Titan

Poslopja tovarne Titan, 1921 (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Ključavnica – model št. 3305, 1935 (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Leta 1896 je češki inženir Špalek zasnoval obrtniško proizvodnjo kovinskih izdelkov. Po ženitvi z bogato dedinjo je proizvodnjo razširil: izdelovali so težje in lažje pribitne in vdolbne ključavnice ter dolga in kratka nasadila za vrata. Iz tistega obdobja naj bi bil tudi zvon, ki je odrejal začetek in konec delovnega časa. »Dokler bo visel ta zvon, bo vladal red v tej tovarni,« je zapisal Špalek. … Pred nekaj leti je zvon skrivnostno izginil.

Leta 1908 je tovarna prešla v roke Anne Hartmann, Špalek pa je ostal direktor, v naslednjih desetletjih je lastništvo tovarne pogosto prehajalo med različnimi avstrijskimi in hrvaškimi družbami, ki so imele različne interese –ne le razvojne, ampak tudi samo špekulativne. V sredini dvajsetih let prejšnjega stoletja se je tovarna razširila, postavili so lastno električno centralo in zasnovali oddelka za avtomate in montažo kuhinjskih strojčkov. Leta 1933 so začeli izdelovati fitinge, tehtnice, mlinčke za mak, mesoreznice, tulce, matice, drobilke, medene uteži, različne kuhinjske strojčke in pohištvene ključavnice. Po osvoboditvi maja leta 1945 je bila tovarna podržavljena, spet so zagnali proizvodnjo fitingov, ključavnic in gospodinjskih strojčkov. Še leta 1976 so v jubilejni Titanovi publikaciji neznani kolektivni avtorji zapisali: »Zadnji štirinajsti lastnik v zgodovini Titana je postal delovni človek,« in se bridko zmotili. Leta 1952 so zgradili kositrarno, cinkarijo, temperno livarno in čistilnico odlitkov. Omenimo še, da so konec šestdesetih let minulega stoletja v sodelovanju z znano tovarno Tyrolia začeli izdelovati smučarske vezi. Že v osemdesetih letih so imeli v ponudbi elektronske ključavnice in varnostne sisteme. Do leta 1990 sta proizvodnja in število zaposlenih naraščala, po osamosvojitvi in lastninskem preoblikovanju podjetja pa se je proizvodnja začela krčiti in število zaposlenih zmanjševati. Tovarna se je razdelila na livarno in na proizvodnjo ključavnic z ločenima lastnikoma.

Katarina Rus Krušelj, Slamnikarski muzej, Kulturni dom Franca Bernika Domžale

DOMŽALSKA INDUSTRIJSKA DEDIŠČINA

Domžale kot eno izmed pomembnih evropskih središč slamnikarstva

V čem se Domžale razlikujejo od drugih krajev na območju Gorenjske? Konec 19. stoletja so postale eno od središč zgodnje industrializacije v Sloveniji, ki je temeljila na eni sami panogi –slamnikarstvu.

Na temelju razvoja slovenske slamnikarske domače obrti od 18. stoletja dalje so v šestdesetih letih 19. stoletja v Domžale prišli Tirolci in Sudetski Nemci, ki so tu dobili osnovno znanje, polizdelke, delovno silo, energetske vire in nekateri tudi premožne neveste. To so nadgradili s podjetniško idejo in sodobno tehnologijo ter razširili prodajo na nova območja. Vse do prve svetovne vojne so povečevali svoje slamnikarske tovarne v Domžalah, uspešne manjše so imeli tudi domači podjetniki. Mednarodno uveljavljena slamnikarska industrija je na trg poslala več kot milijon slamnikov in sezonsko zaposlila okoli tisoč delavcev. Ta čas so Domžale doživele gospodarski napredek ter z njim povezane socialne spremembe in prosvetno kulturni razvoj kot redko kateri slovenski kraj.

Prva svetovna vojna in nastanek jugoslovanske države po njej sta hudo prizadela dotedanji razcvet slamnikarske industrije. Podružnice tirolskih podjetij po Evropi so se znašle v različnih državah, matična podjetja so eno za drugim propadla in opustila proizvodnjo v Domžalah.

Nekatera domača podjetja so v tem času dobro poslovala, vendar se niso uspela kosati s tirolsko trgovsko mrežo. K zatonu slamnikarske industrije je prispevala še moda, saj nošenje pokrival v javnosti ni bilo več obvezno.

Nastanek in razmah novih industrijskih panog

Vzporedno s propadanjem slamnikarskih podjetij so med obema vojnama nastajale tovarne novih industrijskih panog. Nekatera podjetja so imela predvojno tradicijo, marsikatera so nastala celo v zapuščenih obratih slamnikarskih tovarn, vsa pa so se modernizirala z novo strojno opremo, izboljševala so energetske vire, povečevala proizvodnjo in število zaposlenih delavcev.

V Domžalah so bili vodilni obrati v kemični, tekstilni in usnjarski industriji. Slednji sta nastali na temeljih slamnikarstva in sta prekvalificirali največ nekdanjih šivalk slamnikov. Posredna nadaljevalka slamnikarske industrije je bila tovarna Univerzale, medtem ko so največje spremembe nastale v usnjarski industriji. Vodilno vlogo je

Slamnikarske tovarne v Domžalah okoli 1900, razglednica (arhiv Knjižnice Domžale)

Helios, kemična industrija Domžale v šestdesetih letih

imela Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Toko, največja te stroke v Jugoslaviji. Pridruženi Usnjarski tehnikum je s pedagoškim in z raziskovalnim delom pomembno prispeval k napredku jugoslovanske usnjarske industrije. V razvoju kemične industrije pa je bila bistvena združitev predvojnih obratov za proizvodnjo lakov, barv in škroba v Domžalah, na Količevem in oljarne na Viru v podjetje Helios, danes največje v Občini Domžale.

Odločilna prelomnica v industrializaciji širšega domžalskega območja je bila prva polovica dvajsetih let z začetkom obratovanja tovarn papirja (Papirnica Količevo), lakov (Helios) in sanitetnega materiala (Tosama) na Količevem ter tovarne platnenih izdelkov Induplati v Jaršah, ki so postopoma zaposlovale veliko število delavcev ter bistveno vplivale na spremembo socialne in urbanistične podobe okolice Domžal. Za razliko od predvojnega centriranja slamnikarskih tovarn v Domžalah so novi tovarniški obrati začeli nastajati zunaj mesta, ob Kamniški Bistrici, ki je zagotavljala pogonsko moč. Nastali so po temeljiti preučitvi potreb slovenskega in tedanjega jugoslovanskega trga ter se na njem uspešno uveljavili.

Po drugi svetovni vojni je industrija na domžalskem območju dosegla nov razmah, ki ga ilustrira podatek, da je do konca leta 1953 število zaposlenih v 18 državnih podjetjih naraslo na okoli tri tisoč, v naslednjem letu pa se je v primerjavi s koncem tridesetih let že podvojilo. Na začetku sedemdesetih let je občina Domžale spadala med močneje industrializirane občine. Najvišje število zaposlenih v industriji je bilo zabeleženo v letih 1964 in 1979, od takrat pa je število padalo. Namesto industrije so v ospredje stopile obrti in storitve.

Industrijska podoba Domžal danes

Pospešena industrializacija v obdobju med vojnama, tudi po zaslugi razglasitve Domžal za trg leta 1925, je bila poglavitni dejavnik za pridobitev mestnega statusa domžalske občine leta 1952. Z upravnimi spremembami leta 1961 so Domžale postale občinsko središče in s tem pridobile še večji gospodarski pomen. V osemdesetih letih 20. stoletja se je občina zlasti zaradi razvite obrti uvrščala med najrazvitejše v Jugoslaviji.

Proces deindustrializacije v samostojni Sloveniji, ki je bil povezan z družbenimi in gospodarskimi spremembami po razpadu skupnega jugoslovanskega trga, prav tako kot drugih slovenskih mest ni obšel Domžal. V zadnjih letih se zaradi poslovnih težav tovarn in prilagajanja sodobnim izzivom gospodarjenja funkcija in zunanji videz proizvodnih območij intenzivno spreminjata. Del industrije se je preselil ven iz mesta, del tranzicijskih časov ni preživel. Tako na nekdanjih industrijskih zemljiščih nastajajo nove poslovno stanovanjske soseske ali pa se na njih razvijajo storitvene dejavnosti.

Literatura Brojan, Matjaž: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, Kulturni dom Franca Bernika, Domžale 2012. Zalokar Oražem, Cveta: Ponosen na svoje delo in spokojen, ko se ozira nazaj: Matija Svoljšak, upokojeni direktor tovarne Univerzale, v: Slamnik, letnik LIII, številka 7, 2013, str. 8. Kušar, Simon: Ko se staro umika novemu, v: Geografski obzornik, letnik 52, številka 2, 2005, str. 4–13. Internetni vir, http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC O2CLGUDN. Roškar, Saša: Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah: vodnik, Občina Domžale, Domžale 2015. Stiplovšek, Miroslav: Nastanek mestne občine Domžale leta 1952, Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Domžale 2012. Stiplovšek, Miroslav: Propad slamnikarske industrije in razvoj novih industrijskih panog na domžalskem območju 1918–1941, v: Zgodovinski časopis, letnik 47, št. 3, 1993, str. 425–437. Stiplovšek, Miroslav: Razglasitev Domžal za trg leta 1925: Ob razstavi v počastitev osemdesetletnice, Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Domžale 2005.

Domžale danes (foto Primož Hieng)