Bombažna predilnica in tkalnica (BPT) Tržič

Tovarna, znana predvsem po kakovostno izdelanem bombažnem blagu in posteljnini, je bila ustanovljena leta 1885. Proizvodnjo je začela s 5000 vreteni in 160 statvami, v času med obema vojnama je bilo v njej že več kot 20.000 vreten in 600 tkalskih strojev. Po drugi vojni se je proizvodnja povečevala, v šestdesetih letih so prenovili strojni park. Leta 1960 je bilo v njej zaposlenih več kot 1500 delavcev, pozneje je zaradi posodobitve proizvodnje in drugih razlogov število upadlo. Zgovoren je podatek, da so v osemdesetih letih 20. stoletja letno izdelali okoli 15.000.000 m² blaga in zašili okoli 350.000 izdelkov.

Tuja konkurenca in zastarela proizvodnja sta tovarno na začetku devetdesetih let 20. stoletja pripeljali do stečaja, a se proizvodnja ni ustavila. Leta 2000 je bila uvedena prisilna poravnava, tri leta pozneje se je družba BPT združila s Svilanitom iz Kamnika, s čimer je bila proizvodnja v Tržiču končana. Ostale so stavbe –v nekatere so se preselili manjši podjetniki; delujejo še hidroelektrarne, ki so bile v lasti tovarne.

Pogled na Bombažno predilnico in tkalnico Tržič, 1927 (hrani Tržiški muzej)

Posteljnina, sedemdeseta leta 20. stoletja (hrani Tržiški muzej)

Tita Porenta, Saša Florjančič, Muzeji radovljiške občine

KRATEK PREGLED RAZVOJA INDUSTRIJE V OBČINI RADOVLJICA

Na območju sedanje občine Radovljica ima najdaljšo tradicijo kovinska industrija, ki se je razvila iz večstoletne železarske in žebljarske tradicije. Na nekdanji Spodnji fužini v Kropi se je ob koncu 19. stoletja začela razvijati tovarna za strojno izdelane žeblje. Po prvi svetovni vojni je bila tovarna Prve žebljarske in železo obrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici (ustanovljena 1894), predhodnica Tovarne vijakov Plamen Kropa, med prvimi tovarnami v nekdanji Kraljevini Jugoslaviji, ki je v svoj proizvodni program uvedla vijačne izdelke (1924). Prav tako iz žebljarske tradicije se je v bližnji Lipnici razvila Tovarna žičnikov Simon Pirc. S predvojno tradicijo na desnem bregu Save pa so tudi začetki kemijske industrije v Podnartu (Kemična tovarna bratov Pogačnik, 1936). Najbolj prepoznavni izdelki kemične tovarne bratov Pogačnik so bili iz blagovne znamke CIMEAN (zlasti zobna krema), v predvojni Jugoslaviji pa so bili prvi, ki so proizvajali vodikov peroksid.

Na začetek in razvoj industrije na levem bregu Save v občini Radovljica pa je vplivala izgradnja železnice leta 1870. Nova prometna povezava je omogočila nastanek novim gospodarskim panogam in povzročila industrializacijo vrste starih obrti, kot je bila npr. suknarska.

Do leta 1945 so bile glavne industrijske panoge kovinska, ki se je razvila v Lescah (tovarna Veriga, delniška družba, 1922), tekstilna v Radovljici, Lescah in Zapužah (manjše pletilnice in suknarne) ter prehrambna v Lescah (Tvornica čokolade Adolf Zavrtanik, 1922). V Dvorski vasi je deloval obrat gradbenega materiala (Opekarna Dvorska vas, 1929, oziroma Opekarna Karla Schindlerja & dediči, 1936). Z izjemo tovarne Veriga in opekarne iz Dvorske vasi, ki sta poslovali kot delniški družbi, so bili industrijski obrati v zasebnih rokah. Veriga, ki je svoj proizvodni kompleks zgradila tik ob železniški postaji v Lescah, je močno spremenila podobo do tedaj kmečkega naselja, v katerega so se začeli naseljevati strokovnjaki in delavci iz Bele Peči in Krope. Podjetje je v tem obdobju izdelovalo žeblje, vijake, verige, poljedelsko orodje, svoje izdelke so tudi izvažali. Tekstilna industrija v občini je imela bogato tradicijo v suknarstvu. Najstarejši obrat na Zgoši pri Begunjah je bil ustanovljen že leta 1775. Suknarne na Zgoši so imele velik pomen za okoliške kmete, ki so tja nosili volno v predenje in nadaljnjo obdelavo. Najbolj značilen izdelek teh obratov je bilo blago, imenovano loden. Postopoma so se suknarnam pridružile še pletilske delavnice v Radovljici in Lescah. V obdobju med obema vojnama je tu delovalo osem zasebnih (družinskih) strojnih pletilskih podjetij, ki so pletla vrhnja oblačila in nogavice ter

Pogled v notranjost pletilske delavnice Novak, razglednica (hrani Mestni muzej Radovljica)

zaposlovala tudi do 50 ljudi. V Lescah je delovala Zavrtanikova tovarna mlečne in lešnikove čokolade, raznih figuric za praznične dni in znanih italijanskih čokoladnih bombonov gianchis. Njihova delavnica je slovela daleč naokrog, med obiski na Bledu so jo obiskovali celo člani kraljeve družine Karađorđević. Tudi opekarna v Dvorski vasi je imela svojo predhodnico v stari kmečki opekarni. Izdelovali so zidno in strešno opeko.

Poleg naštetih podjetij, ki so svojo proizvodnjo v novih gospodarskih in družbenih okoliščinah nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, se je po letu 1945 v Begunjah razvila še industrija športne opreme (Elan, 1945). Tovarni Veriga se je priključilo podjetje TIO (1952). Manjše tekstilne manufakture so se združile v tovarno pletenin (Almira, 1948), v Zapužah je nastala tovarna Sukno Zapuže (1948), Zavrtanikova tovarna čokolade je z združitvijo vseh proizvodnih obratov čokolade na Slovenskem zrasla v sedanjo tovarno Gorenjka (1946, preimenovana 1948). Proizvodnjo opeke je nadaljevala tudi opekarna v Dvorski vasi pod imenom Gorenjska opekarna Dvorska vas (1947–1975).

Večina predvojnih podjetij je bila z nastankom nove Jugoslavije nacionaliziranih. Tako so nastala socialistična gospodarska podjetja, za katera je bilo značilno, da so sprva delovala po državnih direktivah, v petdesetih letih pa je bilo v njih uvedeno delavsko samoupravljanje. V sedemdesetih letih so se podjetja povezovala v različne gospodarske zveze, SOZD e in TOZDE e, ki so temeljile na novih socialističnih in samoupravnih gospodarskih načelih. Proizvodnjo so širila ven iz svojih matičnih podjetij v manj razvite dele Slovenije in Jugoslavije, sodelovali so s številnimi kooperanti, gradili so nove proizvodne hale. Število zaposlenih se je stalno večalo,

Predstavitev izdelkov Gorenjka na enem od sejmom med letoma 1948 in 1958

največ so zaposlovali v sedemdesetih in osemdesetih letih (Veriga 1986 = 1398, Almira 1978 = 815, Sukno Zapuže 1974 = 362, Gorenjka 1990 = 338, Iskra Mehanizmi Lipnica 1982 = 350, Iskra Instrumenti Otoče 1982 = 500, Plamen Kropa 1983 = 539, Kemična tovarna Podnart 1977 = 150 delavcev).

Tovarna žičnikov Simon Pirc je obratovala do podržavljenja leta 1949, nato je bil tovarniški obrat priključen kroparskemu Plamenu in ta je v njem namestil stroje za izdelavo ur, pridobljene z reparacijami. Obrat se je imenoval Tovarna ur Lipnica oziroma TULIP. Leta 1956 je bil priključen Iskri Kranj. Tovarna Iskra Mehanizmi se je specializirala za proizvodnjo elektromehanskih izdelkov (števci telefonskih pogovorov, številčniki, ure). Od leta 1961 je tovarna poslovala kot del Iskre Elektromehanike, po razdelitvi kranjske Iskre leta 1982 na tri delovne organizacije pa kot del Iskre Kibernetike. Iskra Kranj je leta 1958 v Otočah na mestu nekdanje tkalnice začela proizvajati merilne inštrumente. Tudi ta Iskrin obrat je do ustanovitve holdinga Iskra leta 1989 posloval v okviru TOZD a Iskra Kibernetika. Tudi kemijsko podjetje bratov Pogačnik v Podnartu je bilo nacionalizirano. Tu je leta 1948 začel delovati Kemični laboratorij Generalne direkcije kemične industrije LRS, leta 1951 pa je bila ustanovljena Kemična tovarna Podnart. Od skromnih začetkov proizvodnje kemikalij za potrebe obnove slovenske povojne industrije je tovarna razširila svoje tržišče in servisne storitve na izdelavo kemikalij za površinsko zaščito kovin in plastike. Leta 1947 je bila podržavljena tudi zadružna tovarna v Kropi. Tovarna vijakov Plamen Kropa se je v sedemdesetih letih specializirala za izdelavo vijakov za potrebe lesne, elektro in motorne industrije. Od leta 1974 je bila vključena v poslovni sistem SOZD Slovenske železarne.

Kemična tovarna v Podnartu v osemdesetih letih 20. stoletja (foto Jože Rotar, Podnart)

Montaža številčnika v tovarni Iskra Mehanizmi v Lipnici leta 1973 (fotodokumentacija Iskre Mehanizmi)

V Verigi so v tem obdobju v proizvodnjo vpeljali izdelavo vijačnega blaga, proizvodnjo kmetijskih naprav pa preusmerili v izdelovanje živinske opreme in traktorskih mehanizmov ter opreme za pomorstvo, ki so jo intenzivno izvažali. Izdelovali so tudi opremo za rudarstvo in vse vrste verig. V Almiri so izdelovali bombažne in sintetične nogavice, vrhnje pletenine, pletenine iz shetland in lambswood volne ter džersija in predelovali mikalne preje, vigonjke in bombaž. V Suknu so sloveli po suknu in valjanih tkaninah, sukancih za mikano in česano prejo, blagu za ženske obleke, odejah Eskimo, ponjavah za tovornjake, lodnu, težkih dekorativnih tkaninah, modnih dodatkih (pletih, šalih), izdelovali so tudi protipožarne tkanine. Gorenjka velja za edino slovensko tovarno čokolade in pekovsko središče Gorenjske. Tudi Elan ima prepoznavne slovenske izdelke, kot so smuči, telovadno orodje, pripomočki za športne igre, planinska kladiva in reševalne naprave, športna obutev, razni športni čolni in plovila, jadralna letala.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1990 so se po dolgih desetletjih zgodile obratne gospodarske spremembe, ki so privedle do deindustrializacije (propada nekaterih tovarn) in ustanovitve novih, predvsem zasebnih obrtnih obratov in globalnih podjetij. Tako so v tem obdobju svoja vrata zaprle tovarne Sukno Zapuže (1992), Plamen (1997), Veriga (1998) in Almira (2002). Novim gospodarskim okoliščinam so se s prestrukturiranjem, prelastninjenjem ali z državno pomočjo prilagodila podjetja Elan, Gorenjka, TIO in Iskra Mehanizmi, ki še vedno delujejo. Poleg Elana v Zapužah po letu 2001 obratuje tudi globalno podjetje Seaway Group, d. o. o., ki izdeluje jadrnice. Gorenjka se je leta 1997 priključila sistemu Žito, d. d., TIO od leta 1994 posluje kot samostojno podjetje. Kemična tovarna Podnart od leta 1997 posluje kot del mednarodne korporacije Atotech, leta 1998 ustanovljeno podjetje novi Plamen pa kot del družbe Möhling iz Nemčije.

Literatura: 20. stoletje. Industrijska zadruga, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja, leto IV, 2004. 20. stoletje. Žebelj in vijak, v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja, leto XII, 2012. Prispevek k zgodovini kemijske proizvodnje na Slovenskem (pripravil Štefan Trajbarič), Ljubljana 2002. Almira, glasilo delovne organizacije Almira Radovljica, letn. 1, št. 1 (1974), letn. 14, št. 1 (1988). Gartner Lenac, Nadja: Industrija, v: (Jože Dežman, ur.) Med Jelovico in Karavankami, Radovljiški zbornik 2000. Občina Radovljica 2000, 143–173. Almira 25, Gospodarski vestnik, Radovljica 1973. Holynski, Nada: Gorenjska industrija od manufaktur do danes. Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj 1992. Iskra Mehanizmi, 50 let, Lipnica 2006. Prinčič, Jože: Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945–1997), v: Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja, leto VII, 2007.