Knjižica Nekoč in danes by Gorenjski muzej

GORENJSKI MUZEJ

Kranj, 2019

KAZALO Uvodnik

Jelena Justin: Petinšestdeset let ohranjanja kulturne dediščine

Mag. Marjana Žibert: Petinšestdeset let ohranjanja kulturne dediščine

Ddr. Damir Globočnik: Prva likovna razstava v Prešernovi hiši v Kranju

Mag. Tatjana Dolžan Eržen: Pridobivanje predmetov za etnološko zbirko

Dr. Jože Dežman: Tabuji padajo – učimo se dialoga

Ddr. Verena Vidrih Perko: Arheologija v Gorenjskem muzeju: zgodba o uspehu

Mag. Monika Rogelj: Dediščina industrializacije

Gašper Peternel: V Prešernovi soseščini

Dr. Veronika Pflaum: Nekoč in danes

Magda Zore: Oddelek za pedagoško in andragoško dejavnost

Mateja Likozar: Nastajanje muzejske fototeke

Mag. Barbara Kalan: Knjižnica Gorenjskega muzeja

Anja Poštrak: Misli mladega muzealca

Mag. Irena Jeras DImovska: Restavratorski oddelek

Sandra Dimitrijević, Anamarija Dimovska: Konservatorski oddelek

Alenka Pipan: Ko predmet postane muzealija

Jelena Justin: Komuniciranje z javnostmi

Mag. Marjana Žibert: Dediščina nas povezuje

Ddr. Damir Globočnik: »Filmski podjetnik« v Kranju

Mag. Tatjana Dolžan Eržen: Etnološko raziskovanje Gorenjske

Dr. Jože Dežman: Nova območja spomina

Ddr. Verena Vidrih Perko: Dediščina arheološkega kustodiata Gorenjskega muzeja

Gašper Peternel: Boginje v Prešerovem mestu

Mag. Monika Rogelj: Od vezenine do plakata

Dr. Veronika Pflaum: Arheološke zbirke v muzeju

Jelena Justin: Planinske razglednice

Mateja Likozar: Ohranjanje fotografske dediščine

Mag. Barbara Kalan: Prešerniana v knjižnici Gorenjskega muzeja

Anja Poštrak: Spoznavanje bohinjske kulturne dediščine

Mag. Irena Jeras DImovska: Pomen dokumentacije

Anamarija Dimovska: Neustrezni konservatorsko-restavratorski posegi na keramiki

Magda Zore: Muzejčica

Jelena Justin: Muzej, gore in Himalaja

Mag. Marjana Žibert: Od kdaj se kranjski grad imenuje Khislstein

Ddr. Damir Globočnik: Slikoviti pogledi s Kranjskega

Mag. Tatjana Dolžan Eržen: Za obiskovalce in skupaj z njimi

Dr. Jože Dežman: Kranjska klobasa 2025

Ddr. Verena Vidrih Perko: Kako je Kleopatra obiskala Kranj

Mag. Monika Rogelj: Ambulanta dr. Fajdige

Gašper Peternel: Prešeren – Kulturni svetnik

Dr. Veronika Pflaum: Razstavna pripoved o gradu Khiselstein in rodbini Khisel

Magda Zore: Tisoč šolarjev in njihov Gorenjski muzej

Alenka Pipan: Predmeti pripovedujejo zgodbe

Mag. Barbara Kalan: Prešernove poezije »z napako«

Anja Poštrak: Bohinjska muzejska zbirka: zbirka Vojni muzej

Mag. Irena Jeras DImovska: Konserviranje-restavriranje poslikanega pohištva

Sandra Dimitrijević: Hranjenje muzejskih predmetov v depojih

100

Mag. Marjana Žibert: Dediščina za prihodnost

102

lici, v pričevanjih, v umetni- ti, likovne stvaritve mno- ti zaključujemo evropsko škem ustvarjanju, v duhov- gih umetnikov, zapuščina, leto kulturne dediščine. To nem izročilu in običajih, s ki spominja na pesnika dr. leto smo si še posebej prikaterimi smo zrasli. Kakor Franceta Prešerna, na tiso- zadevali, da smo opozarjani človeka brez spomina in če starih razglednic in fo- li na dediščinske zgodbe, osebne življenjske zgodbe, tografij, mnogo izdelkov, s katerimi živimo – pa naj tudi ni človeške skupnosti ki spominjajo na industrij- bodo to igrače našega otrokot tudi ne hiše, vasi, mes- ski razcvet 20. stoletja, pla- štva, nakit t.i. kranjske zlata, pokrajine brez zgodovi- kati, ki so imeli vlogo medi- te dobe, grad Khislstein, V muzejih se prepleta mnogo zgodb. Nastajajo na prene. Naj bomo še tako prepri- ja, predmeti, ki opominja- Gaštejski klanec, naš dr. Prešerenživljenja, ali sestrevojne. Tominulega in še Francenačina čani, daostankih živimo le danes za jo na krutost arheoloških najdišč, jutri, smo ujeti v preteklost, mnogo več najdemo v zak- ljeno ameriško letalo nad nadaljno. ljudskem izročilu, preostankih in industrijskih Bohinjem. Naše dediščinladnici Gorenjskega muze- obrti bližnjo in Več tisoč let staro posodja, kjer že petinšestdeset let ske zgodbe smo si prizaobratov. Nastajajo tudi na spoznanjih brezštevilnih ved je in nakit, stare listine in skrbno hranimo, proučuje- devali predstaviti celostno, zato smo sodelovali z razkipi svetnikov, kmečke pomo in interpretiramo ohrain družbenih sprememb kot opomin človeških tragedij in slikane skrinje in staro me- njene sledove preteklosti za ličnimi institucijami in posamezniki. Želelivaseh smo, dain ki ga živimo in za priščanskozmot. pohištvo,Muzeji čudovita sočas, pripovedovalci zgodb o naših bi skupnost in posamezniženska in moška oblačila iz hodnje rodove. mestih, o naših pokrajinah tudi prebivališča čim več deIzteka se leto, in ko državi. smo v kiSospoznali vasi in mesta, množica orodij in pripomočkov, brez ka- Gorenjskem muzeju pra- diščinskih zgodb, zato smo muz človekove umetniške ustvarjalnosti in varuhi zbirk lipetinšestdeseto vas nagovarjali tudi na teh terih našim prednamcem znovali Mag. Marjana Žibert, direktorica Gorenjskega muzeja �

kovne ter drugih umetnosti. V muzejih seveda te zgodbe ohranjamo za naslednje rodove. A za današnji čas jih interpretiramo, da bi dediščino in umetnost spoznal, užival ter soustvarjal širši krog različnih deležnikov.

Iz zbirke Gorenjskega muze

straneh. Svoje mesto mora dobiti dediščina tudi v tu rizmu, kar za Kranj ostaja poseben izziv. Naša dediščina nastaja doma in v naših skupno stih, ko se odločimo drago cen predmet, fotografijo zgodbo, modrost ali hišo staro tovarno in še bi lahko naštevali, ohraniti za naše potomce. To je dediščina, katero živimo in ji pripada mo. Mnogi svojo pripadnos

Muzej so zbirke, so izjemni predmeti lokalne in nacionalne premične dediščine, so številne razstave in katalogi, otroške delavnice, nešteta vodstva po razstavah, muzejski večeri in še kaj bi se našlo. Kljub vsemu pa smo v muzeju ključni ljudje, ki »delamo muzej«, uresničujemo njegovo poslanstvo in smo gibalo njegovega razvoja. Na naslednjih straneh zanimive muzejske zgodbe predstavlja druga generacija ustvarjalcev Gorenjskega muzeja. Ponosni in hvaležni smo, da lahko pišemo zgodbo o Gorenjskem muzeju in nadaljujemo prizadevanja naših predhodnikov, ki so leta 1953 začeli načrtno strokovno muzejsko delo v Kranju. Želimo si, da bi naše ideje in zamisli prispevale k razvoju našega Gorenjskega muzeja in da bi širša skupnost prepoznala našo službo za svojo.

(1)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (1)

Petinšestdeset let ohranjanja k Jelena Justin

Spoštovani bralci in bralke Gorenjskega glasa. Zaposleni v Gorenjskem muzeju letos beležimo 65-letnico delovanja muzeja, zato smo se odločili, da vam v celoletnem podlistku predstavimo zanimivosti iz zgodovine razvoja muzeja, anekdote, ki so postale že legendarne, posameznike, ki so pomagali soustvarjati muzej, dosežke s področja ohranjanja naše skupne dediščine … V kakšnem času je muzej sploh nastal? Na mrzlo silvestrsko noč 1952/1953 je naletaval sneg in ljudje so pričakovali novega leta dan. Čez noč je zapadlo 15 centimetrov snega. A zimsko pravljico so ljudje pričakali s cmokom v grlu, s kančkom nelagodja, saj so se zaostrovale razmere v tržaški pokrajini. �

Po drugi svetovni vojni je dal ravnatelj Tekstilne šole Črtomir Zorec pobudo za ustanovitev mestnega muzeja v Kranju. Skrbel je namreč za nastajajočo zbirko tekstilij in kulturno-zgodovinskih predmetov. V čas preurejanja Prešernovega gaja in postavitve Prešernovega spomenika pred Prešernovim gledališčem je spadalo tudi prizadevanje za preureditev Prešernove hiše v spominski muzej. Prvo dejanje je bila preureditev pritličja hiše, kamor so leta 1949 postavili doprsni Prešernov kip. Dela so se nadaljevala leta 1952, zato so s 1. januarjem 1953 zaposlili stalnega strokovnega sodelavca, umetnostnega zgodovinarja Ceneta Avguština, ki je bil prvi direktor Mestnega muzeja Kranj.

Če pogledamo globalno, je leto 1 movalo politični in socialni vsakda globalno: umrl je čala se je korejska rožen konflikt m Korejo s podporo Sovjetske zveze te rejo s podporo Zd rodov, katere pos dne še danes; pri žaške krize zara ske oblasti nad c nali so Elizabeto prestolu še danes drey Hepburn je filmom Rimske p za vlogo prejela o Fleming je izdal p tajnem agentu Ja du, roman Casino vrh Everesta, najv svetu, sta stopil Hillary in Tanzig

svetovni vojni je elj Tekstilne šole orec pobudo za mestnega muzeSkrbel je namreč očo zbirko tekstirno-zgodovinskih V čas preurejanovega gaja in poešernovega spoed Prešernovim m je spadalo tudi je za preureditev hiše v spominski o dejanje je bila v pritličja hiše, kaa 1949 postavili ešernov kip. Dela ljevala leta 1952, . januarjem 1953 alnega strokovneca, umetnostnenarja Ceneta Avje bil prvi direkga muzeja Kranj.

Če pogledamo lokalno in globalno, je leto 1953 zaznamovalo politični, družbeni in socialni vsakdan. Gledano globalno: umrl je Stalin; končala se je korejska vojna, oborožen konflikt med Severno Korejo s podporo Kitajske in Sovjetske zveze ter Južno Korejo s podporo Združenih narodov, katere posledice so vidne še danes; prišlo je do tržaške krize zaradi italijanske oblasti nad cono A; kronali so Elizabeto II., ki je na prestolu še danes; slavna Audrey Hepburn je zaslovela s filmom Rimske počitnice in za vlogo prejela oskarja; Ian Fleming je izdal prvi roman o tajnem agentu Jamesu Bondu, roman Casino Royale; na vrh Everesta, najvišje gore na svetu, sta stopila Edmund Hillary in Tanzig Norgay.

Foto: Zbirka Gorenjskega muzeja

hranjanja kulturne dediščine

Glavni trg v Kranju v petdesetih letih 20. stoletja. Kaj pa v Sloveniji? Predvajana je bila črno-bela romantična komedija Vesna, ki je postala brezčasna in jo še danes z veseljem pogledamo; nastala je pijača vaše in naše mladosti Cocta; Slavko Avsenik je v Ljubljani ustanovil trio in lahko začnemo

govoriti o zgodbi o uspehu; izšla je znamenita pesniška zbirka Pesmi štirih – Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Janeza Menarta in Toneta Pavčka. In tega leta se je začela zgodba ohranjanja kulturne dediščine v Gorenjskem muzeju.

(2)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (2)

Petinšestdeset let ohranjanja k Mag. Marjana Žibert

V letu 1953 se je začela zgodba ohranjanja kulturne dediščine v Gorenjskem muzeju. Takrat se je naš muzej imenoval še Mestni muzej. Vodil ga je dr. Cene Avguštin. Svoje prve prostore je imel v Prešernovi hiši, ki so jo takrat temeljito prenovili. To je bil tudi čas, ko so urejali okolico Prešernovega spomenika ob Prešernovem gledališču. Arheologi so tu naleteli na obsežno slovansko pokopališče in najdbe predali novemu muzeju. Mestni muzej je od Občinskega ljudskega odbora prevzel tudi dragoceno zbirko starih listin, ki so bile napisane od 14. stoletja naprej. Pred drugo svetovno vojno so bile namreč še vedno del kranjskega mestnega arhiva. Skrb za premično kulturno dediščino v Kranju ni stara le 65 let ali kakšno leto več. �

Kranjčani so želeli ustanoviti muzej že na začetku 20. stoletja. Takrat je bila Narodna čitalnica središče kulturnega dogajanja v mestu in hkrati tudi pobudnica za ustanovitev krajevnega muzeja. Čitalniški odbornik in predsednik Makso Pirnat je v letih 1907 in 1908 predlagal, naj ga ustanovi mestna občina. Predmete za muzej bi po zgledu Škofjeločanov zbirali po kranjskih meščanskih družinah, z razstavljanjem le-teh pa za zbiranje navdušili okoliško prebivalstvo. Pirnatov predlog so mnogi podpirali, vendar mestna oblast za ustanovitev muzeja ni imela posluha. Čitalnica je zaradi skopih finančnih sredstev leta 1908 uspela pripraviti le eno in edino galerijsko razstavo v svojih prostorih, v Petrčkovi hiši na Glavnem trgu.

Zbirke Gorenj zeja, ki so nastaja setletja, so dane tistim, ki jih je nat načrtoval že p in več. V ospredje gradivo, ki se nan ljenje in delo zas njčanov in posam so v mestu živeli cetu Prešernu j ju namenil pose lek, izpostavil pa šernoslovca Tom Okroglega. V zbi ških del bi hran kranjskih umetn heološki zbirki bi najdbe iz časa pr narodov, ki jih j izkopal kranjski olog Walter Sch turnozgodovinsk vsebovala listine mestnega arhiva meščanske predm

hranjanja kulturne dediščine

o želeli ustanoviti a začetku 20. stot je bila Narodna edišče kulturnega v mestu in hkrati nica za ustanoviega muzeja. Čitalnik in predsednik nat je v letih 1907 dlagal, naj ga ustaa občina. Predmebi po zgledu Škozbirali po kranjanskih družinah, njem le-teh pa za avdušili okoliško o. Pirnatov predgi podpirali, venoblast za ustanoja ni imela poslua je zaradi skopih redstev leta 1908 raviti le eno in ediko razstavo v svoh, v Petrčkovi hiši m trgu.

Zbirke Gorenjskega muzeja, ki so nastajale skozi desetletja, so danes podobne tistim, ki jih je Makso Pirnat načrtoval že pred sto leti in več. V ospredje je postavil gradivo, ki se nanaša na življenje in delo zaslužnih Kranjčanov in posameznikov, ki so v mestu živeli. Dr. Francetu Prešernu je v muzeju namenil poseben oddelek, izpostavil pa zbirko prešernoslovca Toma Zupana z Okroglega. V zbirki umetniških del bi hranili stvaritve kranjskih umetnikov. V arheološki zbirki bi bile najprej najdbe iz časa preseljevanja narodov, ki jih je leta 1905 izkopal kranjski rojak, arheolog Walter Schmidt. Kulturnozgodovinska zbirka bi vsebovala listine kranjskega mestnega arhiva in različne meščanske predmete.

Narodna čitalnica v t. i. Petrčkovi hiši na današnjem Glavnem trgu / Fototeka Gorenjskega muzeja Leta 1937 so Kranjčani ponovno začutili potrebo po predstavljanju svoje bogate zgodovine in dediščine. France Planina, Tine Fortuna in Anton Polenec, ki so bili profesorji na kranjski gimnaziji, so v sodelovanju z dekanom Matijo Škerbcem in odvetnikom Antonom

Megušarjem v prostorih kranjskega župnišča pripravili razstavo kranjskih iluminiranih rokopisov, drugih dragocenih predmetov cerkvene umetnosti in etnološke dediščine gorenjskih krajev. Njihove načrte za ustanovitev muzeja pa je prekinila druga svetovna vojna.

(3)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (3)

Prva likovna razstava v Preše Ddr. Damir Globočnik

Mestni muzej v Kranju je bil ustanovljen leta 1953. Njegov prvi kustos in upravnik je postal umetnostni zgodovinar, konservator in likovni kritik dr. Cene Avguštin (1923–2010). Muzej je imel sedež v Prešernovi hiši. Dr. Cenetu Avguštinu je po zaslugi intenzivnega zbiranja ogroženega gradiva in prirejanja razstav v nekaj letih uspelo postaviti temelje muzejstva v Kranju. Že leta 1954 je začel v pritličju Prešernove hiše prirejati likovne razstave. Z njimi je želel v novoustanovljeni muzej privabiti čim več obiskovalcev. Na prvi razstavi, ki je bila oktobra 1954, se je predstavil slikar in grafik Ljubo Ravnikar (1905–1973), ki je tedaj učil risanje in umetnostno zgodovino na gimnaziji v �

Kranju. Ravnikarjeva samostojna umetniška pot se je sicer po krajšem študiju slikarstva pri dunajskem portretistu Hansu Schachingerju začela že konec dvajsetih let preteklega stoletja v Ljubljani. Ukvarjal se je z oljnim in akvarelnim slikarstvom, risal je razglednice s socialnimi motivi, plakate in diplome. Dela mladega, levičarsko usmerjenega umetnika so se redno znašla na seznamih prepovedanega gradiva. Ukvarjal se je tudi z otroško in mladinsko ilustracijo ter knjižno opremo. V gledališki sezoni 1932/1933 je kot inscenator sodeloval pri ljubljanskem Delavskem odru, ki ga je vodil Ferdo Delak. Izdelal je osnutke za antimilitaristično predstavo Švejk je posegel v vojno, za Schönherrjevo

Otroško tragedijo čevo Magdo, za Ž vega Cicibana, z jeve Hlapce in z dramatizacijo Hl ja. Plodno sodelo žiserjem Ferdom uvršča Ravnikarj meljitelje moder ske scenografije. Prvič je samo stavljal leta 1936 Na razstavi je pred niške motive. Let dal grafično map V letih 1938/1939 val Sternenovo p karsko šolo. Leta včlanil v umetniš Gruda. Leta 194 ravil samostojno Galeriji Obersne ni, ki je pomen od ekspresivnoin socialnokritič tve v lirični realiz

va v Prešernovi hiši v Kranju

vnikarjeva samoetniška pot se je ajšem študiju slidunajskem poransu Schachina že konec dvajreteklega stoletja . Ukvarjal se je z kvarelnim slikaral je razglednice mi motivi, plakame. Dela mladesko usmerjenega so se redno znanamih prepovediva. Ukvarjal se roško in mladincijo ter knjižno gledališki sezoni je kot inscenator pri ljubljanskem odru, ki ga je voDelak. Izdelal je antimilitarističvo Švejk je posegel a Schönherrjevo

Otroško tragedijo, za Remčevo Magdo, za Župančičevega Cicibana, za Cankarjeve Hlapce in za Delakovo dramatizacijo Hlapca Jerneja. Plodno sodelovanje z režiserjem Ferdom Delakom uvršča Ravnikarja med utemeljitelje moderne slovenske scenografije. Prvič je samostojno razstavljal leta 1936 v Ljubljani. Na razstavi je predstavil jeseniške motive. Leta 1937 je izdal grafično mapo Ogledalo. V letih 1938/1939 je obiskoval Sternenovo privatno slikarsko šolo. Leta 1938 se je včlanil v umetniško društvo Gruda. Leta 1940 je pripravil samostojno razstavo v Galeriji Obersnel v Ljubljani, ki je pomenila prehod od ekspresivno-simbolične in socialnokritične usmeritve v lirični realizem. Junija

Ljubo Ravnikar, »San Nicolo«, 9. 2. 1944, akvarel, papir (zasebna last) 1941 so Italijani Ljuba Ravnikarja kot enega prvih slovenskih likovnikov aretirali in poslali v internacijo v Corropoliju v Abruzzih in Casoliju v Apeninih. Tu je nastala obsežna zbirka pejsažev in dokumentarnih upodobitev, ki jih je Ravnikar

imel za enega ustvarjalnih vrhuncev. V povojnem obdobju je Ljubo Ravnikar veliko slikal v naravi, predvsem na Gorenjskem, in si utrjeval sloves mojstra lirično občutenega krajinskega in vedutnega slikarstva v akvarelni tehniki.

(4)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (4)

Pridobivanje predmetov za e Mag. Tatjana Dolžan Eržen

Zbirka predmetov, ki pričujejo o vsakdanjem življenju in praznikih Gorenjcev, je v Gorenjskem muzeju začela nastajati še pred zaposlitvijo prve kustosinje etnologinje Vande Stefancioza leta 1956. Kustos – skrbnik zbirke je tisti, ki v skladu s poslanstvom muzeja in usmeritvijo svoje stroke ne le pridobiva nove predmete, ampak tudi zabeleži podatke o njih, jih raziskuje, razstavlja, objavlja njihove zgodbe … Druga kustosinja etnologinja je bila Eva Rudolf, leta 1959 pa je Gorenjski muzej zaposlil Anko Novak. Prvih pet let je po vsem Gorenjskem evidentirala za muzej zanimive predmete, z avtobusom ali vlakom do izhodiščne točke, nato pa peš od vasi do vasi, od hiše do hiše. Takrat so bile domačije še odprte za prišleke. �

Ljudje so živeli po starem v tradicionalno urejenih stanovanjih z mnogo starih predmetov. Najlepše kose je skušala pridobiti za muzej. Hkrati je pripravljala topografsko zasnovane razstave o dediščini posameznih krajev. Veliko zbiralno akcijo so izpeljali tudi v letih 1969-71. Tedaj so predmete iskali tudi zasebni zbiralci – prekupčevalci in drugi, ker so starine postale moderen dodatek v sodobnih stanovanjih. Odnos med njimi in muzealci je bil konflikten, sodelovanja ni bilo. Velika ovira za zbiranje predmetov v muzeju je bilo pomanjkanje suhih in čistih muzejskih prostorov za shranjevanje zbranega. Anka Novak je ustvarila reprezentativno zbirko poslikanega pohištva in drugih predmetov ljudske

umetnosti, planš renjskih doma noše, značilne sko. Nekaj tega smo že predstav publikacijah – ka kov, grabljic za na rovnic, poslikane in noše iz 19. sto tujemo še katalo ke, sodarskih izd šarskih predmet etnološkega kust renjskega muzej že skoraj 9000 e bivanje novosti j no v dopolnjevan čih zbirk. Zažele meti, povezani z zgodbo tistih, ki rabljali. Veliko nam želijo poda dati svojo mater ščino. Še vedno ovira za zbiranje skladiščenje. Naš lja je prostore, ki

metov za etnološko zbirko

iveli po starem v no urejenih staz mnogo starih . Najlepše kose pridobiti za muje pripravljala tozasnovane razstačini posameznih liko zbiralno akeljali tudi v letih edaj so predmedi zasebni zbiralpčevalci in drugi, ne postale modek v sodobnih staOdnos med njimi i je bil konflikten, a ni bilo. Velika biranje predmeu je bilo pomanjh in čistih muzejrov za shranjevaga. ovak je ustvarientativno zbirnega pohištva in edmetov ljudske

umetnosti, planšarstva, gorenjskih domačih obrti, noše, značilne za Gorenjsko. Nekaj tega bogastva smo že predstavili v naših publikacijah – katalogih svitkov, grabljic za nabiranje borovnic, poslikanega pohištva in noše iz 19. stoletja. Načrtujemo še katalog keramike, sodarskih izdelkov, planšarskih predmetov. Zbirka etnološkega kustodiata Gorenjskega muzeja zdaj šteje že skoraj 9000 enot. Pridobivanje novosti je usmerjeno v dopolnjevanje obstoječih zbirk. Zaželeni so predmeti, povezani z življenjsko zgodbo tistih, ki so jih uporabljali. Veliko je ljudi, ki nam želijo podariti ali prodati svojo materialno dediščino. Še vedno pa je velika ovira za zbiranje predmetov skladiščenje. Naša srčna želja je prostore, ki nam jih je

Študentka etnologije Zorka Jezeršek je pomagala kustosinji Evi Rudolf pri zbiranju predmetov v okolici Kranja. Pridobljeno sta naložili na kolo, tedaj običajno prometno sredstvo. / Foto Eva Rudolf, 1958 dala Mestna občina Kranj, naša ustanoviteljica, urediti v sodobne, za javnost odprte muzejske depoje. Že desetletje gojimo vizijo t. i. Centra za premično dediščino

Gorenjske. Podobno kot knjižnice in arhivi bi nudil najrazličnejše informacije in aktivnosti, da bi obiskovalcem omogočil globlji vpogled v zbrane muzealije.

(5)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (5)

Tabuji padajo – učimo se dia Dr. Jože Dežman

Imel sem privilegij, da sem v štirih desetletjih dela v muzejstvu srečal usode več kot 50.000 oseb, ki jih je lomilo prelomno 20. stoletje. Hvaležen sem stotinam sodelavcev, s katerimi smo izvedli številne projekte. Naj naštejem nekaj rezultatov: Nacistična okupacija (Tržič 1984), prva razstava (1990) in številne objave o gorenjskih prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko, Gorenjski partizan – Gorenjski odred 1942–1944 (1992), Druga svetovna vojna med Julijci in Karavankami – Jeseniško okrožje 1943–1945 (1995), Talci zgodovine – žrtve 2. svetovne vojne v Sloveniji (1998), Med kljukastim križem in rdečo zvezdo (2002). Kasneje sem številna besedila in več knjig posvetil predvsem tabuiranemu trpljenju žrtev titoističnega �

terorja. Na to temo sem tudi doktoriral: Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo; titoizem – poraz nasilja (2015). Pri svojem delu v Gorenjskem muzeju posebno pozornost posvečam domoznanstvu – kot pisec in zlasti urednik številnih zbornikov: Bohinjskega, Radovljiškega, Brezjanskega, Blejskega. Od leta 1995 raziskujem romarsko kulturo pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Postavil sem razstavo votivov v baziliki na Brezjah, morda najbolj obiskano slovensko razstavo, predstavil svet brezjanskih romarjev (Mariji – brezjanski romarji, 1998). Projekte o fašizmu, nacionalsocializmu, stalinizmu, meščanstvu od vzpona nacije do nacionalizacije, preganjanju in uporu kmetstva v titoizmu, železni zavesi,

osamosvajanju Sl vodil kot direktor vejše zgodovine (2005–2010) in A blike Slovenije (20 Pripravil sem brošuri za 15 in 2 blike Slovenije – izšla v 43.000 izv V desetletjih j tnosti sem bil d sodelavec večin slovenskih medij bogato je bilo so Gorenjskim glas nim naj impozan o Gorenjski 1900 Bil sem ured (1993–2000), od jam revijo Slo ljudje. Od 2005 je na njišče tedenska o zgodba. Sam se več kot 200 odda Od leta 2005 sednik Komisije

imo se dialoga

to temo sem tudi Ni bilo lahko, a i in stojimo; titoaz nasilja (2015). em delu v Gomuzeju posebost posvečam dou – kot pisec urednik številnih Bohinjskega, Ra, Brezjanskega,

1995 raziskujem kulturo pri Mariji a Brezjah. Postavil vo votivov v baziliah, morda najbolj slovensko razstaavil svet brezjanjev (Mariji – brezarji, 1998). o fašizmu, nacizmu, stalinizmu, u od vzpona nacionalizacije, pren uporu kmetstva , železni zavesi,

osamosvajanju Slovenije sem vodil kot direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije (2005–2010) in Arhiva Republike Slovenije (2011–2012). Pripravil sem praznični brošuri za 15 in 25 let Republike Slovenije – zadnja je izšla v 43.000 izvodih. V desetletjih javne prisotnosti sem bil dopisnik in sodelavec večine vodilnih slovenskih medijev, posebej bogato je bilo sodelovanje z Gorenjskim glasom, omenim naj impozantno knjigo o Gorenjski 1900–2000. Bil sem urednik Borca (1993–2000), od 2013 urejam revijo Slo časi kraji ljudje. Od 2005 je na Radiu Ognjišče tedenska oddaja Moja zgodba. Sam sem soavtor več kot 200 oddaj. Od leta 2005 sem predsednik Komisije Vlade RS

Med znaki, ki jih je oblikoval prijatelj, akademski slikar prof. Črtomir Frelih, je največ prahu dvignil znak za projekt Med kljukastim križem in rdečo zvezdo, 2001. za reševanje vprašanj prikritih grobišč in član Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic. Razkrivanje skrivnosti rova sv. Barbare je bilo

velik premik v slovenski tranziciji. Skratka, radovedno odkrivam nova dejstva in si dovolim razlage, ki mi jih odkritja omogočajo.

(6)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (6)

Arheologija v Gorenjskem muze Ddr. Verena Vidrih Perko

Pet let je minilo od slovesnega obeleženja šestdesetletnice Gorenjskega muzeja. Glavnino arheološke dediščine, ki jo je z vso skrbnostjo začel zbirati Andrej Valič, je moč videti na razstavah Železna nit in Prelepa Gorenjska. Razstavi sta odprli pogled v preteklost Gorenjske in zaokrožili predstavitev v pripovedno celoto. Arheološki predmeti, npr. železna surovca z Lesc, z Ajdne nad Potoki itd. so osvetlili pomen železarskega znanja naših prednikov. Pojasnili so rabo visokogorskega prostora, ki so jih prinesla dolgoletna izkopavanja Mije Ogrin. Izbor najdb s Pustega gradu nad Lipnico in Khislstein je dopolnil zgodbo o vsakdanjem življenju na srednjeveških gradovih. Nakit z grobov ob �

kranjski farni cerkvi je utrdil zavest Kranjčanov o pomenu mesta Kranj. Glavnini arheološke zakladnice Gorenjskega muzeja, ki šteje okoli 14 000 inventariziranih predmetov, pa se je v letih intenzivnih raziskav v mestu, pridružila velika količina novih najdb. S številnimi vitrinami meseca smo v sodelovanju z izkopavalci približali oddaljeno preteklost. Pokazali smo poselitev Kranja v mlajši kameni dobi, razkrili življenje v pozni bronasti in železni dobi. Na novo smo osvetlili vlogo Kranja v zgodnjerimski dobi, ko je manjši oddelek vojske skrbel, da je potekala rimska okupacija, razselitev staroselcev in polastitev najboljše zemlje s strani italskih naseljencev, nemoteno. Z velikim uspehom smo predstavili nova

odkritja z Lajha Zlata doba, ki je Zagrebu in Belja če najdbe iz čas vanj so na novo le vlogo Kranja v janja Evrope in r z osrednjo evrops zancem. Posebnega pom heologijo Goren zeja so dolgoletne Milana Sagadina Urankarja in d Pleterskega s so objavami gradiva mi razstavami sm na osrednjo vlogo nastajanju sloven re. Spoznanja so čena v pregled vo Slovani, kakš ki je odmevno g Sloveniji. Vseh teh uspe ne bilo brez n

skem muzeju: zgodba o uspehu

rni cerkvi je utrdil njčanov o pomeranj. Glavnini arakladnice Gorenjeja, ki šteje okoinventariziranih , pa se je v letih inaziskav v mestu, velika količina noS številnimi vitrica smo v sodeloopavalci približao preteklost. Poposelitev Kranja meni dobi, razkriv pozni bronasti obi. Na novo smo ogo Kranja v zgodobi, ko je manjvojske skrbel, da rimska okupaciev staroselcev in najboljše zemlje skih naseljencev, Z velikim uspepredstavili nova

odkritja z Lajha z razstavo Zlata doba, ki je gostovala v Zagrebu in Beljaku. Bleščeče najdbe iz časa preseljevanj so na novo ovrednotile vlogo Kranja v času nastajanja Evrope in razkrile vezi z osrednjo evropsko silo, Bizancem. Posebnega pomena za arheologijo Gorenjskega muzeja so dolgoletne študije dr. Milana Sagadina, dr. Rafka Urankarja in dr. Andreja Pleterskega s sodelavci. Z objavami gradiva in skupnimi razstavami smo pokazali na osrednjo vlogo Kranja pri nastajanju slovenske kulture. Spoznanja so bila vključena v pregledno razstavo Slovani, kakšni Slovani, ki je odmevno gostovala po Sloveniji. Vseh teh uspehov pa bi ne bilo brez naše zveste

Ddr. Verena Vidrih Perko in dr. Milan Sagadin ob odprtju razstave Slovani, kakšni Slovani? / Foto Tina Dokl javnosti. Arheološke vitrine meseca, muzejski večeri na arheološke teme, že sedmi Valičev arheološki dan in dvotedenska srečanja na temo izbranih arheoloških poglavij, ki potekajo že peto leto v Gorenjskem muzeju

v Kranju, dokazujejo, da je se je arheološka preteklost v našem muzeju spremenila v »našo« dediščino. Postala je ponos, vir znanja in skrb nas vseh, na kar nas posebej opozarja Evropski parlament ob letu kulturne dediščine.

(7)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (7)

Dediščina industrializacije Mag. Monika Rogelj

V sedemdesetih letih so kustosi Gorenjskega muzeja začeli raziskovati tudi teme iz novejšega časa, po letu 1945. Na terenu so zbirali predmete, fotografije in drugo dokumentarno gradivo. Od leta 1973 je bila kustosinja za novejšo zgodovino Nada Holynski, ki je začela poglobljeno preučevati zgodovino industrije na Gorenjskem. Industrijo je prepoznala kot temelj in nosilko razvoja gorenjske pokrajine skozi celotno 20. stoletje. Ukvarjala se je z zgodovino posameznih podjetij in je ustvarila obsežen fond dokumentarnih fotografij. Zavedala se je, da je dediščino industrializacije nujno treba ohranjati.

�

Zanimala jo je proizvodnja tovarn in je zbirala njihove izdelke. Predvsem tiste, ki so izstopali kot pomembni razvojni dosežki. Na ta način je zasnovala zbirko novejše zgodovine, ki priča o življenju, delu in ustvarjalnosti gorenjskega človeka v drugi polovici 20. stoletja. Med drugim je pridobila obsežne zbirke vzorčnih knjig tovarn Tekstilindus, Intex, Vezenine Bled in njihovih prednikov. Pripravila je več razstav o razvoju gorenjske industrije. Pregledna razstava Industrijska tekstilna dediščina Gorenjske je bila prvi primer celostnega muzejskega prikaza razvoja industrijske panoge, ki je bistveno zaznamovala gorenjsko

gospodarstvo. Sv ve je strnila v bo Gorenjska indus nufaktur do dane Nada Holynski skovanju bližnje prišla do spoznan sikatero gradivo hitro izginja, zat treba zbrati čim sno z dogajanjem desetih letih je ko slovenskih muze zbirati tudi sodo vo, ki označuje ak S tem je odprla n čje muzejskega d kovala zbirko dr ska sodobnosti. L pripravila razsta ska osemdeseta zejski postavitvi. Zbirki industri čine in sodobnos

ializacije

o je proizvodnja e zbirala njihove edvsem tiste, ki i kot pomembni osežki. Na ta naovala zbirko noovine, ki priča o delu in ustvarjalnjskega človeka v vici 20. stoletja. m je pridobila obke vzorčnih knjig stilindus, Intex, Bled in njihovih

a je več razstav o renjske industridna razstava Intekstilna dedišnjske je bila prvi lostnega muzejaza razvoja indunoge, ki je bistvemovala gorenjsko

gospodarstvo. Svoje raziskave je strnila v bogat katalog Gorenjska industrija od manufaktur do danes. Nada Holynski je ob raziskovanju bližnje preteklosti prišla do spoznanja, da marsikatero gradivo na terenu hitro izginja, zato ga je bilo treba zbrati čim prej, sočasno z dogajanjem. V osemdesetih letih je kot ena prvih slovenskih muzealk začela zbirati tudi sodobno gradivo, ki označuje aktualni čas. S tem je odprla novo področje muzejskega dela in oblikovala zbirko drobnega tiska sodobnosti. Leta 1990 je pripravila razstavo Gorenjska osemdeseta leta v muzejski postavitvi. Zbirki industrijske dediščine in sodobnosti sta danes

Razstava Industrijska tekstilna dediščina Gorenjske, leta 1992 / Foto Drago Holynski eni najštevilčnejših v Gorenjskem muzeju. Sama nadaljujem z zbiranjem omenjenega gradiva. Poleg številnih drugih razstav sem pripravila razstave in kataloge zbirk plakatov, razglednic in strojnih čipk. Raziskujem nove teme s področja socialne zgodovine, kot

je zaposlovanje, življenjske razmere delavcev, gradnja stanovanj itd. Predvsem me zanima kako obsežne in raznolike so bile posledice intenzivne industrializacije in na kakšen način je industrija v kratkem času spremenila življenje gorenjskih krajev v preteklem stoletju.

(8)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (8)

V Prešernovi soseščini Gašper Peternel

V zadnjem letu smo v Gorenjskem muzeju sklenili, da Prešernovo hišo še bolj odpremo obiskovalcem. In to dobesedno. Vrata na Tavčarjevo ulico, ki so bila več kot 50 let zaprta, so pravzaprav pravi vhod, skozi katerega so Prešeren, njegova sestra Katra, sodelavci in stranke vstopali v prvo nadstropje Mayerjeve hiše, kjer je danes na ogled spominski muzej. V obokani vhodni veži so po novem urejene klopi, kamor lahko obiskovalci odložijo svoje stvari, v muzejski trgovini izbirajo spominke in v zavetju razstav posedijo v novo postavljeni muzejski bralnici. V njej so na voljo najzanimivejše muzejske publikacije, predvsem pa zbiramo

�

pesniške zbirke Prešernovih nagrajencev. Tudi ko obiskovalec izstopa na Tavčarjevo ulico, pogled na mestne hiše spodbudi prenekatero misel, kako je bilo v Prešernovem času. Na številki 7 je živel kovač Franc Gogala. Gotovo dober znanec Prešerna, saj ga je v zadnjih mesecih pred smrtjo pogosto obiskoval, potrdil pa je tudi sežig dela pesnikove literarne zapuščine. Bil je en izmed mož, ki so na pokopališče nosili pesnikovo krsto, in tisti, ki je gostilničarki Jalnovi pomagal preprečit, da bi si Prešeren skrajšal življenje. Na Tavčarjevi 1 v Fefleževi (kasneje Baumajstrovi) hiši je v istem času deloval brivec- tudi brusač in

zoboder- h kater snik pogosto za pa pridobil m pomembno info kranjskem vsakd deh. Na Tavčarj ob prihodu pesn doma krojač M nik. Četudi ni zn Prešernu sešil ka saj jih je večinom kar s seboj iz Lju je zapisano, da je sebno čepico pra na in to po pesn sebnih željah, n meri. Po pričeva ve nečakinje M so jo »dohtar sk imeli na glavi to so tudi ven šli v znanih podatkih njih Prešeren tor ni nosil cilindra.

zbirke Prešernoencev. obiskovalec izstoarjevo ulico, pogtne hiše spodbutero misel, kako ešernovem času. 7 je živel kovač gala. Gotovo doPrešerna, saj ga h mesecih pred gosto obiskoval, e tudi sežig dela literarne zapue en izmed mož, okopališče nosivo krsto, in tisstilničarki Jalnol preprečit, da bi n skrajšal življevčarjevi 1 v Fefleeje Baumajstrov istem času dec- tudi brusač in

zoboder- h kateremu je pesnik pogosto zahajal, tam pa pridobil marsikatero pomembno informacijo o kranjskem vsakdanu in ljudeh. Na Tavčarjevi 2 je bil ob prihodu pesnika v Kranj doma krojač Mihael Pučnik. Četudi ni znano, da bi Prešernu sešil kako obleko, saj jih je večinoma prinesel kar s seboj iz Ljubljane, pa je zapisano, da je izdelal posebno čepico prav za Prešerna in to po pesnikovih posebnih željah, navodilih in meri. Po pričevanjih njegove nečakinje Marije Vovk so jo »dohtar skoro vedno imeli na glavi to čepico. In so tudi ven šli v njej…« Po znanih podatkih in pričevanjih Prešeren torej v Kranju ni nosil cilindra.

Arhiv Gorenjskega muzeja

ščini

Prešeren s čepico, kot ga je narisal Jože Trobec. Vrsto podobnih zgodb, ki so po Prešernu ostale v Kranju, je uspel zapisati prešernoslovec, pobudnik za ustanovitev Prešernovega spominskega muzeja v Kranju in eden izmed prvih sodelavcev Gorenjskega muzeja Črtomir Zorec (1907-1991). Pripovedi, ki jih je dolga leta

objavljal v Glasu, so leta 1987 izšle zbrane v knjigi Po Prešernovih stopinjah. Zorec je brez dvoma med najzaslužnejšimi promotorji našega največjega pesnika. Skupaj z Alojzom Gspanom sta pripravila prvi vodnik po Prešernovem spominskem muzeju ob otvoritvi leta 1964.

(9)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (9)

Dr. Veronika Pflaum

Zgodovina arheoloških raziskav Gorenjske je bila ob ustanovitvi Mestnega muzeja Kranj (danes Gorenjskega muzeja) leta 1953 že dolga in bogata, vendar so najdbe odhajale v muzeje na Dunaj in v Ljubljano. Ko se je leta 1957 v muzeju zaposlil arheolog Andrej Valič, je sam začel aktivno soustvarjati arheološko zbirko. Predvsem v 60ih in 70-ih letih 20. stoletja je poleg osnovnega muzejskega dela izkopaval v Kranju, na Bledu, Ajdni nad Potoki in številnih drugih arheoloških najdiščih Gorenjske. S svojimi obhodi že znanih in možnih novih arheoloških najdišč (t. j. s terensko topografijo) ter z objavljanjem podatkov o najdiščih in novih naključnih najdbah je bistveno prispeval k �

poznavanju arheološke podobe Gorenjske. Delo arheologa v muzeju je danes precej drugačno. V ospredju je skrb za primerno hrambo zbirk, njihovo dokumentiranje, proučevanje ter predstavljanje strokovni in laični javnosti, torej predvsem kabinetno delo. Ob tem nas še vedno zanese tudi na oglede arheoloških najdišč, saj je živo izkustvo prostora pomembno za razumevanje najdišč in nekdanje poselitve. Arheološka izkopavanja sedaj izvajajo predvsem za to specializirana arheološka podjetja, ki zmorejo slediti tudi vse zahtevnejšim izzivom uporabe sodobne tehnologije in tako v čim večji meri izkoristiti njene prednosti. Gradivo in dokumentacijo izkopavanj čez čas

Arhiv Gorenjskega muzeja

Nekoč in danes

Izrez iz skice lege

predajo pristojne ju, kot to določa z V muzeju skrbnostjo kot najdbe zbiramo in proučujemo čo arheološko do jo, t. j. opisne in s datke o tem, kje, k

Arhiv Gorenjskega muzeja

u arheološke ponjske. heologa v muzes precej drugačdju je skrb za primbo zbirk, njihontiranje, proučeedstavljanje stročni javnosti, torej kabinetno delo. s še vedno zanese lede arheoloških je živo izkustvo membno za razuajdišč in nekdanje Arheološka izkodaj izvajajo predspecializirana arodjetja, ki zmoreudi vse zahtevnejm uporabe sodobgije in tako v čim izkoristiti njene Gradivo in dokuzkopavanj čez čas

Izrez iz skice lege arheološkega najdišča, ki jo je leta 1959 narisal Andrej Valič. predajo pristojnemu muzeju, kot to določa zakon. V muzeju z enako skrbnostjo kot arheološke najdbe zbiramo, hranimo in proučujemo spremljajočo arheološko dokumentacijo, t. j. opisne in slikovne podatke o tem, kje, kdaj, kako in

v kakšnem kontekstu so bili predmeti odkriti. Brez teh podatkov je izpovednost najdb bistveno okrnjena. Med dokumentacijo naletimo tudi na izdelke, ki presegajo golo dokumentarnost. Skica lege arheološkega najdišča, ki jo je leta 1959 narisal Andrej

Valič, nas očara s svojo prefinjenostjo in umetelnostjo, avtorjevo skrbno in natančno dokumentiranje pa vzbuja občudovanje. Poznavalec še danes s pomočjo skice zlahka najde to najdišče in v naravi kljub spremembam prepozna detajle na skici.

(10)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (10)

Oddelek za pedagoško in and Magda Zore

Muzejska pedagogika je bila v času ustanovitve Mestnega muzeja Kranj še povsem neznana besedna zveza. Utrdila se je šele v zadnjih treh desetletjih, ko je postala nepogrešljiva in samoumevna muzejska dejavnost. Ne glede na to, da se s pojmom muzejske pedagogike niso ukvarjali, so kustosi pedagoško delo v našem muzeju opravljali že od vsega začetka. Vse skupaj je bilo pred desetletji preprosteje. Učiteljica je zavrtela telefonsko številko tajništva, najavila prihod skupine in prošnjo, da jih nekdo popelje po zbirki. Med kustosi so bili vedno takšni, ki so imeli več veselja in spretnosti za vodenja skupin in so to, kar danes pritiče muzejskemu �

pedagogu, opravljali poleg svojega osnovnega dela. Kot dijakinja se dobro spominjam obiska Prešernovega spominskega muzeja: danes žal že pokojna kustosinja Beba Jenčič nas je s svojo značilno neposrednostjo in nalezljivo energijo popeljala po hiši. Brez množice nepomembnih podatkov je znala v pol ure povedati bistvo. Sčasoma so v nekaterih slovenskih muzejev ustanovili pedagoški oddelek, sama muzejska pedagogika se je začela močno razvijati tudi teoretsko. Dolgoletna direktorica Barbara Ravnik se je zavedala, da mora Gorenjski muzej čimprej vzpostaviti oddelek za pedagoško in andragoško dejavnost. Načrt je bil uresničen pred dvema desetletjema.

Z veliko mero tudi strahu, sem čast postati prva pedagoginja in nja v Gorenjskem Pomanjkljivost njega komunicir skovalci je bila v p muzeja. Če nas je cal, si zaželel vod ska, smo mu ust je bilo tudi vse. P pedagoga je bila celostno ponudbo različne skupine, redno nagovorit prisluhniti njiho in potrebam. Če po poskoku števil skovalcev že v prv tih delovanja odde to uspelo. Skozi d smo vzpostavili tr vanje s šolami, dr samezniki po vse

oško in andragoško dejavnost

opravljali poleg novnega dela. inja se dobro spoiska Prešernoveskega muzeja: dapokojna kustosinčič nas je s svojo eposrednostjo in nergijo popeljala ez množice nepopodatkov je znala ovedati bistvo. so v nekaterih muzejev ustanoški oddelek, sama pedagogika se je čno razvijati tudi Dolgoletna direkara Ravnik se je da mora Gorenjčimprej vzpostak za pedagoško in o dejavnost. Načrt ičen pred dvema ma.

Z veliko mero veselja, pa tudi strahu, sem sprejela čast postati prva muzejska pedagoginja in andragoginja v Gorenjskem muzeju. Pomanjkljivost dotedanjega komuniciranja z obiskovalci je bila v pasivni drži muzeja. Če nas je kdo poklical, si zaželel vodenega obiska, smo mu ustregli. To pa je bilo tudi vse. Prva naloga pedagoga je bila oblikovati celostno ponudbo muzeja za različne skupine, jih neposredno nagovoriti, pozorno prisluhniti njihovim željam in potrebam. Če sklepamo po poskoku števila naših obiskovalcev že v prvih dveh letih delovanja oddelka, nam je to uspelo. Skozi dve desetletji smo vzpostavili trdno sodelovanje s šolami, društvi in posamezniki po vsej Sloveniji.

Radovedna skupina otrok na eni od muzejski delavnic v gradu Khislstein. / Arhiv Gorenjskega muzeja Pomembna vlogo ima pedagog tudi v sodelovanju pri načrtovanju in izvedbi novih razstav, saj ima največ izkušenj v neposredni komunikaciji s publiko, najbolje čuti njihove želje, zanimanja in zmožnosti. Največ veselja pa pedagogu

nudi neposredno delo z obiskovalci. Vedno, ko skupina otrok ob vstopu na razstavo zakriči: »vauuu, glejte to« in se radovedno razprši okrog predmetov, se zavedam, da je naše delo veliko pomembnejše, kot se morda zdi na prvi pogled.

(11)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (11)

Nastajanje muzejske fototeke Mateja Likozar

Pred 65. leti je z ustanovitvijo Mestnega muzeja začela nastajati tudi muzejska fototeka, ki je danes ena največjih fototek na Gorenjskem. Z intenzivnim zbiranjem fotografskega gradiva na terenu, z donacijami in odkupi fototeka danes šteje prek tristo petdeset tisoč negativov, diapozitivov in fotografij ter izvirnih starejših fotografij, ki ilustrirajo dogodke iz zgodovine Gorenjcev. Največ gradiva je bilo pridobljenega s preslikavami originalnih fotografij, ki so nam jih posredovali posamezniki. Pred leti smo prejeli del bogatega arhiva občinskega INDOK centra, časopisa Gorenjski glas in

�

podjetja Exportprojekt. Bogata je zbirka starih originalnih fotografij in razglednic s preloma iz 19. v 20. stoletje pa vse do druge svetovne vojne. V fototeki hranimo številne fotografije znanih gorenjskih avtorjev, npr. Jake Čopa, zapuščino Slavka Smoleja. Muzejski strokovni delavci od začetka delovanja muzeja fototeko bogatijo s fotografijami, ki dokumentirajo dogodke s področja urbanizma, kmetijstva, gospodarstva, industrije, šolstva, kulture, športa ter političnega in družabnega življenja na Gorenjskem. Med večje zbirke sodijo fotografije iz obdobja druge svetovne vojne, posnetki o razvoju planšarstva v

Bohinju, goren strijske dediščin je zbirka fotogra novega spomins zeja in Prešerno jencev. Poseben jo fotografije sta dnic. Osebno so še stare družinsk je, posnete ob ra ložnostih, saj vsa pripoveduje svoj Fototeka je v menjena intern naših strokovni za raziskovalno no, pedagoško stično dejavnos pa je tudi zuna rabnikom. Le-ti dragocenega fo ga gradiva naja rej, v primeru iz diva pa z upo

xportprojekt. Borka starih origiografij in razgleoma iz 19. v 20. vse do druge svee. V fototeki hrailne fotografije orenjskih avtorake Čopa, zapuka Smoleja. Mukovni delavci od elovanja muzebogatijo s fotoki dokumentirae s področja urkmetijstva, go, industrije, šolre, športa ter poin družabnega na Gorenjskem. zbirke sodijo foz obdobja drue vojne, posnetju planšarstva v

Bohinju, gorenjske industrijske dediščine, posebna je zbirka fotografij Prešernovega spominskega muzeja in Prešernovih nagrajencev. Poseben čar imajo fotografije starih razglednic. Osebno so mi najljubše stare družinske fotografije, posnete ob različnih priložnostih, saj vsaka od njih pripoveduje svojo zgodbo. Fototeka je v osnovi namenjena interni uporabi naših strokovnih delavcev za raziskovalno, razstavno, pedagoško in publicistično dejavnost, na voljo pa je tudi zunanjim uporabnikom. Le-ti se za ogled dragocenega fotografskega gradiva najavijo vnaprej, v primeru izposoje gradiva pa z uporabnikom

Fototeka Gorenjskega muzeja

ke fototeke

Današnja Koroška cesta v Kranju na začetku 20. stoletja. sklenemo dogovor o medsebojnem sodelovanju z upoštevanjem avtorskih pravic ob morebitni objavi. Fotografije iz muzejske fototeke so eden najbolj izpovednih načinov pripovedovanja o preteklosti: so dokument, na katerem so skozi objektiv fotoaparata ujeti minljivi trenutki, ki so ohranjeni za prihodnost. So neprecenljiv spomin in

odsev naših življenj. Vrednost muzejske fototeke je v vsebini posameznih posnetkov, saj so številni objekti, dokumentirani na fotografijah, edini dokaz o njihovem obstoju. Najpomembnejša pa je tista vsebinska vrednost na fotografijah, ki dokumentira delo, ustvarjalnost in vsakdanje življenje nekdanjih prebivalcev Gorenjske.

(12)

(13)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (13)

Misli mladega muzealca Anja Poštrak

Ko sem se odločila za študij zgodovine, sem bila prepričana, da me bodo karierna pota vodila v popolnoma druge vode. Med študijem je moja želja postalo delo v arhivu. In to je pomenilo izogib muzeologiji in vsemu muzeološkemu. Razen seveda ljubiteljskemu obiskovanju muzejev, pri čemer pa sem, priznam, vseeno uživala. Svež diplomant zgodovine, ki se z vso zagretostjo loti iskanja prve zaposlitve, je hitro postavljen pred spoznanje, da zgodovinarji niso ravno iskan kader. In takrat se je pojavilo zanimivo delovno mesto, ki je najprej privlačilo s svojo lokacijo. Bohinj. Kakšna je možnost, da kot zgodovinar dobim delo praktično �

doma? In potem razmišljanje … Muzeji v Bohinju? Bo to zame? In ravno to, da prihajam iz Bohinja, je postalo moja prednost pri izbirnem postopku in tudi kasneje pri mojem delu. Če me vprašate danes, ko teče že sedmo leto, odkar sem del Gorenjskega muzeja, dela kustosa v muzeju ne bi zamenjala za nobeno drugo. Postalo je tudi način življenja moje družine. Ko te sin že sredi junija sprašuje, ali bo že kmalu ličkanje koruze v Oplenovi hiši, ali pa mu moraš že desetič v enem dnevu razlagati, kaj se je dogajalo v Bohinju v prvi svetovni vojni, je pač težko ločiti službeno in zasebno. In vsakič, ko grem v pisarno v Bohinju, grem z velikim veseljem, saj grem vendar »domov«.

Bohinj mi je s svo no in okoliščina zadnjih letih nu nost priprave no razstav, pomen poligon za utrje zejskih veščin. P del tega sta bila tu vanje in priprav razstav s temam hinjcem blizu. S so pomembne, d zno predstavimo da se ne pozabijo Kot kustos za Bohinju sem hit la vsa področja zeju – in prav vs seli. Prva muz cija je bila sicer membnosti dok je, sledilo je sp posameznih kus Bohinju je veliko renu, tudi evide

zealca

potem razmišljaeji v Bohinju? Bo n ravno to, da priohinja, je postalo nost pri izbirnem n tudi kasneje pri lu. Če me vpra, ko teče že seddkar sem del Gomuzeja, dela kuzeju ne bi zamebeno drugo. Posi način življenja ine. Ko te sin že a sprašuje, ali bo ičkanje koruze v iši, ali pa mu motič v enem dnevu aj se je dogajalo v prvi svetovni vojžko ločiti službebno. In vsakič, ko arno v Bohinju, elikim veseljem, endar »domov«.

Bohinj mi je s svojo dediščino in okoliščinami, ki so v zadnjih letih nudile možnost priprave novih stalnih razstav, pomenil popoln poligon za utrjevanje muzejskih veščin. Pomemben del tega sta bila tudi raziskovanje in priprava občasnih razstav s temami, ki so Bohinjcem blizu. S temami, ki so pomembne, da jih ustrezno predstavimo tudi zato, da se ne pozabijo. Kot kustos za Muzeje v Bohinju sem hitro spoznala vsa področja dela v muzeju – in prav vsako me veseli. Prva muzejska lekcija je bila sicer tista o pomembnosti dokumentacije, sledilo je spoznavanje posameznih kustodiatov. V Bohinju je veliko dela na terenu, tudi evidentiranja za

Inventariziranje muzejskih predmetov / Fototeka Gorenjskega muzeja muzej zanimivega gradiva. Predvsem imam veliko opravka z etnološkimi predmeti, ki jih ljudje večkrat podarijo muzeju. Pri razstavah z znanjem ali gradivom iz lastnih zbirk sodelujejo tudi domači ustvarjalci in zbiralci, za kar sem jim

zelo hvaležna, saj prek tega bogatijo tudi moje znanje. Uspešen in predvsem zadovoljen si takrat, ko delaš tisto, kar imaš rad. In ker imam rada muzeje in Bohinj, je delo kustosa za Muzeje v Bohinju postalo moj sanjski poklic.

(14)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (14)

Restavratorski oddelek Mag. Irena Jeras Dimovska

Gorenjski muzej si je že štiri leta po ustanovitvi pridobil delovno mesto restavratorja, ki ga je zasedel mag. Borut Sajovic, akademski kipar in restavrator specialist. V začetnih petdesetih letih je bil vključen v dejavnosti najprej Okrajne spomeniške komisije in pozneje Zavoda za spomeniško varstvo kjer je sodeloval pri odkrivanju in restavriranju srednjeveškega stenskega slikarstva na Gorenjskem. Tako je poleg konserviranja-restavriranja nepremične kulturne dediščine skrbel tudi za vzdrževanje in konserviranje-restavriranje premične kulturne dediščine. Poleg konserviranja-restavriranja umetniških del je sodeloval pri pripravi dokumentacije umetnostno zgodovinskega �

gradiva, pri pripravi razstav in stalnih zbirk kot je na primer ureditev Prešernovega spominskega muzeja, sodeloval je pri oskrbi celotnega gradiva za razstavo Ljudska umetnost na Gorenjskem, pri ureditvi zbirke gotske plastike, Layerjeve zbirke in drugo. Opravljal je strokovni nadzor nad razstavljenim in deponiranim umetnostno zgodovinskim gradivom. Vodil je evidenco stanja umetnostno zgodovinskih predmetov, tako razstavljenih kot shranjenih v depoju. Te je kasneje proučeval, fotografiral in dokumentiral. Sodeloval je pri transportu, izbiri eksponatov za razstave ter poskrbel za predhodno strokovno obdelavo izbranega gradiva. Za potrebe razstav in za muzejsko zbirko

je kopiral umetn dovinske spome renu, vodil in i strokovna dela p nju, restavriranj serviranju zgodo umetnostno zg predmetov in obj renu, spremljal servatorske strok v tujini ter nove n vnašal v svojo p leta 1973 do 1981 jal s kopiranjem srednjeveških fre ki arhitekturne ške plastike na G ki je doživela pre začetku aprila 19 polnitev stalne z briščni dvorani M v Kranju, zasnov 1967. Z nekaj k v zbirki zastopan demski slikarji M

i pripravi razstav birk kot je na priev Prešernovega ga muzeja, sodeoskrbi celotnega razstavo Ljudska na Gorenjskem, vi zbirke gotske yerjeve zbirke in avljal je strokovni razstavljenim in m umetnostno kim gradivom. evidenco stanja o zgodovinskih , tako razstavljeanjenih v depoju. eje proučeval, fon dokumentiral. e pri transportu, onatov za razstave el za predhodno obdelavo izbraneZa potrebe razmuzejsko zbirko

je kopiral umetnostno zgodovinske spomenike na terenu, vodil in izvrševal je strokovna dela pri odkrivanju, restavriranju in konserviranju zgodovinskih in umetnostno zgodovinskih predmetov in objektov na terenu, spremljal razvoj konservatorske stroke doma in v tujini ter nove načine dela vnašal v svojo prakso. Od leta 1973 do 1981 se je ukvarjal s kopiranjem najlepših srednjeveških fresk in odlitki arhitekturne srednjeveške plastike na Gorenjskem, ki je doživela predstavitev v začetku aprila 1986 kot dopolnitev stalne zbirke v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju, zasnovane že leta 1967. Z nekaj kopijami so v zbirki zastopani tudi akademski slikarji Miha Pirnat,

Fototeka Gorenjskega muzeja

elek

Prvi restavrator v Gorenjskem muzeju mag. Boris Sajovic. Henrik Marchel in Vinko Tušek. Leta 2012 ob odprtju stalne razstave Prelepa Gorenjska v Gradu Khislstein se je del zbirke kopij srednjeveških fresk preselil v prostore Ullrichove hiše, ki so postali novi upravni prostori Gorenjskega muzeja.

Dokumentacijska poročila konservatorsko-restavratorskega oddelka niso bila zasnovana kot dokumentacijski fond samega oddelka. Dokumentarne sledi zato najdemo predvsem v fototeki in v arhivu Gorenjskega muzeja med ostalimi skupnimi poročili.

(15)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (15)

Konservatorski oddelek Sandra Dimitrijević, Anamarija Dimovska

Restavratorsko konservatorski oddelek Gorenjskega muzeja ima dolgoletno tradicijo. Kot sta zapisala dr. Cene Avguštin in Majda Žontar je v Kranju delovala Okrajna spomeniška komisija in pozneje Zavod za spomeniško varstvo, kjer se je takratni restavrator v muzeju ukvarjal predvsem z odkrivanjem in restavriranjem srednjeveškega stenskega slikarstva na Gorenjskem. Med glavne naloge so spadali restavriranje ogroženih umetniških del, ki jih je hranil muzej, priprava dokumentacije, konservatorsko restavratorski posegi na gradivu ob najrazličnejših razstavah, kopiranje fresk, odlivanje plastik in strokovni nadzor nad stanjem razstavljenega in deponiranega

�

umetnostnozgodovinskega gradiva, ki se je preusmerilo predvsem v restavriranje poslikanega kmečkega pohištva. Leta 1964 je prišlo v muzeju do večje spremembe. Zaradi rastoče etnografske, kulturno zgodovinske, arheološke in zgodovinske dejavnosti je bila ustanovljena samostojna konservatorska delavnica, ki se je ukvarjala s premično kulturno dediščino. V letih 1987 do 1990 so bili urejeni novi prostori delavnice v prizidku stavbe na Tavčarjevi 43, restavratorska delavnica pa se je leta 1993 iz župnišča preselila v prostore Krajevne skupnosti Center na Tomšičevo ulico ter leta 1998 pridobila prostore na Kidričevi 6. Delavnici sta ostali v ločenih prostorih vse do danes.

Konservatorski torski oddelek ga muzeja je spec konserviranje in nje arheoloških kulturno zgodovi metov kot so pred tne obrti, etnološ ti, predmeti nov vine in umetnos vinski predmeti. znolikosti materi rim se pri delu sr udeležujemo iz ter strokovnih sre vezujemo s strok različnih področji Poleg konserv stavriranja in do nja so naloge ko restavratorja v m kovno svetovanje vanje javnosti, in ventivno konserv namenjena tudi

ozgodovinskega se je preusmerim v restavriranje a kmečkega poa 1964 je prišlo v večje sprememrastoče etnografno zgodovinske, in zgodovinske e bila ustanovljeojna konservatorca, ki se je ukvarično kulturno deetih 1987 do 1990 jeni novi prostoe v prizidku stavrjevi 43, restavravnica pa se je leta pnišča preselila v rajevne skupnosa Tomšičevo ulico 98 pridobila prodričevi 6. Delavali v ločenih proo danes.

Konservatorski-restavratorski oddelek Gorenjskega muzeja je specializiran za konserviranje in restavriranje arheoloških predmetov, kulturno zgodovinskih predmetov kot so predmeti umetne obrti, etnološki predmeti, predmeti novejše zgodovine in umetnostno zgodovinski predmeti. Zaradi raznolikosti materialov s katerim se pri delu srečujemo se udeležujemo izobraževanj ter strokovnih srečanj in povezujemo s strokovnjaki na različnih področjih znanosti. Poleg konserviranja, restavriranja in dokumentiranja so naloge konservatorja restavratorja v muzeju strokovno svetovanje, izobraževanje javnosti, in skrb za preventivno konservacijo, ki je namenjena tudi lastnikom

Arhiv Gorenjskega muzeja

delek

Višja konservatorka restavratorka Marjanca Ambrožič Jeglič, ki je v muzeju delovala od leta 1977 do 2016. in skrbnikom dediščine ter skrbi za razstavne in depojske prostore. Prav slednji pa predstavljajo največji problem saj pogoji hranjenja v celoti ne ustrezajo sodobnemu hranjenju muzejskega

gradiva. Nahajajo se tudi na različnih lokacijah. Leta 2015 je bil v celoti obnovljen tekstilni depo v Mestni hiši v sklopu večletnega Evropskega projekta pod imenom RE-ORG SEE.

(16)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (16)

Ko predmet postane muzeal Alenka Pipan

V muzejski dokumentaciji vodimo podatke o naši razstavni in galerijski dejavnosti, pedagoški in andragoški ponudbi, objavah v medijih ... Naša pomembna naloga je digitalizacija muzejskega gradiva (fotografiranje, vnos v digitalno inventarno knjigo), kar je v pomoč strokovnim delavcem pri njihovem delu z gradivom, uporabnikom muzejskega gradiva skrajša pot do podatkov o gradivu, ki ga hranimo, rokovanje z gradivom pa je tako omejeno na minimum. Želimo si povečati tako število digitaliziranih muzejskih predmetov kot njihovo objavo na spletu. Glavne naloge izvajanja javne službe na področju premične kulturne dediščine so: pridobivanje,

hranjenje, evidentiranje, dokumentiranje, preučevanje in predstavljanje kulturne dediščine javnosti. Poslanstvo muzeja je temeljni dokument, ki definira njegovo vlogo, zbiralno politiko, obdelavo gradiva in teritorij delovanja. Razumna in premišljena zbiralna politika zbirke bogati, zato so obstoječe zbirke osnova in izhodišče zbiralne politike Gorenjskega muzeja. Posebno pozornost namenjamo zbiranju ogroženega gradiva, ki je pomembno za uresničevanje našega poslanstva. Gradivo pridobivamo od fizičnih in pravnih oseb z darili, odkupi, zapuščinskimi volili, arheološkimi raziskavami in zamenjavami. Načrtno zbiranje na terenu ne vključuje le

zbiranja predme tudi pridobivanje tarnega gradiva na ustne, pisne vire. Prizadevam bivati predmete z tiranim izvorom nim lastništvom lahko zagotovimo obdelavo, ustrez in dostopnost za Ko se spomlad ščenja garaž in p lahko kaj hitro z (ne)prijetno čišč meni v dogodivš tite na založen pr tite se raziskova rodnik starejše je vam, ganjen odkritjem, začn dovati zgodbo tu, ki ga je nared bljal vaš prednik daljevali z razis

ne muzealija

evidentiranje, ranje, preučevastavljanje kulturne javnosti. Posuzeja je temeljni ki definira nje, zbiralno politivo gradiva in teovanja. Razummišljena zbiralna irke bogati, zato če zbirke osnoišče zbiralne ponjskega muzeja. ozornost nameranju ogroženeki je pomembno čevanje našega Gradivo pridofizičnih in pravdarili, odkupi, zami volili, arheoziskavami in za. Načrtno zbiranu ne vključuje le

zbiranja predmetov, pač pa tudi pridobivanje dokumentarnega gradiva, vezanega na ustne, pisne in slikovne vire. Prizadevamo si pridobivati predmete z dokumentiranim izvorom in definiranim lastništvom in za katere lahko zagotovimo strokovno obdelavo, ustrezno hrambo in dostopnost za javnost. Ko se spomladi lotimo čiščenja garaž in podstreh, se lahko kaj hitro zgodi, da se (ne)prijetno čiščenje spremeni v dogodivščino. Naletite na založen predmet. Lotite se raziskovanja in sorodnik starejše generacije vam, ganjen nad vašim odkritjem, začne pripovedovati zgodbo o predmetu, ki ga je naredil ali uporabljal vaš prednik. Če bi nadaljevali z raziskovanjem,

Klekljane čipke iz zbirke kulturna zgodovina / Arhiv Gorenjskega muzeja bi verjetno odkrili še kakšen indic, ki bi odstrl ne le vašo družinsko zgodbo, temveč način življenja v preteklosti. Vsi stari predmeti pa ne morejo postati predmeti neprecenljive vrednosti, muzealije. To lahko postanejo le tisti, ki so redki, neponovljivi in

pomembno prispevajo k razumevanje preteklosti. Vabim vas, da se nam pridružite na praznovanju 65. letnice Gorenjskega muzeja na gradu Khislstein in s seboj prinesete predmet z unikatno zgodbo, s katero se lahko pohvali le malokdo.

(17)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (17)

Komuniciranje z javnostmi Jelena Justin

Odnosi z javnostmi so bili v času nastanka Gorenjskega muzeja neznana muzejska stroka, čeprav je vsak kustos komuniciral z javnostjo in novinarji ter promoviral dogodke, ki jih je pripravljal. Danes si v poplavi različnih medijev to težko predstavljamo. Z našimi različnimi publikami, medijskimi hišami – televizije, radijske postaje, časopisi itd. – je nujen stalen stik, informiranje itd. Odnosi z javnostmi so stroka, ki jo vsak muzej nujno potrebuje, saj je treba vzpostaviti, graditi in vzdrževati odnose med muzejem in številnimi déležniki, ki jih zanima ohranjanje kulturne dediščine. Prek medijev je informirana tudi publika. Če nas ni v medijih, nas ni. Odnosi z javnostjo so načrtovan in �

usmerjen proces komuniciranja, ki zadovolji tako muzej kot javnost. V Gorenjskem muzeju oddelek za odnose z javnostjo deluje od leta 1999. Takratna direktorica mag. Barbara Ravnik je imela vizijo, da je treba v muzeju vzpostaviti nove oddelke: za pedagoško dejavnost, dokumentacijo in odnose z javnostmi. Z veliko mero veselja in tudi strahu sem začela postavljati temelje oddelka. Bilo mi je v čast, da bom lahko promovirala delo Gorenjskega muzeja – kaj delamo, s čim se ukvarjamo itd. Nikoli ne bom pozabila, s kakšno tremo sem prvič dala izjavo po telefonu. Pri svojem delu skrbim za obveščanje javnosti, komuniciranje z mediji,

ažuriranje splet ažuriranje profil benih omrežjih, večja odprtja ra grafiram itd. Pr odprtjem razstav drugo prireditvi obvestiti medije ku. Za vsak med ni koledar malce Pomembno je, d razstavi znajde v mediju, da ga pr stvo, ki ga zanim razstave. Na ta n bivamo nove o In najraje imam skovalce, ki se re jo k nam. Bi želel veščamo o dogod site se v eni od na skih hiš in izpol pni obrazec. Radi bi kakšno področja mojega

avnostmi

proces komunicidovolji tako muost. njskem muzeju odnose z javnood leta 1999. Taktorica mag. Bark je imela vizijo, v muzeju vzpoe oddelke: za pedejavnost, dokuin odnose z javveliko mero vesetrahu sem začela temelje oddelka. čast, da bom lahrala delo Gorenjeja – kaj delamo, s arjamo itd. Nikoozabila, s kakšno prvič dala izjavo . em delu skrbim nje javnosti, koe z mediji,

ažuriranje spletne strani, ažuriranje profilov na družbenih omrežjih, povezujem večja odprtja razstav, fotografiram itd. Pred vsakim odprtjem razstave ali kakšno drugo prireditvijo je treba obvestiti medije o dogodku. Za vsak medij je kulturni koledar malce drugačen. Pomembno je, da se zapis o razstavi znajde v določenem mediju, da ga prebere občestvo, ki ga zanima tematika razstave. Na ta način pridobivamo nove obiskovalce. In najraje imamo tiste obiskovalce, ki se redno vračajo k nam. Bi želeli, da vas obveščamo o dogodkih? Oglasite se v eni od naših muzejskih hiš in izpolnite pristopni obrazec. Radi bi kakšno anekdoto s področja mojega dela?

Razstava iz leta 2004, ob 25. letnici slovenskega vzpona na Everest. / Arhiv Gorenjskega muzeja Nikoli ne bom pozabila svojega prvega vodenja prireditve. Leta 2003 je Gorenjski muzej praznoval petdesetletnico delovanja. Izdali smo Avguštinov zbornik in pripravili svečanost v Renesančni dvorani Mestne hiše. V dopoldanskih urah me k sebi pokliče

direktorica Barbara Ravnik in pravi: »Jelena, prireditev boš povezovala ti.« Izbuljila sem oči, pogoltnila slino, šla v pisarno in sestavila vezni tekst. Nisem imela časa razmišljati, koliko me je strah in kakšno tremo imam. Očitno je bilo v redu, saj to počnem še danes.

(18)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (18)

Dediščina nas povezuje Mag. Marjana Žibert

Bližajo se počitnice. Morda vas te vrstice nagovorijo, da se odpeljete na izlet z avtovlakom, ki vozi na relaciji Bohinjska Bistrica – Nova Gorica. Eden od vagonov je od maja lani spremenjen v pravi muzej, saj v njem lahko spoznate inženirja Maksa Klodiča, ki je na začetku 20. stoletja sodeloval pri gradnji bohinjskega predora. Muzejsko pripoved smo v sodelovanju s Slovenskimi železnicami, z Občino Bohinj, s turističnimi organizacijami in s posamezniki pripravili v Gorenjskem muzeju, na kar smo ponosni tudi ob 65. obletnici ustanovitve našega muzeja. Z raziskovanjem in dediščino bohinjskega predora se v Gorenjskem muzeju ukvarjamo že petnajst let. V Bohinjski Bistrici smo pripravili �

več razstav in zbrali veliko dragocenega gradiva. Bohinjski predor je bil prebit maja 1906, bohinjska proga pa je za železniški promet stekla julija 1906. Pri gradnji je sodelovalo veliko zanimivih mož, med njimi tudi Maks Klodič. Otroštvo in mladost je preživljal v vasi Klodiči v Beneški Sloveniji, kjer je bil rojen leta 1875. Šolal se je na reški pomorski akademiji, na goriški realki in na Tehniški visoki šoli na Dunaju, kjer si je pridobil naziv inženir. Kot gradbeni nadzornik in geodet je bil nameščen na gradbišče bohinjskega predora, ki je bilo v začetku 20. stoletja gradbišče evropskega pomena. Z družino je stanoval v Bohinjski Bistrici. Bil je tudi slikar in humorist. Za

preteklost Bohi memben tudi k načrtov za cesto i leznico ter zobat na Triglav. Vzpo poklicne poti se val po prvi svetov novem politične po drugi svetovn bil pozabljen stro katerega ni bilo m Maks Klodič »Mogočen predo naredil pot skozi

ezuje

in zbrali veliko ga gradiva. Bodor je bil prebit bohinjska proga elezniški promet a 1906. Pri gradovalo veliko zani, med njimi tudi č. in mladost je vasi Klodiči v Beniji, kjer je bil ro75. Šolal se je na orski akademiji, realki in na Tehi šoli na Dunaju, idobil naziv inžedbeni nadzornik bil nameščen na bohinjskega prebilo v začetku 20. dbišče evropske. no je stanoval v Bistrici. Bil je in humorist. Za

preteklost Bohinja je pomemben tudi kot soavtor načrtov za cesto in žično železnico ter zobato železnico na Triglav. Vzpon njegove poklicne poti se je nadaljeval po prvi svetovni vojni. V novem političnem sistemu po drugi svetovni vojni pa je bil pozabljen strokovnjak, za katerega ni bilo mesta. Maks Klodič je zapisal: »Mogočen predor nam bo naredil pot skozi velikanske

gore.« Gradnja karavanško bohinjske železniške proge in bohinjskega predora na začetku 20. stoletja sta spremenila življenje in odprla nove poti v gospodarskem smislu. Danes sta življenjska pot Maksa Klodiča in gradnja bohinjskega predora dve dediščinski zgodbi, ki odpirata nove možnosti sodelovanja in nove poti pri predstavljanju naše skupne dediščine in naravnih lepot,

ki nas obdajajo. Tako bomo ob koncu tega meseca muzejsko zgodbo bohinjskega predora predstavljali v Beneški Sloveniji, v vasi Klodiči, kjer se je rodil Maks Klodič. Tu še živijo njegovi potomci. Kasneje se bo razstava selila v Čedad. To so kraji, kjer zamejski Slovenci hrepenijo po slovenski kulturi, po slovenski besedi, po slovenski dediščini, ki nas združuje tudi preko meja.

(19)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (19)

»Filmski podjetnik« v Kranju Ddr. Damir Globočnik

Kabinet slovenske fotografije v Gorenjskem muzeju je prva javna fotografska zbirka v Sloveniji. Ustanovljen je bil 28. novembra 1970. Pobudnik in dolgoletni sodelavec Kabineta je bil fotograf in publicist Marko Aljančič (1933–2007). Kabinet hrani fotografije slovenskih fotografov, med drugim več kot sto fotografij kranjskega fotografa Janeza Marenčiča (1914–2007), ki so nastajale od konca tridesetih let preteklega stoletja do začetka 21. stoletja. Uveljavljanje fotografije kot poklicne in umetniške dejavnosti so spremljali dinamični dogodki. Ena najbolj nenavadnih peripetij se posredno navezuje na poklicnega fotografa in filmskega pionirja Veličana Beštra (1891–1938), ki je bil po �

rodu iz Železnikov, po prvi svetovni vojni pa je imel v Ljubljani uspešen fotografski atelje. Leta 1922 je ustanovil filmski atelje. Prvi krajši dokumentarni film je posnel na smučarski tekmi za prvenstvo Jugoslavije v Planici 26. februarja 1922, sledilo je še nekaj filmov, od katerih jih je pet ohranjenih v Slovenskem filmskem

arhivu. Med njim minut in 49 se film, ki prikazuje Beštrov zgled j dil nekdanjega fot pomočnika Ivana da se je začel izda skega snemalca. poročali, da so ok v Ljubljani aretira ga »filmskega p 26-letnega Simo

Troje odlomkov iz Beštrovega filma o Kranju

k« v Kranju

leznikov, po prvi ojni pa je imel v uspešen fotografLeta 1922 je ustaki atelje. Prvi krajntarni film je poučarski tekmi za Jugoslavije v Plabruarja 1922, slenekaj filmov, od je pet ohranjenskem filmskem

arhivu. Med njimi je tudi 5 minut in 49 sekund dolg film, ki prikazuje Kranj. Beštrov zgled je vzpodbudil nekdanjega fotografskega pomočnika Ivana Simončiča, da se je začel izdajati za filmskega snemalca. Časniki so poročali, da so oktobra 1932 v Ljubljani aretirali predrznega »filmskega podjetnika«, 26-letnega Simončiča, ki je

mkov iz Beštrovega filma o Kranju

v Kranju, Novem mestu, Dolenjskih Toplicah in Straži prigoljufal okrog tri tisoč dinarjev. Tudi na ljubljanskem velesejmu je deloval s pretvezo, da pobira fotografska naročila za tvrdko Veličana Beštra (Fotoatelje Ilirija film). V Kranju je Simončičevo delovanje potekalo takole: obiskal je vse trgovine, hotele in gostilne ter povedal, da prihaja iz Ljubljane, kjer je bil prav tedaj na ogled zvočni film Bela Ljubljana. Ker je po snemanju ostalo še osemsto metrov neporabljenega filma, bo ta film posvečen Gorenjski, predvsem Kranju.

Vsako podjetje, ki hoče priti na filmsko platno, mora vnaprej plačati polovico zneska. Simončič je Kranjčanom povsem zmešal glave, trgovci in gostilničarji so čistili svoje lokale, dekleta so se lišpala. Še preden so sleparju prišli na sled, se je oglasil v Novem mestu, kjer se je predstavljal za filmskega igralca in ponovno sprejemal naročila. Ivan Simončič je po aretaciji vse priznal, izgovarjal pa se je, da si ni znal pomagati, saj so ženske kar same silile za njim. V Kranju naj bi mu padale kar okrog vratu s prošnjo, naj jih filma.

(20)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (20)

Etnološko raziskovanje Gore Mag. Tatjana Dolžan Eržen

Etnologija je zgodovinska in primerjalna veda o vsakdanjem načinu življenja in kulturi ljudi v določenem času in prostoru. Etnologi najpogosteje raziskujemo s pogovori z ljudmi in opazovanjem na terenu, beremo rokopisne in tiskane zapise ter knjige, hodimo v arhive. Prvi poklicni etnolog na Gorenjskem je bila kustosinja Gorenjskega muzeja Vanda Stefancioza leta 1956. Danes pa imajo vsi gorenjski muzeji etnologa, ki raziskuje, zbira in hrani predmete vsakdanjega življenja, pripravlja razstave, objave, predavanja in vodstva. Naloga prvih etnologinj Gorenjskega muzeja je bila spoznavanje gorenjskih vasi, odkrivanje značilnosti in posebnosti v načinu življenja. V primerjavi �

z drugimi deli Slovenije je izstopalo kvalitetno kmečko stavbarstvo, poslikana notranja oprema in bogata noša, v gospodarstvu planinska paša in sirarstvo ter posamezne obrti, kot je sitarstvo, slamnikarstvo, obdelava lesa. Gorenjske vasi so bile družbeno precej razslojene. Malo je bilo najbogatejši kmetov, ki so se pred 80 leti imenovali veleposestniki. Značilni so bili »gruntarji«, ki so bolj ali manj uspešno gospodarili na svoji zemlji. Pri bogatejših so kot najeti delavci dobili sredstva za preživetje vsi drugi; tisti z malo zemlje in svojo hiško so se imenovali kajžarji, gostači brez premoženja pa so stanovali v najetih stanovanjih. Najrevnejši so bili berači, ki so hodili prosit od hiše do hiše.

Kmetovali so tud skih mestih, kje meščanov pride jo hrano, tudi ž in meso, viške pa O tem so na pri njesavske dolin in Kranja govori in objave kustosi ginje Gorenjske Anke Novak. V duhu časa je od srede 20. sto etnologi urejali hiše, na primer tor Vladimir Kni alko Anko Novak vo hišo v Kranjsk spomenik »grun mačije. Še bolj z žarski dom Fran garja v Doslovčah obiskovalec lah lja, kako so žive cije prednamcev predstavo nam

anje Gorenjske

deli Slovenije je kvalitetno kmečrstvo, poslikana prema in bogaospodarstvu plaa in sirarstvo ter e obrti, kot je siamnikarstvo, ob. Gorenjske vasi žbeno precej razMalo je bilo najkmetov, ki so se ti imenovali veki. Značilni so arji«, ki so bolj spešno gospodai zemlji. Pri bokot najeti delavci stva za preživetje isti z malo zemhiško so se imearji, gostači brez a pa so stanovastanovanjih. Najbili berači, ki so it od hiše do hiše.

Kmetovali so tudi v gorenjskih mestih, kjer je veliko meščanov pridelovalo svojo hrano, tudi žita, mleko in meso, viške pa prodajalo. O tem so na primeru Gornjesavske doline, Besnice in Kranja govorile razstave in objave kustosinje etnologinje Gorenjskega muzeja Anke Novak. V duhu časa je bilo, da so od srede 20. stoletje dalje etnologi urejali muzejske hiše, na primer konservator Vladimir Knific z muzealko Anko Novak Liznjekovo hišo v Kranjski Gori, ki je spomenik »gruntarske« domačije. Še bolj znan je kajžarski dom Frana S. Finžgarja v Doslovčah. V njih si obiskovalec lahko domišlja, kako so živele generacije prednamcev. Bolj živo predstavo nam ustvarijo

Posebne vrste raziskovanje je bilo urejanje Mrakove hiše na Bledu 25 let po smrti zadnje lastnice. Hiša bo urejena v etnološki muzej občine Bled. / Foto Matjaž Mazi, 2016 spomini sodobnikov, na primer Finžgarjevo delo Leta mojega popotovanja. Sodobno etnološko raziskovanje nas vodi v podrobnosti nekdanjih načinov

življenja, zanima nas, kako je kaj delovalo. Spoznavamo, da se je življenje kar naprej spreminjalo, stalnica je, da smo Gorenjci delovni in ustvarjalni.

(21)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (21)

Nova območja spomina Dr. Jože Dežman

Republika Slovenija deluje. Tudi za slovenske muzeje se je v RS spremenilo marsikaj. Muzealizacija Slovenije odpira nova obzorja spominjanja, nove ravni kulture. Gre za bogatenje in zdravljenje spomina, spraševanje vesti. Tudi v Gorenjskem muzeju. Gorenjski muzej je pred leti začel z odmevnimi arheološkimi posveti, potem so se jim pridružili še zgodovinski dnevi. Letošnji je bil posvečen stoletnicam iz časa prve svetovne vojne. Sam sem predstavil, koliko je ohranjenih družinskih nagrobnikov prve in druge svetovne vojne. Pokaže se, da je na okoli petdesetih pokopališčih le še nekaj deset nagrobnikov s padlimi v prvi svetovni vojni. Za drugo vojno jih �

je sicer precej več, vendar pa se iz samih nagrobnikov ne da ugotoviti, koliko je npr. partizanov, saj je večina nagrobnikov katoliških, peterokrake zvezde na družinskih grobovih skoraj ni. Vendar bodo tudi ti grobovi v generaciji dveh ali prenovljeni ali bodo izginili. Zato je dokumentiranje teh grobov ohranjanje odnosa živih do svojih mrtvih, spomeniki sami pa so dokument tako družinske kot kolektivne kulture. Kdo pa naj bi pomembnejše od teh grobov ohranil? Ali družine ali civilna družba ali muzeji ali zavodi za varstvo kulturne dediščine? Razstava o gradu Turn v Potočah in njegovih zadnjih lastnikih še vedno odmeva, trenutno gostuje v Preddvoru. Na razstavi smo

Grad Turn v Poto

opozorili, da je skem ozemlju de tisoč plemiških d bujajoči se slove nalizem je plem kot tujerodno, še se nad gradovi in znašali slovens sti. Ta usodna k dveh strasti ima co, da se le počasi da so tako pregre listi kot komuni narodu plemiče,

mina

cej več, vendar pa h nagrobnikov ne ti, koliko je npr. saj je večina nagatoliških, peterode na družinskih koraj ni. Vendar i grobovi v geneali prenovljeni ali ili. Zato je dokuteh grobov ohraosa živih do svospomeniki sami ment tako družinlektivne kulture. bi pomembnejobov ohranil? Ali civilna družba ali zavodi za varstvo ediščine? o gradu Turn in njegovih zadkih še vedno odnutno gostuje v Na razstavi smo

Grad Turn v Potočah pred drugo svetovno vojno opozorili, da je na slovenskem ozemlju delovalo okoli tisoč plemiških družin. Prebujajoči se slovenski nacionalizem je plemstvo izločil kot tujerodno, še bolj pa so se nad gradovi in plemstvom znašali slovenski stalinisti. Ta usodna kombinacija dveh strasti ima za posledico, da se le počasi zavedamo, da so tako pregreti nacionalisti kot komunisti ukradli narodu plemiče, gradove in

njihove inventarje, zgodovino elite, ki je tisočletje gradila slovenski prostor, ga ohranila v krščanski Evropi. Med zadnjimi lastniki gospostva Turna sta bila Oto pl. Detela st. in Oto pl. Detela ml. Oto st. je bil drugi slovenski deželni glavar za Kranjsko, član gosposke zbornice, zaslužen za pogozdovanje Krasa, nosilec številnih odličij, Oto ml. je bil okrajni glavar, predsednik Kmetijske

družbe, zaslužen za razvoj Bohinja itd. Pa vendar so Ota ml. leta 1945 izgnali pod lažno obtožbo, da je bil nemško usmerjen in z ženo je umrl v koncentracijskem taborišču februarja 1945. Zato danes ne Ota st. ne ml. ni ne v Enciklopediji Slovenije ne v Slovenskem biografskem leksikonu niti ne ob Josipini Turnograjski v muzejski sobi gradu Turn. Upam, da se bo vse to spremenilo.

grafi konsenz, da bo to število večje, okoli deset milijard ali več. V podsaharski Afriki namreč ni tako hitrega demografskega prehoda, kot se je prej predpostavljalo. Jasno je tudi, da bo zaradi nekaterih strukturnih razlogov še v

be hitrejše, kot so bile kadar koli v zgodovini. Ne mislim na demografske spremembe, ampak na ekonomskem in (22) znanstvenem področju. Najnovejše spremembe na področju biotehnologije omogočajo poseganje v

lahko bilo lepo. Bo res tako?

Protislovna Evropa Evropa se po eni strani vse bolj zapira pred nezakonitimi migranti, po drugi pa ji manjka ljudi. Najnižjo

Hanif Kureishi (1 kolumni v časnik pozval svoje ume ge, naj se oglašajo devah in tako pris prti družbi in dem mu reševanju klj šanj.

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (22)

Dediščina arheološkega kusto Gorenjskega muzeja Ddr. Verena Vidrih Perko

Arheološki Kranj je poznan v svetu po najdbah iz Lajha, odkritih konec 19. in na začetku dvajsetega stoletja. Odkopanih je bilo okoli sedemsto grobov z zlatim in srebrnim nakitom, meči, dolgimi noži in orodjem iz časa preseljevanja ljudstev. Žal pa so vse najdbe, ki so postale eden najpomembnejših materialnih virov za poznavanje germanskih ljudstev v šestem stoletju, odšle na Dunaj in v Ljubljano. Kranj je dobil muzej šele leta 1953. Prvi kustos arheolog je postal Andrej Valič, odličen poznavalec arheološke Gorenjske in izkopavalec najdišč, kot so Drulovka, grobišče okrog kranjske farne cerkve s kostnico, Vrtičnik pri

�

Tupaličah in Ajdna nad Potoki. Andrej Valič se je upokojil leta 1997. Prelomnico so prinesle stalna razstava Železna nit, odprta leta 2002, in sistematične arheološke raziskave v Kranju. Sledile so številne razstave in vitrine meseca, ki so javnosti odpirale pogled v preteklost s pomočjo novih arheoloških odkritij. V letih od 2004 do 2009 so potekale raziskave na Sejmišču in Savski cesti. Na dan so prišla izjemna odkritja. Posebne, mednarodne pozornosti je bil deležen t. i. grob alemanske kneginje. Najdbe so bile prikazane na razstavi Zlata doba, ki je z velikim uspehom gostovala tudi

v Zagrebu in Belj Po letih zahtev vatorskih posegov jo v Gorenjski mu ostale najdbe iz L zali jih bomo na ju vi v sklopu gostuj ne arheološkega n ograda, Brežic, Ko mina. Z razstavo zoriti na pomen k diščine, ki je najb ben narodov »nak niti želimo tudi s Kranj na njegovo diščino ter obvez do nje. Hkrati pa tudi pogled na no no vlogo muzeje muzeji postajajo s sameznih krajev i jo skupnost s svoji

epo. Bo res tako?

a Evropa

se po eni strazapira pred nemigranti, po drujka ljudi. Najnižjo

Hanif Kureishi (1954) v svoji kolumni v časniku Guardian pozval svoje umetniške kolege, naj se oglašajo v javnih zadevah in tako prispevajo k odprti družbi in demokratičnemu reševanju ključnih vprašanj.

Pisatelj Hanif Kureishi v svojem stanovanju, prenaseljenem s knjigami. Slika je iz let po 1990. / Foto: Wikipedija

kega kustodiata ja

n Ajdna nad PotoValič se je upokojil

co so prinesle tava Železna nit, 2002, in sisteheološke raziska. Sledile so številin vitrine meseca, ti odpirale pogled t s pomočjo noških odkritij. V le4 do 2009 so pokave na Sejmišču cesti. Na dan so mna odkritja. Podnarodne pozordeležen t. i. grob kneginje. Najdprikazane na razdoba, ki je z veliom gostovala tudi

v Zagrebu in Beljaku. Po letih zahtevnih konservatorskih posegov pa prihajajo v Gorenjski muzej tudi preostale najdbe iz Lajha. Prikazali jih bomo na julijski razstavi v sklopu gostujoče dediščine arheološkega nakita iz Beograda, Brežic, Kopra in Tolmina. Z razstavo želimo opozoriti na pomen kulturne dediščine, ki je najbolj pomemben narodov »nakit«. Opomniti želimo tudi samo mesto Kranj na njegovo žlahtno dediščino ter obveze, ki jo ima do nje. Hkrati pa odpiramo tudi pogled na novo družbeno vlogo muzejev. Sodobni muzeji postajajo središča posameznih krajev in povezujejo skupnost s svojim znanjem

Pasna zaponka iz Lajha, 6. stoletje, pozlata, poldragi kamni. Izkopavanja Magelan, 2009 / Foto: Lajlan Jaklič in delovanjem. Širijo vednost o ljudeh in vlogi kulturne dediščine v njihovem življenju. Evropski parlament je letošnje leto razglasil za leto kulturne

dediščine in jo prepoznal kot temeljni izobraževalni, identitetni in razvojni kapital. In če smo že pri arheologiji, levji časovni delež pripada prav njej!

ko se je ta razširil čez največje območje in zajel tudi predele antične Grčije. Popotniki so lahko uživali v dobrih in varnih cestnih povezavah med številnimi kraji. Premožnejši Rimljani so si zelo pogosto izbrali svoj najljubši

no iz drugih držav, posebno v skandinavske države, Rusijo in do neke mere tudi v Nemčijo.« Industrijska revolucija (23) je spremenila tudi turizem. »Za naslednjo veliko spremembo v zgodovini turizma je zaslužna

he. Prav tako se spreminja način potovanja. Če je bilo še nekoč običajno, da se družina na počitnice odpravi s svojim avtomobilom, danes vse več mladih izbira javni prevoz ali vedno bolj ugodne letalske povezave. Ob tako

oboji migranti. » oseba, ki zapusti vo, da bi živela v d di dela, študija, in drugih razlog nesty Slovenija) so turisti prosto granti.

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (23)

Boginje v Prešernovem mes Gašper Peternel

Več desetletij se v Kranju vzpostavlja tradicija sodelovanja z vrhunskimi slovenskimi umetniki. Letošnje poletje bo še posebej zanimivo. Druženje s Prešernovimi nagrajenci bo spremljala razstava Marka Pogačnika, domačina, ki je moral zaradi svojih umetniških prepričanj Kranj zapustiti na začetku svoje ustvarjalne poti. Že v kranjski gimnaziji je v glasilu Plamenica s sošolcema Iztokom Geistrom (I. G. Plamen) in Marjanom Cigličem nakazoval, da je njegovo dojemanje umetnosti povsem izven okvirov takratnega družbenega pričakovanja. Po prvih grafikah so sledili landartovski in konceptualni poskusi preoblikovanja kamnov v naravi Zarice. �

Leta 1965, ko je bil še študent na akademiji, ga je k razstavljanju v galerijo Prešernove hiše povabil takratni vodja Gorenjskega muzeja Cene Avguštin. Če so bili obiskovalci nad novimi umetniškimi pristopi presenečeni, je bil odziv politike in z njo povezane strokovne javnosti izrazito negativen. Križev pot, ki je predstavljal dobršen del razstave, je bil predstavljen z umetnikovimi osebnimi predmeti, jasne pa so bile tudi podobe Kranja, v katerega so bili prizori umeščeni. »To je svetobolje, ne pa trdo delo, katerega sad je umetnost«, je zapisal Andrej Pavlovec ob kritiki razstave v Glasu 9. januarja istega leta. Konceptualna umetnost, popartističen pristop in »ready-made« artefakti pač niso bile

del takratne »kran logije. Kljub temu da bil najbolj zažele 1966 v Prešernov vljal še dvakrat. P mi z izleta v Dajlo pod psevdonimom si ga je nadel iz so delovanja s kranj liščem. Drugič je skupinski razstav likovnikov Vinka nrika Marchela in gačnika (zamenja jan Belec), ki je bi rana v kleti Preše kot prva razstav stavitvi odprte ga dan po otvoritvi so va dela odstranje se je zgodila prva akcija – performa ski umetnosti. Ta bi na razstavi stal

ko se spreminja vanja. Če je bilo ičajno, da se dručitnice odpravi s omobilom, danes adih izbira javni edno bolj ugodne vezave. Ob tako

oboji migranti. »Migrant je oseba, ki zapusti svojo državo, da bi živela v drugi, zaradi dela, študija, družinskih in drugih razlogov.« (Amnesty Slovenija) Recimo, da so turisti prostovoljni migranti.

To ni turistični kamp. To je begunsko naselje Kibumba v DR Kongo, na meji z Ruando, fotografirano maja 2008. / Foto: Wikipedija

ovem mestu

ko je bil še študent iji, ga je k razstaalerijo Prešernoabil takratni vodega muzeja Cene Če so bili obiskoovimi umetniškii presenečeni, je olitike in z njo pokovne javnosti iztiven. Križev pot, avljal dobršen del bil predstavljen ovimi osebnimi jasne pa so bile e Kranja, v katereprizori umeščeni. obolje, ne pa trdo ega sad je umetapisal Andrej Pakritiki razstave v nuarja istega leta. na umetnost, popristop in »readyefakti pač niso bile

del takratne »kranjske« ideologije. Kljub temu da v Kranju ni bil najbolj zaželen, je v letu 1966 v Prešernovi hiši razstavljal še dvakrat. Prvič z risbami z izleta v Dajlo. Nastopil je pod psevdonimom Tosca, ki si ga je nadel iz sočasnega sodelovanja s kranjskim gledališčem. Drugič je nastopil na skupinski razstavi kranjskih likovnikov Vinka Tuška, Henrika Marchela in Marka Pogačnika (zamenjal ga je Marjan Belec), ki je bila organizirana v kleti Prešernove hiše kot prva razstava ob vzpostavitvi odprte galerije. Prvi dan po otvoritvi so bila njegova dela odstranjena, nato pa se je zgodila prva umetniška akcija – performans v slovenski umetnosti. Tam kjer naj bi na razstavi stale skulpture

Kronogram z zmajem / Foto Gašper Peternel iz mavca, je stal umetnik sam z napisom: »Marko Pogačnik: ker ne pustijo razstavljati mojih del, razstavljam svoje telo.« Po 52 letih se umetnik vrača v galerijo Prešernove hiše in Galerijo Prešernovih

nagrajencev. S kolažem prejšnjih razstav, koncepti in kronogrami ženskega božanstva nas vabi v čudoviti svet energij, ki se jih to poletje čuti v galerijah Prešernovega oziroma avri Pogačnikovega mesta.

(24)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (24)

Od vezenine do plakata Mag. Monika Rogelj

In še marsikaj drugega se skriva v zbirkah novejše zgodovine in sodobnosti, ki so nastajale skozi štiri deset letja in za katere skrbim. Vse od kultnih industrijskih izdelkov do drobnih pred metov iz vsakdanjega življe nja, od oblikovalsko izstopa jočih plakatov do neopaznih letakov. Ob številnih in raz nolikih predmetih je moje delo vedno zanimivo in pol no izzivov. Ukvarjam se z zbiranjem predmetov, ki pričajo o do gajanju, dosežkih, razvoju in vsakdanjem življenju na Gorenjskem od sredine 20. stoletja vse do danes. Hkra ti spremljam in dokumenti ram dogajanje v današnjem času in tako oblikujem zbir ko sodobnosti. Stalnica mo jega muzejskega dela je �

raziskovanje posameznih zbirk, priprava razstav in ka talogov predmetov. Najštevilnejši in raznoliki so predmeti industrijske de diščine, ki so marsikdaj še del našega spomina in pri povedujejo o ustvarjalnosti in delu Gorenjcev v pre teklem stoletju. Izdelke in vzorce gorenjskih tovarn vk ljučujem na različne razsta ve, ki stoletje industrializaci je osvetlijo iz različnih zor nih kotov. V bogati zapuščini tek stilne panoge ima posebno mesto zbirka podjetja Veze nine Bled in njenih predni kov. Ob številnih izdelkih in vzorcih strojnih čipk in vezenin prepoznamo izje men proizvodni program skozi osemdeset let delova nja tovarne.

Zbirka izdelkov in

Številna je zb tov, ki so s svojim li odsev časa, v k nastali, zato so p muzejsko gradi vse od političnih nih, od plakatov ne in športne pr obvestil za različ dogodke. Del zbirke dr ska so tudi razg katerih lahko sp kako so številn

akata

je posameznih ava razstav in ka dmetov. nejši in raznoliki i industrijske de so marsikdaj še spomina in pri o ustvarjalnosti orenjcev v pre letju. Izdelke in njskih tovarn vk a različne razsta je industrializaci iz različnih zor

i zapuščini tek oge ima posebno ka podjetja Veze n njenih predni tevilnih izdelkih strojnih čipk in repoznamo izje zvodni program mdeset let delova e.

Zbirka izdelkov in vzorcev tovarne Vezenine Bled na razstavi / Foto: M. Rogelj Številna je zbirka plaka tov, ki so s svojimi sporoči li odsev časa, v katerem so nastali, zato so pomembno muzejsko gradivo. Segajo vse od političnih do reklam nih, od plakatov za kultur ne in športne prireditve do obvestil za različne lokalne dogodke. Del zbirke drobnega ti ska so tudi razglednice, na katerih lahko spremljamo, kako so številne gradnje,

industrija in priseljevanje v mesta hitro spremenili podobo gorenjske pokraji ne, vse od turističnih krajev do manjših vasi. Posebej zanimive so zbir ke, ki nam odstirajo delčke vsakdanjega življenja. Pred meti iz ambulante dr. Bo židarja Fajdige nam pred stavljajo bogato poklicno in izredno zanimivo oseb no zgodbo legendarnega kranjskega zdravnika, ki je

zaznamoval življenje v Kra nju v preteklem stoletju. Seveda se v depojih skri vajo še mnogi drugi zanimi vi predmeti. Zbirke so zak ladi muzeja in kustosi smo njihovi skrbniki. S tem ko predmete postavimo v zgo dovinski čas in prostor ter povemo zgodbe o njihovem nastanku, uporabi in pome nu, odstiramo bogastvo kul turne dediščine, ki jo hrani mo v muzeju.

(25)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (25)

Arheološke zbirke v muzeju Dr. Veronika Pflaum

Obiskovalci muzejev na razstavah vidijo predvsem cele in dobro ohranjene arheološke predmete. Največ celih predmetov se praviloma najde v starodavnih grobovih, kamor so pokojnikom poleg noše prilagali tudi opravo, posodje s hrano in drugo, odvisno od obdobja, načina pokopa in statusa pokojnika. To je eden od razlogov, poleg znanstvenega zanimanja, zakaj so nekdaj veliko izkopavali prav nekdanja grobišča. Danes se grobišča načrtno izkopavajo praviloma le takrat, kadar so neposredno ogrožena zaradi načrtovane gradnje ali drugih posegov. Veliko večino sedanjih in polpreteklih izkopavanj pa predstavljajo izkopavanja nekdanjih naselij

�

in bivališč. Vse raznovrstno gradivo, ki ga arheologi najdejo in zberejo ob izkopavanjih, končno hranijo muzeji, med njimi tudi Gorenjski muzej. Ob izkopavanjih naselij se praviloma najde razdrobljeno in poškodovano gradivo, redkeje celi predmeti. Daleč največ je navadno odlomkov keramike. Količine le-teh se lahko merijo tudi v stotinah kilogramov. Sledijo najdbe iz drugih snovi (npr. stekla, kovin, kosti, kamna), ki so številčno običajno redkejše. Shranijo se tudi obdelani kamni (nagrobniki in drugi kamni z napisi, deli žrmelj, stavbni elementi …), stavbno okrasje (npr. freske in mozaiki), kosi obdelanega lesa (deli gradbenih elementov,

predmetov in dr ci (npr. oglja, m dimentov), ki ji gi odvzamejo m vanji za poznej ve, in živalske ko hrani tudi med i odkrite človeške s tanke in kosti. P jih prikažemo na tako predstavljajo delček in premi iz veliko obsežne loških zbirk, ki ji v muzeju. Vse izk divo namreč skr mo tudi za sodo hodnje znanstve ve. Z razvojem n raziskav, predvse slovnih, in novi gij se namreč ve ponujajo dodatn ti raziskav, ki jih p

v muzeju

Vse raznovrstno ga arheologi najrejo ob izkopavano hranijo muzemi tudi Gorenjski

avanjih naselij se najde razdrobljeodovano gradivo, predmeti. Daleč avadno odlomkov Količine le-teh se jo tudi v stotinah . Sledijo najdh snovi (npr. stekosti, kamna), ki o običajno redkejo se tudi obdelani grobniki in drugi apisi, deli žrmelj, menti …), stavbno pr. freske in moobdelanega lesa enih elementov,

predmetov in drugo), vzorci (npr. oglja, malte in sedimentov), ki jih arheologi odvzamejo med izkopavanji za poznejše raziskave, in živalske kosti. Muzej hrani tudi med izkopavanji odkrite človeške skeletne ostanke in kosti. Predmeti, ki jih prikažemo na razstavah, tako predstavljajo le majhen delček in premišljen izbor iz veliko obsežnejših arheoloških zbirk, ki jih hranimo v muzeju. Vse izkopano gradivo namreč skrbno hranimo tudi za sodobne in prihodnje znanstvene raziskave. Z razvojem novih metod raziskav, predvsem naravoslovnih, in novih tehnologij se namreč vedno znova ponujajo dodatne možnosti raziskav, ki jih pred časom

Drobci značilne zgodnjeantične in poznoantične germanske keramike iz Kranja. / Foto: V. Pflaum niti slutiti ni bilo mogoče. Z novim znanjem pa so mogoče ponovne, drugačne interpretacije gradiva in najdišč. Tudi na videz skromno in nepomembno gradivo pa lahko nudi pomembne in zanesljive podatke za interpretacijo in datacijo, včasih

celo bolj kot celi, 'lepi' predmeti. Tako lahko npr. že v res drobnih odlomkih keramike prepoznamo značilno zgodnjeantično ali poznoantično germansko keramiko, ki nam poleg datacije sporoča še marsikaj več o takratnih časih.

(26)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (26)

Planinske razglednice Jelena Justin

Gorenjski muzej skrbi za bogato zbirko starih razglednic, ki so urejene po različnih sklopih, kar je bilo natančno predstavljeno v lični monografiji Pozdrav z Gorenjske, ki smo jo v Gorenjskem muzeju izdali leta 2010. Urednica knjige je bila mag. Marjana Žibert, v devetih strokovnih člankih pa je bila obdelana celotna zbirka starih razglednic do 2. polovice 20. stoletja. Zbirka vsebuje tudi planinske razglednice, torej tiste, ki motivno prikazujejo gore, hribe in planinske koče. Zbirka je urejena glede na geografsko lego gorovja: Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in predalpsko

gorovje. Z razvojem turizma in s tem tudi planinstva je postalo povsem običajno, da so ljudje svojim bližnjim in dragim poslali pozdrave s svojega izleta, z vrha gore, ki so jo obiskali. Pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva je razglednice izdajala Kranjska sekcija Nemško avstrijskega planinskega društva. Bogata zbirka planinskih razglednic je edinstven dokument razvoja planinstva kot veje turizma in s tem dokument časa, ko so bili hribi dosegljivi le redkim. Planinske razglednice so v ljudeh zbujale nacionalno pripadnost in rojevale identiteto, zato ni čudno, da je bila ena največkrat

poslanih razgle Pozdrav s Trigla Razglednice z lijskih Alp so m skimi razgledn jih hrani Gorenj najštevilnejše. G številu najbolj izs veda očak Trigla pogorjem. Planinska raz sebi ne nosi le zg dokumentarneg saj iz njih lahko ponos na lepote njih lahko razbe dovino razvoja zne koče. Reci katera koča se je la po Mariji Ter ria Theresiahütt svetovni vojni so novali v Aleksan

nice

razvojem turizm tudi planinstva ovsem običajno, svojim bližnjim poslali pozdraga izleta, z vrha jo obiskali. Pred jo Slovenskekega društva je e izdajala KranjNemško avstrijinskega društva. irka planinskih je edinstven dorazvoja planineje turizma in s ment časa, ko so dosegljivi le rednske razglednideh zbujale nacipadnost in rojeteto, zato ni čudla ena največkrat

poslanih razglednic prav Pozdrav s Triglava. Razglednice z motivi Julijskih Alp so med planinskimi razglednicami, ki jih hrani Gorenjski muzej, najštevilnejše. Gora, ki po številu najbolj izstopa, je seveda očak Triglav s svojim pogorjem. Planinska razglednica v sebi ne nosi le zgodovinsko dokumentarnega pomena, saj iz njih lahko sije tudi ponos na lepote vršacev. Iz njih lahko razberemo zgodovino razvoja posamezne koče. Recimo, veste, katera koča se je imenovala po Mariji Tereziji – Maria Theresiahütte? Po prvi svetovni vojni so jo preimenovali v Aleksandrov dom,

Pogled z vrha Skute proti Štruci, Dolgemu hrbtu, Grintovcu in Kočni, odposlana 9. septembra 1903. / Arhiv Gorenjskega muzeja danes pa jo poznamo pod imenom Planika. Razglednice nas spomnijo tudi na številna poimenovanja, ki so danes že pozabljena, so dokument sprememb pokrajine, če so pa na fotografiji ljudje, pa lahko vidimo, kako se je na časovnem traku spreminjala planinska oprema. Meni

zelo ljuba je razglednica iz Kamniško Savinjskih Alp, ki jo lahko vidite. Par stoji na Skuti in pogleduje proti Štruci, Dolgemu hrbtu, Grintovcu in Kočni. In njuna oprema? Ženska je celo v krilu. Težko si predstavljam, da bi za svojo naslednjo turo oblekla krilo, takšne čevlje in šla v hribe. Ja, mojstri so bili!

(27)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (27)

Ohranjanje fotografske dedišči Mateja Likozar

Ohranjanje starih fotografij in njihovih nosilcev, kljub tehnološkemu razvoju v zadnjih desetletjih, povzroča skrbnikom fotografskih zbirk precej težav pri ustreznem vzdrževanju idealnih pogojev za hrambo. Opravljenih je bilo veliko znanstvenih raziskav, v veljavi so nacionalni in mednarodni standardi, ki določajo najprimernejše pogoje hrambe, vendar univerzalnega navodila, ki bi preprečilo staranje, propad in razkroj fotografskega gradiva, žal ni. Zaradi svoje vsebine, starosti in enkratnosti, ima fotografsko gradivo status arhivskega gradiva, zato pri hrambi le-tega upoštevamo zakon, ki določa pogoje

za ohranjanje, uporabnost, dostopnost in varstvo arhivskega gradiva. V fototeki hranimo negative, pozitive, reprodukcije, diapozitive, nekaj steklenih plošč originalne stare fotografije in obsežno zbirko razglednic gorenjskih krajev. V zadnjem desetletju je v porastu digitalna fotografija in digitalizacija analognih fotografij. Ob zadnji selitvi muzeja leta 2012 smo fototeko preselili v prostor, v katerem skrbimo za zaščito gradiva pred škodljivimi vplivi nenadnih sprememb temperature (T) in relativne vlažnosti (RV). S klimatsko napravo vzdržujemo okrog 15°C in med 30 in 40 % vlažnosti.

Ustrezna klima divo pred plesnij lostjo, pokanjem in luščenjem. Fot divo različnih vrs enem prostoru, z enkrat ne morem ti idealnih pogoje Negative hranim slinskih papirn V albumih in po hivskih materialih bujejo polivinil plastifikatorjev, h apozitive, stare or tografije in razgle klene plošče so z hivske škatle. Gla zejske fototeke p kartoni s fotogra menjeni interni zunanjim upora jih s preostalim

ske dediščine

nje, uporabnost, in varstvo aradiva. ki hranimo negaive, reprodukciive, nekaj stekleriginalne stare fon obsežno zbirko gorenjskih krajem desetletju je igitalna fotografiizacija analognih

ji selitvi muzeja mo fototeko preostor, v katerem a zaščito gradiva jivimi vplivi neememb temperarelativne vlažnosklimatsko napraemo okrog 15°C n 40 % vlažnosti.

Ustrezna klima varuje gradivo pred plesnijo, preperelostjo, pokanjem, zvijanjem in luščenjem. Fototečno gradivo različnih vrst hranimo v enem prostoru, zato mu zaenkrat ne moremo zagotoviti idealnih pogojev. Negative hranimo v brezkislinskih papirnih ovojih. V albumih in posebnih arhivskih materialih, ki ne vsebujejo polivinil klorida oz. plastifikatorjev, hranimo diapozitive, stare originalne fotografije in razglednice. Steklene plošče so zložene v arhivske škatle. Glavnino muzejske fototeke predstavljajo kartoni s fotografijami, namenjeni interni uporabi in zunanjim uporabnikom, ki jih s preostalim gradivom

Fototeka Gorenjskega muzeja se nahaja v naših upravnih prostorih. / Arhiv Gorenjskega muzeja hranimo v kovinskih arhivskih predalnikih in kartotečnih omarah, odmaknjenih od zunanjih sten. Način hrambe gradiva ščiti pomemben del premične kulturne dediščine pred škodljivimi vplivi temperature in vlage, pred svetlobo, prahom, nečistočami in mehanskimi poškodbami,

omogoča čistost zraka, kovinska oprema dodatno blaži morebitna klimatska nihanja. Prostor nadzorujejo še merilec vlage, razvlažilec, termometer in detektor požara. Pogoji resda še vedno niso optimalni, vendar so v primerjavi s tistimi, v katerih se je fototeka nahajala poprej, naravnost odlični.

(28)

(29)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (29)

Spoznavanje bohinjske kultu Anja Poštrak

Gorenjski muzej ima kot pokrajinski muzej pooblastilo za izvajanje javne službe s področja varovanja premične kulturne dediščine tudi na območju občine Bohinj. Muzeji v Bohinju so njegova dislocirana enota in obsegajo tri muzejske hiše: Oplenovo hišo pod Studorom, Planšarski muzej v Stari Fužini in Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. Lastništvo muzejev je leta 1995 od Občine Radovljica prešlo na Občino Bohinj, že ves čas pa strokovno zanje skrbi Gorenjski muzej. Kustodiat Muzeji v Bohinju je po nastanku med mlajšimi v Gorenjskem muzeju, delovno mesto kustosa za muzeje v Bohinju je bilo odprto šele leta 1997. Muzej, ki ima v Bohinju najdaljšo tradicijo in

je najbolj prepoznaven, je Planšarski muzej. Kustodinja Anka Novak je sprva pripravljala različne tematske razstave na temo Planšarske kulture na Gorenjskem in del predmetov in vsebine pred več kot 45 leti prenesla v opuščeno vaško sirarno v Stari Fužini. Leta 1990 je bila sirarna obnovljena, razstava pa prenovljena na podlagi novih spoznanj in fotografskega gradiva. Letos je bil Planšarski muzej, ki si ga tudi ogleda največ obiskovalcev, zopet deležen prenove. Muzej Tomaža Godca je bil odprt leta 1979. Slovesnega odprtja se je udeležil vrh nekdanje SFRJ s Titom na čelu. Muzej je urejen v hiši Tomaža Godca, kjer je bila nekoč usnjarska delavnica. Sprva je

Oplenova hiša po ki pod eno streho

bila poleg usnja ke v muzeju na stava o gibanju hinju, razstava muzej soške fro stava likovnih d Alpalik. Leta 20 na Bohinj muz bo obnovila in s

njske kulturne dediščine

prepoznaven, je muzej. Kustoa Novak je sprva različne temate na temo Planture na Gorenjel predmetov in ed več kot 45 leti opuščeno vaško tari Fužini. Leta a sirarna obnovava pa prenovljedlagi novih spootografskega graje bil Planšarski si ga tudi ogleda skovalcev, zopet enove. Tomaža Godca t leta 1979. Sloprtja se je udeledanje SFRJ s Tiu. Muzej je ureTomaža Godca, a nekoč usnjarnica. Sprva je

Oplenova hiša pod Studorom je tipična bohinjska domačija, ki pod eno streho združuje bivalno in gospodarsko poslopje. bila poleg usnjarske zbirke v muzeju na ogled razstava o gibanju NOB v Bohinju, razstava Mali vojni muzej soške fronte in razstava likovnih del društva Alpalik. Leta 2013 je Občina Bohinj muzejsko stavbo obnovila in sodelavci v

Gorenjskem muzeju smo pripravili tri stalne razstave: Bohinj 1914–1918, 1941– 1945, Izbrane podobe Bohinja in Arheologija Bohinja. Tehniški muzej Slovenije je postavitev nadgradil z razstavo Bohinjci in usnje. V muzeju pripravljamo tudi

občasne razstave, muzejske večere in delavnice za odrasle in otroke. Oplenova hiša, muzej bivalne kulture s konca 19. in začetka 20. stoletja, je v lanskem letu praznovala 25 let, odkar je kot muzej odprta za javnost. Na ognjišču lahko zakurimo v črni kuhinji in se ob topli kmečki peči v »hiši« vrnemo v čas naših prednikov. Avtentično doživetje nadgrajujejo prireditve, kot sta otepanje decembra in ličkanje koruze jeseni. Bohinj s svojo bogato kulturno tradicijo in pestro dediščino predstavitvam v muzejih ves čas prinaša nove izzive, ki se jih zaposleni v Gorenjskem muzeju vedno znova veselimo. In Bohinjci nam s svojim obiskom pokažejo, da znajo ceniti vse vloženo delo.

(30) Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (30)

Pomen dokumentacije Mag. Irena Jeras Dimovska

Dokumentacija, ki sprem- tančice dotlej neznanih dejlja predmete od prevzema, stev, nastalih pri izdelovanju akcesije, inventarizacije do predmetov ali pri kasnejših posegih na predmetu. konservatorske-restavratorDokumentacijski začetki ske obravnave, je zelo pomemben zbir podatkov, ki konservatorsko-restavratornam pomaga pri proučeva- ske dejavnosti so bili skromnju, diagnostiki in odkriva- ni, v obliki dnevniških zapinju preteklosti posamezne- sov, najprej pisni, kasneje ga predmeta. Dokumenta- pa so se prazni obrazci kopicija posameznih konservarali in izpolnili s tipkarskim Risba poškodb na eni izmed poslikanih skrinj Mag. Irena Jeras Dimovska Dokumentacija, ki sprem- tančice dotlej neznanih dejtorsko-restavratorskih po- strojem. Za fotografsko dolja predmete od prevzema, pri izdelovanju s terena je vstev, za- nastalih stopkov se je skozi leta spre- kumentacijo restavriranega gradiva, ki fotografa pa smo se mora minjala, izpopolnjevala in četnih letih zaradi vsebuje ali ključne podatke o v Gorenjskem muzeju sam akcesije, inventarizacije dosodelovapredmetov pri kasnejših nadgrajevala. Stroka je na- nja z Gorenjskim muzejem predmetih in posameznih spoprijeti z izdelavo fotogra konservatorske-restavratorposegih na predmetu. mreč spoznala, da je zelo poskrbel Zavod za spome- posegih. Poleg dnevniških ske dokumentacije. Začetn obravnave, je varstvo, zelo nekaj po- fotogra-Dokumentacijski pomemben ske del zgodbe ek- niško zapisov in risarske začetki doku- klasične analogne fotoapar postopkov delakiiz delavnisponata, saj memben je uporabna za mentacije sem vključila tudi te so nadomestili digitalni fo zbirfijpodatkov, konservatorsko-restavratornaše zanamce, za spoznava- ce pa hrani tudi fototeka Go- posebne obrazce z naved- toaparati, ki so izboljšali kv nam pomaga pri proučevaske dejavnosti so bili skrommuzeja. nje materialov, iz katerih so renjskega bo vseh postopkov in vnese- liteto fotografij ter pospeši S in prihodom v muzej ni, leta v obliki predmeti sestavljeni, in za nju, diagnostiki odkrivadnevniških zapi- postopek izdelave. Razvo nih materialov ter fotograsem začela graditisov, do- najprej spremljanje nju reakcij vnese- 1992 fije posameznih preteklosti posameznepisni,postopkov kasneje tehnologije in uvedba raču nih materialov v sam pred- kumentacijo konservator- dela. Te fotografije je v začet- nalnikov sta omogočila štu pa so se prazni obrazci kopi- dijsko obravnavo dokumen garavno predmeta. Dokumenta- oddelmet. Neredko konser- sko-restavratorskega ku izdelal v muzeju zaposlesem inventarno vatorske-restavratorske razi- ka. Uvedla postopka. Obraz fotograf Drago Holynski. tarnega cija posameznih konservarali inniizpolnili s tipkarskim Risba poškodb na skave odgrnejo skrivnostne knjigo konserviranega in Po izgubi delovnega mesta ci za vpisovanje postopko torsko-restavratorskih po- strojem. Za fotografsko do-

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (30)

Pomen dokumentacije

�

stopkov se je skozi leta spreminjala, izpopolnjevala in nadgrajevala. Stroka je namreč spoznala, da je zelo pomemben del zgodbe eksponata, saj je uporabna za naše zanamce, za spoznavanje materialov, iz katerih so predmeti sestavljeni, in za spremljanje reakcij vnesenih materialov v sam predmet. Neredko ravno konservatorske-restavratorske raziskave odgrnejo skrivnostne �

kumentacijo s terena je v začetnih letih zaradi sodelovanja z Gorenjskim muzejem poskrbel Zavod za spomeniško varstvo, nekaj fotografij postopkov dela iz delavnice pa hrani tudi fototeka Gorenjskega muzeja. S prihodom v muzej leta 1992 sem začela graditi dokumentacijo konservatorsko-restavratorskega oddelka. Uvedla sem inventarno knjigo konserviranega in

restavriranega g vsebuje ključne predmetih in p posegih. Poleg zapisov in risar mentacije sem vk posebne obrazce bo vseh postopko nih materialov t fije posameznih dela. Te fotografi ku izdelal v muze ni fotograf Drago Po izgubi delovn

acije

lej neznanih dejih pri izdelovanju ali pri kasnejših predmetu. ntacijski začetki rsko-restavratorosti so bili skromdnevniških zapiej pisni, kasneje azni obrazci kopilnili s tipkarskim a fotografsko doo s terena je v zah zaradi sodelovanjskim muzejem Zavod za spomevo, nekaj fotograov dela iz delavnitudi fototeka Gomuzeja. om v muzej leta začela graditi doo konservatoratorskega oddelsem inventarno nserviranega in

Risba poškodb na eni izmed poslikanih skrinj restavriranega gradiva, ki vsebuje ključne podatke o predmetih in posameznih posegih. Poleg dnevniških zapisov in risarske dokumentacije sem vključila tudi posebne obrazce z navedbo vseh postopkov in vnesenih materialov ter fotografije posameznih postopkov dela. Te fotografije je v začetku izdelal v muzeju zaposleni fotograf Drago Holynski. Po izgubi delovnega mesta

fotografa pa smo se morali v Gorenjskem muzeju sami spoprijeti z izdelavo fotografske dokumentacije. Začetne klasične analogne fotoaparate so nadomestili digitalni fotoaparati, ki so izboljšali kvaliteto fotografij ter pospešili postopek izdelave. Razvoj tehnologije in uvedba računalnikov sta omogočila študijsko obravnavo dokumentarnega postopka. Obrazci za vpisovanje postopkov

dela so postali obširnejši, začele so se opravljati občasne dodatne raziskave materialov, kar je pomenilo lažje diagnosticiranje oz. sprejemanje odločitev glede posegov v predmet. V zadnjih letih se dogovarjamo o uvedbi dokumentacijskega programa za konservatorsko-restavratorsko dejavnost, ki bo nadgradnja že uveljavljenega programa za muzejsko dejavnost.

(31)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (31)

Neustrezni konservatorskorestavratorski posegi na keram Anamarija Dimovska

Pri delu z muzejskimi predmeti se velikokrat srečamo s starimi popravili in neustreznimi restavratorskimi posegi iz preteklosti. V nasprotju s kovino in lesom, kjer je bil dodan material enak originalnemu, je bilo za restavriranje keramike treba najti ustreznejše načine dopolnjevanja ali spajanja obstoječih fragmentov, ki ne bi vključevali ponovnega procesa žganja. Glavna razloga za to sta predvsem spremembe, ki se med tem dogajajo, ter težave s kompatibilnostjo. Dodani materiali so se razlikovali glede na restavriranje uporabnih predmetov in predmetov s posebno

�

estetsko vrednostjo. Njihov nabor je bil zelo širok. Za lepljenje posameznih fragmentov med seboj so uporabljali škrobne paste, naravne gume in smole, proteinska lepila, čebelji vosek in razne maščobe. Alternativni pristop lepilom je predstavljalo mehansko spajanje, kot so kovičenje s kovinskimi zakovicami, povezovanje z vrvjo in žico, uporaba moznikov ter spajanje s staljeno kovino. Med drugim so za dopolnjevanje uporabljali tudi blato, glino, mavec, cement, kamen, les, kovino, papir, žgano glino in druge materiale. V dvajsetem stoletju so se na tržišču pojavili sintetični

materiali, ki so n nekatere tradicio teriale. Njihove l bile v veliki mer skane, kar je pov žave pri kasnejš njevanju. Po natančnem predmeta in dok ji je ena izmed p konservatorja-re ja odstranjevanje nih predhodnih torskih posegov stopek se odloča razlogov, npr. za skega videza pre manjkanja spret vratorja, ki se od natančnem nano alov in nepraviln barvnih tonov, v n

atorskoi na keramiki

ednostjo. Njihov il zelo širok. Za posameznih framed seboj so upoobne paste, nae in smole, protea, čebelji vosek in čobe. Alternativlepilom je predmehansko spajakovičenje s koakovicami, povervjo in žico, uponikov ter spajano kovino. Med za dopolnjevanje tudi blato, glicement, kamen, o, papir, žgano uge materiale. V stoletju so se na javili sintetični

materiali, ki so nadomestili nekatere tradicionalne materiale. Njihove lastnosti so bile v veliki meri še neraziskane, kar je povzročalo težave pri kasnejšem odstranjevanju. Po natančnem pregledu predmeta in dokumentaciji je ena izmed prvih nalog konservatorja-restavratorja odstranjevanje neustreznih predhodnih restavratorskih posegov. Za ta postopek se odločamo iz več razlogov, npr. zaradi estetskega videza predmeta, pomanjkanja spretnosti restavratorja, ki se odraža v nenatančnem nanosu materialov in nepravilnem izboru barvnih tonov, v namernem

Fotografija prikazuje neustrezne posege iz preteklosti in stanje po opravljenih konservatorsko-restavratorskih posegih. / Foto: Anamarija Dimovska spreminjanju videza predmeta ter neprimernih dopolnitvah in preslikavah, ki segajo čez original. Neustrezni materiali lahko spreminjajo barvo, temnijo in propadejo celo do takšne mere, da ne opravljajo več svoje funkcije. V najslabšem primeru lahko krčenje dodanega materiala povzroči poškodbe originala. Preden se odločimo za odstranjevanje starih

restavratorskih posegov, moramo dobro premisliti in pretehtati vse možne poškodbe in stres, ki ga bomo povzročili predmetu, predvsem v primerih, ko predhodni posegi ne ustrezajo restavratorski etiki o uporabi reverzibilnih materialov in minimalnih posegov v predmet. Kljub temu pa ima lahko star poseg kot dokument časa svojo zgodovinsko vrednost.

(32)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (32)

Muzejčica Magda Zore

»V gradu Khislstein so nekoč živeli čisto pravi imenitni graščaki. Prišli pa so takšni časi, da so se ti graščaki preselili drugam. V Khislsteinu je živela tudi mala zelenolasa nagajivka. V gradu ji je bilo tako lepo, da ni odšla nikamor. Še vedno živi v njem in pozna vse skrite kotičke in luknje, klet in podstrešje. Odkar se je v Khislstein vselil muzej, je zelenolaska prav navdušena! Vsak večer prešteje in pregleda imenitne stare predmete in poskrbi, da je vse na svojem mestu.« To je kratek življenjepis naše pedagoške maskote z imenom Muzejčica. Ideja o rdečelični zelenolaski v gorenjski noši se je porodila ob zanimivi hišni legendi, ki je v muzeju prisotna že nekaj desetletij. �

Pri dolgoletnem arheologu Gorenjskega muzeja, Andreju Valiču, je bil na obisku prijatelj, znani slovenski umetnik. V kleti gradu Khislstein naj bi strašilo. Umetnik se je zaprl v klet in po kaki uri izstopil iz nje vidno pretresen. Spodaj naj bi bila namreč že stoletja ujeta duša nekdanje graščakinje in umetnik jo je osvobodil. Na vprašanje, kakšna je bila, pa je odgovoril le to, da so bili njeni lasje zeleni. Ne sprašujte po datumih in podrobnostih, ne prepirajmo se o verodostojnosti te zgodbe. Dogodek se je ohranil le kot hišna legenda, te pa imajo tako ali tako svojo logiko in svoje življenje. Po odprtju nove stalne razstave Prelepa Gorenjska smo želeli imeti simpatično

maskoto za ped promocijske nam je bilo veliko, v ož prišla le mali na ček po imenu Ja žu Khislu) in Mu smo zelenolasko Gorenjko, je na k boru zmagala. Muzejčica je t zvedavo vodi sk vodnik po Prelepi Glavno vlogo igra lovnih listih, ki sm ravili za predšols obiskovalce. Ob v ditvah ali na kako boto jo boste sre cah starega mest Povabila vas bo n stave ali pa na s lavnice na grad in. Te že nekaj l vsako prvo in tre mesecu na dvori

maskoto za pedagoške in promocijske namene. Idej je bilo veliko, v ožji izbor sta prišla le mali navihani deček po imenu Janž (po Janžu Khislu) in Muzejčica. Ko smo zelenolasko oblekli v Gorenjko, je na končnem izboru zmagala. Muzejčica je tista, ki nas zvedavo vodi skozi otroški vodnik po Prelepi Gorenjski. Glavno vlogo igra tudi na delovnih listih, ki smo jih pripravili za predšolske in šolske obiskovalce. Ob večjih prireditvah ali na kako sončno soboto jo boste srečali na ulicah starega mestnega jedra. Povabila vas bo na obisk razstave ali pa na sobotne delavnice na gradu Khislstein. Te že nekaj let potekajo vsako prvo in tretjo soboto v mesecu na dvorišču gradu,

Fototeka Gorenjskega muzeja

oletnem arheoenjskega muzeu Valiču, je bil na jatelj, znani sloetnik. V kleti grain naj bi strašilo. e je zaprl v klet in izstopil iz nje visen. Spodaj naj bi č že stoletja ujeta anje graščakinje k jo je osvobodil. je, kakšna je bila, oril le to, da so bili zeleni. ujte po datumih nostih, ne prepio verodostojnosti Dogodek se je ohhišna legenda, te ako ali tako svojo oje življenje. tju nove stalne relepa Gorenjska imeti simpatično

Muzejčica v gradu Khislstein, na razstavi Prelepa Gorenjska če je lepo vreme, ob dežju in mrazu pa v pedagoški sobi. Če bi naštevali, kaj vse smo že delali na teh delavnicah, bi nam tukaj zmanjkalo prostora. Zato vam bom rajši izdala skrivnost o tem, kaj vse pripravljamo. Ob veliki

razstavi o družini Khisl, ki jo bomo odprli konec oktobra, bomo streljali z loki, se igrali viteze, gradili gradove iz velikih zidakov, ročno izdelovali papir, poslušali staro glasbo … Tudi Muzejčica bo z nami!

(33)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (33)

Muzej, gore in Himalaja Jelena Justin

Če ti je v življenju dano, da svoj hobi lahko preneseš delno tudi na področje dela, je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Nikoli si nisem mislila, da bo moja ljubezen do gora prišla do izraza tudi pri mojem delu. V letu 2003, ko smo pripravljali program dela za prihodnje leto, sva s kolegico mag. Moniko Rogelj predlagali, da bi pripravili razstavo ob 25. obletnici slovenskega vzpona na najvišjo goro sveta, na Everest. V muzeju namreč hranimo nekaj edinstvenih kosov opreme, ki so jo takrat alpinisti uporabljali pri plezanju. Razstavo smo odprli na datum obletnice vzpona, 13. maja 2004, z zgovornim naslovom Slovenski Everest. V prvem delu je

�

bila predstavljena Himalaja, kjer leži vseh 14 osemtisočakov, v drugem delu razstave je bila predstavitev odprave Everest 1979, ki jo je sestavljalo 21 vrhunskih slovenskih alpinistov ter štirje alpinisti iz ostalih republik bivše Jugoslavije, vodil pa jih je legendarni Tone Škarja. Na vrhu sta kot prva Slovenca stala Kranjčana, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, sledila sta še Stane Belak Šrauf in Hrvat Stipe Božić. V tretjem delu razstave so bili predstavljeni vsi Slovenci, ki so do leta 2004 stali na vrhu najvišje gore na svetu. Literaturo, povezano s Himalajo, sem vedno rada prebirala, bila mi je blizu, ob pripravi te razstave pa sem imela možnost spoznati številne

legende slovens nizma, s katerim neje še večkrat u delovali. V letu 2005 je ta razstava Mejn skega alpinizma, 30. obletnici prv osemtisočaka slo prave, prvenstve na na Makalu po Vzpon je pomeni stik slovenskega a svetovnim alpini hom. Od tod je šl še navzgor. Z besedami Juga je naš alpin lednjih desetlet strumno naprej: naših zanamcev da se ne navduš lastno preteklost da gledamo v prih

malaja

avljena Himalavseh 14 osemtidrugem delu raza predstavitev odest 1979, ki jo je 21 vrhunskih slopinistov ter štiriz ostalih repubgoslavije, vodil pa darni Tone Škarsta kot prva SloKranjčana, Nejc n Andrej Štremsta še Stane Belak vat Stipe Božić. V u razstave so bili ni vsi Slovenci, ki 004 stali na vrhu re na svetu. Liteezano s Himaladno rada prebiraje blizu, ob priptave pa sem imespoznati številne

legende slovenskega alpinizma, s katerimi smo kasneje še večkrat uspešno sodelovali. V letu 2005 je bila odprta razstava Mejnik slovenskega alpinizma, posvečena 30. obletnici prve osvojitve osemtisočaka slovenske odprave, prvenstvenega vzpona na Makalu po južni steni. Vzpon je pomenil dokončen stik slovenskega alpinizma s svetovnim alpinističnim vrhom. Od tod je šla pot samo še navzgor. Z besedami Klementa Juga je naš alpinizem v naslednjih desetletjih gledal strumno naprej: »Naša in naših zanamcev naloga je, da se ne navdušujemo nad lastno preteklostjo, temveč da gledamo v prihodnost!«

Višinski čevlji, izdelani v Alpini, ki jih je pri vzponu na vrh Everesta nosil Nejc Zaplotnik. / Fototeka Gorenjskega muzeja Z izvrstnimi vzponi so in še vedno krojijo sam vrh svetovnega alpinizma. Zadnja tovrstna razstava je bila leta 2013 Mogočne stene – Vrhunski uspehi slovenskih alpinistov v Himalaji, na kateri je bilo v ospredje postavljenih dvajset vzponov, ki so odmevali v mednarodnih krogih. Vesela sem, da že danes lahko napovem, da bomo

v 2019 odprli fotografsko razstavo, posvečeno 40. obletnici prvega slovenskega vzpona na Everest. Ker bo šlo za razstavo, ki bo del projekta vseh muzejev, ki delujejo na Gorenjskem, vam zaupam še, da se boste od muzeja do muzeja lahko odpravili čez hribe, po t. i. Muzejski planinski poti, in pobirali žige. Nekaj narave in nekaj kulture. Se mi pridružite?

(34)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (34)

Od kdaj se kranjski grad ime Mag. Marjana Žibert

Še vedno marsikdo ne ve, da v Kranju v starem mestnem jedru stoji grad. Ob njem je vrt, ki daje grajski stavbi in obiskovalcem posebno prijetnost. Že Janez Vajkard Valvasor je v 17. stoletju zapisal, da kranjski grad stoji »nad Savo na najlepšem in najljubkejšem kraju mesta; prav lepo zre od zgoraj navzdol v Savo in uživa torej imeniten razgled.« A zgodovina kranjskega gradu je še starejša od Valvasorjevih zapisov in sega v 12. stoletje, ko je verjetno na robu savske terase stala utrdba, kjer je bival deželni grof za Kranjsko. Tu sta v sredini 13. stoletja ortenburška grofa Henrik in Friderik pridobila zemljišče, ki se je dvigalo nad savskim mostom,

�

ter dovoljenje za zidanje utrdbe. V sredini 16. stoletja je stavbo kupil Janez Khisl s Fužin pri Ljubljani. Izhajal je iz uspešne meščanskotrgovske družine, ki ji je bil vladar zelo naklonjen zaradi njenih sposobnosti in zaslug. S pametnimi poslovnimi odločitvami ni prišla le do bogastva, ugleda in moči, temveč tudi do plemiškega naziva. Janez Khisl je vedno prazno blagajno nadvojvode Karla uspešno polnil s tem, da je izkoriščal dolgoletna poslovna znanstva in tako našel vedno nove »investitorje.« Med drugim je bil lastnik mlina za izdelavo papirja in tedaj edine steklarne na Kranjskem. Njihov papir je bil opremljen z vodnim

znakom, grbom Janez Khisl je kr rec prezidal v gra 1578 z vladarjevi njem dobil ime Tako grad v Kra let nosi ime po l nezu Khislu, ki j žnejši za današn gradu. Janez Khisl j podpornik prot in pristaš noveg nauka. Veljal je ga dobrotnika i valca znanosti i sti ter slovenske ske književnost spoštljiv odnos d besede. Osebno mal za izboljšan alnega stanja g Podpiral je Prim barja in Jurija

i grad imenuje Khislstein

enje za zidanje redini 16. stoletja upil Janez Khisl i Ljubljani. Izhaešne meščanskoužine, ki ji je bil naklonjen zaraposobnosti in zametnimi poslovnivami ni prišla le a, ugleda in moči, di do plemiškega

isl je vedno prazo nadvojvode Karpolnil s tem, da al dolgoletna ponstva in tako nanove »investitordrugim je bil laa za izdelavo paaj edine steklarne em. Njihov papir mljen z vodnim

znakom, grbom Khislovih. Janez Khisl je kranjski dvorec prezidal v grad, ki je leta 1578 z vladarjevim dovoljenjem dobil ime Khislstein. Tako grad v Kranju že 440 let nosi ime po lastniku Janezu Khislu, ki je najzaslužnejši za današnjo podobo gradu. Janez Khisl je bil tudi podpornik protestantizma in pristaš novega verskega nauka. Veljal je za velikega dobrotnika in pospeševalca znanosti in umetnosti ter slovenske protestantske književnosti. Imel je spoštljiv odnos do slovenske besede. Osebno se je zavzemal za izboljšanje materialnega stanja glasbenikov. Podpiral je Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina,

Podpisa Janeza Khisla in Primoža Trubarja v enem od dokumentov, ki jih hrani Arhiv RS. / Arhiv Gorenjskega muzeja predvsem pri ustanavljanju slovenske tiskarne. Tako med arhivskimi viri najdemo tudi zanimive dokumente z njihovimi podpisi. Mnogo zgodb o rodbini Khisl pa boste od konca oktobra lahko prebirali na novi razstavi

Gorenjskega muzeja, ki jo posvečamo 440. obletnici poimenovanja kranjskega gradu Khislstein. Z razstavo zaokrožujemo 65-letnico Gorenjskega muzeja in evropsko leto kulturne dediščine.

(35)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (35)

Slikoviti pogledi s Kranjskeg Ddr. Damir Globočnik

Italijanska beseda veduta pomeni pogled. Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasni izraz veduta na naslednji način: »mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke« (SSKJ, Ljubljana 1994, str. 1497). V umetnostnozgodovinski terminologiji se izraz veduta v širšem pomenu uporablja za upodobitve naselij ali posamičnih arhitektur v različnih likovnih tehnikah, v ožjem smislu pa so z njim zajeta predvsem dela v grafičnih tehnikah. Prve načrtno nastale upodobitve gorenjskih krajev so iz 17. stoletja. Kranjski plemič in polihistor Janez Vajkard Valvasor je objavil bakrorezne upodobitve

kranjskih mest, trgov, gradov in samostanov v Topografiji sodobne vojvodine Kranjske (1679) in 11. knjigi Slave vojvodine Kranjske (1689). Vedutno slikarstvo je vrhunec doživelo v prvi polovici 19. stoletja. Zaradi porasta realističnih tendenc v likovni umetnosti in novih, cenejših tiskarskih tehnik (litografija, jeklorez) so bile krajinske in vedutne upodobitve glede dokumentarnih podrobnosti natančnejše in zanesljivejše. Pomemben vpliv na vedutno slikarstvo so imeli romantično zanimanje za naravne znamenitosti, preteklost in krajevne posebnosti domače dežele ter razvoj železnic in začetki

turizma. Ni nakl bil med gorenjsk 19. stoletju najbr steje upodobljen Založniki so bume, posamez suite (serije ved nih v enaki tehni velikosti), ki so njene meščanske stvu. Suite so več imenovali po nji žnikih. Izhajale s oziroma snopiči kaj vedutami v sk nici. Večina suit tisnjena v novi tografije ozirom tiska. Vedute so ročno koloriran pa tonirane. Wagnerjeva s imenovana po

Kranjskega

mest, trgov, gramostanov v Todobne vojvodine 1679) in 11. knjijvodine Kranjske

slikarstvo je oživelo v prvi pooletja. Zaradi potičnih tendenc v etnosti in novih, skarskih tehnik jeklorez) so bile n vedutne upododokumentarnih ti natančnejše in še. Pomemben edutno slikarstvo omantično zaniaravne znameniklost in krajevne domače dežele eleznic in začetki

turizma. Ni naključje, da je bil med gorenjskimi kraji v 19. stoletju najbrž najpogosteje upodobljen Bled. Založniki so izdajali albume, posamezne liste in suite (serije vedut, izdelanih v enaki tehniki in enaki velikosti), ki so bile namenjene meščanskemu občinstvu. Suite so večinoma poimenovali po njihovih založnikih. Izhajale so v mapah oziroma snopičih s po nekaj vedutami v skupni ovojnici. Večina suit je bila natisnjena v novi tehniki litografije oziroma kamnotiska. Vedute so bile sprva ročno kolorirane, pozneje pa tonirane. Wagnerjeva suita je poimenovana po risarju,

Ena od dveh Wagnerjevih litografij Bleda topografu in založniku Jožefu Wagnerju (1803– 1861), ki je od leta 1836 deloval v Celovcu. Izdal je dve zbirki vedut s Koroškega in zbirko tridesetih vedut s Kranjskega. Wagner je bil tudi avtor večine predlog in litograf. Listi s kranjskimi vedutami so izhajali v mapah s po tremi listi

od 1842 do 1848 pod naslovom Malerische Ansichten aus Krain (Slikoviti pogledi s Kranjskega). Wagnerjeva suita je v faksimilirani izdaji izšla leta 1970. Izbor Wagnerjevih vedut si je mogoče ogledati v prvi sobi stalne razstave Prelepa Gorenjska v gradu Khislstein v Kranju.

(36)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (36)

Za obiskovalce in skupaj z nji Mag. Tatjana Dolžan Eržen

Večina muzejskega dela – ure raziskovanja med ljudmi ali v arhivu, ureja nje podatkov za računalni kom, skrb za predmete, da so dokumentirani in pravil no uskladiščeni – našim obi skovalcem ni znana. Usta novitelji in financerji mu zejev, mediji in tudi večina obiskovalcev od muzeja pri čakujejo razstave, publikaci je in različne javne dogodke. V resnici predmeti, skriti v skladiščih, in znanje v gla vah muzejcev ne pomenijo veliko, če niso dostopni lju dem. Razstave iz etnološke zbirke Gorenjskega mu zeja postavljamo v razsta viščih v Kranju, gostujemo pa tudi po drugih muzejih po Gorenjskem – v Bohinju, Kranjski Gori, Radovljici, Domžalah, na Jesenicah.

Včasih smo jih pripravlja li na Gorenjskem sejmu v Kranju, kjer so si jih ogle dali ljudje, ki sicer nikoli ne bi prišli v muzej. Ob stole tnici Merkurja leta 1996 so razstavljene muzejske zbir ke orodja in posodja prese nečale obiskovalce v vseh Merkurjevih izložbah v Kranju in v BTC v Ljublja ni. Z razstavo žimnatih sit Iz Stražišča po Evropi smo gostovali v Stražišču, Lju bljani, Bistri, Lipici, Kranj ski hiši v Kranju, Domža lah in Kranjski Gori. Raz stavi Rade vezemo skupaj in Srečne čipke leta 2009 in 2014, na katerih so svo je izdelke razstavljale člani ce gorenjskih skupin za roč na dela, so pritegnile naj več obiskovalk iz različnih delov Gorenjske. S tema

razstavama smo približali sodobn ceptu sodelovaln ja. Najbolj pa tak z našimi obisko jamo v študijski katerih mentori leta 1994. V doslej izp krožkih smo se različno dedišči skih krajev in lju mnim učenjem mogli k boljšem nju izdelkov um kovanja v Kropi lončarstva, sto in rih oblačil v etno ki in še marsiče melju v študijsk opravljenega del le različne publik bolj ustvarjalen je pripravljen v sod Kulturnim domo

kupaj z njimi

o jih pripravlja njskem sejmu v er so si jih ogle ki sicer nikoli ne muzej. Ob stole urja leta 1996 so e muzejske zbir n posodja prese skovalce v vseh ih izložbah v v BTC v Ljublja avo žimnatih sit a po Evropi smo Stražišču, Lju ri, Lipici, Kranj Kranju, Domža njski Gori. Raz vezemo skupaj čipke leta 2009 a katerih so svo azstavljale člani kih skupin za roč o pritegnile naj valk iz različnih enjske. S tema

razstavama smo se precej približali sodobnemu kon ceptu sodelovalnega muze ja. Najbolj pa tak način dela z našimi obiskovalci razvi jamo v študijskih krožkih, katerih mentorica sem od leta 1994. V doslej izpeljanih 27 krožkih smo se ukvarjali z različno dediščino gorenj skih krajev in ljudi. Z vzaje mnim učenjem smo pripo mogli k boljšemu poznava nju izdelkov umetnostnega kovanja v Kropi, sitarstva, lončarstva, sto in več let sta rih oblačil v etnološki zbir ki in še marsičesa. Na te melju v študijskih krožkih opravljenega dela so nasta le različne publikacije. Naj bolj ustvarjalen je bil krožek, pripravljen v sodelovanju s Kulturnim domom Franca

Izdelovanje sit iz konjske žime smo najprej spoznavali v študijskem krožku, kasneje pa se je članica krožka Helena Rant naučila tkati sita od Antona Bajžlja, tudi člana krožka. Fotografija je z gostovanja v Slamnikarskem muzeju leta 2016. / Foto: Tatjana Eržen Bernika v Domžalah, ki je v dveh letih delovanja postavil Slamnikarski muzej in bil za to leta 2013 nagrajen z nag rado Občine Domžale. V vsakem človeku je ve liko bogastvo, ki zaživi, ko ga lahko deli z drugimi. To se navdušujoče kaže v

študijskem krožku Kranj čani. Dobrodošel je vsak, ki želi pripovedovati svoje spomine na življenje v Kra nju. Skupaj tkemo podobo, katere del smo predstavili javnosti z razstavo En ten tentera in knjižico spomi nov na otroštvo.

(37)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (37)

Kranjska klobasa 2025 Dr. Jože Dežman

Javna sporočila o tem, da bo Kranj kandidiral za evropsko prestolnico kulture leta 2025, malo povedo o vsebinah in ambicijah te pobude. Pred kratkim smo potovali v Matero v Italiji, ki bo evropska prestolnica kulture 2019. V projektu želijo združiti deželo Bazilikata z dvema provincama in 131 občinami. Ta meri kakih deset tisoč kvadratnih kilometrov (torej skoraj pol Slovenije) in ima blizu šeststo tisoč prebivalcev. Sasi di Matera je središče dogajanja, Sasi in park podzemnih cerkva je bil leta 1993 uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Temeljni projekt Matere 2019 je šola oblikovanja, ki

�

je sistemsko orodje za razvijanje lokalnih veščin, kjer je učenje proces ustvarjalne menjave med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Prostor, kjer se lahko vsak uči od vsakogar v vzdušju vzajemne obogatitve. Šola pripravlja prizorišča, osvetlitve, urbano pohištvo, začasne strukture. Na odprtju bodo nastopile »pleh muske« vseh dosedanjih 27 evropskih prestolnic kulture. Če bi vzpostavljali glasbene primerjave, bi prav gotovo gorenjska prestolnica kulture zaslužila celoletni predstavitveno-prireditveni cikel Avsenikove glasbe, »oberkrajnerjev« kot največjega gorenjskega izvoznega kulturnega dosežka. Morda kar v Begunjah?

Na drugi stra ko Kranj vzposta no razsežnost P ga mesta kot fes tniške besede i ških zvrsti kar šernove nagraje ljevanja prevodo se morda spomn ganjanih in izklj venskih umetnik druge domače si ustvarjale in se p Slovensko duh turo Gorenjska je tako z Marijo P Brezjah kot s s škofi, ki so skora do zadnjega Gore Imamo Trigla dni park in naš narave kot kult menitost – spe ske kulture do

2025

ko orodje za razalnih veščin, kjer roces ustvarjalne med umetnostjo, in tehnologijo. r se lahko vsak uči r v vzdušju vzajeatitve. Šola priporišča, osvetlitve, ohištvo, začasne Na odprtju bodo pleh muske« vseh 27 evropskih preure. postavljali glasbeave, bi prav gonjska prestolnica služila celoletni eno-prireditvesenikove glasbe, erjev« kot najvejskega izvoznega dosežka. Morda njah?

Na drugi strani bi lahko Kranj vzpostavil svetovno razsežnost Prešernovega mesta kot festival umetniške besede in umetniških zvrsti kar skozi Prešernove nagrajence, nadaljevanja prevodov Prešerna, se morda spomnil tudi preganjanih in izključenih slovenskih umetnikov. Pa tudi druge domače sile bi lahko ustvarjale in se predstavile. Slovensko duhovno kulturo Gorenjska zaznamuje tako z Marijo Pomagaj na Brezjah kot s slovenskimi škofi, ki so skoraj od prvega do zadnjega Gorenci. Imamo Triglavski narodni park in naš odnos do narave kot kulturno znamenitost – spet od ljudske kulture do alpinizma,

od političnih bojev in bojev za meje do ljubeče ustvarjalne povezanosti nacije s simbolom. V razstavi o gospodih in tovariših smo spregovorili o ljudeh, ki so drug za drugim oblikovali Gorenjsko kot vodilno jugoslovansko kapitalistično in socialistično industrijsko silo. Vzpostavili bi lahko svetovni dialog o im/potenci samoupravljanja z Ljubom

Sircem kot vodilno svetovno kritiško avtoriteto. Seveda pa imamo kulturno-kulinarične adute, ki bi lahko zaznamovali kranjsko pobudo 2025. Potica in kranjska klobasa bi bili lahko okrepljena atrakcija. Da o kranjskih čbelicah in strdi niti ne govorimo … Seveda pa bi se morali najprej dogovoriti, kaj nam Gorenjska danes sploh pomeni!

(38)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (38)

Kako je Kleopatra obiskala K Ddr. Verena Vidrih Perko

Leta 2008 so v Kranju izkopali drobce keramične svetilke z upodobitvijo krokodilov, delfinov, bojne ladje in posode. Svetilka, kakršnih so na milijone prodali po vsem Rimskem imperiju, je svojevrsten dokument sveta pred 2000 leti. Krokodila sta upodobljena v podrejenem položaju. Za gobec sta ujeta med posodo z vodo in rimsko bojno ladjo z pod njima. Njuna repa sta nemočno, zlomljeno zasukana navzgor. Delfina se nad njima v zmagovitem skoku vzpenjata kvišku. S kovancev cesarja Avgusta (umrl leta 14 po Kr.), vemo, da je bila zmaga Rima nad Egiptom obeležena s krokodilom z verigo okoli vratu. Tak novec je bil odkrit tudi v

Kranju. Krokodil torej kaže na poraženi Egipt. Kako je pa s posodo in delfinoma? V Rimu je po smrti Julija Cezarja vrelo. Mladi Oktavijan, Cezarjev nečak, se je skliceval na sorodstvene vezi in ogromno premoženje, ki ga je po vplivnem stricu podedoval. Njegov nasprotnik, Mark Antonij, vojaško in politično izkušenejši, pa je pravkar padel v naročje egipčanske kraljice Kleopatre. Začela se je burna ljubezenska afera. V Aleksandriji sta prirejala gostije s potoki vina, trošila denar in ugled brez meja. Sodu je izbila dno Antonijeva oporoka. Kleopatri je zapustil vzhodni del Rimskega cesarstva, njenemu sinu, ki ga je pred desetletjem rodila Juliju Cezarju,

pa je postal oče ti naslednik. O v rimskem sena njuno oporoko i žil despostva in ž mljane spremeni Egipta. Izbruhn vljanska vojna. Od ka se je razpletla v livu pri Akciju leta Lahke rimske gale stvom admirala pognale Kleopatr dila je Mark Anto in Kleopatrin sam tavijanov plen je ren. Ne le Egipt z bogastvom, njeg talo celo Rimsko In zavladal je v s je prej očital nasp Kaj torej prika ka? Krokodila sta Kleopatra in Anto

obiskala Kranj

okodil torej kaže ni Egipt. Kako je o in delfinoma? je po smrti Julija elo. Mladi Oktarjev nečak, se je sorodstvene vezi o premoženje, ki livnem stricu poNjegov nasprotAntonij, vojaško o izkušenejši, pa padel v naročje kraljice Kleopatse je burna ljubera. V Aleksandriala gostije s potoila denar in ugled Sodu je izbila dno oporoka. Kleoustil vzhodni del cesarstva, njenei ga je pred deseila Juliju Cezarju,

pa je postal očetov zakoniti naslednik. Oktavijan je v rimskem senatu prebral njuno oporoko in ju obtožil despostva in želje, da Rimljane spremenita v sužnje Egipta. Izbruhnila je državljanska vojna. Odločilna bitka se je razpletla v grškem zalivu pri Akciju leta 31 pred Kr. Lahke rimske galeje pod vodstvom admirala Agripe so pognale Kleopatro v beg, sledila je Mark Antonijeva smrt in Kleopatrin samomor. Oktavijanov plen je bil neizmeren. Ne le Egipt z s sijajnim bogastvom, njegovo je postalo celo Rimsko cesarstvo. In zavladal je v sijaju, ki ga je prej očital nasprotnikoma. Kaj torej prikazuje oljenka? Krokodila sta osovražena Kleopatra in Antonij, ladja je

Odlomki rimskodobne keramične svetilke, odkrite l. 2008 v Kranju. / Foto: R. Urankar znak zmage rimske vojske v pomorski bitki, delfina pa znamenje Julijcev, cesarske družine božanskih korenin. Njihova prastara mati je bila, verjeli ali ne, boginja Venera, rojena v spremstvu delfinov iz morske pene. Delfina je moč razumeti kot obadva Julijca, Julija Cezarja in Oktavijana, kasnejšega Avgusta. Posoda na sredini je

vrč za vodo, ki svetu sporoča, da je nad zmago bdel božanski Pozejdon, vladar vseh voda. Kaj je bila pred 2000 leto oljenka drugega kot novičnik, na učinkovit način »poslan« na vse strani cesarstva, da bi »obveščal« o moči cesarjeve vojske. In še bolj učinkoviteje pokorjene opozarjal, da se je Rimljanom zastonj upirati.

(39)

(40)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (40)

Prešeren - Kulturni svetnik Gašper Peternel

Kulturni svetnik je pojem in del modela raziskovanja kanonizacije umetnikov. Gre za koncept, ki je v osnovi podoben raziskovanju cerkvenih svetnikov, le da je prenesen na širše kulturno področje. Pri nas je pojem utemeljil in na primeru Franceta Prešerna raziskal dr. Marijan Dović. Kulturni svetnik je umetnik, ki je domačo kulturo zastopal bolje kot drugi umetniki njegove dobe, tvori del kanona nacionalizma kot »civilne religije« in je po splošnem prepričanju odigral ključno vlogo pri konstruiranju nacionalne identitete. Na Slovenskem že vse od leta 1863, ko je Levstik v naznanilu na spominski

�

srečanji v Kranju in Škofji Loki zapisal, da je Prešeren »največji in edini pravi pesnik«, Prešerna slavimo kot najvišjega kulturnega svetnika. Zgodba največjega nacionalnega pesnika in s tem povezanega Prešernovega kulta je pravzaprav odsev rasti slovenskega naroda, ki je svojo identiteto utrjeval skozi literarna prizadevanja. Odločilno vlogo v Prešernovem kultu igra mesto Kranj. Kljub temu, da je France Prešeren tu preživel le dobri dve leti življenja, je za kult najbolj pomembno, da je pesnik tu pokopan. Ostanki in relikvije so shranjeni v Prešernovem gaju, predmete povezane z njim pa že

več kot 65 let zbi renjskem muzej stalni in občasn vah predstavljam novem spominsk ju. Kranjski Preš Črtomir Zorc in stosinja Beba Jen svetovne vojne n la neprecenljivo diva, od original štva (večina posoj ga muzeja Slove šernovega prevod Anastazija Zelen ročni posoji), naj ga Goldensteinov ta pesnika, ume Prešernovih nag vrsto drugih muz Ključno pri Prešernovega ku nosti, ki pritegne

ni svetnik

Kranju in Škopisal, da je Prešečji in edini pravi rešerna slavimo jega kulturnega Zgodba največjelnega pesnika in zanega Prešernoje pravzaprav odovenskega naroojo identiteto utrliterarna prizade-

o vlogo v Prekultu igra mesKljub temu, da je šeren tu preživel e leti življenja, je bolj pomembno, k tu pokopan. Osikvije so shranjenovem gaju, predzane z njim pa že

več kot 65 let zbiramo v Gorenjskem muzeju in jih na stalni in občasnih razstavah predstavljamo v Prešernovem spominskem muzeju. Kranjski Prešernoslovec Črtomir Zorc in za njim kustosinja Beba Jenčič sta od 2. svetovne vojne naprej zbrala neprecenljivo zbirko gradiva, od originalnega pohištva (večina posoja Narodnega muzeja Slovenije), Prešernovega prevoda Tri želje Anastazija Zelenca (v dolgoročni posoji), najbolj znanega Goldensteinovega portreta pesnika, umetniških del Prešernovih nagrajencev in vrsto drugih muzealij. Ključno pri razširjanju Prešernovega kulta so dejavnosti, ki pritegnejo najširšo

Po prvem kiparskem portretu Franca Ksaverja Zajca (1865) je bil leta 2000 odlit Prešernov spomenik v Vrbi. množico ljudi in so vsebinsko še vedno povezane z njim. Najbolj množična prireditev- Prešernov smenjpoteka vsak 8. februar v kranjskem mestnem jedru. Večer prej pred Prešernovo hišo Mešani pevski zbor Petra Liparja (prej Iskra) poje podoknico, v gaju pa se zgodijo Trenutki tišine za Prešerna- nekoč znamenite

nagovore prof. Franca Drolca so zamenjali nagovori in recitacije dijakov Gimnazije Kranj in petje zbora poimenovanega po pesniku. Letošnja razstava na obletnico rojstnega dneva bo govorila ravno o tem, kako je Prešernov kult nastal, kako se je ohranjal in kakšno vlogo ima v tej zgodbi Prešernovo mesto.

našnji nacionalisti, nacionalistični voditelji, so ljudje, ki niti najmanj ne verjamejo v moč svoje nacije. To je postalo kristalno jasno v reakcijah na Merklovo, ki je dejansko še zadnja nastopila s pozicije moči nacije, s pozicije nacije,

kot je Trump, lahko iz svojega stolpa nastopa kot zagovornik majhnega človeka, reveža, kot človek ljudstva proti 'privilegiranim'. / Da (41) ne govorimo o izjemno uspešni retoriki, katere nedvomni mojster je Trump. Danski kolega Henrik Jøker

cialna država še vedno zelo dobro deluje, pa so neofašisti nedavno kljub temu dobili 18 odstotkov podpore. Tudi Nemčija ima še vedno izjemno močno ekonomijo, nima krize, a je občutek krize zelo velik in zmaguje retorika ogroženosti. Hočem reči,

litev je izjavil, da lija na izbiro dve je pot blagostan de, družine, Bo re. Druga je pot Ne moremo nare ga koraka v levo! se družiti s socia komunizmom.«

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (41)

Razstavna pripoved o gradu Khislstein in rodbini Khisl Dr. Veronika Pflaum

V življenju se ne izide vedno vse po načrtih. Tako se tudi naša razstava o gradu Khislstein v Kranju in rodbini Khisl, ki je bila v enem predhodnih muzejskih podlistkov napovedana za konec oktobra, odpira nekoliko pozneje, in to prav nocoj. Današnji podlistek naj vas torej ponovno spomni na razstavo in povabi, da se nam pridružite na nocojšnjem odprtju ali pa si razstavo ogledate v prihodnjih mesecih, do konca septembra 2019. Razstava z naslovom Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl je kulturnozgodovinska razstava. Njeno vsebino so pripravili strokovnjaki

različnih strok iz raznih ustanov – poleg zgodovinarjev in umetnostnih zgodovinarjev, ki prevladujejo, so bili to še arheologi, muzikologinja in glasbenik. In kaj vse nam razstava pripoveduje? Kdaj je nastal in kako se je razvijal grad Khislstein, po kom je dobil ime, kdo so bili vodilni člani rodbine Khisl, s čim so se ukvarjali, kako so se vzpenjali po družbeni lestvici, kakšna sta bila njihova vloga in položaj v tedanji družbi, kje vse v slovenskem prostoru so bili prisotni, za kaj so zaslužni in tudi kakšno glasbo so poslušali, katero glasbilo so najraje igrali, kako so bili nekateri člani rodbine videti in

kakšna so bila nj čila. Pripoveduje p doslej skoraj nez bo o kranjski lonč nici, ki je deloval nem dvorišču gr stein v 16. in 17. rej tudi v času, ko lasti rodbine Khis delavnice predsta meščansko nami je, izdelano po i vzoru. Morda so segli tudi mize la du, rodbine Khis temah lahko preb logu razstave. Razstava poleg l arheoloških najdb ga, knjižnega in d diva kot glavni

d o gradu ni Khisl

rok iz raznih ustaeg zgodovinarjev stnih zgodovinaradujejo, so bili to gi, muzikologinja k. In kaj vse nam ripoveduje? Kdaj kako se je razvijal tein, po kom je doso bili vodilni člaKhisl, s čim so se ako so se vzpenjani lestvici, kakšna ova vloga in poloi družbi, kje vse v m prostoru so bili a kaj so zaslužni šno glasbo so posro glasbilo so najkako so bili nekaodbine videti in

kakšna so bila njihova oblačila. Pripoveduje pa nam tudi doslej skoraj neznano zgodbo o kranjski lončarski delavnici, ki je delovala na severnem dvorišču gradu Khislstein v 16. in 17. stoletju, torej tudi v času, ko je bil grad v lasti rodbine Khisl. Izdelki te delavnice predstavljajo boljše meščansko namizno posodje, izdelano po italijanskem vzoru. Morda so izdelki dosegli tudi mize lastnikov gradu, rodbine Khisl. Več o teh temah lahko preberete v katalogu razstave. Razstava poleg likovnih del, arheoloških najdb, arhivskega, knjižnega in drugega gradiva kot glavni eksponat v

Foto: Wikipedija

lija na izbiro dve poti: »Prva je pot blagostanja, svobode, družine, Božje podpore. Druga je pot Venezuele. Ne moremo narediti še enega koraka v levo! Ne smemo se družiti s socializmom ali komunizmom.«

Jair Bolsonaro, ko je bil še poslanec v brazilskem parlamentu (2014), zdaj je novi predsednik Brazilije.

Foto: Marko Tušek, fototeka Gorenjskega muzeja

je, pa so neofašio kljub temu dostotkov podpore. čija ima še vedno očno ekonomijo, a je občutek krize n zmaguje retoriosti. Hočem reči,

Dno krožnika z žensko doprsno podobo – izdelek kranjske lončarske delavnice iz 16. ali 17. stoletja ospredje postavlja prav grad Khislstein. Posebno vredne ogleda so tudi risbe, ki predstavljajo faze razvoja gradu in domnevni videz lončarske peči. Razstavo spremlja glasba, ki so jo članom rodbine Khisl posvetili glasbeniki, deležni njihove finančne podpore. Na nocojšnjem odprtju boste lahko poslušali glasbenika, ki bosta nekaj teh

skladb izvedla v živo. Dodatna glasbena večera, ki bosta tematsko povezana z glasbo, posvečeno članom rodbine Khisl, načrtujemo v prvi polovici leta 2019. V tem obdobju bomo gostili tudi predavatelje, ki nam bodo predstavili dodatne vsebine, povezane z rodbino Khisl. Upamo, da se nam boste pridružili tudi takrat.

(42)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (42)

Tisoči šolarjev in njihov Gor Magda Zore

Bolj bi nam šlo v ušesa Gorenjski muzej in tisoči šolarjev, a sem se poigrala z naslovom knjige francoskega muzeologa, ki se glasi Obiskovalci in njihovi muzeji. V njej avtor poudarja vlogo obiskovalcev v muzeju. Povedano po domače: niso obiskovalci zaradi muzejev, ampak muzeji zaradi obiskovalcev in za obiskovalce. Vsako leto nas obišče več kot deset tisoč šolarjev! Večina jih pri nas preživi več ur, si v enem dopoldnevu ogleda več razstav in se udeleži vsaj ene od naših delavnic. Knjiga z zanimivim naslovom je izšla v Parizu leta 1988. Točno sto let prej je bila v Londonu natisnjena brošurica z naslovom Muzeji in galerije. V njej je avtor naštel nekaj pravil, �

namenjenih obiskovalcem muzejev:  Ne poskušaj si ogledati preveč stvari (v enem dnevu).  Zapomni si, da je bolje videti en predmet dobro kot množico predmetov, ki si jih ogleduješ raztreseno.  Pri sebi imej beležko in zapiši si svoje vtise.  Večkrat obišči najbližji muzej. Vsakič, ko ga obiščeš, vidiš kaj novega. (…) Napotki so stari že skoraj poldrugo stoletje, pa še niso za v muzej. Pardon – so še vedno za v muzej. Šolarji nas obiskujejo v okviru kulturnih dnevov. Ministrstvo za šolstvo za te dneve priporoča medpredmetno povezovanje, dopolnjevanje (in ne ponavljanje) učne snovi ter praktično učenje.

Učitelji slove razumljivo, naj čajo za obisk hiše. Tisti, ki p da bomo otrokom podatke o letnica ličnih pesmi, pes dosti v Vrbi in p sprva razočarani vedno zapustijo voljni, pogosto tu čeni nad svojimi se namreč takoj vijo, da jih ne bo nili s podatki, sp z užitkom ogled meščansko stano kuhinji predstav go pesnikovo se in Prešerna odve čega za mizo v sv Sprehodimo se d vega groba, na ra lepa Gorenjska p razumeti, v kak

njihov Gorenjski muzej

h obiskovalcem

šaj si ogledati pre(v enem dnevu). si, da je bolje viredmet dobro kot predmetov, ki si ješ raztreseno. mej beležko in zaje vtise. bišči najbližji muč, ko ga obiščeš, vivega. (…) so stari že skoraj toletje, pa še niso . Pardon – so še muzej. nas obiskujejo v lturnih dnevov. o za šolstvo za te poroča medpredezovanje, dopolin ne ponavljasnovi ter praktič-

Učitelji slovenščine se, razumljivo, najrajši odločajo za obisk Prešernove hiše. Tisti, ki pričakujejo, da bomo otrokom ponavljali podatke o letnicah objav različnih pesmi, pesnikovi mladosti v Vrbi in podobno, so sprva razočarani. A muzej vedno zapustijo ne le zadovoljni, pogosto tudi presenečeni nad svojimi učenci. Ti se namreč takoj, ko ugotovijo, da jih ne bomo bremenili s podatki, sprostijo in si z užitkom ogledujejo lepo meščansko stanovanje, si v kuhinji predstavljajo strogo pesnikovo sestro Katro in Prešerna odvetnika, sedečega za mizo v svoji pisarni. Sprehodimo se do pesnikovega groba, na razstavi Prelepa Gorenjska pa skušamo razumeti, v kakšnem času

je živel. Ni lepšega, kot dan zaključiti z zabavno delavnico, na kateri s pravimi gosjimi peresi napišemo sedmo kitico Zdravljice. Seveda je Prešernov spominski muzej le ena izmed izbir, ki jih ponujamo šolarjem. Kamena doba, obdobja kovin, stari vek … Le kdo ob

omembi teh besed ne postane nervozen, ker jih morda ne zna točno umestiti v pravi čas? Ko nas boste na dvorišču gradu videli tkati, mleti žito, šivati oblačila iz živalskih kož in izdelovati posodo iz gline, se bo ta nervoznost spremenila v čisto veselje. Tudi zato smo muzej tisočih šolarjev.

(43)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (43)

Predmeti pripovedujejo zgod Alenka Pipan

Kako hitro čas beži. Še nedolgo tega smo se v maju pripravljali na praznovanje 65-letnice Gorenjskega muzeja na gradu Khislstein. Danes se naši pogovori vrtijo okrog obujanja spominov na počitniška doživetja. Da je dediščina dobila velik pomen z razvojem t. i. kulturnega turizma, ni nobenega dvoma. V Gorenjskem muzeju se trudimo z organizacijo razstav, muzejskih večerov, delavnic, vodstev in drugih prireditev približati bogato dediščino gorenjskega prostora. Brez predmetov, ki jih muzej hrani, je (skoraj) nemogoče raziskovati preteklost. Gorenjski muzej je praznoval svoj rojstni dan z dnevom odprtih vrat, na

�

katerem smo predstavili muzejske poklice, sodelavke iz konservatorsko restavratorske delavnice so svetovale, kako predmete, ki jih je že načel zob časa, varovati in hraniti, otroci pa so se preizkusili v veščini streljanja z lokom na lokostrelski zabavi. Našemu vabilu ste se odzvali tudi tisti, ki ste muzeju podarili predmete z unikatno zgodbo. Kako ste nam pomagali obogatiti naše obstoječe zbirke? Podarili ste avstro-ogrsko čutarico iz 1. svetovne vojne, pokal iz jazzovskega festivala, ki ga je leta 1988 prejelo Jazz društvo Kranj sekcija Dixieland, koledar tovarne IBI Kranj itd. Ob tej priliki se vam za vaš dar iskreno zahvaljujem v

imenu sodelavc skega muzeja. Le kaj se dogaja ti, ko prestopijo p ja? Dokumentac metih, ki jih muz osnova vsake do gledne muzejsk sti. Predmeti, ki prevzame, mora dentirani. Prina roma lastnika vp imenu predmeta lu, izdelavi, zgod meta, njegovi upo mentih in fotogra z njim povezani. formalnem posto manja gradiva, os kodovani predme ti brez podatkov, stnih predmetov Ko se kustos na p mišljene zbiraln

ujejo zgodbe

smo predstavili poklice, sodelavervatorsko restadelavnice so sveko predmete, ki ačel zob časa, varaniti, otroci pa zkusili v veščini z lokom na lokobavi. Našemu vaodzvali tudi tismuzeju podarili z unikatno zgodte nam pomagai naše obstoječe darili ste avstroarico iz 1. svetovokal iz jazzovskea, ki ga je leta elo Jazz društvo ija Dixieland, kone IBI Kranj itd. ki se vam za vaš o zahvaljujem v

imenu sodelavcev Gorenjskega muzeja. Le kaj se dogaja s predmeti, ko prestopijo prag muzeja? Dokumentacija o predmetih, ki jih muzej hrani, je osnova vsake dobre in pregledne muzejske dejavnosti. Predmeti, ki jih muzej prevzame, morajo biti evidentirani. Prinašalca oziroma lastnika vprašamo po imenu predmeta, materialu, izdelavi, zgodovini predmeta, njegovi uporabi, dokumentih in fotografijah, ki so z njim povezani. V akcesiji, formalnem postopku sprejemanja gradiva, ostanejo poškodovani predmeti, predmeti brez podatkov, več istovrstnih predmetov naenkrat ... Ko se kustos na podlagi premišljene zbiralne politike

Pokal z jazzovskega festivala s pripadajočo muzejsko dokumentacijo /Foto: Alenka Pipan odloči, da bo predmet uvrstil v zbirko, za katero skrbi, ga čim prej inventarizira (najkasneje v roku enega leta). Inventarizira le usposobljen odgovorni kustos, ki poskrbi za strokovno obravnavo predmeta, mu dodeli edinstveno inventarno številko, ga vpiše v inventarno knjigo, ki je temeljni dokument vsake muzejske zbirke, in zagotovi ustrezne pogoje

hrambe. S postopkom inventarizacije predmet postane muzealija, premična kulturna dediščina. Iz dokumentacije zbirke razberemo, kako podatke predmete zbiramo, hranimo, kako ravnamo z njimi in kako jih najdemo. Ko se sprašujemo o koristih urejene dokumentacije, je nujno zavedanje, da so podatki tisti, ki nas preživijo.

(44)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (44)

Prešernove Poezije »z napak mag. Barbara Kalan

Prešernove Poezije so izšle leta 1846 z letnico 1847. France Prešeren je leta 1846 postajal vse bolj razočaran v prizadevanjih za lastno odvetniško pisarno. Tega leta je 26. aprila šestič zaprosil za lastno pisarno, in sicer v Kranju ali Postojni. Nato je 14. maja vložil rokopis Poezij v dvojniku in prošnjo za natis pri ljubljanskem guberniju. Gubernij je na predlog prosvetnega in cenzurnega referenta dr. Simona Ladiniga prepustil zadevo dunajskemu policijskemu in cenzurnemu uradu, ta pa jo je v oceno izročil profesorju Francu Miklošiču, cenzorju za slovanske, grške in romunske tiske. Miklošič je predlagal, naj Prešeren v Zdravljici izpusti tretjo (prvotno četrto)

�

kitico in epigram proti filologu Antonu Murku. Miklošičevo poročilo je policijski in cenzurni urad odobril. Rokopis je zopet prišel v roke Ladinigu, ki je na tisti rokopis, ki je bil predviden za tisk, zapisal uradni odlok, da se pesmi lahko natisnejo, če avtor izpusti tisto, kar je cenzura uničila. Nato je revizorju Juriju Pavšku oddal tiskarski in revizijski rokopis, da je ta videl, kaj je cenzura odločila, in da bi lahko ob izidu ugotovil, ali je avtor izpolnil njen odlok. Prešernu so nato vrnili tiskarski rokopis, sam je kasneje izločil še zabavljiva napisa Metelku in Bleiweisu in prečrtal Zdravljico, saj je želel, da bi bila natisnjena v prvotni obliki. Tiskarski rokopis je

tiskarju Jožefu B ročil verjetno avg tisk pa je bil kon cembra 1846. Poezije so bile v 1.200 izvodih, izvodi niso bili e čini naklade, 1.0 je bil Magistrale Sonetnega venca brez akrostiha Pr lji. V 150 izvodih šeren v nasprotju mi cenzurnimi p rostih ohranil. P prvo tiskarsko p skrbno pregledal pa verjetno že ma tančno, ker so ga 1846 imenovali ka v Kranju. Pose napake so v deve bila v 47 izvodih pokvarjena ali pa

e »z napako«

pigram proti filou Murku. Mikloočilo je policijzurni urad odois je zopet prišel nigu, ki je na tiski je bil predviden isal uradni odlok, i lahko natisnejo, pusti tisto, kar je ničila. Nato je reiju Pavšku oddal n revizijski rokovidel, kaj je cenla, in da bi lahko gotovil, ali je avnjen odlok. Preto vrnili tiskarski m je kasneje izlovljiva napisa Meeiweisu in prečrco, saj je želel, da snjena v prvotni karski rokopis je

tiskarju Jožefu Blazniku izročil verjetno avgusta 1846, tisk pa je bil končan 15. decembra 1846. Poezije so bile natisnjene v 1.200 izvodih, vendar vsi izvodi niso bili enaki. V večini naklade, 1.050 izvodih, je bil Magistrale, 15. sonet Sonetnega venca, natisnjen brez akrostiha Primicovi Julji. V 150 izvodih pa je Prešeren v nasprotju s tedanjimi cenzurnimi predpisi akrostih ohranil. Prešeren je prvo tiskarsko polo še sam skrbno pregledal, drugi dve pa verjetno že malo manj natančno, ker so ga 22. avgusta 1846 imenovali za odvetnika v Kranju. Posebno očitne napake so v deveti poli, ki je bila v 47 izvodih popolnoma pokvarjena ali pa je sploh ni

Prešeren je v Magistralu prestavil besede v prvem, sedmem, desetem in enajstem verzu, da bi tako zastrl akrostih Primicovi Julji. Ohraniti ga je želel le v 150 izvodih, ki jih je nameraval razdeliti prijateljem. / Fototeka Gorenjskega muzeja bilo. Morda najbolj očitna napaka je na strani 130, kjer je v prvem verzu soneta namesto »sestri« natisnjeno »sesti«. Blaznik je polovico naklade takoj broširal, polovico pa ohranil v polah. Po ponovnem tisku devete pole je dal broširati tudi še vseh šeststo

nevezanih izvodov. Podatek o tem, koliko izvodov s pokvarjeno deveto polo se je ohranilo do danes, ni dostopen. Enega izmed teh izvodov »z napako« pa hranimo tudi v zbirki Prešerniana v knjižnici Gorenjskega muzeja.

(45)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (45)

Bohinjska muzejska zbirka: z Anja Poštrak

Leta 1982 je bilo v Bohinju ustanovljeno društvo Mali vojni muzej, ki je začelo z idejo združevanja zbiralcev vojnega materiala (orožja, vojnih eksponatov, dokumentov, slik, literature ...) in ljubiteljev vojne zgodovine. Glavni namen sta bila zbirati in ohranjati vojne predmete – in jih tudi stalno razstavljati. V Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je bil zato leta 1989 odprt Mali vojni muzej, muzej fronte v Julijskih Alpah, kjer so bili predstavljeni predmeti, ki sta jih s pomočjo preostalih članov društva zbrala Janko S. Stušek in Tomaž Budkovič. Muzej je bil torej posvečen dogodkom po odprtju italijanske fronte, ko je Krnsko pogorje postalo pomembno prizorišče �

prve svetovne vojne. To je bila prva slovenska razstava o prvi svetovni vojni, postavljena več kot desetletje pred muzejem v Kobaridu. Obeleževanje stote obletnice začetka prve svetovne vojne je spodbudilo tudi Občino Bohinj, da je v letu 2014 zbirko odkupila od društva Mali vojni muzej in jo predala Gorenjskemu muzeju v strokovno upravljanje. V zbirki je več kot šeststo avtentično ohranjenih predmetov, ki jih dopolnjuje dokumentarno gradivo. Celotna zbirka je bila konservatorsko pregledana in očiščena ter je na ogled v Muzeju Tomaža Godca v okviru stalne razstave Bohinj 1914–1918. Razstavo odlikuje atraktivna in sodobna postavitev, dopolnjujeta pa jo tudi

zanimivo slikov in kartografski pr mete smo s pom ga poznavalca tem ka Rožeta iz Voja zeja Tabor - Loke popisali in opisal paj s fotografijam ni na spletni stra skega muzeja (w ski-muzej.si). Zbi la oznako VM (Vo Predmeti so tudi zaradi svoje ki se je oblikovala treb življenja na cedilo, izdelano čelade, strgalnik zan, izdelan voja ke). Prek njih pri roko tematiko, k lje od zaledja z vo gando, pomanjk vin in socialnih do vojaške orga

ka zbirka: zbirka Vojni muzej

vne vojne. To je slovenska razstaetovni vojni, posč kot desetletje jem v Kobaridu. anje stote obleka prve svetovne odbudilo tudi Obj, da je v letu 2014 upila od društva muzej in jo prenjskemu muzeovno upravljanje. več kot šeststo avhranjenih predh dopolnjuje doo gradivo. Celotbila konservatordana in očiščena led v Muzeju Toa v okviru stalne ohinj 1914–1918. odlikuje atrakodobna postavijujeta pa jo tudi

zanimivo slikovno gradivo in kartografski prikaz. Predmete smo s pomočjo dobrega poznavalca tematike Srečka Rožeta iz Vojaškega muzeja Tabor - Lokev natančno popisali in opisali ter so skupaj s fotografijami objavljeni na spletni strani Gorenjskega muzeja (www.gorenjski-muzej.si). Zbirka je dobila oznako VM (Vojni muzej). Predmeti so zanimivi tudi zaradi svoje izvirnosti, ki se je oblikovala zaradi potreb življenja na fronti (npr. cedilo, izdelano iz vojaške čelade, strgalnik za parmezan, izdelan vojaške menažke). Prek njih prikažemo široko tematiko, ki nas popelje od zaledja z vojno propagando, pomanjkanja surovin in socialnih problemov do vojaške organiziranosti

Zbirka Vojni muzej je prikazana na razstavi Bohinj 1914–1918. zaledja z železnico, žičnicami in oskrbovalnimi postajami. Del razstave je posvečen fronti v visokogorju, z orožjem in orodjem, obveznim za preživetje. Predmeti iz kaverne prikazujejo vojakovo vsakdanje življenje, zadnji sklop pa nas

opomni tudi na smrt, morijo in spomin. Posebno poglavje predstavljajo tudi Bohinjci kot vojaki v prvi svetovni vojni. Razstava je kot ena izmed lokacij nekdanjega oskrbovalnega zaledja soške fronte tudi del bohinjske Poti miru.

(46)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (46)

Konserviranje-restavriranje poslikanega pohištva Mag. Irena Jeras Dimovska

Etnološka zbirka Gorenjskega muzeja hrani več kot sto petdeset eksponatov, ki predstavljajo umetnost poslikavanja kmečkega pohištva iz različnih delavnic in območij Gorenjske. Večina eksponatov je bila v dokaj slabem stanju, zato se je začela po letu 1991 načrtno izvajati konservacija-restavracija zbirke poslikanega pohištva. Do danes je bilo tako konserviranih-restavriranih 41 skrinj, enajst zibk, devet omar in pet postelj. Glavna značilnost poslikavanja kmečkega pohištva je slikanje neposredno na lesni nosilec brez temeljnega premaza, ki predstavlja osnovo (podloga, podsnova,

grund) v tehnologiji priprave slikarskega platna pa tudi tabelnega slikarstva in lesene plastike. Ker vemo, da so skrinje poslikavali predvsem ljudski umetniki, je zanimivo dejstvo, da je neposredno na les poslikavala tudi slikarska delavnica Layerjevih naslednikov. Konservatorsko-restavratorska metodologija dela se v letih delovanja muzeja ni spremenila in se prilagaja ohranjenosti predmeta. Globalizacija, tehnološki razvoj in širjenje zavedanja človeka o nevarnostih in toksičnosti snovi, s katerimi se dnevno srečujemo, pa so prispevali k znanstvenemu pristopu tudi na

Preslikana skrinja

konservatorsko-r torskem področ ske raziskave s na podlagi siste raziskovanja vp vanja topil, barv, jevalnih sredstev cidnih sredstev t sponate, v katere ale vnašamo, kot so tem snovem ni, z njimi ravna šajo v eksponate sobivajo. Do spr zato prišlo pri u vih materialov z

ranje

ehnologiji pripraega platna pa tudi slikarstva in lesee. Ker vemo, da poslikavali predki umetniki, je zastvo, da je neposs poslikavala tudi elavnica Layerjenikov. atorsko-restavraetodologija dela delovanja muzemenila in se prilanjenosti predmeizacija, tehnoloin širjenje zaveeka o nevarnosčnosti snovi, s kadnevno srečujeprispevali k znanpristopu tudi na

Preslikana skrinja; stanje pred odstranitvijo preslikav in po njej / Foto: Irena Jeras Dimovska konservatorsko-restavratorskem področju. Kemijske raziskave so potekale na podlagi sistematičnega raziskovanja vplivov delovanja topil, barv, lakov, utrjevalnih sredstev in fungicidnih sredstev tako na eksponate, v katere te materiale vnašamo, kot na ljudi, ki so tem snovem izpostavljeni, z njimi ravnajo, jih vnašajo v eksponate ali z njimi sobivajo. Do sprememb je zato prišlo pri uporabi novih materialov za izvajanje

restavratorsko-konservatorskih postopkov. Znanje o materialih in poslikavah, ki so sestavni del poslikanega pohištva, je v začetku večinoma temeljilo na interdisciplinarnem načinu dela strokovnjakov (etnologija, umetnostna zgodovina, restavratorstvo), ne pa na sami strukturni (kemijski) analizi posameznega predmeta. V želji po preverjenih podatkih o njihovi sestavi smo se v Gorenjskem muzeju v zadnjem desetletju

usmerili k identifikaciji posameznih materialov poslikave (pigmenti, polnila, veziva in premazi). V sodelovanju z naravoslovnim oddelkom Restavratorskega centra v Ljubljani, ki opravlja raziskave s pomočjo različnih metod, kot so optična mikroskopija, ramanska spektroskopija in infrardeča spektroskopija s Fourierevo transformacijo, smo pridobili zelo dragocene podatke, ki jih bomo v bližnji prihodnosti predstavili javnosti.

(47)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (47)

Hranjenje muzejskih predm Sandra Dimitrijević

100

V muzejskih zbirkah hranimo številne predmete, od katerih jih lahko javnosti na razstavah predstavimo le manjši delež. Večino predmetov hranimo v muzejskih depojih, kjer je muzejsko gradivo sistematično urejeno. Depojski prostori Gorenjskega muzeja so se skozi zgodovino selili skupaj z muzejem. Od nekdanje Rossove hiše, kjer so bili za silo urejeni verjetno prvi depojski prostori skupaj z restavratorsko delavnico, prek Prešernove hiše vse do prostorov na podstrehi Mestne hiše v Kranju. Prve večje prostore za namen hranjenja muzealij je muzej pridobil od Mestne občine Kranj (ustanoviteljice Gorenjskega muzeja) v osemdesetih letih, in sicer v �

samostanu v Adergasu. Zaradi denacionalizacije spomladi leta 1999 so se eksponati ponovno selili, in sicer najprej na začasno lokacijo v skladišče in od tam v prenovljene prostore na Gubčevi cesti v Kranju. Na okrog dvesto kvadratnih metrih so se takrat uredili preglednejši in lažje dostopni depoji za del gradiva (približno dva tisoč eksponatov in 780 grobnih celot), ki je bilo tako hranjeno v primernejših prostorih. Gorenjski muzej danes hrani 69.193 inventarnih enot muzealij. Razstavljenega je približno deset odstotkov zbranega gradiva. Velik del problema je, da muzejske predmete hranimo na različnih lokacijah, ki v svoji osnovi niso bile namenjene

hranjenju muze v muzeju vsesko vamo za boljšo r blema z depojsk ri, smo leta 2007 tvi prostorov na S 34 v projektu Cen mično kulturno Gorenjske videli rešitev za proble pojev. Prostori so stavbi Triglav ko približno 1500 metrih in bi jih b urediti v sodoben depo, prilagojen nje različne vrste vino, les, keram usnje …) z možno stitve naprav za u vlažnosti in temp Ker se na podro in z njo povezane dejavnosti neneh tematično varčuj

kih predmetov v depojih

v Adergasu. Zaionalizacije spo999 so se ekspono selili, in sicer začasno lokacijo in od tam v preostore na GubčeKranju. Na okrog dratnih metrih so redili preglednejostopni depoji za (približno dva tiatov in 780 grobki je bilo tako hrarimernejših pro-

i muzej danes 193 inventarnih alij. Razstavljenežno deset odstotga gradiva. Velik ma je, da muzejete hranimo na kacijah, ki v svoji o bile namenjene

hranjenju muzealij. Ker si v muzeju vseskozi prizadevamo za boljšo rešitev problema z depojskimi prostori, smo leta 2007 po dodelitvi prostorov na Savski cesti 34 v projektu Center za premično kulturno dediščino Gorenjske videli dokončno rešitev za problematiko depojev. Prostori so v nekdanji stavbi Triglav konfekcije na približno 1500 kvadratnih metrih in bi jih bilo možno urediti v sodoben muzejski depo, prilagojen za hranjenje različne vrste gradiv (kovino, les, keramiko, tekstil, usnje …) z možnostjo namestitve naprav za uravnavanje vlažnosti in temperature. Ker se na področju kulture in z njo povezane muzejske dejavnosti nenehno in sistematično varčuje, je stanje

Del tekstilnega depoja v Mestni hiši / Foto: Sandra Dimitrijević depojev v večini muzejev po Sloveniji daleč od evropskih standardov. Zbirke so v dislociranih in večinoma najetih depojih, ki ne zagotavljajo optimalnih klimatskih pogojev, varnosti in preglednosti, gradivo ni zaščiteno

pred vsemi škodljivimi vplivi. Ravno tako najem depojev predstavlja velike finančne obremenitve. Ker je normalno raziskovalno delo oteženo, veliko informacij, ki jih vsebujejo zbirke, žal ostaja neizkoriščenih. 101

(48)

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (48)

Dediščina za prihodnost Mag. Marjana Žibert

102

Preteklost povsod pušča sledove. V naravi, v naši okolici, v pričevanjih, v umetniškem ustvarjanju, v duhovnem izročilu in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti kot tudi ne hiše, vasi, mesta, pokrajine brez zgodovine. Naj bomo še tako prepričani, da živimo le danes za jutri, smo ujeti v preteklost, bližnjo in daljno. Več tisoč let staro posodje in nakit, stare listine in kipi svetnikov, kmečke poslikane skrinje in staro meščansko pohištvo, čudovita ženska in moška oblačila iz vasi in mesta, množica orodij in pripomočkov, brez katerih našim prednamcem

�

ne bi uspelo pridelati vsakdanjega kruha in preživeti, likovne stvaritve mnogih umetnikov, zapuščina, ki spominja na pesnika dr. Franceta Prešerna, na tisoče starih razglednic in fotografij, mnogo izdelkov, ki spominjajo na industrijski razcvet 20. stoletja, plakati, ki so imeli vlogo medija, predmeti, ki opominjajo na krutost vojne. To in še mnogo več najdemo v zakladnici Gorenjskega muzeja, kjer že petinšestdeset let skrbno hranimo, proučujemo in interpretiramo ohranjene sledove preteklosti za čas, ki ga živimo in za prihodnje rodove. Izteka se leto, ko smo v Gorenjskem muzeju praznovali petinšestdeseto

obletnico ustan renjskega muz ti zaključujemo leto kulturne ded leto smo si še p zadevali, da smo li na dediščinsk s katerimi živim bodo to igrače n štva, nakit t.i. kr te dobe, grad Gaštejski klane France Prešeren ljeno ameriško Bohinjem. Naše ske zgodbe smo devali predstavit zato smo sodelo ličnimi instituci samezniki. Žele bi skupnost in p ki spoznali čim diščinskih zgodb vas nagovarjali t

odnost

lo pridelati vsakuha in preživestvaritve mnoikov, zapuščina, a na pesnika dr. rešerna, na tisoazglednic in fomnogo izdelkov, ajo na industrij20. stoletja, plameli vlogo mediti, ki opominjast vojne. To in še najdemo v zakrenjskega muzepetinšestdeset let nimo, proučujerpretiramo ohraove preteklosti za živimo in za priove. e leto, ko smo v m muzeju prapetinšestdeseto

obletnico ustanovitve Gorenjskega muzeja, hkrati zaključujemo evropsko leto kulturne dediščine. To leto smo si še posebej prizadevali, da smo opozarjali na dediščinske zgodbe, s katerimi živimo – pa naj bodo to igrače našega otroštva, nakit t.i. kranjske zlate dobe, grad Khislstein, Gaštejski klanec, naš dr. France Prešeren ali sestreljeno ameriško letalo nad Bohinjem. Naše dediščinske zgodbe smo si prizadevali predstaviti celostno, zato smo sodelovali z različnimi institucijami in posamezniki. Želeli smo, da bi skupnost in posamezniki spoznali čim več dediščinskih zgodb, zato smo vas nagovarjali tudi na teh

Iz zbirke Gorenjskega muzeja straneh. Svoje mesto mora dobiti dediščina tudi v turizmu, kar za Kranj ostaja poseben izziv. Naša dediščina nastaja doma in v naših skupnostih, ko se odločimo dragocen predmet, fotografijo, zgodbo, modrost ali hišo, staro tovarno in še bi lahko naštevali, ohraniti za naše potomce. To je dediščina, s katero živimo in ji pripadamo. Mnogi svojo pripadnost

dediščini izkazujete tudi z obiskom razstav in drugih dogodkov, za kar se vam iskreno zahvaljujem. Hvala tudi vsem, ki nas spremljate preko medijev in družbenih omrežij. Posebno zahvalo izrekam Gorenjskemu glasu, ki nas je v letu 2018 »gostil« na svojih straneh. Vsem pa želim vse dobro v prihajajočem letu, z željo, da se srečamo v Gorenj103 skem muzeju.

GORENJSKI MUZEJ

Izdal: Gorenjski muzej, zanj: Mag. Marjana Žibert Uredila: Jelena Justin Besedila: Mag. Marjana Žibert, Jelena Justin, Ddr. Damir Globočnik, Mag. Tatjana Dolžan Eržen, Dr. Jože Dežman, Ddr. Verena Vidrih Perko, Mag. Monika Rogelj, Gašper Peternel, Dr. Veronika Pflaum, Magda Zore, Mateja Likozar, Mag. Barbara Kalan, Anja Poštrak, Mag. Irena Jeras Dimovska, Sandra Dimitrijević, Anamarija Dimovska, Alenka Pipan Fotografije: Fototeka Gorenjskega Muzeja, Jelena Justin, Anka Rudolf, Tina Dokl, Drago Holynski, Matjaž Mazi, Lajlan Jaklič, Gašper Peternel, Monika Rogelj, Veronika Pflaum, Anamarija Dimovska, Tatjana Dolžan Eržen, Rafko Urankar, Boštjan Gunčar, Marko Tušek, Alenka Pipan, Irena Jeras Dimovska, Sandra Dimitrijević Skeniranje: Mateja Likozar Prelom in oblikovanje naslovnice: Polonca Strman Naklada: 500 izvodov Tisk: Tiskarna Jagraf d. o. o. Cena: 5,00 €

Knjižica Nekoč in danes

Articles inside

Mag. Marjana Žibert: Dediščina za prihodnost

Mag. Irena Jeras DImovska: Konserviranje-restavriranje poslikanega pohištva

Sandra Dimitrijević: Hranjenje muzejskih predmetov v depojih

Anja Poštrak: Bohinjska muzejska zbirka: zbirka Vojni muzej

Alenka Pipan: Predmeti pripovedujejo zgodbe

Mag. Barbara Kalan: Prešernove poezije »z napako

Magda Zore: Tisoč šolarjev in njihov Gorenjski muzej

Gašper Peternel: Prešeren – Kulturni svetnik

Dr. Veronika Pflaum: Razstavna pripoved o gradu Khiselstein in rodbini Khisel

Ddr. Verena Vidrih Perko: Kako je Kleopatra obiskala Kranj

Mag. Marjana Žibert: Od kdaj se kranjski grad imenuje Khislstein

Dr. Jože Dežman: Kranjska klobasa 2025

Mag. Tatjana Dolžan Eržen: Za obiskovalce in skupaj z njimi

Ddr. Damir Globočnik: Slikoviti pogledi s Kranjskega

Jelena Justin: Muzej, gore in Himalaja

Anamarija Dimovska: Neustrezni konservatorsko-restavratorski posegi na keramiki

Magda Zore: Muzejčica

Mag. Irena Jeras DImovska: Pomen dokumentacije

Dr. Veronika Pflaum: Arheološke zbirke v muzeju

Anja Poštrak: Spoznavanje bohinjske kulturne dediščine

Mateja Likozar: Ohranjanje fotografske dediščine

Jelena Justin: Planinske razglednice

Mag. Monika Rogelj: Od vezenine do plakata

Gašper Peternel: Boginje v Prešerovem mestu

Ddr. Verena Vidrih Perko: Dediščina arheološkega kustodiata Gorenjskega muzeja

Dr. Jože Dežman: Nova območja spomina

Jelena Justin: Komuniciranje z javnostmi

Mag. Tatjana Dolžan Eržen: Etnološko raziskovanje Gorenjske

Ddr. Damir Globočnik: Filmski podjetnik« v Kranju

Mag. Marjana Žibert: Dediščina nas povezuje

Alenka Pipan: Ko predmet postane muzealija

Sandra Dimitrijević, Anamarija Dimovska: Konservatorski oddelek

Anja Poštrak: Misli mladega muzealca

Mateja Likozar: Nastajanje muzejske fototeke

Magda Zore: Oddelek za pedagoško in andragoško dejavnost

Ddr. Verena Vidrih Perko: Arheologija v Gorenjskem muzeju: zgodba o uspehu

Ddr. Damir Globočnik: Prva likovna razstava v Prešernovi hiši v Kranju

Dr. Veronika Pflaum: Nekoč in danes

Mag. Monika Rogelj: Dediščina industrializacije

Dr. Jože Dežman: Tabuji padajo – učimo se dialoga

Mag. Marjana Žibert: Petinšestdeset let ohranjanja kulturne dediščine

Mag. Tatjana Dolžan Eržen: Pridobivanje predmetov za etnološko zbirko

KAZALO