovčič, fototeka Gorenjskega muzeja)

Biljana Ristić, Loški muzej Škofja Loka

ORIS INDUSTRIJSKEGA RAZVOJA NA LOŠKEM V 20. STOLETJU

Lega Škofje Loke pod vzhodnim obronkom Loškega pogorja, kjer se v ravnino Sorškega polja iztekata Selška in Poljanska dolina, je mestu že v zgodovini omogočala živahen razvoj obrti in trgovine. Geografske danosti in prisotnost ter dostopnost surovin so narekovale razgiban razvoj panog in njihovo razpršenost po loškem ozemlju. Na stoletni tradiciji cehovstva je gospodarska, trgovska in proizvodna moč Škofje Loke sčasoma prešla iz obrtnih v manufakturne oblike delovnega procesa in nadalje v tehnološko industrijski način proizvodnje.

Na prelomu 19. v 20. stoletje je Škofja Loka štela okoli 2000 prebivalcev, ki so se preživljali predvsem z obrtjo, s trgovino in poljedelstvom v mestni okolici. Podjetnost posameznikov in prihod železnice v Škofjo Loko (1870) pa sta tudi loškemu območju omogočila začetek industrijske proizvodnje, ki je zaznamovala nadaljnji razvoj Loške regije. Panoge, ki so se pri nas razvile v prvem obdobju industrijske dobe, so bile lesna, kovinska in tekstilna.

Škofja Loka na začetku 20. stoletja, v ospredju Krennerjeva tovarna sukna (pozneje tovarna Šešir), razglednica (hrani Loški muzej Škofja Loka)

Prvi industrijski obrat na Loškem je bila tovarna sukna Alojza Krennerja (1841–1895) na Spodnjem trgu. Izdelovali so odeje in razne vrste blaga (letnega, zimskega, damskega, flanelo, velur in loden ter blago za redovniške obleke). V tovarni je od leta 1894 delovala elektrarna, ki je s presežki električne energije napajala loško mestno razsvetljavo. Po Krennerjevi smrti sta podjetje prevzela sinova, Alojz mlajši in Viktor. Slednji je po vojni tovarno prodal Jakobu Dermoti iz Železnikov, ta pa jo je leta 1921 prodal delniški družbi Šešir.

Kar nekaj tovarn na Loškem je nastalo na dolgoletni tradiciji manjših obrtnih delavnic, ki so se v času med vojnama širile in razvijale, nastajala pa so tudi nova podjetja. Industrijski obrati so nudili možnost zaposlitve domačim delavcem; pred tem so odhajali na delo v sosednja mesta, predvsem v industrijsko bolj razviti Kranj. Razmere za delo v tovarnah med obema vojnama so bile zelo težke, tako da je nezadovoljstvo delavstva eskaliralo do velikih stavk v letih 1935 in 1936.

Začetni razvoj industrije na Loškem je upočasnila druga svetovna vojna. Podjetja, ki se vojnim razmeram niso prilagodila, so med vojno in po njej propadla ali pa so se preoblikovala. Tovarne, ki so se obdržale, so po vojni začele vlagati v obnovo in razvoj infrastrukture. V tovarnah so organizirali športne in kulturne dejavnosti. V industrijski coni na Trati so tovarne na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta gradile nova poslopja, se posodabljale, povečevale, dopolnjevale proizvodnjo in se usmerjale v prodajo na jugoslovansko tržišče.

Industrija je nudila možnost zaposlitve delavcem in teh je v industrijskih središčih primanjkovalo. Tako so delavci prihajali s podeželja, kar je povzročilo njegovo deagrarizacijo. Nekaj delovne sile je prišlo tudi iz drugih jugoslovanskih republik. Kljub temu je bila večina zaposlene delovne sile iz Škofje Loke in okolice ter iz Poljanske doline. Izoblikoval se je sloj kvalificiranih in polkvalificiranih delavcev. V osemdesetih letih je bila več kot polovica loškega prebivalstva zaposlenega v industriji. Zaradi večjega števila prebivalcev in s tem potrebe po novih stanovanjskih kapacitetah so v predmestju Škofje Loke nastajala nova stanovanjska naselja (Frankovo in Hafnerjevo naselje na Trati, Groharjevo naselje, Kamnitnik in Podlubnik).

Stebri industrije v občinah Škofja Loka, Gorenja vas Poljane, Železniki in Žiri so se prvič zamajali po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ko se je gospodarstvo moralo spopasti z izgubo jugoslovanskega trga in s prilagoditvijo tržnemu gospodarstvu. Stečaji, zapiranja, prodaje in ukinjanje proizvodnih obratov ter odpuščanja delavcev so bili prvi glasniki novih ekonomskih in gospodarskih razmer. Izguba trga je močno prizadela loško industrijo, ki je krizo prebrodila in se razmeroma uspešno preusmerila na tuja tržišča. Slednje je privedlo loška podjetja ter podjetja na Selškem, Poljanskem in Žirovskem do medsebojnega povezovanja, prestrukturiranja in vključevanja v širšo evropsko in svetovno gospodarsko mrežo.

Stavkajoči delavci v tkalnici Brumen & Thaler, Škofja Loka, 21. avgust 1936

(hrani Loški muzej Škofja Loka)

Pogled na gradnjo stanovanjskega naselja Novi svet, Škofja Loka, oktober 1960 (hrani Loški muzej Škofja Loka)

Sredi 20. stoletja je bila izpeljana tudi obsežna reforma občinske uprave. Iz krajevnih skupnosti Gorenja vas, Poljane, Železniki in Žiri, ki so prvotno spadale pod občino Škofja Loka, so bile leta 1995 ustanovljene nove občine. Občina Škofja Loka pa je, čeprav v zmanjšanem teritorialnem obsegu, še naprej uspešno razvijala svoje gospodarstvo. Še vedno pa so tekstilna, kovinska, lesna, embalažna in izolacijska panoga ter finomehanska in obutvena panoga tiste, katerih poslovanje, poleg domačega trga, temelji na povečanju izvoza in prepoznavnosti v svetovnem in evropskem ekonomskem prostoru.

Literatura: Logar, Vladimir: Kratek prerez loškega gospodarstva, v: Loški razgledi 2, Muzejsko društvo, 1955, str. 87–92. Šega, Judita: Štiri generacije škofjeloških Krennerjev 2. del, v: Loški razgledi 48, Muzejsko društvo, 2001, str. 51–66. Sterle, Meta: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja 20. stoletja, Občina Škofja Loka, Ljubljana 1984. Štukl, France: Prispevki k privatni proizvodnji v Škofji Loki od cehov do leta 1941, v: Loški razgledi 47, Muzejsko društvo, Škofja Loka 2000, str. 31–44. Štukl, France: Prispevki k poznavanju lokalnega gospodarstva v Škofji Loki od leta 1945 do okrog 1960, v: Loški razgledi 35, Muzejsko društvo, Škofja Loka 1988, str. 57–70. Holynski, Nada; Žontar, Majda; Kokalj Kočevar, Monika: Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj 1992.