Avto Motor Classic 09 - 55 by SVAMZ

FIVA WORLD MOTORCYCLE RALLY S POLNIM GASOM - HERBIE OCENJEVANJE VOZIL

MEDVODE - IL.BISTRICA - KRMELJ

KRATKA ZGODOVINA SAAB-a 2.DEL IN MEMORIAM SEVERIN GRUDEN UMRL JE SVETOVNI PRVAK HEENE

SVAMZ skrbi za nadgradnjo STATUS DRUŠTVA, ki deluje v javnem interesu na področju kulture Na podlagi 56. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kultue (Uradni list RS, št. 75/94), 80. in 142. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/02) in 5. člena Pravilnika o društvih, ki delujejo v javnem interesu na področju kulture (Uradni list RS, št. 64/99, 65/02-odl.US RS) izdaja minister za kulturo naslednje: Odločbo o podelitvi statusa društva v javnem interesu Društvu SLOVENSKA VETERANSKA AVTO-MOTO ZVEZA, Vransko 31a, 3305 Vransko, se podeli status društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Društvo se s 1.8.2005 vpiše v register društev, ki delujejo v javnem interesu na področju kulture.

Delegacija SVAMZ oktobra v Pariz! V Parizu bo tako kot vsako leto od 26. do 30. oktobra zasedanje generalne skupščina FIVA. Naša delegacija je svojo udeležbo že potrdila. Poslano je bilo tudi poročilo za leto 2005. Centralna pisarna SVAMZ je medtem prejela pismo z dne, 1.9.2005, ki ga je poslal gospod predsednik FIVA Michel de Thomasson, s pojasnili ter opravičilom za napake, ki so bile v preteklosti storjene. Pisma smo bili zelo veseli. Na lanskoletno priporočilo FIVA je SVAMZ celo leto 2005 skušala vzpostaviti stik z zvezo SVS ter je ponudila prijateljsko

roko v znak sodelovanja (beri članek Avto moto & Classic str. 4/dec. 2004). A odziva z njihove strani do danes ni bilo. Upali smo na spremembe v vodstvu SVS; žal se ni nič spremenilo. SVS kot da ne obstaja. Odgovorni se raje preganjajo po ‘kvazi’ dirkah po Sloveniji pod okriljem AMZS ter blagoslavljajo udeležence z žegnom FIVA. Škoda, da se na mlado prihajajočo generacijo prenaša tako slab vzgled. FIVA, da bo vsem jasno o tem ne ve ničesar in dirk s starodobniki sploh ne odobrava.

Čestitamo našemu dolgoletnemu članu ter članu CMOC gospodu Jožetu Romšku ob imenovanju na položaj GENERALNEGA DIREKTORJA SLOVENSKE POLICIJE

Fotografija na naslovnici:

ZASTAVA 750M letnik 1970 lastnik: Tone Tomažin

Prihodnja številka izide 15.12.2005 Avto & Motor classic Leto III, št.: 8, Junuj 2005 Uradno glasilo SVAMZ Slovenska veteranska avto moto zveza Izhaja vsako četrtletje v nakaldi 3800 izvodov. Prejemajo ga izključno člani SVAMZ z veljavno člansko izkaznico za tekoče leto. Izdaja: SVAMZ, Vransko 31a, 3305 Vransko, tel.: 03/705 50 66, fax: 03/705 50 67 http://www.svamz.com Likovna in tehnična obdelava: Janez P. Grom Glavni in tehnični urednik: Petja Grom Uredniški odbor: Primož Šentjurc, Andrej Pristov Rokopisi in naročene fotografije se ne vračajo. Glasilo ni v javni prodaji in je za člane SVAMZ ali simpatizerje brezplačno Naklada: 3800 izvodov

C.M.O.C. OSVOJIL STARODOBNIŠKI

MOUNT EVEREST SVAMZ je postala članica svetovne krovne organizacije FIVA – (42 držav) in v letu 2000 s tem dejanjem izpolnila pogoj na podlagi katerega se je Slovenskim veteranskim klubom in njihovim članom odprl povsem nov zorni kot pregleda čez svetovno sceno negovanja in ohranjanja starodobnih vozil. Organizacija FIVA ( Federation internacionale des vehicules anciens) je bila ustanovljena prvega marca 1966 kot prva svetovna krovna organizacija, katere glavni namen je ohranjanje tehnične dediščine vseh vrst vozil, starejših od dvajset let za bodoče generacije. Kot taka tudi edina deluje pod pokroviteljstvom organizacije UNESCO. Temeljno funkcioniranje organizacije FIVA bazira na povezovanju starodobniških klubov širom po svetu, evidentiranje in ocenjevanje posameznih primerkov starodobnih vozil in določanje varnostnih pravil ter njihov nadzor pri vključevanju starodobnikov v cestni promet na (FIVA) promocijskih prireditvah širom sveta. Letos smo v SVAMZ doživeli posebno čast, saj smo prvič po vključitvi od organizatorjev FIVA prejeli vabilo za udeležbo na prvi FIVA MOTORCYCLES WORLD RALLY 2005. Vabilo je bilo naslovljeno na SVAMZ, poslal pa ga je predsednik Švicarskega združenja klubov FAM (Freunde Alter Motorrader), gospod Thomas Kohler, ki je

SVAMZ je vsem trem organizatorjem izročil spominsko darilo

tudi visok funkcionar Fiva organizacije, kot glavni nadzornik FIVA pa je bil na vabilu podpisan g. David Davis iz Združenega kraljestva. Po precej zahtevnih pripravah, ki so trajale mesec ali celo nekoliko dlje se je ekipa Slovenije dne 23.6. 2005, v zasedbi Peter in Milka Grom - SOKOL 1000 1936 z prikolico, Andrej in Zorica Pristov BMW R 50/2 z prikolico STEIB, Matija Šalehar - NORTON 500 ES – 2 v treh kombijih odpravila v majhen kraj imenovan Chur (slovanska izgovorjava je z malo fantazije morda nekoliko nesramna), v bližini Švicarskega Davosa. Ob večernem prihodu v Chur nas je prisrčno ob špartansko (beri švicarsko) skromni zakuski pozdravil g. Thomas Kohler, nam predstavil ostale udeležence iz Češke, Poljske, Nemčije, Grčije, Avstrije, Italije, Švice, Danske, Švedske, Nizozemske in Velike Britanije. Vseh skupaj nas je bilo naslednji dan na štartu 57. V skupine smo bili razdeljeni po standardnem Fiva ključu, ki izgleda nekako takole: Razred A – (Ancester) - motocikli proizvedeni do 31 Decembra 1904

Razred B – (Veteran) – motocikli izdelani med 1 Januarjem 1905 in 31 Decembrom1918 Razred C – (Vintage) – motocikli izdelani med 1 Januarjem 1919 in 31 Decembrom 1930 Razred D – (Post Vintage) – motocikli izdelani med 1 Januarjem 1931 in Decembrom 1945 Razred E – (Post War) – motocikli izdelani med 1 Januar 1946 in 31 December 1960 Razred F – Vozila izdelana med 1 Januarjem 1961 in 31 Decembrom 1970 Razred G – Vozila izdelana prvega Januarja 75 oziroma po njem + 25 let, do 31 Decembra pred naslednjim koledarskim letom. Na tej prireditvi so prevladovali dvokolesniki in sem in tja kakšen trokolesnik (beri prikoličar) iz razredov B,C,D,E in so bili v nadaljevanju razdeljeni v grupe tudi po pričakovani zmogljivosti, saj so bile posamezne trase za manj zmogljiva vozila krajše z nekoliko manj vzponi in vendar prirejene tako, da je bil vsak posamezen model vozila letu izdelave primerno obremenjen.

Dovolj zgovoren podatek pa je, da smo udeleženci WORLD FIVA 2005 že prvi dan prevozili večjo razdaljo kot leta 1925 na celotni prireditvi SIX DAYS TROPHY, ki se je tudi odvijala v teh krajih. Vsaki skupini je bil dodeljen lokalni vodič, član zveze Švicarskih klubov FAM in opazovalec (FIVA observer). Njuna dolžnost je bila varno vodenje posamezne skupine po predvideni poti, zagotavljanje spoštovanja varnostnih ukrepov in predpisov FIVA organizacije ter posredovanje oziroma ukrepanje v primeru pojava nepredvidenih dogodkov oziroma zastojev na poti. Prvega dne smo se v tako imenovani »warm up« vožnji napotili severno proti mestecu LANDQUART, kjer smo zavili desno v dolino PRATTIGNAU. Tod smo opazili nekaj starodavnih lesenih hiš, ki so bile menda značilna bivališča nemških protestantskih družin, ki so pred več stoletji naselile to področje in govorijo v za te kraje značilnem »Valser« narečju. Nadaljevali smo vožnjo preko znamenitega dopustniškega področja, KLOSTERS in prečili WOLFGANGPASS v neposredni bližini Davosa, ki z okolico predstavlja eno večjih mednarodnih turističnih destinacij, v Davosu samem pa domuje, organizacija »World Economic Forum«. Nasproti Davosa smo ostro zavili levo in kmalu prispeli na FLUELAPASS (2176 m), ki povezuje dolino ENGADIN z ostalo Švico. Prebivalci so evangeličani in uporabljajo starodaven jezik, ki ga pojmujemo z izrazom Retoromanščina. Znani so po gostoljubnosti in ti takoj v svojem jeziku ponudijo »Torta da nusch«, medeni kolač. Vožnja se je nadaljevala v smeri proti ST.MORITZU, vendar smo pri kraju LA PUNT zavili levo na eno najlepših alpskih cest, ter po nekajkratnem slalomu med stoično razpoloženimi kravami Pasme »BROWN – SWISS«, ki so meditirale sredi ceste prispeli na čarobni ABULAPASS (2203m). Po kratkem postanku in kontroli olja (velja samo za Britance) smo kmalu dosegli BERGUN, kjer je znamenit želežniški tunelski sistem, ki ga je družba RHAETIAN RAILWAYS zgradila pred več kot sto leti. Nadaljevali smo vožnjo skozi slikovite gorske vasice in se preko krajev TAIFENCASTEL, UNTERVAZ, CHUR utrujeni vrnili v matični šport hotel im-

enovan » FUNF DORFER«. Smer vožnje drugega dne je potekala po stari rimski cesti skozi dolino ENGADIN v smeri krajev LANZERHEIDE, SAVOGNIN naprej do 2300 m visokega JULIERPASS-a, ki nas je pričakal v dežju in odaljujoči se megli pri šestih stopinjah Celzija, vendar tudi to ni vzelo čara razkošnosti mogočnemu alpskemu masivu. Po previdnem sestopu smo zapuščali pravljično dolino ENGADIN ter obvozili še jezeri SILSERSEE in SILVAPLANERSEE in se vzpeli še na bolj deževni in megleni MALOJAPASS (2100 m). Sledeč južnemu robu Švicarskih Alp smo v kraju CASTASEGNA prečili Italjansko mejo in v šli smeri CHIAVENNE, mesteca polnega majhnih italjanskih kavarnic,

ter se skozi desetine zavitih predorov prebili na ponovno megleno, deževni SPLUGENPASS (2113m), kjer smo se ponovno znašli na švicarskem ozemlju. V rahlem dežju smo se skozi pokrajino RHEINWALD po stoterih serpentinah pričeli vzpenjati na sanjski PASSO DEL SAN BERNARDINO (2066m). Sledil je ponoven sestop po stoterih zavojih mokre in nekoliko spolzke ceste do utrdbe CASTEL MESSOCO, ki je stoletja nazaj s svojo avtoriteto, ki jo je pogojevala predvsem lokacija, vzpostavljala zanesljiv nadzor nad dolino VALE MESOLCINA s prečenjem katere smo se kar nenadoma znašli v že južni Evropi, natančneje v TICINU. Prebivalce TICINA predstavlja Italjansko govoreča katoliška populacija,

ki biva v pokrajinsko karakterističnih stavbah v lombardijskem slogu in se prehranjuje zelo italjansko, pa tudi kava je boljša kot drugod po Švici. Smer po dolini reke LAVENTINA predstavlja glavni cestni in železniški koridor med Italijo in Nemčijo in je že stoletja strateškega pomena. Pozno zvečer smo prispeli v AIROLO in njegov manj ugleden »HOTEL DELLE ALPI«. Motorje smo lahko spravili v gasilsko garažo, gostitelji pa so nas utrujene, od trinajsturnega spopada z višinami, dolinami, ovinki in tuneli z dobro hrano in živahno lokalno glasbo humornega Italjanskega melosa, spravili nazaj v življenje. Naslednjega dne smo ob osmih zapustili AIROLO in se prvič ustavili na okoli 1700 m visoki TREMOLI od koder je fenomenalen razgled po dolini ter stotinah zavojev, ki smo jih že prevozili in pa tistih, ki so sledili do naslednjega deževno meglenega cilja, PASSO DEL SAN GOTARDO (2108m), ki predstavlja samo osrčje Švicarskih Alp. Značilnost Gotarda je majhno jezerce ter spomenik umrlima pilotoma pri poskusu preleta čez Alpe, na začetku dvajsetega stoletja. Nadaljevanje poti nas je vodilo skozi mestece ANDERMATT in naprej skozi redko nedotaknjeno divjo dolino do naravnega kamnitega mostu , imenovanega TAIFELBRUCKE (hudičev most), o katerem legenda pripoveduje, da je nastal z pomočjo magije . Kmalu po tem smo prispeli v ALTDORF, glavno mesto kantona Uri, kjer žive nemško govoreči prebival-

ci Švice. Parkirali smo na mestnem trgu neposredno pod spomenik legendarnega švicarskega junaka WILHELMA TELLA, ki je leta 1291 s svojim junaštvom pripomogel obraniti to ozemlje pred avstrijskimi zavojevalci. Na trgu so nam izkazali dobrodošlico člani SWISS VINTAGE MOTORCYCLE kluba ter nas počastili s sendvičem in sokom, kasneje so skupaj z nami krenili v spopad nad v skalo vklesane ovinke, ki so oznanjali da se bližamo naslednjemu nekaj več kot 2000m visokemu prelazu KLAUSENPASS, ki pa nas je kot po nekem nepisanem pravilu pričakal v mrazu, dežju in skoraj nepre-

gledni megli, kot, da bi stali sredi smetane. Omembe vredno je dejstvo, da se je v obdobju 1922 – 1238 na teh strminah odvijala znamenita mednarodna dirka motociklov »KLAUSEN RACE«, ki pa je od leta 1998 ponovno obujena pod imenom »Klausen memorial race«. Po težavnem prebijanju skozi megleno zaveso smo se nekako privlekli v dolino in nadaljevali vožnjo mimo mesteca LINTHAL, kjer je bilo na obeh straneh ceste kar nekaj pred kratkim opuščenih tekstilnih tovarnic. Kmalu smo prispeli v mestece GLARUS in se v centru mesta pridružili veličastnemu zborovanju Nacionalnega srečanja klubov FAM in SVM, ki so se zbrali, da bi nas udeležence FIVA WORLD RALLY pričakali in pozdravili. Prizorišče je bilo za veteranske sladokusce pravo razodetje, saj je celotno mestno središče preplavilo nekaj sto restavriranih primerkov iz vseh obdobij kulture motoprodukcije (1898 - 1980). Najbolj smo občudovali raznolikost švicarskih tehničnih umetnin, znamenitih znamk MOTOSACOCHE, CONDOR in UNIVERSAL. Mene pa je bolj pritegnilo nekaj primerkov Norton Internacional, nadalje BSA DBD 34, imenovane GOLD STAR, nadalje AJS 350 , imenovan BOY RACER, nadalje dva motocikla, VELOCETTE TRUXTON in VENOM VIPER in skupina čudovitih pred in povojnih NORTON ES 2 v RIGID in PLUNGER okvirih. Po dolgem času pa sta bila na tako elitnem

zboru prisotna kar dva primerka Norton ES2 v Slimline Featherbed okviru . Ob četrti uri popoldne smo vozeč najprej skozi mestece NAFELS usmerili krmila čez hribovit KERENZBERGER in krenili preko SARGANSA in LANDQUARTA do UNTERVAZA ter z poslednjimi atomi energije zaključili dobrih 1000 kilometrov dolg alpski potep pred hotelom »FUNF Dorfer«. Po zaključku tako eminentne prireditve lahko zatrdimo, da je bila izvedba posameznih etap vožnje dobro organizirana tako v varnostnem in logističnem smislu. Tudi to lahko razumemo, da se na FIVA prireditvah načelno ne podeljuje pokalov ali priznanj, da pa nismo prejeli niti potrdila o udeležbi na najbolj elitni »starodobniški« prireditvi svetovnega ranga pa je milo rečeno, malo hecno, kot je bilo hecno tudi to, da so nam švicarski organizatorji po vsej sili hoteli vse prodati, od najbolj cenenih značk organizatorja, do najslabše Kitajske kopije švicarskih nožev. Z razlogom, da se bodo kaj novega naučili o darežljivosti, pristnem gostoljubju, ponudbi hrane in pijače, smo organizatorje povabili na naslednji Zimski Rally CMOC 2006. Slovenska posadka se je na prireditvi v celoti držala nadpovprečno, saj je nujno omeniti, da se je kljub nasvetu, naj tega ne stori, g. Peter Grom udeležil prireditve s povsem na novo restavriranim motociklom, SOKOL 1000 V – 1936, ki je v celoti produkt nekdanjih boljših časov Poljske tehnične zgodovine.V tehničnem smislu pa je nekakšen »INDIAN - HARLEY« hibrid. Izjemnost Petrovega podviga je v dejstvu, da je kljub otroškim boleznim svojega SOKOLA (tolerance vodila – ventili),

na novo restavriranega orjaka popeljal v nevihtnem vremenu preko dveh prelazov, kar je bilo zelo moško dejanje, saj je bilo 500 kg težkega »okorneža«, s tehnologijo – »Kremenčkovih« (Ročni predvžig, ročni plin, ročne prestave) iz leta 1936 skrajno nevarno in težko speljevati sredi klanca oziroma zavirati navzdol po skoraj »navpičnih« ovinkih, za to je organizator iz varnostnih razlogov našemu neustrašnemu Petru predlagal transport Sokola z vlečnim vozilom na častnem mestu vzdolž cele trase, kar se je pozneje tudi zgodilo. Posebna atrakcija celotne prireditve je bil

tandem Zorica in Andrej Pristov, saj sta s svojo atraktivno vožnjo in vrhunskim znanjem »prikoličarstva« vsak dan žela obilo občudovanja ostalih udeležencev. Njun BMW R 50/2 pa je velike napore »brušenja« Švicarskih vršacev prenašal kot za šalo z značilnim »beemvejevsko« nepokvarljivim dolgočasjem motocikla konstrukcijsko predvidenega za tisočletni »reich«. »IMPERIALEC«, tako namreč kličem svojega Nortona ES 2 s katerim si deliva zvestobo skoraj 30 let, je tisoč kilometrsko Alpsko preiskušnjo opravil v velikem slogu. Funkcioniral je, kot, da bi ga

pravkar pripeljali iz trgovine, skoraj tak je namreč tudi na pogled. Pred odhodom ga je ponovno temeljito »pocrkljal« mojster Andrej Repovš, saj ima tudi on do »Nortonov« poseben odnos in je za Nortone vedno pripravljen napraviti nekaj več. Ob vsestranskem pregledu in nastavitvah je bil zamenjan tudi zobnik na glavni gredi, »tak, za v hribe«, nalili pa smo mu tudi, »čistega olja«, v tem primeru, Sikolene SAE 50, torej novo sintetično olje prirejeno za starodobnike. Na koncu in ker ima stari britanski »ZLOBEC« dušo, mu je Andrej prišepnil, da naj bo priden in , da naj me uboga. In res, kot za stavo je »trgal« alpske brežine, in neskončno lepa je bila pesem starega »SINGLA« skozi uglašen »exoust pipe« znamke ARMOUR. Tako rekoč mitični » Featherbed« je kar ječal pod mojo neusmiljeno težo in tudi kak naključni voznik mimo drvečega »plastičarja« s katerim sva naključno vzporedno prevozila par ovinkov , saj po pravilih FIVA nisem smel prehitevati vodje skupine, je na koncu odobravajoče vzdignil palec dvema starcema v čast. Nasploh je stari ES 2 v tej izbrani družbi vzbujal precejšnjo pozornost. Zgodbo, (FIVA WORLD RALLY) pa je odigral kot »PRAVI NORTON«, poznavalci bodo že vedeli……Pa tudi malo je kapljal.

Toliko za tokrat, pa zdravi ostanite !

MATIJA ŠALEHAR inž. AGR, ing.VPD

Avto&Motor Classic išče fotografijo poletja 2005 na naslov uredništva (Vransko 31a, 3305 Vransko) nam do izida naslednje revije Avto&Motor Classic (15.12.2005) pošljite fotografijo iz letošnje dirke, srečanja, ocenjevanja ali potovanja svamz-ovih starodobnikov. na fotografiji mora biti vidna tablica SVAMZ-a IME in priimek: ___________________________________________________ naslov:____________________________________________________________

Izbrana fotografija bo nagrajena z večerjo na trojanah za dve osebi

1000 km

4. Rally Slovenija classic – 1000 km

V svetu in tudi pri nas narašča število ljubiteljev starodobnikov. V pisani množici navdušencev ima vsak izmed nas svoje pogled na to interesno področje. Nekateri skoraj »ilegalno«, samo zase, obnavljajo stara vozila, medtem ko se drugi radi s svojimi lepotci postavljajo v družbi naključnih občudovalcev. Obstaja pa tudi skupina ljubiteljev, katerim starodobniki nudijo športni užitek. Tekmujejo na hitrostnih tekmovanjih, drugi na točnostnih preizkušnjah. Za marsikaterega ljubitelja starodobnikov so zahteve po vgraditvi varnostnih dodatkov nesprejemljive. Za sicer zanimive in vzburljive tekmovalne trenutke niso pripravljeni spreminjati svojega vozila. Ta skupina tekmovalcev svoje športno udejstvovanje izvaja tako, da tekmovanja niso vezana na hitrost, ampak na točen čas. Letos smo v Sloveniji priredili že četrti vzdržljivostni rally starodobnih vozil, ki je potekal od 8. do 11. septembra. Rally je organizirala Ekipa 3_zvezde, ki v svojih vrstah združuje tekmovalno zasvojene člane društva Codelli in Veteran Maribor. Rallya so se udeležili klasični avtomobil do vključno leta 1980. Prireditev je bila namenjena dvigu tehniške in vozniške kulture ter spoznavanju zgodovinskih zanimivosti in naravnih lepot Slovenije. Dolžina proge je bila preko 800

km. Razdeljena je bila na 12 etap, na katerih so tekmovalci opravili 21 posebnih preizkušenj, od tega 18 točnostnih voženj in 3 spretnostne preizkušnje. Rally je potekal štiri dni, povprečna hitrost je bila 40 km/h. Če upoštevamo, da je največja dovoljeno povprečna hitrost za FIVA rallye 50 km in da pri nas za 50 km dolgo traso naših uradnih tekmovanj potrebujemo tudi do 6 ur, potem vidimo, da je bil izveden rally zelo hiter in zato tudi zelo naporen, tako za vozila kot posadke. Štart prvega vozila je bil v četrtek, 8. 9. 2005 ob 12.01 na Plečnikovem trgu v Ljubljani. Tekmovalce je potem pot v dolžini 190 km vodila preko Žužemberka in Novega mesta na naše edino dirkališče Mobikrog, kjer smo imeli tri zelo selektivne preizkušnje: zavorni test, slalom in točnostno vožnjo na dirkališču. Od tu smo se podali preko Brežic, Bizeljskega, Bistrice ob Sotli v Rogaško Slatino in nato še ob 21.00 na 30 km dolgo orientacijsko nočno vožnjo do Sv. Eme. Drugi dan je bilo na sporedu šest etap v skupni dolžini 240 km. Krožna pot je vodila iz Rogaške Slatine, preko Žičke kartuzije, Velenja, Črne, Mežice, Prevalj, Dravograda, Ruš, Slovenske Bistrice, Poljčan nazaj v Rogaško Slatino. Tretji dan so bile na sporedu štiri etape v skupni dolžini 250 km in sicer

na relaciji: Rogaška Slatina, Rogatec, Sv.Jurij, Podlehnik, Videm pri Ptuju, Borl, Ormož, Središče ob Dravi, Vitan, Kog, Razkrižje, Lendava, Dobrovnik, Beltinci, Ljutomer, Jeruzalem, Ormož, Ptuj, Ptujska gora, Stoperce, Rogatec, Rogaška Slatina. Zadnji dan je vnema nekoliko popustila. Opravili smo le dve etapi v dolžini 100 km. Ta dan se je štel tudi v posebno tekmovanje, imenovano Mini rally Slovenija classic, ki je bilo namenjo vsem tistim, ki se zaradi različnih vzrokov niso mogli udeležiti celotne prireditve. Pot je vodila od Rogaška Slatine preko Celja, Rimskih Toplice, Zasavske svete gore, Hrastnika, Prebolda do Vranskega, kjer je bil pred Muzejem motociklov cilj prireditve. Tekmovalci so si z zanimanjem ogledali bogato zbirko eksponatov. V gostilni Slovan smo vsem udeležencem razdelili posebne plakete , zlate, srebrne ali bronaste, glede na število doseženih kazenskih točk. Temu je sledila razglasitev rezultatov in podelitev pokalov najboljšim trem posadkam. Zahvalili smo se kolegu Gromu za prijazno povabilo na ogled Muzeja, kakor tudi za pomoč pri organizaciji zaključka našega tekmovanja. Po dobrem kosilu smo s šampanjcem nazdravili zmagovalcem in si zaželeli nasvidenje na naslednjem rallyu. Rezultati 1.mesto Ješe Miloš, Ješe Gordana Alfa Romeo, Giulia 1300 l.1967 2.mesto Bastar Dušan, Bastar Darinka Porsche 911 l.1970 3.mesto Prošek Andreja, Rebernik Vida Ford Escort MK2 l.1977 Organizator prireditve

Mirko Prošek Codelli 3 zvezde

THE BEST

Samo Rančigaj

Bahavo že z tremi kultnimi motocikli Indian. Dva še čakata na obnovo.

s polnim Premiera filma HERBIE v Koloseju

PREDPREMIERA FILMA HERBIE - S POLNIM GASOM Dunaj

predsednik kluba Klemen Kovič

Pika Božič - v živo!

Člani VW hroč kluba Slovenija

Z Dunaja smo dobili povabilo na premiero filma Herbie. Nekaj članov se nas je odločilo, da se s hrošči odpravimo na pot. Čez mejni prehod Ljubelj smo se podali s 6 hrošči. Že na mejnem prehodu nas je carinik povprašal kam gremo in ko smo mu povedali, da gremo na Dunaj, nas je kar malo čudno pogledal. Pot smo nadaljevali po avtocesti mimo Gradca in na začetku Dunaja smo poiskali kamp, kamp – sud, kjer smo kasneje tudi prespali. Seveda brez vmesnih postankov in »štelanj« naših konjičkov tudi ni šlo. Po poti nas je občasno pral dež, pa tudi vsake toliko časa je bila kolona komu zanimiva in so nas slikali. Ko smo postavili šotore in si po naši navadi spekli kosilo, se nam je že kar malo mudilo na čisto drugo stran mesta, kjer je avtokino. Ravno pravi čas sta prišla še naš predsednik in Cenexov nagrajenec, ki smo mu posodili avto na uporabo. Pot čez mesto Dunaj je bila tudi nekaj posebnega, saj kolono 8 hroščev spraviti čez vse semaforje in krožna križišča brez, da se kdo izgubi, sploh ni tako enostavno. Na žalost nam je v kinu, kjer se je pred samo premiero odvijal zanimiv program z nastopi glasbenikov, malo ponagajalo vreme. Deževalo je non-stop, ko pa se je začel film, se je zvedrilo. Še sreča, drugače bi morali cel

m gasom film brisati stekla, saj drugače ne bi nič videli. Zvok smo poslušali preko avtoradia, ki se ga naravna na določeno frekvenco. Slovenski distributer Cenex pa je še poskrbel za slovenske podnapise tako, da smo film gledali na svojem platnu. Pridružili so se nam še naši prijatelji s Hrvaške. V kamp smo se vrnili pozno zvečer in škoda, da si takrat nismo bolj podrobno ogledali še samega mesta, saj je bil ta obisk za mnoge prvi in vprašanje, kdaj bomo imeli spet takšno priložnost. Naslednji dan smo se vrnili domov po isti poti in na meji nas je carinik vprašal, če smo mi tisti, ki smo šli prejšnji dan na Dunaj. Mislim, da je naš dvodnevni izlet v celoti upel in da smo se imeli kljub naporni vožnji prav lepo. Za VW HROŠČ KLUB SLOVENIJA

Damijana

Premiera filma HERBIE v Koloseju

Klemen Kovič, Predsednik VW Kluba Slovenija

V nedeljo 7. avgusta smo se člani VW hrošč kluba Slovenija odpravili v Kolosej Ljubljana na predpremiero filma Herbie: S polnim gasom. Za vzdušje sta poskrbeli pevki Alya in Pika Božič, še bolj pa mi, ki smo s svojimi hrošči zapolnili del parkirišča in pritegnili poglede mimoidočih. Film je močno razgrel naša srca in nas ponovno prepričal, da je Herbie mnogo več kot le kup pločevine na štirih kolesih. VW hrošč klub Slovenija, največji hrošč klub v Sloveniji, je bil ustanovljen leta 1992 in šteje 250 članov. Nekateri med njimi svojemu jeklenemu konjičku posvečajo manj, nekateri več pozornosti in prostega časa. Tisti najbolj

zagrizeni, pa se s svojimi hrošči udeležujejo doma in v tujini organiziranih srečanj. Tudi VW hrošč klub Slovenija organizira svoje srečanje zračnohlajenih VW, letos že štirinajsto po vrsti, na letališču Lesce. Poleg srečanj pa obstajajo tudi druge priložnosti, da se člani hrošč kluba zberemo skupaj, prav taka je bila predpremiera filma Herbie: S polnim gasom. Ta dan je bil za nas hroščarje res nekaj posebnega. Popoldne smo se v velikem številu zbrali v parku Tivoli in vsi polni pričakovanj kar hitro krenili proti Koloseju. Dež nam res ni delal nobene usluge, še predvsem ne latnikom cabrio hroščev in buggyev. Kljub dežju smo se v strnjeni koloni peljali skozi del Ljubljane in s svojimi jeklenimi konjički in z različnimi zvoki svojih siren oznanjali, da je ta dan namenjen avtu, ki je s svojo simpatično in prepoznavno podobo presegel pričakovanja marsikoga in postal najpopularnejši avto, kar jih svet pomni. Jože Felicijan, Slo. ekspert VW

Prihod naše strnjene kolone dvaintridesetih hroščev pred Kolosej je bil vrhunec dneva. Pogled na parkirišče, kjer so eden ob drugem stali sami hrošči, vsak po svoje drugačen in tako vsak nekaj posebnega , je bil čudovit. Barve so se kar prelivale, saj ni bilo moč najti dveh hroščev, ki bi bila enake barve. Hrošč je avto, ki ga lahko predelamo in oblikujemo po svojih željah, potrebna je le domišljija in nekaj prihrankov – teh nekaj, pa se kar hitro spremeni v nekaj več. Na stopnicah, ki vodijo v Kolosej, nas je pričakal ‘pravi’ Herbie, ki ga je izdelal eden od naših članov VW hrošč kluba Slovenija prav za to posebno priložnost. Pred ogledom filma smo se zabavali ob dobri glasbi, slikanju ob Herbiju in številnih nagradah, ki nam jih je podelil radio Antena. Naš predsednik kluba Klemen Kovič je vsem obiskovalcem povedal tudi nekaj besed o našem klubu in nam razdelil karte, ki nam ji je podarila založba Cenex.

Bližala se je predpremiera filma in počasi smo se začeli pomikati proti dvorani. Prostor, kjer se je prej trlo ljudi, ki so se pridružili našemu veseljačenju, se je spraznil. V dvorani je zavladala tišina in vsi polni pričakovanj smo svoje oči namerili v platno. Film nas je popeljal med nove zabavne dogodivščine legendarnega, s konjskimi močmi opremljenega glavnega junaka – Herbija.

1. MEDNARODNO SREČANJE ČRNOMELJ - VINICA 2005 Lepo pozdravljeni! Smo novoustanovljeni VW klub Dolenjske in Bele Krajine z začetkom delovanja v letu 2004. Združujemo ponosne lastnike zračno hlajenih VW vozil. V letu 2005 si je naš klub zastavil organizirati predvsem srečanja in izlete za naše člane, vendar so se ti načrti povečali in tako smo organizirali za nas prvo mednarodno srečanje VW vozil. Srečanje je potekalo v avto kampu v Vinici ob reki Kolpi.Organizacija tega srečanja je šla predvsem na pleča predsednika g.Antona Šterka in člana kluba g.Sandija Matkoviča. Seveda smo jima pomagali tudi ostali člani kluba. Trenutno naš klub šteje nekaj čez štirideset članov. Ker je bila to naša prva organizacija takega srečanja, je bilo kar nekaj težav, ki pa smo jih skupno uspešno rešili. Veliko izkušenj smo si pridobili z našimi udeležbami na takih srečanjih doma in v tujini. No, sedaj pa pojdimo na naše srečanje. Vse skupaj se je dogajalo 24.25.26.junija 2005 ob reki Kolpi v avto kampu v Vinici.

Petek 24.6.2005 Naš prvi gost je prišel iz sosednje Hrvaške. Kar malo nas je presenetil, saj smo bili še vedno v pripravah. Vreme je bilo naročeno, toda vročina je bila kar malo prehuda. Za prvim udeležencem srečanja, pa so začeli prihajati tudi ostali. Na vhodu na prizorišče smo jih pogostili z pogačo in domačo kapljico. Tako podprti so lažje izpolnili prijavnice in uredili ostale potrebne formalnosti. Hroščarji so vztrajno prihajali, tako da dela ni manjkalo. Vsi, ki so prispeli ta dan, so si postavili šotore in se lahko ohladili v reki Kolpi ali pa za točilnim pultom. Zvečer je bila zabava za udeležence prvega dne. Sobota 25.6.2005 Jutro je prišlo, z njim pa tudi novi gostje. Dan se je začel s sončkom, ki pa mu čez dan ne bi dali ljubkovalnega imena. Obiskovalci so uživali v kopanju, vožnji s kanuji in sprehodi ob reki ali točilnem pultu. Za ta dan smo jim pripravili igre, bogat srečolov, živo glasbo, nastop svetovnih prvakov v Iluzijah, svetovno znana kot DIE MAGISCHEN ZWEI in po polnoči še gospodično, ki pa ima svoj program (lahko ugibate kakšnega!). Igre so potekale v prijetnem navijaškem vzdušju, zmagali pa so seveda najboljši. Na vseh VW srečanjih je že kar tradicionalna igra vleka vrvi. Zmagal je VW Hrošč klub Slovenija in s seboj odnesel prehodni pokal. Vmes je potekalo delo komisije za ocenjevanje vozil, ki je izmed nekaj čez osemdeset udeleženih vozil izbralo najlepše, najstarejše in še kako drugače okarakterizirano vozilo. Komisija je delo opravila

ZRAČNO HLAJENIH VW VOZIL

uspešno ali pa tudi ne, kakor za koga.Vsi vedno nismo zadovoljni. Pa saj je na prvem mestu druženje potem pa še vse ostalo.Po igrah smo bili tako utrujeni in lačni, da smo večerjo kar pojedli (kaj pa hočeš drugega). Pripravljeni smo bili za nadaljevanje programa. S svojim nastopom sta vse prisotne očarala ali pa začarala domačina stanujoča v Avstriji, svetovno znana DIE MAGISCHEN ZWEI. Ostrmeli smo stari in mladi, saj sta prisotne ves čas presenečala z svojim programom. Po končanem nastopu se je pričela zabava, ki jo je popestrila gospodična, ki je v svoj program povabila igralce kar iz občinstva. Nekatere uspešno, nekatere pa tudi ne (sej, če žene ne bi bilo zraven…). Rajanje je trajalo do belega dne, če nisi prej omagal. No pa je nedelja tu. Nedelja 26.6.2005 Joj, moja glava. Ah, saj ni tako hudo. Obilen zajtrk ti da novih moči za nadaljnje podvige. Po zajtrku je sledila priprava na paradno vožnjo. Vožnja je potekala od Vinice do Črnomlja z okolico. Med vožnjo si nas je ogledalo veliko presenečenih ljudi, ki sprva niso vedeli kaj se dogaja. Naš postanek je bil v lokalu Sine bar, kjer smo se dodatno okrepčali in strnili vtise prejšnjega dne, predvsem noči. Dan je bil spet vroč, vendar je že kazalo na poslabšanje vremena. Vrnili smo se nazaj in opravili še svečani del prireditve. Delili so se pokali, zahvale, predstavitev sponzorjev in podobno. Za konec pa je naše goste domov pospremil še dež, ki je z avtomobilov obrisal prah, ki se je nabral v teh dveh, oziroma treh dnevih.

Za nami je prvo mednarodno srečanje zračno hlajenih VW vozil, za katerega smo se odločili, da bo postalo tradicionalno, zato vsi vabljeni na naše drugo mednarodno srečanje, ki bo na isti lokaciji dne 23-25. 06.2006.

Predsednik Šterk Anton

V ZNAMENJU ZVEZDE

Mercedesova starodobna in novodobna vozila so v Nemčiji organizirana v kar nekaj specializiranih klubih. Večina jih je včlanjenih tudi v nemško zvezo DOUVET. Ker imajo tudi slovenski ljubitelji te znamke kar nekaj zanimivih vozil, dovolite, da na tem mestu posamezne klube kar naštejem: - Mercedes-Benz 300 SL-Club e.V., - Mercedes-Benz Interessengemeinschaft e. V., - SL-Club Pagode e.V., - MVC Mercedes-Veteranen –Club e.V., - Mercedes-Benz 190 SL-Club e.V., - MBMC Mercedes-Benz-Modellauto-Club e.V., - Mercedes-Benz-Kompressor-Club e.V., - UVC Unimog-Veteranen-Club, - Verein der Heckflossenfreunde, - Mercedes-Benz W 123-Club e.V., - Mercedes-Benz W 126-Club e.V. in - Mercedes-Benz R/C 107 SL-Club Deutschland e.V. Sled-

nji, katerega član sem tretje leto tudi sam, združuje okoli 2576 članov. Od tega je le 5,87% članov brez lastnega vozila serije R/C 107. Značilno oznako W … je tokrat zamenjala oznaka R/C, ki poudarja, da gre za roadsterje in kupeje. V klubu so kupeji (SLC) zastopani z nekako 13,38%, roadsterji (SL) pa z 80,75% .

MB last avtorja članka

15 let nemškega kluba

Klub je organiziran po načelu RT (Regional Treff = lokalno srečanje). Teh je trenutno 35, od tega eden v Holandiji. V praksi to pomeni, da imajo posamezne regije oziroma mesta svoje lokalne klube, ki delujejo koordinirano in po načelih centralnega nadregionalnega klubskega vodstva. Skupen je tudi arhiv, statut, tehnična podpora, finance ipd. Lokalni klubi so v veliki meri samostojni, njihove aktivnosti pa z veliko naklonjenostjo podpira vodstvo celotnega kluba s svojimi strokovnimi službami . Komunikacija lokalnih klubov poteka na ravni rednih mesečnih srečanj v izbranem lokalu, ki zagotavlja zadostno število parkirnih mest, nadregionalno pa klub deluje predvsem s pomočjo internetne

edini član iz Slovenije). Zmogljiva vozila s 6- ali 8-valjnimi motorji različnih letnikov, od katerih so nekatera že presegla 30 let, so se vsa pripeljala in odpeljala na lastnih kolesih in z lastnim pogonom. V tridnevnem programu ni bilo na nobenem vozilu kakšne večje okvare, da bi bilo zato potrebno uporabiti obstoječo tehnično pomoč ali prevoz vozila v servisno delavnico. Bilo pa je veliko pogovorov o takšnih in drugačnih težavah, veliko priporočil primernih strokovnjakov, preventivnih servisnih storitev in ugodnih dobaviteljev rezervnih delov. Opazovanje in izkušnje drugih sovoznikov so pomagala tudi meni, da sem kasneje v Ljubljani dal zamenjati otrdela tesnila ventilov, ki so

seveda. Lokalni vodič se kljub rahli zadregi ni mogel izogniti vprašanjem glede Nuernberških procesov in tudi sicer dokaj sporne vloge tega mesta v času vzpona nacizma. Večer je bil namenjen klubski večerji in uradnemu spoznavnem večeru, saj se je kar nekaj članov srečanja udeležilo prvič (med njimi tudi jaz). V prostorni hotelski restavraciji se je večer nadaljeval globoko v noč, seveda ne brez dobrega lokalnega piva in vina (na dobro podlago kulinaričnih dobrot frankovske kuhinje). Za vsa vozila pa je bilo brez doplačila poskrbljeno v veliki garaži nasproti samega hotela, ponoči tudi z dodatnim varovanjem. Naslednje jutro (21. maj 2005) je bila na vrsti nekaj urna vožnja po čudoviti okolici mesta, ki se je končala s kosilom in ogledom znamenitega avtomobilskega muzeja družine Dauphin v mestecu Hersbruck. 100 izbranih športnih in dirkalnih vozil vseh evropskih znamk in 150 motornih koles je bilo paša za oči v izjemno lepo urejenem poslopju, ki sicer ni muzej odprtega tipa, možen pa je obisk ob predhodni najavi. Muzej se nahaja na temeljih dobro obnovljene propadle tovarne. Pogled na 200 klubskih vozil na velikem dvorišču pred stavbo pa je naključnim mimoidočim pričaral vtis, da gre kar za Mercedesovo tovarniško dvorišče. Naključni opazovalci so bili res im-

Merceds-Benz R/C 107 SL-Club strani http://www.107sl-club.de in obsežne dvomesečne revije, ki je za vse člane brezplačna (mimogrede, klubska revija je bila že večkrat nagrajena v konkurenci različnih podobnih izdaj v Nemčiji) . Za nekatere internetne strani je potrebno imeti uporabniško ime in dostopno šifro, večji del pa je prosto dostopen tudi nečlanom. Za tiste, ki občasno radi vzamejo orodje tudi v svoje roke, klub letno organizira specializirane delavnice, letno srečanje pa je bolj družabnega značaja in namenjeno vsem, zato je ob takšni priložnosti poleg izletov, skupinskih voženj, strokovnih pregledov in ogledov na programu tudi letna skupščina. Klub deluje kot neprofitna organizacija po pravnih načelih in omejitvah nemških društev. Seveda ima klub svojo trgovino z značilnimi uporabnimi izdelki, ki dvigujejo tako image blagovne znamke Mercedes kot samega kluba. Letošnje srečanje članov kluba je potekalo v znamenju desetletnice obstoja v Nuernbergu in okolici. Udeležilo se ga je skoraj 200 vozil iz vseh koncev in krajev – ne samo iz Nemčije, tudi iz Holandije, Avstrije, Italije in Slovenije (med njimi tudi moja malenkost, kot

v določenih pogojih vožnje povzročala tako imenovani »modri dim« (izgorevanje majhnih količin olja zaradi prepustnosti otrdelih tesnil). Prvo dopoldne srečanja (20. maj 2005) je bilo posvečeno registraciji udeležencev in pogovoru starih znancev, ki se največkrat vidijo le enkrat letno na podobnih srečanjih. Opcijski program je omogočal organiziran ogled starega mestnega jedra Nurenberga – in to kar s starim, lepo obnovljenim Mercedesovim avtobusom,

presionirani nad toliko enakimi vozili istega tipa, člani kluba pa upravičeno ponosni. V nasprotju z odhodom, vrnitev v hotel ni potekala organizirano in vsak si je lahko še bolj podrobno in po svoji presoji ogledal tisto, kar si na poti tja zaradi strnjene kolone ni mogel. Konec dneva je bil namenjen gala večerji s plesom v samem mestu. Sponzoriral jo je kar sam Mercedes in tako ni čudno, da smo pristali v znameniti dvorani Meistersingerhalle v centru mesta. Ženski del avtomobilskih posadk, ki je komaj čakal na to priložnost, se je iz športne garderobe za ta večer prelevil v parado večernih toalet, primernih za polnočno vrtenje na parketu v ritmu evergreenov, ki jih je neutrudno v živo izvajal orkester na odru. Brez nekaj kratkih, spodbudnih in dokaj neformalnih govorov seveda ni šlo, a tudi to je del takšnih prireditev. Sposobni mercedesovi strokovnjaki za marketing so v prostorno dvoransko preddverje nastavili tudi nekaj najnovejših Mercedesovih modelov in zainteresiranim zagotovili vse potrebne informacije in odgovore na vprašanja, zaradi katerih so mnogi med njimi tisto noč verjetno sanjali rahlo drugače kot po navadi . Skupščina članov kluba, ki je med drugim tudi edina pristojna za sprejemanje popravkov statuta, je bila predvidena na zadnji dan (22. maj 2005), v nedeljo po zajtrku, za tem pa še obisk ene od večjih Boschevih servisnih delavnic, kjer so samo za to priložnost poskrbeli za ogled zanimive delavnice

in kosilo - pred odhodom domov. Kljub nedelji se je tam zbrala skupina Boschevih strokovnjakov, ki do podrobnosti pozna tudi najstarejše modele serije R/C 107, pet vozil pa so celo generalno pregledali –med njimi tudi moje. Takšne priložnosti res ne gre izpustiti. Kdo od aktivnih serviserjev pa se danes pri nas še spozna na vbrizgavanje goriva Bosch D-jetronic in kdo ima merilne instrumente za testiranje vseh vgrajenih Boschevih komponent, ki so s tem sistemom povezane? In res se je pregled pokazal kot zelo koristen tudi za moje vozilo: stikalo dušilne lopute sploh ni delovalo, naprava z loputo za vzdrževanje pravilnega podtlaka v prostem teku pa tudi ni bila 100% brezhibna. No, zdaj je stikalo že zamenjano, drugi rezervni del pa še čaka na ugodno ponudbo, saj cena novega

presega plačo povprečnega Slovenca … (funkcionalno pa ta del bistveno ne vpliva na vožnjo - le na udobje, beri: enakomernost teka motorja v prostem teku). Na več kot 700 km dolgi poti iz Ljubljane do Nuernberga je moj MB 450 SLC (1974) ravno nekje ob jezeru Chiemsee prevozil svojih prvih 100.000 kilometerov, vse skupaj z vožnjo tja in nazaj ter lokalnimi izleti pa se je skupaj nabralo skoraj 2000 km, za katere mi seveda v nobenem primeru ni žal. Vsak od njih je bil del celotnega prijetnega in koristnega doživetja v okviru zadnjega letnega srečanja kluba MB R/C 107 v Nuernbergu.

Matjaž Šekoranja

Kako pa kaj Mercedesi? Kakor kateri! 200 D (W 115) mi je letos služil čisto brez težav, 230 E (W 123) skoraj prav tako. No, klubski kolega me je spomladi zasačil z dvignjenim motornim pokrovom na Ravbarkomandi in me je zatožil mojemu mehaniku, ki je že naslednji dan odpravil težave z relejem bencinske črpalke, to pa je bilo tudi vse. Slabše pa se je odrezal ponton 190 D. Na zadnjem, še polletnem

tehničnem pregledu, so mi pregledniki rekli, da za bo za naslednjega potrebno malce popraviti pragove. Vsak ljubitelj stare pločevine zna pri avtomobilu kaj postoriti ali pa ima kakšnega prijatelja, ki mu ta dela niso tuja. Zadev, ki se dajo rešiti z izvijači, kombinirkami in ključi se praviloma ne prestrašim, pri varjenju pa sem čisto bos. Mesec pred planiranim tehničnim pregle-

dom sva s Franjem (ta pa to delo res obvlada) avtomobil dvignila in pregledala poškodbe. Končalo se je točno tako, kakor se pri starodobniku mora končati. Kaj hitro sva ugotovila, da bova morala menjati več kot polovico dna mojega »Pontona«. Seveda takšnega popravila ni mogoče speljati v načrtovanem času. Zato sem registrske tablice odnesel na upravno enoto, sedaj pa

spodnji del Mercedesa počasi dobiva novo podobo. Tako, tole je bil uvod. Zdaj pa k registru vozil znamke Mercedes. Po zelo dobrem spomladanskem odzivu, se je poleti število prijavljenih, ki vas ta zadeva zanima povečalo le za dva ali tri. Naš cilj v letu 2005 je zbrati podatke o kar največ lastnikih Mercedesov, spomladi 2006 pa pričenjamo z aktivnostmi: spoznavanje, druženje, izmenjava izkušenj, oblikovanje trga rezervnih delov in tako naprej. Tako kot do zdaj mi svoje podatke pošljite na ele-

ktronski naslov: sterbenk@email.si ali pa me pokličite na številko 031 360 663. Če Vam je ljubši klasičen način, mi lahko pišete na naslov: Emil Šterbenk, Saltina 21a, 3327 Šmartno ob Paki. Podatki, ki jih zaenkrat zbiramo so: priimek, ime, naslov, telefon, mobilni telefon, tip (W), model, letnik, lastnik (let), certifikat (da, ne, vrta), deli, literatura, opombe. Vabljeni in lep pozdrav!

Emil Šterbenk Predsednik registra M.B. SLO

Sprva je kazalo slabše. Stanje se izboljšuje, vendar pacient še nekaj časa ne bo zapustil garaže.

S TRIUMPHOM K ZMAGAM avtomobil iz naslovnice AvtoMotor classic št.7

Znamka: TRIUMPH HERALD Leto izdelave: 1958 Prostornina motorja: 1200 ccm Najvišja hitrost: 110 km/h Avtomobili. Strast iz otroških let, ki preraste do poklica avtoličar, pa do danes, ko že 20 let opravljam dejavnost avtoličarstva in avtokleparstva kot samostojni podjetnik. Poleg poklicne dejavnosti sem se v prejšnjih letih ukvarjal z avtokrosom, ko sem v jeklene konjičke vložil veliko prostega časa pa tudi denarja. Z leti se interesi spreminjajo, zato sem čisto po naklučju odkril staro vozilo TRIUMPH HERALD, 1200 ccm, hitrost 110 km/h. Navdušenje pa je še naraslo, ko sem ugotovil, da sva s športnim kabrioletom isti letnik (1958). Oblika avtomobila, športni izgled rdečega kabiroleta, kaže tudi na športni duh lastnika! Všeč mi je bila njegova športna oblika, saj je podoben avto imel sosed v mladih letih; tiste čase je bil zelo imeniten. Kupil sem ga od lastnika g. Prešerna, avto je bil v zelo slabem stanju. Domači so z dvomom gledali »starino«, ki je bila potrebna temeljite obnove. Prijatelj klepar, ki ima tudi občutek za staro in lepo, ga je vzel v roke in ga

popolnoma restavriral. Razstavil ga je na veliko delov, ščistil rjo, varil, premazal z zaščito. Istočasno smo preko interneta iskali povezave, nove dele za motor, sklepali nova znanstva z ljudmi, ki imajo odnos do starih vozil. V proces obnove je bila vključena vsa družina, vsak po svojih zmožnostih. Prijatelj tapetnik je poskrbel za nove usnjene sedeže, oblečene v belo. Avto je dobival novo podobo, sedaj je bil potreben še ličarskih del. Kar nekaj strokovnega znanja je bilo potrebno pri ličanju, s prav posebno pozornostjo in ljubeznijo sem ličal ta avtomobil. Po ličanju je vstal pred nami prekrasen rdeč lepotec. Potrebna je bila še montaža, čiščenje in dodatna popravila. Ko ga je prišel pogledat prejšnji lastnik, je bil osupel in ganjen hkrati, saj je bil pred njim avto njegove mladosti, ves svetal, čist, prenovljen. Vključili smo se v društvo starodobnikov v Kamniku, kjer smo pomagali pri prireditvi Črnivec 2001, relacijski vožnji po čudovitem kamniškem območju. Nepozabna so bila srečanja v Krmelju, v rojstnem kraju mojega očeta, kjer sem v družbi srčnih Dolenjcev, preko dolenjskih gričkov, zidanic, obujal mladostne spomine. Izvrstna organizacija, pristnost ljudi, nepozabna pokrajina. Stari jekleni lepotci so se šoprili pred radovenimi očmi številnih obiskovalcev, ponosni lastniki pa smo si izmenjavali mnenja, izkušnje in vtise z drugih srečanj. Skratka Krmelj ostaja v srcih naše družine nepozaben. Pogrešamo to prireditev, ki je sedaj ni več. Seveda se udeležujemo tudi srečanj v Kamniku in bližnji okolici (Vodice 2004), ki so tudi odlično organizirana. Predvsem pa je pomembno, da lahko v lepem sončnem vremenu sedem za volan avtomobila, ki je moje starosti, ko počasi brez naglice uživam v vožnji, pokrajini. Naš »triumf«, kot ga pomenujemo, je postal pravi ljubljenec cele družine. Je res pravi »zmagovalec«, saj je lepotec pobral že kar nekaj nagrad na različnih sejmih in prireditvah.

Ponosni lastnik TRIUMPHA Dušan Papež

Srečanje fičkov

v Bohinju

Mnogi,ki so bili v soboto 3.septembra v Bohinju so si lahko prvič ogledali karavano fičkov. Fičo klub Velenje je pripravil 7. srečanje, katerega glavna organizatorja sta bila Rado Zakrajšek in njegova snaha Špela Zakrajšek, ter njihova družina. Srečanja se je udeležilo 34 vozil, ki nosijo uradno ime Zastava 750. Klub je bil ustanovljen pred tremi leti, katerega ustanovitelj je predsednik Zdravko Ožir. V klubu je približno sto lastnikov, vendar jih več kot polovico še vedno ni poravnalo članske obveznosti. V okviru celodnevnega srečanja so si udeleženci lahko ogledali marsikaj zanimivega. Z vožnjo okoli Bohinja so Bohinjce ponovno spomnili na fičke, imeli so panoramski izlet z gondolo na Vogel, vožnjo z ladjico okoli Bohinjskega Jezera, in zaključek srečanja na prireditvenem prostoru pod Skalco. Zaradi dežja sta morala organizatorja sama presoditi kateri avto je najlepši in nagrado za to so prejeli g. Jože Vrhovec iz Horjula med cabrioleti in Vidmar Janez iz Komende za fička, ter tekmovalni predelani fičko » fiat abarth« katerega lastnik je g. Grzetič Rudi iz Jesenic. Od najbolj oddaljenih pa je bil g. Kovač

Jože, ki je svojega jeklenega konjička pripeljal iz Gornje Radgone. Med fiati 600 je bil najstarejši od g. Franca Debeljaka iz Velikih Lašč, med fiati zastava 750 pa so bili kar štirje letnik 1965 in sicer od g. predsednika Ožir Zdravka, g. Kovača iz Gornje Radgone, g. Vidmar Janeza iz Komende in g. Beravs Jakoba iz Žirovnice. In ker ima v Bohinju dež »ta mlade« organizatorja nista izpeljala spretnostne vožnje.

Rado Zakrajšek

Ravne 19 Bohinjska Bistrica Za vse informacije pokličite tel.: 041/521 296

Iz srečanja v Bohinju

OCENJEVANJE VOZIL

za pridobitev stalnih certifikatov

MEDVODE - ILIRSKA BISTRICA - KRMELJ

Medvode

Naj se takoj na začetku zahvalim odlični komisiji ocenjevalcev, ki so opravili preko 180 pregledov vozil starodobnikov, članov SVAMZ. Na prvem mestu naj pohvalim gospo Ljuba Grosman, potem pa kar po abecednem vrstnem redu Dolenc Zvone, Felicijan Jože, Grosman, Polde Lorbek, Bojan in Prevorčič Robert. Delo je povsod potekalo usklajeno in brez pripomb s strani potrpežljivih prositeljev za stalni certifikat. Vsak, ki si ga je zaslužil je zadovoljen zapustil prostor pregleda. Sledile so ustne zahvale komisarjem za opravljeno delo. Marsikje je iz prtljažnika pogledala luč buteljka ali pa kakšna salama. Velika večina lastnikov vozil je izkazala odlično poznavanje lastnega železnega ljubljenčka. Ni manjkalo niti presenečenj, kakor je bil črn VW lastnika Stanislaa Jožeta Pavca iz Trebnjega - obnovljen manijakalno natančno.

Krmelj

Ilirska Bistrica

Na koncu nam je povedal s cmokom v grlu, da je samo za zadnji dve lučki, da se razume brez smerokazov, ker le ti so bili leta 1954 še v stebru od vrat, plačal 900 EUR. Ob pregledu JEEPa lastnika....se je meni koža naježila. Z lečo sem lahko pregledoval matice, podložke ter vijake (da se razume ne križne). Popolnoma brez napake! Sam pregled je v Ilirski Bistrici organiziral zvesti sodelavec ter predsednik ZŠAM – sekcija veteran gospod Brnard Oblak, veliki strokovnjak za vojaška vozila. Po zaslugi predsednika moto kluba Bistrc Jožeta Zormana si je oldtimeje ogledalo društvo invalidov in si na ta način popestrilo dan. Žal vseh ljubiteljev ni mogoče omeniti. Vsi, ki so pridobili stalni certifikat so zmagovalci. Tistih 13%, ki je bilo zavrnjenih, je v razgovoru s komisarjem določilo novi termin pregleda. Vse je potekalo diskretno in po meri lastnika ter njegovega žepa. Naj se ponovno zahvalim organizatorjem treh letošnjih pregledov, predsedniku SVAMZ-a Roku Rotarju v Mevodah, Bernardu Oblaku v Ilirski Bistrici ter Milanu Baši v Krmelju. Prihodnje leto bodo pregledi ponovno potekali po programu, ki bo objavljen v decemberski številki AvtoMotor Classica.

Kratka zgodovina SAAB-a 2.del

1973 Sonnett III V prejšnji številki smo ostali v 60. letih z modelom 96. Posebej je potrebno izpostaviti enega izmed številnih SAABovih patentov, ki je prišel v serijsko proizvodnjo l. ‘63. Gre za dva ločena tokokroga (po diagonali) v zavornem sistemu. Seveda so ostali proizvajalci dokaj hitro uvideli prednosti tega sistema pred obstoječim (en zavorni

tokokrog) in začeli ta princip uvajati v svoje avtomobile. Vodstvo SAAB-a se je počasi začelo zavedati, da potrebuje avto, ki bo pritegnil nekoliko širši krog kupcev. Obenem pa so se zavedali svoje dediščine; vedno so konstruirali avtomobile z daleč nadpovprečno trpežnostjo, varnostjo in zanesljivostjo.

Ena stvar pa je bila popolnoma jasna – avto mora imeti sprednji pogon (kot vsi SAAB-i do tedaj). Odločili so se izdelati avto, ki ne bo kopiral konkurentov v nobenem pogledu. Ironija je, da so bili oblikovalsko »moderni« konkurenti primorani veliko prej osvežiti svoje modele kot pa SAAB. Oblika je sledila uporabnosti, in ne obratno, kot pri veliki večini drugih avtov. Tovarniško ime novega avta je bilo »Gudmund«, po švedskem imenu dneva odobritve projekta. Kasneje je dobil oznako SAAB 99. Zopet so bili pomisleki glede izbora motorja (razvoj lastnega pač izredno veliko stane). Povezali so se z angleško firmo za načrtovanje motorjev, Ricardo. Ta je ravno razvijala 1.7L motor za Triumph/Standard Dolomite. Motor je moral biti pri vgradnji nagnjen pod kotom 45°, ker je tvoril polovico V8 motorja (namenjen Triumph Stagu) in bil previsok. Sam motor je bil precej problematičen (spoj med glavo in blokom). SAAB je za lastne potrebe motor izboljšal, Triumph pa je imel vseskozi probleme s svojim V8. Da bi bila mera polna, so pri SAAB-u motor obrnili za 180°, tako da je bil montiran »narobe«. Sprednji del motorja (jerme-

ni,...) je bil zadaj, zadnji del (vztrajnik) pa spredaj. Menjalnik so namestili pod motor, prenos med sklopko in menjalnikom pa je bil preko treh zobnikov (kasneje s trojno Morse verigo). S tem so si pri SAAB-u še okrepili sloves firme, ki izdeluje »čudaške« avte. Servisiranje je bilo pa tako ali tako zgodba zase ter strah in trepet (večine) mehanikov. Po predstavitvi leta 1967 je tovarna razdelila kakih 100 avtov med srečne izbrance. Ti so avte testirali eno leto, vmes pa jih vozili na preglede v tovarno. Prve 99-tke so bile samo v dvovratni izvedbi, kasneje so sledile še tri (CombiCoupe), štiri in pet vratne verzije. Motor je iz prvotnega 1.7L kmalu zrasel na 1.85L, leta 1972 pa so imele vse 99-tke 2.0L motor, redizajniran in izdelan v SAAB-ovih tovarnah. Skoraj enak motor, z izjemo glave je tovarna vgrajevala v svoje avte vse do leta 1990! Še danes imajo vsi SAAB-ovi motorji odmične gredi gnane z verigo. Prvotni, 1.75L motor

Značilnosti avta so bile (poleg izredno čudaškega, a brezčasnega oblikovanja) ukrivljeno prednje steklo z nizkim koeficientom upora, ključavnica za vžig med sedežema, zadek avta konkavne oblike (ukrivljen navznoter z ravno šipo) s katerim so dosegli nadzorovano lomljenje zračnega toka in s tem maksimalno aerodinamiko. Podvozje je bilo prav tako skoraj popolnoma plosko, zaradi večjega zračnega pritiska avta na cestišče. Avto je bil seveda preskušen v vetrovniku, kar je bila redkost v tistih časih. Diskaste zavore velikih dimenzij (270290 mm) na vseh štirih kolesih so skupaj z odličnim podvozjem na dvo-

jnih vzmetnih rokah ter togi premiEna izmed skic za SAAB 99 iz l. 1964 njenja, »turbocharging«. Od združitve s zadaj zagotavljale izredne vozne lastnosti. Električno ogrevan voznikov Scania/Vabis l. 1969 so si pridobili tudi sedež, bočne ojačitve z jeklenimi profili obilo tovrstnih izkušenj, katere je Scania v vratih, brisalci s sistemom za čiščenje uresničila že leta 1951 s prvim turbinžarometov, samopopravljivi odbijači skim motorjem za tovornjake, primern(do hitrosti 8km/h), halogenske žarnice im za serijsko proizvodnjo! kot standard ter daleč nadpovrečna Prvi turbo avto na svetu so v letih varnost (tako pasivna kot aktivna) so 1962/63 naredili pri Chevrolet-u z modmodel 99 izstrelile naravnost v nebo kot elom Corvair Monza in Oldsmobil-u a letala, ki so jih še vedno izdelovali. Koe- svojim Turbo Jetfire avtom. Zaradi neficient zračnega upora je bil 0,37 – temu zadostne zanesljivosti sta oba proizvase je izmed »normalnih« avtov lahko jalca takrat opustila turbo program. približal samo Citroen s svojim DS ozi- Leta 1977 so bili pravzaprav samo trije glavni igralci na področju »turbochargroma »žabo«. Spomladi leta 1970 je SAAB predstavil ing-a« - Porsche s svojim 930 T, Mercedes z dizelskim 300TD ter SAAB model Sonnett III oziroma SAAB 97. 99T. BMW 2002TiK, ki so ga izdelovali V istem obdobju se SAAB začel delo na le eno leto (1974/75) je hitro izginil iz projektu 98 iz katerega idej je leta 1975 scene, znan je bil po izredni turbo luknnastal 99 CombiCoupe, eden izmed ji. Do 4000 obratov je bil precej počasen, prvih avtomobilov te vrste (tekmec je bil kar naenkrat pa je brutalno poskočilo samo Renault 16, ki se ga v naših krajih vseh 170 konjev. Marsikateri voznik je verjetno še vsi dobro spomnimo). Istega tragično končal, saj avto ni bil ravno leta je SAAB nekatere svoje 99-tke že primeren za vsakdanjo uporabo. opremljal z elektronsko krmiljenim (ter zelo komliciranim) sistemom Bosch D-Jetronic. Takrat je bil skupaj s Citroenovim DS edini avto z elektronskim vbrizgom, vendar se je pokazalo, da elektronika še ni dovolj zrela za »kruto« avtomobilsko okolje. Poleg različnih karoserijskih izvedenk je SAAB predstavil tudi dve nekoliko bolj športni varianti. Prva je bila 99 EMS (Electronic Manual Special) iz leta 1972. Bil je prvi SAAB z doma izdelanim 2.0L motorjem ter športnim in luksuznim paketom. Da bi iz dvolitrskega motorja izstisnili kar največ, obenem pa poraba in emisije ne bi preveč poskočile, so pri SAAB-u začeli razvijati idejo prisilnega polPrvi avto z bočnimi ojačitvami – 1972

1974 SAAB 99 EMS

SAAB je na vsak način hotel izdelati motor, ki bi bil zmogljiv, a obenem primeren (varen) za običajnega voznika. Pri ameriškem podjetju Garrett/ AiResearch so si izposodili majhno turbino TB03. Pri SAAB-u so sami razvili t.i. wastegate (loputa za odvajanje dela izpušnih plinov mimo turbine), s pomočjo katerega je moč naraščala dovolj zvezno za vsakdanjo uporabo. Motor je pridobil 23% več moči in kar 45% več navora (240Nm). Brez turbine bi

enake lastnosti v tistih časih potrebovali skoraj 4-litrski motor s cca. 30% večjo porabo. Tudi teža bi bila za kakih 50kg večja, kar bi pomenilo čisto drugačne vozne lastnosti. Avto je bil prvič predstavljen na avtomobilskem salonu v Frankfurtu leta 1977, kjer je povzročil pravo senzacijo. SAAB seveda ni izumil turbine, je pa izdelal prvi turbo serijski avto, ki je bil primeren za širše množice. Proizvodnja je trajala tri leta, izdelali so jih približno

Piše nam naš član Dušan Biškup iz Ljutomera, da ga je na vožnji z svojim VW, ki se ponaša z certifikatom za starodobno vozilo SVAMZ rutinsko ustavila policijska patrulja in ga kaznovala, ker ni bil z sopotnico privezan z varnostnim pasom.Na podlagi navodil, ki jih prejme vsak naš član nas je takoj naslednji dan poklical na dežurni telefon in poprosil za mnenje ali je policist ravnal pravilno ali ne oziroma ali naj plača kazen ali naj napiše ugovor.Za vsak slučaj smo se obrnili

za pravilno tolmačenje, kar na generalno policijsko upravo v Ljubljano sektor za promet in od njih dobili sledeč odgovor: varnostni pas je potrebno med vožnjo vedno uporabljati če je ta tovarniško vgrajen. Če pas ni tovaniški in je bil vgrajen naknadno je uporaba prav tako obvezna ne glede na to da sedeži nimajo vzglavnikov. Če pasov ni uporaba ni obvezna. Zahvaljujemo se za tolmačenje Prispevek smo objavili zato ker verjamemo, da marsikdo med nami nehote zaradi nepoznavanja zakonov lahko ogroža sebe in okolico Na sedežu SVAMZ smo vedno na razpolago za pojasnila v izogib takim neprijetnim situacijam. Prosimo pokličite nas.

Prvi električno ogrevan sedež na svetu. Leto 1972

10.600. 99 Turbo je postal kultna ikona med poznavalci avtomobilske zgodovine. Ob koncu 70-ih let pa so pri SAABu že začeli razmišljati o avtu, ki bi znamko bolj približal ugledni trojici – Mercedes, BMW in Audi. A o tem in nadaljnjem razvoju turbopolnilnikov naslednjič.

Mitja Jakša, SAAB klub Slovenija

NOVIČKE iz naših garaž 3. VSESLOVENSKO SREČANJE STARODOBNIKOV VODICE 27.08.2005 Bil je lep sobotni dan z obzirom na letošnjo mokroto. Zbralo se nas je kar lepo število od prekmurja do primorske. Eden je bil celo iz Kanade. Po začetni proceduri in gledanju v nebo smo se po zajtrku in blagoslovu g. župnika odpeljali po krajih vodiške občine in bližnje okolice. Pri vsakem postanku je bilo poskrbljeno za jedačo in pijačo, pa tudi za zabavo. Ocenjevali so višino obešene šunke in zbijali žeblje z votlim kladivom (točkovanje šteje za prvenstvo SVS). Po bisku cerkve v Adergasu – Velesovem, pa nas je ujela tudi ploha. Pralo nas je do Valburge nato pa smo se do cilja kar malo posušili. Na cilju smo se njprej okrepčali, natopa je sledila podelitev priznanj in pokalov. Celo sonce je malo posijalo. Moram pohvaliti organizatorje, varnostno in redarsko službo, pa tudi udeleženci so bili disciplinirani. Kljub malo visoki štartnini, vsaj za penzioniste bomo v Vodice še prišli. Janez Golob, član SVAMZ

SVAMZ je v mednarodnih krogih zelo poznan, tako da imamo povsod po Evropi mnogo prijateljev. Prejšnji mesec se mi je ženila hči. Prijatelji so me presenetili z prevozom »gosüvanja« s pravim starodobnim avtobusom. Samo Tuš- naš član, sicer pa znan humorist imenovn »Korl« si je avtobus z imenom Dorothea izposodil pri gospodu Manfredu Reisnerju iz Weitza v sosednji Avstriji. Avtobus, ki je nekoč služil avstrijski žendarmariji, je prepeljal pod pokroviteljstvom turistične zveze Avstrije celo Ameriko ter na ta način promoviral našo sosedo.

muzej ter dva dni preživel z vodstvom SVAMZa. Posebej ga je pritegnila zgodovina Tomosovih dirkalnikov, ki so sedaj v muzeju zastopani že v šestih primerkih in na temo katerih bodo v kratkem ponovno sledili članki v tej tako priljubljeni reviji. Člani SVAMZa se radi spomnijo s simpatičnimi telefonskimi sporočili svojih kolegov v Sloveniji tudi v poletnih mesecih, ko so na potovanjih. Tako smo 13. septembra prejeli sporočilo iz Sahare, ki ga je napisal naš član Matjaž Lesjak s pozdravi pri 51°C Da je vožnjo opravil z motorjem ni potrebno podebej povdarjati.

Najpopularnejša italijanska revija Legend Bike je v najnovejši številki, objavila osem strani, posvečene Muzeju motociklov Vransko, sicer tudi sedeža SVAMZ. Paolo Conti, najpopularnejši italijanski novinar s področja starodobništva, je letos poleti skupaj s svojo življensko sopotnico obiskal

Ne moremo mimo pohvale našega člana Egidija Jarca, ki mu je častnik Dnevnik posvetila lepi članek. Tudi mi iz redakcije Avto&Motor Classic se pridružujemo čestitkam in mu želimo še mnogo uspeha pri obnavljanju in kreiranju avtomobilov ter triciklov.

Pri ocenjevanju za pridobitev stalnega certifikata v Krmelju nas je prijetno presenetil mladi fante Zvone Baškovč. Ko mu je

komisija odobrila stalni certifikat, je iz prtljažnika svojega avtomobila potegnil harmoniko in veselo zaigral. Želimo si še več takih in podobnih članov.

Skozi celo dvajseto stoletje je bila Velika Britanija vodilna na področju proizvodnje motociklov. Od začetkov motorizacije z Arieli, do Triumphovih super bikov v 90. Te znamke skupaj z AJS, BSA, Matchless, Norton, Royal Enfield, Velocette in Vincent so bile znane po celem svetu in ne bodo nikoli zatonile v pozabo. Njim je angleška pošta letos poleti posvetila šest poštnih znamk.

V mestecu Tradate v Italiji je bila otvoritev muzeja posvečenega znameniti znaki motociklov Frera. Udeležila sva se je dva predstavnika SVAMZa ter s svojimi vozili (eden v lasti Muzeja motociklov Vransko, drugi v lasti g. Pintarja iz Nove Gorice) popestrila prireditev. Skupno se je zbralo 160 motociklov znamke Frera. Organizator prireditve je bila občina Tradate, ASI ter FIVA.

jasno o tem ne ve ničesar) in zavrtel se je slovenski ‘ringlšpil’. Januarja leta 2002 je revija Moto Ciclismo d’Epoca objavila na 9. strani članek kako lahko gospod Renco Travagini v Sloveniji dirka s svojim motociklom, ki ga je poimenoval TRAVA. Za tiste, ki se ne spominjajo, jim lahko osvežim spomin, da je to bila čista sestavljenka brez nikakršne zgodovinske vrednosti, ki ji je direktor prireditve na Ljubelju g. Marijan Romih na moj predlog prepovedal štart. Saj to ni bil starodobnik. Po italijanskih časopisih je sledila večletna polemika o tem, ki se je z objavo (tudi v Italiji TRAVA ni mogla nikjer

KO NEKOČ NEZNANI LETEČI PREDMETI DOBIJO IME

. .

Benito Batilani je na srečanju v Italiji ugotovil, da je g. P. Grom kakor WD 40. Tudi tam kjer nobenemu ne uspe stvari premakniti, njemu uspe.

Da, to je možno le pri nas v Sloveniji. Ko je tehnična komisija SVAMZ med leti 2000 in 2003 orala ledino med slovenskimi oldtimerji in dokaj uspešno določila meje dopustnega in nedopustnega pri restavriranj, se je celotna scena

Častnik Slobodna Dalmacija je po rallyu v Splitu objavila več člankov o poteku te prireditve. Na sliki lahko vidite najlepši motor Hrvaškeha udeleženca. Slovenci smo se udeležili tega ralyja s tremi motocikli, ki so med ostalimi sodelujočimi vidno izstopali.

razdelila v dve skupini. Čiste ljubitelje starodobnikov in ostale, ki jim ni preostalo drugega, da so v senci počakali na vstop na to sceno AMZS pod vodstvom gospoda P. Verbiča, s svojimi strokovnjaki. Le ti so dodali še blagoslov FIVA (ki

nastopiti) v eni od zadnjih številk Moto Ciclismo d’Epoca zaključila tako, da se je sicer simpatični gospod Renco Travagini javno opravičil vsem prizadetim ter priznal svojo napako. TRAVO je spremenil in predelal tako, da vsaj na daleč spominja na predvojnega starodobnika. Veseli smo, da je bila naša kritika sprejeta pozitivno in da smo uspeli tudi našega zahodnega prijatelja vsaj delno spreobrniti.

Grom Peter

IZ DINERS CLUB MAGAZINE april 2005 št.4 Slovenska izdaja Naš član g. Šekoranja je avtor zanimivega članka pod naslovom starodobni jekleni konji. Čestitike za lepo napisan članek prevsem pa za izborne barvne fotografije

C.M.O.C. tudi poleti ne počiva Klub lastnikov in ljubiteljev klasičnih motociklov iz Šentvida nad Ljubljano je znan predvsem po zimskih prireditvah, srečanju prikoličarjev na Štefanovo in zimskem rallyu na krasu zadnji vikend v januarju. Da je v klubu celo leto pestro, poskrbi vodstvo kluba s pomočjo sekcij (ki jih je v klubu kar šest) za klubske vožnje, ki so štiri na leto. Tako so pred glavno sezono dopustov organizirali s pomočjo sekcije koles s pomožnim motorjem že drugi tako imenovani SLOw tour, ki je letos potekal, zaradi slabega vremena po skrajšanem načrtu, enodnevno in sicer od Smlednika čez ljubljansko barje do Iškega Vintgarja ter nazaj. Pred dvemi leti je SLOw tour potekal dvodnevno v Planico oziroma Tamar.

Za konec sezone, ko se vsi člani in člani sekcij vrnejo z dopustov, pa sekcija potovalnih prikoličarjev organizira dvodnevno vožnjo v Belo krajino, saj je predsednik sekcije Ivan Romšek rojen Belokranjec, na pomoč pa mu priskoči tudi njegov brat Jože, sicer generalni direktor policije ter častni član kluba.

Čez mejo Tudi v naši bližnji soseščini se marsikaj dogaja. Tako so konec Junija prizadevni člani zamejskega kluba Oldtimer Club Pirkdorf – Jauntal organizirali že 7. mednarodni rally starodobnih motociklov in tako kot vedno se ga je udeležila tudi ekipa iz matične Slovenije. Trasa vožnje je potekala po okolici Šmihela (St. Michael) in ostalih zamejskih krajih. Rally se je zaključil s spretnostno vožnjo in podelitvijo pokalov ob Pirkdorf-skem jezeru. Nedaleč od tromeje pri Ratečah v Hohenturnu v Avstriji pa domuje še en znan in uspešen klub »OLD KRAD DRIVERS«, ki je na lepo avgustovsko soboto organiziral mednarodno srečanje starodobnih motociklov. Srečanja so se seveda udeležili tudi lastniki starodobnih motociklov iz Slovenije. Na samem srečanju, ki je bil organiziran na velikem travniku v kraju Hohenturn, se je kar trlo zanimivih in zloščenih motociklov tako, da je bilo kaj videti, poskrbljeno pa je bilo tudi za hrano in pijačo ter seveda zabavo do poznih ur. Več o samem srečanju in o klubu pa dobite na spletni strani www.oldkraddrivers.at

Zdravo družba starodobnikov ! Javljava se prvič, zato še ne poznava meril in pravil za objavo v vaši reviji. No, pa saj ste tu zato, da naju uvedete, kajti stvar je čudovito zastavljena. Upam, da bomo kmalu postali vaši člani, ker smo navdušeni nad starodobnimi vozili. Namreč imamo 2 cv 6 Citroen letnik 1974 bolj znan kot ¨spaček¨. Pa še kratka zgodbica, ki se je resnično zgodila pred mnogimi leti. Midva ( žena Darja in jaz), sva bila pred leti priča zelo zabavni in nenavadni pravljici – z več kot srečnim koncem. Na letovanju v Premanturi smo preživljali lenobni počitniški dan: zbujanje, kopanje , pivo, kopanje, pivo, kosilo plus pivo, lenarjenje …

… »Ooooooo! Poglej kaj se dogaja!!! ….. Pred pomolom je bil parkiran nič hudega sluteč Citroen GS. Leno je opazoval lastnika, ki je opravljal nepomembne reči. Ko mu je bilo že pošteno dolgčas in seveda vroče (35 stopinj v senci) se je samovoljno odločil za osvežitev…. Meni nič, tebi nič se je zapeljal naravnost v morje. Šokirani, prestrašeni in zmedeni so začeli njegovo pogumno dejanje spremljati okoliški kopalci in zgroženo tudi lastnik. Pri tem so ga glasno vzpodbujali. Ko se je GS dodobra ohladil in osvežil, je dovolil svojemu gospodarju, da ga zvabi na kopno. Ker pa seveda to ni tako enostavno, kot je bil odhod v morje, je prišel velik GASILEC, pripel vitel in potegnil junaka na plan. Kar pa je pri vsej stvari najlepše …. Po petih urah »sončenja«, je naš junak GS enostavno zabrnel in brez kakršnekoli pomoči veselo odpeljal novim dogodivščinam naproti. Lep pozdrav!

Bertoncelj Aleš in Darja

Gradišnikova 22 Miklavž na Dravskem polju 2204 fax 02 629 l9 38 GSM 041 623 756 E-mail:sraufek@volja.net E-mail sraufek@triera.net

LEGENDARNA CBX Motorcyclist Magazine

Jay Leno’s

Britten V1000 1956 Moto Guzzi V8 500 GP bike Brough Superior ss100 1966 Honda RC166 Ducati 250/350/450 Curtiss V8 HD XR750 1979 Honda CBX Honda CBX (79-80) 1998 MV Augusta F4 Kawasaki Mach III 1946 HD Knucklehead Suzuki GSXR750 1923 Henderson 4 Model K Manx Norton 1972 Kawasaki Mach IV Any Classic Vespa 1952 Vincent Black Shadow Craig Vetter x75 Triumph 1978 Ducati 900 SS

Leta 1978 je Honda predstavila svetu motor s šestimi valji, postavljenimi v vrsto – CBX. Motor je bil narejen na podlagi legendarnega Grand Prix motocikla RC 166, ki je imel 250 ccm in šest cilindrov. Oba motorja sta izdelek poševnookega gospoda, ki sliši na ime Shoichiro Irimajiri. S šestimi cilindri, polnjenimi s šestimi vplinjači, dvojno odmično gredjo v glavi motorja, ki streže 24 ventilom je ta zračno hlajen model CBX nabildal 105 iskrih konjičkov na glavni gredi. Njegovih 11,55s na četrt milje, pa je bilo dovolj, da je bil motocilkel za tiste čase med najhitrejšimi serijskimi motocikli na svetu. Svet morda še ni bil pripravljen na šest cilindrov. Šestaka Benelli 750sei in Kawasaki Z1300 sta kmalu utonila v pozabo, kar pa za Hondo CBX ni moč trditi. Kasnejši model Prolink, olajšan za pet konjčitov s polnim oklepom in centralnim vzmetenjem ni bil tako uspešen, kot prvotni model CBX. Šestaki so s predstavitvijo modela Gold Wing v letu 1988 in modela Valkyrie v letu 1997 naredili odločilni korak v svet. No Honda CBX še živi. Veliko zaslug ima nedvomno najstarejša mednarodna organizacija I.C.O.A. (International CBX Owner’s Association). Osnovani so bili leta 1980, pred kratkim pa sem se jim pridružil tudi jaz. V tem društvu so res sami pozitivci. Vsako leto je tudi v Evropi kar nekaj CBX zborov, ki so prava paša za oči in ušesa, kajti agregat je impozanten in je bil kot osnova deležen nešteto predelav, tako pri okvirju motorja kot pri samem agregatu. Neverjetni zvok, ki ga spravi iz sebe šest valjev ter 24 ventilčitov je nekaj posebnega. Različni izpušni sistemi, ki so jih izdelovali za ta motor, pa so tudi vsak posebej paša za oči in ušesa. Pa si poglejmo dve lestvici najboljših 10 motociklov po reviji Motorcyclist Magazine.

Leta 1981 sem se zaljubil v ta motor, naslednje leto sem ga kupil od g. Pleško Janeza iz Brezovice. Prvotni lastnik pa je bil g. Sandi Košir. Motor sem kasneje prodal, ker je preveč “drajsal’ po ovinkih na dirkališču Grobnik. Mladost – norost. Nekako pred 10 leti pa se je od nekje pojavil moj prijatelj Danilo Vidic in mi dejal, da je od nekega črnega moža v Ljubljani kupil Hondo CBX. Motor je bil v slabem stanju. Pripeljal mi ga je, saj je vedel, da sem ga nekajkrat razstavil. Čez nekaj časa mi ga je prodal, za kar sem mu še danes hvaležen. Prijatelj me-

hanik Stane Debevc pa mi je pomagal motor spraviti v vozno stanje, saj sem se nekoliko odvadil šraufanja in sem moral malo obnoviti znanje samouka. Ne smem pozabiti še gospoda, ki sliši na ime Makoter Matjaž – Max, s koristnimi nasveti. Nekaj delov sem kupil na Ebay-u, kjer pa mi je bil v pomoč prijatelj Primož Lah, ki je bil v sekundi pripravljen oddrvet z mano v Augsburg, po malo večje dele. Nekaj delov sem imel še od tastare CBX, nekaj jih pa še imam. Pomembno je, da je motor solidno ohranjen (obnovljen) in da mi je organizacija SWAMZ pomagala in tudi podelila stalni certifikat.

Tomaž Matjašič, Podpeč

IN MEMORIAM SEVERIN GRUDEN Kot to pišem imam občutek, da sanjam ali da sam sebi lažem. Draga Bruna ter vsi s tvojo mamo na čelu, ki ste ga imeli tako radi. Severina tudi člana CMOC sem spoznal pred mnogimi leti, ravno takrat, ko se je odločil zapustiti varno državno službo ter se preizkusiti kot

Na motorju Matchless G50

samostojni podjetnik. Združevala naju je predvsem skupna ljubezen do starodobnih motociklov. Bil si zelo izbirčen in nisi sprejel vsakega restavratorskega dela, pa vendar pet vozil, ki si jih ti obnovil je danes razstavljenih v mojem muzeju. Tvoja želja po posebnem dirkalniku iz 50. let je takrat tudi mene okužila, tako da sva se s skupnimi močmi in znanjem lotila projekta Matchless G50. Večkrat sva skupaj obiskala Anglijo ter pri tem spoznala vse vodilne na področju restavriranja klasičnih motociklov ter dirkanja z vrhunskimi klasičnimi stroji. (Naj omenim le George Beala) v dveh letih sva s skupnimi močmi rodila vrhunski dirkalnik sicer letnik 1961. V največje zadovoljstvo nama je bilo, ko sva ga Na otoku Mann 1995 lahko preizkusila na Isle of Mann leta 1995. Na GP za klasične motocikle se je uvrstil kot dvanajsti. Bil si odličen motorist. A poleg modernega BMWja si najraje sedel na tvojega vrhunsko obnovljenega Harley Davidsona letnik 1929. Danes te ni več med nami, ki smo te cenili in ti zavidali tvoje sposobnosti. Pet tvojih vrhunsko obnovljenih motociklov stoji kot spomenik tvojemu delu in nadarjenosti v Muzeju motociklov Vransko. Bil si enkraten, naj ti bo lahka slovenska zemlja.

V imenu SVAMZ-a in CMOC-a Grom Petja

UMRL JE SVETOVNI REKORDER HENNE Ernst Jakob Henne je letos 22. februarja praznoval svoj 101 rojstni dan, v začetku maja pa je zaključil svoje dolgo in bogato zemeljsko življenje.

Henne se je rodil leta 1904 kot četrti otrok sedlarja Jakoba Henne-ja v mestu Wangen v turistični pokrajini Algau na jugu Nemčije. Mladi Henne se je izučil za mehanika dvokoles in že leta 1923 nastopil na prvi pravi dirki in v razredu do 750 ccm dosegel tretje mesto. V letu 1925 se je udeležil prvič tudi mednarodne dirke in sicer v Monzi, kjer je njegov talent takoj opazil Rudolf Schleicher, vodja BMW-jeve ekipe. Kmalu so se dogovorili za sodelovanje in tako je postal Henne tovarniški dirkač ter v

enega za drugim. Tako leta 1932 v Gyonu na Madžarskem doseže 246 km/h, leta 1935 pri Frankfurtu 256 km/h ter leto kasneje 272 km/h z aerodinamsko »oblečenim« BMW- jem, ki se ga je prijel vzdevek »jajce« nenazadnje tudi zato, ker je Henne nosil znamenito čelado v obliki jajca. Nedvomno pa je njegov največji dosežek rekord iz leta 1937, ko je dosegel hitrost 280 km/h in ta rekord držal kar 14 let. Po drugi svetovni vojni je Henne odprl delavnico in salon za prodajo vozil Mercedes – Benz in kmalu postal eden najmočnejših zastopnikov te tovarne v Nemčiji. Henne je od leta 1996 živel s svojo drugo ženo na Kanarskih otokih kjer je v začetku tega leta umrl v visoki starosti.

Andrej Pristov

letu 1926 privozil prvo zmago na BMW-ju. Nato so se pri BMW odločili vstopiti v tekmo za hitrostnim rekordom in najbolj primeren za voznika je bil ravno Henne. 19. septembra 1929 se Henne s svojim 750 ccm kompresorskim BMW- jem prvič požene v lov za rekordom in jih v istem dnevu doseže kar osem, zapisan pa ostane tisti, ko je presegel hitrost 216 km/h. Po tem uspehu Henne ostane v glavnem na projektu doseganja rekordov, ki jih vrsti skoraj

KNJIŽNI KOTIČEK

Kupim boben za zadnje kolo Prima. Vinko, 040/50 50 29 Prodam več komadov starinskih radioaparatov, tudi predvojnih. Ivan, 051/33 40 50 Prodam Vespa Piagio, letnik 1994, 150 ccm, model LX, 4000 prevoženih km, z veliko dodatne opreme. Cena 300.000 sit. Vilko, 041/76 36 99 Prodam Moto Guzzi Galetto, letnik 1958, 200 ccm, s certifikatom. Cena 1700 EUR. Dušan, 02/ 228 21 10 Prodam Volvo, dvosed, P 180 ES. Vojko, 041/ 79 37 23 Alfa Romeo Spider veloce cabrioletnik 1964 v slabem stanju ali za dele prodam tel.:051 305 596 Prodem DUCATI 98ccm l.1954 prva barva kompleten - nevozen. tel.: 041-854 357 Prodam VW kombi T2 BULY kleparsko - ličarsko obnovljen, tehnično brezhiben prerejen v avtodom. Vse novo. Milan 040-265 892 Prodam novo vlečno prikolico s cerado dim.:1550x2000 z dokumenti. Cena 500 EUR tel.:051-30 55 96 Prodam moto kolo DUCATI 500 sport. tel.:040-265 892 Milan

Prodam vetrobransko steklo za bočno prikolico STEIB LS 200, S350, S500 komplet z nosilci. tel.: 041-298 503 Prodam sedež za bočno prikolico LS 200, rdeče barve. tel.: 041-298 503 Prodam motorno kolo, ADLER M200, l.1952 - vozen. tel.: 041 567 490 Kupujem vse tipe predvojnih uplinječev ali njihovih delov iz brona. tel.: 051-30 55 96

Tokrat nam je prišla pod roke zanimiva knjiga, izdana pred nekaj leti v sosednji Hrvaški, avtorja Ivana Frančiškovića. Knjiga nekoliko spominja na knjigo – skripto Alfonza Breznika 50. let jugoslovankega motociklizma. Razlikuje se od nje po bogati notranji opremi, ilustracijah ter kvalitetni vezavi. Žal je bila izdana v Reki daljnega 1995 leta in verjetno je ni več enostavno nabaviti. Opisuje prve poizkuse dirkanja pred 100 leti, cestnohitrostne ter gorske dirke na Hrvaškem, razvoj speewaya, dirke v Opatiji ter rojstvo dirkališča na Grobniku. Bog ve, če bomo Slovenci kdaj dočakali kaj podobnega.

Kupim oldtimer motor ali samo dele. Matjaž tel.: 041-221 648

Kupim BMW R51/2 z polnabami plačam z gotovino tel.:041- 768 194 Prodam motorno kolo IŽ - Planeta 350ccm z bočno prikolico, vrhunsko obnovljen z dokumenti. Edini v Sloveniji. Cena: 2500 EUR tel.:51-30 55 96 Kupim ŠportniCOUPE Ford Capri, Opel Manta, Opel Kadett, Kadett C ali podobno Miro 031 324 184

Turistično društvo Žiri

RUPNIKOVA LINIJA

vabimo vas na adrenalinski ogled slemenaste utrdbe na Golem vrhu. Spust skozi strelno lino artelerijskega bloka in po strmih stopnicah v podzemni sistem hodnikov in dvoran predstavla nepozabno doživetje!

E-mail: turisticno.drustvo@obcina.ziri.si tel.: 041 375 370 Andrej

SVAMZ PRIPOROČA SVAMZ PRIPOROČA SVAMZ PRIPOROČA