Odeja

Na tradiciji Thalerjeve obrtne delavnice prešitih odej je bilo leta 1932 v Škofji Loki ustanovljeno podjetje Odeja. Po drugi svetovni vojni so izdelovali prešite odeje iz svilenega brokata, atlasa, serža in klota vseh barv. Svojo ponudbo so nenehno širili z novimi izdelki, kot so posteljnina, pregrinjala, posteljna pregrinjala, vzglavniki, okrasne blazine, blazine za kavče, spalne vreče itd. S svojimi kakovostnimi in cenovno dostopnimi izdelki so se kmalu uveljavili na domačem in nekdanjem jugoslovanskem trgu. Zelo uspešno obdobje za Odejo je bilo med letoma 1967 do 1972, ko so v jugoslovanskem merilu postali največje industrijsko podjetje, specializirano za izdelovanje prešite posteljnine. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 in izgubi jugoslovanskega trga so se obdržali na hrvaškem trgu, začeli pa so izvažati tudi v Avstrijo, Finsko, Norveško, Rusijo in Ukrajino.

Na domačem in tujem trgu so se uveljavili z lastno blagovno znamko, z vključevanjem tehnološkega razvoja v proizvodnjo in materiale ter vrhunskim oblikovanjem. Redno so gostovali na domačih in tujih sejmih ter bili za svoje kolekcije in izdelke nagrajevani: Ljubljanski zmaj 1987 in 1990; Ljubljanski sejem 1990, 2004, 2007; nagrada društva oblikovalcev za kolekcijo športnega programa 1990; na Celjskem sejmu so prejeli nagrado za otroški program 1987; nagrada na zagrebškem sejmu Intertekstil 1998 itd.

Delavke v Odeji, staro poslopje v Šolski ulici, Škofja Loka, 1945 (hrani Loški muzej Škofja Loka)

Izdelki tovarne Odeja, sedemdeseta leta 20. stoletja, prodajni katalog (hrani Loški muzej Škofja Loka).

Marko Kumer, Medobčinski muzej Kamnik

INDUSTRIJA NA KAMNIŠKEM

Kamniško območje je bilo v gospodarskem pogledu zaradi svoje pomembne prometne lege vedno zelo razvito, kar se je odražalo v splošnem blagostanju. Že od 13. stoletja je izjemno pomembna trgovska pot povzročila razcvet obrti in trgovine v Kamniku. To je trajalo do konca 17. stoletja, ko se je državna cesta premaknila iz Tuhinjske doline v Črni graben. Mesto je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja doživelo nov razcvet z razvojem industrijskih obratov, izgradnjo železnice v letu 1891 in z razmahom zdraviliškega turizma. Iz obrtnih delavnic so nastali prvi industrijski obrati in kmalu občutno presegli lokalne potrebe: v leto 1852 datira nastanek smodnišnice, v 1857 Prašnikarjeve cementarne in opekarne, leta 1896 je Jan Špalek zasnoval tovarno kovinskih izdelkov, leta 1872 Blaž Schnabel tovarno beloprstene posode ter 1907 Ivan Bahovec na Duplici tovarno parketa in krivljenega pohištva. Ko se je leta 1876 v Kamniku odprlo Prašnikarjevo zdravilišče in kopališče, je mesto zaslovelo kot eno najbolj znanih in obiskanih letovišč avstrijske monarhije. Kamnik je tudi v kraljevini SHS ostal pomembno industrijsko središče, med bolj razvitimi panogami so bile lesna, kovinska, usnjarska, živilska in tekstilna industrija. In v tem času se je novonastala industrija, kot so tovarne Svilanit, Utok in Eta, razvila iz večjih obrtnih delavnic. Prav vse pa so nastale na pobudo podjetnih posameznikov, ki so imeli vizijo, nekaj denarja in obilo zagnanosti. Že v času pred drugo svetovno vojno je tako Kamnik zaslovel ne le kot središče knajpanja, ampak tudi po nekaterih legendarnih izdelkih, ki so slavo mesta ponesli širom sveta. Omenimo Šnablove majolike, Titanove ključavnice in tehtnice, Knafličevo podplatno usnje s prepoznavno blagovno znamko KTK in malograjsko cerkvico kot zaščitnim znakom ter ne nazadnje kamniškim »zenfom«, katerega osnovna receptura se ni spremenila do današnjih dni. Bahovčevo tovarno je prevzel inženir Vladimir Remec in na proizvodni repertoar ob svetovno priljubljenih Thonetovih izdelkih iz krivljenega lesa dodal tudi praktične in lepe izdelke, danes žal pozabljenih oblikovalcev pohištva. Kamniška smodnišnica je bila vseskozi pod nadzorom in budnim očesom aktualne državne oblasti oziroma natančneje –njej podrejene vojaške sile in se iz razumljivih razlogov ni pretirano izpostavljala niti oglaševala. Ostajala je kot samozadostna entiteta, varno spravljena za debele zidove na robu mesta. Med drugo svetovno vojno je kamniške tovarne prevzela nemška okupacijska oblast in proizvodnjo –seveda s prilagojenim programom –poskušala peljati dalje. Na »barutani« so tako izdelovali suhi špirit za gretje hrane, v tekstilnih obratih predvsem sanitetni material itd. Po letu 1945 so se iz predvojnih zasebnih podjetij in družb izoblikovale tovarne KIK, Stol, Titan, Svilanit, Svit, Utok, Eta, ki

so zaposlovale generacije Kamničanov in okoličanov. Prvo povojno leto pod novo socialistično oblastjo je minilo še brez večjih pretresov, nato so novi socialistični oblastniki postopno izvedli nacionalizacijo: najprej večjih in pozneje tudi manjših industrijskih obratov. Tudi Tone Knaflič, lastnik usnjarne, je na lastni koži občutil novo oblast. Kljub izjemni priljubljenosti med delavci in kljub temu, da je tovarno sprva »prostovoljno podaril« novi oblasti, ga je ta razlastila in kar je najhuje, poslala v prezgodnji pokoj in resignacijo. Novo ime njegove nekdanje usnjarne UTOK so tako Kamničani razvezali kot Ukradena Tovarna Očeta Knafliča, sam razlaščeni lastnik pa je takole komentiral: »Politično bodo speljali, gospodarsko pa jim ne bo uspelo!« Podobno bridko usodo razlastitve so doživele tudi tekstilna tovarna Franja Lipovca, Schnablova keramična delavnica, Remčeva tovarna stolov in tako naprej.

Potreba po prepoznavnosti izdelkov se je pojavila takrat, ko se je ta izenačila ali presegla spodnjo raven povpraševanja in ko so proizvajalci postali zelo zavzeti, da bi kupci izbrali prav njihov izdelek. Katalogi, ceniki in letaki kamniških tovarn so se pojavili že na začetku njihovega delovanja, posebej lični so bili Titanovi. Oglasi so se pojavili v dnevnem časopisju, v kamniškem krajevnem časopisu Kamničan in pozneje v letnih Kamniških zbornikih ter od začetka šestdesetih let v Kamniškem občanu. Ponudba Kemijske industrije Kamnik je bila zaradi razumljivih razlogov predstavljena nekoliko bolj diskretno. Zelo preroška je bila reklamna akcija tovarne Triglav iz tridesetih let 20. stoletja –ob nakupu določene količine njihovih izdelkov si prejel rdeč listek –kupon za žrebanje nagrad, ki nam, žal, niso znane. Prvi avtor rimanih oglaševalskih domislic je bil legendarni Frane Milčinski Ježek. Te prisrčno naivne pesmice so bile primarno namenjene radijskemu predvajanju, zaradi svoje priljudne simpatičnosti pa so jih ljudje posvojili. Tako še dandanes srečaš koga, ki zna na izust tisto o kravati, ki ni copata in tako naprej. Ježek je torej avtor priljubljene reklame za Svilanit, uglasbil jo je prav tako legendarni Bojan Adamič. Ježek je napisal tudi daljšo epsko pesem o grofu in knofu, in sicer po naročilu Tovarne gumbov Kamnik.

Druga polovica 20. stoletja je bila v znamenju širitve in združevanja istorodnih industrijskih obratov. Tako so bile cele družine in posamezni predeli Kamnika povezani s tovarnami, ki so zaposlovale po več tisoč prebivalcev. Šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja so prinesla tudi razmah družbenega standarda –gmotnih, delovnih in družbenih življenjskih razmer delavskega razreda. Kamnik je bil v osemdesetih letih eno najbolj razvitih industrijskih območij in tudi mesto z najvišjim bruto donosom na prebivalca v nekdanji

Stran iz kataloga tovarne Bahovec, začetek 20. stoletja (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

skupni državi Jugoslaviji. Tudi gospodarske panoge so bile tod lepo porazdeljene. In tako si je menda takratni zadnji rešitelj jugoslovanske ideje, zvezni premier Ante Marković, prav Kamnik zamislil kot poligon poskusne privatizacije dotlej družbenega gospodarskega premoženja, vendar ga je prehitel razpad države. Na začetku devetdesetih let minulega stoletja se je s spremembami družbenega sistema v Sloveniji pojavila tudi potreba po prestrukturiranju slovenskega gospodarstva. Privatizacija podjetij je bila decentralizirana in je množično potekala preko državljanskih certifikatov. Kamniško gospodarstvo se je moralo v kratkem času preusmeriti z jugoslovanskega na mednarodni trg. Menedžerska vodstva v vodilnih kamniških podjetjih so bila morda premalo sposobna za korenito spremembo poslovnih strategij in poslovnih politik. Nekatera podjetja so doživela stečaj in zapiranje tovarne, druga so se dokončno sesula v okviru družbene sanacije, tretji so skušali ohraniti zdrava jedra, četrti so iskali poti v domačih in tujih prevzemih, nekateri pa so preživeli z lastnim prestrukturiranjem. Večina je žal že zaključila svojo zgodbo, Eta in Titan pa uspešno nadaljujeta in razvijata dolgoletno tradicijo prepoznavne kamniške industrije.

Literatura: Kobol, Bogdan: Gospodarski razvoj in stanje mesta Kamnik, v: Kamniški zbornik I, Kamnik 1955, str. 197–220. Langus, Melita: Razvoj kamniške industrije od začetkov do danes: od obrtnih delavnic do tovarn, diplomsko delo, Pedagoška fakulteta v Ljubljani 1997. Koder, Lojze: Od mlina do tovarne, v: Kamniški zbornik I, Kamnik 1955, str. 232–236. Kumer, Marko: Mali besednjak kamniške industrije, Kamnik 2014. Ob 100 letnici Podjetja Kamnik v Kamniku, Kamnik 1952. Ob 130 letnici Kemijske industrije Kamnik, Kamnik 1982. Rifel, Vilko: Kamniški črni mlinarji, v: Kamniški zbornik XVII, Kamnik 2004, str. 165–178. Titan 1896–1976, Kamnik 1976.

Asortima testenin Apetit – blagovna znamka Tovarne Triglav iz Šmarce pri Kamniku, trideseta leta 20. stoletja (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

Reklamno sporočilo Marka poznavalca za gorčico – izdelek tovarne Eta iz Kamnika, verjetno leta 1935 (hrani Medobčinski muzej Kamnik)