Plamen

tovarna vijakov Plamen v Kropi je bila ob koncu 20. stoletja ena od maloštevilnih slovenskih podjetij s stoletno tradicijo delovanja. Kot industrijska zadruga je bila ustanovljena leta 1894. Že prva zadružna pravila so predvidela postopen prehod od ročnega k strojnemu delu, strojno delo se je postopno uvajalo po letu 1901. Zadruga je bila pred prvo svetovno vojno in po njej članica več kartelov (zlasti za državna naročila železnic). Še celotno prvo polovico 20. stoletja se je ob strojnem delu (strojni čevljarski in gradbeni žeblji, vijaki) ohranjalo tudi ročno delo, zadnji ročno kovani žeblji so bili čevljarski žeblji planinčarji. V desetletju pred drugo svetovno vojno se je zadružna tovarna razvila v moderno podjetje, primerljivo z drugimi srednjeevropskimi podjetji s podobno proizvodno usmeritvijo, in s poslovnimi stiki v več evropskih državah. Ustanovljena je bila umetnokovaška delavnica, razvijala se je izdelava smučarskega okovja (patentirano streme LATO), zadruga je ustanovila lastno strokovno šolo. Leta 1939 se je preimenovala v Kovinarsko zadrugo Plamen, leta 1947 pa v Tovarno vijakov in žebljev Plamen Kropa. Takrat je bila tovarna podržavljena. Leta 1956 sta se od Plamena odcepili umetnokovaška delavnica (samostojno podjetje UKO Kropa) in TULIP v Lipnici. V sedemdesetih letih se je tovarna specializirala za izdelavo vijakov srednjih dimenzij po hladnem postopku za potrebe lesne, elektro in motorne industrije. Proizvodnja je obsegala do 9000 ton izdelkov letno, večji del je bil namenjen izvozu. Zaradi tesne povezanosti s krajem je tovarna postala sinonim za Kropo, bila je zgleden primer univerzalnega socialističnega podjetja.

Poslovna dopisnica Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, okoli 1935 (hrani Kovaški muzej Kropa)

Delavec ob stroju iz nekdanje Sovjetske zveze, v oddelku za mrzlo stiskanje matic (MSM) Tovarne vijakov Plamen v Kropi, okoli 1965 (fototeka Kovaškega muzeja)

Monika Rogelj, Gorenjski muzej

KRANJ, INDUSTRIJSKO SREDIŠČE

V prvi polovici 19. stoletja so nekatere kranjske obrtne delavnice usnjarstva in izdelovanja kocev (odej) prerasle v manufakture, katerih izdelki so bili cenjeni tudi v sosednjih deželah. Na začetku 20. stoletja so poleg dveh največjih podjetij, Pollakove usnjarne in Majdičevega valjčnega mlina, strojno proizvodnjo vsaj delno vključevale še Fockova tovarna mila, Zabretova tovarna olja in Mayrjeva pivovarna. V industriji in obrti je bilo zaposlenih okoli 300 delavcev.

Razmere po prvi svetovni vojni so bile spodbudne za ustanavljanje novih podjetij in kranjski mestni možje so si gospodarski napredek mesta obetali od velikih tovarn. Domači podjetniki niso imeli zadostnega kapitala, zato so iskali vlagatelje tudi v tujini. Navezali so stike s konzorcijem podjetnikov na Češkem, saj je Kranj ponujal vse pogoje za uspešen razvoj tovarn. Nova industrija naj bi se gradila na desnem bregu Save, ob železniški postaji in ob glavni cestni povezavi z Ljubljano. Mesto je imelo nov vodovod in elektrarno.

Češki tekstilni podjetniki, ki so iskali možnosti za širitev na nove trge, so leta 1923 v Kranju začeli graditi tekstilno tovarno Jugočeška. V naslednjih letih so v mestu, ob sodelovanju tujih in domačih podjetnikov, začele obratovati še tri velike tekstilne tovarne –Intex na levem bregu Save, Tekstilindus v Stražišču in Jugobruna na Gorenji Savi.

Celotno mesto je preveval duh podjetnosti. V tridesetih letih 20. stoletja so domačini Franjo Sirc, Anton Adamič, Ivan Savnik, Anton Božič in Adolf Prah vodili svoje tekstilne tovarne. Veliko je bilo manjših pletilskih in konfekcijskih obratov, dve tovarni čevljev in obrat za izdelke iz gume, prvi v Jugoslaviji. V predilnicah, tkalnicah, barvarnah in pletilnicah so izdelovali tiskane, žakardno in pestro tkane bombažne tkanine, svilo, umetno svilo in volneno blago, ki so ga pod svojimi prepoznavnimi blagovnimi znamkami prodajali po vsej kraljevini.

Kranj je bil pred drugo svetovno vojno drugo najmočnejše središče tekstilne industrije na Slovenskem in pomemben delavski center z okoli 4500 delavci. Iz vasi širše okolice so v tovarne vsak dan prihajali mladi kmečki delavci in bajtarji, ki so v tovarnah našli možnost za boljši zaslužek. Na obrobju mesta so nastajale nove soseske s hišami delavcev.

V letih okupacije je bila večina tovarniških obratov vključena v gospodarstvo rajha, njihova proizvodnja je bila v celoti ali delno preusmerjena v izdelke za nemško vojsko.

Po drugi svetovni vojni je bil eden od temeljev gospodarskega razvoja, ki ga je načrtovala nova oblast, intenzivna industrializacija in Kranj je imel pri tem pomembno vlogo. V zaplenjenih in nacionaliziranih podjetjih so morali v najkrajšem času zagnati proizvodnjo. Največje tovarne Iskra, Sava, Tiskanina in Inteks so dobile status državnih podjetij.

V petdesetih letih je kranjski okraj spadal med najrazvitejše dele nove Jugoslavije, vendar so se kasneje državne in republiške investicije v tukajšnjo industrijo močno zmanjšale. Pomemben napredek sta predstavljala uvajanje tekočih trakov in velikoserijska izdelava, najprej po tujih licencah, kasneje so v nekaterih podjetjih začeli razvijati svoje izdelke. V šestdesetih letih so si v kranjski občini prizadevali za preusmeritev od tradicionalne in večkrat zastarele tekstilne panoge k perspektivni elektro in gumarski industriji. Podjetji Iskra in Sava sta postali eni vodilnih slovenskih podjetij, povezali sta se s tujimi partnerji in se z izvozom usmerili tudi na zahtevne zahodne trge.

Čevljarski obrati so bili združeni v novo podjetje Planika. Obrat Standard so preusmerili v izdelovanje umetnega usnja. Za industrijo je bil pomemben razvoj kovinske (Kovinar, Toso, kasneje IKOS) in kemične panoge (Exoterm). Potrebe vse številčnejšega mestnega prebivalstva so morali zadovoljiti živilski in drugi obrati (Pekarna Kranj, Mlekarna Kranj, Oljarica Britof, Gorenjski tisk). Veliki tekstilni tovarni Tiskanina in Inteks so formalno združili v skupno podjetje Tekstilindus. Podjetje IBI se je specializiralo za izdelavo žakardskih tkanin in po modernizaciji je bilo to najbolj produktivno tekstilno podjetje v državi. Novi so bili obrati konfekcije (Špik, Gorenjska oblačila, Triglav konfekcija).

V sedemdesetih letih so podjetja širila obseg proizvodnje in gradila se je nova industrijska cona na Laborah. Kranj je bil desetletja, vse do sredine osemdesetih let, privlačno zaposlitveno središče in v mesto so se priseljevali vedno novi delavci

Tekstilne tovarne Jugočeška, Intex, Tekstilindus in Tovarna Franja Sirca v tridesetih letih 20. stoletja, razglednica (hrani Gorenjski muzej)

iz vse Jugoslavije. Na začetku devetdesetih let je stečaj velikega Tekstilindusa napovedoval gospodarske in socialne spremembe v mestu. Podjetja, ki so bila vezana predvsem na jugoslovanski in vzhodni trg, so se znašla v težavah, saj so bila zaradi večkrat zastarele tehnologije in premalo intenzivne proizvodnje pri iskanju novih kupcev nekonkurenčna. V devetdesetih letih so podjetja skušala ohraniti vsaj del proizvodnje, največkrat s pomočjo države, z iskanjem tujih partnerjev in s spreminjanjem lastništva. Uspelo je tistim, ki so se prilagodili novim razmeram na trgu.

V novih gospodarskih razmerah po osamosvojitvi Slovenije je temelj kranjskega gospodarstva še vedno ostajala industrija z nekaterimi velikimi tovarnami (Sava Goodyear, Iskraemeco, Iskratel). Ta podjetja so se s svojimi prepoznavnimi izdelki, uveljavljenimi blagovnimi znamkami, predvsem pa s celostno ponudbo produktov in storitev še bolj usmerila v izvoz.

Tekoči trak v kranjski Iskri za proizvodnjo števcev je bil prvi v državi, leta 1955. (foto A. Žibert, fototeka Gorenjskega muzeja)

Literatura: Holynski, Nada: Industrija –nosilka razvoja, v: Gorenjska 1900–2000, Gorenjski glas, Kranj 1999, str. 390–408. Holynski, Nada; Žontar, Majda: Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj 1992. Kos, Marija: Podjetništvo v Kranju od leta 1918 do nacionalizacije leta 1948, Zgodovinski arhiv, Ljubljana 2006. Kresal, France: Tekstilna industrija v Sloveniji, Založba Borec, Ljubljana 1976, str. 113–122. Šorn, Jože: Velika industrija v Kranju med obema vojnama, v: 900 let Kranja, Spominski zbornik, Občinski ljudski odbor Kranja 1960, str. 323–339. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja, Muzejsko društvo za Slovenijo, Ljubljana 1939, str. 362–372.

Podjetje IBI Kranj je za svoje žakardno blago prejelo številne nagrade, osemdeseta leta. (Arhiv ZAL, enota za Gorenjsko Kranj)