Uvod

Življenje današnje Gorenjske v veliki meri opredeljuje njena industrijska preteklost. Industrija je bila nosilka in usmerjevalka ne le gospodarskega, ampak vsesplošnega razvoja gorenjske pokrajine v preteklem stoletju. Tovarne z visokimi dimniki in velikimi proizvodnimi halami so spremenile videz krajine in način življenja njenih prebivalcev. Med izdelki, ki pričajo o ustvarjalnosti in dosežkih gorenjskega človeka, je bilo nekaj izjemno uspešnih zgodb, ki so vodile v oblikovanje mednarodno uveljavljenih blagovnih znamk. Na prehodu v dobo novih tehnologij in tržnih zakonitosti so se v marsikateri gorenjski tovarni stroji ustavili. Vendar podjetja, ki so bogato tradicijo znala nadgraditi z novimi znanji in inovativnostjo, tudi danes ostajajo nosilci gorenjskega gospodarstva.

V vseh gorenjskih muzejih zbiramo in ohranjamo materialne ter druge dokaze bogate in raznovrstne industrijske dediščine pokrajine od Mojstrane do Domžal, od Škofje Loke do Kamnika. Sledimo razvoju industrije od prvih obratov z nekaj zaposlenimi, ki so sprva le delno vključevali strojno proizvodnjo, do velikih industrijskih gigantov, ki so dajali delo več tisoč delavcem in so imeli velik pomen v vseslovenskem in širšem evropskem merilu. Predstavljene so izbrane tovarne po posameznih panogah in njihovi izdelki.

Ob zatonu industrijske dobe s časovnim odmikom vedno bolj prepoznavamo izjemen pomen vrhuncev razvoja gorenjske industrije za tedanji čas in še pomembneje –pomen desetletja trajajočih procesov industrializacije, ki se s številnimi dolgoročnimi posledicami kažejo v sodobnem prostoru Gorenjske.

Avtorji razstave

Monika Rogelj, Gorenjski muzej

INDUSTRIJA NA GORENJSKEM

Po prihodu železnice na Gorenjsko leta 1870 in z uvozom cenejših industrijskih izdelkov so se številne domače obrtne delavnice znašle v krizi. Konec 19. stoletja so se gorenjski kraji začeli počasi vključevati v razvoj, ki ga je v zahodnem svetu narekovala industrijska proizvodnja.

Prva industrijska središča Gorenjske so se razvila v krajih zgornje Gorenjske. Na Jesenicah je Kranjska industrijska družba zgradila novo jeklarno, v kateri se je količina proizvedenega jekla močno povečala, hkrati pa jim je izum pridobivanja feromangana omogočil prodor na svetovne trge. V nekdanje obrate fužin v Tržiču so tuji podjetniki uvedli tekstilno in papirno panogo, domačini so se uveljavljali v usnjarstvu in čevljarstvu. Železnica je spodbudila industrializacijo Kamnika, v katerem sta imeli osrednjo vlogo smodnišnica in tovarna kovinskih izdelkov. Na začetku 20. stoletja je vrhunec doživela industrija izdelovanja slamnikov v Domžalah in okolici. Na obrobju obsežnih gozdov, ob Savi, Tržiški Bistrici in Kokri, so delovali številne žage in trgovci z lesom. V Kranju in Škofji Loki so posamezni tekstilni in usnjarski obrati delno uvajali industrijski način proizvodnje.

Leta po prvi svetovni vojni so bila zelo ugoden čas za vlaganja v nova podjetja, kar so izkoristili tuji podjetniki. Z velikimi investicijami se je začela načrtna in intenzivna industrializacija Kranja, ki je hitro postal drugi največji center tekstilne industrije

Železarna Jesenice, 1952 (foto Slavko Smolej, fototeka Gorenjskega muzeja)

Peko Tržič, 1956 (hrani Tržiški muzej)

Stol Kamnik, izdelava stolov Rex, 1964 (hrani Medobčinski muzej Kamnik)

v Sloveniji. Na širšem območju Radovljice so v številnih obratih izdelovali sukno, pletenine, nogavice, čipke in vezenine. V Škofji Loki je bila nova tovarna klobukov. Na Domžalskem so v propadlih slamnikarskih tovarnah začeli usnjarsko, tekstilno in kemično panogo. Vsa podjetja so izdelke prodajala na velikem jugoslovanskem trgu. Vlaganja v industrijo je umirila velika gospodarska kriza, ki je najbolj prizadela lesna, čevljarska in usnjarska podjetja.

Industrija je v kratkem času bistveno spremenila poklicno in socialno strukturo prebivalstva Gorenjske. V zgornji Gorenjski, na območju Jesenic in Radovljice, je na začetku 20. stoletja tretjina prebivalstva živela od industrije in obrti, v tridesetih letih pa že skoraj polovica. V tem času je bilo dobro tretjino industrijskega prebivalstva tudi na območjih Kranja, Tržiča in Škofje Loke, ki so bili na začetku stoletja še izrazito kmetijski.

Po drugi svetovni vojni, v novi Jugoslaviji, je imela Gorenjska kot ena industrijsko najrazvitejših pokrajin s pomembnimi panogami –kovinsko, strojno, tekstilno, lesno, gradbeništvom in energetiko –pomembno vlogo v izgradnji novega socialističnega gospodarstva, zato je bila deležna velikih investicij. Zaplenjeni in nacionalizirani obrati so bili reorganizirani v velika industrijska podjetja. Uvajali so se velikoserijska proizvodnja in prvi tekoči trakovi. Z ustanavljanjem novih proizvodnih zadrug je industrializacija segla tudi v kraje, oddaljene od velikih centrov, kot so Kropa, Žiri,

Smuči Elan, plakat, začetek osemdesetih let (hrani Gorenjski muzej)

Domel Železniki, katalog sesalnih enot, izsek, devetdeseta leta (hrani Gorenjski muzej)

Telefoni Iskra, plakat, začetek devetdesetih let (hrani Gorenjski muzej)

Železniki. Tako naj bi se čim več ljudi zaposlilo v industriji. Na podlagi danosti so se industrializacije načrtno lotili v Škofji Loki ter v Poljanski in Selški dolini.

Na račun industrializacije manj razvitih delov države so se državne in republiške investicije v gorenjsko industrijo začele zmanjševati. Poleg železarstva je še naprej ostajala pomembna tekstilna panoga, tako po deležu proizvodnje kot po številu zaposlenih. Podpore republiške in lokalne politike so bile deležna kovinska, elektro in gumarska industrija. Spremenjeni način življenja in umetni materiali so narekovali novo ponudbo izdelkov za široko potrošnjo, od konfekcije, opreme stanovanj do športnih rekvizitov. Nekateri čevljarski obrati so se uveljavili na področju pohodne in specialne športne obutve. Slika industrijskih panog Gorenjske je bila zelo raznolika. Velika podjetja so v iskanju novih delavcev dele proizvodnje selila v manjše slovenske kraje.

Z uvajanjem elementov tržnega gospodarstva in odpiranjem meja so se v šestdesetih letih v posameznih podjetjih začeli intenzivneje ukvarjati z razvojem, oblikovanjem in oglaševanjem izdelkov. V Jugoslaviji so bili sinonim za kakovost in so dosegali visoko ceno. Kljub uveljavljenim blagovnim znamkam, monopolu na domačem trgu, uspešni klirinški prodaji ter zasedenosti z licenčnimi in dodelavnimi posli so

iskali možnosti za prodajo na zahodnih trgih. Odločilnega pomena je bilo načrtno vlaganje v moderno tehnologijo in poslovno tehnično sodelovanje s tujimi partnerji. Med izdelki, ki so z izvirnimi rešitvami domačih strokovnjakov lahko konkurirali na zahtevnih zahodnih trgih, so najbolj izstopali alpske smuči Elan, smučarski čevlji Alpina, stol Rex, števci, telefonski aparati in sesalne enote Iskra.

Težave, ki so se v podjetjih začele kazati konec osemdesetih let, so bile v veliki meri posledica razvoja v prejšnjem desetletju, ko je gorenjsko gospodarstvo svojo uspešnost gradilo predvsem na račun povečevanja obsega proizvodnje in dela vse številčnejših delavcev, priseljenih iz drugih jugoslovanskih republik. Velika večina prebivalstva si je kruh služila v tovarnah. Gorenjska je bila ena najbolj industrializiranih slovenskih pokrajin, vendar se je njen delež (brez Kamnika in Domžal) v slovenski industriji v treh desetletjih razpolovil na dobrih deset odstotkov.

Z osamosvojitvijo Slovenije in izgubo jugoslovanskega trga je marsikatero podjetje zašlo v težave, ki so jih reševala s prilagajanjem proizvodnje, prestrukturiranji in s pomočjo države, vendar marsikdaj, tudi ob netransparentnih lastninjenjih, neuspešno. Sledili so stečaji in likvidacije v tovarnah, ki so desetletja soustvarjale podobo industrijske Gorenjske. Na drugi strani so nekateri obrtni obrati s specifičnimi izdelki prerasli v velika proizvodna podjetja.

Konec 20. stoletja je še vedno velik del gorenjskega gospodarstva temeljil na velikih industrijskih podjetjih, uspešnih izvoznikih, hkrati pa se je, v skladu s svetovnim razvojem, vse bolj preusmerjalo v storitvene dejavnosti.

Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Toko Domžale, šestdeseta leta (foto Vili Majhenič, kopijo hrani SMD)

Marko Mugerli, Gornjesavski muzej Jesenice

RAZVOJ INDUSTRIJE V GORNJESAVSKI DOLINI

Nobena druga gospodarska panoga ni tako zaznamovala Gornjesavske doline kot železarstvo. Fužine so bile v Mostah pri Žirovnici, na Javorniku, Savi, Plavžu in v Mojstrani. Dejavnost je doživljala vzpone in padce. Če so se želeli lastniki obdržati v konkurenčnem boju, so morali zagotavljati kakovost izdelkov in nizke proizvodne stroške. Tisti, ki tega niso zmogli, so fužine prodali, nekateri pa so rešitev videli v združevanju kapitala. Zoisi so uspeli prepričati družino Luckmann, lastnico parnega mlina v Ljubljani, da so skupaj leta 1869 ustanovili Kranjsko industrijsko družbo. Delniška družba s sedežem v Ljubljani je v prvih treh letih svojega delovanja prišla do fužin in gozdnih posesti v Tržiču, Bohinju, Radovni in v Gornjesavski dolini. Z združevanjem fužin je preprečevala medsebojno konkurenco, z inovacijami in vpeljavo novitet pa je zagotavljala kakovost in cenejšo proizvodnjo. Iznajdba feromangana v javorniškem plavžu je družbi prinesla svetovno slavo in nova naročila. Njegov izumitelj Lambert von Pantz je reševal težave predragega in prepočasnega prevoza surovin s konstruiranjem in postavitvijo samotežnih žičnic. Z njegovo pomočjo je Kranjska industrijska družba nekaj časa omogočila preživetje gorenjskih fužin, za izgradnjo modernih industrijskih hal pa je potrebovala več kapitala. Večino njenih delnic je kupila družba Vogel & Noot in omogočila postavitev jeklarne ter drugih železarskih obratov. Med obema vojnama se je družba ponašala z izdelavo cerkvenih jeklenih zvonov. Takrat sta večino njenih delnic kupila lastnika Tovarne emajlirane posode v Celju, Adolf in Avgust Westen. Še naprej sta širila jeseniške železarske obrate, zgradila plavža, cevarno, šamotarno in valjarno tanke pločevine. Gradbeni material ji je dobavljalo podjetje Amann iz Mödlinga pri Dunaju, ki je odkupilo opuščeno fužino v Mojstrani in jo preuredilo v tovarno cementa. Tudi drugod so potoki in reke namesto fužin začeli poganjati stroje različnih dejavnosti. V Mostah pri Žirovnici so na primer vodno moč Završnice od leta 1922 izkoriščali za pogon Koširjeve obrtne predilnice.

Železarna je spodbudila razvoj drugih gospodarskih panog. Že pred drugo vojno sta njene izdelke kupovala Anton Tršan in Simon Zablatnik ter iz njih izdelovala kovinsko galanterijo. Prvi je bil ustanovitelj industrijskega podjetja Sava, drugi pa tovarne žimnic. Iz odpadne žlindre je podjetje Izolirka na Jesenicah izdelovalo izolacijski material. V jeseniški železarni je surovine naročalo podjetje KOOP Mojstrana, ki je izdelovalo kovinsko opremo. Delavske rokavice iz jute in usnja, čevlje, cokle in predpasnike so kupovali v obrtnem podjetju Cokla na Blejski Dobravi. Dejavnost

Železarna Jesenice 1. 6. 1961 (hrani fotoarhiv GMJ)

LIP Bled na mednarodnem lesnem sejmu v Ljubljani leta 1974 (hrani LIP Bled)

je začel ruski emigrant Aleksej Ivaščenko leta 1928. Proizvodnja je potekala v več najetih stavbah, od leta 1958 pa v samostojni hali.

Po drugi svetovni vojni so premoženje Kranjske industrijske družbe podržavili in ustanovili Železarno Jesenice, ki se je ponašala s širokim proizvodnim asortimentom. Izdelovala je kovinske vratne podboje, cevi, cestne odbojnike, različne ulitke, elektrode za varjenje, šamotno opeko, žico, žičnike, tanko, debelo, dinamo, pocinkano in belo pločevino ter jeklo različne kakovosti. Oddelek tehnične kontrole, kemijski in mehanski laboratorij ter raziskovalni oddelek, ki so bili opremljeni z vrhunsko in najsodobnejšo opremo, so zagotavljali kakovost izdelkov, pri kupcih pa zadovoljstvo. Tako so na primer jeseniške elektrode, pakirane v značilno zeleno škatlo, postale pojem kakovosti.

Državna planska politika v prvih letih po drugi svetovni vojni je bila usmerjena predvsem v širitev metalurške in elektro industrije, zato je primanjkovalo izdelkov široke potrošnje. Stvari so se začele spreminjati v petdesetih in šestdesetih letih z izgradnjo tovarn obutvene, elektro, tekstilne, lesne in živilske industrije. Obrate so odpirale v Gornjesavski dolini in na Deželi. V Planiki na Breznici so od leta 1966 izdelovali čevlje, v Iskri na Blejski Dobravi pa od 1970 telefonske releje. Gorenjska oblačila so leta 1977 na Javorniku odprla obrat za izdelavo ženskih oblačil. Lesnoindustrijsko podjetje Bled, ki je ob svoji ustanovitvi leta 1948 združevalo večje število malih lesnih obratov –žage na Belci, Jesenicah, Lancovem, Rečici pri Bledu, v Bohinjski Bistrici, Kranjski Gori, Podnartu, Soteski, lesno predelavo v Mojstrani, mizarske delavnice v Bohinjski Bistrici, Bohinjski Beli in Gorjah –, je

Obrat Gorenjskih oblačil na Javorniku leta 1978 (hrani fotoarhiv GMJ)

v šestdesetih letih začelo proizvajati končne izdelke. Uvedli so programe opažnih gradbenih plošč, notranjih, vhodnih in garažnih vrat, lesnih podbojev in masivnega pohištva. V Mojstrani so se leta 1968 preusmerili v izdelavo vhodnih in garažnih vrat. Ker je povpraševanje naraščalo, so leta 1983 zgradili novo proizvodno halo.

Po osamosvojitvi Slovenije so se podjetja lastninsko preoblikovala in preusmerjala iz nestabilnega jugoslovanskega na slovenski in evropski trg. Številna podjetja so zaradi različnih razlogov zašla v likvidnostne težave. Propadla so že v devetdesetih letih ali pa na začetku 21. stoletja. Zaprli so obrate Izolirke na Jesenicah, Cokle in Iskre na Blejski Dobravi, Planike na Breznici, Gorenjskih oblačil na Javorniku, lesni in kovinski obrat v Mojstrani. V jeseniški železarni je stagniral okrogli program z žičarno in žebljarno, obdržali pa so proizvodnjo elektrod in ploščati program. Slednjega je leta 1992 prevzela družba Acroni, ki je danes v ruski lasti. Proizvodnja se nadaljuje tudi na območju nekdanje Iskre na Blejski Dobravi. Podjetje Sumida Slovenija v novi tovarni izdeluje elektronske dele avtomobilov.

Literatura: Benedičič Lačen, Irena: Jeseniški plavži, Slovensko plavžarstvo 20. stoletja, Gornjesavski muzej Jesenice, Jesenice 1998. Glasilo delovnega kolektiva LIP Bled, leto 1, št. 1, Bled 23. 8. 1971. Gozdovi Kranjske industrijske družbe, katalog razstave, Jesenice 2014. Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, Mladinska knjiga, 1. del, Ljubljana 1969. Mugerli, Marko: 140 let Kranjske industrijske družbe, Gornjesavski muzej Jesenice, Jesenice 2009. Naših trideset let, LIP Bled, lesna industrija, Radovljica 1978.