Zbirka Rudija Ringbauerja, Galerija mesta Ptuj, 2018 by jernej forbici

PreĹĄernova ulica 29, Ptuj

Zbirka Rudija Ringbauerja Donacija

mestu Ptuj 27. marec - 6. maj 2018

PreĹĄernova ulica 29, Ptuj

Zbirka Rudija Ringbauerja Donacija

mestu Ptuj 27. marec - 6. maj 2018

ZBIRKA RUDIJA RINGBAUERJA Donacija mestu Ptuj 27. marec - 6. maj 2018 Galerija mesta Ptuj Izdala Mestna občina Ptuj Zanjo Miran Senčar Uredila Marjeta Ciglenečki Besedilo Rudi Ringbauer, Marjeta Ciglenečki, Lea Lampret Prevod v angleščino Marjeta Ciglenečki Lektoriranje angleškega prevoda Matthew Allexander Krause Fotografije Dubravko Baumgartner Oblikovanje Darko Ferlinc Tisk Tiskarna Ekart d.o.o. Naklada 300 izvodov Marec 2018 Izbor del za razstavo Rudi Ringbauer Postavitev razstave Rudi Ringbauer, Tomaž Plavec

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 76(497.4)(083.824) RINGBAUER, Rudi Zbirka Rudija Ringbauerja : donacija mestu Ptuj, 27. marec - 6. maj 2018, Galerija mesta Ptuj / [besedilo Rudi Ringbauer, Marjeta Ciglenečki, Lea Lampret ; uredila Marjeta Ciglenečki ; prevod v angleščino Marjeta Ciglenečki ; fotografije Dubravko Baumgartner]. - Ptuj : Mestna občina, 2018 300 izv. 1. Ciglenečki, Marjeta 2. Lampret, Lea, 1993COBISS.SI-ID 94187521 <-----------------------------------

Beseda zbiralca Rudi Ringbauer

Ne boste verjeli, toda to se je »prijelo« in že čez čas so vsi najini znanci in prijatelji vedeli, kdo je Sinek in kdo je Ajtek.

Čemu lahko pripišemo, da sem postal zbiralec likovnih del? V prvi vrsti sem že kot osnovnošolec strastno risal vse, kar mi je prišlo »pod roke«, v študentovskih letih pa sem postal prijatelj takratnega gimnazijca iz Radencev, poznejšega akademskega slikarja in profesorja na likovni akademiji v Ljubljani, Lojzeta Logarja. Slednji ni bil le izjemen slikarski talent, pač pa tudi človek z veliko začetnico. Kako tesno sva se zbližala, priča dejstvo, da je kmalu postal moj »Sinek«. Ob neki priložnosti sva se v razigrani družbi znašla na terasi pred bifejem radenskega letnega kopališča in v nekem trenutku je Lojze prišel na dan s tem, da pravzaprav nima očeta, da je nezakonski otrok. Ker sem tudi jaz »brez očeta«, sem, vzpodbujen s kozarcem rujnega vinca, napletel nekako takole: »Naj te vrag pocitra, pa bom jaz tvoj 'Ajtek'.« Ne boste verjeli, toda to se je »prijelo« in že čez čas so vsi najini znanci in prijatelji vedeli, kdo je Sinek in kdo je Ajtek. Naj se za hip vrnem k svojemu smislu za risanje, in to iz enega samega razloga, da vam s še enega zornega kota prikažem, kako zelo nenavadno bitje je človek. Vse življenje sem bolj ali manj nečitljivo, da ne rečem grdo pisal, kar je posledica okorne roke, za risanje pa sem imel nadpovprečen smisel. V zadnjih letnikih osnovne šole so moji risani portreti madžarskih velmož krasili stene razredov. Še kakšno minutko posvetimo temu, kako nenačrtno, spontano sem postal strasten zbiralec. »Sinek« mi je že kot gimnazijec pričel podarjati svoja dela, pozneje tudi kot študent in navsezadnje še vse do svoje prezgodnje smrti. Skorajda ni bilo najinega srečanja, da mi ne bi podaril kakšne svoje umetnine. Sčasoma je iz podarjenih del nastala upoštevanja vredna zbirka in ko sem prišel do rednih prihodkov, tedaj že do ušes zaljubljen v umetnost, sem pričel likovna dela tudi kupovati. Sprva cenovno bolj dostopne grafike, pozneje, ko se mi je gmotno stanje še nekoliko izboljšalo, pa tudi kakšno dražjo sliko. Do današnjih dni sem zbral preko petsto likovnih del, kar za naše razmere, brez kančka samohvale, predstavlja že zavidanja vredno zbirko. Za donacijo sem se odločil iz dveh razlogov. Prvi je ta, da med mojimi bližnjimi ni nikogar, ki bi ga posebej zanimala likovna umetnost, ki bi s tolikšno ljubeznijo bogatil zbirko, jo kdaj pa kdaj pobožal z očmi, kot sem to počel jaz. Drugi pa je ta, da bo donacija nedvomno potrdila, kako zelo sem hvaležen svojemu mestu, ki me je že od vsega začetka »sprejelo« za svojega. Na Ptuju se več kot pol stoletja za en sam trenutek nisem počutil kot »prišlek«. Iskrena hvala vsem meščanom dobre volje!

ZBIRKA RUDIJA RINGBAUERJA Donacija mestu Ptuj Marjeta Ciglenečki

O zbiralcu

Decembra 2017 smo zbirko Rudija Ringbauerja popisali in opis dopolnili s fotografijami. Našteli smo 432 del različnih avtorjev, med katerimi izrazito prevladujejo grafični listi Lojzeta Logarja.

Rudi Ringbauer (rojen 1931 v Murski Soboti) se je na Ptuj priselil leta 1965 in pričel delati kot pripravnik v odvetniški pisarni Franja Aliča in njegovih dveh kolegov. Za sodnika je bil izvoljen v letu 1968 in sodniško delo opravljal do upokojitve leta 1991 z izjemo dveh let, ko je poučeval na srednji ekonomski šoli. Njegovo otroštvo in mladost sta bili trdi, z materjo in sestro so živeli izjemno skromno. Čeprav ni imel kakšnih posebnih ročnih spretnosti, ga je svak vzel za vajenca v svojo ključavničarsko delavnico, uk pa je zaključil leta 1948 v mariborski tovarni TAM. Ker se je zlahka učil, je izobraževanje nadaljeval na Srednji tehnični šoli, ki jo je končal leta 1955. Dve leti je delal kot strokovni učitelj, nato pa se je odločil za študij prava in diplomiral v letu 1965. V času študija v Ljubljani se je družil s prekmurskimi rojaki, med drugimi tudi z Brankom Šömnom in Ferijem Žerdinom. Z njima je leta 1963 kot sourednik in pisec prispevkov sodeloval pri izdaji klubskega glasila Bruc. Bruc je bil satiričen list, članki so bili ostri, zato ga je aktualna oblast zaplenila, Branko Šömen in Rudi Ringbauer pa sta se znašla v preiskovalnem zaporu in bila kasneje tudi obsojena. 1 Ob koncu petdesetih let je Rudi Ringbauer začel s pisanjem aforizmov, ki smo jih pred leti občasno lahko prebirali v časniku Delo, avtor pa jih je zbral v štiri knjige in jim dodal še zajetno esejistično delo Moj prepir z Bogom.2 Za svoje literarne dosežke je leta 1994 prejel Oljenko in leta 2014 še Veliko oljenko Mestne občine Ptuj, stanovski kolegi pa so ga za sodniško delo nagradili leta 1989 s častnim priznanjem Slovenskega sodniškega društva.

Pisatelj in zbiratelj umetnin Rudi Ringbauer

1 Več o časopisu Bruc: Aljaž VRABEC, Branko Šömen: Optimist bi rekel, da je danes vse turobno, pesimist, da bo še huje, Delo, 16. 4. 2016, dostopno tudi na spletni strani: https://www.vecer.com/branko-soemen-prepovedane-knjige-v-pticjih-kletkah-6252287 (25. 2. 2018). 2 Aforizme je objavil v knjigah, ki jih je izdal v samozaložbi: Božje resnice (1993, z likovnimi prilogami Lojzeta Logarja), Preproste resnice (2000, z likovnimi prilogami Franca Mesariča), Gole resnice (2003, z likovnimi prilogami več prekmurskih umetnikov) in Popolne resnice (2014, z likovnimi prilogami Jerneja Forbicija). Esejistično delo Moj prepir z Bogom je izšlo v samozaložbi leta 2011, likovne priloge je prispeval Lojze Logar. Rudi Ringbauer se je preskusil tudi kot prevajalec iz madžarščine, in sicer je prevedel otroško pripoved na vojno temo z naslovom Diverzanta madžarskega pisatelja Mihalyja Majtenjija, ki je z ilustracijami Iveta Šubica izšla leta 1965 pri Mladinski knjigi. Kot vnet tenisač je leta 1982 sodeloval še pri publikaciji Šestdeset let tenisa v Ptuju.

Rudi Ringbauer je tudi občudovalec in zbiralec likovnih del. Svojo zbirko je nekajkrat javno predstavil: dvakrat v muzejskem razstavišču v starem obrambnem stolpu ob Dravi, enkrat v prostorih ptujskega sodišča, male grafike pa je postavil na ogled v zasebnem razstavišču ptujskega zbiralca Lojzeta Petroviča. V letu 2017 so del njegove zbirke preučili študentje umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in pri predmetu Praktično usposabljanje organizirali razstavo z naslovom Grafični listi iz zbirke Rudija Ringbauerja v Galeriji Media Nox v Mariboru.3 V okviru ciklusa Zbiralci se predstavljajo je zgodbo o svoji zbirki v javnem pogovoru predstavil 18. oktobra 2017; v ptujskem dominikanskem samostanu so mu prisluhnili številni obiskovalci.4 Decembra 2017 smo zbirko Rudija Ringbauerja popisali in opis dopolnili s fotografijami. Našteli smo 432 del različnih avtorjev, med katerimi izrazito prevladujejo grafični listi Lojzeta Logarja. Pred leti je bila zbirka Rudija Ringbauerja še obsežnejša. Leta 2013 je Krajinskemu parku Goričko izročil 83 Logarjevih grafik in slik z namenom, da v gradu Grad uredijo stalno zbirko sodobne umetnosti. Še istega leta je Pokrajinskemu muzeju Ptuj-Ormož doniral 23 risb in grafik, katerih avtorji so člani umetniške rodbine Kasimir-Oeltjen.5 V popisu iz leta 2017 lahko preštejemo dela 84 različnih znanih avtorjev; nekaj del ni signiranih – od teh smo nekatera uspeli atribuirati, nekaj atribucij pa ostaja odprtih. V zbirki je tudi nekaj oljnih, akrilnih in slik v tehniki jajčne tempere, prevladujejo pa dela na papirju; med slednjimi je največ grafik, sledijo jim gvaši in akvareli, nekaj je tudi risb. Znaten del zbirke predstavljajo novoletne voščilnice in druge slikarske stvaritve majhnih formatov. Umetniki z izvirnimi deli pogosto sporočajo dobre želje znancem in prijateljem. Rudi Ringbauer je tovrstne drobne dragocenosti skrbno shranjeval; zdijo se kot nepogrešljiva sestavina sodobnega kabineta čudes, ki zbiralcu med ogledovanjem oživljajo drage spomine.

Lojze Logar (1944–2014)

V zbirki Rudija Ringbauerja po številu daleč prevladujejo sitotiski ter nekaj gvašev in laviranih risb Lojzeta Logarja; našteli smo 75 del na papirju (od teh sta dve deli akril na papirju) in tri akrilne slike. Ena od slednjih je značilna »črna slika« iz prve polovice sedemdesetih let, ko je Logar kompozicijo gradil iz osnovnih geometrijskih elementov, nanje pa apliciral tipične pop-artistične like, v tem primeru gre za trikotnik in tri Dürerjeveve zajčke.

Lojze Logar

3 Ob razstavi je izšel katalog z enakim naslovom. Glej: Grafični listi iz zbirke Rudija Ringbauerja (ur. Marjeta Ciglenečki in Deja Bečaj), Maribor 2017. 4 Ob prireditvi je izšel letak z osnovnimi podatki o zbiralcu in njegovi zbirki. Glej tudi: http://dominikanskisamostan.si/event-item/zbiralci-se-predstavljajo-rudi-ringbauer/ 5 Za podatek se zahvaljujem kustodinji Tatjani Štefanič.

Logar in Ringbauer sta bila v tesnih stikih vse od študentskih let pa do Logarjeve smrti. Prav Logarjeva prva prijateljska darila, ki so bila še začetniška dela, so zanetila Ringbauerjevo zbirateljsko strast. Logar je prijatelju tudi v naslednjih letih redno namenjal slikarska in grafična darila, nekaj njegovih del pa je Ringbauer tudi kupil, in tako lahko v zbirki sledimo vsem fazam Logarjevega likovnega razvoja. Morda so zaradi redkosti posebej zanimiva zgodnja, še študentska dela.6 V abstraktnih gvaših in laviranih risbah prevladujejo temni rjavi toni, sledimo naključnim madežem in intervencijam s fino risbo v tušu ter letrističnim dodatkom. Omenimo litografijo iz leta 1967 z naslovom Figura IX, na kateri prepoznamo silhueto kurentove maske. Kompozicijo sestavljata spodnja črna in zgornja temno rjava ploskev, pa tudi kurentova pojava je upodobljena v enakih temnih barvah, le med rogovi se zasveti belina treh diagonalnih potez na temnem pravokotniku, kar je za Logarja značilen pop-artistični črtast vzorec. Ne zmoremo ga logično povezati s tradicionalno pustno masko, kompoziciji pa daje svojstven pečat – jasno prepoznavno podobo priljubljenega pustnega lika odmika od etnografske kuriozitete in jo pripenja na sodobni trenutek. V Logarjevo zgodnjo fazo sodi tudi manjša akrilna slika abstrahirane krajine, na katero je nalepljena iz revije izrezana fotografija razgaljene lepotice.7 Logar pri litografiji ni dolgo vztrajal, leta 1973 jo je zamenjal za sitotisk in se s tem odmaknil od nareka ljubljanske grafične šole.8 Sčasoma je vzpostavil nov pristop tudi v vsebinskem smislu. Značilne pop-artistične ikone (steklenice Coca-cole, televizijske ekrane, izrezke iz revij ipd.) je že v sedemdesetih dopolnilo in kasneje zamenjalo zanimanje za črno barvo. Sledilo je nekaj let konceptualističnega razmisleka, ponovne raziskave v črni barvi, v drugi polovici osemdesetih pa je začela nastajati Logarjeva najobsežnejša serija sitotiskov izjemno živih, pulzirajočih barv s krovnim naslovom Davidovi vrtovi; njihovo sporočilo je izrazito erotično, v sicer abstraktnem izbruhu v hitrem ritmu izmenjujočih se barvnih ploskev pa je vendar mogoče zaslutiti žensko figuro. Prav iz te serije je v Ringbauerjevi zbirki največ listov, med njimi pa posebej izstopa list z naslovom Atol: Modra ptica iz leta 1991. Tudi zaradi velikosti (1400 x 1003 mm) gledalca povsem zajame vrtinec strastnih, naravnost divjih barv, ki sta se jim na spodnjem in zgornjem delu pridružili večji gmoti črne. V

Ringbauerjevi zbirki je zastopano tudi zadnje obdobje Logarjevega ustvarjanja, ki ga je sam poimenoval Intermezzozoik. Umetnik je opustil bogato členjene in barvite forme in slikovno površino prekril monokromno s turkiznimi ali vijoličnimi sloji – to so podobe ponotranjenega razmisleka in izrazite senzibilnosti, v katerih zaznavamo avtorjevo iskanje dotika z davno izginulimi rodovi.9 Dve večji deli v zbirki, za kateri je slikar izbral turkizno barvo, odlično zastopata zadnje kontemplativno obdobje Logarjeve ustvarjalnosti.

Lojze Logar Atol. Modra ptica sitotisk 1991

Lojze Logar je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost diplomiral leta 1968, leta 1970 je končal specialko pri prof. Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku, leta 1974 pa je kot štipendist DAAD bival v Berlinu. 7 Slika žal ni niti signirana niti datirana. 8 Logarja številni pisci postavljajo v okvir »ljubljanske grafične šole«, in sicer ga uvrščajo v generacijo, ki je ustvarjala po letu 1970. Glej med drugim: Elena ALČEVA, Ljubljanska grafična šola, Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945. Pojmi, gibanja, skupine, težnje, Ljubljana 2009, str. 170. 9 Franc OBAL, Lojze Logar, v: Lojze Logar, Grafike, slike, risbe 1968–1998 (razstavni katalog, brez paginacije), Murka Sobota 1998; Zoran KRŽIŠNIK, Intermezzoik, v: Lojze Logar, Intermezzozoik, Ljubljana 1996 (razstavni katalog, brez paginacije). 6

Drugi prekmurski avtorji

Rudi Ringbauer skrbno neguje stike z rodnim Prekmurjem in zvesto spremlja tamkajšnje likovno dogajanje. Poleg Lojzeta Logarja so v njegovi zbirki zastopani tako rekoč vsi prekmurski slikarji druge polovice 20. stoletja. Pridobil si je grafične mape, ki so v letih 1982, 1986 in 1990 izšle v založbi soboške galerije, njihov namen pa je bil celovito predstaviti ustvarjalno moč pomurskega prostora.10 K trem zgoraj navedenim je potrebno prišteti še mapo, ki sta jo sestavila Lojze Logar s sitotiski in Kajetan Kovič s poezijo, ter mapo, v kateri so grafike Mire Ostojič in verzi Ferija Lainščka (2001). Sitotiski Sandija Červeka in Marjana Gumilara so združeni v mapo, ki jo je leta 1988 izdal Pokrajinski muzej Ptuj pod uredništvom kustosa Janeza Balažica.

Rudi Ringbauer skrbno neguje stike z rodnim

Poleg grafičnih listov, ki sestavljajo mape, so v Ringbauerjevi zbirki še številne druge grafike prekmurskih avtorjev, izpostavljamo zlasti izjemnega lesorezca Štefana Galiča (1944–1997). Galič je v teksturi odtisa z minuciozno obravnavo drobnih vrezov in barvnih lis dosegel vrhunec v osemdesetih letih v seriji Zapisi, ki so ji v devetdesetih sledili Fosili. Sloji barve vibrirajo v gledalčevih očeh kot v nekakšni viziji, ki je povsem osvobojena materije, na odtisu pa so pomembna tudi polja beline, ki priklicujejo nove oblike in ustvarjajo vtis lebdenja.11 Dva avtorja sta v zbirki zastopana tudi s slikami. Štefan Hauko (roj. 1935) je restavrator in slikar, eden redkih v Sloveniji, ki se je približal nadrealizmu, ob tem pa motivno ostajal pri prekmurski pokrajini in spominih na otroštvo ter kmečko okolje, v katerem je odraščal. Bil je član umetniške skupine DHLM (Jože Denko, Štefan Hauko, Lojze Logar in Franc Mesarič), prve organizirane umetniške skupine v Prekmurju, ki sicer ni imela enovitega programa, se je pa na široko odprla novim likovnim tokovom in samozavestno vključila Prekmurje v slovenski likovni prostor. Štirje slikarji so skupaj razstavljali med letoma 1970 in 1974.12 V dveh slikarskih delih iz Ringbauerjeve zbirke, ki sta narejeni v tradicionalni tehniki jajčne tempere, se je Hauko posvetil detajlnemu pogledu v čudežni svet močvirskih travišč. Fotorealistična odslikava travnih bilk se izmenjuje s predmetno neprepoznavnimi ploskovitimi nanosi barve. Ploskovitost korespondira z vabljivimi prodori v globino, naslov ene od slik Samotna pot v močvirje (1986) pa gledalca še dodatno prepriča o privlačnem in hkrati strašljivem svetu, kjer se korak lahko vsak hip usodno pogrezne. Za generacijo mlajši Sandi Červek (roj. 1960) je zaslovel s črnimi slikami, ki jih ustvarja z brazdanjem barvne tvarine v premišljenih radialno potekajočih linijah. V drobne brazde se lovi svetloba, ki se odbija nazaj v prostor gledalca, ta pa s premikanjem in menjavanjem zornega

Prekmurjem in zvesto spremlja tamkajšnje likovno dogajanje. Poleg Lojzeta Logarja so v njegovi zbirki zastopani tako rekoč vsi prekmurski slikarji druge polovice 20. stoletja.

Štefan Galič Fosil FX barvni lesorez brez datacije

kota vstopa v polje podobe in njenih vrtinčastih svetlobnih lijakov. Janez Balažic je o Červekovih črnih slikah pisal kot o »čarovnilu« in njihove svetlobne učinke primerjal z magično močjo zlatih diskov na bizantinskih ikonah, ki vibrirajo svetlobo ob stiku s pogledom vernika.13 Ena takšnih podob je našla svoje mesto tudi v Ringbauerjevi zbirki.

Leta 1982 so v skupno mapo združili grafike Iva Bošnjakovića, Zoltana Gaborja, Štefana Hauka, Štefana Galiča, Jožeta Horvata-Jakija, Lojzeta Logarja, Franca Mesariča in Boruta Vilda. V letu 1986 so grafično mapo napolnili: Ivo Bošnjaković, Sandi Červek, Jože Denko, Zoltan Gabor, Štefan Galič, Zlatko Gnezda, Marjan Gumilar, Štefan Hauko, Jože Horvat-Jaki, Zdenko Huzjan, Lojze Logar, Ignac Meden, Franc Mesarič, Vladimir Potočnik in Borut Vild. V mapi iz leta 1990 so zloženi listi: Sandija Červeka, Jožeta Denka, Štefana Galiča, Marjana Gumilarja, Zdenka Huzjana, Lojzeta Logarja, Ignaca Medena, Franca Mesariča, Mirka Rajnarja in Boruta Vilda. Vsi grafični listi v naštetih mapah so izdelani v sitotisku. 11 Aleksander BASSIN, Štefan Galič (1944–1997), v: Štefan Galič (1944– 1997), (ur. Janez Balažic), Murska Sobota 1999, str. 24; Janez BALAŽIC, Slikovno polje je potrebno obdelati do stopnje vidnega, v: Štefan Galič (1944–1997), (ur. Janez Balažic), Murska Sobota 1999, str. 86. 12 Več o skupini: Mitja VISOČNIK, DHLM – deset let pozneje, Maribor 1985 (razstavni katalog); Robert INHOF, Prekmursko slikarstvo 20. stoletja, v: Stalna razstava. Pokrajinski muzej Murska Sobota (ur. Janez Balažic in Branko Kerman), Murska Sobota 1997, str. 315–316; Natalija CIGUT, Skupina DHLM, Maribor 2017 (tipkopis magistrskega dela na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru). 13 Janez BALAŽIC, Zven podobe, v: Janez BALAŽIC, Zveni podob. Izbrani pogledi na prekmursko umetnost, Murska Sobota 2015, str. 88. 10

Ljubljanska grafična šola

Z današnje perspektive si težko predstavljamo, kako zanimiva je bila trgovina z umetninami, ki jo je v kletni pasaži v letu 1971 zgrajenega trgovskega centra na današnjem Trgu republike (prvotno Trgu revolucije) uredila Mladinska knjiga.

Ljubljanska grafična šola je fenomen, s katerim se slovenska likovna ustvarjalnost upravičeno postavlja pred svetovno javnostjo. Vezana je na ustanovitev likovne akademije v Ljubljani takoj po drugi vojni in na ljubljanski grafični bienale, zagotovo eno najbolj uspelih likovnih prireditev v Sloveniji, ki brez prekinitve deluje že od leta 1955; bistvene so bile tudi povezave s Parizom in tamkajšnjimi ateljeji (še posebej z ateljejem Johnnyja Friedlaenderja), kamor so zahajali tudi slovenski umetniki – štipendisti sklada Moše Pijade. Čeprav oznaka »ljubljanska grafična šola« ni povsem natančno definirana, jo povezujemo z najpomembnejšimi slovenskimi grafiki, ki so redno sodelovali na ljubljanskem bienalu in od katerih so bili številni tudi profesorji na akademiji. Mnogi so bili za svoje grafično delo nagrajeni tudi na pomembnih likovnih prireditvah v tujini; v petdesetih in šestdesetih letih je bil poleg beneškega bienala prestižnega pomena na primer bienale v Sao Paulu v Braziliji.14 Grafika se je priljubila tudi slovenskim zbiralcem, pri čemer je poleg likovnih odlik svojo vlogo zagotovo odigrala tudi razmeroma dostopna cena. Z današnje perspektive si težko predstavljamo, kako zanimiva je bila trgovina z umetninami, ki jo je v kletni pasaži v letu 1971 zgrajenega trgovskega centra na današnjem Trgu republike (prvotno Trgu revolucije) uredila Mladinska knjiga. Trgovino z umetninami so imenovali Labirint, imela je veliko obiskovalcev, v njej pa so prirejali tudi manjše razstave. V Labirint je redno zahajal tudi Rudi Ringbauer. Sodniška plača ni dovoljevala razkošnih nakupov, lahko pa si je privoščil posamične grafične liste. Med avtorji, ki jih smemo uvrstiti v »ljubljansko grafično šolo«, v njegovi zbirki naštejemo: Andreja Ajdiča, Zvesta Apolonija, Janeza Boljko, Bogdana Borčiča, Jožeta Ciuho, Rika Debenjaka, Vladimirja Makuca, Kiarja Meška in Franceta Slano. Ringbauer dveh del Božidarja Jakca sicer ni kupil v Labirintu, prav tako ne Miheličevih Potujočih kurentov. Vsak od naštetih grafikov je v Ringbauerjevi zbirki zastopan z enim, nekateri tudi z dvema ali tremi listi. V bližino avtorjev »ljubljanske grafične šole« bi smeli uvrstiti tri dela Jiřija Anderleta (roj. 1936), češkega slikarja in grafika, ki je na ljubljanskem bienalu leta 1969 prejel drugo nagrado in leta 1981 Grand Prix, pa tudi na drugih mednarodnih likovnih prireditvah je pobiral visoka priznanja. Anderletovo grafično delo, ki pogosto preseže čisti grafični odtis, odlikuje tehnična briljanca, vsebinsko pa prepričuje s simbolizmom in z reminiscencami na secesijo.15 V Ljubljani je bil priljubljen avtor in tudi Ringbauer se ni mogel upreti šarmu njegove figuralike z nostalgičnim nadihom. Posebno mesto v Ringbauerjevi zbirki ima serija sitotiskov Janeza Bernika (1933–2016), ki jo je izdal pri založbi

Mladinska knjiga leta 1976. Grafična mapa je ob izidu vzbudila veliko pozornost, bila pa je tudi draga. Rudi Ringbauer si je ni mogel privoščiti, a svoje je naredila inflacija in po nekaj letih so Ringbauerju v galeriji Labirint nabrali liste z različnim oštevilčenjem, ki so ostali, potem ko so grafike prodajali ne le kot celotno serijo, pač pa tudi po kosih. Nastala je mapa, ki sicer ni zložena čisto po pravilih in ima enajst listov; brez dvoma gre za pomembnejši del Ringbauerjeve zbirke. V sedemdesetih se je Bernik posvečal tudi poeziji in leta 1977 je Mladinska knjiga v sodelovanju z založbama Mladost v Zagrebu in Aldus Books v Londonu izdala še knjigo Bernikovih risb in poezije z naslovom Črte,16 ki jo je Ringbauer kupil kot skorajda obvezno prilogo mapi. Bernika so v tem obdobju prevzeli novi ikonografski motivi, v ospredju je bil kruh v alternativi s kamnom, kar je Jure Mikuž povezal v eksistencialno neločljiv par.17 Kamen in Kruh se imenujeta dve od grafik v mapi, na katerih opazujemo vizualno tako rekoč identično gmoto v obliki hlebca, njeno materialnost pa določi šele naslov; Kamen za kruh je tudi naslov ene od pesmi v Bernikovih Črtah. O Francetu Miheliču in njegovem uspehu na bienalu v Sao Paulu glej: Marjeta CIGLENEČKI, “… new content will require an appropriate form …”. The Slovene Painter and Graphic Artist France Mihelič (1907–1998). MODOS. Revista de História da Arte. Campinas, 2017, l. 1, št.3, str. 26–46. Dostopna na: http://www.publionline.iar. unicamp.br/index.php/mod/article/view/864. 15 Heinz NEIDEL, Anderle, Jiři, v: Saur Allgemeines Künstler-Lexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, München-Leipzig 1992, str. 357–358. 16 Janez BERNIK, Črte, Ljubljana 1977. 17 Jure MIKUŽ, Bernik's Stone – Bread, v: Janez Bernik (ur. Zoran Kržišnik), New York-London 1984, str. 130–140. 14

Simon Fras

Presenečenje v zbirki je pet velikih študijskih risb Simona Frasa (1874–1942). Fras, po rodu iz Rošnje blizu Starš, je prvi risarski poduk prejel v Mariboru pri Francu Gorniku, izobraževanje pa je nadaljeval v Gradcu pri Wilhelmu Langerju (1893–1894) in študiral na akademiji v Münchnu pri Gabrielu von Hacklu (1897–1899). Med letoma 1900 in 1904 je bil asistent za risanje na mariborski realni gimnaziji, kasneje pa je učil na realki v Gradcu. Leta 1908 se je preselil v Slivnico pri Mariboru. Uveljavil se je kot slikar in restavrator, njegovo ime pa se redko omenja v strokovni literaturi. Znano je, da je slikal v cerkvah v Homcu pri Slovenj Gradcu (1901), v Belih Vodah pri Šoštanju (1908), v Leskovcu v Halozah (1909), v Šmartnem pri Slovenj Gradcu (1911), v Cirkovcah (1909), Staršah (1922) in v Kostrivnici (1926). S slikami je opremljal tudi kapelice: v Vitanju (1910), v Loki pri Staršah, v Prepoljah in Zlatoličju (verjetno ok. 1922), v Lovrencu na Dravskem polju, v Brezuli pri Hočah in Podovi (vse 1927) in v Zgornji Kungoti (1933). Ukvarjal se je tudi s slikanjem gledaliških kuliserij in očitno se je že v študentskih časih v Münchnu posvečal fotografiji.18 Ohranjene poslikave predstavljajo Frasa kot slikarja, ki je nadaljeval baročno tradicijo, prepoznavne so tudi prvine nazarenskega slikarstva, avtor pa si je prizadeval, da bi kompozicije delovale razgibano in dramatično. Od petih velikih figuralnih risb iz Ringbauerjeve zbirke so vsaj štiri zanesljivo še akademijsko delo. Dve predstavljata starca, razgaljenega v zgornjem delu telesa in z draperijo

Simon Fras moški akt risba s kredo brez datacije

Simon Fras je zanimiv ustvarjalec, ki si zasluži podrobnejšo raziskavo. Sodi v skupino v tujini izobraženih umetnikov, ki so se po vrnitvi v domače kraje prilagodili naročniškemu potencialu okolja; izzivi niso bili posebej inspirativni in njihova ustvarjalnost je polagoma izgubljala svežino.

okrog ledij in nog. Na prvi risbi ga opazujemo frontalno, ko se z desnico opira na koleno, bradat obraz je nagnjen navzdol, pogled pa sledi nagibu glave. Na drugi risbi isti model opazujemo s hrbta. Postavljen je v pozo berača; z levico se opira na palico, desno dlan steguje v priprošnji. Naslednji dve risbi predstavljata mlajšega moškega v pogledu od spredaj. Prav tako je razgaljen in ogrnjen z draperijo okrog ledij, z desnico pa se opira na palico. Upodobljen je do bokov, a v spodnjem delu risba v obeh primerih ni povsem dokončana; kljub temu se je slikar suvereno podpisal desno zgoraj. Na še eni risbi opazujemo dečka v praznični obleki, ki kleči na stolu in se z rokama opira na naslonjalo. Figura deluje nekoliko togo in ne sledi povsem sproščeni dečkovi drži. Simon Fras je zanimiv ustvarjalec, ki si zasluži podrobnejšo raziskavo. Sodi v skupino v tujini izobraženih umetnikov, ki so se po vrnitvi v domače kraje prilagodili naročniškemu potencialu okolja; izzivi niso bili posebej inspirativni in njihova ustvarjalnost je polagoma izgubljala svežino. Primož Lampič ga je odkril kot fotografa in izpostavil koloriran črno-bel diapozitiv z upodobitvijo ženskega akta, ki ga opredeljuje kot pionirskega v slovenski fotografiji in tudi kot izvrstno delo nasploh.19

Primož LAMPIČ, Golo telo v slovenski fotografiji, v: Akt na Slovenskem, III – Fotografija (ur. Nina Pirnat Spahić), Ljubljana 2001 (razstavni katalog), str. 13, 53, 181; Primož LAMPIČ, Fras, Simon, v: Saur Allgemeines Künstler-Lexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 44, München-Leipzig 2005, str. 181. Polona VIDMAR, Cerkev sv. Janeza v Staršah, v: Starše (ur. Saša Radovanovič), Maribor 2004, str. 83–84; Polona VIDMAR, Sakralni spomeniki v občini Starše, v: Zbornik občine Starše. Starše skozi čas (ur. Sašo Radovanovič), Maribor 2010, str. 146. 19 LAMPIČ 2001 (op. 18), str. 53; LAMPIČ 2005 (op. 18), str. 181; Primož LAMPIČ, Svetloba kot barva. Obarvana in barvna fotografija ter barvni tisk na Slovenskem od začetkov do leta 1945, Ljubljana 2015. str. 46–48, 340– 341. Zahvaljujem se zgodovinarju in zbiralcu Francu Golobu s Ptuja za prvo opozorilo na pomen Simona Frasa. Golob, ki ima odlično zbirko razglednic, hrani reklamno sporočilo trgovine s fotomaterialom iz Prage, naslovljeno na Simona Frasa v Slivnici. V Golobovi zbirki razglednic je tudi Frasova veduta ptujskega dominikanskega samostana, ki jo je kopiral po znani litografiji Alojza Kasimira, gre pa za neobičajno kombinacijo fotografije in risbe; Simon Fras se je na razglednico tudi podpisal, in sicer: Simon Frass. 18

Mariborski avtorji Mariborski avtorji so v Ringbaurjevi zbirki številčno bolj skromno zastopani, med njimi pa kaže izpostaviti tri. Dve mariborski veduti Bojana Golije (1932–2014) v linorezu sta majhnega formata, sta pa značilni deli grafika, ki je bil dolgo dokaj prezrt in ga je javnosti celovito predstavila šele retrospektiva v Umetnostni galeriji leta 2017. Prav v linorezu je bil Golija velik mojster; na njegov opus je poleg študija pri Božidarju Jakcu odločilno vplivala izkušnja polletnega študijskega bivanja na Japonskem.20 V linorezu je razvil tančine, ki za to tehniko niso značilne in spominjajo na prefinjenost japonskega barvnega lesoreza. Z grafiko se je ukvarjal tudi Bogdan Čobal (roj. 1942). Med drugim je v poznih šestdesetih delal v tehniki litografije in barvne litografije, s pomočjo katere je v sozvočju s takrat tudi pri nas prisotnim eksistencializmom izpovedoval svoj strah pred napovedujočo se atomsko kataklizmo; sam je kompozicije pojasnjeval tudi z vprašanjem reda in nereda ter njune soodvisnosti.21 Iz tega ciklusa v temačnih rjavih tonih sta tudi dva lista v Ringbauerjevi zbirki. Najmlajši med mariborskimi avtorji v Ringbauerjevi zbirki je Samuel Grajfoner (roj. 1962). Zastopan je z velikim lesorezom

Maribor nikoli ni bil ovrednoten kot središče grafičnega ustvarjanja, kar ne odraža realnega stanja. Ključne osebnosti mariborske grafične produkcije so prav Golija, Čobal in Grajfoner, vsi profesorji na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. (ok. 1989), na katerem so upodobljene roke v različnih pozicijah. Lesorez je nastal še v študijskem obdobju, se pa v njem zrcali Grajfonerjev jasno profiliran odnos do risbe, ki jo razume kot temelj za grafično delo. V študentskih letih je upodabljal figuro ali njene dele v ekspresivnih povečavah posameznih detajlov, pri tem pa ostro zamejeval črne od belih ploskev.22 Roke na izbranem lesorezu so stilizirane, v njih pa prepoznavamo različna čustvena stanja. Grajfoner je v naslednjih letih razvil svojstven pristop h klasičnim tehnikam globokega tiska; njegove odtise odlikuje močno reliefna tekstura, ki je posledica izrazito globokih vrezov v matrico. Prištevamo ga k najmlajši generaciji »ljubljanske grafične šole«, bi pa kazalo podrobneje raziskati grafično

ustvarjanje tudi v Mariboru. Maribor nikoli ni bil ovrednoten kot središče grafičnega ustvarjanja, kar ne odraža realnega stanja. Ključne osebnosti mariborske grafične produkcije so prav Golija, Čobal in Grajfoner, vsi profesorji na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Prav na tej izobraževalni ustanovi, ki je zaživela leta 1961 kot dvoletna Pedagoška akademija in se nato leta 1986 razširila v Pedagoško fakulteto s štiriletnim študijskim programom, ima delo v grafičnem ateljeju pomembno vlogo pri študiju likovne pedagogike. Za sodobno opremo ateljeja v novi stavbi, ki je bila dograjena leta 1979, se je posebej zavzel Bojan Golija, njegovo skrb za tehnološko usposobljenost ateljeja pa je zavzeto prevzel Grajfoner.23

Več o Bojanu Goliji: Bojan Golija (ur. Breda Kolar Sluga, Gaja Golija in Jure Kirbiš), Maribor 2017 (razstavni katalog). 21 Mario BERDIČ, Pregled likovne ustvarjalnosti (1967–2002), v: Bogdan Čobal (ur. Mario Berdič), Maribor 2002 (razstavni katalog). 22 Meta GABRŠEK PROSENC, »Črno je ekstremna zamejitev bele in torej njena najbolj dosledna definicija glede na prostor«, v: Samuel Grajfoner. Pregledna razstava grafik in risb 1989–2000, Ljubljana 2000 (razstavni katalog), str. 10–11. 23 Marjeta CIGLENEČKI, O izobraževanju na področju likovne umetnosti in o ustanavljanju Akademije za umetnosti na Univerzi v Mariboru, v: Oddelek za likovno umetnost, 2, Maribor 2008 (razstavni katalog, brez paginacije); Marjeta CIGLENEČKI, Podobe rektorata. Razstava ob 1. univerzitetnem grafičnem natečaju, v: 1. univerzitetni grafični natečaj, Maribor 2009 (razstavni katalog), str. 10. 20

Ptujski slikarji Pravzaprav je nepričakovano, da ptujski ustvarjalci predstavljajo manjši del Ringbauerjeve zbirke; nedvomno je bila njegova zbirateljska strast usmerjena predvsem v Prekmurje. Ob koncu šestdesetih let so politično vrenje in študentski protesti zajeli Evropo in segli tudi v Ljubljano in druge jugoslovanske prestolnice, a ves ta nemir ni dosegel manjših slovenskih krajev, kakršen je bil Ptuj. V umetniškem smislu pa je bil takratni Ptuj živahen. V letu 1968 je umrl Jan Oeltjen (1880–1968), slikar nemškega porekla, ki se je preselil na Ptuj in v Haloze leta 1931 skupaj s soprogo Elzo Kasimir Oeltjen (1887–1944), prav tako umetnico in po rodu Ptujčanko. Oeltjenovega severnjaškega ekspresionizma24 slovenski likovni kritiki sprva niso razumeli, so ga pa izjemno spoštovali drugi slikarji in imel je tudi nekaj rednih kupcev svojih slik. V Ringbauerjevi zbirki je nekaj Oeltjenovih grafik, še več jih je skupaj z risbami doniral ptujskemu muzeju, podobno velja za barvne litografije Luigija Kasimira (1881–1962), Oeltjenovega svaka, in njegove soproge Tanne Hoernes (1887–1972). Opozoriti kaže na nekaj lesorezov Leopolda Wallnerja (1910–1944) z vedutami Celja, Ptuja in Haloz iz tridesetih in štiridesetih let.25 Za Wallnerja je značilna nekoliko trda poteza, ki je osnova za krepko, stabilno kompozicijsko zasnovo. Našteta dela pričajo o ptujski ustvarjalnosti iz obdobja pred koncem druge vojne, ob Ringbauerjevem prihodu na Ptuj pa sta v mestu ustvarjala Janez Mežan (1897–1972) in Albin Lugarič (1927–2014), pa tudi nekaj drugod živečih slikarjev je ohranjalo vezi s Ptujem, kjer so bili rojeni ali so bili z mestom povezani kako drugače, denimo Janez Šibila (1919–2017) in Marjan Remec (1937–2009). V Ringbauerjevi zbirki je Remčev akvarel z zanj značilno

Lugaričeve zime so naslikane v prevladujočih hladnih modrinah, vendar izpod snežne odeje prosevajo madeži rumeno rjave zemlje, pogosto zasledimo tudi rdečkaste barvne lise, kar v podobo vnaša toplino; Lugaričeve zime prikazujejo čas, ko se zima umika pomladi.

Ringbauerjeva zbirka na svojstven način odpira nove poglede na likovno življenje tako v Prekmurju, ki je ostajalo v jedru zbirateljeve pozornosti, kot na Ptuju, mestu Ringbauerjevega bivanja in službovanja.

njem obdobju posveča geometrijski abstrakciji, utemeljeni zlasti na krožnih formah, pri čemer uporablja akrilne barve in sega po velikih formatih.28 Rudi Ringbauer pa občuduje zlasti Božičeve akvarele. Božič v akvarelih krajinske motive bolj ali manj abstrahira, pogosto motiva niti ne slutimo več. Lisam vodnih barv dovoljuje, da se med sabo spajajo in ustvarjajo nove naključne barvne kombinacije, po vzoru velikega Cézanna pa med barvnimi ploskvami pušča tudi beline, ki prispevajo k bleščavi kompozicije.

V Ringbauerjevi zbirki ni fotografij z izjemo treh del Stojana Kerblerja (roj. 1938). Dve sodita v železni repertoar Kerblerjevih najbolj znanih kompozicij (Deklica iz Haloz, 1972; Deklica 3, 1976), tretja pa je manj znana fotografija iz serije kvadratnega formata, ki jo je Stojan Kerbler posnel po naročilu za publikacijo Drava 2001, v kateri so zbrana strokovna besedila, povezana z reko Dravo, založil pa jo je ptujski Rotary klub, katerega član je tudi Stojan Kerbler. V nasprotju s pričakovanji je Kerbler ob tej priložnosti fotografiral s fotoaparatom Hasselblad, kvadratni format (6 x 6) pa je zahteval centralno kompoStojan Kerbler zicijo. Za motiv si je izbral rečni prod; na rečnih Ljubezen prodiščih je sledil mehkim oblikam kamnov, ki jih črno-bela fotografija 2001 je izlizala reka, medtem ko so travne bilke ponujale kontrastne ostre linije. Sprostila pa se je tudi fotografova domišljija. Drug proti drugemu zasukana podolgovata kamna, eden svetel in malce večji, drugi manjši in pisan, sta ga spomnila na ljubezenski par. Da je kompozicija popolnejša in vsebina povednejša, je ob njuno stičišče priložil še kamenfantastično krajino (1987), ki jo je pravkar zadela nenavaček srčaste oblike.29 dna intenzivno modra krogla in zdrobila zemeljsko površino. Remec je bil izjemen akvarelist, ki je zmogel precizno zamejiti barvne nanose, njegova bujna domišljija pa je bila ///// v sorodu z znanstveno fantastiko, ki ji je pripadal njegov brat, pisatelj Miha Remec, pa tudi Marjan je napisal nekaj Kako vrednotiti likovno zbirko Rudija Ringbauerja? Čeprav znanstveno-fantastičnih besedil.26 V zbirki so še Mežanov se je zbiralec večkrat predstavil javnosti z izborom iz svoje akvarel in nekaj del Albina Lugariča, med njimi zanimiva kolekcije, je šele podroben popis razkril vse njene odlike figura sedeče ženske pri luščenju koruze (akvarel, 1981) in posebnosti ter omogočil primerjave z drugimi znanimi in dve zimski krajini, prva v akvarelu (1990) in druga v olju zbirkami, ki so pri nas nastajale v drugi polovici 20. sto(brez datacije). Lugaričeve zime so naslikane v prevladuletja. Načeloma velja, da v nekdanji državi Jugoslaviji po jočih hladnih modrinah, vendar izpod snežne odeje proseletu 1945 ni bilo posebne pozornosti vrednega zasebnega vajo madeži rumeno rjave zemlje, pogosto zasledimo tudi zbirateljstva, kakršnega so tudi pri nas gojili nekateri prerdečkaste barvne lise, kar v podobo vnaša toplino; Lugamožnejši ljubitelji in poznavalci umetnosti pred drugo vojričeve zime prikazujejo čas, ko se zima umika pomladi.27 no in v prejšnjih stoletjih. Med drugo svetovno vojno in še bolj v letih po njej so bile številne zasebne zbirke uničene, Največ del med ptujskimi avtorji v Ringbauerjevi zbirki priizropane ali nacionalizirane in šele v zadnjem obdobju se pada avtodidaktu Andreju Božiču (roj. 1944), ki se v zad-

postopoma poglablja njihovo raziskovanje. Nov družbeni red po drugi vojni ni bil naklonjen kopičenju zasebnega premoženja, kar je veljalo tudi za kupovanje umetnin, posledično pa se ni razvil trg umetnin. Na srečo so se večje likovne zbirke oblikovale v nekaterih uspešnih podjetjih; tudi Talumova zbirka v Kidričevem sodi med bogatejše primere te vrste.30 Hvaležni smo razgledanim direktorjem, ki so z nakupi umetnin zapolnjevali in še vedno zapolnjujejo vrzeli, ki jih vse bolj boleče zaznavamo v fundusih muzejev in galerij. V slovenskih muzejih in galerijah za izpolnjevanje poslanstva glede zbiranja, ohranjanja in prezentiranja starejše in sodobne likovne produkcije stalno primanjkuje denarja, zato poklicne ustanove brez podpore iz zasebnih zbirk ne zmorejo predstaviti korektnih pregledov likovnega dogajanja pri nas. Likovne zbirke velikih podjetij so pogosto uvrščene v razstavne programe osrednjih slovenskih galerij in njihov pomen je strokovno razmeroma dobro ovrednoten. Zelo malo pozornosti pa je bilo doslej posvečene zasebnim zbiralcem posameznikom, ki so svojo zbirateljsko strast prilagajali okoliščinam in pogosto omejenim finančnim zmožnostim, pa vendar so v več desetletjih uspeli oblikovati kolekcije, ki so vredne nadrobnejše strokovne obravnave. Poglobljen vpogled v vsebino likovne zbirke Rudija Ringbauerja omogoča razumevanje lastnikove zbirateljske politike, ki ni vezana zgolj na njegovo likovno zanimanje, pač pa je odvisna tudi od prijateljskih vezi z ustvarjalci. Ringbauerjeva zbirka na svojstven način odpira nove poglede na likovno življenje tako v Prekmurju, ki je ostajalo v jedru zbirateljeve pozornosti, kot na Ptuju, mestu Ringbauerjevega bivanja in službovanja. Likovna ustvarjalnost določenega okolja se ne odraža zgolj v razstavah ter objavah strokovnih besedil in likovnih kritik; reflektira se tudi v odnosu galerijskih obiskovalcev in v selitvi umetnin iz ateljejev in razstavišč v domove ljubiteljev umetnosti. Življenje Rudija Ringbauerja, ki ga že desetletja spremljajo umetnine, je bogato. Rudi Ringbauer se zaveda tega bogastva in ga želi deliti z drugimi. V letu 2017 se je odločil, da večji del svoje zasebne zbirke podari mestu Ptuj in Galeriji mesta Ptuj, ki je bila ustanovljena v istem letu 2017, in z donacijo 300 del zagotovi osnovo za stalno galerijsko zbirko. Mesto Ptuj poklonjene umetnine hvaležno sprejema ter se zavezuje k njihovi skrbni hrambi in ustrezni strokovni obravnavi.

Bogdan Borčič, Ivo Bošnjaković, Andrej Božič, Jože Centa, Jože Ciuha, Sandi Červek, Bogdan Čobal, Ivan Čobal, Riko Debenjak, Jože Denko, Igor Dolenc, Dušan Fišer, Jože Foltin, Jernej Forbici, Simon Fras, Zoltan Gabor, Štefan Galič, Sead Gavranović, Zlatko Gnezda, Bojan Golija, Endre Gönter, Samuel Grajfoner, Marjan Gumilar, Štefan Hauko, Goran Horvat, Jože Horvat Jaki, Zdenko Huzjan, M. I. Ivanov, Stane Jagodič, Božidar Jakac, Iztok Just, Luigi Kasimir, Stojan Kerbler, Suzana Kiraly Moss, Lojze Kirbiš, Bor Knežević, Ištvan Kovač, Feri Lajnšček, Lojze Logar, Albin Lugarič, Vladimir Makuc, Ignac Meden, Srečko Merklin, Franc Mesarič, Kiar Meško, Janez Mežan, France Mihelič, Marija Mir Milošič, Boris Miočinović, Kole Mišev, Edo Murtić, Polde Oblak, Jan Oeltjen, Caetherina Ognoletto, Mira Ostojič, Julij Ošlovnik, Vojko Pogačar, Vlado Potočnik, Gianni Raffaelli, Mirko Rajnar, Marjan Remec, Anton Repnik, Vlado Sagadin, France Slana, Solaris, Lojze Spacal, Arpad Šalamon, Rozina Šebetič, Jože Šubic, Oliver Tihi, Lojze Veberič, Borut Vild, Melita Vovk, Leopold Wallner, Karel Zelenko, Jože Zrim. Nekaj del brez signature do natisa razstavnega kataloga še ni bilo prepoznanih oz. atribuiranih. Za najpopolnejši pregled Oeltjenove grafike glej: Jan Oeltjen. 1880–1968. Das druckgraphische Werk (ur. Ewald Gäßler, Luise in Lür Steffens), Oldenburg 1997. O pomenu grafikov iz rodbine Kasimir-Oeltjen glej tudi: Andrej SMREKAR, Prvi listi. Začetki umetniške grafike na Slovenskem. 1900– 1920, v: Prvi listi. Začetki umetniške grafike na Slovenskem. 1900–1920 (ur. Andrej Smrekar), Ljubljana-Maribor (razstavni katalog), str. 15–17. 25 O Wallnerju in kulturnem življenju na Ptuju med okupacijo: Irena MAVRIČŽIŽEK, Kulturno življenje na Ptuju med okupacijo, Časopis za zgodovino in narodopisje, 87/52, št. 4, 2016, str. 38–62. 26 Več o Marjanu Remcu: Ida Brišnik & Marjan Remec. Tako blizu – tako daleč (ur. Andreja Borin), Maribor 2011 (razstavni katalog). 27 Marjeta CIGLENEČKI, Albin Lugarič (1927–2014). Iz umetnikove zapuščine, v: Albin Lugarič (1927–2014). Iz umetnikove zapuščine (ur. Marjeta Ciglenečki), Ptuj 2016 (razstavni katalog), str. 21. 28 Irma BRODNJAK, Inventura, v: Inventura. Sodobna likovna produkcija ptujskih ustvarjalcev (ur. Irma Brodnjak), Ptuj 2017 (razstavni katalog), str. 10, 16. 29 Marjeta CIGLENEČKI, Fotografija Stojana Kerblerja, v: Drava 2001 (ur. Ivan Meško), Ptuj 2001, str. 75. 30 Več o Talumovi zbirki: Zbirka Talum, Ljubljana 2002 (razstavni katalog). 24

V likovni zbirki Rudija Ringbauerja so zastopani naslednji avtorji (po abecedi): Andrej Ajdič, Jovan Alebić, Jiři Anderle, Zvest Apollonio, Milan Balažic, Janez Bernik, Marin Berovič, Janez Boljka,

Summary

an excellent wood-cutter, Štefan Hauko (born 1935), his surrealistic approach rare in Slovenia, and Sandi Červek (born 1960), well-known for his fascinating black paintings that reflect light, should be exposed.

Rudi Ringbauer (born 1931, Murska Sobota), a well-known culture personality, settled in Ptuj in 1965 and was in 1968 elected as a judge to the Ptuj court. During his formative years as a student, he was one of the editors of Bruc (Firstyear Student, 1963), a satirical newspaper that was very critical toward the authorities at the time - the newspaper was confiscated and the writers, including Rudi Ringbauer, were put in prison. Later, he wrote aphorisms and published them in four books (1993, 2000, 2003 and 2014), he also published a book of essays in 2011. In 1994, he was awarded for his literary work from the Ptuj municipality with an Oljenka (the so-called Oil Lamp) and in 2014 with Velika oljenka (the so called Big Oil Lamp), while the Slovene Judge Society awarded Rudi Ringbauer for his judiciary work in 1989.

There are quite some examples of the so-called “Ljubljana Graphic School” to be mentioned in the setting of the Ringbauer collection. This phenomenon relates to the establishment of the Academy of Fine Arts in Ljubljana in 1945, the Ljubljana Biennial of Graphic Arts being organized continuously from 1955 on, and with close contact with the so-called “Paris School”. The most precious part of the Ringbauer’s collection is a map of graphics by Janez Bernik (1933–2016) published by Mladinska knjiga in 1976.

Rudi Ringbauer has as well been collecting works of art and presented selections from his private collection several times. In 2013, he donated 83 graphics and paintings made by Lojze Logar to Krajinski Park Goričko (Goričko Regional Park) in order to form a presentation of modern art at the Grad castle. In the same year, Ringbauer donated 23 drawings and graphics from members of the art family Kasimir-Oeltjen to the Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož (Ptuj-Ormož Regional Museum). In 2017, a detailed inventory of the Rudi Ringbauer’s collection was made: 432 units appeared on the list. Most of them are graphics, however, drawings, watercolours, and paintings are listed as well. Graphics, drawings, and three paintings made by Lojze Logar (1944–2014), one of the pioneers of Slovene pop-art, represent a great deal of the collection. Logar and Ringabuer were close friends from their days as students until Logar’s death. Logar gave some drawings and paintings to his friend as a gift and initiated Ringbauer’s passion for collecting works of art. Present in Ringbauer’s collection are Logar’s works from all his periods; Logar’s earliest works are of special importance as they are rare in Slovene galleries. Another focus in Ringbauer’s collection are authors from Prekmurje, the region where Ringbauer was born and with which he is still in close contact. The graphic maps published by the Murska Sobota gallery in 1982, 1986, and 1990 are part of the collection as well as a lot of other graphics and some paintings by Prekmurje artists; Štefan Galič (1944–1997),

The “Ljubljana Graphic School” is known worldwide, on the other hand, graphic production in Maribor has been scarcely researched. Some graphics by Bojan Golija (1932–2014), Bogdan Čobal (born in 1942), and Samuel Grajfoner (born in 1962), who present key personalities in graphic production in Maribor, are part of Ringbauer’s collection as well. Rudi Ringbauer acquired quite some works of art originating from Ptuj, however, the works of art made by Ptuj artists are not a prevailing part of his collection. There are some woodcuts and lithographs by the members of the Kasimir-Oeltjen family, the names Leopold Wallner (1910–1944), Janez Mežan (1897–1972), Albin Lugarič (1927–2014), and Marjan Remec (1937–2009) appear, too. The most numerous are watercolours by Andrej Božič (born in 1944), an autodidact and a close friend of Ringbauer. The only photographer presented in the collection is Stojan Kerbler (born in 1938), a master of highest value living in Ptuj. Private art collections from the second half of the 20th century have yet to be researched in Slovenia. It is supposed that collecting artworks during a socialist regime was not an activity worthy of attention. Such an opinion, however, only partially correlates with reality. While it is true that most people that had inclinations toward art were limited in being able to purchase works of art to a certain extent, however, the example of Rudi Ringbauer persuades us that a close friendship with artists as well as adapting wishes to financial and other possibilities could result in a successful collection. In 2017, Rudi Ringbauer decided to donate most of his collection to the town of Ptuj to form a basis for a permanent fund of artworks in the Ptuj City Gallery, which was established in the same year. The city accepted his donation with gratitude and obligates itself to treat the artworks from the Rudi Ringbauer collection professionally.

Ljubljanska grafična šola Lea Lampret Termin »ljubljanska grafična šola« povezuje skupino slovenskih umetnikov, ki so v drugi polovici 20. stoletja ustvarjali v grafiki in si prizadevali za razvoj sodobnih grafičnih tehnik tako na slovenski, kakor tudi na širši evropski umetnostni sceni. Izraz »ljubljanska grafična šola« seveda ne predstavlja dejanske šole, pač pa sorodna umetnostna prizadevanja široke skupine umetnikov več generacij, ki so svoj umetniški izraz ambiciozno usmerili v grafiko. Grafika je dolgo veljala za degradirano umetnostno tehniko, predvsem zaradi reprodukcijske narave, ljubljanski grafiki pa so se zavzeli za njeno uveljavitev. Pri tem so imeli jasen namen, da grafiko kot umetniški medij dovršijo tudi na virtuozni tehnično-obrtni ravni.1 Začetke ljubljanske grafične šole je težko zamejiti, a med ključne pogoje za njen razvoj zagotovo sodi leta 1945 ustanovljena Akademija za upodabljajočo umetnost (kasneje Akademija za likovno umetnost) v Ljubljani, ki je omogočila šolanje umetnikov na domačih tleh. Visoko cenjen grafik je bil tudi prvi rektor akademije, slikar Božidar Jakac, ki je veliko prispeval k povečanemu zanimanju za grafične tehnike med prvimi ljubljanskimi študenti. Ob njem so veščine grafičnih tehnik na akademiji razvijali še trije ključni slovenski grafiki: France Mihelič, Riko Debenjak in Marjan Pogačnik.2 Tudi v Ringbauerjevi zbirki so zbrana dela pionirjev slovenske grafike; v naboru umanjka le Pogačnik. Pomemben vpliv na domačo umetnostno produkcijo je po vojni predstavljala tudi leta 1948 ustanovljena Moderna galerija v Ljubljani, ki se je usmerila v podporo sodobne slovenske likovne umetnosti. Pod okriljem Galerijskega sveta Narodne in Moderne galerije je bila leta 1955 organizirana prva Mednarodna grafična razstava, iz katere se je razvil ljubljanski mednarodni grafični bienale. Gre za enega najstarejših grafičnih bienalov na svetu,3 kar zgovorno priča o zanimanju za razvoj grafike pri nas. Ključni razmah ljubljanske grafične šole se je zgodil z nastopom druge generacije v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so se umetniki pričeli izrazito zanimati za barvne zmožnosti v grafiki. Avtorji, ki pripadajo tej veji ljubljanske grafične šole in so hkrati zastopani v Ringbaurejevi zbirki so: Janez Boljka, Janez Bernik, Bogdan Borčič, Jože Ciuha, Jože Horvat Jaki, Kiar Meško in Karel Zelenko; tem pa so se v zgodnjih sedemdesetih pridružili še: Zvest Apollonio, Štefan Galič,

Lojze Logar in Lojze Spacal. Skupina umetnikov te generacije je določila normative nadaljnjemu razvoju slovenske barvne grafike. V šestdesetih letih je ključna tehnika postala barvna jedkanica, ki so jo umetniki pogosto kombinirali z akvatinto; v sedemdesetih jo je nadomestila tehnika barvnega sitotiska.4 Z razmahom tako imenovane »umetnosti nove podobe« v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je popularnost grafike pričela upadati; zapletene grafične postopke so mnogi razumeli kot omejevanje spontanosti in neposrednosti umetniškega izraza. Leta 1986 je bil v Ljubljani ustanovljen Mednarodni grafični likovni center, in sicer z namenom, da bi prevzel organizacijo grafičnih bienalov, hkrati pa oživljal zanimanje za grafiko. Mlajši predstavniki ljubljanske grafične tradicije so se prilagodili sodobnim zahtevam in svoje ustvarjanje razširili na različna likovna področja,5 vključujoč nove medije. Pojem »ljubljanska grafična šola« pa ni zamrl, z njim še vedno označujemo visoko kakovostno grafično produkcijo na Slovenskem. K mlajšim predstavnikom med drugimi uvrščamo tudi Samuela Grajfonerja, ki je v Ringbauerjevi kolekciji zastopan z zgodnjim lesorezom velikih dimenzij.

Elena ALČEVA, Ljubljanska grafična šola, v: Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945, Ljubljana 2009, str. 166–171, dostopno tudi na: http:// www.pojmovnik.si/koncept/ljubljanska_graficna_sola/ (stanje dne 1. 3. 2018). 2 Zoran KRŽIŠNIK, Ljubljanska grafična šola, Ljubljana 1997, str. 9. 3 Daša ČOPI, Ljubljanski grafični bienale in njegovi začetki, dostopno na: https://artfiks.wordpress.com/2013/12/18/ljubljanski-graficni-bienale-in-njegovi-zacetki/ (stanje dne 1. 3. 2018). 4 KRŽIŠNIK 1997 (op. 2), str. 13–15. 5 ALČEVA 2009 (op. 1), str. 166–171. 1

Lojze Logar (30. 7. 1944–12. 10. 2014) Lea Lampret

Lojze Logar se je rodil leta 1944 v Mežici na Koroškem. Po končani gimnaziji, ki jo je obiskoval v Murski Soboti, se je leta 1964 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je pričel s študijem slikarstva. Po končani diplomi pri profesorju Maksimu Sedeju se je leta 1968 vpisal na grafično specialko, in sicer pri profesorjih Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. Šolanje je zaključil leta 1970 in še istega leta pričel poučevati risanje na večerni akademiji na ALU. Leta 1974 je pridobil štipendijo DAAD, ki mu je omogočila nadgrajevanje grafičnih veščin v Berlinu. Zaradi uspešne razstavne dejavnosti tako doma kot v mednarodnem prostoru je Logarju uspelo pridobiti profesuro na ALU; poučeval je grafiko in slikarstvo, leta 1993 pa je bil imenovan za prodekana akademije.1 Lojze Logar je umrl v Izoli leta 2014, star 70 let.2 Logar velja za pionirja slovenske nove figuralike, predvsem pa za mojstra grafičnih tehnik, med katerimi najbolj izstopa uporaba sitotiska. Leslie Leubbers, ena vodilnih strokovnjakinj za grafiko, je Lojzeta Logarja uvrstila na seznam 25 najpomembnejših ustvarjalcev sitotiska na svetu in s tem njegovo raziskovanje meja grafičnih tehnik postavila v najširši kontekst.3 Tudi Lojzeta Logarja uvrščamo v ljubljansko grafično šolo. Skupaj z Metko Krašovec, Gorazdom Šefranom, Jožetom Spacalom, Dragom Hrvackim, Danilom Jejčičem in Zvestom Apollonijem sodi v drugo generacijo ljubljanske grafične šole, ki je na kulturno-umetniško prizorišče vstopila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.4 Logarjeva prva dela v šestdesetih letih so nastala kot odgovor na sočasno svetovno likovno sceno, kar se odraža predvsem v pop-artističnih motivih. V zgodnjem ustvarjalnem obdobju se je vsebinsko loteval predvsem aktualnih družbenih vprašanj in kritike potrošništva. Začetnemu obdobju je sledil kratek ekskurz v konceptualno umetnost in novo figuraliko. Leta 1976 je tako na razstavi Društva slovenskih likovnih umetnikov namesto slik na stene pribil listke z napisom: Tu bi lahko razstavljal Lojze Logar.5 Sledilo je obdobje abstrakcije, v katerem se je posvetil raziskovanju minimali-

stičnega likovnega izraza; to Logarjevo slikarsko obdobje so kritiki poimenovali kar »črno obdobje« zaradi ekscesivne uporabe črne barve, vsebinsko pa so dela pogosto posegala po erotičnih motivih. Konec osemdesetih je iz ekstrema monokromne črnine prešel na ustvarjanje v izrazito živih barvah. Nastal je njegov najobsežnejši ciklus Davidovi vrtovi. Močne žive barve in fantazijske oblike, ki jim sledimo na teh grafikah, dajejo občutek prvinskosti in surovosti. V devetdesetih letih se je zopet vrnil k monokromnem slikarstvu, sam pa je temu ustvarjalnemu obdobju nadel naziv Intermezzozoik. Gre za umetnost abstrakcije in barvne redukcije, pri čemer prevladuje uporaba turkizne in kasneje vijolične barve.6 V to obdobje lahko uvrščamo tudi slike iz zadnjega umetnikovega cikla Sarcophag U.S., kjer sledimo raziskovanju slikarske globine v zeleni ali vijolični barvi. V Rigbauerjevi zbirki lahko tako rekoč kontinuirano sledimo opusu Lojzeta Logarja. V zgodnejših delih se odražata spoštovanje evropske tradicije in zanimanje za aktualne umetnostne trende. Jasne linije, ostri robovi, izraziti barvni kontrasti, elementi kolaža in fascinacija z žensko podobo zaznamujejo Logarjev pop-artistični izraz. Umetnikovo zrelo obdobje zaznamuje zanimanje za barvne kontraste, linije pa prosto zaživijo. Motivno lahko govorimo o prepletu osebne ikonografije in erotike, ki doseže vrhunec v ciklu Davidovi vrtovi. Logarjevo pozno obdobje predstavlja slikarjevo umiritev. V svojem zadnjem ustvarjalnem odboju je poenotil barvne sheme, se posvetil geometrijski abstrakciji in v slikah sledil simbolnim razsežnostim in mistični atmosferi.

1 Zoran KRŽIŠNIK, Breda ŠKRJANEC, Lojze Logar, Ljubljanska grafična šola, Ljubljana 1997, str. 154. 2 Vojko URBANČIČ, Umrl je slikar Lojze Logar, dostopno na: http://www. delo.si/kultura/vizualna-umetnost/umrl-je-slikar-lojze-logar.html (stanje dne 27. 2. 2018). 3 Zoran KRŽIŠNIK, Breda ŠKRJANEC, Lojze Logar, Ljubljanska grafična šola, Ljubljana 1997, str. 154. 4 KRŽIŠNIK, ŠKRJANEC 1997 (op. 1), str. 154. 5 Milena ZLATAR, Lojze Logar (1944–2014), Nekrolog, dostopno na: http:// www.delo.si/kultura/vizualna-umetnost/lojze-logar-1944-2014.html (stanje dne 28. 2. 2018) 6 Zoran KRŽIŠNIK, Lojze Logar, Intermezzozoik, Galerija CD, Ljubljana 1996, str. 6.

Življenje Rudija Ringbauerja, ki ga že desetletja spremljajo umetnine, je bogato. Rudi Ringbauer se zaveda tega bogastva in ga želi deliti z drugimi. V letu 2017 se je odločil, da večji del svoje zasebne zbirke podari mestu Ptuj in Galeriji mesta Ptuj, ki je bila ustanovljena v istem letu 2017, in z donacijo 300 del zagotovi osnovo za stalno galerijsko zbirko. Mesto Ptuj poklonjene umetnine hvaležno sprejema ter se zavezuje k njihovi skrbni hrambi in ustrezni strokovni obravnavi.

Lojze Logar Veliki M sitotisk 1979

Ĺ tefan GaliÄ? Fosil FX barvni lesorez brez datacije

Polde Oblak Pomladne sanje litografija brez datacije

Sandi Ä&#x152;ervek Bogojina olje na platno 2002

Andrej Božič brez naslova akvarel 1997

Simon Fras moĹĄki akt risba s kredo brez datacije

Janez Bernik Kruh sitotisk 1976

Janez Bernik Pismo sitotisk 1976

Lojze Logar Atol. Modra ptica sitotisk 1991

Franc Mesarič R. Č. Ru DREVO sitotisk 1982

Marjan Gumilar Potovanje sitotisk 1990

Lojze Logar Coca-cola sitotisk 1968

Lojze Logar SreÄ?anje sitotisk 1983

Janez Boljka Deseti brat seriografija 1974

Zvest Apolonijo Modra Kasida seriografija brez datacije

Kole Mišev Krajina gvaš 1987

JoĹže Ciuha Variacija na temo IX sitotisk 1978

Bogdan Borčič Razmišljanje o školjki seriografija 1974

Ignac Meden K sitotisk 1990

Lojze Logar brez naslova akril in kolaĹž brez datacije

Melita Vovk Velemesto jedkanica 1953

Ĺ tefan Hauko Kosec sitotisk 1982

Lojze Logar, brez naslova, akril na papir, brez datacije

Marjan Remec brez naslova akvarel 1987

Bogdan Ä&#x152;obal Stiska bivanja - S barvna litografija 1969

Zdenko Huzjan Ozemljitev sitotisk 1986

JiĹ&#x2122;i Anderle brez naslova jedkanica in kolaĹž brez datacije

Borut Vild Giacometti I sitotisk 1982