Avto Motor Classic 40-85

>> ASI »MOTORSHOW 2013«

>> ZGODOVINA AVTOMOBILIZMA

>> IN VENDAR SE VRTI...

>> KORZIKA TOUR 2012

>> AVTOBUS PIONIR

>> PRVI IN ZADNJI

>> KUSTOM WEEKEND

>> DIRKA ZA PRVENSTVO

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

1

19 2 0 2

>> CONCOURS D‘ ELEGANCE

Cena: 4,60 EUR

9 7718547

>> POLETNA MUZEJSKA NOČ

Junij 2013, št.: 40/85

ISSN 1854-7192

Uradno glasilo SVAMZ – slovenske veteranske avto moto zveze

Kroška ulica 58, 9000 Murska Sobota T: 02 530 18 12, F: 02 530 18 70, E: info@agroservis.si

i d e l g e r p i n c ˇ i n h e t * l i z o v a j i c a r t s i g e r * l i z o v e j n a v o r a v a z * l i z o v a j i c a g o l o m o h * o k a t v a r p e v t vse te stori e k i n b o d o r a t s a z i d u t o m a j l v a opr A Č O R O P I R P Z M A V S TEHNICˇNI PREGLEDI

AVTO ARES d.o.o.

T: 02 530 18 30, E: info@agroservis.si Delovni cˇas: pon-pet: 7.00 - 18.00, sob: 8.00 - 12.00

AVTO CIT d.o.o.

T: 02 534 90 00, E: info@agroservis.si avtomotorClassic 40/85 Junij 2013 2 Delovni cˇas: pon-pet: 7.00 - 18.00, sob: 8.00 - 12.00

A SERVIS d.o.o. KIA T: 02 530 18 56, E: info@agroservis.si Delovni cˇas: pon-pet: 8.00 - 17.00, sob: 8.00 - 12.00

AGROSERVIS d.d. TEHNICˇNI PREGLEDI T: 02 530 18 24, E: info@agroservis.si Delovni cˇas: pon-pet: 6.00 – 20.00, sob: 8.00 – 12.00

AGROSERVIS d.d. TOYOTA T: 02 530 18 88, E: info@agroservis.si Delovni cˇas: pon-pet: 8.00 - 17.00, sob: 8.00 - 12.00

Kopališka ulica 2/b, M. Sobota T: 530 02 22, M: 041 922 664, www.vrtnarija-sum.si "Kar raste pri nas, bo zagotovo tudi pri vas!"

Za vedno mlad.

Vaš avto seveda. Nikoli ne bo zarjavel, ker ima CouplerTec.

MMA studio d.o.o., Ribniška ulica 31, 1000 Ljubljana

Couplertec je najboljši elektronski sistem na svetu za zaščito pred rjavenjem.

Popolna zaščita celotne kovine.

Prihranek časa in denarja.

Enostavna “naredi sam” namestitev.

Brez stranskih učinkov za človeka in naravo.

Ustavite rjo že danes, pokličite 040 577 377. info@couplertec.si www.couplertec.si

Preizkušeno, testirano, dokazano.

Koledar TOMOS 2014

Našitek za obleko

Nalepka za vozilo

20,00 EUR

5,00 EUR

BREZPLAČNO

50x70cm

80 x 50 mm

100 x 70 mm

Znesku zaračunamo še poštnino.

Vse te artikle lahko naročite v pisarni SVAMZ na Vranskem ali na tel.: 03 705 50 66, gsm: 051 30 55 96, elektronska pošta: info@svamz.com avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

3

z nami zadovoljstva z nami do do zadovoljstva z nami zadovoljstva z nami do do zadovoljstva

Podjetje Špan d.o.o. je zasebno podjetje s 25 letno tradicijo, ki ob upoštevanju zakonov v svojih smernicah upošteva individualni, celostni in interdisciplinarni pristop do dela. Da bi dodali prizadevanjem posebno noto, so uvedli še pasica_span_198×18_2010.indd 1 modernejše postopke dela. Zaradi učinkovitega naročanja (“online - naročanje”) je zasebno podjetje s 25 časa, letnosaj tradicijo, ki ob da upoštevanju inPodjetje izvajanjaŠpan vsehd.o.o. storitev ni nepotrebne izgube se zavedajo, sta porazakonov svojih smernicah individualni, in interdisciplibljen čas invkakovost storitev za upošteva modernega človeka zelocelostni pomembna. narni pristop do dela. Da bi dodali prizadevanjem posebno noto, so uvedli še modernejše dela. Zaradi naročanja (“onlineda - naročanje”) Zato ponudbopostopke storitev vedno znovaučinkovitega dopolnjujejo, saj se zavedajo, je popolin izvajanja vseh storitev ni nepotrebne izgube časa, saj se zavedajo, da sta poranost le te “ključ do uspeha”. bljen čas in kakovost storitev za modernega človeka zelo pomembna.

predstavitev // OBLETNICA

9/27/10 12:24 PM

Tehnični pregledi vozil Homologacija vozil Registracija vozil Zavarovanje vozil

- prodaja pnevmatik in platišč Zato ponudbo storitev vedno znova dopolnjujejo, saj se zavedajo, da je popol- vulkanizerske storitve za vse vrste vozil (osebni, tovorni, motocikli,...) nost le te “ključ do uspeha”.

- optične meritve ter nastavitve podvozij na najsodobnejših 3-d napravah - avtosalon vozil znamk Mercedes Benz in Hyundai - prodaja pnevmatik in platišč - prodaja rabljenih vozil - vulkanizerske storitve za vse vrste vozil (osebni, tovorni, motocikli,...)

- pooblaščeni servis vozil Hyundai - optične meritve ter nastavitve podvozij na najsodobnejših 3-d napravah - sezonsko shranjevanje zimskih oz. letnih avtoplaščev, ter platišč - avtosalon vozil znamk Mercedes Benz in Hyundai - pranje ter notranje čiščenje vozil (tudi globinsko) - prodaja rabljenih vozil - prodaja in montaža izpušnih sistemov za vse vrste vozil - pooblaščeni servis vozil Hyundai - hitri servis - sezonsko shranjevanje zimskih oz. letnih avtoplaščev, ter platišč - popravila platišč - pranje ter notranje čiščenje vozil (tudi globinsko) - hramba vozil in motornih koles (tudi starodobnikov) - prodaja in montaža izpušnih sistemov za vse vrste vozil - tehnični pregledi in registracija vozil - hitri servis - kasko zavarovanje - popravila platišč - odjava / prijava vozil - hramba vozil in motornih koles (tudi starodobnikov) - prepis vozila - tehnični pregledi in registracija vozil - odjava in odvoz izrabljenega motornega vozila - kasko zavarovanje - kavarna Špan - odjava / prijava vozil - prepis vozila Leta 2001 in soodvoz na podlagi izpolnjenih kriterijevvozila z Obrtno zbornico Slovenije, prido- odjava izrabljenega motornega bili certifikat kakovosti, št. V-001, kot - kavarna Špan KAKOVOSTNA VULKANIZERSKA DELAVNICA.

Vse te storitve opravljamo tudi za starodobnike!

ČLANI SVAMZ

Leta 2001 so na podlagi izpolnjenih kriterijev z Obrtno zbornico Slovenije, pridoVizija in strategija vodstvašt.jeV-001, podjetje bili certifikat kakovosti, kotuspešno vodila od samih začetkov do cilja, toKAKOVOSTNA je, biti med najboljšimi.

VULKANIZERSKA DELAVNICA. Ker pa se vsi v podjetju zavedajo, da brez motiviranosti celotnega kolektiva ni moč priti do vrha, so si postavili sloganuspešno “Z VIZIJO DO VRHA”.

Vizija in strategija vodstva je podjetje vodila od samih začetkov do cilja, Intozaje, vas, kupci, naj to pomeni “Z NAMI DO ZADOVOLJSTVA”. bitispoštovani med najboljšimi.

25% popust

Ker pa se vsi v podjetju zavedajo, da brez motiviranosti celotnega kolektiva ni moč priti do vrha, so si postavili slogan “Z VIZIJO DO VRHA”.

In za vas, spoštovani kupci, naj to pomeni “Z NAMI DO ZADOVOLJSTVA”.

na tehnične preglede

avtomotorClassic /85 Junij 2013 Špan4 d.o.o.,Tržaška 547,401351 Brezovica / LJ,

www.span.si

T: 01/365 81 10, 01/365 81 20, 01/365 80 80

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

5

AVTO MOTOR CLASSIC Uradno glasilo Slovenske veteranske avto moto zveze ISSN 1854-7192 Leto X, št.: 40/85, Junij 2013 Izhaja vsako četrtletje Naslednja številka bo izšla: September 2013 Uredniški odbor: Nataša G. Jerina Emil Šterbenk Andrej Pristov Odgovorni urednik: Petja Grom Oblikovanje in priprava za tisk: Marko Leber Tisk: Grafika Gracer Celje d.o.o. naklada: 5100 izvodov Rokopisi in naročene fotografije se ne vračajo.

Izdajatelj: SVAMZ Vransko 31a, 3305 Vransko tel.: 03/705 50 66 fax: 03/705 50 67 www.svamz.com info@svamz.com Fotografija na naslovnici: GAZ 69AM, letnik 1966 Lastnik: MILAN BAŠA fotografija: Anej Ferko

6

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

vsebina 08 ::

Poletna muzejska noč

10 ::

ASI »Motorshow 2013«

14 ::

Zagreb, Concours d‘ Elegance

16 ::

Beograd, zgodovina avtomobilizma

18 ::

Po sledeh premične dediščine v Sloveniji

20 ::

In vendar se vrti...

22 ::

Pod lupo

24 ::

Predstavitev podjetja

26 ::

Novičke

30 ::

Avtobus Pionir

34 ::

Mercedes-Benz

37 ::

Novičke iz muzeja motociklov

38 ::

Kustom Weekend

40 ::

Balkanske dogodivščine

44 ::

KORZIKA TOUR 2012

47 ::

PRVI IN ZADNJI

48 ::

Dirka za prvenstvo Alpe Adria 2013

50 ::

Moskva tour 2013

52 ::

Citroeni in citroenarji zavzeli Jezero pri Podpeči avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

7

dogodki // SVAMZ // besedilo: pisarna SVAMZ, fotografije: Marko Leber

Poletna muzejska noč

Na portalu www.muzejskanoc.si smo lahko prebrali takšno vabilo na poletno muzejsko noč: »Poletna muzejska noč je največja promocijska akcija slovenskih muzejev in galerij, pridružujejo se ji tudi številni drugi zavodi in ustanove, ki izvajajo programe iz področja kulturne dediščine, umetnosti, kulture, zgodovine. Povezovalni projekt, prilagojen na urbano območje, je bil že od začetka zasnovan tako, da predstavlja ustanove in njihove vsebine kot prostore sproščenega preživljanja prostega časa. Ideja se je porodila iz poznavanja podobnih dogodkov v tujini in iz želje na privlačen način predstaviti razstavišča javnosti in jih približati ljudem.« 8

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Tej največji promocijski akciji slovenskih muzejev, ki je iz leta v leto uspešnejša in popularnejša, smo se že četrtič zapovrstjo pridružili tudi člani Slovenske veteranske avto moto zveze s svojimi vozili. Vsako leto je več udeležencev, ne samo nas voznikov starodobnih vozil, ampak tudi radovednih obiskovalcev. Letos smo prireditev še nekoliko drugače obarvali, saj smo v sam dogodek vpletli še mednarodno organizacijo FIVA in prvo leto poskusno izpeljali v sodelovanju z osmimi drugimi državami t. i. Mednarodni motociklistični teden. Slovenija je sodelovala s predstavitvijo nekaterih Puchovih motociklov, druge države so poročale o srečanjih. Skupni namen obeh prireditev pa ni samo popularizacija premične tehniške dediščine, ampak tudi

širjenje zavesti o pomembnosti ohranjanja zgodovine za vse bodoče generacije in prihodnost.

Rek, da se na zgodovini gradi prihodnost, še vedno drži, naučiti se jo moramo samo integrirati v naše vsakdanje življenje, da napak, ki so se dogajale nekoč, ne bi več ponavljali!

Na tem mestu bi se radi zahvalili za sodelovanje direktorju Pokrajinskega muzeja Celje, g. Stanetu Rozmanu, direktorici Muzeja novejše zgodovine Celje in predsednici slovenskega ICOM, ga. mag. Tanji Roženbergar Šega, ter vsem sodelujočim, ki so pripeljali svoja vozila v Celje in tako popestrili večer obiskovalcem!

Na svidenje naslednje leto!

dogodki // SVAMZ

Razstava v sklopu prireditve "FIVA international motorcycle week 2013".

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

9

dogodki // SVAMZ // besedilo in fotografije: Janez P. Grom

Pod budnim nadzorom predsednika SVAMZ smo jih vse varno spravili na tovornjak.

ASI »Motorshow 2013« in TOMOSova knjiga ASI »MotorShow« 2013 je tudi v tem letu poskrbel za pravi motociklistični raj na zemlji. Za tiste izmed nas, ki se nam po žilah pretaka bencin, tak, star že par desetletij, smo na prizorišču v Varano de’ Melegari doživljali nirvano.

Kot se spodobi in pritiče osebnemu stilu, odhod na prireditev ni bil enostaven, ampak je vse skupaj potekalo v obliki obširnejšega namena, kjer smo s celotno ekipo poskušali doseči točno začrtane cilje, ki so bili vsi skupaj povezani s predstavitvijo sveže izdane knjige o tekmovalni preteklosti TOMOSove tovarne. Dejansko je prireditev v Varanu bila organizirana okoli parih glavnih dogodkov in predstavitev te knjige je bil eden izmed pomembnejših. Po navodilih italijanskih organizatorjev, ki so si od dogodka obetali veliko, je na nas padlo veliko breme in odgovornost, da izpeljemo zahtevano v primernem stilu in s primerno resnostjo.

Tako smo se, predsednik SVAMZ Engelbert Černilec, Emil Hafnar, Stevo Vujič, moj oče Petja in jaz, s skupnimi močmi, le dan pred začetkom prireditve v Italiji, lotili priprave transporta kar dvajsetih TOMOSovih motociklov.

Tekmovalne modele je prispeval Muzej motociklov, serijske pa Stevo Vujič in Emil Hafnar, oba iz svojih zbirk.

Celotna ekipa, se je z razlilko od mene in punce Urške, odpravila tako natovorjena in opremlje-

10

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

na v Varano. Midva pa sva se bila prisiljena spremeniti v knjigovezca, saj sva zaradi zapletov pri izdelavi publikacije v Gradcu pomagala lastnici knjigoveznice pripravljati 70 knjig še celotno noč pred odhodom.

Kot vedno do sedaj sta trud in ambicija rodila sadove. Naslednjega jutra je bilo vseh 70 knjig in tematsko pripravljeni koledarji dostavljenih v Varano, kjer je prej omenjena ekipa že poskrbela za čudovito postavitev razstave. Dostavljene knjige so takoj dobili v roke nekateri izmed organizatorjev, sicer vrhunski poznavalci in strokovnjaki iz področja. Pregled publikacije je bil brez obotavljanja in izjem pospremljen s pozitivnimi ocenami in na trenutke skoraj melodramatičnimi priznanji.

Ko so se ti začetni momenti po prihodu pričeli nekoliko umirjati in sem kljub neprespani noči, litrih italijanske espresso kave in od sukanja volana obolelih rokah, le našel nekaj mirnih trenutkov, da sva si z očetom bežno ogledala neverjetne stroje, ki so jih posamezniki pripeljali iz celotne Evrope, že je bilo potrebno odhiteti na tiskovno konferenco, na kateri je bila knjiga

dogodki // SVAMZ

SVAMZova delegacija. Z leve proti desni: Engelbert Černilec, Emil Hafnar, Petja Grom in Stevo Vujič.

MV AVGUSTE: da jim ni videti konca! »Blagovna« menjava z avtorjem knjige o Parilli, sinom lastnika tovarne g. Parilla.

Petja Grom že razmišlja o novem nakupu za širitev zbirke Muzeja Motociklov.

ZAHVALA Iskreno se zahvaljujemo za pomoč pri postavitvi razstave Tomosovih motociklov v Varano de' Melagari, podjetju Avtoelektronika d.o.o. na Dunajski c.421, 1231 Ljubljana Črnuče in g. direktorju Rajku Slugi!

www.avtoelektronika.si avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

11

dogodki // SVAMZ // besedilo in fotografije Janez P. Grom

Zgoraj levo: Tiskovna konferenca je potekala v prijateljskem vzdušju.

Zgoraj desno: Svoj izvod sta prejela tudi legendarni Carlo Perelli in prof. Agusto Farneti.

Desno spodaj: Eksotičen Moto-Guzzi Bicilindrica je bil med prisotnimi ekskluzivnimi motorji skoraj nekaj običajnega.

Levo spodaj: Aerodinamični Miller.

tudi prvič uradno predstavljena. Osebno so me najbolj počastile misli, ki jih je meni kot avtorju in knjigi namenil prof. Agusto Farneti, nesporno eden največjih svetovnih strokovnjakov.

Za tiste, ki ste imeli priložnost držati knjigo v rokah, pa ste lahko na prvih straneh našli tudi njegovo spremno besedo. Čudovit in uspešen dan smo sklenili na gala večerji, kjer nas je doletela še zadnja čast dneva.

Za trud pri ohranjanju tehniške dediščine smo prejeli še uradno priznanje italijanske zveze ASI. Praktično neprekinjen 48 urni intenzivni delavnik je mene in ostale, ne dosti bolj naspane ekspedicioniste, položil v posteljo. Prav vsi pa smo s ponosom in zanosom gledali na dosežke in res uspešno slovensko zasedbo iz teh preteklih parih dni. Slovenci smo v Italiji nedvomno pustili ogromen pozitiven pečat.

Samo dejstvo, da je Jurij Božič, vrhunski inženir in mehanik, potreboval cel teden, da je motor spravil k pameti in na obrate, ni napetosti nič kaj močno blažilo. S pomočjo fantov iz odprave smo D6 zagnali, ogreli, zamenjali svečko in že sem se znašel na štartno-ciljni ravnini med šampioni kalibra Freddie Spencer, Phil Read, Carlos Lavado, Marco Lucchinelli, Pier Paolo Bianchi, Eugenio Lazzarini ... Da fantje niso običajni upokojenci in da se jim po žilah pretaka posebna, z bencinom redčena kri, sem ugotovil takoj, ko me je, medtem ko sem dobesedno mahal v pozdrav množici gledalcev, po notranji strani ovinka, tako da je skoraj zlezel pod moj TOMOSov D6, prehitel z vratolomno hitrostjo na tekmovalni Cagivi šampion Marco Luchinelli.

Zadnjega kroga se že dolgo nisem tako veselil kot tedaj!

V nedeljo, na zadnji dan, me je končno čakala rahlo strašljiva pa vseeno prav prijetna obveznost. Ker sem sicer navajen spoprijemanja z ovinki dirkališč na težjih, štiritaktnih motorjih, me je obljuba organizatorjem, da se bom udeležil vožnje poimenovane »Parata dei Campioni« s TOMOSovo specijalko D6, kar malo skrbela.

Fotografije o dogodku, ki bi si zaradi bogatega dogajanja zaslužile že same po sebi celotno revijo, naj povedo preostanek. Če se nameravate prihodnje leto kot obiskovalci udeležiti te prireditve, pa vas naj motiviram z navedbo parih razstav, ki so se sočasno odvijale v teh treh dneh motoriziranega raja na zemlji: 110-letnica

12

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Harley-Davidson (razstavljenih 40 ekskluzivnih modelov), 100-letnica ustanovitve britanske Velocette, 40-letnica Bimote in komemorativna razstava ob 40-letnici smrti dveh šampionov, Renza Pasolinija in Jarna Saarinena, ki sta v povezani nesreči preminula v Monzi. V Varanu so se predstavili še zgodovinski registri Gilera, Ariel in tekmovalna ekipa Laverde, posameznih eksotičnih motociklov, ki jih je bilo na desetine, pa je sploh nesmiselno naštevati.

Ob koncu naj se vam, drage bralke in bralci, še opravičim, saj sem nedavno nazaj objavil le prvi del članka o sestavljanju novega tekmovalnega stroja. Pisanje in postavitev publikacije ter vse aktivnosti, ki so bile s tem povezane, so mi pobrali vso energijo in razpoložljiv čas, tako da bo nadaljevanje tiste zgodbe dobilo prostor in zahtevano pozornost šele v naslednji številki revije. Kdo bi vedel! Morda pa dolgovan članek pospremim še s kakšnim poročilom iz kakšne izmed dirke, če jih nisem letos že vseh zamudil.

Pa varno v sedlu!

v, od o s o m o T ih ln a k ir d dovino o g z v d le g o ozadja. p v iz n b te d o g z Celos in ti s o n odrob dirk, do tehničnih p

m/h k 4 0 2 z o n i v o god z i z o k S − S O M TO > 400 originalnih fotografij > celotna tekmovalna zgodovina > izpovedi dirkačev > vsi tekmovalni modeli > celosten pregled rezultatov >> naročila sprejemamo na info@svamz.com

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

13

dogodki // VEČNO MLADI ŠENTJUR // besedilo in fotografije: Zoran Gerbec

ZAGREB

CONCOURS d‘ ELEGANCE »Pojdeš z mano?« me je konec maja po telefonu vprašal Rudi Ferlež. »Vsako leto se odpravim na srečanje v Zagreb in vedno se imamo super,« je nadaljeval. Seveda sem hitro preveril za kakšno srečanje gre in dobil odgovor – Oldtimer klub Zagreb pripravlja 28. srečanje in reli oldtimerjev, ki bo 8. in 9. junija na trasi Zagreb– Veliki Tabor. Letos bo prvič tudi strokovno ocenjevanje vozil za CONCOURS d‘ ELEGANCE po kategorijah.

Ko sem prepričal še mojo Silvo, da ji čez vikend ne bo potrebno pospravljati in likati, je bila prijavnica hitro poslana.

14

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

SOBOTA, 8. JUNIJ 2013 8. junija zjutraj je bila vremenska napoved skoraj idealna. Rudi s svojim fordom in spremljevalcem gospodom Pekošakom in jaz z mojo damo ter »mečko« smo odbrzeli kar po stari cesti mimo Term Olimia proti Zagrebu. Mejo smo prečkali na Bizeljskem. Malo smo sicer kvačkali po mestnih ulicah Zagreba, a hitro našli zborno mesto pred tehničnim muzejem, kjer se je na razstavi že zbralo precej starodobnikov, od pravih starin do mlajših, ki so komaj dopolnili 25 let ali več. Seveda brez vrlih Slovencev in našega prijatelja Čeha iz Slovenske Bistrice ni šlo. Prišli so tudi prijatelji iz Nove Gorice, kar je že poštena razdalja, in tudi iz Ljubnega ob Savinji. V taki družbi je dobra volja hitro na vrhuncu. Po zajtrku in prijavi smo spoznali organizatorje relija, ki ga letos Oldtimer klub Zagreb pripravlja že 28. zapored, torej jim izkušenj ne manjka.

Kar hitro smo se ponovno znašli v avtih, ker se je ob 12. uri pričela promocijska vožnja po ulicah Zagreba, kar je doživetje posebne vrste. Policija je povsod ustavljala in usmerjala promet, oldtimerji pa so zasedli vse glavne ulice mesta in peš cone. Paziti je bilo potrebno le na tramvaje, a s tem ni bilo težav. Kot se za soboto spodobi, so bile ulice polne ljudi, ki so spremljali naš mimohod in ga fotografirali z vsem, kar je bilo v rokah. Vozili smo se po Savski cesti, po Brozovi,

čez Rooseveltov trg in trg maršala Tita preko Medveščaka in kneza Branimira do centra Green Gold, kjer je bilo odlično kosilo.

Po postanku nam je organizator omogočil, da smo naša vozila parkirali in varno prenočili v muzeju avtomobilov Ferdinanda Budickog na ulici Lj. Posavskog 48 v Zagrebu, ki ga pravkar obnavljajo in je še prazen. Res so našli lepo halo v ta namen, kar se vidi tudi po fotografijah.

Otvoritev načrtujejo za 3. julija, ko jih bo obiskal tudi hrvaški predsednik, gospod Ivo Josipovič in veliko ostalih gostov. Občutek imam, da ima mesto Zagreb boljši odnos do ohranjanja tehnične dediščine kot kakšno mesto pri nas.

Popoldan smo namenili obisku in ogledu Zagreba, ki zaživi šele po 21. uri, takrat je bil namreč center popolnoma zaseden. Na vseh koncih so bili ulični ansambli, umetniki, prodajalci različnih stvari in polni »kafiči«. Prespali smo v lepo obnovljenem hotelu Jadran za zmerno ceno.

NEDELJA, 9. JUNIJ 2013 Po zajtrku smo se z vozili odpravili v center mesta in se postavili na ogled pred čudovito zgradbo narodnega gledališča na trgu maršala Tita, kjer je komisija v sestavi prof. Ivana Špeharja, inž. Gregorja Povšiča in inž. Marije Zrna ocenjevala prijavljena vozila po zahtevah FIVA

dogodki // VEČNO MLADI ŠENTJUR

s tremi kriteriji – izgled vozila, izgled in usklajenost vozila z oblekami voznika, splošna ocena in ohranjenost vozila. Tudi obiskovalci so dobili lističe za izbor najlepšega vozila po njihovi oceni, dodali pa so še nagrado »Best of show« za najbolj unikatno vozilo v celoti. Seveda so izstopala predvojna vozila, kot so BUICK iz leta 1928, DODGE iz leta 1924, FORD A doctor coupe iz leta 1928, CHEVROLET, MINERVA, FORD A iz leta 1929, NASH model 322 iz leta 1928, FORD A iz 1930 in še nekaj podobnih.

A tudi Jaguar E serije, stari kadeti, trabiji, DKW in drugi so bili zanimivi za mlajše, ko jim očetje in dedki razlagajo, kako in v čem so se vozili včasih.

Ob 10. uri smo se odpeljali na reli ob policijskem spremstvu iz centra Zagreba preko Podsuseda, Zaprešića, Pojatnog i Velikog Trgovišća do Tuheljskih Toplic, kjer je bila kontrola, zakuska in krajši postanek. Tukaj je bilo potrebno tudi

manjše popravilo na predvojnem vozilu, ki je zaradi počene bakrene cevi spustilo nekaj vode.

A ker so lastniki starodobnikov povečini tudi sam svoj mojster, je bila napaka sanirana na enostaven način – povita cev. Tudi brez termostata se lahko voziš.

Pot smo nadaljevali preko kraja Desinič do Velikega Tabora, kjer so nas pod gradom pričakali s kulturnim programom KUD-a Velika Horvatska s folkloro in posebnim ognjemetom društva Desinećki Kuburaši. To je skupina 25 krajanov v nošah, ki pokajo z ročnimi možnarji, kar je atraktivno in precej glasno. Grad Veliki Tabor je delno obnovljen in ga priporočam na ogled vsem, ki vas pot zanese v te kraje. Iz TERM OLIMIA je oddaljen kakšnih 30 minut vožnje po lepi pokrajini.

le nekaj minut od gradu, kjer smo prejeli pokale in priznanja ter vabilo na ponovno snidenje v naslednjem letu. Po vsem, kar so nam pripravili organizatorji, sem prepričan, da se nam bo naslednje leto priključil še kakšen ljubitelj starega »pleha«. Za »piko na i« pa je naša ekipa kluba VEČNO MLADI ŠENTJUR prejela pokal in 1. mesto na prvem hrvaškem tekmovanju CONCOURS d‘ ELEGANCE v kategoriji vozil izdelanih od 1945 do 1960 za vozilo Mercedes Benz 170 S Cabrio B, letnik 1950.

Vsem iz Oldtimer kluba Zagreb iskrena zahvala za vabilo in vso skrb ter gostoljubje, ker smo se res počutili njihovi gosti ves čas obiska.

Več na www.oldtimer-klub-zagreb.hr Predsednik kluba: dr. Radovan Marjanović

Tudi vsega lepega je enkrat konec. Mi smo pot zaključili v restavraciji »GREŠNA GORICA«, avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

15

dogodki // SVAMZ // besedilo in fotografije: Emil Šterbenk

Najstarejši avtomobil (Dodge 30/letnik 1921) pred Muzejem letalstva na surčinskem letališču.

BEOGRAD

ZGODOVINA AVTOMOBILIZMA

V Beogradu marljivo raziskujejo zgodovino avtomobilizma

Združenja zgodovinarjev avtomobilizma (Udruženje istoričara automobilizma) je na svoje 7. letno srečanje povabilo predstavnike starodobniških zvez iz okoliških držav. V imenu Slovenske veteranske avto moto zveze sva se prireditve udeležila Peter Grom in Emil Šterbenk.

Veliko starodobnikov imajo …

16

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Pripravili so bogat program, ki se je začel z razstavo starodobnih vozil. Na ploščadi pred Prometno fakulteto so na ogled postavili blizu 100 vozil, starih od 30 do več kot 100 let, z izjemo Formule »Student teama« – leto dni stare Drumske strele (prevod: Cestna puščica). Kljub slabemu vremenu se je med njimi drenjala množica ljudi, tako ljubiteljev kot zgolj radovednežev. Največ zanimanja so poželi avtobus Pionir, s še starejšim lastnikom in obenem voznikom, Dodge 30 iz leta 1921, ameriška lepotica Ford Thunderbird, letnik 1956, in »mišičnjak« iz iste države, Buick Riviera/1969. Ves čas je bila gneča tudi pred najstarejšim vozilom na prireditvi, 101 leto starim Puchom N. Na enem mestu se je dalo videti veliko vozil, ki so resnično vozila po jugoslovanskih cestah zadnjih nekaj desetletij. Ni šlo zgolj za Zastave, ampak tudi za vrsto francoskih, nemških, italijanskih in angleških vozil iz petdesetih, šestdesetih ter sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pomanjkljivosti nekaterih od njih več kot odtehtajo bogate zgodbe. Leta in kilometre so namreč nabirala na domačih cestah. Le v redkih primerih gre za avtomobile ali motorje, ki bi bili uvoženi iz drugih držav in so

jih temeljito restavrirali. Prireditelji so izdali katalog vozil s programom srečanja in s seznamom starodobniških prireditev v Srbiji do konca leta.

Nenehno odkrivajo nove zgodbe V plenarni del so uvrstili šest izjemno zanimivih strokovnih predavanj. Vladimir Veselinović je raziskal temo Avtomobili v vojski Kraljevine Srbije. Zgodba se je začela leta 1903 z nakupom prvega avtomobila in analizirala tako namen kot znamke vozil, organizacijsko strukturo, izobraževanje, priučevanje in usposabljanje vzdrževalcev ter voznikov. Nebojša Đorđević je predstavil referat Avtomobili FIAT 1100 v rokah srbskih dirkačev. Ob bogatem slikovnem materialu je z obilico podatkov poslušalcem približal obdobje med letoma 1947 in 1956, ko so v prvenstvu Jugoslavije tekmovali z doma predelanimi dirkalniki s podvozjem in motorji sicer družinskih FIATov 1100. Oblikovalski opus Stevana Mihajlovića je poslušalcem približal Miroslav Milutinović. Vsestranski Mihajlović je oblikoval traktor Zadrugar, kamion »prvenac« in avtobusa Komet ter Super strela. Slednji je bil videti, kot da bi prišel iz ameriškega znanstve-

dogodki // SVAMZ

Dež ni zmotil udeležencev in tudi ne gledalcev.

Mercedes 180 D, slikan pred obnovo in na prireditvi.

V Beogradu sem izvedel, da je moj stric v vojski vozil FIATa/Zastavo 1400.

Fiata 500 in 1100 sta vse kilometre prevozila v Srbiji.

V Sarajevu izdelani NSU 1000.

Okoli 101 leto starega PUCHa je bila ves čas gneča.

Plenarni del srečanja – od leve: povezovalka, g. N. Đorđević, g. M. Milutinović.

no-fantastičnega filma šestdesetih let prejšnjega stoletja in je navdušil (zlasti mlajše) občinstvo.

Gost iz Madžarske, Pal Negyesi, se je posvetil zgodbi o Maseratiju 8CM 3015. Njegovo burno zgodovino je spremljal od leta 1937, ko je vozilo prišlo na Madžarsko, do leta 2007, ko je našlo sedanjega lastnika v Švici. Aleksandar Zajc se je lotil razvoja avtobusnega prometa v Beogradu. Preučeval je avtobuse na osnovi Leylandovih motorjev, transmisij in šasij, ki so jih izdelovali pri zemunskem Ikarusu (»Lejlandi iz Zemuna«). Kot zadnji je s temo Potniški avtomobil Zastava 1400 BJ nastopil Aleksandar Vidojković. Mnogi udeleženci smo prvič slišali, da so v Zastavi proizvajali te avtomobile, ki so jim namenili vsega 61 KM močni 1,9 litrski motor.

Ta je poganjal še FIATa AR 55 (Campagnolo) in FIATov kamionet.

Široke možnosti za sodelovanje

raziskuje že vrsto let. Peter Grom je podrobno opisoval osemletno restavriranje Pucha N in srbskim kolegom pomagal s praktičnimi nasveti, kako se sistematično lotiti podobnih projektov. Seveda smo dobili še mnogo dodatnih informacij o razvoju tovarne FAP, s poudarkom na vozilih, katerih osnova je bila Saurerjeva mehanika.

Prijazni organizatorji so pripravili zanimiv program tudi za nedeljsko dopoldne, saj so goste iz drugih držav odpeljali v surčinski letalski muzej. Če vas pot zanese v Beograd, si rezervirajte nekaj uric časa, saj je resnično vreden ogleda. Zbrani so eksponati od začetkov letalstva na tleh nekdanje Jugoslavije, sodobno opremljenih zračnih sil Kraljevine Jugoslavije pred začetkom druge svetovne vojne, visoko razvite povojne jugoslovanske letalske industrije, do obdobja bombardiranj Srbije s strani zveze NATO.

Organizatorji so po plenarnem delu vse udeležence povabili na sproščeno druženje v profesorskem klubu Prometne fakultete. Po prireditvi smo se z vodstvom Udruženja istoričara Automobilizma pogovarjali o možnostih za sodelovanje. Ena izmed zanimivejših tem je raziskovanje zgodovine vozila Pionir, ki so ga v obdobju 1938/51 proizvajali v Srbiji (Industrija motora Rakovica), po drugi svetovni vojni pa v mariborskem TAMu, in sicer od leta 1947 do 1961. V tem času je s tekočih trakov v obeh državah zapeljalo več kot 20.000 teh vozil, kar je več, kakor so jih izdelali na Češkem, odkoder smo dobili licenco (Praga). Gospod Miroslav Milutinović ni mogel mimo tem Vozila družine Karadžorđžević in Titovi avtomobili, ki ju

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

17

dogodki // OLDTIMER DUPLEK // besedilo in fotografije: Franc Fras

Zanimivost s srečanja …

Zbirka tehnične dediščine v Slovenski Bistrici.

Po sledeh premične dediščine

v Sloveniji Obisk članov in simpatizerjev Društva za ohranjanje tehnične in kulturne dediščine OLDTIMER Duplek MTS v Bistri pri Vrhniki, Muzeja motociklov in drugih na Vranskem in zbirke AMK Slovenska Bistrica je imel strokovni pomen.

Spoznali pa smo tudi sedež Slovenske veteranske avto moto zveze – SVAMZ na Vranskem.

18

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

V soboto, 11. maja 2013, je bil turoben dan, saj je slabo vreme zajelo vso Slovenijo. Osrednji cilji so bili ogled Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri pri Vrhniki, muzeja na Vranskem in Zbirke v Slovenski Bistrici. Na avtobusu je beseda s sopotnikom nanesla na ljubiteljstvo do starodobne tehnike. Član kluba iz Grajene, Edi Petek, je zaupal svojo zgodbo, opisal je, kako je postal ljubitelj starih avtomobilov. Leta 1983 je v Zagrebu kupil Golfa. Imel je še preizkusno tablico. Vsa leta je služil kot družinski avto. Danes po treh desetletjih ima 215.00 prevoženih km. Popravil skoraj ni bilo. Skupaj z lastnikom si je nabiral leta in postal starodobnik s certifikatom. Vozilo bo ostalo v družini. Podobnih zgodb je med ljubitelji stare tehnike veliko – je način, kako priti do starodobnika – avtomobila, motorja ali starega kolesa.

Tehniški muzej Slovenije (TMS) v kartuzijanskem samostanu Bistra pri Vrhniki: Sama zgodovina samostana sega v prvo polovico drugega tisočletja v leta 1200–1400, ko so v te kraje prišli kartuzijanski menihi. Skozi čas se je tukaj dogajalo marsikaj. Kraji beležijo vzpone in padce – uničenje v požarih, potresih, vojnah ... Usoda, ki je doletela večino gradov, samostanov in cerkva na Slovenskem. Danes samostan služi javnosti, v njem je ena največjih zbirk na Slovenskem, Tehniški muzej Slovenije (TMS).

Bogata zbirka vsemogočega iz naše preteklosti.

Skozi baročni prehod, ki je ostal ohranjen, se obiskovalcu razprostrejo velike razstavne povr-

šine, kjer najdemo vsemogoče zbirke in redke eksponate iz različnih obdobij dela in življenja našega naroda – starih poklicev. Tukaj najdemo veliko o prometni tehniki, elektrotehniki, kovaštvu, lesarstvu, tiskarstvu. Tukaj se predstavlja lovstvo, ribištvo pa kmetijstvo. Ogledati si je vredno vse, vendar čas obiskovalca primora, da si podrobneje ogleda le tisto, kar ga najbolj zanima.

Posebej nas je zanimala stara tehnika, motorna vozila, motorji, kolesa, tehnične naprave in orodja. Zanimivo je predstavljen proizvodni program nekdanje Tovarne avtomobilov in motorjev Maribor (TAM). Obudili smo spomine na prve Pionirje, izdelane po češki licenci, pozneje se je razvilo sodelovanje z nemško tovarno Klöckner-Humboldt-Deutz. Program je obsegal vozila Tam 2000, vojaški program Tam 150, Tam 110. 190T 11 tovornjaki in 260A 116 avtobusi. Gasilska vozila Tam 125 T10 in druge. Na ogled je prestižna zbirka podarjenih avtomobilov vodstvu prejšnje skupne države.

Pritegnila je zbirka oldijev – Mercedesov, Fordov, Renaultov in začetki slovenskega izumitelja Janeza Puha iz Sakušaka v Slovenskih goricah, s kolesi, motorji in avtomobili. Nekaj posebej vrednih je bilo manj znanih Fiat Ardita, model 518G, letnik 1934, Perl-3/14, letnik 1922, Crysler eight model CD 8, letnik 1931. Bolj znani BMV 315, letnik 1935, in številni Mercedes modeli in drugi.

dogodki // OLDTIMER DUPLEK

Ljubitelji stare tehnike na strokovnem izletu.

Ogled zasebnega Muzeja motociklov na Vranskem: O kraju Vransko lahko preberemo marsikaj zanimivega. Idilični kraj, ki leži med Posavskim hribovjem in ki sega v Spodnjo Savinjsko dolino bi naj dobil ime po legendi, ki pravi, da je tod živelo veliko močvirnih ptic vran. Kraj je bogat po znamenitostih in sakralnih objektih.

Za cerkev Sv. Matere Božje trdijo, da stoji na močni bio točki. Kraj Vransko pa je bogat po muzejih.

Vransko smo obiskali predvsem zaradi ogleda Muzeja motociklov, ene največjih zbirk motociklov v Evropi. Prisrčen sprejem je takoj na začetku vzpostavil pristno komunikacijo. Sprejel nas je podpredsednik zveze SVAMZ – g. Franci Škrjanec, saj ima Zveza sedež pri muzeju, in prijazna gospa, soproga lastnika Muzeja motociklov – Ljudmila Grom. Opravičila sta odsotnost generalnega sekretarja Zveze SVAMZ in lastnika Muzeja motociklov – g. Petje Grom, ter ga. Nataše G. Jerina, saj sta imela obveznosti v tujini v sklopu priprav na mednarodno srečanje!

V zbirki starih koles in motorjev so na ogled najrazličnejši modeli, Puhovi motocikli, slovenski motocikel Pohorc, dirkalni Tomosi, motocikli znamke Indian, Harley Davidson in drugi.

Večina je evropske in ameriške izdelave in nekaj sovjetske iz med 20–30 let, med vojnama. V zbirki so zares posebni primerki – unikati, zanimivi po izvedbi in velikosti serij. Med njimi so prototipi iz razvoja posameznih modelov. Sicer pa je pri obnovi motociklov enako, kot pri starih avtomobilih. Težave so z deli, zato so toliko bolj pomembne izkušnje in poznanstva.

G. Franci Škrjanec nam je na kratko predstavil tudi delovanje Slovenske veteranske avto moto zveze – SVAMZ na Vranskem: Zveza je bila ustanovljena leta 1997, ko je odprl vrata Muzej

Zasebna zbirka – Muzej motociklov na Vranskem.

motociklov na Vranskem. Združuje preko devet tisoč vozil in več tisoč ljubiteljev starodobnih vozil. Zveza je pooblaščena za izdajanje certifikatov – izkaznic za starodobnike. Je članica mednarodne organizacije FIVA – Federation Internationale des Vehicules Anciens. Strokovni sodelavec FIVA je tudi generalni sekretar zveze g. Petja Grom, ki sodeluje tako v Mednarodni komisiji za zgodovino in kulturno dediščino FIVA (History and Heritage commission) ter v Komisiji za motocikle. Zveza ima status društva v javnem interesu, njeni komisarji pa imajo tudi licenco za ocenjevanje starih gasilskih vozil.

Zveza SVAMZ je članica ICOM, Mednarodnega muzejskega sveta. Cilji zveze so povezovanje ljubiteljev premične tehniške dediščine, strokovno izpopolnjevanje znanja mladih, razvoj konzervatorstva in restavratorstva, izboljšanje položaja ljubiteljev tehniške dediščine v Sloveniji, pravna pomoč članom in drugo. Delovanje je usmerjeno v ohranjanje tehnične dediščine, izdelavo certifikatov za vozila, izobraževanje ter svetovanje pri uvozu vozil. Zveza omogoča članom do 90 % ugodnosti pri zavarovanjih.

Izdajajo revijo Avto & Motor Classic v nakladi okoli 5.000 izvodov štirikrat letno, brezplačno za člane zveze. Zvezo vodijo člani UO SVAMZ, njen predsednik pa je g. Engelbert Černilec.

Letalska zbirka strastnega zbiralca modelov letal Marjana Janežiča na Vranskem: V zbirki so poleg številnih modelov potniških letal tudi helikopterji. Zbirka modelov je številčno zajetna, ocenil bi jo na blizu 100 modelov in se dopolnjuje. Predstavljeni so vozni redi, letalske karte sveta in stare vozovnice. In kot se za zbirko spodobi, številne fotografije zbiratelja – kabini Airbusa in fotografije skupaj z angleškimi vojaškimi akrobatskimi piloti in druge dragocenosti.

Na Vranskem v občini Vransko so znamenite zbirke – Gasilski muzej Vransko – Schwen-

terjeva hiša z bogato zbirko gasilskega orodja, opreme in vsega, kar spada zraven. Znamenitost so vodne brizgalke na lesenih vozovih (19. stoletja). Ponašajo se tudi z bogato etnografsko zbirko. Vransko je širni Sloveniji še znano po učnem poligonu AMZS, ki ima tukaj poligon za varno vožnjo. Vozne površine so ogrevane tako, da je vadba možna tudi pozimi.

V informacijo: Na Vranskem je vsako drugo soboto v mesecu sejem rabljene motociklistične opreme!

Ob povratku proti Mariboru pa smo obiskali še AMK Classic Slovenska Bistrica. Klub deluje od leta 1997 naprej, članstvo pa prihaja iz vseh koncev, poleg domačinov tudi iz Maribora in drugod. Klub vodita Jernej Senegačnik in Slavko Pislak. Združujejo okoli 300 članov in več kot 800 vozil, članstvo pa še vedno narašča.

Udeležujejo se srečanj po programu Zveze SVS in tekmovanj na državnem prvenstvu starodobnikov Slovenije. Klub stoji ob strani članom pri urejanju dokumentov za starodobnike. So člani Zveze SVS, kjer tudi aktivno sodelujejo. Imajo tehnične komisarje za ocenjevanje vozil in urejanje izkaznic. Člani imajo različna stara vozila, od predvojnih do najmlajših (25–30 let). Kar je posebej zanimivo, člani kluba ustvarjajo skupno zbirko, Muzej motornih vozil, koles, dvokoles in opreme – radio aparati, šivalni stroji in drugo. Člani imajo doma tudi lastne zbirke.

Vračanje: Veselo druženje – zadovoljni obrazi in zavedanje, da smo spoznali veliko tehničnega bogastva in dobili ideje, kako to delajo drugod, je izoblikovalo končni vtis v slovo.

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

19

dogodki // SLOVENSKI DIRKAČI // besedilo: S. S.

in vendar se vrti...

SLOVENSKI DIRKALNI MOTORJI V TUJIH REVIJAH

Slavni izrek v naslovu je poznan že stoletja in prav je, da ga uporabimo na tem mestu, v pričujočem zapisu, kjer vas bomo seznanili o uspehih naših članov in njihovih dirkalnih motorjev, ki so bili v letošnjem letu objavljeni v tujih revijah (italijanski reviji IN MOTO – Maggio 2013 in reviji MOTO TECNICA Gennaio/ Febbraio 2013). Tako se na svojevrsten način predstavlja naša domovina na področju zgodovine, tehnične kulture in športa, kar se v tej kombinaciji sicer ne dogaja prav pogosto in nam je zato lahko v ponos.

20

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Doma v Sloveniji praviloma žurnalistični »dogodki« nastajajo po drugačnem ključu, predvsem kot posledica muhavosti in samopašnosti posameznega novinarja oziroma avtorja; praviloma urednika oziroma lastnika medija motiv za konkreten zapis, kot da bi moral prihajati od nekakšnega nevidnega vrha ali botra, sicer takšni dogodki enostavno »ne obstajajo« – vse je politika ... Trud prenekaterega športnika, zbiratelja, tehničnega zanesenjaka ali preprosto izvirnega posameznika je praviloma spregledan in na »ozemlju« naše domovine tako le redko dobi upravičeno prepoznavnost, na tujem pa s tem nimajo težav in o aktualnih dogodkih pišejo. Pri nas pa je tako ali tako v zadnjih šestih mesecih večino medijskega prostora »rezerviranega« za zgodovinske teme, o nekoč domnevni svetli preteklosti, tisti izpred osamosvojitve, ko naj bi se za vse samodejno »cedila med in mleko«, trud in izvirnost posameznika pa nista bila zaželena.

Gre pač za mitologijo, ki sama sebi »ustvarja dokaze« in je zato svetlobna leta oddaljena od realnosti ... Naši umetniki so v preteklosti s svojimi deli odgrnili zastor izpred ogledal, v katerem se lahko prepozna naš pravi obraz oziroma duša, ki je žal tudi v tem modernem času še vedno na prvem mestu zavistna, ignorantska, skopuška, nečimrna, predvsem pa brez potrebne samore-

fleksije in resničnega nacionalnega ponosa in občutka za današnji trenutek – edini, v katerem človek resnično živi! Strokovnjaki s področja odpravljanja tovrstnih, recimo temu vedenjskih motenj, bodo tako dolgoročno pač preskrbljeni in zasuti s prekomernim delom ...

Seveda pa namen našega članka, ni analiza slovenskih duš, pač pa predstavitev dosežkov nekaterih naših članov v eminentnem tujem tisku, kot pa bo razvidno na koncu članka v zadnjih tednih tudi doma.

Kot že povedano v uvodu, sta na začetku leta eminentni italijanski reviji z veliko naklado vsaka zase objavili reportaži, v katerih sta bila predstavljena slovenska dirkalna motorja Triton 750. Oba motorja sta sicer angleškega porekla, izdelana pa koncem 50-ih oziroma 60-ih let prejšnjega tisočletja. Lastnika Andrej in Dejan pa sta motorja pripravila po svojem okusu, in sicer namenjena za klasične dirke, o čemer se bralec podrobneje seznani, če prebere sicer obsežna in z odličnimi fotografijami opremljena članka. Oba lastnika vrsto let tekmujeta na različnih prireditvah v tujini, doma pa sicer po izpovedi bolj poredko, saj tam za enkrat ni sposobnega organizatorja, ki bi pripravil pravo

dogodki // SLOVENSKI DIRKAČI

dirko oziroma tovrstno športno prireditev na dirkališču in ne na poligonu. Več o športnem dogajanju oziroma dirkanju starodobnih motorjev v Sloveniji v letu 2013 si sicer lahko preberete v preostalih člankih naše tokratne številke. Iz člankov italijanskih revij je posebej razvidno, da gre za slovenska dirkača, ne glede na dejstvo, da imata oba zaradi bolj profesionalnega odnosa do dirkaških prireditev sicer hrvaški dirkaški licenci. Starodobna dirkalnika sta v celoti financirala sama, pri tehnični izvedbi pa jima je pomagal Emil Korpar, ki ima veliko potrebnih izkušenj predvsem na področju britanskih motorjev in opreme, je pa tudi vrhunski dirkač, o čemer na prvem mestu pričajo njegovi časi in rezultati z dirkališča Grobnik. Zaradi trenutno zapovedanega Cafe racer trenda, ki je izvorno nastal prav

v Veliki Britaniji, sta avtorja obeh člankov namenila veliko pozornost motorjem in tako se na več kot štirih straneh člankov nahajajo atraktivne fotografije, posnete sicer na dirkališču Grobnik.

Bralcu svetujemo, da se ob obisku kakšnega od sejmov starodobne tehnike, ki jih prirejajo naši zahodni sosedi, ustavi pri prodajalcu motociklističnih revij in si s poceni nakupom zagotovi zanimivo branje; seveda pa naj ne pozabi na skodelico »capuccina«, saj članka obravnavata Cafe racer sceno, ki je v trenutnem vzponu ... Najverjetneje bo še v tem letu sledila nova predstavitev dirkalnikov slovenskega porekla, in sicer predvidoma v jesenski izdaji, kjer naj bi bila predstavljena dirkalna Honda Darka Škibina in Seeley Norton 750, s katerim dirka Emil Korpar. Več o tem pa bomo poročali v prihodnjih številkah.

Ob zaključku redakcije smo s presenečenjem ugotovili, da so se stvari vendarle tudi pri nas počasi pričele »vrteti« na bolje. V junijski številki revije Moto Si so namreč pripravili obsežno reportažo o izjemni zbirki italijanskih Cafe racer motorjev iz 70-ih let, katerih lastnik je naš član Jernej oziroma Nejc. Tudi Nejc ima v svoji zbirki nekaj izjemnih italijanskih dirkalnih motociklov, zato upamo, da se bo v prihodnje tudi športno aktiviral, tako da bo o njem, kakor tudi o vseh preostalih slovenskih dirkačih, ki tekmujejo v klasi Oldtimer in Classic, v bodoče napisanega oziroma posnetega več, objavljeno pa tudi v glasilih Slovenske avto moto zveze in drugje ...

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

21

podlupo // NEZGODA? // besedilo: Nataša G. Jerina, univ. dipl. prav, in mag. Janko Uratnik

»KAJ PA, KO SE STARODOBNIKU ZGODI NESREČA …« Lastniki starodobnikov radi sami obnavljamo, popravljamo in vzdržujemo svoje vozilo. Sami ali s pomočjo prijateljev in znancev postorimo, kar mislimo, da je prav in kar smo sposobni narediti v domači delavnici z orodji in z opremo, ki jih imamo na voljo.

Nekatera popravila ali obnovitvena dela pa so takšne vrste, da jih sami doma ne moremo narediti, vsaj večina med nami ne. Takrat poiščemo obrtnike, mojstre, specialiste, ki to delajo profesionalno, kot svoj redni poklic in delo. Dobiti pravega obrtnika, ki ima čas in voljo vzeti v delo našega starodobnika in za katerega smo od društvenih kolegov in starodobniških znancev izvedeli, da je dober in zanesljiv, ni lahko. Pogosto takega obrtnika prosimo, naj se loti dela, čakamo na vrsto za začetek dela in še bolj pogosto čakamo, kdaj bo na našem starodobniku narejeno, kar smo se dogovorili.

Vsakodnevna praksa je takšna, da vozilo po dolgotrajnih dogovorih pripeljemo k obrtniku, se ustno dogovorimo, kaj je vsebina dela in morda se dogovorimo za približno ceno opravljenih del in za rok končanja del. Redkokdaj od obrtnika pridobimo pisni predračun ali vsaj pisno oceno stroškov za predvideni material in za delo ter oceno potrebnega časa za izvedbo predvidenih del.

Potem ko smo svoje vozilo predali v delo kleparju, ličarju, tapetniku, mehaniku ali komu drugemu, se veseli in v pričakovanju odpravimo domov in nestrpno spremljamo dogajanje z našim starodobnikom.

Avtorja želiva v članku pokazati na dve vrsti dogodkov, ki lahko doletijo vašega starodobnika, in kakšne posledice lahko ti dogodki povzročijo. Podrobnosti je seveda veliko in jih ni mogoče opisati v enem samem članku. Gre za poškodbe starodobnika v prometni nesreči in za uničenje vozila zaradi malomarnosti ali naravne nesreče.

POŠKODBE NA STARODOBNEM VOZILU KOT POSLEDICA PROMETNE NESREČE ALI SLABO OPRAVLJENEGA OBRTNIKOVEGA DELA Kakorkoli poskušamo obvarovati naša starodobna vozila pred poškodbami nam le-te ne uidejo, pa če še tako pazimo. Ko smo udeleženi v prometni nesreči, potekajo zadeve nekako avtomatično in jim ne posvečamo preveliko pozornosti, vse dokler ne pride do cenitve vozila in/ali posledično nekvalitetnega popravila vozila.

Lastniki starodobnih vozil imajo v Sloveniji večinoma sklenjena samo AO in AO+ zavarovanja (to sta tudi edini dve obliki zavarovanja, na katera lastniki starodobnih vozil lahko dobite do 90 % popusta, zato sta pri starodobnih vozilih tudi najbolj pogosti), ki krijejo škodo, ki jo zavarovanec povzroči s svojim ravnanjem v prometu drugim osebam, z AO+ pa tudi škodo, povzročeno zavarovancu/povzročitelju.

Ko se zgodi, da vozilo ni več vozno in je poškodovano (npr. kot posledica prometne nesreče), ga po

22

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

navadi odpeljete na pooblaščeni servis ali obrtniku, kjer naj bi odpravili poškodbe, še prej pa obvestite zavarovalnico, kjer izpolnite odškodninski zahtevek, na podlagi katerega cenilec opravi popis škode. Za izplačilo potrebuje zavarovalnica pravni temelj, ki ga oškodovanec poda na podlagi škodnega dogodka ali policijskega zapisnika, če ta seveda obstaja. Po 941. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 z vsemi spremembami, v nadaljevanju OZ) mora zavarovalec, razen pri življenjskem in zdravstvenem zavarovanju, obvestiti zavarovalnico o nastalem zavarovalnem primeru najpozneje v treh dneh od dneva, ko zanj zve. Zavarovalnica pa mora najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek (Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l.

RS, št. 70/1994 s spremembami), dati ponudbo za odškodnino ali dati utemeljen odgovor na zahtevek.

Po ocenitvi škode in izpolnitvi odškodninskega zahtevka lahko avto popravite v lastni režiji. Zavarovalnica vam (pri nespornem vzroku prometne nesreče) povrne stroške po predložitvi računov in njihovi primerjavi z zapisnikom o ogledu vozila. Če svoje vozilo popravljate v lastni režiji, zavarovalnica povrne stroške popravila v skladu z zapisnikom o ogledu vozila in v skladu s pravilnikom o likvidaciji škode. Zavarovalnice po navadi uporabljajo izkustveni normativ (pavšal) v višini 70 % realnega predračuna.

Povrnitev stroškov za popravilo vozila pripada voznikom (lastnikom) vozila, ki so bili v prometni nesreči udeleženi kot oškodovanci. Vozniki, ki so povzročili prometno nesrečo, nosijo nastalo škodo na svojem vozilu sami, razen če imajo svoje vozilo kasko zavarovano. V primeru sklenjenega dodatnega zavarovanja voznika AO+ pa lahko dobijo povrnjeno morebitno škodo zaradi lastnih telesnih poškodb.

Težave po navadi nastopijo pri sami cenitvi vozila glede »vrednosti« škode (starodobna vozila so specifika, saj splošni ceniki in klasifikacija vozil po EUROTAX ni vedno ustrezna za starodobna vozila). V kolikor se lastnik vozila s cenitvijo ne strinja, se lahko v skladu z internimi pravilniki zavarovalnic poda na sodne poti ali se obrne na Arbitražo pri posameznih zavarovalnicah, izvensodno reševanje sporov pa je organizirano tudi po posebnem dogovoru pri Mediacijskem centru pri Slovenskem zavarovalnem združenju, kjer lahko lastnik poškodovanega vozila poskuša dokazati napačno cenitev.

Tudi pri popravilu vozila moramo biti previdni (nekvalitetno izvedena dela, neustrezni deli ...). Vemo, da ni vsak mehanik ali klepar »dober« za popravilo

podlupo // NEZGODA?

starodobnega vozila. Starodobna vozila potrebujejo poseben pristop in posebno tehniko ter znanje.

Zato je vse več specializiranih delavnic, ki se ukvarjajo samo s popravili starodobnikov. Vsak »domači« mojster, pa čeprav so ga priporočili znanci, ni nujno mojster. Brez računa bo sicer verjetno ceneje, a ne malokrat se na ta način pustimo zaradi lastne naivnosti zapeljati v začaran krog nerešljivih situacij, ko nam v rokah ne ostane popolnoma nič, razen poškodovanega vozila. Pomembno je, da naročnik dela zahteva za dogovorjene storitve predračune (in kasneje račune za storitev: vrednost obnove vozila, potrdilo o dejanskem plačilu nasploh, specifikacija opravljenih del …), saj po opravljenem delu težko ugovarjate, če vam bo »domači« mojster ali pa obrtnik zaračunal nekaj, česar sploh ni opravil. Izvajalec del mora imeti cene svojih storitev vidne in jih mora upoštevati. Za ceno se je potrebno in smiselno vnaprej dogovoriti.

Naročnika dela pri obrtniku, ko ni zadovoljen z opravljeno storitvijo, varujeta dva zakona: v manjšem obsegu Zakon o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/1998 (25/1998 popr.), z vsemi spremembami, v nadaljevanju ZVPot) in Obligacijski zakonik v delu, ki govori o Podjemni pogodbi.

Po 38. členu ZVPot (potrošnik je po tem zakonu fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti) lahko glede na naravo storitve, torej če je bila storitev opravljena nepravilno ali v nasprotju z dogovorom, zahtevate, da izvajalec odpravi pomanjkljivosti, da storitev ponovno opravi, da vrne del plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo storitve ali da vrne plačani znesek.

Teh pravic s pogodbo ni mogoče izključiti. Le če so napake oziroma pomanjkljivosti neznatne, jih ne morete uveljavljati. Če od izvajalca zahtevate, da pomanjkljivost odpravi, mu določite primeren rok.

Poleg navedenih pravic imate še vedno tudi pravico uveljavljati od izvajalca škodo, ki ste jo utrpeli zaradi pomanjkljivosti.

V skladu z ZVPot lahko uveljavljate svoje pravice iz naslova stvarne napake v roku dveh mesecev, od kar ste nepravilnost odkrili. Ko potečeta dve leti po opravljeni storitvi, pa izvajalec za nepravilnosti ne odgovarja več. Če nameravate pritožbo uveljavljati tudi sodno, morate to storiti v enem letu od dne, ko ste na izvajalca naslovili pravočasno pritožbo zaradi napak pri opravljeni storitvi.

Izvajalec mora najkasneje v osmih dneh po prejemu vaše zahteve za odpravo pomanjkljivosti pisno odgovoriti. Če pomanjkljivost ni sporna, mora vaši zahtevi ugoditi v osmih dneh. Če izvajalec na vašo zahtevo ne odgovori ali če vaši nesporni zahtevi ne ugodi v predvidenem roku, ga lahko tržni inšpektor na podlagi vaše prijave kaznuje za prekršek, in sicer z denarno kaznijo, ki se izterja takoj na kraju prekrška.

V večini primerov se stvari zapletejo, saj se pojavi velikokrat prav spor o samem obstoju napake.

Inšpektor bo izdal odločbo le, če je naročnik del predložil mnenje sodnega izvedenca ali če je na kak drug način napaka nedvomno dokazana ali če med naročnikom in podjetjem ni spora o obstoju napake. Po izdani odločbi lahko sledi samo še upravni spor in postopek pred sodiščem. Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki.

Podjemna pogodba, ne glede na način, kako je bila

sklenjena (pisno, ustno, molče – t. i. konkludentna dejanja …), zavezuje obe pogodbeni stranki, tako podjemnika – obrtnika, izvajalca del, kot naročnika. Ker gre za pogodbo, veljajo v tem primeru vsa splošna določila po OZ, v kolikor ni s tem poglavjem določeno drugače. Če se s podjemnikom naročnik ne more dogovoriti o mirnem načinu rešitve spora, lahko svoje pravice uveljavlja skozi tožbo na pristojnem sodišču.

Po določilih o podjemni pogodbi lahko namreč naročnik, če se med izvrševanjem dela izkaže, da se obrtnik ne drži dogovorjenih pogojev ali ne dela, kot bi moral, zaradi česar bo imelo izvršeno storitev napake, obrtnika opozori na nepravilnosti in mu določi rok za prilagoditev dela pogodbenim obveznostim. Če obrtnik do izteka roka ne izpolni potrošnikovih zahtev, potrošnik lahko odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode. Naročnik del lahko odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode, v kolikor bi bilo očitno, da obrtnik ne bo končal dela v dogovorjenem roku. Če se pa pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, se naročnik vseeno lahko sklicuje nanjo, s pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita. Po dveh letih od prevzema opravljenega posla se naročnik ne more več sklicevati na napake (634. člen OZ).

Ko se zadeve tako zapletejo, da pristanemo na sodiščih ali ko je potrebno dokazovati svoj prav s pomočjo verodostojnih listin in dokazil, se lahko v teh primerih obrnemo na preizkušene sodne izvedence in/ali preizkušene sodne cenilce, ki izdelajo ustrezno strokovno mnenje o stanju vašega vozila ali cenitev vrednosti vozila. Sodnega izvedenca ali cenilca lahko pred sodnim postopkom poiščete sami, lahko pa ga zahtevate v sodnem postopku, ko ga bo določilo sodišče. Sodišče bo poleg vašega izvedenca ali cenilca zelo verjetno določilo še svojega.

TRŽNA VREDNOST STARODOBNIKA IN KAKO DO DOKAZIL Starodobnika smo zapeljali v obrtnikovo delavnico in ga predali v delo kleparju, ličarju, tapetniku, mehaniku ali komu drugemu in čakamo na popravilo ali na izvedbo naročenih storitev.

No, tu pa lahko nastopijo zelo resne težave. Žal lahko naše vozilo, ki smo ga predali obrtniku v delo, doleti malomarnost ali naravna nesreča. Delavnico, kjer je naše vozilo v delu, lahko zajame požar, povodenj, vihar ali pa je vozilo predmet odtujitve. V vseh primerih je naše vozilo lahko zelo poškodovano, celo popolnoma uničeno ali odtujeno. Od lastnika delavnice bomo seveda pričakovali ustrezno odškodnino za poškodovano ali uničeno vozilo, vendar bomo kaj hitro ugotovili, da je naša ocena vrednosti vozila precej višja od obrtnikove ocene vrednosti.

Vemo, da je tržna vrednost nekega starodobnika zelo odvisna od znamke in modela vozila, leta izdelave in predvsem od njegovega stanja, to je od stopnje ohranjenosti ali kakovosti obnovitvenih del vozila. Stopnjo ohranjenosti ali kakovost obnovitve vozila pa po uničenju ali po odtujitvi vozila ni lahko dokazovati. Kaj storiti?

Po prijateljskem prepričevanju obrtnika glede pričakovane odškodnine za naše vozilo bomo verjetno kaj kmalu pomislili na izterjavo odškodnine za uni-

čeno vozilo po pravni poti. Pravne poti pa so zapletene in dolgotrajne. Že v fazi priprav na pravdni postopek za pridobitev odškodnine za poškodovano ali uničeno vozilo, še bolj pa v samem sodnem postopku, če in ko do njega pride, je zelo pomembno, da smo sposobni dokazovati stanje, v katerem je vozilo bilo v času nastanka škode. Poiskati in pripraviti bo potrebno kar nekaj dokumentacije, zato je prav, da se na neljube dogodke pripravimo, ko je za to še čas.

- Za začetek to pomeni, da moramo imeti dokumente o nakupu vozila, s katerimi dokazujemo lastništvo vozila, tudi če še ni bilo registrirano.

- Prav tako je pomembno, da imamo kakšno dokazilo o tem, da smo vozilo predali obrtniku v delo: predračun, pogodba, prevzemnica, delovni nalog, potrdilo o prejemu predplačila ali delnega plačila, fotografije vozila v delavnici.

- Nato pa je potrebno čim bolj podrobno dokazovati stanje, to je stopnjo ohranjenosti ali kakovost obnovitve, v katerem je bilo vozilo pred trenutkom uničenja. Za dokazila o stanju vozila pa potrebujemo: . račune kot dokazilo o nakupu rezervnih delov in materiala, ki je bil vgrajen v to vozilo; . račune kot dokazilo o do takrat opravljenih obnovitvenih obrtniških delih; . čim več in čim bolj podrobne fotografije, iz katerih je mogoče razbrati dogajanje z vozilom v času obnavljanja in stanje vozila v času čim bližje trenutku pred uničenjem.

- Tudi stanje vozila po nesreči je potrebno dobro pregledati, opisati poškodovane in morebiti še uporabne dele in predvsem narediti veliko podrobnih fotografij.

- Če je vozilo morda že registrirano in zavarovano, čim prej pokličimo svojo zavarovalnico in prijavimo škodni dogodek, da bo njen cenilec prišel pogledat in popisat škodo na vozilu.

- Tudi obrtnika, kjer je škoda nastala, pozovimo, naj pokliče svojo zavarovalnico in uredi prijavo škode.

Ni nujno, da bo povedal, ali in kako ima delavnico zavarovano, opozorite ga pa le.

Priporočljivo je, da pridobimo oceno vrednosti vozila pred uničenjem in po uničenju, ki jo izdela neodvisni preizkušeni sodni cenilec. Le-ta bo imela neprimerno večjo »težo« v postopku, kot pa lastno mnenje ali mnenje znancev in prijateljev. Sodni cenilec bo za izdelavo svoje ocene vrednosti vozila pred in po uničenju potreboval vsa prej našteta dokazila.

Spomnimo se: sodni cenilci so osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid o gospodarskih lastnostih stvari ali pravice ter mnenje o njeni vrednosti oziroma vrednosti na njej povzročene škode.

Sodni cenilec torej podaja mnenje o vrednosti starodobnih cestnih vozil.

Prometne nesreče s starodobnimi vozili ali celo uničenja starodobnih vozil se sicer redko dogajajo, a vseeno se dogajajo. Pravočasno pomislimo, kaj vse je potrebno imeti na razpolago v trenutku, ko bomo to potrebovali. vir: internet, Uradni List RS, sodna praksa avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

23

predstavitv // PODJETJA

V vse večjem razmahu motorističnega turizma v Sloveniji in Evropi smo se odločili, da predstavimo Slovenijo z izleti za motoriste in zanimivostmi, ki si jih lahko ogledajo na poti. Trenutno sta na voljo dve karti. Prva z naslovom Z motorjem po Sloveniji 1 predstavlja severozahodni del, druga s številko 2 pa jugozahodni del države. Trenutno pripravljamo tretjo karto iz serije, ki bo prikazala osrednjo Slovenijo, nekaj poti na njej pa bo prečkalo tudi našo severno mejo in zavilo v sosednjo Avstrijo.

Območje Slovenije smo razdelili na pet delov in na vsakem od njih speljali deset poti. Vodijo po cestah, ki so primerne, predvsem pa atraktivne za motoriste. V primeru, da je cesta makadamska, je to posebej označeno, vselej pa je mogoče najti nadomestno relacijo, da se ne vozimo po makadamu. Ob teh poteh smo na vsaki od petih kart poiskali in označili približno 130 naravnih in kulturnih zanimivosti, ki od poti niso oddaljene več kot 10 minut, skoraj do vseh pa se lahko pripeljemo. Zato so karte namenjene tistim, ki želijo Slovenijo poleg užitka na motorju še pobliže spoznati. Prišli smo namreč do ugotovitve, da tudi Slovenci premalo poznamo naravne in kulturne lepote svoje domovine. Poti so speljane na takšen način, da jih lahko poljubno kombiniramo, odvisno od razdalje, ki jo želimo prevoziti, lokacij, ki jih želimo obiskati, in časa, ki ga želimo nameniti izletu.

Za podlago smo uporabili avtokarto v merilu 1 : 195000. Z zelenimi znaki so označene naravne, z oranžnimi pa kulturne zanimivosti. Z znaki modre barve smo prikazali vse turistično-informacijske centre, kjer lahko dobimo podrobnejše informacije, vijoličasti pa prikazujejo lokacije oglaševalcev, ki so se odločili pristopiti k projektu. To so različni ponudniki nastanitve, gostinske ponudbe, muzejske in turistične dejavnosti. Ob karti je tudi shematski prikaz vseh desetih poti, ki so v enakih barvah razločno označene in oštevilčene tudi na karti.

Hrbtno stran začenja navedba vseh predlaganih tras, nadaljuje pa se s seznamom vseh prikazanih naravnih in kulturnih zanimivosti v štirih jezikih. Besedilo dopolnjujejo fotografije nekaterih znamenitosti in značilnosti prikazanega območja. Tukaj najdemo še oglase ponudnikov in legendo znakov, ki prikazujejo njihove dejavnosti.

Informacije in naročanje 041-382-035

24

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

predstavitev // PODJETJA

Foto: Roman Sever

POSEBNE UGODNOSTI ZA ČLANE SVAMZ - POPUSTI DO 30% NA CENE STORITEV! Javni prevoz potnikov predstavlja pomemben element življenja v mestu Ljubljana in bistveno vpliva na standard prebivalcev, zato so vse naloge in ukrepi podjetja usmerjeni k stalnim izboljšavam za povečanje kakovosti lastnih storitev.

Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, d. o. o., (LPP), z več kot 870 zaposlenimi, skrbi za varen, zanesljiv in udoben javni prevoz v Mestni občini Ljubljana in na območju 16 primestnih občin. Kar 280 avtobusov vsak dan prepelje tudi več kot 200.000 potnikov.

Sodobni, tehnološko dognani in okolju prijazni nizkopodni avtobusi, razpoznavne zeleno belo rumene barve, so dnevno vodeni iz prometno nadzornega centra LPP s pomočjo satelitskega sistema sledenja avtobusov, imajo elektronsko voden plačilni sistem, serijsko vgrajene klimatske naprave, notranje in zunanje prikazovalnike, digitalne informativne zaslone, video sistem za preventivno preprečevanje nasilja, glasovne napovednike za slepe in slabovidne in opremo za osebe s posebnimi potrebami.

Potniki lahko vstopajo na več kot 700 postajališčih, med njimi so najbolj pretočna opremljena s prikazovalniki prihodov avtobusov, nobeno postajališče v prestolnici pa ni oddaljeno od bivališča potnikov več kot 500 m.

Z združevanjem storitev mestnega potniškega prometa in medkrajevnega potniškega prometa in z uvedbo integriranih potniških linij podjetje uspešno postavlja prve temelje za prihodnost enotnega javnega potniškega prometa,

saj potniku omogoča poenoten sistem in s tem usklajen, cenovno bolj dostopen in hitrejši javni prevoz, ki je pisan na kožo sodobnemu potniku.

V sklopu Javnega podjetja Ljubljanski potniški promet deluje tudi sektor Tehnični pregledi in homologacija vozil, kjer se opravljajo tehnični pregledi in homologacije vseh kategorij vozil, pregledi predelanih vozil, izdaja strokovnih mnenj ter se izvajajo vse vrste storitev vezanih na registracije vozil vseh kategorij. Vse navedene storitve se izvajajo dosledno skladno zakonskim določbam in navodilom pristojnih ministrstev ter Agencije za varnost cestnega prometa v najkrajšem možnem času ter se na ta način gradi prepoznavnost podjetja in zadovoljstvo strank.

Visoko usposobljeni strokovnjaki sektorja Tehnični pregledi in homologacija vozil v Javnem podjetju LPP zagotavljajo kvalitetno in hitro storitev, saj sta na voljo dve preizkuševalni stezi za tehnične preglede osebnih vozil, ena steza za tehnične preglede motornih koles in ena namenska steza za tehnične preglede tovornih vozil ter še dve ločeni stezi za homologacijske preglede uvoženih in predelanih osebnih oziroma tovornih vozil. Velika zmogljivost, dolgoletne izkušnje, sodobna oprema, usposobljeni strokovnjaki so zagotovilo, da bo na LPP tehničnem pregledu pregledano vozilo na cesti brezhibno.

Vsi postopki ob podaljšanju veljavnosti prometnega dovoljenja ali registracij novih vozil so v sodobnem in klimatiziranem prostoru ob pomoči in nasvetih visoko strokovno usposobljenih referentkah in referentov opravljeni hitro in učinkovito. Stranke lahko opravijo na enem

mestu vse potrebne storitve pred podaljšanjem veljavnosti prometnega dovoljenja: prepis vozil, plačevanje letnega nadomestila za uporabo cest (cestnina), sklenitev avtomobilskega osnovnega in kasko zavarovanja, naročilo ali zamenjava registrskih tablic … Ob predhodni rezervaciji želenega termina preko spletne strani si stranka lahko zagotovi tudi prednostno obravnavo, tako pri izvedbi tehničnega pregleda vozila kot tudi pri postopku podaljšanja veljavnosti prometnega dovoljenja.

Z neprestano usmerjenostjo v izboljševanje izvajanja svojih dejavnosti Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, d. o. o. ostaja kljub vse številčnejši konkurenci v neposredni bližini še vedno največji in najbolj prepoznaven partner prebivalcev ljubljanske urbane regije za opravljanje storitev tehničnih pregledov in registracij vozil.

Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, d.o.o.

Celovška cesta 160 1000 Ljubljana T +386 1 58 22 707 F +386 1 51 93 288 E tehnicni@lpp.si S www.lpp.si

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

25

ROLLS-ROYCE & ÖSTERREICHISCHE ALPENFAHRT 2013

»3RD CROATIAN CRAWL«

Za izpeljavo tega prestižnega dogodka so zaslužni predvsem člani elitnega britanskega kluba (20-Ghost Club – ustanovljen leta 1949) ljubiteljev vozil znamke Rolls-Royce, ki so s tem pomembnim dogodkom privabili več kot 150 sodelujočih iz dvanajstih držav, med njimi so bili tudi Avstralci, Američani in tudi nekaj premožnih prebivalcev Hong Konga. Vse skupaj se je pričelo odvijati na Dunaju, kjer se je na startu zbralo 47 »srebrnih duhov« (silver ghost), izdelanih v obdobju od leta 1909 do leta 1926.

Med 19. majem in 4. junijem je potekalo še eno zanimivo srečanje vozil, tokrat so se pripeljali k nam iz Anglije. Prva postojanka je bila prav v Sloveniji pri Železniškem muzeju v Ljubljani, kjer smo jih pričakali tudi mi. Pripeljali so se z enkratnimi vozili, to so bili SS Jaguar iz leta 1932, Plymouth fury iz 1958, Sunbeam Talbot 90 iz 1957, Alvis TF21 idr. Vseh vozil je bilo približno 25. Odpeljali so se do Dubrovnika.

Na tej zahtevni preizkušnji z dolžino 2.977 kilometrov so z dragocenimi starodobniki prevozili pet držav (Avstrija, Italija, Slovenija, Hrvaška in Švica).

Med avtomobili, ki sodelujejo na tej preizkušnji, se je nahajal tudi svetlo modri avtomobil zmagovalca iz leta 1913, ki je poznavalcem znan kot »Radley car«. Leta 1913 ga je upravljal legendarni James Radley, podobno orientiran človek kot Charles Stewart Rolls, ker sta oba poleg avtomobilov ljubila tudi letala. Radley je bil tudi priča nesrečnemu dogodku na prireditvi »Bournemouth Air show 1911«, na katerem je Charles Stewart Rolls po nesreči z letalom izgubil življenje. Na »Österreichische Alpenfahrt 1913« je sodelovalo 46 avtomobilov, vendar jih je do cilja pripeljalo samo 31. Med njimi tudi zmagovalni rolls-royce silver ghost, ki ga je upravljal James Radley. Takrat se je rodila legenda, ki je britanskemu avtomobilu prinesla naziv »Best Car in the World«. (Vir: www.volan.si)

ŽALOSTEN KONEC BUGATTIJA T13 IZ LETA 1924 Med zgodovinskim »spustom« z legendarnim avtomobilom Bugatti T13 iz leta 1924 po Winchcombu v angleškem Gloucestershiru je Edmund Burgess izgubil nadzor nad vozilom, ki se je nerodno prekucnilo. Voznik jo je odnesel brez posledic, takšne sreče pa žal ni imel tudi njegov jekleni konjiček. Nastala škoda naj bi se gibala med 500.000 in milijonom evrov.

»WEEK-END IN … SLOVENIA« – SREČANJE C. A. M. E. R. KLUBA IZ ITALIJE Konec maja so nas v Sloveniji obiskali na svojem letnem potepanju (tokrat prvič sicer v tujini) člani klub C. A. M. E. R., ki jih sicer poznate po organizaciji enega največjih sejmov za starodobna vozila v Evropi, to je v Reggio Emili. S pomočjo SVAMZ so se zapeljali s svojimi predvojnimi motocikli po Sloveniji in vkljub slabemu vremenu odnesli cel kup lepih utrinkov iz naše prijazne dežele, razen našega generalnega sekretarja, ki si ji pri reševanju motorja, ki je obstal na cesti, poškodoval koleno! .. Več o samem srečanju pa v naslednji reviji. Utrinke iz tega nam bodo napisali kar gostje!

26

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

SREČANJE R129SL Na začetku maja, natančneje med 9. in 12. majem, so se po slovenskih cestah zapeljali člani kluba Mercedes Benz R129SL iz Nemčije. Izlet po Sloveniji je organiziral njihov dolgoletni član g. Bizjak, s pomočjo hčerke Suzane. Srečanje sta odlično izpeljala, obiskovalcem pa uspela v nekaj dneh prikazati Slovenijo v najlepši luči. Udeleženci izleta so bili prijetno presenečeni nad gostoljubnostjo Slovencev, naravnimi lepotami in odlično kulinariko, ki jo premoremo! Čestitke organizatorju!

27. JUNIJA PRAZNUJEMO ROJSTNI DAN JANEZA PUHA Janez Puh se je rodil 27. junija 1862 v Sakušaku v Slovenskih goricah.

Kot najstarejši sin bajtarja z devetimi otroki je moral z devetimi leti od doma in se pri petnajstih letih izučil za ključavničarja. Na izpopolnjevanje je odšel v Gradec in se po opravljeni vojaščini tam tudi naselil. To je bilo v času, ko so iz Velike Britanije začela prihajati prva kolesa. Novo prevozno sredstvo ga je zelo zanimalo, zato ga je izpopolnil in v svoji tovarni začel izdelovati zelo dobra kolesa, s katerimi se je uveljavil celo v Veliki Britaniji in Franciji.

Pozneje je njegovo pozornost pritegnila iznajdba motornih vozil. Obiskal je Daimlerja in Benza ter preštudiral njune motorje, ker je hotel z njimi opremiti svoja kolesa. Pri konstrukciji motocikla se je kmalu ločil od vzora kolesa in iskal prikladnejše oblike. Po daljšem preskušanju in izpopolnjevanju mu je uspelo zgraditi motocikel. Leta 1906 je ta zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon-Bennet – vozil je s povprečno hitrostjo 77 km/h.

Vzporedno s proizvodnjo motociklov se je Puh začel ukvarjati z razvojem avtomobila in kmalu je s svojimi vozili oskrboval tudi avstrijski dvor.

Najbolj mu je uspel tip VIII, ki je med prvo svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu pa se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov.

Puhova tovarna je na vrhuncu proizvodnje leta 1912 izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov, kar je bilo za tiste čase razmeroma veliko. Janez Puch je umrl 19. julija 1914, tik pred začetkom prve svetovne vojne, njegova tovarna pa je tudi po njej izdelovala avtomobile, motocikle in kolesa v Gradcu, ki je postal del Avstrije. (vir: wikipedia)

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

27

SREČANJE MERCEDES-BENZ SLAVNOSTNA KLUBA SLOVENIJA OTVORITEV MUZEJA Mercedes-Benz Klub Slovenija je 25. aprila organiziral redno mesečno AVTOMOBILOV FERsrečanje in krajši izlet do Kamnika. Tokrat so se odpeljali na kamniško obvoznico, natančneje do podjetja Wap ALTO čistilni sistemi d.o.o.

DINANDA BUDICKI Podjetje Wap ALTO čistilni sistemi d.o.o. je na tržišču poznano predvsem po programu izredno kvalitetnih visokotlačnih aparatov, sesalcev, aparatov za pometanje in mokro čiščenje tal, ter široki paleti čistilno negovalnih sredstev za industrijo, kmetijstvo in avto industrijo, kakor tudi za domačo uporabo.

Pred podjetjem je potekala demonstracija čistilnih sistemov in čistil za avtomobile, udeleženci pa so uživali tudi ob dobri hrani in pijači.

Na srečanju je bilo moč videti različne modele Mercedesov, med drugim je Mercedes-Benz Klub Slovenija v sodelovanju s podjetjem Autocommerce d.o.o. predstavil tudi testno vozilo, novi razred CLA.

28

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Čez nekaj dni bodo slavnostno odprli vrata prvemu muzeju s starodobnimi vozili na Hrvaškem, to je v Zagrebu. Razstavljena ne bodo samo različna vozila, ampak tud zelo veliko različnih fotografij, ki do sedaj niso bile še razkrite širši javnosti, kakor tudi različnih dokumentov, vezanih na premično kulturno dediščino Hrvaške. Najvrednejši eksponat je Ford T iz 1922, razstavljeni pa bodo tudi Citroen DS, Citroen 2CV, Citroen AMI 6, Volkswagen kombi T1, Volkswagen hrošč, Volkswagen kubelwagen, Mini Morris, Zastava 750 (fičo), Velorex Oskar, Triumph Spitfire, Panhard, Porsche 911, Volkswagen Karmann Ghia, Peugeot 404, Opel Olimpia rekord, DKW roadster F-12, Mazda, Messerscmith, DKW 1000s, Citroen SM, Mercedes, Nash Standard six, Opel Olympia cabrio, Fiat 1100, Ford, Talbot Matra Murena, Tatra, Formula 3 Renault, Jeep Willys in Fiat 500 Topolino.

Za ljubitelje motociklov bodo na ogled Tomos, Yamaha, Vespe, TMZ, Prime, Solex, BMW R25 s prikolico Steib, JAP-B4, Puch 200, DKW 125, BMW 250 in BMW 350.

Več o muzeju in informacije o delovnem času lahko najdete na njihovi spletni strani http://www.otk-ferdinandbudicki.hr.

VSE NAJBOLJŠE, MIHA! Dolgoletni član Kluba starodobnikov Savinjska dolina in SVAMZ, Miha Ukšini, je tretjo nedeljo v maju praznoval 48. rojstni dan na 12 let podlage.

Praznovanje je bilo praktično javna prireditev, ki jo je v strogi tajnosti pripravila njegova hčerka.

Le-ta je na parkirišče pred njihov bife povabila pol Žalca in Mihove prijatelje z vseh strani neba.

Seveda ni manjkala delegacija iz savinjskega starodobniškega kluba. Bilo je tako lepo, da bomo z veseljem prihajali vsako leto. Miha, pa veliko zdravja, veselja in prevoženih kilometrov s starodobnim BMW-jem!

POMLADANSKA VOŽNJA KLUBA STARODOBNIKOV SAVINJSKA DOLINA Ponavadi KSSD svojo prvo vožnjo organizira dosti bolj zgodaj, letos pa smo – vremenu primerno – z njo čakali vse do druge junijske nedelje. Za spremembo smo se odločili spoznavati svojo najbližjo okolico. Večina udeležencev je dobila obilico novih informacij. Že ob devetih zjutraj smo začeli z ogledom Muzeja hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu. Nato smo prečkali Savinjo in se podali v Rudarski muzej Zabukovica – Liboje v Migojnicah. Pot smo nadaljevali do Prebolda, kjer smo obiskali zasebno muzejsko zbirko Tito, JNA in 1. svetovna vojna.

Od tam smo se povzpeli do Šmiglove zidanice in svoje mini potovanje zaključili na dvorišču Muzeja motociklov na Vranskem, kjer smo v sončnem in vročem popoldnevu prijetno druženje sklenili s piknikom.

VSE NAJBOLJŠE, FRIDA! Konec maja je skoraj enako obletnico kot Miha praznovala članica Kluba starodobnikov Savinjska dolina, Frida – 48. rojstni dan, vendar na 22 let podlage. Frida ne bdi samo nad svojim gospodinjstvom, ampak tudi nad financami savinjskega kluba. Čas si krajša z družbo starodobniških bencinskih okužencev. Tudi z možem, legendarnim voznikom Bosa Noga, ji ni nikoli dolgčas. Kot večji del njene družine je okužena z oktanskim virusom. Z veseljem sede za volan avtomobila, na kolo ali na motor – na vozniški sedež. Frida, hvala za vso pomoč, ki si jo nadejamo tudi v bodoče. Želimo ti veliko zdravja in veselja ter prijetnih dni v družinskem krogu in z nami!

KOLO/ WHEEL 5200 LET/ YEARS, KRATKO POROČILO GEN. SEKRETARJA Na povabilo samega župana Ljubljane, g. Zorana Jankovića, sem se dne 23.05.2013 udeležil slavnostnega odprtja razstave »KOLO 5200 LET« v Mestnem muzeju Ljubljana. Častna govornika sta bila sam predsednik RS, g. Borut Pahor, in župan mesta Ljubljane. Med udeleženci sem lahko srečal nekaj ministrov, predstavnikov vlade in znancev iz fakultete, zgodovinarjev in arheologov (iz naše branže sem na žalost bil edini prisotni na otvoritvi), ter ogromno radovednežev, ki so gledali skozi okna na lep atrij Mestnega muzeja na mize, ki so se upogibale pod kulinaričnimi dobrotami in nešteto natakarji, ki so točili razne osvežilne pijače. Govorom, ki so bili bolj politično obarvani kot zgodovinsko-tehnično, je sledil ogled tega neprecenljivega arheološkega artefakta, ki je po več letih restavriranja trajno na vpogled vsem, ki nas premična tehniška dediščina zanima, kajti zavedati se moramo, da se ravno s tem najstarejšim najdenim kolesom na svetu začne zgodovina premične tehniške dediščine.

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

29

avto // PIONIR // besedilo: Emil Šterbenk, fotografije: E. Šterbenk, TAM, DLT

avtobus Pionir

Brankov TAM.

Ko se je na prizorišče 7. letnega srečanja Udruženja istoričara automobilizma v Beogradu na sobotno jutro 13. aprila pripeljal predvojni avtobus znamke Pionir, dežja sploh nisem več opazil, pravzaprav je po moje takrat zasijalo sonce. Očitno se tako ni zdelo samo meni, saj s(m)o radovedneži gospoda Branka Dragojevića, lastnika in voznika v eni osebi, vse do konca prireditve bombardirali z bolj ali manj pametnimi vprašanji.

30

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Tovornjaki iz Rakovice v Stari Jugoslaviji Leta 1938 so v Industriji motora Rakovica proizvedli prvo jugoslovansko motorno vozilo, kamion Praga RN 8 (Rychly Nakladni – hitro tovorno, 8. serija), po licenci istoimenskega češkega proizvajalca, nosilnosti 2,5 t. Z lastno proizvodnjo so začeli leta 1940, do takrat pa so tovornjake sestavljali iz uvoženih delov. Ob izbruhu vojne so Nemci poskušali v rakoviški tovarni nadaljevati s proizvodnjo kamionov za vojne potrebe in zagnati proizvodnjo letalskih motorjev, vendar jim to ni uspelo. Po vojni so s kamionskim programom nadaljevali leta 1947 – novi proizvod je bila licenčna Praga 13. serije z nosilnostjo 3 t. Povečana nosilnost je bila posledica vgradnje učinkovitejših hidravličnih zavor.

Kamion so poimenovali Pionir in s tem simbolično pokazali na pionirsko vlogo teh tovarn, predvsem pa njihovih vozil, pri gradnji Nove Jugoslavije. V Rakovici so v povojnem obdobju

izdelali 1373 kamionov. Po odločbi Ministrstva težke industrije iz 1950. leta so v Rakovici leto kasneje prenehali proizvajati kamione.

Selitev proizvodnje Pionirjev v Maribor Proizvodnja Pionirjev se je nadaljevala v mariborskem TAMu na Teznem. Med vojno so Nemci zgradili poslopja in v njih proizvajali letalske motorje, konec leta 1946 pa je takratna oblast podjetje preimenovala v Tovarno avtomobilov Maribor. Sprva so obnavljali, popravljali in vzdrževali ameriška vojaška vozila za jugoslovansko vojsko. Prva dva Pionirja so na Teznem sestavili avgusta 1947 in nato v petnajstih letih izdelali skoraj 18.900 teh kamionov z najrazličnejšimi nadgradnjami in tudi avtobusov. V šestdesetih letih so jih nadomestili večji sodobnejši in gospodarnejši kamioni TAM 4500 in manjši TAM 2001.

avto // PIONIR

Srbski Čeh še vedno prevaža potnike Branko kot poklicni voznik in voznik starodobnika.

Zdaj pa gremo.

Avtobus se je napolnil takoj po napovedi, da nas bo Branko malce peljal.

Avtobus na podvozju tovornjaka

Zgradba tega vozila je skrajno preprosta. Dve togi premi sta s karoserijo povezani z listnatimi vzmetmi. Šestvaljnik ima odmično gred v bloku in stoječe ventile, njegova največja moč na liter gibne prostornine znaša vsega 20 KM. Le pokrov motorja je enak kot pri tovornjaku, a celotna karoserija je delo specializiranih izdelovalcev. Dno potniškega prostora je leseno, prav tako strop, sedeži pa so popolnoma nenastavljivi.

V Jugoslaviji niso nikoli odkupili licence Prage za proizvodnjo avtobusov. Prve šasije (RN 8) so s potniško nadgradnjo opremili leta 1940 v karoserijski delavnici Vlastimira Petrovića. V povojni Jugoslaviji so začeli s proizvodnjo trambus karoserij v podjetju Košaki (predmestje Maribora). Pri takšnih potniških nadgradnjah je prostor bolje izkoriščen. Večino povojnih avtobusov na Pragini osnovi z »nosom« pa so izdelali v ljubljanski Avtokaroseriji (kasnejša Av-

Pet minut sedenja za volanom preizkušeno polepša dan.

Z motorjem ni bilo nobenih težav.

Motor

Bencinski vodno hlajeni vrstni šestvaljnik, stoječi ventili, uplinjač.

Prostornina (ccm), moč (kW /KM pri vrt./min)

3.468, 51/70 pri 3000

Prenos moči

Enokolutna suha sklopka, kardan, štiristopenjski nesinhronizirani menjalnik, diferencial, pogon na zadnji kolesi.

Podvozje in zavore

Togi premi na listnatih vzmeteh, hidravlične bobnaste zavore, ročna mehanska na zadnji kolesi.

Mere in teže* dolžina X širina X višina (mm) medosna razdalja (mm) najmanjša razdalja od tal (mm) teža praznega vozila (kg) prostornina posode za gorivo (l) gume (palci) Zmogljivosti: nosilnost (kg) število sedežev največja hitrost (km/h) poraba goriva l/100 km

7.450 × 2.350 × 3085 4.200 2.825 102 7,50–20 3.000 20 + 2 80 26–35 (izkušnje lastnika)

*Podatki o dolžini, širini in višini so za avtobus Praga RN 14

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

31

avto // PIONIR // besedilo: Emil Šterbenk, fotografije: E. Šterbenk, TAM, DLT

avtobus Pionir Srbski Čeh še vedno prevaža potnike tomontaža) in v novosadski Autokaroseriji (kasnejši Neobus). Po drugi svetovni vojni in pred njo je bilo izdelanih vsega nekaj sto teh vozil.

Najstarejši obnovljeni avtobus v Srbiji Po podatkih strokovnjaka, Miroslava Milutinovića iz Udruženja istoričara automobilizma, je glede na številko šasije v uvodu omenjeni avtobus bil izdelan v IMRju leta 1950 in ne leta 1939, kakor lahko preberete na napisu na avtobusu. Je pa v tem trenutku vseeno najstarejši vozen avtobus v Srbiji. Potniška nadgradnja je tipična za ljubljansko Avtokaroserijo in ima 20 potniških mest ter sedeža za sprevodnika in voznika.

Lopa za orodje na kolesih »Tale stari avtobus sem kupil leta 1990, ko sem se začel spravljati v pokoj. Vso delovno dobo sem delal kot avtobusni šofer pri Streli, Lasti in tudi

v lokalnem prometu. Okoli leta 1970, ko sem Pionirja nazadnje videl, je bil v odlični kondiciji.

Po dveh desetletjih sem se odločil, da ga vzamem za svojega, a čakalo me je bridko presenečenje.

Nekoč ponosni avtobus je v sadovnjaku služil kot lopa za orodje. Pogoltnil sem cmok in speljal kupčijo do konca. Domov sem pripeljal razpadajočo barako na kolesih,« pove Branko.

Dobra štiri leta trajajoča obnova Nad notranjo strešno oblogo je ladijski pod, ki ga je bilo potrebno zamenjati, lesen je tudi na šasijo privijačen pod. Isti material so uporabili za okvirje oken, okrasne letve na stropu in še nekatere nosilne dele kabine.

Takole nadaljuje: »Moj brat je mizar in mi je pomagal pri obnovi strehe in poda. Stropne okrasne letve mi je skupaj z avtobusom dal prejšnji lastnik, vendar mi je brat svetoval, da naj vse naredim na novo, ker se bodo v nasprotnem

primeru razlikovale po barvi. Odločil sem se za jasen in samo za izdelavo lesenih delov porabil mesec dni.« Blatniki in motorni pokrov so bili še dokaj dobri, zato so bili potrebni predvsem lepotni popravki.

Enako velja za zadnji del skupaj z vrati. Pločevina na bokih vozila pa je bila tako zdelana, da jo je moral v celoti zamenjati.

Več sreče je imel z motorjem. Trpežni šestvaljnik še zdaj skoraj neslišno prede, kljub temu da se njegovega spodnjega dela niso niti dotaknili.

Odvili so glavo, jo poravnali in pobrusili sedeže ventilov, zamenjava vodil ventilov pa še ni bila potrebna. Niti tesnila glave mu ni bilo potrebno kupiti, ker mu je rezervno dal prejšnji lastnik.

Krona vsega je bilo ličenje vozila, ki so mu sledila zaključna opravila: menjava oblazinjenja sedežev, obnova električnih vodov in agregatov, popravilo instrumentov in končna montaža.

Gasilec

Tudi v zvezi SVAMZ imamo ponosnega lastnika čudovito obnovljenega Pionirja. Gre za leta 1956 v mariborskem TAMu izdelano in v Novi Gorici nadgrajeno gasilsko vozilo, model RN 12. TAM je bil dvajset let v službi pri gasilskem društvu Konjice, nato še osem v društvu Polje – Sedlarjevo. Njegova »aktivna« pot se je zaključila leta 1984. Nekaj časa je nekoč pokončen gasilec stal pod kozolcem, nazadnje pa je neslavno končal v grmovju. Leta 2004 se ga je usmilil Jože Fajdiga, sicer prevoznik, ki si je že dolgo želel pod svojo streho imeti starodobno tovorno vozilo. Plod triletne obnove – peskanja, varjenja, kitanja, gladenja, mizarjenja, obnavljanja podvozja in še kaj – je vrhunsko obnovljeno vozilo, za katerim se obrnejo tudi tisti, ki jih tehniška dediščina sploh ne zanima. Jože je s svojim Pionirjem in gasilsko desetino, ki jo sestavljajo predvsem njegovi sosedje, reden gost tako starodobniških kot gasilskih srečanj. Povsod so jih veseli.

Še nov ni mogel biti lepši.

32

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Jože Fajdiga.

avto // PIONIR

Avtobus s trambus kabino.

Kolona Pionirjev – prekucnikov iz TAMa.

On the road again (Spet na cesti) Leta 1995 je ponosni lastnik zapeljal vozilo na tehnični pregled. Od takrat sta 74-letni avtobus in njegov 76-letni voznik prevozila 43.400 km. Štirikrat v tem času sta bila v Bratislavi in vsakič se je števec obrnil za dodatnih 2000 km, saj so se vozili po vsej Slovaški. Stari motor brez pregrevanja premaguje vzpone na Malih Tatrah, se mu pa pri tem poveča apetit. Prazno vozilo se na ravni cesti zadovolji že s 26 l na prevoženih 100 km. Če v njem sedi 20 potnikov s prtljago za ves teden, se poraba dvigne na 35 l. Potovalna hitrost tega starčka je dobrih 50 km/h. Motor se bojda pri 60 km/h že muči, zlasti, če je avtobus napolnjen do zadnjega kotička. Vožnja je udobna, prostora za kolena ni v izobilju, sem pa v dosti novejših avtobusih že slabše sedel. K mirnosti vožnje največ prispeva miren in tih tek bencinskega motorja.

Prage iz Rakovice.

Podvozje Pionirja.

»Pomembno je, da poslušaš motor in počakaš, da se vrtljaji motorja in menjalnika izenačijo,« pravi gospod Branko. »Včasih se mi zgodi, da ne gre v prestavo, takrat malo počakam, dam vmesni plin in popravim napako. Nič se ne sme početi na silo, če hočeš, da ti stroj dobro služi. Je pa res, da se zadnje čase bolj bojim, če mi bodo podaljšali vozniško dovoljenje kot pa, da bi bilo kaj narobe z avtobusom. Zadnjič sem slišal, da bodo uvedli novo kategorijo za voznike avtobusov – do dvajset sedežev. Upam, da mi bodo v bodoče vsaj to dovolili, saj mi vožnja tega Pionirja veliko pomeni.« Ker je bilo okoli avtobusa ves čas polno »firbcev« nisem niti pomislil, da bi ga prosil, če smem vsaj malo prepeljati vozilo, toda, ob prižganem motorju sem le poskusil malo pretikati. Sklopka je mehanska, vendar ni pretirano trda. Ročica lepo potuje iz položaja v položaj. Prestavna shema štiristopenjskega menjalnika je klasična, za

vzvratno vožnjo pa je treba ročico dvigniti in potegniti k sebi ter nazaj. Vozniški sedež se ne da premikati, vendar je gospod Branko dovolj velik, da mi volan ne drsa po trebuhu. Popolnoma razumem gospoda Branka, da mu vožnja tega avtobusa toliko pomeni. Samo nekaj minut sem sedel za volanom, pa sem imel lep dan – ne da bi ga premaknil za centimeter.

Viri: Milutinović, M. Proizvodnja Prage RN Pionir. Oldtajmer št. 2, maj 2002. Novi Sad. Milutinović, M. Od radionice do fabrike. Veliki točkovi št. 24, julij 2006 Beograd.

Milutinović, M. Prvenac kratkog veka. Veliki točkovi št. 74, oktober 2012. Beograd.

Prašnički, M. Oris glavnih razvojnih mejnikov in proizvodov tovarne avtomobilov Maribor. V: Tovarna avtomobilov Maribor 60 let – spominski zbornik. 2007 Pokrajinski arhiv Maribor. Šterbenk, E. Jožetov gasilski Pionir. Mehanik in voznik št 1, januar 2010.

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

33

avto // MERCEDES-BENZ // besedilo: Miroslav Milutinović

AVTOMOBILI ZNAMKE

MERCEDES-BENZ ANTE PAVELIĆA IN ALEKSANDRA LERA

Še pred podpisom Sporazuma o vprašanjih nasledstva leta 2001 med republikami naslednicami nekdanje SFRJ je Tehnični muzej v Zagrebu sprožil akcijo za »vrnitev« blindiranega Mercedes-Benza s tovarniško številko 408362, ki se nahaja v Spominski zbirki Josipa Broza Tita Tehničnega muzeja Slovenije, in pri tem angažiral predstavnike te republike v Komisiji za nasledstvo. Verzija o tem, da je 408362 darilo Ivana Krajačića oziroma Hrvaške, temelji na trditvi, da je avtomobil pripadal vodji NDH, Anteju Paveliću.

34

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Na tej podlagi so se v hrvaško-slovensko polemiko samo tu in tam sporadično vključevali posamezni kolegi iz Srbije, vendar tudi oni z argumentacijo, zasnovano na napačnih ali nepopolnih podatkih. Ker želim razjasniti stvarno poreklo, bom predstavil nekatera dejstva iz dokumentarnih virov, ki dokazujejo, da gre za – namernem ali ne – poskusu zamenjave identitete.

Vodja Ante Pavelić se je prvič odpravil poklonit Adolfu Hitlerju, vodji Tretjega rajha, kmalu po razglasitvi t.i. Neodvisne države Hrvaške na delu teritorija, ki ga je Kraljevina Jugoslavije razkosala. Hitler ga je sprejel v Salzburgu 6. junija 1941. To je bila brez nadaljnjega priložnost, ob kateri sta razdelala načrt o vojaškem prispevku novo vzpostavljene kvizlinške države k vojaškim prizadevanjem držav sil osi, ki so načrtovale prihajajoči pohodu na SSSR. Hitler je vodje satelitskih držav redno nagrajeval s primernimi darili, tokrat pa je na to dejanje počakal do 2. julija, da je Pavelić obelodanil, da bo Glavni sedež oboroženih sil NDH poslal en okrepljen regiment prostovoljcev na Vzhodno fronto. Takrat je bilo pri tovarni Mercedes-Benz v Untertircheimu odprto komisijsko naročilo predsedniškega urada v Berlinu, št. 398479 za izdelavo najprestižnejšega modela “770 Kompressor”, s karoserijo “Offener Tourenwagen” (odprt turistični avto), ki je bil namenjen hrvaškemu vodji. Posamezno izdelavo so morali zaradi vojnega časa in zaradi tako zapletenega avta malo podaljšati (dobavni rok je bil leta

1939 pet mesecev za ta model). Zato je Hitler avto s tovarniško številko 429318 ob prisotnosti Siegfrieda Kascheja , poslanika Tretjega rajha v NDH, osebno izročil prejemniku Paveliću v Zagrebu 21. februarja 1942 Jakob Werlin, visoki SS funkcionar in Hitlerjev komisar za stik z družbo Daimler-Benz, ki ga je Hitler nekaj tednov pred tem dogodkom imenoval za generalnega nadzornika vseh motoriziranih moči Wermachta.

Nadaljnji tok dogodkov nas vodi v pomladi leta 1945, ko je bil konec ustaške tvorbe samo še vprašanje dni, saj so enote JA nezadržno osvobajale državo in so se pomikale proti zahodni meji države. Ustaški vrh je 5. maja sprejel formalno odločitev o umiku. Pavelić je s sinom ni nekaj najbližjimi sodelavci v oboroženem spremstvu naslednji dan zapustil Zagreb in v skritem avtu krenil preko Maribora proti Koroški, kamor je prispel 8. maja. Tu je nameraval iskati rešitev na tistem območju Avstrije, ki so ga nadzorovali zahodni zavezniki. Naslednja dva dni je kolona postopala med nekaj mesteci na Koroškem in zapadla v obroč, ki ga je oblikovala zasedba oboroženih sil sestavljena iz enot Rdeče armade, zahodnih Zaveznikov in Jugoslovanske vojske in ki so ga postopoma zategovali. Ko je Paveliću pred rusko kontrolno točko v Judenburgu postalo jasno, da mu bodo avto zaplenili, je zapustil avto in v spremstvu najožje ekipe zbežal v gozd in se skril na območju, ki so ga nadzirale ameriške enote.

avto // MERCEDES-BENZ

Na podlagi raziskav Ivana Baranceva, ki je bil zgodovinar iz Moskve in i se je ukvarjal s področjem avtomobilizma, naj bi maršal Tito to vojno trofejo podaril generalu Stalinu. Ker pa morebitna uporaba sovražnikovega avta, ki je bil sicer izjemno reprezentativen, v voznem parku Kremlja ni bila sprejemljiva, so ga posredovali lokalnemu partijskemu vodstvu v Uzbekistanu.

Ceste v tej azijski republiki so bile zelo slabe in zato so ta biser Mercedes-Benzovega inženirstva, ko so ga umaknili iz uradne rabe, predelali z vgradnjo glavnih mehaničnih sklopov in pogonskega agregata iz vojnega kamiona 4x4, zadnji del pa je bil preurejen v tovorni prostor. Tako predelan 429318 je prevažal lubenice na lokalni tržnici. V polovici preteklega desetletja je avto prešel v last Kluba roadster in kabriolet vozil v Moskvi, kjer so pričeli gradnjo restavracije, ki po najnovejših informacijah še vedno ni končana.

Kot največji, najtežji in najdražji tip v širokem proizvodnem programu Daimler-Benza, so leta 1930 predstavili model »770« (označba je po nominalni delovni kapaciteti motorja v dcl), z interno kodo W07. Redni osem-cilindrski motor so dostavljali z in brez mehaničnega kompresorja, ki je lahko (kratkotrajno) povečal moč motorja za eno tretjino. »Großer Mercedes« (veliki mercedes) je bil v celoti obnovljen leta 1938 in zato je dobil interno označbo W150. Do konca proizvodnje te linije leta 1943 so naredili samo 88 primerkov, ki so bili vsi opremljeni s kompre-

sorjem, v šestih karoserijskih izvedbah, in od teh v največ, kar 46 verzijah »ofener tourenwagen«, za 7/8 potnikov v normalni in specialni različici.

Cena za najdražjo tourenwagen verzijo, ki ni bila navedena v tovarniškem ceniku. Je pa cena brez dvoma znašala več kot 47.500 reichmark, kolikor je na primer stal kabriolet »F«, za šest potnikov, ki je najbolj podoben v kategoriji »grosserjev«.

Drugi del zgodbe o teh dveh grandioznih avtih, se začne konec maja 1942, ko so med vožnjo v odprtem mercedesu po predmestju Prage likvidirali Reichsprotektorja (Gauleiter) Češke in Moravske, Reinharda Heydricha. Atentat nanj so izvedli člani uporniškega gibanja.

Zaradi že načetega ugleda Tretjega rajha in ker so po varnostnih ocenah ugotovili, da bo v prihodnje vedno več napadov na visoke funkcionarje na okupiranih območjih zasedene Evrope, so v pisarni Reichsprotektorja že leta 1942 pričeli z „Akcijo P“ (Aktion Panzer). Pri DaimlerBenzu so naročili 20 blindiranih modelov »540 K« in »770 K« s kar se da kratkim dobavnim rokom.

Kot limuzine z dvoje vrat so bili blindirani »540 K« zgrajeni v glavnem na šasijah avtov, ki so bili zaseženi za potrebe te akcije iz predvojne produkcije (1936–1939) in nekaterih nedokončanih in nedobavljenih avtov v raznih verzijah (na dobavo »540 K« se je leta 1939 čakalo najmanj

štiri mesece). Septembra 1943 je sledilo dodatno naročilo 17-ih avtov iste verzije, ki jih dobavili februarja in aprila 1944. Varnost, ki jo novim uporabnikom ponuja njihova notranjost, je zgolj relativna, saj jih ta ne bo varovala pred posledicami prihajajočega vojnega poraza.

Ena takšnih osebnosti, ki se je v vojnem času neprestano gibala na okupiranih območjih, je bil tudi generalpolkovnik Aleksander von Löhr, komandant skupine vojska „E“, ki je bila nameščena v jugovzhodni Evropi, ki je bil na tem območju znan tudi po tem, da je bil pod njegovim poveljstvom v aprilski vojni neusmiljeno bombardiran Beograd.

Ostali uporabniki prve serije iz leta 1942, od 20 blindiranih »540 K« poleg Löhra, so navedeni v priloženi tabeli.

Po podpisu kapitulacije s strani nemškega Vrhovnega poveljstva 9. maja 1945 so številne nemške enote in vojaške skupine pri umikanju proti Avstriji našli na severu Slovenije. Tam so se nameravale predati zahodnim zaveznikom in se tako izogniti ujetju s strani enot Tretje armade NOVJ. Upoštevajoč kapitulacijo se je Aleksander von Löhr pogajal s predstavniki štaba 4. (slovenske) operativne cone o podrobnostih glede predaje, nato pa so ga z večjim delom svojih najbližjih avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

35

avto // MERCEDES-BENZ // besedilo: Miroslv Milutinović

sodelavcev dali v hišni pripor v Topolščici. Že naslednji dan je v kaotičnih pogojih, ki so bili takrat na tem območju, uspel zapustiti Topolščico in pote je nadaljeval v avstrijski del Koroške, kjer se je predal angleškim enotam, ki so ga zadržale pod nadzorom v kraju Velikovec.

Politični komisar Tretje armade, Branko Petričević je v kratki zabeležki zapisal, da je 16. ali 17. maja 1945 štab vojske dobil ukaz Generalštaba Jugoslovanske armade, da v vojno sestavo vključi 14. slovensko divizijo. Ko je prispel v Velikovec, se je spoznal s štabom, kjer so mu poročali o stanju v diviziji. Petričević se spominja, da so tedaj v štabu divizije potekali pogovori o tem, komu bi bilo treba predati blindiran avto generala Löhra.

Dogovorili so se, da ga pošljejo vrhovnemu komandantu, maršalu Titu. Medtem je Löhr, ker so mu ta avto odvzeli, poslal štabu divizije pisno pritožbo, v kateri je navedel, da je odvzem avta v nasprotju z mednarodno konvencijo. Na podlagi te pritožbe je Petričević izvedel, da se Löhr s svojim štabom nahaja pod nadzorom angleških enot v Velikovcu. Po kratkotrajnem pregovarjanju glede vprašanja nadaljnje pristojnosti nad tem visokim komandantom se je Petrićević z nekaj desetimi osebami iz spremljevalnega bataljona vojske, Löhrom, njegovim štabom in z blindirano limuzino proti večeru odpravil iz Velikovca v Maribor, kamor so prispeli hitro in brez težav.

Pri opazovanju Petričevićevega odločanja o tem, kdo in kako se bo razpolagalo z Löhrovim avtom, je potrebno upoštevati tudi depešo, ki jo je Generalštab posredoval 15. maja 1945 komandantom partizanskih armad, v kateri je bil tudi ta ukaz: »V vsakem primeru pa namenite Maršalu pet najboljših in najbolj luksuznih avtov, ki jih imate v svojih enotah!«, zato je med komandanti vseh štirih armad nastalo pravo tekmovanje v tem, kdo bo Vrhovnemu komandantu »podaril« kar najbolj reprezentativnega med avti, ki pa so, o tem ni vredno zgubljati besed, bili del vojnega plena.

Na sodišču v Beogradu so Löhra obsodili na smrtno kazen, ki je bila izvršena leta 1946.

36

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Branko Petričević, kasneje pomočnik načelnika Politične uprave jugoslovanske armade, je z Arsem Jovanovićem, načelnikom Generalštaba in Vladimirjem Dapčevićem, komisarjem Vojne akademije, po Resoluciji Informbiroja leta 1948 zbežal v Romunijo. Na sami meji so Petričevića in Dapčevića ujeli, Jovanovića pa naj bi ubili.

Obsojen je bil na 20-letno zaporno kazen, ki jo je do leta 1956 prestajal na Golem otoku.

Razumljivo je, da je Broz glede na njegovo poreklo nerad uporabljal ta blindiran avto. Je bil pa ta avto naslednjih 20 let edini predstavnik te znamke v Posebnem voznem parku. Po nekaterih podatkih Gardijske brigade so ga uporabljali pri prvem obisku Romunije konec leta 1947.

Mercedes je odpotoval tudi na potovanje z „Galebom“ v Indijo in Burmo konec leta 1954 in na začetku leta 1955, vendar pa ga najverjetneje niti niso izkrcali iz trgovske ladje „Dinara“, s katero so med drugim prevažali tudi avte.

Na vozilu je vgrajeno sprednje vetrobransko steklo debeline 35 mm, medtem ko so ostala stekla debela 30 mm. Blindiranje notranjega prostora za potnike je bilo izvedeno z vgradnjo jeklenih plošč, debeline 2,3 mm (v sprednjem delu poda kabine 3,25 mm). Ker so želeli privarčevati na teži in eliminirati nevarnosti magnetnih eksplozivnih naprav, so zadnji karoserijski paneli, za razliko od jeklene pločevine, ki so uporabljene pri standardnih karoserijah, izdelani iz aluminija.

Da bi se realizirale potrebne vozne karakteristike na avtu s težo, ki je bila povečana za 700 kg (na 3.310 kg z dovoljeno koristno obremenitvijo) in ki obdrži motor v nespremenjeni moči 115 KS (180 KS z vključenim kompresorjem), je bil pet-stopenjski menjalnik rekonstruiran z uvedbo dveh opcij v četrtem prenosnem razmerju. Zaradi varnosti tako obteženega avta je bila predpisana maksimalna hitrost 80 km/h. Cena šasije 540K je znašala 15.500 Reichmark, cena kompletnega avta v verziji limuzine z dvoje vrati pa 22.000 reichmark. Stroški naknadnega blindiranja na vozilo se lahko ocenijo na 23.000 reichmark. Na podlagi pogodbe o naročilu št. 303546, je bil avto kot kabriolet »B« leta 1939 izročen kupcu

V. von Hentigu, direktorju Daimler-Benza AG v Berlinu. Z naročilom št. 399893 iz leta 1942 je bilo izvedeno konvertiranje avta v blindirano verzijo, po izvedenih delih pa je bil avto dodeljen Aleksandru von Löhru.

Pod inventurno številko 806 so blindiran mercedes-benz z registrsko označbo JNA R-1117, ki so ga prejeli od V. P. 2130 (Gardijska brigada JLA) leta 1972 zavedli v Vojnem muzeju v Beogradu leta 1972. S pogodbo št. 257–5/87 med Spominskim centrom »Josip Broz Tito« v Beogradu in Tehničnim muzejem Slovenije je bil dan v začasno izposojo, rok vračila pa je bil 27. januar 1991.

Ker je tisti, ki je zaplenjen avto podaril, pri Titu padel v nemilost, se je v javnosti razširilo prepričanje, da so avto, ki je darilo Ivana Krajačića, ki je bolj znan pod svojim psevdonimom Stevo, našli v Zagrebu leta 1945, kar je glede na prislužen sloves te osebnosti in glede na neprimerljiv značaj njegovega razmerja z Brozom, ki izhaja še iz časov pred vojno oziroma iz njunega podrejenega položaja v hierarhiji Komunistične internacionale v Moskvi, bil preverjen način zakrivanja nezaželenih sledi. Takšen primer, v katerem ni bila izvedena zavestna strokovna oziroma muzeološka obdelava eksponatov, za katero so v ustanovah nekdanje JLA v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obstajali pogoji (kadrovski, materialni, živi akterji), ampak se je upravljalo po načelih političnega oportunizma, ni osamljen.

Kot je strokovni javnosti znano, sta poleg 408362 ohranjena le še dva takšna avta (Tehnični muzej v Pragi, tovarniška številka 408417 in koda trgovca s klasičnimi avti, Eberharda Thiesena v Hamburgu, tovarniška številka 408400). Članek, ki ga ekskluzivno objavljamo, predstavlja kompilacijo iz rokopisa z delovnim naslovom „Avto in Josip Broz Tito 1912-1980“, ki je bila pripravljena za tisk, avtorja Miroslava Milutinovića, člana Združenja avtomobilističnih zgodovinarjev v Beogradu

motor // MUZEJ MOTOCIKLOV // besedilo in fotografije: Janez P. Grom

NOVICKE IZ MUZEJA MOTOCIKLOV

Pred vami se nahaja nova kolumna, ki bo interesirala predvsem navdušence dvokolesnikov.

V vsaki številki revije bom poskušal poročati o novostih iz Muzeja motociklov.

Tokrat vam predstavljam motor, ki je ravnokar uspešno prestal restavratorski postopek, in pa novo pridobitev, ki bo vključena v stalno zbirko tekmovalnih motorjev. Motocikla sta res kontrastna v vseh pogledih. Tako po letu izdelave kot o namenu uporabe. Zanimivo pa je to, da jih združuje nekaj skupnih konceptualnih aspektov.

Prvi motor, ki ga morda poznate že iz kakšnega starejšega članka ali pa ste ga celo videli ob obisku v muzeju, je Majestic z bočno prikolico Bernardet.

Koncept Majestica je bil, kako izdelati dvokolesno prevozno sredstvo, ki bi bolj spominjalo na avtomobil kot na motor z upoštevanjem vseh prednosti in mehaničnih komplikacij, ki jih takšna, avtomobilska, zasnova prinese. Krmilni mehanizem je vgrajen v pesto sprednjega kolesa, kjer konstruktor Charles Ray najde prostor celo za sprednjo zavoro. Vzmetenje motorja z vodenim sprednjim kolesom, ki je vpet med dva mehanična amortizerja, opremljenima s štirimi spiralnimi vzmetmi. Takšna rešitev je bila potrebna zaradi zasnove okvirja, ki je bil izdelan kot samonosna karoserija, na katero sta bila privijačena še zadnji blatnik s prtljažnikom in sprednji, v katerega je bil vkomponiran še rezervoar za gorivo.

Ray je sicer v Majestice vgrajeval raznovrstne pogonske agregate. Tako so v njegovi stvaritvi našli mesto JAPovi 350 in 500 OHV motorji, štirivaljni 500 OHV Train motorji in celo Clevelandov 1000 kubični štiricilindrični motor ameriške izdelave. Vgrajevali so še francoske Chaise 350 in 500 kubične agregate z ventili v glavi, ki so bili zaradi kvalitetne zasnove tudi sicer med izdelovalci motorjev zelo popularni.

Majestic na fotografiji iz leta 1929 ima vgrajen ravno tak, 500 kubični Chaisov motor.

Danes so Majestici izjemno redki, ohranjenih je morda le dobra desetina primerkov. Na pomembnost zasnove je opozarjal že Tragatsch, ki je zapisal: »Najbližji konkurent Majesticu je Ner-A-Car, ki pa ni nikoli dosegel grandioznosti francoskega konkurenta ... Če je bil Brough Superior Rolls Royce med motorji, potem je Majestic nedvomno Bugatti.« V skrbi po pestrosti zbirke sega drugi motor, ki smo ga vključili v stalno razstavo, v leto 1990.

Poleg Moto Guzzija, ki ga je uporabljal popotnik Uroš Blažko, je tako Garelli 125 GP najsodobnejši motor v zbirki.

Da je motor redek, ni potrebno prav posebej poudarjati, saj je tako kot ostali tovarniški dirkalniki že v osnovi mišljen bolj kot prototip.

Izdelanih je bilo samo par primerkov, ta nosi številko 002. Uporabljal ga je ameriški dirkač Allan Scott, ki je prav s tem motorjem za tovarno Garelli osvojil zadnje točke v svetovnem prvenstvu, ko je leta 1990 zasedel 15. mesto na dirki na Salzburgringu. Kot se za tekmovalni prototip spodobi, je vsak detajl posebnost.

Okvir je aluminijasti monokok, nanj je obešen vodno hlajeni 125 kubični enovaljni agregat. Za vsesavanje skrbi preko rotirajočega diska poseben Dell'Ortov uplinjač, moč se preko šestprestavnega menjalnika prenaša na zadnje kolo.

Vzmetenje je zaupano sprednji White Power »upside-down« vilici in zadnjemu monoamortizerju, ki je vpet pod sedež voznika.

Prej omenjena skupna točka teh dveh posebnežev je ravno okvir. Oba se namreč poslužujeta slične konstrukcije okvirja, kjer je pločevina formirana v prostorsko obliko, s tem pa zagotovljena precejšnja togost nosilne konstrukcije.

Sicer res le romantična sličnost, pa vendarle ...

Oba motocikla si lahko pogledate pred dejanskim obiskom tudi na naši prenovljeni spletni strani www.muzej-motociklov.com.

Lepo vabljeni na ogled v Muzej Motociklov na Vransko.

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

37

doma in po svet // ITALIJA // besedilo in fotografije: Boštjan Tacol

Kustom Ko je italijanski fotograf Max Trono leta 2006 z veliko mero navdušenja v osrčju regije Chianti, nedaleč stran od Firenc, organiziral 1. Kustom Weekend, srečanje ljubiteljev starodobnih ameriških vozil in rock'n'roll navdušencev, najbrž niti približno ni slutil, da bo v osmih letih ta tridnevni festival postal ena najbolj priljubljenih tovrstnih prireditev v Evropi.

38

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

doma in po svetu // ITALIJA

Weekend Počitniško naselje v kraju Figline Valdarno, na idiličnem toskanskem gričku, se za tri dni prelevi v ameriško mestece iz 50-ih let. Lesene hišice, pred njimi parkirani ameriški starodobniki 40-ih, 50-ih in zgodnjih 60-ih let, udeleženci oblečeni v slogu omenjenih obdobij ter »pin-up« dekleta so prava paša za oči. Za organizacijo avtomobilističnega dela prireditve, ki je posvečen ameriškim avtomobilom iz obdobja pred 1965, skrbijo člani kluba Crazy Cruisers, s sedežem v švicarski Ženevi in izpostavo v Italiji, ki vsako leto privabijo številne sorodne klube iz Italije, Avstrije, Nemčije, Švice in drugih evropskih držav. Drugi dan srečanja se udeleženci s svojimi lepotci odpeljejo na panoramsko vožnjo po slikoviti toskanski pokrajini do mesteca Greve in Chianti, kjer jih v samem mestnem središču, ki se izjemoma spremeni v parkirišče, pričaka pogostitev. Zadnji dan srečanja organizatorji podelijo nagrade najboljšim avtomobilom in avtomobilističnim klubom, plakete pa umetniki (pinstriping, lettering, ilustracije, tikiji iz lesa ...) izdelajo v večini kar na kraju samem. Seveda pa ne bi bilo festivala ameriške kulture brez primerne glasbe. Na zabavi ob bazenu in na večernih koncertih obiskovalce zabavajo najboljše evropske rock'n'roll skupine, kot so The Go Getters, The Playboys in podobne. Odlično vzdušje, izjemni avtomobili, dobra glasba, topla italijanska gostoljubnost in prijateljske vezi, ki se med udeleženci stkejo skozi leta, so razlog, da lahko rečemo: »Na svidenje naslednje leto!«

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

39

doma in po svetu // BALKAN // besedilo in fotografije: Uroš Pust

BALKANSKE

drugi del

Leto je prišlo naokoli in izbira novega dopusta je bila očitna. Smer jug, o prevoznem sredstvu pa tako ali tako ni bilo pomislekov. S Folcijem, zračno hlajenim 1600 kubičnim VW transporterjem, izdelanim leta 1977. Skozi Dalmacijo v Črno goro, preko Albanije v Makedonijo in končno v Bolgarijo, kjer je na vzhodu čakalo Črno morje, cilj najine avanture. Da bi bil seznam držav še popolnejši, sva se odločila vrniti preko Romunije in Srbije.

Mavrično srečanje

Mavrično gibanje predstavlja gibanje svobodnomislečih ljudi. Srečanja potekajo na državnih in lokalnih ravneh, tole je bilo evropskega formata. Pravzaprav je vseeno, saj jim meje in nacionalnost nista pomembni. Na prostorni jasi sva našla svoj kotiček in se utaborila. Prispela sva ravno za čas večerje. To je osrednji dogodek dneva, ko se na prostrani jasi zberejo vsi udeleženci. Celotno gibanje deluje na osnovi prostovoljne dejavnosti. Intelektualno središče mavričnega tabora je velik šotor indijanske oblike, v katerem se ob večerih zakuri ogenj. Pod šotor se lahko stisne tja do 40 ljudi, prisostvuje lahko vsakdo. Tu se zbirajo razmišljujoči ljudje in vsi, ki bi radi izkoristili priložnost in prenesli svoje misli ljudem okoli njih. Govorijo o preprostih in manj preprostih stvareh. O organizaciji prihodnih taborov, o alternativnih pogledih na sodobno družbo in sodobni način življenja. Za tiste bolj veseljaško razpoložene se zunaj prižge velik taborni ogenj, kjer se zbrana množica zabava ob petju, spremljavi kitare in bobnov. Čez dan se naokoli po taboru vrstijo najrazličnejše aktivnosti. Vsekakor dovolj izbire za človeka, ki je odprt za širjenje novih obzorij. Nekateri se tako kot midva ustavijo za nekaj dni, drugi pridejo sem za čas celotnega trajanja. Srečanje

40

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

evropskega nivoja traja med obdobjema dveh polnih lun. Spoznavanje ljudi je tu posebna izkušnja, njihove življenjske zgodbe so zanimive in barvite. Besede, kot so redna zaposlitev in pokojninska naložba, tu ne slišiš prav pogosto. To so ljudje, ki niso podlegli »množični histeriji« o negotovosti življenja. Življenje raje živijo takrat in tam, kjer se jim ponudi. Rutinirano življenje je tako za ljudi brez domišljije! Na mavričnih srečanjih denar izgubi svoj pomen, odgovornost vsakega je, da sam poskrbi za svoje materialne potrebe ali pa donira v skupni sklad, s katerim se nato na okoliških kmetijah nakupi potrebne zaloge hrane. Mavričniki za čas svojega druženja predstavljajo alternativno podobo človeškega sobivanja. Za tri dni sva se jim pridružila tudi midva.

Naprej po Bolgariji

Ob povratku nazaj Folci ni skrival navdušenja. Če bi imel rep, bi po pasje mahal z njim. Motor je veselo zabrnel in počasi smo se odpeljali z razmočenega travnika. Naslednja postaja na seznamu je bilo mesto Plovdiv. Ob poti sva bila priča posledicam dolgotrajnega deževja. Spremljale so naju poplavljene vasi in razrite ceste.

V Plovdivu sva poiskala avtokamp in se utaborila. Popoldne sva se z avtobusom odpravila v

središče mesta. Plovdiv je s 376 tisoč prebivalci drugo največje mesto v Bolgariji. Zgodovina Plovdiva je bogata. Najstarejša naselbina v mestu sega pet tisočletij pred začetek našega štetja.

Postavilo jo je ljudstvo Thracianov in je danes le še kup porušenih zidov. Iz 2. stoletja našega štetja je na ogled lepo ohranjen rimski amfiteater, v katerem se danes vršijo nekatere pomembnejše prireditve. Staro mestno jedro je nastalo na nižjem griču in tu danes domujejo številne umetnostne galerije, arheološki, etnografski in zgodovinski muzeji. Stari del mesta je ohranil svojo umirjenost in značaj, zato je nadvse priljubljen med turisti, popotniki in domačini. Posedeti v eni izmed restavracij ob večerji in vrčku lokalnega piva je prijetno opravilo. Za mesto bi si lahko vzela več časa, vendar je bilo pred nama še veliko poti, zato sva se naslednji dan odpravila naprej. Namenjena sva bila v Veliko Tarnovo, še eno srednjeveško mesto. Pot naju je vodila preko gorskega prelaza Shipka. Cesta je bila dobra, polna tovornjakov, a obilno zalita z dežjem, ki je tu dosegel svoj vrhunec. Zaman sem iskal tisto tretjo hitrost brisalcev, ki se je inženirjem v Hamburgu zdela odveč. Folci se je s hektolitri vode soočal odločno, čeprav se je po njem že nekaj dni širil vonj po mokroti. Za enim izmed naslednjih ovinkom se je pred nami

doma in po svetu // BALKAN

DOGODIVŠCINE

prikazala stoječa prikolica tovornjaka. Folcija je moje zaviranje postavilo na nos, a ustavil se je pravočasno. Vzrok kolone, ki ji ni bilo videti konca, je bila prometna nesreča. Več nisva izvedela. Pol ure čakanja sva izkoristila za kratko informiranje o najini naslednji zanimivosti, o starodavnem samostanu Drjanovo. Ko se je kolona končno le premaknila, sva videla posledice nesreče. Polno natovorjen vlačilec, ki mu v ostrem ovinku ni uspelo pravočasno ustaviti, je podrl polovico hiše, ki je stala ob cesti. Tovrstni prizori te opomnijo na nevarnost balkanskih cest. Po dobrih desetih kilometrih sva prispela v čudovito zeleno dolino, sredi katere je spokojno stal samostan. Še vedno delujoči samostan naju je navdušil s svojo preprostostjo, urejenostjo in prijaznostjo menihov. Veliko Tarnovo je bilo kakšnih trideset minut vožnje naprej. Zapeljala sva v staro mestno jedro in se nastanila v hotelu.

Folci je dobil parkirišče čez cesto, midva pa sobo s čudovitim razgledom na podkvasto oblikovan zavoj reke Yantra, okoli katerega je v stoletjih zraslo srednjeveško mestece. Večerjo sva si privoščila v bližnji restavraciji. Po večerji sva odšla na ogled mesta. Ulice so strme in ozke, a polne življenja. Zjutraj je bil na seznamu ogled glavne znamenitosti mesta. To je Tsarevetska trdnjava, ki pa nobenega od naju ni posebej navdušila.

Proti koncu ogleda je dež ponovno začel kazati zobe. Počasi sva ga imela dovolj! Sklenila sva, da se peljava tako dolgo, dokler sonce spet pošteno ne zasije. Pa četudi vse do Črnega morja.

In zgodilo se je natanko to. Trideset kilometrov pred črnomorskim mestom Varna so se oblaki umaknili in posijalo je sonce. Veliko, okroglo, toplo in rumeno sonce. Juhuhu! V Varno sva zapeljala v vsem njenem popoldanskem vrvežu.

Na koncu mestne vpadnice se je počasi prikazal cilj najinega potovanja. Črno morje! Pravzaprav je bilo modro, ampak to nama niti malo ni pokvarilo navdušenja. V Albeni, 15 kilometrov severno od Varne, sva v drugem poizkusu našla primeren kamp in se utaborila. Smrad po zatohlosti se je v Folciju že pošteno razširil. Dež naju je spremljal vse od Ohrida naprej in na vrsti je bilo veliko sušenje. Razpotegnila sva dolge vrvi in razobesila mokro obleko, spalke in šotor, ki so bili namočeni od mavričnikov dalje. Po strokovnem pregledu situacije sem ugotovil vzrok mokrote. Za prednjim desnim kolesom je pod preprogo zijala luknja. Ravno pravšnje velikosti, da je počasi zamakalo in širilo vlago. Rola močnega lepilnega traku v nekaj plasteh je uspešno zakrpala problem. Sonce je sijalo, vetrič je pihal z morja, midva pa nisva imela boljšega dela, kot da razstaviva ležalnike in odpreva pločevinko

ohlajenega piva. Za zdravico ob doseženem cilju bi se sicer spodobila steklenica penine, toda sonce in vročina sta izbrala pivo. Pljenk! Na našo zmago. Folcija sva v znak slavja obredno zalila s pivom in mu izrekla hvaležnost za vse, v kar ga priganjava.

Črno morje

Črnomorska obala je peščena in se vleče v nedogled. Ob obali stojijo številni hoteli in restavracije, kjer počitnikujejo predvsem turisti z »aranžmaji«. Za razliko od albanske riviere deluje črnomorska prijetneje in manj vsiljivo.

Takoj sva preizkusila svoje plovne sposobnosti in se prepustila užitkom toplega morja. V podobnem tempu sva v Albeni preživela naslednja dva dni, dovolj, da sva posušila vse, kar je bilo mokrega, in si odpočila od dolge vožnje. Albena je sicer prijetno mesto, vendar naju zaradi svoje naklonjenosti masovnemu turizmu ni preveč navdušilo. Želela sva naprej, poiskati nov, morda bolj idiličen kraj. Pot sva nadaljevala proti severu, v smeri proti Romuniji. Cesta je ves čas vodila ob obali, ujeta med rumena sončnična polja. V Durankulaku, zadnjem kraju pred romunsko mejo, sva zavila na bencinsko črpalko in zadnje bolgarske »leve« zamenjala za bencin.

Mojster na črpalki nama je pojasnil, da je benciavtomotorClassic 40/85 Junij 2013

41

doma in po svetu // BALKAN // besedilo in fotografije: Uroš Pust

drugi delBALKANSKE DOGODIVŠCINE

na zmanjkalo, a da je cisterna že na poti, pravzaprav bo tu čez 15 minut. Po kratkem razmisleku sva obrnila in se odpeljala nazaj proti restavraciji ob cesti. 15 minut je lahko na Balkanu relativen pojem. Raje bova počakala v senci ob srkanju kavice. Nisva dobro zapustila črpalke, ko sva opazila, da se nama približuje vozilo poznano všečne oblike. In glej ga zlomka. Tole všečno vozilo ni bilo nič drugega kot še en VW transporter, enak Folciju. In to še ni bilo vse! Ko je prišel bliže, je registrska tablica razkrila, da prihaja iz Slovenije! Verjetno je tudi drugi voznik opažal podobno, hkrati sva se spogledala in pohodila zavoro. Z nekaj vzvratne vožnje smo zapeljali na parkirišče ob cesti. Iz modrega kombija je izstopilo šest krepkih Goričanov. Fantje so razmišljali podobno in so si dopust privoščili zračnohlajeno! Med potjo so se za nekaj dni ustavili v Guči, kjer se jim gotovo ni godilo slabo. Tudi oni so bili namenjeni v Romunijo, na obalo. Dogovorili smo se, da se dobimo v obalnem mestu Constanta, v drugem izmed obeh kampov in odpeljali so naprej. Midva sva medtem počakala na cisterno, ki je bila tokrat švicarsko točna, natočila bencin in odbrzela za njimi. Na mejnem prehodu, razen krajše kolone in smešno resnih carinikov, ni bilo zapletov.

Vedno me zabavajo uradniki, ki svoje uniforme nosijo preresno. Takoj za mejo sva 50 evrov zamenjala za romunske »leie«. Romunski denar je silno zanimiv. Je živih barv in skoraj neuničljiv.

Ne da se ga strgati in zmečkati, ker je plastičen.

42

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Medtem sva že lovila skupino goriških prijateljev … Kamp, v katerem smo se dogovorili, je bil nabito poln. Midva sva tja prišla prva. Po dolgem ogledu sva le našla prostor, velik ravno dovolj za naju. Bilo je pozno popoldne in domači dopustniki so očitno postali lačni. Cel kamp je postal ena velika zabava. Izza vsakega šotora je prihajal vonj po pečenem mesu, ponosni lastniki romunskih Dacij pa so sedeli v avtomobilih in na ves glas navijali domačo popularno glasbo. Ni jih motilo, da je sosed, oddaljen pet metrov, počel natanko isto. Dobro, zakaj pa ne. Nič nimava proti zabavi. Kmalu za nama so prišli Goričani, zaparkirali kombi in postavili šotore. Usedli smo se v edinem barčku sredi kampa. Lahko si predstavljate, kako se je odvijal večer. Srečanje rojakov v tujini je vedno nekaj posebnega. Tematike ni zmanjkalo pozno v noč. Z naraščanjem števila praznih steklenic je postajala filozofija težja, besede pa čedalje bolj podobne romunščini. Naposled nas je težko breme resnice le poslalo spat. Jutro je prišlo prezgodaj, sonce pa je neumorno grelo pločevino Folcija. Edina rešitev za krvoločnega mačka je bil premik do morja. Ulegla sva se na plažo in se periodično hladila v morju. Kmalu se nama je pridružil tudi del goriške ekipe. Skupaj smo nadaljevali s terapijo. Najina odločitev je bila, da v kampu ostaneva še en dan, goriška ekipa pa je zaradi časovne stiske na pot odrinila še isto popoldne. Žal nama je bilo, da sva ponovno ostala sama, a taka so pač potovanja. Polna pri-

jetnih srečanj in manj prijetnih slovesov. Fantje, ostanite tako fejst še naprej in še naprej potujte v stilu! Po enem dnevu počivanja sva v roke vzela koledar in zemljevid, seštevala kilometre in jih delila z dnevi. Ena od zanimivosti, ki je nikakor nisva želela izpustiti, je bil obisk delte reke Donave. Izhodiščno mesto za obisk delte je bilo 140 kilometrov oddaljeno mesto Tulcea. V enem dnevu bova tam!

Delta Donave

Reka Donava je najdaljša evropska reka. Delto sestavljajo trije rokavi, Sulina in Sfantu Gheorge in rokav Chilia, ki hkrati predstavlja romunsko-ukrajinsko mejo. Celotna površina delte znaša okoli 5800 kvadratnih kilometrov močvirnate površine, ki predstavlja unikaten ekosistem, bogat s pticami in ostalimi živalmi.

Je tudi dom največji koloniji pelikanov v Evropi. Zaradi tega je močno zaščitena in se nahaja na UNESCO-vi listi naravnih znamenitosti. V mesto Tulcea sva prispela opoldan, parkirala ob ladijskem terminalu in v zadnjem trenutku ujela edino ladjo, ki dnevno pelje v delto. Vožnja z ladjo je bila čudovita. Poleg peščice turistov so na ladji prevladovali domačini. Domačini, ki prebivajo v maloštevilnih vaseh delte, in domačini, ki so v delto prišli na ribolov. Ribolov je ena bolj priljubljenih sprostitev Romunov. Številčne moške družbe se za nekaj dni odpravijo v delto. S seboj vzamejo ribiški pribor, šotore,

doma in po svetu // BALKAN

hrano, predvsem pa veliko in še več slivovice, s katero obilno pričnejo že na ladji. Po uri vožnje je na krovu postalo živahno. Oglasil se je radio, kjer se je vrtela romska skupina Amaro Suno.

Skupaj s temperamentom ciganske glasbe, vibracijami ladijskega motorja in razgledom na neskončno ravnino delte so misli odtavale drugam in se prepustile brezčasnosti trenutka. V delti ni cest in ni avtomobilov. Edino transportno sredstvo so ladje, čolni in čolnički. Potniška ladja se ustavi v vasicah Partizani, Maliuc, Crisan, od katerih nobena ne šteje več kot nekaj sto prebivalcev. Po štirih urah vožnje smo v daljavi zagledali mestece Salinas. To je zadnje in hkrati največje mestece v delti. Šteje okoli 5500 prebivalcev. Hotela ni bilo težko najti, saj ima mesto eno samo ulico, razpotegnjeno ob rečnem kanalu. Tega dne je bil v mestu zaključek velikega regatnega tekmovanja in po razpoloženju domačinov se je obetalo slavje in zabava. Uf ...

Kmalu je tonski mojster uglasil ozvočenje, sklepno slovesnost pa otvoril na videz pomemben moški, ki je brez podnapisov razlagal bog ve kaj.

Sledil je nastop folklorne skupine in podelitev priznanj in pokalov. Čez eno uro je bilo podeljenih približno polovico pokalov. Prejeli so jih malodane vsi udeleženci tekmovanja. Prihajali so in odhajali, prejeli pokal in steklenico penine, ljudje pa so veselo ploskali. Po koncu podelitve je sledil ponoven nastop folklorne skupine, za njimi pa zvezda večera, popularni romunski »šlagerpjevač«. Sončni zahod je romantično

obarval nebo nad delto, uradno slavje pa se je čedalje bolj sprevračalo v veseljačenje in vsesplošno zabavo. Takšnemu razpoloženju se je bilo težko upreti in kmalu sva kolo plesala tudi midva. Jutro je tokrat prišlo takoj po koncu noči.

Edina ladja, ki dnevno odpluje nazaj v mesto Tulcea, to stori ob 7. uri zjutraj, kar je pomenilo mnogo prezgodnje vstajanje. Svoje mesto sva si našla na palubi ladje, se zavila v spalke in skupaj z domačini uživala v jutranji spokojnosti delte.

Legenda o Drakuli

Po prihodu v mesto Tulcea sva izdelala plan povratka. Bila sva na skrajnem koncu najine poti, čas nama je dihal za ovratnik, pred nama pa še cel balkanski polotok. Za Romunijo nama je tako zmanjkalo časa, zato sva si začrtala najkrajšo pot do doma. Ustavila se bova le še v mestu Brasov, kjer domuje zloglasna legenda o grofu Drakuli. Pot naju je peljala preko mest Braila, Bazau v pokrajino Transilvanija. Romunske ceste so naju prijetno presenetile. Pričakovala sva podobnost z albanskimi, vendar so bile v mnogo boljšem stanju, vozniki pa nekoliko bolj kultivirani. Zakon romunskih cest so Dacie in konjske vprege, ki vsekakor ostajajo simbol Romunije. Transilvanija naju je navdušila s svojo lepoto, gričevnata pokrajina je porasla z gozdovi, polji in travniki. Pravzaprav sva ugotovila, da je Romunija prava turistična skrivnost Evrope, ki v prihodnosti čaka na svoj razcvet. Masovni

turizem je še ni okužil. Ljudje so gostoljubni in prijazni, narava pa čudovita in raznolika. Po jutranjem zajtrku sva se odpravila v mestece Bran, kjer stoji znameniti grad, v katerem naj bi grof Drakula živel. No, legenda se nekoliko razlikuje od resnice. Grof Drakula kot ga pozna svet je obstajal le v glavi angleškega pisatelja Brama Stokerja, ki si je zaradi eksotičnosti svojega vampirskega junaka ime izposodil v Romuniji. Kljub temu je grad iz 14. stoletja zaradi svoje »pravljičnosti« vreden obiska. Sprehod po njegovih 57 sobah in skrivnih prehodih te vrne daleč v preteklost.

Povratek

Hja, preostala nama je le še vrnitev domov. Za Folcija bo to maratonska tridnevna vožnja. Na zemljevidu sva izbirala le še rdeče povezave, preko mest Sibiu, Hunedoara in Timisoara. V Srbijo sva vstopila na mejnem prehodu Jimbolia.

Romunski mejni organi so svoje delo ponovno opravili smrtno resno, na srbski strani pa se je po dolgem času ponovila zgodba radovednih carinikov: »O, Slovenci!« In počutila sva se kar nekoliko bolj domače. Monotonost vojvodinske ravnine sva popestrila z dobro glasbo, Folci pa je hrumeče drvel proti Putu bratstva i jedinstva, ki ga bo končno pripeljala domov. No, ne tako hitro. Čaka naju še ovinek mimo Pule in obisk pri prijatelju, ki je ravno praznoval rojstni dan.

Take dogodke se spodobi proslaviti z brancini na žaru in steklenico rdečega. Ampak to je že privatna zgodba … avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

43

doma in po svetu // KORZIKA // besedilo in fotografije: Za AMK Savinjska dolina: Andrej Čehovin

KORZIKA TOUR 2012 Na začetku poletja je iz Vrbja pri Žalcu na pot krenila odprava dvanajstih članov AMK Savinjska dolina s šestimi starodobnimi Tomosovimi mopedi in ciljem obvoziti obale otoka Korzika, povzpeti se na San Pietro ter položiti venec na mestu nesreče Adriinega letala pred dobrimi tridesetimi leti.

Med preminulimi je bilo tudi nekaj Savinjčanov.

Na pot do Korzike smo se odpravili z osebnim avtomobilom ter s klubskim kombijem, ki je hkrati vlekel še na prikolico naložene mopede. Štiri »štirke«, ena »dvojka« in Revival so skupaj šteli dobrih dvesto let, vendar obnovljeni in redno servisirani ne bi smeli zatajiti.

Pot nas je vodila do Štandreža pri Gorici, kjer smo se ustavili na kavici pri prijateljih iz prosvetnega društva in moto kluba Quei del Benelli.

Nadaljevali smo mimo Benetk, Padove in Bolonje do Maranella, Ferrarijevega mesta. Ogledali smo si muzej, ki prikazuje razvoj in dosežke te legendarne tovarne avtomobilov in dirkalnikov. »Sončna avtocesta« nas je čez Apenine vodila v Toscano do Firenc, ki so se ravnokar zavijale v mrak noči. Po slabi uri vožnje smo prispeli do Pise in se prepričali, da slavni poševni stolp še stoji. Ker nas je do luke v Livornu, kjer naj bi se zjutraj vkrcali na trajekt, ločilo še par kilometrov, smo se ustavili na počivališču in do jutra malo zadremali. Zjutraj smo se vkrcali na trajekt Corsica Lines. Naš natovorjeni kombi je bil skoraj prenizek, ko je zapeljal na nakladalno rampo, ruda prikolice pa je celo udarila ob njo. Ta problem se je ponovil vsakič, ko smo se vkrcavali in izkrcavali na ladjo, a k sreči

44

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

ni bilo poškodb. Ko smo se oddaljevali Livornu, so oblaki in sonce na morski gladini risali sončne otočke, ki so se pojavljali zdaj tu in zdaj tam. Med štiriurno vožnjo smo najprej uživali v razgledu, si privoščili počitek in se okrepčali.

Okrog poldneva smo pristali v severno-vzhodnem pristanišču Bastia. Na obrobju mesta so naši mopedi zabrneli in vožnja proti jugu se je začela. Na koncu lagune, po približno 15 km vožnje, smo z obmorske magistrale zavili desno med hribe. Korzika je namreč precej hribovit 183 km dolg in 83 km širok otok, najvišja gora pa meri zavidljivih 2706 m. Pot nas je peljala v Corte – staro prestolnico Korzike, prvo univerzitetno mesto na otoku in v bogati zgodovini jedro upora proti zavojevalcem in okupatorjem.

Ko smo nadaljevali, se je cesta postopoma dvigala. Po dobri uri in pol vožnje so naši veterani prispeli na glavni trg mesta, kjer smo na srečo našli parkirni prostor za kombi in prikolico.

Osvežitev nam je zelo prijala, saj nam vroče sonce na cesti ni prizaneslo. Mesto, ki je en sam spomenik, smo si v uri in pol ogledali, dopolnili zaloge hrane in pijače ter nadaljevali pot po dolini reke Tavignano, ki je znana po raftingu, nazaj proti morju do Alerie, kjer smo se namestili v kampu ob obali. Prvo kopanje v morju je bilo

pravi balzam za telo in dušo, prilegel pa se je tudi topel obrok. Ob jutranji kavici na peščeni sipini ob vzhajajočem soncu se je dalo slutiti, da bo pred nami še en krasen dan. Po zajtrku smo se odpravili na pot po obalni cesti proti jugu.

V Porto Vechiu smo opravili potrebne nakupe, se okrepčali in odrinili proti Bonifaciu, ki leži na samem jugu otoka in slovi po belih klifih in trdnjavi, ki je nekoč branila otok pred vsiljivci iz juga. Tu je tudi lep pogled na Sardinijo, ki je oddaljena dobrih 10 km. Od tu se je naša pot obrnila na zahodno obalo in proti severu. Obala je na zahodnem delu kamnita, le v zalivih je prod ali mivka. Pot je potekala gladko, z izjemo manjše električne okvare na enem od mopedov, ki pa jo je Bojan kmalu odpravil. Kamp smo našli blizu mesta Propriano in po naporni vožnji sta nam kuharja Zlatko in Uroš postregla z odličnim »chilli con carne«. Naslednji dan nas je pot ponovno vodila v hribe – cilj je bila gora S. Pietro, kjer je v nesreči Adriinega letala življenje izgubilo vseh 180 potnikov s člani posadke. V vasici Bicchisano na pobočju gore stoji cerkvica, kjer so po nesreči sodni medicinski izvedenci izvajali prepoznavanje ponesrečenih. Na pročelju je okrogla granitna tabla v spomin žrtvam tragedije. Na izhodiščno točko pohoda na vrh gore

doma in po svetu // KORZIKA

700 km Z MOPEDI PO OTOKU

vodi slabše vzdrževana asfaltna gorska cesta. Na sedlu je koča in oskrbnik nam je prijazno razložil, katero pot moramo ubrati proti vrhu. Od koče smo do vrha hodili približno uro in pol ter še dodatnih pet minut do malega vrha, kamor se je letalo zaletelo. Gora je posejana z zaobljenimi granitnimi skalami, ki štrlijo iz pobočij.

Sam vrh zgleda od daleč kot kup proda, bolj ko se mu bližaš, večje so skale, na koncu vidiš, da so ogromne. Na mestu trčenja so leta 2008, ob akciji čiščenja ostankov letala in obiska svojcev preminulih, postavili bronasto obeležje v slovenskem in francoskem jeziku. V spomin pa so pustili še kos letala, ki še danes stoji tam in je kot nema priča dogodka. Ob tabli smo položili venec in sveče ter zapeli Zdravljico. Pokrajina je bila skupaj z razgledom na morje in dolino čudovita, nesreča pa je dala občutek posebnega turobnega razpoloženja, k čimer so pripomogli ostanki osmojenega grmičevja, ki so se vili med skalami in kot bi duše umrlih dale vedeti: »Tu smo končali.« Po sestopu smo se odpravili v približno petdeset kilometrov oddaljeno prestolnico otoka Ajaccio. Cesta se je večji del poti spuščala, zato so naši mopedi kar poleteli. Tončiju je avtoma-

tik malo »začohal«, zato je bil kasneje v kampu potreben malo večji poseg, pri čemer je trpela pilica za nohte njegove žene, vendar je bil naslednji dan zvečer moped nared za nadaljevanje odprave. Postavili smo tabor v kampu pri kraju Tiuccia in tu ostali dva dni ter pustili, da si odpočijejo mopedi in mi. Zjutraj smo se s kombijem in avtom odpravili nazaj v Ajaccio po nakupih in na oglede, med katerimi je na vrsto prišla tudi hiša Napoleona Bonaparteja, ki je bil po rodu Korzičan. Naslednji dan pa je bila v načrtu dolga vožnja vse do Calvija, kar je pomenilo, da smo bili na mopedih cel dan. Pot nas je najprej vodila ob morju, potem pa se je začela vzpenjati, na levi se je morje vedno bolj odmikalo in spet smo bili med hribi. Potem pa se je začela spreminjati tudi barva granitnih skal ob cesti, ki je od sive prehajala v rdečo. Cesta je bila ozka in vijugasta ter nemalokrat vklesana v živo skalo, in bolj kot smo se bližali Portu, bolj zanimiva je bila pokrajina, saj so rdeče skale med zelenimi borovci štrlele iz pobočij kot špice. Za nameček slabi cesti pa je bil kraj tudi turistična znamenitost, kar je pomenilo gnečo na cesti zaradi turističnih avtobusov. Ko se je cesta spustila do morja, smo prispeli v kraj Porto, kjer je v zalivu krasna prodna plaža, morje

pa je s svojo modrino ponujalo osvežitev, ki smo jo nekateri s pridom izkoristili, saj nas je čakal še zajeten kos poti do zastavljenega cilja. Zaradi razčlenjenosti zahodne obale se je cesta tu vzpenjala, tam spuščala in vijugala, v dodatno veselje pa je bil razgled na zalivčke pod cesto. V kraju Olmo smo zavili na še eno panoramsko cesto, ki pa žal ni bila najbolje vzdrževana, in je od našega šoferja spremljevalnega kombija – Uroša, zahtevala precej zbranosti in truda. Kombi s prikolico je namreč dolg 10 m in tudi precej širok, kar je spremenilo vsak ovinek ali srečanje z nasproti vozečim vozilom v pravi mali podvig.

Po dobrih tridesetih kilometrih smo prispeli do Calvija. Malo pred mestom je razgledna točka, kjer smo si spet s čudovitim razgledom napolnili baterije. Na rtu je bil obrambni stolp, značilen za obalo tega otoka. Postavili so jih v času, ko so otoku vladali gospodje iz Pise, katere so kasneje zamenjali tisti iz Genove. Pred slabimi dvesto leti so Korziko zavzeli Francozi in z delno avtonomijo utišali separatistične težnje, ki pa se tu in tam še vedno pojavljajo. Na dvojezičnih tablah za oznako krajev je tako francosko poimenovanje nemalokrat prečrtano. Zanimivo je tudi, da smo na otoku težko našli kak prometni znak – vsaj starejši, ki bi bil cel. Večino jih je avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

45

doma in po svetu // KORZIKA // besedilo in fotografije: Za AMK Savinjska dolina: Andrej Čehovin

Od Calvija smo pot potegnili skoraj do mesta Ille Rousse, ki leži kakšnih petnajst km proti vzhodu na severni obali. Ob dolgi peščeni obali se je vila proga za lokalni vlak, ki povezuje Calvi in Ille Rousse, za njo pa velik kamp. Nad dolino, ki se od morja razprostira v notranjost, je mestece Pigna, ki slovi po rokodelskih delavnicah. Vozilo je treba parkirati pred mestom, saj je za promet zaprto. V Ille Roussu nas je očarala tudi lepa, bogato založena tržnica, kjer so prijazni prodajalci ponujali svoje stvari. Že v tem času je bilo polno turistov, mi pa smo se zapletli v pogovor s starejšim Francozom iz Alzacije, ki se je pred dobrimi dvajsetimi leti zaljubil v Korziko in se od takrat redno vsako leto vrača.

Florent, potem pa čez prelaz nazaj v Bastio, kjer nas je pozno popoldan čakal trajekt. Cesta se je kmalu začela dvigati in spet smo bili med hribi. Tudi tokrat je Zlatkova dvojka potrebovala malo pomoči, da smo se lahko vzpenjali hitreje.

Ko pa smo bili višje, je cesta vijugala med vasicami in vršaci in na levi smo večkrat ozrli oddaljeno morje. Ker je bil svet višji in vreme rahlo oblačno, ni bilo več vročine, ki nas je v prejšnjih dneh kar utrujala. Ko smo se spustili nazaj do morja v St. Florent, smo na kombiju zamenjali jermen dinama, saj ga je po poti utrgalo. Čakal nas je le še prelaz čez Serra di Pigno, dobrih 500 m nadmorske višine, in spust proti Bastii. Prevozili smo ga po planu in v predmestju mopede naložili nazaj na prikolico. Zdaj smo imeli čas za popoldanski počitek, saj se je luka za trajekt odprla šele čez nekaj ur. Plovba proti celini je potekala mirno in poskusili smo malo zaspati, saj je bila pred nami naporna pot domov.

Po dveh dneh počitka smo odrinili naprej. Prevoziti je bilo treba še eno planoto do mesta St.

Avtocesta proti Firencam je bila ob pozni uri skoraj prazna, od Firenc naprej pa so se pridru-

bilo prestreljenih, večkrat tudi s šibrovko. Orožja torej na otoku očitno ne primanjkuje, vendar so do turistov domačini izredno prijazni, saj so največji vir zaslužka na otoku.

46

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

žila še vozila z juga, saj je to glavna prometnica na sever. Povzpeli smo se čez Apenine in že smo bili v Padski nižini. Ker je bil za nami naporen dan, smo se pri Padovi ustavili in si za par uric spočili. Proti jutru smo krenili naprej, se ustavili še v Sežani, na Lomu in pozno dopoldan nas je na Vranskem pričakalo motoristično spremstvo iz Vrbja. V klubu so nas pričakali svojci in prijatelji ter hči ponesrečencev na San Piertu, ki smo ji v spomin izročili kamen in vejo ožganega grmičevja z gore.

Za nami je pot polna doživetij, spoznanj, zanimivosti in vtisov. Delimo si mnenje, da se bomo tja še odpravili, saj smo tam videli ravno toliko, da bi bilo škoda ne videti in doživeti še ostalega, za kar je tokrat zmanjkalo časa. Kot je rekel tisti Francoz iz Alzacije: »Enkrat Korzika, zmeraj Korzika!«.

doma in po svetu // SLOVENIJA // besedilo in fotografije: Renato Kumer

PRVI IN ZADNJI

... kam pa sedaj?

… in dočakali smo dan, ko so zabrneli slavni TOMOS-i pred bivšo tovarno Tomos v Kopru.

Za nas Šentjurčane se sliši Koper zelo daleč, vendar ni nič daleč, če veš, kam greš in kaj te čaka.

Z veseljem smo vstali ob 4. uri in se odpravili na pot proti Kopru. Svoje TOMOSe smo naložili na prikolico in ob 7. uri že bili v Kopru, kjer smo bili prvi udeleženci shoda. Glavno skrb za prijavo je prevzel Mirko. Sedem nas je bilo in kar kmalu smo našli prijatelje iz skupine lanskega obiska. To sta bila prijatelja iz Novega mesta in Škofljice. Zbrani smo bili v skupini številka 7, naš vodič pa je bil ponovno prijazni Brane.

Peljali smo se po 60 km poti, ki je bila speljana preko Socerba, Debelega rtiča in skozi Ankaran.

Med potjo smo doživeli zanimive in nepozabne dogodke. Že na prvem postanku smo imeli prvo okvaro TOMOS-a. Po dobri kapljici terana smo sprejeli sklep, da motor pustimo na mestu dogajanja, Boris pa nadaljuje pot z menoj. Pot nas je vodila skozi Črni Kal. Motorji so imeli različne hitrosti in naša skupina se je »raztrgala«. Ponov-

no smo se našli na drugem postanku, kjer smo se dobro okrepčali in »strokovno razmišljali« o poti, ki je pred nami. Krenili smo in že je ugasnilo »srce« Dragovemu TOMOS-u. S svojim voznikom sem ga potiskal več kot pol poti. Servis smo organizirali kar pred gostilno, kjer nas je prijazni gostilničar potolažil s podarjenim teranom. Bojan je odkril napako pri elektriki in jo tudi odpravil. Pripeljali smo se do naslednjega postanka. Tukaj smo okusili znamenite »babiče« in jih zalili z žlahtno kapljico. Težavam pa še kar ni bilo konec. Vodič Brane je ugotovil, da ima prazno gumo. Mi Štajerci pač ne dovolimo, da bi kdo ostal sam v težavah – Živa se je presedla k Petri, Brane pa je nadaljeval pot na njenem TOMOS-u.

Kljub vsemu smo do cilja prišli nasmejani in dobre volje. Takšnemu razpoloženju je ogromno pripomogel vodič Brane, saj je skrbel za celo ekipo, posebej pa za najmlajšo udeleženko Živo. Na cilju smo morali opraviti tudi preizkušnjo vožnjo. Ponosno lahko povem, da je Živa

ponovno dobila pokal za najboljšo žensko voznico, mi pa bomo ohranili nepozabne spomine. Bili smo prvi na prizorišču in ga tudi zadnji zapustili.

Organizatorjem sem se javno zahvalil za brezhibno organizacijo shoda in jim svetoval, da bi to srečanje omogočili vsem lastnikom legendarnih TOMOS-ov. Vse prisotne sem prijazno povabil na srečanje starodobnikov v Šentjur, kjer je organizirana zelo odmevna prireditev po širni Sloveniji.

V zahvalo za prijetno vodenje sem podelil vodiču Branetu majico in kovinsko značko SVAMZ-a. To je bila le simbolna zahvala za njegov trud. Še se bomo udeležili njihovega srečanja in ponesli lepe vtise svojim prijateljem.

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

47

doma in po svetu // ITALIJA // besedilo in fotografije: Dejan Breznik

DIRKA ZA PRVENSTVO

ALPE ADRIA OLDTIMER IN CLASSIC OD 3. DO 5. 5. 2013

Prva dirka za prvenstvo Alpe Adria 2013 je tokrat potekala na lepo urejenem italijanskem dirkališču ADRIA pista, ki se nahaja 70 km južno od mesta Padova, kjer med drugim preizkuša svoje motocikle prestižna tovarna MV Agusta; reportažo o tem smo imeli pred letom možnost spremljati tudi na TV kanalu Discovery. Pista je sicer krajša z dolžino 2,657 km, je pa tehnično zelo zahtevna, kar smo spoznali zlasti med nedeljsko dirko dopoldan, ko je bil asfalt vsaj na začetku prve dirke še vedno moker, zaradi česar je nekaj tekmovalcev »ustrelilo« iz zavoja oziroma proge v pesek ...

48

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Prve dirke starodobnikov v prvenstvu, ki je potekala v sončnem in toplem vremenu od petka, 3. 5., do nedelje, 5. 5.2013, smo se udeležili licencirani dirkači iz Slovenije, Italije, Nemčije in Hrvaške. V letu 2013 je organizator uvedel določene spremembe v klasi dirk s klasičnimi dirkalniki z namenom večje konkurenčnosti motociklov in je dirka potekala v klasah z različnimi kubiturami 250, 500 in 750, open/in sicer Oldtimer; do letnika 1972 z obveznimi boben zavorami, Classic; predvsem novejši dirkalniki izdelani po letu 1970 oziroma z disk zavorami in PREGP. Upoštevajoč letošnje muhaste vremenske razmere, sneg in dolgotrajna obdobja dežja, smo ob prvi dirki pričakovali zelo skromno udeležbo, izkazalo pa se je obratno. Dirke so se po večini že v petek, na dan treninga, ob dodatnemu doplačilu, udeležili praktično vsi prijavljeni tekmovalci, tudi tisti iz najbolj oddaljene države Nemčije; tako med drugim B. Polmann, odlični dirkač, ki tekmuje z redkim motociklom znamke Aermacchi 350 Ala D Oro. Podoben dirkalnik vrsto let, od prejšnjega leta pa tudi na dirkah AA in v Hrvaškem prvenstvu, uporablja naš član

Andrej Repovš – Repi, ki je tudi v tokratnem nastopu pokazal, da je njegov enocilindrični lahki dirkalnik izvrstno pripravljen, zaradi krajše in zahtevne piste pa je bil povsem konkurenčen ostalim, kar je imel navsezadnje možnost na lastni koži spoznati avtor tega zapisa, saj je Aermacchi dosegel v najboljšem primeru tudi za cca 4 s boljši čas kroga kot njegov Triton. Od slovenske ekipe se je dirke starodobnikov kljub finančni krizi udeležilo lepo število dirkačev, tako poleg že legendarnih treh – Emila Korparja, Jureta Lampeta in Boštjana Košnika, vsi so bili v preteklosti že prvaki oziroma vice prvaki prvenstva Alpe Adria, še Andrej Pristov, Tomaž Moravec, že omenjeni Andrej Repovš in Dejan Breznik, pa tudi Darko Škibin, Iztok Bence in tokrat prvič Albin Štern. Zadnji trije so presenetili, tako s svojimi motorji kot rezultati, tako da bo konkurenca v letošnjem letu huda. Darko Škibin je predstavil svoj nov dirkalnik Hondo 250, Iztok Bence je na novo pripravil svoj motor Honda, ki je sedaj še hitrejši, izboljšal pa je tudi svojo tehniko, Albin Štern, ki sicer tekmuje z novejšim motociklom Kawasaki, izdelanim v 80-ih letih,

doma in po svetu // ITALIJA

pa je dosegal absolutno najboljše čase piste v svoji klasi. Resda pa je med starodobniki in tako imenovanimi youngtime motocikli, ki so izdelani praktično po tehničnih zahtevah današnjega časa, ogromna razlika.

Dirkališče Adria nas je ob prihodu prej spominjalo na lepo urejeno letališče, vsaj za tiste, ki smo se tja pripeljali prvič, saj gre za modern, povsem zastekljen objekt, pred katerim se nahaja veliko parkirišče. V zgradbi se nahajajo pisarne in trgovina, dirkališče pa ima vso infrastrukturo prilagojeno potrebam za najprestižnejše prireditve. Tehnični pregled je bil temu primerno strog in izkazalo se je, da sodniki ne popuščajo niti eni sami tehnični pomanjkljivosti. Kar nekaj domačinov – Italijanov – je tako moralo v padocckih poskrbeti za prilagoditev dirkalnikov strogim zahtevam organizatorja in pravilom dirkališča!

Prevoz padoccka s hitrostjo preko 60 km/h je bil nadzorovan z radarjem in je bila dirkaču kršitelju na licu mesta izrečena denarna kazen preko 100 EUR; v primeru neplačila je bil diskvalificiran ...

Sicer je bil postopek pristopa na treningu vožnje

za vse prezapleten, saj so sodniki od dirkačev, ki so se v popolni opremi podali na trening, zahtevali praktično nemogoče – dokazilo o plačilu/ račun za vsak trening skupaj z zapestnico, za kar je bilo potrebno pred vstopom ponovno odstraniti rokavice ... Nekaterim so zato ugasnili motorji, ki so jih že tako preobremenjeni člani ekip morali ponovno zaganjati na rinjenje. Vsekakor nepotrebni zapleti.

Tako dirka v soboto kot tista v nedeljo sta potekali v sončnem vremenu, tako da je bil oprijem dober. Razen kot že povedano v nedeljo, na prvi dirki, ko je zaradi nočne nevihte ostal del piste moker in spolzek; na srečo nihče od naših udeležencev ni utrpel posledic. Smo se pa vsi ubadali s svojimi motorji, tako zaradi pnevmatik, ki so morale biti na zahtevnem dirkališču odlične, s pravim zobniškim prenosom, nastajali pa so tudi problemi zaradi nepravilne ocene potrebnega goriva ter zaradi predrte pnevmatike, kar je vse dodatno vplivalo na končne uvrstitve tekmovalcev. Zanimivo dogajanje na pisti so spremljali številni italijanski navdušenci, ki so dokazali, da

Italija še vedno z navdušenjem spremlja tovrstne športne prireditve; in ne samo »žogobrc« ... Po doseženih rezultatih in uvrstitvah so se posebno izkazali Emil Korpar na 750 Norton Seelay, Jure Lampe na Moto Morini 500 in Boštjan Košnik s svojim ESO 500, pa tudi prej omenjeni Albin Štern, saj so bili praktično neulovljivi na zaviti pisti. Se pa omenjenim v letošnji sezoni vse bolj približujejo tudi preostali dirkači, tako Iztok Bence, Andrej Pristov, Andrej Repovž ...

Prva dirka je bila tako nadvse zanimiva, saj je pokazala, da bo sezona zaradi konkurenčnosti dirkačev in njihovih motorjev napeta in nepredvidljiva. Naslednja dirka AA pa je potekala na Grobniku 15. in 16. junija 2013. O razpletu prihodnjih dirk pa bo več napisanega v naši prihodnji številki.

Podrobnejše informacije in rezultati dirk se nahajajo na spletni strani UEM Alpe Adria Championship 2013, video posnetki pa na YouTube.v

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

49

doma in po svetu // MOSKVA TOUR // besedilo: Franci Škrjanec

Letošnja pot bo potekala po Rusiji od Arktike ter Belega morja na severu do Dagestansko-Astrakhanske puščave in Črnega morja na jugu. Ker gre izbrana ruta ponekod po brezpotjih, smo se odločili za vozila na štirikolesni pogon, ter samo odpravo poimenovali RUSSIA 4 x 4. Potovanje bo potekalo preko Hrvaške, Madžarske, Slovaške, Poljske, Litve, Latvije, Rusije ter Ukrajine. V sami Rusiji bomo potovali skozi Republiko Karelijo na severu, ki bi jo lahko poimenovali Republika z milijon jezer. Tu se tudi razprostirata največji evropski jezeri, Ladožko z 11,7 tisoč kvadratnimi kilometri in Oneško jezero z 9,7 tisoč kvadratnimi kilometri, ter na jugu skozi Republiko Kalmikijo,

50

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

ki leži v sami ruski stepi in puščavi. V glavnem mestu Elista se nahaja največji budistični tempelj v Evropi, ki lahko sprejme nekje do sedem tisoč vernikov.

Tu je tudi nekaj časa živel Dalaj Lama.

Kot je razvidno, so Kalmiki budisti, kar je spet za nas neznanka v tej neskončni državi.

Planirana dolžina letošnje rute je okrog 13.000 km. Štiri vozila, stara med dvajset in trideset let, ter enajst članov odprave se bo 11. 7. ob 19. uri odpravilo na pot. Obiskali bomo vsa večja ruska mesta, poskušali preživeti na Arktiki med grizliji in losi ter na jugu s 45 ˚C plusa v pesku med kamelami in nomadi.

Tudi letos je sam projekt dobil maksimalno podporo diplomacij Slovenije in Ruske federacije, za kar se jim iskreno zahvaljujem. Verjamem v ekipe in vozila in da bomo uspešno izpeljali projekt, ki je že res mogoče na meji ekstremnega in normalnega.

Po uspešnem povratku pa bomo napisali kaj več o našem potovanju.

Vsi, ki bi želeli spremljati naše potovanje, lahko na spletni strani Društva starih vozil Središče ob Dravi – MOSKVA TOUR 2013 – brezplačno spremljate ekipe na poti!

Se vidimo in slišimo jeseni!

doma in po svetu // MOSKVA TOUR

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

51

doma in po svetu // SLOVENIJA // besedilo: Citroen klub Slovenije, fotografije: Rado Gostič

Citroeni in citroenarji zavzeli Jezero pri Podpeci Vikend med 21. in 23. junijem je v vas Jezero pri Podpeči privabil več kot 250 domačih in tujih ljubiteljev vozil znamke Citroen, med njimi po pričakovanjih voznikov starodobnikov. Lepo vreme je v kombinaciji z idiličnim okoljem ter pestrim zabavno-tekmovalnim programom poskrbelo za obilo nepozabnih vtisov in prijetno druženje vseh prisotnih.

Citroen klub Slovenije, natančneje sekcija Vrhnika, je v vasi Jezero pri Podpeči organizirala svoje tradicionalno, tokrat že 8. pomladansko srečanje. Organizatorji so že v petek zabeležili prihod več kot 70 vozil, njihovo število pa se je do nedelje povzpelo na 107. Udeleženci srečanja so se kmalu po prihodu namestili na njim namenjene in ustrezno urejene travnate površine v

52

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

neposredni bližini jezera, prvi večer pa zaključili ob prijetnem druženju, obujanju spominov in kovanju novih načrtov.

Sončno sobotno jutro so kmalu po zajtrku zapolnili otroški smeh in tekmovalnost, saj so se najmlajši udeleženci srečanja lahko preizkusili v številnih, njim namenjenih igrah. Pred kosilom je sledil še pohod na bližnji vrh Sveta Ana, od koder so udeleženci lahko uživali v brezhibnem pogledu na Vrhniko, Ljubljansko barje in okolico. Največji uživači so se na ogled okolice jezera popoldan podali s pravcato kočijo, preostali pa so lahko uživali v igrah za odrasle. Največji aplavz in salve smeha je požela domiselna igra s samokolnico, v kateri so se pari voznika z nameščenimi črnimi očali in sovoznika/navigatorja potegovali za najboljši čas na zaviti progi, pri čemer so morali v samokolnici prepeljati tudi celo vrsto bolj ali manj nepogrešljivih počitniških pripomočkov. Nato so se petčlanske ekipe posameznih sekcij Citroen kluba Slovenije pomerile še v vlečenju vrvi. Večerji je sledila pode-

litev nagrad najboljšim udeležencem in parom srečanja, večer pa se je prevesil v noč in zaključil z veselim druženjem z veliko maskoto srečanja v obliki trimetrske race.

Nedelja je bila rezervirana za avtomobilistični izlet po bližnji okolici, več deset avtomobilov dolga kolona pa je med turistično vožnjo po bližnjih vaseh obiskala sotesko Pekel pri Borovnici in se ohladila v tamkajšnjih slapovih.

Med vozili udeležencev je z 42 primerki prevladoval legendarni model Citroen 2CV6, v naših logih poznan pod vzdevkom Spaček. Za najbolj zanimivo vozilo srečanja pa je poskrbel Srdžan Krneta iz Novega Sada, ki se je na srečanje pripeljal z lastno izdelanim dvokolesom 2CV Elephant, pri katerem je večino delov prispeval prav avtomobil 2CV6.

Dodatne informacije za medije: Rok Petkovšek rok.petkovsek@gmail.com 051 368 900

doma in po svetu // SLOVENIJA

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

53

Zaradi opustitve dejavnosti prodam večjo količino rezervnih delov za različne oldtimerje različnih znamk, komplet ali po delih.

Tel.: 041 611 855 ali 01 72 12 983

Prodam Lexus ls400, letnik 1990, 4.0 (redkost na našem trgu), z vso možno opremo.

Cena 1500 EUR. Tel.: 041 924 388

Prodam traktor, Stayr 28km, v manjši okvari, brez dokumentov, zraven je tudi vitla.

Cena 1600 EUR. Tel.: 070 218 779 Prodam VW Golf JXD, letnik 1987, registriran do novembra 2013, vozen, podvozje potrebno obnove.

Tel.: 041 781 713

54

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

Prodam popolnoma obnovljen avto Spaček, rdeče barve, letnik 1974. Avto je registriran. Cena 3300 EUR. Tel.: 041 672 822

Prodam avtodom registriran. lahko se vozi z B kategorijo, vzdrževano, s certifikatom, ugodno.

Tel.: 041 611 855

Kupon za brezplačni Mali Oglas ime in priimek: naslov:

vsebina:

Oglase sprejemamo na: SVAMZ, Vransko 31/A, 3305 Vransko in na info@svamz.com

gtti.sp@gmail.com, www.gtti.si

Radoslav Mihailović s.p. Šentiljska cesta 112, 2000 Maribor

Poliranje motornih vozil Kemično čiščenje vozil Notranje čiščenje vozil Menjava avto stekel

040 822 797

delavnica: Avto Kaiser, Industrijska ulica 18, Lenart

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

55

56

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

stekla vseh vrst za vsa vozila za plovila zatemnjena nezatemnjena EU homologacija vrhunska kakovost Tel: +38640511622 (Dean) Email: dd427@siol.net

POSREDOVANJE PRI UVOZU

STARODOBNIH VOZIL, MOTOCIKLOV IN REZERVNIH DELOV IZ USA

Uredimo vam kompleten postopek, potreben za registracijo vozila v Republiki Sloveniji. Nudimo vam naše dolgoletne izkušnje na področju logistike in daleč najbolj ugodno EU carinjenje, povprašajte in se putite presenetiti! Dostava "od vrat do vrat", ali po dogovoru. Vozilo najdete sami, lahko pa ga najdemo za vas tudi mi. Svetujemo vam tudi, na kaj paziti, da bo izkušnja čim boljša, vozilo pa čim lepše.

Tel: +38640511622 (Dean) Email: dd427@siol.net

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

57

PNEVMATIKE ZA NOVO SEZONO PROIZVAJALCA HEIDENAU Čeprav letošnja zima ne pojenjuje, bo pomlad vendarle v kratkem nastopila. Člani dirkaških klubov že pridno opremljamo svoje dirkalne motocikle in del dirkačev vztraja in še vedno posega po dirkaškem programu pnevmatik nemškega proizvajalca HEIDENAU, ki ga v Sloveniji dolga leta zastopa DEDE-COM, Naterer Andrej s.p., Malečnik 77, 2000 Maribor. Gospod Andrej in Milan rada svetujeta in pomagata vsem strankam, ne glede na to ali so zainteresirani za nakup pnevmatike za cestno oz. dirkaško uporabo, cene pnevmatik pa so nadvse konkurenčne. Člani zveze SVAMZ imajo tako kot lansko leto popust, nove pnevmatike pa so tako ali tako prvi pogoj za varno uporabo starodobnih in novodobnih motornih vozil. Več informacij dobite po telefonu od zastopnika ali preko interneta.

Kontaktni podatki DEDE-COM zastopanje, posredovanje in trgovina, Naterer Andrej s.p.

Malečnik 77, 2000 Maribor Poslovno-prodajni center Valvazorjeva 70, 2000 Maribor (zemljevid) Tel.: 02/42 00 232 Fax: 02/42 00 272 Gsm: 041/331 314, 031/367 958

Spletni kontakt: E-pošta: info@heidenau-slovenia.com, www.heidenau-slovenia.com

58

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

AVTOTAPETNIŠTVO Boštjan Kermavner s.p. tel. 01 422 84 77

Se želite na poroko pripeljati z angleškim “old-timerjem?”

Pokličite

031 374 965 avtomotorClassic 40/85 Junij 2013

59

• Prva revija za ljubitelje starodobnih vozil v Sloveniji.

• Uradno glasilo Slovenske veteranske avto moto zveze.

• Društvo v javnem interesu na področju kulture.

MILAN BAŠA DNEPR MT 650 letnik 1959

60

avtomotorClassic 40/85 Junij 2013