Erektor 10 April 2007

Uvodnik

Ko te postane sram Čas: Marec 2007 Lokacija: Perth, Down Under* Misija: Generalna skupščina IFMSA** (beri: definitivno mogoče!)

Kot takrat še ponosni predstavnik naše deželice Slovenije razpravljam o akutni problematiki študija medicine s »kolegi medicinci« iz celotnega sveta. Bridko je spoznanje, da so prispevki slovenskega »medicinca« k debati zgolj frustracije in takšne ali drugačne slabe izkušnje, ne pa konstruktivno komentiranje izbrane teme. In zakaj? Dobro vprašanje, mar ne?*** In potem se vprašam, kako naj jaz sploh komentiram problematiko metod poučevanja, ki v naši deželi niti ne obstajajo in ne bodo obstajale še vsaj naslednje desetletje, medtem ko na nekaterih fakultetah praznujejo že deseto, če ne petnajsto, obletnico uspešne vpeljave teh metod. In če še vedno mislimo, da smo najboljši… Ne nismo, smo daleč, daleč zadaj. Seveda je problem v nacionalni logiki, seveda je problem v študentih, seveda so problemi še marsikje drugje, ampak, ljudje, dajmo odpret oči in stopimo iz te naše škatlice vsezadovoljnosti in nepotrebe po boljšem.

Na skupščini me je najbolj prevzel govor avstralskega svetovno priznanega strokovnjaka na področju ptičje gripe in zelo prizadevnega učitelja na tamkajšnji univerzi: »Če medicinsko fakulteto obiskuje 1000 študentov in če smo sposobni narediti študij medicine samo malo boljši, bomo čez pet let imeli 5000 malo boljših zdravnikov, mar ne!« Presenečen sem bil nad nesebičnostjo razmišljanja tega gospoda, njegovo sproščenostjo in načinom komuniciranja s študenti. Samo za informacijo, njegova predavanja so vedno nabito polna, študenti se grebejo, da bi mu postavili vprašanja. Kaj pa pri nas? Pri nas je uspeh že če med letom pride polovica študentov na predavanja. Zakaj? Hkrati sem se spraševal, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi v naši deželi vsaj predavanja, če pač drugega nimamo za ponuditi, dosegla želen namen.**** Druga stvar, ki me je prevzela, je bila navdušenost študentov za študij, ki ne splahni tako, kot po prvega pol leta obiskovanja naše rjave bajte (z nekaterimi svetlimi izjemami). Pri nas nato delamo in se učimo zato, ker se pač moramo in hočemo že enkrat končati ta faks. Da niti ne omenjam, da dandanes učenje sploh ni več samo po sebi umevno, mi se učimo zaradi izpita in kolokvija***** in ne iz želje po znanju in zavedanju odgovornosti za naše bodoče bolnike. Nočem reči, da nam je predstavljenih premalo informacij, prej preveč – nerelevantnih in premalo relevantnih. Na tale zakaj si odgovorite sami.

Na koncu samo povem, da, kakorkoli slabo nam že kaže, nikoli ni prepozno za spremembe in da začnemo razmišljati o študiju medicine malo drugače, malce bolj globalno. Ne govorimo o posameznikih, ampak o množici ljudi, ki jih imenujemo bolniki. Bolniki potrebujejo zdravje in mi smo tam, da njihovo potrebo zadovoljimo, nesebično, motivirano in profesionalno. Vem, da se takšno utopično razmišljanje zdi nesmiselno, in vem, da se spremembe ne dogajajo ne v eni uri niti v enem mesecu. No, sicer ste pa verjetno že slišali: »Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača!« Matija Švagan

In še …

Za tale bolj družbenokritično in umetniško usmerjeni Erektor se moram zahvaliti Petri Kovač, ki je udrihala po delovnem ljudstvu med tem, ko jo je za to delo odgovorni veselo popihal na drug konec naše Zemljice. Hkrati pa pozivam vse nadobudneže, da se pridružijo našemu “stvarjanju”. Pišite nam na erektor@dsms.net.

* Avstralija **International Federation of Medical Students’ Assotiations *** če se naključnemu bralcu ni zataknilo že v prvi vrstici, mu svetujem, da za 48 ur odloži branje tega skoraj nepotrebnega modrovanja in med tem časom vsaj za minuto ali največ dve premišljuje o svoji dosedanji »medicinski edukaciji« in se nato odloči, ali bo bral dalje. **** “No sleep is so deeply refreshing as that which , during lectures, Morpheus invites us so insistently to enjoy. From the standpoint of physiology it is amazing how quickly the ravages of a short night or a long operating session can be reapired by nodding off for a few seconds at a time” P. B. Medawar, 1979 *****Če še niste opazili, se da nekatere kolokvije in izpite narediti zgolj tako, da malo bolje pogledaš stvari, ki so v arhivu pri Štorklji.

April 2007

Kazalo

UVODNIK Ko te postane sram 02

05

EKSKLUZIVNO Klepet z akad. prof. pr. Marjanom Kordašem, dr. med. : 05 Moj način je »zbadanje« UPORABNO Mobilne tehnologije v medicini 10 Zdravstvena nega in medicisnke sestre 12

10 21

NA SCENI A si (za) zakon? Šport na MF Plečnikovi nagrajenci Beograd 2006 Konzumatrix Intervju s prof. dr. Marjeto Zorc, dr. med., uni. dipl. biol., spec. kardiologije : »Želela sem postati ljudska zdravnica« Burritos de Pollo

33

14 18 21 26 31 33 35

POD TUJIM NEBOM Nova Zelandija & Cookovi otoki 36 KvaziBasen o septembrski športno-medicinski/oktoberfestovski izmenjavi v Nemčiji 38 KOLUMNA (Tri) vreče krompirja 40 Medicina, moja edina ali Medicina, moja muza 43 KULTURNO Pesmi 44 KOLUMNA oMFce? 45 Branje in zrenje 46

45

INFO Le kaj počne ŠOMF ves ta čas? GDO? 48 V PROSTEM ČASU Sudoku 49 Brez besed 50

36

Kazalo

Kolofon Glavni in odgovorni urednik Matija Švagan Izvršni urednik Tine Pelcl Fotografija & naslovnica Tjaž Ocepek Oblikovanje Jernej Novak Lektorici Nina Milenkovič, Diana Ramšak Prodaja & promocija Valentina Černetič, Timotej Lončarič Erektorjeva ekipa Rok Stojan, Tomaž Šmigoc, Petra Kovač, Petra Grbec Pri tej številki so sodelovali še: Andrej Lesjak, Ljubiša Pađen, Simona Martinšek, Jan Petrinja, Ana Luin, Borut Žgavec, Monika Turk, Jasna Rapnik, Tine Pavšič, Matjaž Zimic, Peter Vičič, Rok Dežman, Dejan Remškar, Tina Kanič, Barbara Robnik, Jasna Rodman, Miha Kisilak, Miha Vodičar, Nina Slabe, ŠpelaVolčanšek, akad. prof. dr. Marjan Kordaš, dr. med, Gregor Novak, Rok Korošec Tisk Tiskarna knjigoveznica Radovljica, d.o.o.

Naklada 700 izvodov Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, Ljubljana Cena vključuje 8,5% DDV. V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906.

ISSN 1581-9078

s

Prispevke pošljite na: erektor@dsms.net

April 2007

Ekskluzivno Klepet z akad. prof. dr. Marjanom Kordašem dr. med.

MOJ NAČIN JE »ZBADANJE« Petra Grbec, Jernej Novak

Prišla sva bolj kot ne spoštljivo in boječe. Konec koncev, upravičeno ali ne, profesor Kordaš ponazarja v zavesti vsakega študenta medicine posebno podobo strahospoštovanja. Zaključili smo s smehom in pogovorom o številnih anekdotah, ki o njem krožijo mimo vogalov medicinske fakultete.

Skrajni čas je že bil, da razčistimo, kako je s tem, in nekaj drobtinic navržemo tudi vam.

Kakšno je vaše mnenje o odnosih, ki se danes vzpostavljajo med profesorji in študenti?

Jih ni.

Kako je bilo s tem v vaših študentskih letih?

Kot otroka me je vedno zanimalo, kako je mogoče, da se ne morem pogovarjati z učitelji. Največ, kar sem dosegel, je bilo v času okupacije, ko smo imeli nemške učitelje. Dosegel sem, da so me učitelji klicali po imenu in ne po priimku. Pozneje mi to ni bilo več posebno pomembno.

Ampak stik z učitelji sem pa še vedno zaman iskal. Ko sem prišel na inštitut za patološko fiziologijo, sem takoj poskušal govoriti s študenti, pa tudi ni šlo. V vsakem letniku je nekaj odstotkov študentov, ki me slišijo, in če sta namesto enega odstotka dva, je to sto odstotkov več.

Vam je dovolj že to, da nekdo pokaže samo kakšen izraz ali da aktivno sodeluje, postavlja vprašanja, pride med odmorom do vas?

Vprašanj praktično ni. Najlažje se orientiram po izrazu na obrazih, ko se nekdo med pisanjem ustavi in začne razmišljati. Vprašanj pa

Marjan Kordaš

praktično ni, ker se ljudje bojijo spraševati. Zakaj se bojijo, je meni nerazumljivo. Jaz vedno pravim študentom, da ima študent pravico NE VEDETI. Ampak nekateri se bojijo odziva profesorja, ne samo vašega, ampak in tam - koga, da bi govoril. Pred tudi drugih profesorjev...

In kaj potem? Kaj se jim pa lahko prvim predavanjem v letošnjem poletnem semestru se mi je zgodilo, zgodi? da sem imel ponoči drisko. In Se vam zdi, da je sistem v Angliji in sem se spomnil izpitov, ko sem v ZDA, kjer ste bili, kaj boljši kot zavohal kandidate na izpitih, ki so imeli situacijsko diarejo. Ko sem pri nas ali je slabši?

Seveda je popolnoma drugačen. o svoji driski povedal študentom, Predvsem se morate zavedati, da so me tako presenečeno pogledali. imajo tam večinoma šolnine, in če Potem sem rekel: »Ampak kolegi nekdo plača, potem hoče za to nekaj in kolegice, na medicini imamo dobiti. Morate pa upoštevati tudi, vendar to veliko prednost, da se da si tam tisti, ki gre na medicino, lahko pogovarjamo o čisto človeških ne more privoščiti, da se ne bi v čim stvareh, o katerih se npr. na teologiji ne bi upali pogovarjati.« krajšem času čimveč naučil.

Kaj pa recimo letošnji tretji letniki?

Doživljate kakšne spremembe? Ali je še vedno vse isto? Še vedno je isto. Ni sprememb.

Moj način, ki sem ga razvil v teh letih, je »zbadanje«, ki je verjetno zelo neprijetno, in lahko razumem, da marsikdo »podivja«, ampak to je edini način, da pripraviš - tu

Kaj pa recimo odziv na branje zapisa »Male črne škatle« iz prejšnje številke Erektorja na vajah in predavanjih?

Ja, velik je bil.

Kakšen?

Ja, takole je bilo: imel sem ga s sabo in ga prebral. Če ne bi bilo tega, mi

Ekskluzivno

letos verjetno ne bi uspelo dobiti inštruktorjev za izbirno vajo. Zaradi tega, kar ste vi napisali, pa sem jih toliko »zbadal«, da sem tiste, ki so spregovorili, »zagrabil«.

Kaj menite o novi zakonodaji glede uporabe živali v medicinske namene? Še malo, pa študent medicine, ko bo prišel v bolnišnico, sploh ne bo smel več videti pacienta, ampak bo moral delati na kakšnih modelih, lutkah in tako naprej. To je katastrofa. Če se dela na modelih, je vedno vsak poskus popolnoma enak. Če pa delate na živalih, je vsak poskus malo drugačen in človek dobi občutek za biološko variabilnost, kar je zelo pomembno za pouk. Kje je torej logika? Po eni strani masovno pobijamo živali za meso, v Ameriki pa so na nekaterih univerzah striktno prepovedali kakršnekoli poskuse na živalih.

Potem pa študentje npr. veterine v trgovini kupujejo piščance in preden ga doma spečejo, ga secirajo.

Kakšno pa je vaše mnenje o vajah na lutkah-simulatorjih v nasprotju z vajami na »pravih pacientih«?

Tukaj je težko postaviti splošno pravilo. Res pa je, da če bi se zdravnik, ki vodi vaje, usedel s pacientom in mu razložil, za kaj gre, mislim, da ni pacienta, ki bi to odklonil. Pa tudi cel kup drugih neumnosti je.

Povedal bom en primer: imeli smo videoposnetek iz vaj na angleškem collegu, kjer so snemali prekordialni EKG, ampak samo na fantih, na dekletih pa ne.

Zakaj pa ne?

Rečeno je bilo, da »For obvious reasons«, kar je seveda nesmisel.

Tudi mi smo letos na vajah iz nevrologije preizkušali reflekse, ampak vedno so se slekli fantje, čisto samoumevno je bilo, da se bo slekel fant.

Znani so odlični filmi o spremembah, ko zdravnik postane pacient. Moja teorija je, da bi bilo dobro, če bi zdravnik (že kot študent?) doživel vsaj nekaj tega, kar doživlja pacient.

Zato sem pred leti šel h kardiologinji dr. N. R., svoji nekdanji študentki, in jo prosil za desnostransko kateterizacijo. Seveda sva se pogovarjala tudi o indikaciji. In ko sem že ležal na mizi, mi je zaupala, da je pred svojo prvo kateterizacijo na pacientu morala izvesti enako kateterizacijo na svojem učitelju, prof. dr. B. Š. Obžalujem, da ne smem navesti njunih imen in priimkov, a obema, dr. N. R. in prof. dr. B. Š. želim izraziti svoje spoštovanje.

Je vdor v pacientovo intimnost res samoumeven? V preteklih časih, ko sem še sodeloval pri konceptih pouka, sem ponavljal: »Kje je argument, da se študentje medicine četrtega ali petega letnika ne bi NA SEBI - »lege artis«, t.j. vpričo ustreznega učitelja ter tako kot v resnici - NAUČILI (kolegi na kolegicah in obratno) rektalnega in vaginalnega pregleda, PREDEN se tega lotijo na pacientu?

Sicer pa naredite intervju z dekanom, prof. dr. D. Šuputom. Naj vam opiše dva dogodka: 1) Kako je kot študent s svojo kolegico na meni meril, s katetrom seveda, centralni venski tlak. 2) Kako sva v osemdesetih letih, ko so o študiju medicine odločali samoupravni bedaki, s predstavitvijo intimnosti vaginalnega in rektalnega pregleda poskušala, da bi se seminarska skupina 30 kandidatov zmanjšala na razumen obseg.

Če se vrnemo spet malo nazaj k predavanjem. Leta 1976 ste dali pobudo za ukinitev predavanj kot oblike pouka. Še vedno podpirate takšne pobude?

Seveda, saj so predavanja najbolj neučinkovita oblika pouka! Študentje porabijo ogromno časa za to, da hodijo na predavanja, kjer se ne naučijo nič. Pri »problem based learning« ni nobenega predavanja, na začetku poslušaš kratek uvod, kjer opišeš globalni problem, temu pa sledi individualno delo.

Kaj pa nove smernice, ki so se oblikovale (tudi predmetnik za prve tri letnike je že sprejet)?

Je to bližje vašim pedagoškim metodam?

Na to vam pravzaprav ne znam odgovoriti. Na naši fakulteti je bilo že toliko reform, ampak nobena se ni dosledno izvajala in nobena ni poskušala iz ekstenzivnega študija narediti intenzivnega. Tisto, kar bi se morali vprašati, je: »Ali se to, kar se deklarira, izvaja?« Tako sem skeptičen. Dokler bo razmerje med številom študentov in številom učiteljev takšno, kot je sedaj, je to nemogoče. Če hočeš imeti intenzivni pouk, morajo biti na enega študenta približno trije ali štirje učitelji, torej število učiteljev mora biti vsaj trikrat večje od števila študentov.

Mislite, da je problem v tem razmerju, v dejanskem neizvajanju deklariranega ali da ni interesa s strani odgovornega kadra?

Sam menim, da je »pes pokopan« v tem, da je premalo učiteljev. Sami vidite, koliko časa čakate na vajah in koliko dejansko sami delate.

Vaje niso to, da pet ljudi stoji okoli pacienta.

April 2007

Ekskluzivno Kaj pa menite o popustljivosti do študentov?

Zdi se mi, da celotna zahodna družba jadra v neke vrste popustljivost.

Mislim, da je pri nas postala to neke vrste shizofrenost, vse hoče biti po eni strani zaščiteno, po drugi strani pa bi moral biti možen vpogled v vse.

Jaz vedno rečem študentom takole:

Marjan Kordaš

»Zdaj, ko ste študentje, je javnost je na vaši strani, ker domneva, da vas fakulteta muči, da se morate med študijem učiti ogromno nepotrebnih stvari. Ko pa boste postali zdravniki, boste nenadoma prešli na drugo stran, ko bo javnost proti vam. Kar poglejte, kako javnost gleda na zdravnike.«

Kako pa ste uskladili študij in druge aktivnosti. Enkrat ste rekli, mislim, da v vaši knjigi, da med študijem ni časa za leposlovje?

Da, študiral sem dolgo, skoraj osem let. Po trenutnih merilih sem bil slab študent in se verjetno ne bi mogel vpisati na podiplomski študij.

Ekskluzivno

In ste si zraven vzeli še čas za ...

Toliko časa sem študiral med drugim zato, ker sem imel razdeljen delovni čas: dopoldne sem študiral za izpit, popoldne pa patofiziologijo, ker me je že takrat zanimala. Na predavanja pa sploh nisem hodil.

Zanima me vaša definicija intelektualca.

Nekoč sem dobil vabilo za včlanitev v društvo intelektualcev v Kamniku. Pa sem se vprašal: »Kdo pa je intelektualec? Tisti, ki ima univerzitetno izobrazbo?« Ugibal sem, da zajema pojem »intelektualec« še nekaj drugega, ne pa le univerzitetno izobrazbo.

In ker tega »drugega« tudi pri sebi nisem našel, se v to društvo nisem včlanil. Kdo je intelektualec, mi je pred nekaj leti razložil pokojni Jože Pogačnik, slavist. Izraz izvira iz latinščine, »intelligo«, »razlikovati«.

Intelektualec je, kdor zna razlikovati.

Odtod latinski pregovor: »Kdor dobro razlikuje, dobro uči.« In jaz mislim, da bi zdravnik moral biti intelektualec, ker konec koncev, če postavljaš diagnozo, moraš znati razlikovati. Temelj vsemu pa je dvom: kdor ne dvomi, ne more biti intelektualec. Mimogrede: sem strašen dvomljivec, se pa (žal) ne štejem za intelektualca.

Kdaj vas je bolj pritegnila teoretična medicina kot klinika?

Moje zanimanje za patofiziologijo izvira iz enega stavka v našem

takratnem učbeniku interne medicine. Ko sem prebral tisti stavek, sem si rekel: »Kdo je zdaj nor? Ali sem nor jaz ali pa tisti, ki je to napisal?« Ko ste se odločali za medicino, je bila tudi ta odločitev »na hitro«?

Ja, to je bila odločitev na »en-dvatri«, medtem ko sem se bril. Saj veste, te odločitve so iracionalne, človek ne ve zakaj. Sem pa zelo vesel svoje odločitve: mislim, da je medicina takšen študij, ki zelo podpira ne samo teoretičen, temveč tudi humanističen način razmišljanja, torej tisto DRUGO PLAT človekovega bivanja.

Tako je že vseskozi. Že od otroških let me spremlja govorica, da sem domišljav. Zakaj, ne vem. Ne vem, če sem strog, res pa je, da zelo verjamem v tisto, kar delam.

In to pričakujem tudi pri svojem sobesedniku, predvsem pa pri ŠTUDENTU MEDICINE, bodočem zdravniku! Mislim, da sem bil pri svojih varovancih za doktorate kar uspešen, ampak to je zelo majhna skupina. V veliki skupini pa je veliko takšnih, ki so po sili razmer ali pa zaradi svojega načina razmišljanja motivirani ne intrinzično, temveč ekstrinzično. Potem pa pride do konflikta. Zakaj se me ljudje menda bojijo, pa ne vem.

Kako pa je takrat zgledal vpis na fakulteto? So bili sprejemni izpiti?

Ne, sprejemnih izpitov ni bilo. Šel sem na fakulteto, se prijavil in oddal dopisnico s svojim naslovom.

Ko sem jo prejel, je bilo na njej sporočilo, da sem sprejet. Ne vem, po kakšnih merilih. Dopisnico še vedno hranim. Ampak potem je bila pa strašna selekcija. To je bilo tako nečloveško, da če bi se danes kaj takega zgodilo, se mi zdi, da bi vlada padla. V prvi letnik nas je bilo vpisanih 280, na koncu prvega semestra so bili kolokviji in 100 jih je odpadlo. Na koncu leta so bili izpiti, tako da nas je v drugi letnik prišlo 80. Selekcija ni bila le strašna, ampak verjetno tudi krivična. Kdor je bil tako izključen, ni imel nobene možnosti več za študij medicine.

Kaj pa anekdote, ki krožijo o vaših ustnih izpitih? O žarnicah, žvižganju himen...

Najprej: samovolje ni v moji naravi.

Morebitne samovolje, izražene v precej slaboumnih - anekdotah o himnah in žarnicah tudi ne bi mogel izvajati. Večino izpitov za farmacevte je namreč poslušal predstavnik učiteljev fakultete za farmacijo. Pri izpitih za medicince in stomatologe pa je ob meni VEDNO sedel mlajši sodelavec, navadno asistent, ki me je moral opozoriti, če sem postal neprijeten.

Anekdoto o himnah sem zdaj slišal prvič, o žarnicah pa že pred leti. Mehanizma nastanka ne vem.

Obstojita pa dve resnični anekdoti.

Ena, z izpita iz patološke fiziologije, je bila res dobra in je bila celo objavljena v tedniku »Teleks«. Na Kaj pa pedagoško delo sedaj na listu z izpitnimi vprašanji je bila tudi fakulteti? Recimo študenti pa »fetalna eritroblastoza«. Kandidat tudi tisti, ki vas še ne poznajo je povedal - kot jaz temu rečem dobro, imajo kar boječ odnos do svojo na pamet naučeno pesmico, vas. Profesor Kordaš je, če povem nakar sem ga vprašal: »Potem je ta čisto po resnici, kar malo strašljiva stvar nevarna? Poglejte, mama mi podoba. Se imate za strogega je rekla, da sem bil, potem ko me profesorja? je rodila, po nekaj urah rumen kot

April 2007

Ekskluzivno Kitajec. Vse tisto, kar ste govorili o kernikterusu in vplivu na centralno živčevje … Ali mislite, da ima res vpliv na centralno živčevje?«. Pa je študent odgovoril: »Ima, ima!« Sicer pa velja pravilo, da se za anekdote izbira samo tisto, kar je negativno. Ampak to ni nič hudega.

Tako je razumljivo, da ni nobene pozitivne anekdote, npr. kako sem skupino študentov rešil pred vojaščino. Moj nastop na takratnem vojaškem uradu bi lahko bil predloga za nadvse zabaven gledališki skeč!

Moja kariera izpraševalca je bila razmeroma kratka, od 1973 do 1984. Kdor si bo ogledal časopisna poročila in celo eno knjigo iz tistega časa ter se morda (odkrito) pogovoril z vodstvom takratne Zveze komunistov, bo lahko dobil vpogled v mehanizem nenadnega konca.

Značilno je, da o tem obstoji le en sam dokument in še ta je le posredno povezan z mano kot izpraševalcem za patološko fiziologijo.

Krasen prikaz tega, kakšna katastrofa je za moškega, če njegovo identiteto predstavlja spolnost. To je tista katastrofa, ko nekdo s sočlovekom izpolnjuje svojo identiteto in ga ima za orodje. Če mu sočloveka vzameš, ga sploh ni!

500 km. Telesna in mentalna aktivnost sta pogoj za vse.

Še kakšni drugi hobiji?

Včasih sem veliko hodil v hribe in smučal. V hribe sedaj zelo malo hodim, smučam pa ne več, ker se že malce bojim zaradi starostnih Ali se vam zdi težje iti skozi življenje, sprememb v očeh. Veselje imam če vedno govoriš resnico? tudi s poukom in z izbirnimi vajami.

Seveda! Nekomu sem enkrat rekel: Takrat lahko ljudi opozarjam, da je »A ne bi bilo fajn, če bi jaz vedel, dobro brati. kaj ti misliš, in ti, kaj mislim jaz?« Pogledal me je in rekel: »To bi bila Ali ste kdaj razmišljali, da bi vse te katastrofa!« Najprej se postavi napotke, ki jih dajete študentom, vprašanje, kaj je resnica. Namreč, spravili v knjigo? opis tistega, kar ima nekdo v Študentom sem namenil knjigo mislih, še ni dokaz, da je to resnica. Ericha Fromma “Človekovo srce”, Morda gre le za tisto, kar si nekdo ki sem jo prevedel. V posvetilu predstavlja, da je resnica. A naj bo sem zapisal: »Knjiga je namenjena tako ali drugače: človek, ki govori tistim, ki se želijo učiti, naučili so (domnevno ali resnično) resnico, me veliko več kot jaz njih.« In še sočloveku da v roko orožje. Ker vedno verujem v to. Menim tudi, je pač naš svet takšen, da drugega da je po t. i. tovarniških merilih ne poslušamo, ampak ga želimo moj pouk prava katastrofa. A po »nadmudriti«. No, jaz se trudim drugi strani sem pa vedno poskušal (sočloveku, ki ga spoštujem) govoriti »stresati bakterije« in »inficirati« Kaj ste zadnje čase prebrali? resnico. Resnica pa je praviloma čim več ljudi, da bi začeli samostojno Zadnja knjiga, ki mi je ostala v neprijetna. Nekateri pravijo, da če razmišljati in delati. Nekatere mi spominu in sem zanjo napisal tudi ni neprijetna, ni resnica. uspe okužiti, potem se zelo dobro recenzijo, je bila “Nespečnost” počutim in v svojem delu vidim nek Vinka Moderndorferja. Sijajna smisel. Večina pa je proti tem mojim knjiga. Opisuje moškega, ki je bil »bakterijam« seveda imuna. poročen in ločen, imel pa je tudi hčerko iz tega zakona. Ta moški išče Ali po vaše zgodba ustvarja svojo identiteto tako, da ima ženske. življenje ali življenje zgodbo? Če je nima, je brez identitete. Nakar Temljno vprašanje je, kdo dela je naletel na žensko, ki je bila takšna zgodovino. Okolje človeka ali človek kot on. Nekoč mu je povedala, da okolje? Marksistična zgodovina je ima poleg njega še enega moškega, Ali si o vsaki knjigi kaj napišete? trdila, da je vse rezultat produkcijskih da je noseča, in da ne ve, kdo je oče. Ja, če se le da, sicer pozabim. Vedno procesov. Jaz pa citiram Župančiča, To je povedala tudi, ko je šla rodit. berem eno samo knjigo in potem si ki je vedno rekel takole: »Človek V porodnišnici so potem napisali vzamem čas, da o njej razmišljam. spreminja naravo in spremenjena vabilo za oba moška, ki sta se hkrati Navadno razmišljam, ko kolesarim. narava spreminja človeka.« V znašla pred porodno sobo. Sestra ni življenju vedno obstajajo povratne hotela obeh spustiti v porodno sobo Redno kolesarite? Vsak dan? zveze.

Negativne omogočajo in je dejala, naj se dogovorita, kdo bo Lani (kolesarske sezona je trajala kar stabilizacijo ali celo rast človekove šel. Odločila sta se, da gre tisti drugi, 8 mesecev) sem prekolesaril nekaj humanistične misli, pozitivne pa ki še nima otroka in naj bo on oče. več kot 4000 km, na mesec približno vodijo v propad.

Marjan Kordaš

Uporabno

10

Mobilne tehnologije v medicini Maxilla, Eduroam, Medicinci.com, MedWiki.net, novo spletišče MF Ljubljana Andrej Lesjak

Uredništvo Erektorja me je prosilo, da napišem članek in sedaj vam predstavljam mojo kreacijo. Računalništvo in informatika je zanimiva tema in upam, da vam bo tudi ta članek, ki govori o temah navedenih v naslovu, zanimiv in prijetno berljiv.

Tehnologija prodira v naša življenja, marsikdo si niti ne predstavlja več življenja brez televizije, mobitela, računalnika ali interneta. V času širokopasovnih internetnih povezav, računalnikov vseh vrst na vsakem koraku, prodora mobilnih telefonov, dlančnikov in pametnih telefonov si težko predstavljamo, da je šele 50 let nazaj (26. september 1956) začelo delovati transatlantsko telefonsko omrežje, da so prvi računalniki zasedali cele sobe, da se je internet »rodil« 1. januarja 1983 in postal komercialno dostopen 1985… Hiter razvoj računalništva in informatike nam pove, da nas v prihodnosti čaka še veliko zanimivih in razburljivih

ter predvsem uporabnih novosti, ki ter stabilnejše. Z Ghostom (sistem bodo v veliki meri vplivala na naša za ponovno nalaganje računalnika) zasebna in profesionalna življenja. na novo postavim sisteme na računalnikih na 1-2 tedna. V Maxilli Kaj pa študentje medicine in je možno tudi printati po starih računalništvo ter informatika? Že 10SIT na stran. V primeru težav mi dolgo obstaja vsem nam dobro lahko pustite list z opisom težave poznano in uporabno Medeno v škatli pri tiskalniku ali mi pišete Srce (http://medenosrce.dsms.net) – na andrej@medicinci.com. Lahko zbirka gradiv in spletni forum, ki ga se tudi oglasite v času uradnih ur je ustanovil Levin Vrhovec leta 1998. (o uradnih urah obvestim preko DŠMS ima svojo stran http://www. mailing list DŠMS-ja). dsms.net in gosti mailing liste, ki so zelo dober način komuniciranja Že dolgo smo študentje medicine med študenti. Na spletu najdete še želeli dostop do brezžičnega nekaj drugih študentskih strani in internetnega omrežja. Sedaj imamo blogov: Andper.net, Lampelina.net, tudi na MF tehnološko dovršeno in Krtek.wordpress.com, Lastovka. varno omrežje Eduroam. Zahvala wordpress.com,… Če boste malo za postavitev omrežja gre predvsem pobrskali po teh straneh, boste dr. Emilu Hudomalju in dr. Branetu odkrili še marsikatero povezavo Leskošku z IBMI, ker sta poskrbela na druge strani, ki so povezane z za prijavo na razpis in bedela nad medicinsko tematiko, in ugotovili, izvedbo projekta. da se medicinski splet razvija.

S signalom so pokrite predavalnice na novi MF in avla. Seveda si Računalniško učilnico Maxillo, študentje želimo brezžično omrežje ki se nahaja nad Mandibulo, vsi tudi na ostalih lokacijah, kjer dobro poznate. Študentom je na imamo vaje in se zadržujemo (KC, voljo 28 računalnikov. V kratkem Ginekološka klinika, Pediatrija,…). bomo dobili še 12 novih HP- Širitev bo sedaj, ko je postavljena jevih računalnikov, tako bodo vsi osnovna infrastruktura in je urejen računalniki v Maxilli novi in bo sistem prijav v omrežje, veliko lažja delo na teh računalnikih hitrejše (priklop novih dostopnih točk na

April 2007

Uporabno obstoječo infrastrukturo).

Pomembno je, da lahko vsi z dostopom v Eduroam na MF, dostopajo v omrežja Eduroam v Sloveniji in tudi po celi Evropi! Več o omrežju si lahko preberete na http:// www.eduroam.si, na spletni strani MF Ljubljana so krajša navodila za uporabo. V primeru težav pa lahko pišete na eduroam@mf.uni-lj.si.

nakup dlančnikov, podatki o uporabi dlančnikov med zdravniki v tujini so različni (od 30 do 80%) in odvisni od posameznega profila anketiranih zdravnikov. Anketa, ki sem jo opravill med študenti medicine, je pokazala, da je uporaba teh tehnologij pri nas majhna (3% v šestem letniku medicine) ter tudi, da nas ta tehnologija zanima in da želimo vedeti več o uporabi mobilnih tehnologij v medicini in da želimo dlančnik preizkusiti pred nakupom.

Trenutno pripravljam vodič o uporabi dlančnikov v medicini, v aprilu bom govoril o mobilnih tehnologijah v medicini in predstavil idejno zasnovo projekta na konferenci Slovenskega društva za medicinsko informatiko (SDMI, http://www. drustvo-sdmi.si). Konferenca bo od 12.-14. aprila v Zrečah, udeležba je brezplačna za študente!

Dlančnik ali pametni telefon bo spremljevalec večine zdravnikov pri kliničnem delu v prihodnosti.

Zato potrebujemo portal, kjer bodo na voljo informacije in bo možno izmenjevati izkušnje o uporabi teh tehnologij.

Medicinski informator Medicinci. com (http://www.medicinci.com) je spletna stran, ki jo študentje dobro poznajo. Osnoval sem jo leta 2003 kot forum letnika medicincev vpisanih v letu 2001, po nekaj letih in našem napredovanju v višje letnike so ostajale informacije o opravljanju izpitov tudi zanamcem (več o zgodovini lahko preberete na strani pod Info). Tako lahko vsak študent kateregakoli letnika najde dosti koristnih informacij in klepeta s svojimi kolegi. V okviru te strani objavljam tudi informacije o tehnologijah v medicini, o dogodkih, poskušam najti in objaviti tudi kakšen zanimiv video posnetek z medicinsko tematiko. V prihodnosti bom objavil še veliko novih prispevkov, zato se na strani prijavite na obveščanje o novostih.

Wikipedijo vsi dobro poznate in verjetno tudi veste, da je ena »Mobilne tehnologije v medicini« izmed najpomembnejših strani na je naslov novega projekta, ki nastaja internetu. Ideja, da bi študentje v sodelovanju z dr. Branetom medicine imeli svojo wikipedijo, ki Leskovškom z IBMI in je na prehodu bi služila kot pomoč pri študiju, je iz faze idejne zasnove v uresničevanje. bila že dolgo prisotna. Tako je nastala Dlančniki in pametni telefoni so MedWiki (http://www.medwiki. izjemno uporabne naprave, na net) – medicinska wikipedija, katere lahko naložimo medicinske ki uporablja enak software kot programe (slovarje, registre zdravil, originalna wikipedija. Cilj te strani je klinične reference,…), omogočajo s skupnimi močmi narediti ogromno pa tudi pomoč pri organizaciji zbirko znanja in zbirati literaturo osebnega časa (koledar, opomniki) za posamezne predmete v kazala. in sledenje delovnim nalogam. Vsak študent lahko vpiše članek Nekatere fakultete v tujini že nekaj in tako razloži posamezen termin časa zahtevajo od svojih študentov oziroma temo. Poleg tega je možno

e - Medicina

popravljati članke (razen če niso zaščiteni) in dopolnjevati obstoječe.

Projekt je sicer še v zagonu, vendar je že kar nekaj vpisanih člankov in s skupnim delom jih bo še več.

Prenova spletišča Medicinske fakultete je v zaključni fazi. Novo spletišče bo na voljo v prihodnjih mesecih.

Ogromen projekt, zahteven tako tehnično kot tudi organizacijsko, bo prinesel veliko dobrih stvari študentom. V primeru, da bodo vse organizacijske enote MF sledile ideji projekta, bo tekanja do oglasnih desk v prihodnosti konec! Vse informacije (razporedi vaj, kolokviji, literatura, rezultati itd.) bodo dostopne preko spleta.

Pomembno je, da se bo spletišče MF prenavljalo in posodabljalo še naprej, torej je planiran kontinuiran razvoj. Planiran je webmail, osebne strani z možnostjo prilagajanja in prikazovanja relevantnih informacij in še mnogo več. Prepričan sem, da je to velik korak k ureditvi pretoka informacij v okviru MF. Za konec bi želel povabiti vse, ki jih zanima sodelovanje pri zgoraj omenjenih projektih, da me kontaktirajo na:

andrej@medicinci.com.

11

Uporabno

12

ZDRAVSTVENA NEGA IN MEDICINSKE SESTRE Ljubiša Pađen, Simona Martinšek; študenta zdravstvene nege

Zdravstvena nega ima korenine v daljni preteklosti. Je znanost in umetnost, ki se ukvarja s teorijo, prakso in raziskovanjem. Nosilke stroke so medicinske sestre, ki imajo široka znanja, s katerimi lahko uspešno, suvereno in samostojno delujejo na vseh nivojih zdravstvene dejavnosti z namenom vzpodbujati in nuditi pomoč posamezniku, družini, družbeni skupini, za dosego optimalnih zdravstvenih potencialov. Z razvojem stroke se je razvijalo tudi izobraževanje, ki sega na akademski nivo.

Razvoj zdravstvene nege Zdravstvena nega ima svoje korenine v daljni preteklosti. Njena zgodovina je razdeljena na več obdobij, prelomnica pa nastane v času sodobne zdravstvene nege v letu 1950, ko zdravstvena nega postaja samostojna stroka. Razvija se iz poklicne dejavnosti v profesionalno, obrača se k bolniku in ni več samo pomoč zdravniku, ampak pomembna članica zdravstvenega tima, ki ima tudi svoje samostojno področje v zadovoljevanju pacientovih temeljnih življenjskih potreb.

Florence Nightingale

Po svetu je izobraževanje potekalo na različne načine, uveljavljati se je začelo formalno izobraževanje, katerega utemeljiteljica je Florence Nightingale, ki nosi velike zasluge za razvoj stroke in izobraževanje medicinskih sester. Na Slovenskem se je izobraževanje za medicinske sestre pričelo z letom 1923/1924 in se od takrat nadaljevalo na srednješolski, višješolski, visokošolski in na fakultetni ravni z univerzitetnim študijskim programom zdravstvene vzgoje. Izobraževanje medicinskih sester prav tako poteka na podiplomski ravni s specialističnimi študiji različnih smeri.

Kaj je zdravstvena nega in kdo je medicinska sestra?

Na to vprašanje nam odgovarjajo številne definicije, ki so jih postavljale različne teoretičarke, združenja in organizacije, po katerih lahko povzamemo, da je zdravstvena nega znanost in umetnost, ki se ukvarja s prakso, teorijo in raziskovanjem. Je skrb za zdravje ljudi, njena osrednja vrednota je skrb za drugega. Deluje znotraj zdravstvenega sistema in predstavlja splet razvejanih aktivnosti.

Usmerjena je k ohranjanju, krepitvi in povrnitvi

zdravja. Skrbi za ljudi v vsakdanjem življenju. V primeru bolezni posameznik uresničuje potrebe po zdravstveni negi preko zdravstvenih institucij. Je torej kompleksna dejavnost, ki črpa znanje v lastni teoriji in praksi, družboslovnih in naravoslovnih vedah.

Po Virginii Henderson je medicinska sestra oseba, ki pomaga zdravemu in bolnemu v tistih aktivnostih, ki pripomorejo k ohranitvi, vrnitvi zdravja ali mirni smrti in bi jih bolnik opravljal samostojno, če bi imel za to moč, voljo in znanje. Medicinska sestra sodeluje pri realizaciji diagnostičnoterapevtskega programa, katerega iniciator je zdravnik. Medicinska sestra je enakovredna članica širšega zdravstvenega tima, v katerem sodeluje pri načrtovanju, izvajanju celotne zdravstvene oskrbe varovanca ali bolnika.

International council of nurses (Mednarodni svet medicinskih sester) opredeljuje medicinsko sestro kot osebo, ki je končala program bazične splošne izobrazbe za medicinske sestre in ji pristojen organ podeli pravico opravljati poklic v njeni deželi.

Druge opredelitve pravijo, da je

April 2007

Uporabno nosilka stroke zdravstvene nege in hkrati izvajalka medicinska sestra z višjo, visoko, fakultetno in akademsko izobrazbo.

Srednješolsko izobraževanje Izvajajo ga srednje zdravstvene

visokošolski strokovni program, univerzitetni program zdravstvene vzgoje pa je bil prekinjen, čeprav je nastal kot kompromis, saj nobena članica univerze ni hotela izvajati ali pa sodelovati pri izvedbi fakultetnega študija z imenom zdravstvena nega.

Visokošolsko izobraževanje Priporočila Svetovne zdravstvene Študijski program zdravstvene organizacije so, da bi se medicinske nege izvajajo naslednje institucije: sestre izobraževale do doktorata Visoka šola za zdravstvo Univerze v znanosti, kar je v tujini zlasti v Ljubljani, Fakulteta za zdravstvene anglosaškem območju že udejanjeno, vede Univerze v Mariboru, Visoka medtem ko pri nas medicinske sestre šola za zdravstvo Univerze na dosegajo univerzitetni in akademski Primorskem in Visoka šola za nivo izobrazbe iz drugih ved. zdravstveno nego Jesenice.

Naziv diplomanta je diplomirana Zaključek medicinska sestra/diplomirani Težnje razvoja zdravstvene nege zdravstvenik, ki je strokovnjak, na našem prostoru so velike, tako nosilec in izvajalec zdravstvene na področju profesionalizacije, nege. izobraževanja in raziskovanja.

Pomembno je tudi sodelovanje Podiplomsko izobraževanje med različnimi profili v zdravstvu, Poteka na Fakulteti za zdravstvene zlasti med medicinskimi sestrami vede Univerze v Mariboru. Članica in zdravniki, saj najpogosteje izvaja več specialističnih študijskih sodelujemo pri celotni zdravstveni programov. Študent, ki uspešno oskrbi bolnika. Poleg timskega

šole, ki jih je v Sloveniji devet.

Naziv poklicne izobrazbe je tehnik zdravstvene nege, v preteklosti so bile to srednje medicinske sestre/ tehniki, zdravstvene tehnice/ tehniki. Ti nazivi so se spreminjali

opravi program in zagovarja specialistično delo, si pridobi naziv specialista določene smeri.

Izobraževanje medicinskih sester je usmerjeno k čim višjemu nivoju.

Na našem področju se je uveljavil

Medicinska sestra ima različne naloge, funkcije ter vloge v sodobni zdravstveni negi, ki jo opredeljujejo filozofija stroke, izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje, procesno metodološki pristop, teoretični modeli zdravstvene nege, negovalne diagnoze, negovalni standardi, negovalna dokumentacija, organizacija, vodenje, kadrovanje, strokovna terminologija, raziskovanje, zakonodaja, uspešna komunikacija.

Pregled sedanjega izobraževanja za zdravstveno nego Trenutno izobraževanje poteka na srednješolskem, visokošolskem in podiplomskem nivoju.

Zdravstvena nega

glede na šolsko politiko in uvajanja novih srednješolskih programov.

Vloga tehnika zdravstvene nege je sodelovanje v negovalnem timu in vključevanje v fazi izvajanja zdravstvene nege.

pristopa, ki ga dosegamo, moramo skupaj vstopati v partnerski odnos z bolnikom, ki je v ospredju zdravstvene oskrbe.

13

14

April 2007

Na sceni

A si (za) zakon?

Ana Luin, Jan Petrinja

Medijsko zelo odmeven predlog zakona o omejevanju porabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) je dvignil prah tudi v uredništvu Erektorja. V Sloveniji je bil leta 1995 sprejet zadnji ZOUTI, ki je bil v tistem času verjetno najnaprednejši tovrstni zakon na svetu. Prepoveduje kajenje v zdravstvenih in izobraževalnih ustanovah ter v pisarnah, kjer dela vsaj en nekadilec. Med drugim določa tudi, da morajo gostinski lokali posedovati oddelek za nekadilce. Verjetno ste tudi sami opazili, da ta zakon ni preveč učinkovit, saj se ga ne držijo dosledno. Ker je naloga države, da zaščiti svoje državljane (tudi nekadilce), je bilo potrebno napisati nov predlog zakona, saj kadilci s pasivnim kajenjem ogrožajo zdravje nekadilcev. Še posebno izpostavljeni so gostinski delavci, zato imajo več možnosti, da zbolijo za posledicami pasivnega kajenja. S tem se obremeni državna blagajna, saj je treba pozdraviti več ljudi.

Nov predlog ZOUTI je bil na obravnavi v parlamentu pred nekaj tedni. Predvidoma bo prišel v veljavo že v letošnjem poletju. Pa si poglejmo glavne točke novega predloga in kaj si o njem mislita mlada nadebudna medicinca. Če bi vidva odločala, ali bo v novem Zakonu o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov veljala popolna prepoved kajenja v zaprtih javnih prostorih, ali pa bomo imeli kadilnice, za kaj bi se odločila?

Jure: Ja logično, za kadilnice. Če grem na kavo in če vem da imam bolj malo časa, na hitro skadim en čik, potem spijem kavo in grem.

Tako, da bi opcija kadilnic meni čisto odgovarjala. Definitivno pa nisem za prepoved kajenja v vseh zaprtih javnih prostorih, ker… …pač ne.

To je popolna diskriminacija. S tem se kadilci preprosto ne moremo strinjati.

da so ločeni prostori za kadilce in nekadilce. Uradno naj bi bili, ampak kolikor jaz vem, ni v nobenem lokalu zares fizično ločeno.

Kaj meniš o nekadilcih, ki morajo vdihovati ta dim?

Anja: Dol mu visi. Jaz sem za drugi predlog. Popolna prepoved kajenja v zaprtih javnih prostorih se mi zdi smiselna, ker tam kadilci s kajenjem neposredno ogrožajo moje zdravje.

Sem nekadilka, a vendar imam kot pasivna kadilka enako veliko tveganje, da dobim raka. Morali bi imeti kadilnice, ki so popolnoma ločene, ali pa popolno prepoved kajenja.

Ali misliš, da bi kadilci upoštevali Jure: Ampak ti bi mene popolnoma določbo, da se v kadilnicah ne diskriminirala. V kadilnicah bi se bi smelo piti in jesti, ker bi s tem imel lepo zraven kavice, zato se z pred pasivnim tobačnim dimom njimi popolnoma strinjam. zaščitili delavce v lokalih?

Anja: Rekla sem, da bi se strinjala s Mislim, da bi bilo to približno kadilnicami, če bi to bil popolnoma toliko upoštevano kot je sedaj to, ločen prostor. Vendar si potem

Kajenje

sam rekel, da v bistvu sploh ne bi bil ločen. Če je kadilnica, naj ima urejeno prezračevanje, nek vhod na teraso, da ga lahko dodatno zračiš, če ne, pač naj ne obstaja!

Jure: Saj večina lokalov ima tako ali tako zunanje prostorčke.

Anja: Zakaj pa potem ne morete v zunanjih prostorčkih kadit?! S tem ne bi nikogar preveč ogrožali, niti mene niti koga drugega.

Jure: V restavracijah jaz večinoma ne kadim.

Anja: No, kaj bi bilo hudega, če potem tudi v lokalih ne bi in bi človek šel lepo na kavico in tortico v čistem zraku. Ti bi pa kadil spredaj pred lokalom.

Jure: Saj imaš Rogljiček... Kolikor jaz vem, tam notri ne smeš kaditi.

Anja: Ja, ti imaš pa ostalih 800 lokalov! Ni pošteno. Mandibula je ful fajn. Če hočeš lahko lepo stopiš 2 metra ven na čik in lahko neseš še kavo zraven.

15

Na sceni

16 Jure: Veš, kaj je ful fajn: prva soba v Pajzlu...

Anja: Ja, ne… največji ***! Če bo sprejet ta, bolj restriktiven, zakon, bosta hodila ven več ali manj? Bo to kaj vplivalo?

Jure: Ne. Mislim da ne bo nobenega problema. Tudi masovke bodo še vedno take kot so bile prej. Mislim, da se nihče ne bo kaj posebno držal tega pravila, da se znotraj ne sme kaditi.

Anja: Jaz pa mislim, da se bo ful zakon zjutraj zbuditi in ne zboleti, ker ti lasje tako smrdijo od cigaret.

Seveda le, če se bodo kadilci držali zakona – kar bi bilo nadvse super. Jaz

sem popolnoma za ta zakon. S tem, da se v »diskačih« ne sme kaditi, pa se najbolj strinjam. Že brez tega je zelo vroče, pa vse polito in res ni treba da je še zakajeno. Da sploh ne vidiš kdo pleše pred tabo. (smeh) Tobačni evro. Eden izmed predlogov, ki naj bi bili vključeni v nov zakon, pravi, da naj gre del denarja neposredno v preventivne

in kurativne namene. To pomeni, da bi s tem denarjem zagotovili zdravljenje za ljudi, ki so že zboleli zaradi uporabe tobačnih izdelkov, ali pa da bi preprečevali, da se novi ljudje zasvajajo. Kaj ti misliš o tem kot kadilec? Bi bil pripravljen dati več denarja, da bi bil bolj zaščiten?

Jure: Ne, to se mi zdi še en poskus zakonodajalcev, da bi meni kot kadilcu preprečili kaditi. Če bodo podaljševali življenjsko dobo prebivalstva s tem, da bodo preprečevali kajenje, to pomeni, da bo posameznik še dlje časa delal in bo potrebno dodatno podaljševati delovno dobo. Zdi se mi, da je

kajenje moja izbira. Seveda moram ob tem upoštevati tudi ostale ljudi.

Anja: Tega ti trenutno ne počneš!

Ne podpiraš vseh novih pravil, ki naj bi nas zaščitila.

Jure: Strinjam se s tem, da bi dali več poudarka preprečevanju kajenja – kajenje ni »pozitivna« odvisnost.

Nobena odvisnost ni dobra.

Anja: Točno to je res. Če se borimo proti odvisnosti od alkohola,

kokaina… zakaj se ne bi proti odvisnosti od tobaka?

Jure: Ali plačaš tudi davek na preventivo, ko kupiš steklenico vina?

Anja: Ja, določeno mero.

Jure: Bodo potem vsi tisti brezdomci zunaj, ki v življenju tako nimajo drugega kot »flašo in čike«, tebi plačevali zdravljenje?

Anja: Ja on pač ne pije tistega… »Dobra volja pa Super kola«…

Koliko denarja porabijo za to...

200 tolarjev. Jaz sem 100% za to!

Kadilci mene neposredno ogrožajo s tobačnim dimom in zato naj od zdaj naprej plačujejo višji davek za to. Čez 5 let, ko zbolim (ker imam večjo možnost, da zbolim za rakom), bi bilo zato lažje kriti stroške mojega zdravljenja iz državne blagajne. Konec koncev so oni krivi, da sem zbolela, s tem ko sem neprostovoljno morala postati pasivni kadilec. In če je lahko moja mami doma nehala kaditi, zakaj ima nekdo iz Pajzla pravico, da mi kadi pred nosom, če to ni potrebno?

Dva evra, ne eden, naj gresta v preventivne namene! S tem bi tudi mladim, ki imajo nizke dohodke oz. jih nimajo, omejili dostopnost do cigaret.

Jure: Se ti ne zdi to žalostno, da bodo meni poskusili preprečiti kajenje s tem, da bodo povišali ceno? Jaz se ne bom preveč oziral na možne zdravstvene posledice kajenja ali na to, koliko manj bom živel. Vsi kadilci bodo videli samo to, da zdaj škatlica stane – kaj jaz vem – 4 evre.

Anja: Ja in ti si tega ne boš privoščil…

S tem te prisilijo, da vsaj zmanjšaš dozo, kar je vsekakor dobro zate.

Hvala bogu. Pač verjetno ne boš šel v prostitucijo zaradi tega.

Jure: Kako bi se ti počutila, če bi

April 2007

Na sceni zasvaja in tudi ubija.

Jure: Odvisno, na koliko metrov bi se pojavljale te specializirane trgovine. Če bi bile na vsakih 10 metrov do faksa, potem je to v redu.

Anja: Ja in Pajzl bi imel svojo specializirano trgovino. Jaz se tudi s tem zelo strinjam. S tem bi porabo tobaka zelo omejili. Potem bi še dodali, da so lahko v teh trgovinah samo starejši od 18 let. Tako bi Eden od predlogov je tudi, da bilo zagotovo boljše. Cigareti ne bi bi prodajo cigaret prepovedali bili tako dostopni. Čeprav država mlajšim od 18 let. Kako se vama to po mojem tega ne bo naredila, ker zdi? Ali bo to kdo upošteval? bi to zanje predstavljalo preveliko Anja: Tudi s tem, ko so enako izgubo. Ampak tega verjetno ne prepoved uvedli za alkohol, niso naredili nobene revolucije. Vsak gre lahko v trgovino po alkohol, pa ne bo nihče pogledal, če je polnoleten.

Ne vem, če bo to taka revolucija, da jo bo kdo upošteval.

Jure: Mislim da je to točka kjer se oba strinjava. Tudi če prepovejo…

Sam sem začel kaditi malo pred osemnajstim letom in mislim, da ne bi bilo nič drugače, če bi po osemnajstem letu. Ta predlog se bodo naredili, se predobro sliši. mi zdi čisto v redu. Tako ali tako Še vprašanje za konec. Kajenje je cigarete bolj vplivajo na mlajše. v zdravstvenih in izobraževalnih Anja: Jaz se v tej točki strinjam s ustanovah prepovedano že z predlogom. Mislim pa, da ne bo neke zakonom iz leta 1995. Mi smo velike spremembe. Jaz se strinjam sedaj trenutno na MF, kjer se pred z vsem, kar preprečuje kajenje na vhodom zmeraj kadi. Da sploh ne javnih mestih in neposredno ogroža omenjamo Pajzla, ki je skoraj neke moje zdravje. (smeh) vrste zdravstvena in izobraževalna Jure: Kaj boš potem naredila, ko ustanova (ne čisto, ampak spada v bomo šli kadilci na ulice in metali kontekst). Kaj mislita o tem, glede jajca v parlament? na to, da smo medicinci in da je tu Anja: Bom enega vate vrgla. (smeh) kajenje prepovedano?

Jure: V pajzlu je to čisto v redu Naslednji predlog je, da bi se urejeno. Nekoč je vse motilo, ker se tobačni izdelki prodajali samo je lahko kadilo v predsobi in vagonu. v specializiranih trgovinah. Se Potem sta se dva kadilca (prosim!) vama zdi to pomembno? Da se spomnila, da sta res sita smradu ne bi otrok, ki je star 3 leta, že v tam notri in da je zadušljivo in sta mladosti navadil, da so cigarete prepovedala kajenje v vagonu. Od stvar vsakdanjika. Konec koncev takrat naprej lahko kadimo samo v vemo, da je to legalna droga, ki predsobi, ki ima 2 okni, ki jih lahko te nekdo prisilil v nekaj, ti pa ne bi mogla nič glede tega?

Anja: V tem primeru bi rekla: »Hvala Bogu, saj je za moje dobro.« Raje se dvakrat na mesec napij, namesto da kadiš. Manj škode si boš naredil.

Jure: Ja, tako je evolucija pripeljala do alkoholikov. Tisti, ki niso mogli kaditi, so postali alkoholiki.

Anja: OK. (smeh)

Kajenje

odpremo in prezračujemo. Če ti kaj ni všeč, ko prideš v pajzl, ti vedno ostanejo prva, druga in tretja soba, kamor se lahko greš učit in tam nihče ne bo kadil.

Anja: Jaz se iz preventivnih razlogov vzdržujem komentarja, ker ti pajzlčani tako ali tako vsi poznajo moje mnenje. Jaz čisto spoštujem kadilce, da se oni sami odločijo za kaj takega. Zdi pa se mi nesmiselno, da s tem, ko ogrožajo svoje zdravje, neposredno ogrožajo tudi mojega.

Potem misliš, da ni v redu, da se kadi v tisti sobi skozi katero moramo vsi?

Anja: Ni v redu v tem smislu, da takrat, ko je ful zakajeno, veliko dima pride tudi v prvi prostor. Samo to zdaj tudi ni takšen problem, da se ne bi mogla učiti. Jaz se ne zadržujem preveč dolgo v tistem prostoru.

Samo lahko bi malo večkrat ti dve okni, ki jih je Jure omenil, odprli na stežaj.

Jure: Zdaj se odločamo, da bi kupili ionizator, tako da…

Anja: No super. Vidiš, vse se da.

Srednja pot.

17

Na sceni

18

Šport na MF Po dveh sušnih letih smo se letos odločili, da obudimo športni duh na Medicinski fakulteti. V organizacijskem odboru projekta Šport MF nas sodeluje osem študentov medicine. V sklopu našega projekta delujejo nogometna, košarkarska in dve odbojkarski ekipi ter gorniška, tekaška in kolesarka sekcija, pa tudi ekipa, ki skrbi za organizacijo športnih srečanj, smučarskih vikendov in oglaševanje. S projektom smo končno povezali vse športne ekipe na fakulteti (mali nogomet, košarka, odbojka moški in ženske). Ligaške ekipe smo oblekli v nove drese, na novo ustanovili tekaško in kolesarsko sekcijo ter izpeljali smučarski vikend na Kaninu. Konec aprila bomo 150 tekačev popeljali na Nizozemsko in v začetku maja se bomo z našimi ekipami udeležili Medicinijade.

Borut Žgavec, Monika Turk, Jasna Rapnik, Tine Pavšič, Matjaž Zimic, Peter Vičič, Rok Dežman, Dejan Remškar Z večjo promocijo in informiranjem o rezultatih želimo spodbuditi študente medicine k športni aktivnosti. Naš namen je poleg udeležbe na ligaških in posamičnih univerzitetnih tekmovanjih, predvsem popularizacija športa med študenti medicine. Kdo drug, če ne ravno bodoči zdravnik, bi se moral zavedati pomena in koristnih vplivov športa na človeško telo. Poleg tega je med celodnevnimi vajami, predavanji in učenjem za normalno funkcioniranje že skoraj nujna neke vrste sproščujoča fizična aktivnost.

Tako si pri našem projektu želimo študentom prek raznih športnih prireditev in dogajanj omogočiti sproščeno druženje in hkrati možnost, da nekaj naredijo tudi za svoje zdravje.

da je odbojkarska ekipa na MF še danes tako popularna.

Odbojkarice so v letu 2003/04 zmagale v univerzitetni odbojkarski ligi in tako premagale tudi fakulteto za šport, ki je do takrat veljala za nepremagljivo. Poleg omenjenega uspeha ne smemo pozabiti, da so se tako odbojkarji kot odbojkarice redno uvrščali v nadaljnja tekmovanja in se na koncu leta ponavadi uvrstili med 6 najboljših univerzitetnih ekip. Vsako leto se

ekipi pridružijo tudi študentke in študentje prvih letnikov, tako da nas za podmladek prav nič ne skrbi.

Glede na to, da imamo v letošnjem študijskem letu zelo dobro žensko in nič kaj slabšo moško ekipo, so naši cilji sicer visoki, a realni.

Upamo si trditi, da se bo vsaj ena od omenjenih ekip borila za sam vrh.

Prav zato smo se letos odločili, da poskrbimo tudi za prepoznavnost fakultete in ekipi medicinske fakultete opremimo z dresi.

Odbojka Na MF ima odbojka bogato tradicijo. Tako žensko kot moško ekipo sestavljajo študentje, ki so se v preteklosti oz. se še vedno aktivno ukvarjajo s tem športom. V preteklih letih so tako ekipe dosegale vidne rezultate. To je pripomoglo k temu,

April 2007

Na sceni Nogomet V okviru projekta Šport deluje tudi nogometna ekipa medicinske fakultete, ki je tudi letos, tako kot že vrsto let poprej, nastopila v Univerzitetni ligi. Do lanskega leta ekipa ni dosegala vrhunskih rezultatov. Ravno lani pa je tudi na tem področju zavel svež veter.

Zbrala se je ekipa 12 študentov, ki imamo radi nogomet in hočemo dosegati čim boljše rezultate. Žal se nogometašem letos ponovno ni uspelo uvrstiti v četrtfinale. Smo pa na zadnji tekmi, na kateri smo tudi zmagali, prvič po mnogih letih nastopili v novih, enotnih dresih.

Glede na to, da smo bili do sedaj ena redkih ekip, ki ni imela svojih dresov, imamo tako za naslednje leto še večjo motivacijo in upamo, da nam bo končno uspel preboj med najboljše. Naslednji cilj nogometne ekipe je uspešen nastop na letošnji

Medicinijadi, kamor se bomo odpravili v začetku maja. Vabimo tudi vse ostale, ki bi radi igrali nogomet, da se nam pridružijo ob sredah zvečer v telovadnici v Rožni dolini.

Šport: M.F.

Košarka Cilj vsakega športa je doseči sam vrh, a vendar je 1. lahko samo eden. Ure in ure treningov se vedno izplačajo, če ne z nagrado, pa s kondicijo in zdravjem. Naši cilji oz. cilji košarkarjev niso le želja po zmagi, ampak tudi prijateljevanje

s kolegi na faksu, ki v prostem času radi mečejo »stvari« v koš.

Igralci košarkarske ekipe se dobro poznamo med seboj, spodbujamo drug drugega in vsakega novega člana prijetno vklopimo v »klapo«.

Na vsaki tekmi damo vse od sebe,

kar nam je v preteklih letih že prineslo nekaj uspehov. Izkušnje se dograjujejo, želje dopolnjujejo, zato so naši cilji iz leta v leto višji. Letos smo dobili nove drese in to je za nas vzpodbuda, da pridemo do finala.

Kolesarska ekipa Letos bo v okviru športnega društva prvič zaživela tudi kolesarska ekipa medicincev, pridružil pa se nam bo tudi kakšen zobar. Vseh letnikov, obeh spolov, različnih ciljev in želja.

Kar nekaj nas del prostega časa namenja poganjanju pedal, nekateri po cestah in drugi po brezpotjih. Če bo vse steklo po načrtu, bodo udeleženci nekaterih prireditev, ki jih zadnja leta res ne manjka, letos zrli v hrbet predstavnikom naše fakultete. Kolesarstvo je morda najhitreje rastoči šport v Sloveniji, na vseh koncih in krajih se dogaja, od marca pa do novembra ne mine teden brez maratona, cestne dirke, gorsko kolesarske preizkušnje ali zgolj rekreativnega vzpona na lokalen grič. In ponekod bomo prisotni ne le kot posamezniki, izgubljeni v množici, pač pa kot ekipa, ki se bo trudila dostojno

19

Na sceni

20 zastopati Medicinsko fakulteto. Če se boste v teh težkih trenutkih znašli kje v bližini, pomahajte kolegu/ kolegici, ki preliva potoke znoja, komaj diha in ne čuti več nog. Vsaka vzpodbuda šteje!

pozneje ob huronskem navdušenju navijačev.

Medicinska fakulteta, ki se je v preteklosti že udeleževala Batavierenracea, bo letos prispevala rekordnih 6 ekip. Ena od njih je sestavljena z namenom doseči najboljši možni čas. Ostalih 5 ekip se bo seveda borilo po svojih najboljših močeh, nekje v hipokampusu pa nam že zdaj poskakuje dejstvo, da se bomo vsi dobro zabavali.

Po zaključku tekaškega dela dogodka se bomo odpravili še v najbolj poznano mesto Beneluksa, Amsterdam. V 8 stoletij staremu biseru Nizozemske se bo ravno v času našega obiska, 30. aprila, odvijala proslava ob Koninginnedagu, po naše Kraljičinem dnevu. V kratkem stavku se dogajanje lahko opiše kot državni praznik, ko ulice mest preplavijo v oranžno barvo oblečeni posamezniki, ki veselo proslavljajo rojstni dan kraljice. Mi bomo tam! Lahko nam zaupate, da bomo o naših doživljajih poročali v naslednjem Erektorju.

Vsi, ki ste letos zamudili rok za prijavo, obupati nikar! Tek je lahko zabaven tudi v domači deželi; le poskusiti je potrebno in v trenutku boste zasvojeni!

Tekaška sekcija in Batavierenrace 2007 Tek je sestavni del življenja vseh nas že odkar smo plazenje po kolenih zamenjali s hojo po dveh nogah. V začetku nam je pomagal predvsem, ko je glava prehitevala stopala, pri sledenju materi in zasledovanju zgodnjih simpatij, pozneje pa smo ugotovili, da nas pri hitrem gibanju prevzemajo posebni občutki. Veselje, smeh, svoboda…

Moderno življenje marsikaterega študenta vključuje malo telesne aktivnosti. Razlogov za tako stanje je veliko, dobro utemeljenih le peščica.

Tek je idealna telesna aktivnost za vsakogar: je najbolj dostopen šport, tudi za Gorenjce, saj je relativno poceni, predhodno znanje ni potrebno, izboljšuje počutje, ohranja telo v dobri kondiciji in je odlična socialna aktivnost. Ja, prav ste prebrali, med tekom se lahko družite!

Da bi to trditev kar najbolj podprli, smo se odločili, da 130 študentov naše fakultete in 20 študentov mariborske medicinske fakultete odpeljemo na Nizozemsko, natančneje v Nijemegen, kjer se bo 28. aprila začel največji etapni tek na svetu, Batavierenrace. Letos prireditev praznuje že 35. rojstni dan in se jo bo udeležilo več kot 8000 študentov iz različnih evropskih držav! Tek, dolg 180km in razdeljen v 25 etap, preteče skupina 25 tekačev v obliki štafete. Prvi začne s Gorniška sekcija svojo nalogo ob nečloveških 00:00, Gorniška sekcija ima na Medicinski zadnji pa priteče v cilj dobrih 18 ur fakulteti že bogato tradicijo.

Združuje študente medicine, ki se ukvarjajo s katerokoli obliko športnega udejstvovanja v gorskem svetu. Promovira zdrav življenjski slog, s poudarkom na gibanju v naravi, še posebej v gorskem svetu, in njegovem pozitivnem vplivu na psihično in fizično počutje posameznika. Za vse, ki imajo radi gore in prijetno družbo, ob tem pa radi naredijo nekaj koristnega za svoje zdravje, se ponavadi 2-3x letno organizira planinske pohode na znane in manj znane slovenske vrhove. V lanskem letu smo tako organizirali pohode na Raduho, Veliko Planino in Blegoš.

Smučanje in ostali dogodki Pri projektu si prizadevamo tudi za to, da bi v prihodnje študentom prek raznih športnih prireditev in dogajanj kot so npr. medicinske športne igre (na katerih bi sodelovali tudi mariborski študentje), smučarski in potapljaški vikendi, kolesarski in pohodniški izleti, rafting, omogočili sproščeno druženje, priložnosti za izmenjavo strokovnih mnenj in hkrati možnost, da nekaj naredijo tudi za svoje zdravje.

V sodelovanju s Pravno in Ekonomsko fakulteto smo od 16.3. do 18.3. organizirali smučarski vikend na Kaninu, katerega se je udeležilo okoli 30 medicincev. V aprilu ali maju nameravamo izpeljati tudi medicinske športne igre. Če nam to ne uspe letos, jih zagotovo pripravimo jeseni, ko bomo, tako mi kot tudi vi, imeli več časa. Želja iz naše strani je še veliko in upamo, da jih tudi z vašo pomočjo, zanimanjem in interesom izpeljemo.

sport@dsms.net April 2007

Na sceni

PLEČNIKOVI NAGRAJENCI »SEKS PRED IZPITOM: DA ALI NE?« ali »KAJ NAREDITE, KO SE VAM ZATAKNE PRI UČENJU?« Tina Kanič, Barbara Robnik, Jasna Rodman

Plečnikov nagrajenec/ka [-nca /-nke] = študent/ka medicine ocenjen/a z 10 pri predmetih anatomija, histologija z embriologijo in patologija.

V vsaki generaciji se jih najde le nekaj, brihtnih IN pridnih. Letos je uspelo šestim. Intervju z njimi je potekal v Povodnem možu, ob kozarčku in vročem soncu v hrbet, vzdušje je bilo fantastično. Bili so vse: sproščeni, spontani, smešni, nerodni, odkriti. Me smo uživale, upamo, da boste tudi vi.

So bile vaše desetke bolj rezultat sreče ali učenja?

Petra: Je bilo težko tistih 20 minut na odru! Mene so tako roke bolele!

Lidija: Uf, bolj sreča. Ne bi rekla, da (Vsesplošno strinjanje in smeh.)

Vsakič, ko si se premaknil, si z rožo sem to načrtovala.

Matej: Bi bila pa res velika sreča, udaril levega in desnega! če bi ravno na tista vprašanja prav odgovoril. Mislim, da je kar velik del Tako dolgo ste stali na odru? učenje.

Matej: Sem pač imel dolg govor.

Urška: Jaz najprej sploh nisem (Pogovor spet nekoliko zastane zaradi vedela, da ta nagrada obstaja. Šele po smeha.) drugi desetki so mi povedali zanjo. Manja: Niti nismo prav vedeli, kdaj Matej: Meni je brat povedal v prvem moramo dol! Nihče nam ni dal letniku. Sem si mislil, da tisti, ki nekega znaka… dobi to nagrado, tako zapravi svoja študentska leta za učenje, da… Kako pa ste/boste porabili ta Takrat si je nisem ravno želel dobiti. denar?

(Vsi v smeh.)

Manja: Jaz ga bom porabila za Petra: …da bi bil piflar, ki je dobil potovanja.

Plečnika!

Lidija: Jaz tudi.

Kakšna pa je bila nagrada?

Petra: Isto kot lani - 80 tisoč, medicinski slovar, roža in diploma.

Manja: Ja, ogromna roža!

Klavdija: Ogromna KNJIGA!

Plečnikovih šest

bomo za nagrado dobili kaj denarja.

Klavdija: Jaz ga hranim za poletje.

Urška: Za potovanje, ja. Poleti grem na absolventa - čeprav malo prezgodaj.

Imate posebno strategijo učenja?

Kaj pa plonkci?

Petra: Jaaaa…ne, ne! (Se smeji.)

Manja: Najprej predpisana literatura, potem zapiski iz predavanj, če obstajajo, in stara vprašanja obvezno.

Matej: Pa zapiski od Petre.

Petra: (smeh) Hvaaaala!

Urška: Če imaš 800 strani knjige, kaj naj napišeš na plonk?

Klavdija: Prej pomagam komu drugemu, kot pa da si pišem listke.

Matej: Kupil sem si knjigo za psihiatrijo…(Punce ga prekinejo s Kako se uspete prepričati, da se naučite za 10? smehom.)

Petra: Jaz sem ga porabila, še preden sem ga dobila. V BTC-ju, takoj po Dolga tišina. patologiji. Tako da sem res upala, da

21

Na sceni

22 Ali se sploh ne učite za 10, ampak ves čas mislite, da boste padli?

Vse ženske: Ja!!!

Manja: Vedno se mi zdi, da še nekaj manjka.

Matej: Jaz sem pri nekaterih izpitih imel občutek, da znam, ampak pri teh velikih pa…

Petra: Imam kvečjemu občutek, da bom naredila.

Ampak ko pride izpit in veste, da se največkrat izteče z dobro oceno, še zmeraj mislite, da boste padli?

Punce: Ja. Izpraševalke (v šoku): Pa kaj je z vami?!

Klavdija: Tortilja - njam na Maldivih (vsaj v sanjah, če ne zares).

Lidija: Čim več samozavesti! Še eno provokativno: seks pred izpitom - ja ali ne?

(Neroden smeh.) tleh, pri kom drugem pa je komaj Petra: Eeeeeee… kdo prisoten, kljub temu da je snov Matej: Prav tik pred izpitom? Ali na podobna. Razlike med profesorji isti dan? Prav na dan izpita še nisem so ogromne, kar se tiče smisla za nikoli.

Petra: Razen po izpitu. predavanje.

Klavdija: Lahko bi organizirali Zakaj ne? kakšne tečaje za predavatelje.

Urška: Ja, če profesor predava, mora Matej: Ker bi moral vstati ob petih imeti tudi pedagoške sposobnosti. zjutraj! (Smeh.)

Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko Klavdija: Se bomo pozanimali in nekdo pride in kar nekaj govori. poskusili, če deluje.

Petra: Zdaj je to nova ideja. Do Če smo že pri tem, kaj si mislite o naslednjič. obveznih predavanjih?

Vsi: Ne podpiramo, ne Manja: odobravamo!

Rada bi videla svet!

Matej: Ko je premalo ljudi, naredijo predavanja obvezna, namesto da bi Če bi se zgodila kakšna nesreča poskusili kaj izboljšati.

– ali bi znali nuditi prvo pomoč?

Petra: Ja, ničesar ne rešijo!

Manja: Mene bi kar stisnilo. Se Kaj pa na izpitih?

Imate kakšne bojim, da ne bi znala. Tega me je kar Matej skrite prijeme? malo… kaj vem, strah.

Kaj naredite, ko se vam zatakne pri Matej: Jaz bi rekel, kar dekolte.

Petra: Tudi mene. Gotovo, da učenju?

Lidija (zgroženo): Niti pod razno, poskušaš pomagati, ampak da bi Klavdija in Urška: Vržeš knjigo v ne! točno vedel kaj storiti, to pa ne. kot za en dan.

Petra: Matej se obrije in obleče srajco Urša: Meni pa se je to že zgodilo.

Klavdija: Včasih pride dan, ko se mi in čevlje. Je vedno ful zrihtan.

(Okrog mize zaokroži vsesplošno ne da in ne morem.

Matej: Ha-ha! V isti srajci vsak napeto pogledovanje.)

Petra: Takrat je pač boljše, da greš za izpit. kakšen dan ven, pozabiš, se naspiš… Petra: Pa še kake srečne gate… Res? Kako? in upaš, da bo naslednji dan boljše… (Smeh.)

Urša: Nekoga so zabodli – in še moj ampak po navadi ni. (Smeh.) kolega je bil. Tisti trenutek, ko sem Matej: Čeprav nekih velikih kriz Pa samozavest? stopila do njega, je k sreči prišel ravno ni, no.

Petra: Moraš se delati, kot da stvar zdravnik.

Petra: Pa dobro no, ti si tip! (In se obvladaš.

Matej se zasmeji: Koliko časa pa si smeji.)

Klavdija: In že z nasmeškom stopala do njega? (Komentar utone v vstopiti.

Kako pa se vam zdi pouk na naši Manja: Delovati moraš fakulteti? samozavestno, tudi če nisi ravno Matej: Primer pri mikrobiologiji: prepričan. Mogoče sem in tja še pri prof. Poljaku ljudje sedijo po kakšna podrobnost, da jih navdušiš.

smehu.)

Petra: Nimamo ravno nekega znanja…teoretično že, praktičnega pa še skoraj nič. Nemogoče je predvideti, kako boš reagiral, koliko

April 2007

Na sceni boš zmrznil in česa se boš spomnil. so nekomu amputirali prst. Mama In koliko še večje panike boš je po videzu sodeč v dveh minutah napravil. povsem izgubila tek.

Manja: Zelo veliko se pogovarjamo Koliko bolezni pa ste v tem času že o medicini, res veliko. In cimrom v našli pri sebi? stanovanju lahko gre to sčasoma na živce.

(Vsesplošen krohot.)

Petra: Veliko časa preživimo na faksu, Vsi: Dosti! zagotovo več kot na marsikaterem Si kdaj preverjate meningealne drugem, zato se tudi večinoma gibamo v svojih krogih. Potem pa znake? seveda o tem tudi govorimo.

Petra: Jaz ne, hvala bogu.

Matej: A da bi si res preverjali Pa preidimo še malo na meningealne znake? nemedicinska področja. Ima kdo Manja: Marsikaj sem že od vas kakšne zanimive hobije? »prebolela«.

Matej: Jaz z boleznimi nimam Lidija, Urša in Manja (se v prelivajočem mrmranju problemov. dopolnjujejo): Šport, nič kaj Lidija: Jaz pa. Znamenje sem si recimo dala odstraniti, potem ko posebnega…malo teka in plesa, sem se učila o tem pri patologiji, kakšno gledališče…

Klavdija: Jaz kvačkam! (Očitno nas drugače ne bi šla. je s tem malce presenetila.)

Klavdija: Ne ravno dolgo, ampak Matej: kvačkam pa. In naučila sem se Skeptik! smučati!

Matej: S čim se ob faksu ukvarjam?

Ne vem…s Tino! (smeh – Tina L. je Se vam zdi, da obstaja pojem Matejeva punca). In to ni nič slabo poklicne deformiranosti? Da mišljeno, kaj se smejite! imamo medicinci nekakšen svoj poseben humor, ki ga drugi ne Kako pa proslavite dobro oceno? razumejo?

Petra: Najprej zapravljam…zvečer Petra: O, ja! Zdi se mi, da imamo pa grem z družbo ven. nekakšne svoje interne »fore«, ki jih Urša: Ja, ponavadi grem ven. drugi nekako ne razumejo. In potem rečejo: »Ah ja, so pač medicinci, pustimo jih, v redu je.« (Smeh.)

Klavdija: Meni se zdi, da človek to okusi predvsem pri kosilu v restavraciji. Ljudje nas čudno gledajo, ker se pogovarjamo o stvareh, ob katerih druge mine do kosila.

Petra: Mislim, da smo nekoč nekoga celo pregnali iz Štorklje. Družinica z otroki je prišla na kosilo, mi pa smo se pri sosednji mizi pogovarjali, kako

Plečnikovih šest

Ne zažigate zapiskov?

Petra: Najprej po izpitu s tem opravim, jih pospravim - na kup in čimprej v omaro…dokler jih pač ni treba komu drugemu posoditi…

Matej: Na moji mizi so še vedno kupi od biofizike. Nič ne zažigam in nič ne pospravljam. (Smeh.)

Kaj pa je vaš življenjski cilj?

Matej: Ooojoj.

Ostali: Jaau.

23

Na sceni

24 Petra: Saj komaj vem, kaj bom poleti pozornost preusmeri na Mateja.

Petra ga dreza s komolcem, da ga počela. (Smeh.) spodbode k besedi.)

Kakšni ljudje bi radi bili? Ali bolje, Matej: Za naslednje leto sem si uredil kako se NE BI radi počutili čez 40 izmenjavo v Ameriki, v Bostonu. Za krajši čas sicer – tri mesece bom let?

Petra: Zafrustrirana. (Smeh.) S tam. petimi mačkami sama doma. (Še (Po prehodnem spraševanju »kako, kje in kdaj«, Manja spet povzame…) večji smeh.)

Matej: Hm, jaz ne razmišljam o Manja: Tudi jaz, šla bi na kakšno tem. Kot zdaj kaže, bom veliko časa izobraževanje v razvito deželo, ampak zraven tega si želim kdaj posvečal službi…ostalo pa…

Manja: Nočem, da bi bilo to, kar delati za Zdravnike brez meja ali kaj počnem monotono. Želela bi si, podobnega. da bi se zmeraj pojavljali kakšni Petra: Tujina bolj kot izkušnja, novi izzivi. Težko pa rečem kaj bolj kako potekajo stvari drugod, ne bi pa šla tja za stalno. (Ostala dekleta specifičnega.

Lidija: Vedno sem si želela poklic, prikimajo.) ki mi bo pisan na kožo. Da bom v njem resnično uživala. Ob tem pa našla nekaj časa za tisto, kar mi bo takrat pač dišalo.

Petra: Vsak minus ima svoj plus!

Kaj se vam zdi, zakaj so fantje med dobitniki te nagrade vedno v manjšini?

Petra: Ker smo očitno punce bolj pridne. Pa ni vzrok v dekolteju!

(Obramba na namigovanja iz ozadja.)

Lidija in Urška

Si ti Matej mogoče našel žensko v Vas kaj skrbi, da ob službi ne bo sebi? časa za osebno življenje?

(Vsi v smeh.)

Petra: Ja, malo.

Klavdija: Kakor si sam urediš. Kot pri študiju – lahko si ob knjigi cele dneve, lahko pa si toliko, kolikor samo res moraš biti.

Kaj pa Pajzl?

(Klavdija in Petra se zapleteta v pogovor o madežem odporni opravi za v Pajzl.)

Petra: Meni se zdijo pajzlski žuri eni Ali vas kaj mika tujina? najboljših.

Matej: Pa saj so v redu.

Petra: Meni je Slovenija kar všeč.

Manja: Ne vem, zdi se mi, da je Petra: In koliko se spomniš? na našem faksu kar težko priti do Matej: Samo zadnje čase sploh noter kakšne izmenjave za dalj časa. In še ne pridem več, ker prepovejo vstop po deseti. potem ti to neradi priznajo.

(Naključno ali po vrstnem redu se Klavdiji: Jaz pa imam en spomin na

Pajzl, ko mi je sošolec nalil takšno kuhano vino, da sem morala cediti klinčke skozi zobe. (Vsem nazorno pokaže… in pogovor ponovno zastane zaradi smeha.)

Manja, Petra in Klavdija

Pa povprečna količina zaužitega alkohola na »fešto«?

Vsi: Jooj! No, no... (Vprašanje cenzurirano zaradi zdravju škodljivih količin.)

Kaj vas je do zdaj na medicini najbolj šokiralo?

Klavdija: Odnos zdravnikov med sabo, so zelo tekmovalni, sploh se ne marajo. Enkrat sem imela mentorja, ki ga nihče ni maral.

Urška: Včasih me zmotijo očitne napake zdravnikov. Moji mami so na primer pred kratkim kar predpisali antibiotik, ne da bi ji pred tem vzeli hemokulturo ali kak drug vzorec, da bi ugotovili povzročitelja pljučnice.

Ogromno je napak, res ogromno.

Verjetno dlje si v medicini, manj ti pomeni, da nekomu res pomagaš.

Matej: Še najbolj me je šokiralo, ko sem enkrat slučajno pri neki gospe zatipal karcinom na dojki.

Petra: Ja, menda ga do takrat zdravniki sploh še niso odkrili. Pa res je bil velik.

Matej: No, čuden občutek je bil. Po eni strani sem bil ponosen, ker me je mentorica hvalila, po drugi pa se mi je gospa smilila, ker se ji ni pisalo nič dobrega.

April 2007

Na sceni Lidija: Opazujem, spoznavam in se čudim.

Za konec še par misli za bodoče generacije…

Matej: Čim manj verjemite starejšim kolegom. Višji letniki lažejo!

Vzemite jih z rezervo. Predvsem, če kdo pravi, da se je za kak velik izpit učil npr. samo tri dni.

Lidija: Čim manj truda (se takoj popravi)... Ne se preveč učiti v prvih treh letnikih, ker se šele potem začne prava medicina, bolj zanimiva.

Manja: Vzemite si čas tudi za druge stvari.

(Iz ozadja: »V Štorklji so Petrini zapiski!«) Urška: Preberite si intervju z dr. Planinškom. Ima par dobrih nasvetov.

Petra: Če ga citiramo: »Živite razvratno in dekadentno.« No, resno… ne obremenjujte se preveč s faksom. Ne pretiravajte z učenjem, pojdite tudi kdaj ven. Ne zamudite nobenega Pajzla!

Klavdija: Pa ne sekirajte se, če kak izpit slučajno padete.

Matej: Problem nastane, če je ta izpit ravno pogoj.

(Manja še vedno razmišlja. To opazijo tudi ostali.)

Ostali: No, Manja, kakšna pametna misel?

Manja: Nekaj sem res že imela v mislih, pa ste me ravno zmedli!

Klavdija: Pa izkoristite tistih 20% izostanka, ki jih lahko pri vseh

obveznih predavanjih in vajah.

V tej fazi prehaja intervju v vse bolj neformalno obliko. Zato povprašamo naslednje: »Pod vaše slike bi rade napisale kratko predstavitev.

Zdelo se nam je, da bi lahko vsak od vas povedal kaj zanimivega o sebi.« Vprašanje v tem trenutku ne naleti na posebno odobravanje.

Narcisoidna narava ni del osebnosti letošnjih Plečnikovih nagrajencev, čeprav smo bile zgolj v lovu za odštekanimi podrobnostmi.

Zato preidemo na bolj smiselna vprašanja. Če bi bil/a hrana bi bil/a...

Urška: Ananas. Ker mu je fajn na toplem, pa še dober je.

Matej: Nisem še nikoli razmišljal o tem. Sploh ne vem, če je normalno o tem razmišljati.

Lidija: Nekaj tropskega.

Petra: Ne morem se odločiti med čokolado in čokolešnikom.

Definitivno pa nekaj na čoko...

Klavdija: Malancani polnjeni s sirom.

Matej: A ste že vse postale hrana?

Samo jaz še nisem odgovoril?

(Dekleta mu določijo, naj bo kebab.)

Manja: V prvem letniku, ko sem živela še s petimi cimrami, sem si veliko kuhala razna žita, npr. piro, ajdo… Pa so me oklicale za žitarico. S hrano smo se poslovili in odšli na kosilo.

Urška: Zmedena... ampak samo v prostem času.

Plečnikovih šest

25

Na sceni

26

BEOGRAD 2006

Poročilo strokovno-zabavne ekskurzije Miha Kisilak

Ne bomo komplicirali: 2 avtobusa polna medicincev in nekaj gostov iz drugih fakultet. Vsi dobre volje in nasmejani, predvsem pa željni druženja, smo se odpravili v prestolnico bivše »Juge«, malo za zabavo, malo zares.

Mestni utrip, kakršnega premore le redkokatera prestolnica, nas ni pustil ravnodušnih: vse od rakije, čevapov, trubačev pa tja do splavov, Knez Mihajlove peš cone, Kalemegdana…nekje vmes pa še tamkajšnja MF. Tito je imel prav – vse poti ne vodijo v Rim, vse poti vodijo v Beograd!

LEKCIJA 1: »Pa šta ću 9 sati da radim?«

razpoloženja, a večje krize ni bilo.

Po tem, ko smo prvo dozo energije spravili iz sistema, pa so sledile 3 Pa začnimo: po tradicionalnem urice spanja oz. poslušanja bolj zboru na Kongresnem trgu, kjer »normalnih« komadov (da se je smo se po hitrem postopku zbasali glasba malo uravnovesila). Vse je na avtobusa, smo se za 3 dni bilo lepo in prav, dokler nismo kar poslovili od Ljubljane in odpravili naenkrat… na pot. Sledil je uvodni govor vodičev (Nino in Janko), določili LEKCIJA 2: »Eto vidite djeco, so se uradni natakarji, iz zvočnikov uskoro smo stigli.« pa se je že slišala jugoslovanska glasba. Seveda smo imeli nekaj ...stali v gužvi. In to konkretni - kot da postankov za zbistritev »prešernega« bi se gostota prometa eksponentno

večala z bližino Beograda. Počasi smo začeli ugotavljati, da to ni »malo večja Ljubljana«, ampak prava pravcata metropola. Vse to sta vodiča seveda podkrepila s podatki, saj sta ta čas premišljeno izkoristila za mini predavanje z geografskozgodovinskim orisom Beograda, povedala sta, kako bomo preživeli dan itd. Na poti do hotela smo tako predvsem opazovali stavbe in okolico ter poslušali razno razne anekdote o njih samih ter ljudeh v njih. Zanimivo je bilo opazovati

»Znam za jedan grad, zove se Beograd, zove se Beograd…«

April 2007

Na sceni

Srečali so se tudi že dobri stari prijatelji…

tudi vse plakate obeh političnih strank (radikalcev in demokratov), ki sta se dobesedno blatili vsem na očeh - seveda, bil je čas predvolilnih kampanj. Še preden smo globoko zadihali pa so nam valovite ulice in precejšen mestni vrvež dali vedeti, da smo blizu nečemu pomembnemu...

LEKCIJA 3: »Ajde, smesti se sad.«

je pozdravila prodekanja, povedala nekaj o zgodovini fakultete, lepo so nas sprejeli tudi predstavniki študentov, izmenjali smo darila (če smem pripomniti, kravate naše MF so bile tako všečne, da smo jih kar težko dali iz rok) in se odpravili na ogled študentskih prostorov v kletni etaži. Ja, prav ste prebrali, etaži in ne sobi poleg WC-jev, kot je to pri nas.

Seveda nista smeli manjkati menza in pisarna za študente. Na hitro smo skočili še v pisarne njihovih novinarjev (njihova strokovna revija Medicinski podmladak je zelo cenjena), potem pa smo že tekli inštitutom naproti. Prvi je bil na vrsti tisti za sodno medicino, kjer si je predstojnik s svojim (slovenskim!) pozdravnim govorom prislužil precejšen aplavz. Sama stavba inštituta je navzven delovala približno kot nek preostanek vojaškega bunkerja, a smo kmalu izvedeli, kam je šel ves denar, ko so nas pripeljali v DNA laboratorij, ki je, če ne drugega, vsaj deloval izredno drag…

...našemu hotelu v centru mesta.

Tega bi z eno besedo lahko označil kot »avtentičnega«, saj je sicer popolnoma normalen hotel, ki ga povprečen študent rabi (spanje, tuš, spanje), zaradi osebja pustil precej bolj domač vtis. Edino obeskov za ključe nisem razumel, ker so tehtali po skoraj LEKCIJA 5: »E pa stvarno, puno 0,5 kg in ob vsakem obračanju vas ima.« ključavnico skoraj izdrli. Sicer pa mi tako ali tako ni dano razumeti …verjetno pa ne toliko kot Inštitut veliko stvari, kaj šele teh ključev.

Sledilo je privajanje na tamkajšnje okolje (beri pavza), v kateri je moški del populacije že pridno začel z ocenjevanjem ćevapćićev in »punjenih vješalic«. Pred hotelom nas je pobral avtobus, saj nas je pot vodila do tistega bolj strokovnega dela ekskurzije…

Beograd @ night

za histologijo, ki je navdušil z velikostjo. Vajalnica je 3x večja od naše, na vajah pa so stalno prisotni en profesor, 2 asistenta in 6 demonstratorjev. Zakaj? Zato, ker se pri njih na vajah riše, kolokviji pa so sprotni. Mikroskopi so bili starejšega datuma (novi na našem inštitutu z lepimi lučkami, ki te dni navdušujejo bruce, so pravi luksuz proti tistim), imajo pa pri njih 2 elektronska mikroskopa, s katerima delajo študentje pri vajah, pri nas pa ga pri eni vaji Biologije celice samo vidimo… Vsi ti ogledi so nas pošteno utrudili, tako da je prišlo na vrsto kosilo v eni bližnjih restavracij.

Beseda bližnjih pa je morda malce pretirana, saj medicinski okoliš, zavzema nekaj večjih ulic, tako da je bilo do restavracije kar 15 min hoje.

Priokus medicinskega ozračja se mi je tam zdel veliko bolj prisoten, če ne drugače zaradi povezanosti

LEKCIJA 4: »Kaži mi bre, gde je ovde fakultet?« ...na sprejem v medicinsko fakulteto Univerze v Beogradu.

Saj vsi poznamo »business before pleasure« filozofijo. V sejni sobi nas

Beograd

Ena skupna navijaška...

27 27

Na sceni

28

Pa še ena skupna pozerska fotka...

študentov (ko na ulici opazuješ pozdrave naključnih mimoidočih in vodičev), pa čeprav jih je vsega skupaj slabih 6000. Prav na tem občutku skupnosti bi morali morda delati tudi pri nas…

LEKCIJA 6: »Kakav ti je ovo grad, čoveče...« …in kje drugje začeti, če ne pri sebi. Po okusnem kosilu smo imeli nekaj prostega časa: parčki so si v hotelu malce »odpočili« pred popoldanskimi ogledi, nekatere predstavnice nežnejšega spola so odkrivale čudoviti svet beograjskih trgovin, najbolj vztrajni degustatorji so še vedno preizkušali dobrote nacionalne kuhinje, spet tretji pa so čas izkoristili za potepanje po mestu ter odkrivanje tistih malenkosti, ki mesto pričarajo v pravi luči. Po aklimatizaciji smo vsi skupaj opravili prvi del ogleda mesta, stvari pa je toliko, da vseh niti ne morem omeniti.

Famozna trdnjava Kalemegdan (pred njo imata KK Crvena Zvijezda in KK Partizan zunanja igrišča za

pripravljalna obdobja) z zbirko topov in parkom, razgledom na Novi Beograd…, je že sama po sebi prijetno doživetje. Obiskali smo še umetniško ulico Skadarlijo, Saborno cerkev, najstarejši kafič in prehodili peš cono Knez Mihailova, kjer nas je počasi že ujela noč. Za njo pa veste, kaj pravijo – noč…

naložila krožnike in se smejala. Ko pa že misliš, da ni nič hujšega kot to, da te natakarica heca in da še kar čutiš rakijo, kako te peče, v sobo vstopijo trubači. Trije »čičoti« te spravijo plesat kolo, ljudje, ki določenih komadov še nikoli niti slišali niso, pa so zraven intuitivno mrmrali melodijo do prvega premora. Ker pa to niti približno ni bilo zadosti, LEKCIJA 7: »Sviraj brate sviraj, se je začelo skupinsko peti, padale samo još jednom!« so interne fore (izmenjavanje vrtnic itd., sicer vam pa vsega tudi ne smem …ima svojo moč. Še posebej v povedati). Ko pa so petje slišali Beogradu. Predpriprave so bile hitre: trubači, so seveda zopet začeli oni in tuš, sveže obleke, 5 minut ogleda zadeva se je nadaljevala v začaranem lokalnih TV postaj, 3 pogledi skozi krogu, dokler nas ni prekinil skeč okno in že je na vratih trkal nekdo neke igralke, zaradi katerega smo vsi z besedami: »Ej, zamujamo...« Pa jokali od smeha (no, pri nekaterih smo šli, zopet na Skadarlijo, na so bili to čevapčiči ali pa rakija). To večerjo s srbskimi trubači. Kot je to, podlaga za idealen večer je bila vsaka resna stvar v Srbiji se je vse pripravljena, vprašanje je bilo samo začelo s kozarčkom ali dvema rakije, - kam naj gre 80 veselih študentov šele potem pa s prvo porcijo hrane. naprej? Odgovor je seveda logičen...

Nato pa se je začelo... Naše začetno hecanje natakarice, češ da nismo LEKCIJA 8: »Splavovi? Onakvi za dobili nič čevapčičev, se je končalo na vodu, jel’tako?« tako, da je prišla vsakih 30 minut z novima pladnjema čevapov, nam …spat. Ne, ne, samo hecam se.

April 2007

Na sceni Pravilen odgovor je žurat. In ker so nas naši beograjski kolegi povabili na Humanitarno zabavo, ki jo je organiziralo društvo medicincev (YuMSIC), lokacija niti ni bila vprašanje – splav »Hrabro srce«.

Beograd, ki ga večina pozna tudi kot eno večjih »žurerskih« prestolnic, je tako utemeljil svoj renome »o splavovima«, kjer (preverjeno) dogaja, tako kot je to potrebno. Tu in tam si spoznal kakšnega medicinca/-ko, se nasmejal sošolcem, ko si jih slišal govoriti neko polomljeno varianto srbskega jezika, častil eno rundo »bratski«, se pustil častiti »između medicinskih kolega«, občasno poiskal koga izmed znanih in se šel nadihat ven na zrak. V zgodnjih jutranjih urah si se na poti do hotela ustavil na kakšni pleskavici, lepo pozdravil hotelsko osebje, dobil ključ od sobe, nato pa si se še v povprečju slabih 5,4 minute ukvarjal z odklepanjem ključavnice, ker se je tisti 0,5 kg obesek skoraj zagotovo zataknil med kljuko in »štok«.

Postelja še nikoli ni delovala tako mikavno, brez da bi se preoblekel, pa se je vsak posebej ulegel v vanjo in vse 3 ure spanja sanjal o…

LEKCIJA 9: »Majke mi, moram da spavam...« …čevapčičih. No, vsaj tako je delovalo, ko si se zbudil pri odprtem oknu, iz sosednje stavbe pa je prihajal njihov vonj. Sledili so tuš, zajtrk, zatem pa kavica v recepciji in čudenje, kako je lahko glavna nagrada novoletnega srečolova avto Zastava 101. Ker si je približno polovica vseh vzela dopoldne prosto (medicinci vemo, da je spanje izrednega pomena), se nas je del odpravil še malce po ogledih mesta, z ostalimi pa smo nato nadaljevali

Beograd

oglede z avtobusom…

LEKCIJA 10: »Fudbaleri su oni koji šutaju loptu.« …s katerim smo predelali še drugi, novejši del Beograda in videli vse od CK stolpnice, Palače federacij tja do Save centra in muzeja Nikole Tesle, ki ga je peščica prostovoljno obiskala. Prvi ogled vreden omembe je Marakana - stadion z muzejem Crvene zvezde. Zbirka njihovih pokalov in medklubskih daril je res edinstvena, o stadionu niti ni potrebno izgubljati besed, ima pa tudi zanimivo sosedo – oseba, o kateri govorim, je Ceca. Drugi pomembni objekt je 3. največja pravoslavna cerkev sploh - cerkev sv.

Save. Z eno besedo bi ji rekel – velika.

Ker pa ste to lahko že sklepali, naj omenim, da še ni dograjena: tisti del, ki je, pa vzame sapo vsakemu, a niti ne zaradi svoje lepote, temveč zaradi ene stvari: belega marmorja. Že sam občutek končnih stroškov izgradnje te cerkve daje vedeti, da bi lahko z njimi nekaj let sponzorirali naš Klinični center. Razgled z njenega stolpa na mesto naj bi bil eden najlepših, a ga nismo doživeli, saj je bila pot na stolp zaradi gradbenih del zaprta…

se poklonimo TITU...,« se nas je upravnik usmilil in spustil noter za dobre pol ure. Ste že kdaj imeli občutek, da ste v prisotnosti nekoga pomembnega? Prav ta občutek prežema celotno dvorano Titovega groba. Občutek, ki si ga naše generacije ne morejo predstavljati, a ga vseeno spoštujemo zaradi zgodbic naših babic in dedkov, ki imajo v svojih hišah še vedno obešeno njegovo sliko, občutek, ko poslušaš, kako je bilo nekoč, ko je en človek pomenil velikansko razliko ter tudi občutek, ko vodiča poslušaš o trenutni situaciji naroda, ki se še vedno bori in upa na boljše čase... Človek se ob tem ne čudi zlatim črkam na njegovem grobu. Zadeva kot celota pusti vtis, ob katerem ne ostaneš ravnodušen. Pa naj bo to dejstvo, da se naši zgodovini prepletata ali pa samo občutek človeka, ki spoštuje sočloveka, ki je narodu dal kanček tistega, kar rabi – upanje. Naj počiva v miru…

LEKCIJA 12: »Ma nemoj, stvarno može i lagano?« …počitek (malce drugačne vrste) pa smo rabili tudi mi, saj nas je potepanje po mestu dodobra utrudilo. Omenim lahko kakšno

LEKCIJA 11: »A sve je to stvorio naš drug TITO.« …tako kot Dedinje.

Pogosto poimenovana tudi kot »kuča cviječa« je zadnje počivališče Josipa Broza Tita. Po prosjačenju v stilu: »Došli smo ovamo samo zbog toga, da

Vzeto iz dogajanja na avtobusu, desno se vam nasmiha Špela

29

Na sceni

30 možnih mestih, ki so ustrezali posameznikom. Beograd za vse vrste okusov ponudi več kot dovolj, saj ponoči resnično zaživi. Dan se je končal zelo, zelo zgodaj…

LEKCIJA 14: »Ne mog’ da pronađem ništa...«

Glavna animatorja 2. avtobusa: »tata« (desno) i »sine« (levo)

pijačo v srbskih kafanah, nakupe, predvsem pa počitek oz. zatišje pred viharjem. Vse skupaj je izgledalo kot neka mešanica spanja, obiska trgovin (rakija, kaj pa drugega – za očete, ki doma nestrpno čakajo) in splošnega »bluzenja«. Sam sem izbral varianto neke prijetne italijanske picerije malce izven strogega jedra, kjer je bilo, moram priznati, vzdušje res odlično (opomba: verjeli ali ne, na meniju ni bilo čevapčičev). Proti večeru pa nas je v veži že čakal seznam potencialnih lokacij za »lounging in žuranje«, ki smo ga vsi...

LEKCIJA 13: »Jel’ ovde ima neko, ko priča?« …narobe prebrali. Nenamerno, da ne bo pomote. Ker smo si na začetku večer zastavili znotraj naših hotelskih sob, smo nato na seznamu izmed možnih 30 lokacij izbrali eno in jo seveda iskali v popolnoma napačnem delu mesta, na koncu pa ugotovili, da je zadeva od našega hotela oddaljena le 5 min. Smo pa v tem času vseeno predelali vsaj 3 zelo skrite klube, ki se niso izkazali za »ugodno varianto«. Večer smo torej preživeli razkropljeni širom Beograda na vseh

…zjutraj. Približno 2-3 ure pozneje pa smo že vstali, spakirali in se odjavili iz hotela.

Vidno nenaspani smo si iz avtobusa ogledali še preostali del Beograda in se za nekaj uric ustavili na Buvljaku (približno 200 stojnic na prostem). Zanj pogovorno velja rek: »Ni da ni…« Rakija, čokolade, obleke, torbe, keramika in avtoakustika so le redki izdelki, ki jih poleg kvazidrogerij, kvazi-knjigarn ipd. še lahko najdete tu. Ker pa se je o cenah možno pogajati, je to raj za vse, ki imate v sebi tovrstno žilico. Vsi so iz Buvljaka prihajali z rokami polnimi svetlo roza prozornih plastičnih vrečk, ki pa začuda niso delovale preveč neobičajno. Dokler nismo prišli iz mesta, sta vodiča povedala še nekaj besed, nato pa sta se avtobusa zopet nahajala na avtocesti Bratstva in enotnosti, tokrat v smeri proti Sloveniji...

LEKCIJA 15: »Ajde ožeži ovo, pre dolazimo kući! « …kar pa še ni pomenilo, da smo doma. In ker je bila pred nami še dolga pot in je naš vrli medicinski narod potrebno nekako zaposliti, se je na 2. avtobusu utrnila ideja »potujočega party-ja«. Gre pa takole: zaprejo se vse zavese, vklopi se nočne luči, vodiča se založi z glasbo, ker se sedežev ne da premikati, pa za plesišče služi kar

vmesni prehod med sedeži avtobusa, vsi skupaj pa se imajo zelo lepo… kar pa niti ne opiše stanja, ki je vladalo na avtobusu. Samo predstavljajte si 5 ur plesa na avtobusu, medtem ko potujete preko dveh držav, po zraku so letali baloni, vsi skupaj pa smo v en glas peli komade, ki nam bodo za vedno ostali v spominu (verjetno se ravno zdaj smejete). Neponovljivo!

Na mejah smo se seveda umirili in dajali sliko vzornega naroda, ki želi čimprej domov. Pred prihodom v Ljubljano pa smo se pomirili, nadihali, zahvalili vodičema za njun trud, zvedeli skrivnost pravilnega pitja rakije (kako piti, da popolnoma nič ne zažge…) in se po 3 dneh prvič ponovno začeli vključevati v normalni delovni ritem...

LEKCIJA 16: »Tata, tata, jel’ smo stigli nazad?« …no, ja, ne ravno. V Ljubljano smo prispeli srečno, si odzdravili in obljubili, da to pot nekoč še ponovimo.

Večina se je šla domov naspat, le 2. in 3. letniki smo naslednji dan pisali kolokvij, tako da smo morali še malo pokukati v skripte. Beograda je bilo konec.

Odločil sem se, da končam v podobnem stilu: »Pozdravil bi ‘očita’, ki je cel Beograd skrbel za smeh in zabavo, seveda tudi vse ostale, ki ste šli zraven (bilo je nepozabno), kot tretje (a ne najmanj pomembno) pa bi se zahvalil organizatorjema Suzani (ladies first) in Ninotu, da se je celotna zadeva sploh izpeljala. Mislim, da govorim v imenu vseh, ko rečem – hvala.« Tisti, ki ste bili zraven, me razumete, vsem ostalim pa lahko rečem le - bodite v cvetju in upam, da se vidimo prihodnje leto.

April 2007

Konzumatrix Odločila sva se, da pogoltneva rdečo tableto in se iz matrice restavracij v okolici MF odpraviva tudi v resnični svet.

Sokol

(www.gostilna-sokol.com) Cena bona: 2,53 €

Nahajališče Gostilno Sokol boste našli v samem centru mesta, nasproti ljubljanske stolnice, ob magistratu.

Ponudba V Sokolu vam postrežejo s pristno slovensko hrano. Izbirate lahko med dnevnim kosilom in pestro stalno ponudbo (svinjska rebrca, divjačinski golaž, pečenica, pečenka, testenine ...)

Ambient, vzdušje in postrežba V prijetnem domačem vzdušju te postrežejo natakarji v narodnih nošah.

Konzumatrix

PlusMinus Plus: Okusna hrana, raznolika ponudba, solata kot se šika. Natakarji so naju podučili, da hrana vedno prihaja z desne strani.

Minus: Svinjska rebrca si za prilogo zaslužijo več kot štiri krokete. V primeru, da ne naročiš dnevnega kosila, dobiš namesto sladice le pakiran instant ponaredek. Imajo prostor za nekadilce, vendar študentje očitno nismo kvalificirani za obedovanje v tem prostoru.

Ocena: 8

Šestica

(www.gp-vic.si/sestica.asp) Cena bona: 2,07 €

Jernej Novak, Tjaž Ocepek

najdete na Slovenski 40, če ne veste kje je Slovenska vam žal ne moreva pomagati.

Ponudba Izbiraš lahko med tremi meniji, ki so sestavljeni iz juhe, glavne jedi, solate in sladice. Eden je za herbivore.

Ambient, vzdušje in postrežba Notranjost gostilne je izjemno lepo urejena. Še posebej všečen je zimski vrt. Osebje je zelo ustrežljivo in prijazno.

PlusMinus Plus: Osebje, dobra hrana, odličen ambient, ugodna cena, dobiš tudi košaro kruha.

Minus: Skromna izbira.

Ocena: 9

Joe Peña’s

(www.joepenas.si) Cena bona: 3,16 € Nahajališče Njihova spletna stran pravi: »Najdeš nas na Cankarjevi 6, v bližini blagovnice Nama in glavne pošte, tam kjer je vedno veselo.« Nahajališče Ponudba Najstarejšo gostilno v Ljubljani Odkar so se omejili na dneve,

31

Na sceni

32 je ponudba rahlo konfuzna. Za dodatno ponudbo povprašajte natakarje in kdo ve, morda dobite tudi v četrtek kakšno torkovo jed.

Pripadajo ti predjed, glavna jed s solato in sladica.

Ambient, vzdušje in postrežba Ambient in vzdušje sta v stilu z mehiškim poreklom restavracije, prav tako glasba in natakarji. Hitrost postrežbe je odvisna od trenutnega števila gostov.

PlusMinus Plus: Odlična hrana in neverjetne sladice.

Minus: Običajno je gneča, precej skromne porcije, zasoljena cena.

Ocena: 8,5

lazanjo. Poleg nekaterih menijev sta tudi juha in solata. Za sladico boste dobili sadno solato (beri kompot).

Ambient, vzdušje in postrežba Ob kosilu te obdajajo prazne konzerve in junaki iz filmov.

Postrežba je korektna, kar pa ne pomeni, da ne bi mogla biti hitrejša.

PlusMinus Plus: Idealno za obed pred ali po ogledu kino predstave. Velika izbira.

Konkretne porcije.

Minus: Ne nasedajte privlačnemu zvenu besede foccacia, po najinih izkušnjah je namreč le oskubljena pica, ob tem pa te prikrajšajo še za juho, solato in sladico.

Ocena: 8

mešano solato, kruh in kozarec neidentificirane rumene pijače z mehurčki.

PlusMinus Plus: Cena. Meni za študente s celiakijo. Zraven hrane dobiš tudi pijačo. Dobra solata.

Minus: Postrežba. Količina hrane je bila takšna, da je kruh prišel še prekleto prav.

Ocena: 6

Zhong hua

Cena bona: 2,03 €

Nahajališče Na Trubarjevi Ponudba Saj ste že kdaj slišali tisto, od višine Okrepčevalnica Ribca se zvrti? No v Zhong hua se zvrti Cena bona: 0,99 € od ponudbe. Izbiraš lahko med poljubno kombinacijo predjedi Nahajališče (juha, spomladanski zavitek, rakove Ob Ljubljanici, pod Plečnikovo rezine …), glavne jedi (med drugim tržnico, dostop po stopnicah iz si lahko privoščite tudi raco), solate Tromostovja. (pekoče zelje in sojini kalčki) ter Subito Ponudba sladice (ocvrto sadje, sladoled ...)

Cena bona: 2,95 € Dnevno kosilo (najbrž odvisno Ambient, vzdušje in postrežba od ulova) in nekaj stalnih menijev Tipična kitajska restavracija s Nahajališče (ocvrti lignji, sardele …). Omeniti tipično kitajsko glasbo. Ob mokrem Šmartinska 152. Če se kdo sprašuje velja tudi možnost obroka brez vremenu vas lahko zamorijo ... To je hišna številka kompleksa, glutena. ploščice, ki postanejo pravcato bolj znanega pod imenom Ambient, vzdušje in postrežba drsališče. Postrežba je korektna.

BTC. Natančnejša lokacija: pod Kot že beseda okrepčevalnica pove, PlusMinus Kolosejem. je lokal namenjen bolj nezahtevnim Plus: Ogromna izbira jedi. Dobra Ponudba obiskovalcem. Vse skupaj je bolj hrana.

Pice, testenine, njoki in rižote na podobno restavracijam s hitro Minus: Talne ploščice, kadar so mnogo načinov. Na meniju boste prehrano, razen postrežbe seveda. mokre. našli tudi kakšen zrezek in seveda Zraven glavne jedi dobiš tudi Ocena: 8,5 obvezno za italijanske restavracije – Za konec pa še dodatek h Konzumatorju iz zadnje številke Erektorja.

V gostilni Štorklja smo potem, ko je že bila podana ocena (najbrž Murphyev zakon), naleteli na nevšečnosti.

Zgodilo se nam je namreč nekaj nezaslišanega. Čakali smo na že naročeno hrano, ko nas nenadoma napade natakar, ki se je odločil za evakuacijo prostora. Utemeljitev je šla nekako v zvezi z rezervacijo, ki je v drugem prostoru niso uspeli zagotoviti. Na podlagi tega neljubega dogodka lahko bralci poljubno zmanjšujejo oceno iz omenjenega članka.

April 2007

Na sceni

»Želela sem postati ljudska zdravnica« Intervju s prof. dr. Marjeto Zorc, dr. med., uni. dipl. biol., spec. kardiologije Tomaž Šmigoc, Rok Stojan

11. januarja je revija Jana že devetnajstič zapored v ljubljanski Operi razglasila Slovenko leta. Za leto 2006 si je ta častni naziv po mnenju bralk in bralcev revije Jana med dvanajstimi nominirankami zaslužila prof. dr.

Marjeta Zorc, dr. med., uni. dipl. biol., spec. kardiologije – ustanoviteljica 3. slovenskega centra za zdravljenje bolezni srca in ožilja, MC Medicor v Izoli in predstojnica Inštituta za histologijo in embriologijo na naši fakulteti. Čestitava vam ob imenovanju za Slovenko leta! Kako ste se počutili, ko so vas poklicali na oder in vas razglasili za Slovenko leta 2006?

Bila sem zelo presenečena, ker tega naziva nisem pričakovala. Na prireditev sem prišla nekako na brzino in se pravzaprav v vsem tem času z nominacijo sploh nisem ukvarjala. Moram reči, da tudi nisem nikoli glasovala za nikogar, ampak sedaj sem sklenila, da v prihodnje bom, kajti to doživiš kot neko priznanje dolgoletnega dela, zame pa je to priznanje predvsem rezultat dela z bolniki. Na podelitvi sem izvedela, da sem dobila največje število glasov do sedaj v vseh letih.

Bila sem vesela, kajti ideja, ki sem jo stalno nosila v sebi - postati ljudska zdravnica, se je uresničila.

Hotela sem združiti svojo fakultetno kariero z delom zdravnika. Za svoje paciente jaz nisem profesor, ampak sem njihova zdravnica. Kličejo me tudi po imenu in z mnogimi imamo zelo prijateljske vezi in na ta način sem uspela morda v ta slovenski medicinski prostor vnesti novo vizijo zdravljenja bolezni srca in ožilja, ki sem jo videla v tujini. V sebi sem nosila to vizijo. Ničesar nisem delala

Metka Zorc

zaradi lastne slave, ampak samo za to, da pomagam bolniku.

Po vašem mnenju je torej vaš odnos do bolnikov prepričal bralke in bralce revije Jana, da so glasovali za vas?

Gotovo. Odnos zdravnik-bolnik, za katerega sem prepričana, da mora obstajati in mora vsebovati večjo človeško noto. Medicina je poseben poklic. Ni samo poklic, ampak nekako ga doživljam kot neko poslanstvo. Tako bi morali gledati vsi. To sem mnogokrat na seminarjih in v osebnih kontaktih s študenti želela prenašati na njih, enako pa tudi na naše mlade kolege, ki delajo z nami, na sestre, na tehnike, tudi na tiste, ki čistijo naše prostore, da vsi delamo z eno posebno človeško noto za bolnike, ki nas potrebujejo.

Ko ste omenili študij – kaj pa je vas pritegnilo k študiju medicine? Že v družini sem imela velik vzor, kajti stric mojega očeta je bil prof. dr. Igor Tavčar. On je imel na mojo odločitev kar velik vpliv in tudi na odločitev, da sem študirala potem še biologijo. Stalno je govoril, da moraš imeti ob znanju klinične medicine

še široko bazično znanje. To idejo sem nosila v sebi, čeprav je umrl, ko sem bila še v osemletki, vendar se ga spominjam, kot da bi bil še danes živ.

Za kardiologijo pa sem se odločila takrat, ko sem ob obisku svojih sorodnikov v Argentini spoznala začetnika koronarne srčne kirurgije profesorja Reneja Favaloro. V tistem času, leta 1973, se je vrnil v Argentino iz Amerike, kjer je v clevelandski kliniki napravil prvi aortokoronarni bypass in s to briljantno metodo, ki se še danes izvaja na isti način, rešil milijone življenj po vsem svetu. V Argentini je ustvaril enega najlepših inštitutov za srce na svetu, Favaloro fundation. Od takrat sem imela možnost sodelovanja z njim. V bistvu je to ideja iz mladosti, ker sem verjela, da lahko na tem področju naredim nekaj dobrega.

33

Na sceni

34 Se morda spomnite kakšnega dogodka, ki se vam je tekom študija najbolj vtisnil v spomin?

Bilo je veliko najrazličnejših dogodkov, kjer sem bila vedno vključena tam, kjer so se dogajale spremembe. Težko je opisati in dati prednost neki zgodbi. Načrtujem pa, da to objavim v knjigi, ki jo pripravljam.

doslej zdravljenih težkih bolnikov.

Prihranili smo denar zdravstveni zavarovalnici s tem, da je naša storitev, kar ni pravično seveda, plačana manj kot v kliničnem centru, ki dobi kot terciarna ustanova 30% več denarja. Pri nas smo tudi zaposleni profesorji, zato smo postali učna ustanova in pričakujem, da bodo kriteriji izenačeni. Veseli smo, da smo poklonili svoje delo Ste ustanoviteljica 3. slovenskega centru in našim bolnikom, kajti ni centra za zdravljenje bolezni srca vse v denarju. Zdravniki ne smemo in ožilja, MC Medicor v Izoli. Kaj gledati na medicino kot na ‘‘biznis’’. so po vašem mnenju slovenski V primerjavi z drugimi poklici je naš bolniki s tem pridobili in v čem se privilegij, da lahko pomagaš človeku razlikuje vaš center? in nekaj dobrega narediš... to je tako Skrajšali smo čakalne dobe za srčne dober občutek, ki ti ga nihče ne operacije in invazivne diagnostične more plačati. posege, tako da danes čakalne vrste za srčno operacijo ni več. Prvih sto Postali ste torej tudi učna ustanova bolnikov smo dobili iz kliničnega – kaj to pomeni za študente? centra z nacionalne čakalne liste. Ministrstvo za zdravje nam je Prvi bolnik je čakal na operacijo 4 podelilo ta naziv, ker je večina od leta. Bilo je nujno, da sta se država nas tudi profesorjev in res imamo in tudi ministrstvo odločila, da najboljši tim, s katerim se pohvalim dodelijo dodatna sredstva za (prof. Noč, prof. Cijan, doc. Zupan, program zdravljenja bolezni srca in doc. Kirbiš, dr. Rešner, prof. Petrovič, ožilja. prof. Radovanović). To je tim, ki V slovenski medicinski prostor zagotavlja kvaliteto zdravljenja. uvedli novo vizijo zdravljenja Zdaj se moramo še dogovoriti z bolezni na bolj človeški način, da našim dekanom, da sprejmemo prve se človek počuti bolje, da je tudi študente, da pridete in lahko del ambient drugačen, spominja na svoje prakse opravite tudi pri nas. hotel, da mine strah pred boleznijo in pred operacijo, da se posebno Vi se dnevno ukvarjate z bolniki posvetimo psihologiji bolezni. Kajti, z boleznimi srca in ožilja. Koliko če združimo svojo energijo in svoje so po vašem mnenju Slovenci znanje z energijo bolnika, ki hoče osveščeni o teh boleznih in preživeti, je rezultat fenomenalen. koliko sami storijo za njihovo Pomembno ni samo to, da imaš ti preprečevanje? “mašine” in dobro zdraviš, ampak Društvo na srcu operiranih se je tudi pristen odnos bolnik-zdravnik. ustanovilo pred 20. leti in je bilo In tretja stvar je, da smo edina prva civilna iniciativa z namenom inštitucija v državi, ki transparentno prosvetljevati bolnike po operaciji, predstavlja rezultate svojega dela. skrbeti za njih itd. Potem je prof.

Naši rezultati so dobri in nas uvrščajo Turk ustanovil Društvo za srce – za med pomembne evropske centre. preventivo, za preprečevanje bolezni Imamo nizko 2% smrtnost na 560 srca in ožilja. Skupaj so veliko dobrega

naredili za osveščanje Slovencev.

Vendar še vedno premalo. Sedaj ob imenovanju sem razmišljala, kaj lahko dobrega naredimo za naše ljudi. V Sloveniji bi potrebovali skupine strokovnjakov, ki bi organizirali predavanja povsod po Sloveniji, da bi ljudem pokazali, kaj je nevarno, kako naj opustijo kajenje, kako naj zdravo živijo, predstavili problem prekomerne telesne teže, alkoholizma itd. S tem bi ogromno dobrega naredili na preventivnem področju. Mislila sem na to, da bi k temu pritegnila tudi študente.

Ste zelo zasedeni z delom, kaj pa je tisto, kar vas sprosti in vam da energijo za nove podvige?

Je več stvari, predvsem to, da imam podporo doma. Človek mora imeti neko zavetje, kamor lahko pride in kjer ima podporo. Zadnja tri leta res nisem imela dopusta, ker je bilo preveč vsega. Moji dopusti so bili tudi, ko sem odšla na kakšne sestanke, kjer nisem bila tako zasedena s pacienti. Druga stvar je, da se moraš v življenju odločiti in vsega naenkrat ne moreš opravljati. Sedaj je prišel čas, da lahko delo razdelim, ker je projekt stekel in dobro deluje. Vse kar je bilo svoj čas skoncentrirano v moji glavi, je postavljeno, tako da danes lahko tudi namesto mene pride kdo in vodi ustanovo naprej.

Na začetku je bil res problem, kajti investitorji, predvsem Društvo na srcu operiranih, so zbrali denar in mnogi so se bali, da se mi kaj ne zgodi. Projekt sem ustvarila zato, da živi dalje in da mlajši nadaljujejo.

Ideje pa imam stalno. Ko eno speljem, mi že takoj druga pade v glavo. Res pa je, da moram potem še ogromno svojega prostega časa in privatnega življenja posvetiti tem idejam. Zdaj imam na primer idejo razviti rehabilitacijski center

April 2007

Na sceni za preventivno kardiologijo, ki bi zmanjšal incidenco teh bolezni v Sloveniji. Določene ideje pa dobivam tudi iz povezav s kolegi.

Brez povezav s clevelandsko kliniko, Favaloro foundation in kolegi v Ženevi, bi bilo to težko. Vedno moraš izmenjevati izkušnje in svoje nove ideje primerjati z drugimi, da ocenijo, ali je vredno ali ne. Vsem mladim priporočam, da gredo v tujino vsaj za nekaj časa, da vidijo tudi druge sisteme zdravstva. Naša šola je dobra, meni je omogočila dobro izobrazbo in hvaležna sem vsem, toda dodatno nadgradnjo sem dobila v Clevelandu, v Favaloro foundation in v Ženevi. In potem, ko to skupaj združiš, mislim, da lahko boljše delaš.

Tako je vašega prostega časa bolj malo?

Ja bolj malo ja. Ampak grem kdaj smučat, letos bolj malo, ker ni bilo niti priložnosti niti snega. Mogoče bom šla še za kakšen dan. Menim, da intenzivno živim in potem, tudi če grem za dan ali dva, mi je to že povsem dovolj.

mojega življenja in pa seveda, da brez bazičnega znanja ni dobre klinične prakse – vi morate znati medicino!

Ne samo to, da ste prijazni do bolnika. In še tole vam povem, da je medicina res specifičen poklic, saj se tudi jaz moram še danes učiti tako kot vi. Sinček moje kolegice je na vprašanje, ali bo tudi on zdravnik, odgovoril: „Ne, ne sploh ne bom.

Kakšen bi bil morda vaš nasvet Kje bom pa jaz podčrtoval knjige vse študentom/kam medicine, da jih življenje, kot jih mora moja mama.” izberejo za Slovence in Slovenke (smeh) Vedno se moraš učiti in leta? vedno je nekaj novega, ampak saj to Kot en načrt? Joj, formule ni, jaz je je fino. Moraš biti tudi kolegialen in nimam, ne. Lahko pa dam splošen znanje posredovati naprej. Nezdrava nasvet, da edino z delom, s pozitivno kompetitivnost je brez veze. To energijo, kolegialnostjo, dobrimi je zelo zakoreninjeno v Sloveniji, odnosi z ljudmi in kolegi lahko drugje tega nisem tako videla. Tudi dosežete svoje cilje in želje – drugega na faksu jo opažam – to mi ni všeč. ni! To je bil tudi moto Študentje si morate pomagati med sabo.

Burritos de Pollo

Jan Petrinja

Zagotovo ste že kdaj obiskali katero izmed mehiških restavracij in bili navdušeni nad novimi jedmi. Mogoče ste si celo zaželeli, da bi znali tudi sami katero pripraviti. Za vas smo poiskali najbolj enostaven in dober recept.

Nikar se ne ustrašite sestavin za katere prvič slišite. Vse se namreč da dobiti v večjih trgovinah. Zato si kar privežite predpasnik in povabite prijatelje na mehiško gostijo.

Sestavine (za 4 osebe): - 8 mehkih pšeničnih tortilj - 150 g piščančjih prsi, narezanih na trakove - 1 žlica oljčnega olja - 200 ml omake taco (pekoče ali rahlo pekoče) - 75 g sladkih koruznih zrn - 150 g sirove omake - 1 kisla smetana - 1 žlica čilija jalepenos Priprava: Piščančje meso narezano na trakove popečemo na oljčnem olju. Nato dodamo omako taco in pražimo pri nizki temperaturi 3 - 4 minute. V segreti ponvi za 5 sekund popečemo tortilje na vsaki strani ali pa jih segrejemo v mikrovalovni pečici. Namažemo jih s sirovo omako (uporabimo lahko nacho sir ali sirovo omako za tortilje), dodamo piščančje meso, koruzo in kislo smetano. Po želji lahko dodamo še drugo zelenjavo. Nazadnje tortilje zvijemo v sendvič in jih okrasimo s čilijem jalepenos..

Dober tek!

Burritos de Pollo

35

Pod tujim nebom

36

Nova Zelandija & Nina Slabe

Zakaj potovanje na drug konec sveta? Zato, ker je tam poletje in toplo, ker me privlačijo oddaljene tuje dežele ali pa mogoče zato, ker potrebujem oddih.

In tako sem se odločila (brez daljšega premišljevanja in oklevanja) za raziskovanje Nove Zelandije. Pot se je začela v Ljubljani in čez 31 ur končala v Christchurchu. V državo ni dovoljeno vnesti nobenega živalskega ali rastlinskega izdelka, nobenega lesa, medu, perja, še manj šotora ali pohodniških čevljev. Že na meji (na letališču) dobiš občutek, da je to drugačen svet, kot ga poznamo Evropejci. In potem dlje kot potuješ in dlje časa kot preživiš na Novi Zelandiji, bolj ugotavljaš, da je temu res tako.

Nova Zelendija ima dva otoka, severnega (na njem je glavno mesto Wellington) in južnega, s štirimi

Kje: J polobla, Nova Zelandija in Cookovi otoki Kdaj: 10.01. do 17.02.

Kako: Ljubljana – Frankfurt – Singapur – Christchurch (NZ), sama milijoni prebivalcev. Jezik je angleški, pa v hostlih. Prvo večje presenečenje plačuje pa se z novozelandskimi zame je bila organiziranost naroda. dolarji.

Avtobusi niso nikoli zamujali, na cestah ni bilo zastojev, po zelenicah Kljub temu, da na letalu in letališčih nobenih parkiranih avtomobilov presediš dan in pol, (parkirna hiša je za vsakim si še kako utrujen, ko vogalom). končno prispeš na V vsakem kraju imajo t.i. želeni cilj. Med Novo informacijske centre, kjer lahko kupiš Zelandijo in Slovenijo vozovnice, rezerviraš prenočišča, je 12 ur časovnega izlete ali pa samo povprašaš, kje je zamika in preden se najbližja banka, pošta… telo navadi na nov bioritem minejo vsaj Drugo, še večje presenečenje, ki me 3 dnevi. Kako sem je čakalo že prvi večer potovanja, je občutila časovno bilo to, da se vse trgovine zaprejo ob razliko? Ko je bila 18.00. Tudi restavracije niso odprte ura 5 popoldne sem pozno v noč, tako kot smo navajeni v trenutku postala pri nas. Prvo noč me je to skoraj utrujena, zaspana in kmalu že sanjala stalo večerje in vse kar sem uspela pod odejo. Potem pa sem se zbudila, dobiti ob 22.00 je bil »french fries« polna energije, vendar zunaj še vse in še to le na »lepe oči«. Zanimiv temno in čista tišina. Pogledam na je bil napis na oknu lokala »all day uro in vidim, da je 4 zjutraj. In tako breakfast« (no, sem si predstavljala, sem preživela 3 dni, dokler nisem da bom lahko dobila toast tudi po ujela njihovega ritma.

18.00) in ko sem šla ob 17.00 mimo tega istega lokala, je bilo že vse zaprto Za začetek, sem se odločila, da in temno. Ampak sem se zelo hitro preživim en teden na farmi. navadila na njihov ritem življenja in Zame, kot ljubiteljico konj, je bilo v naslednjih dneh nisem imela več čudovito, navezala sem nove stike podobnih težav, da bi ostajala lačna. in prijateljstva, ter se privadila na njihov način življenja.

Pot sem začela v Christchurchu (južni otok), nato sem obiskala Kaikuro, Po enem tednu, pa je bil čas, da Picton ter s trajektom odplula na spakiram stvari, nahrbtnik na rame severni otok, v Wellington. Cena in pot pod noge. Iz kraja v kraj sem trajekta je bila 55NZD, če pa bi potovala z avtobusom, prenočevala se odločila za letalo, bi me stala

April 2007

Pod tujim nebom

& Cookovi otoki Seveda sem morala videti njihov nacionalni simbol. Kiwi spada med ogrožene vrste (ker nima kril je izpostavljen plenilcem, kot so psi in podgane) zato so pred 5 leti ustanovili t.i. »Kiwi Encounter-je«, kjer jih vzgajajo, gojijo in negujejo, dokler ne zrastejo dovolj, da jih lahko izpustijo nazaj v divjino.

Po prepotovanih skoraj 2500 km, sem bila prijetno utrujena in polna vtisov. Za konec sem sanjala še o majhnem, toplem in sončnem tropskem otoku z osupljivimi belim plažami, koksovimi palmami in turkizno-modrim morjem. Da so sanje postale resničnost, sem odletela na Cookove otoke v srce Polinezije. Teden dni sem preživela Ogledala sem si tudi vas Maorov, na otoku, ki v obsegu meri 32 km. obiskala enega izmed njihovih Medtem, ko sem snorkljala in plavala tradicionalnih koncertov in poskusila v kristalno modri laguni ali pa samo hrano pripravljeno na njihov način leno poležavala v senci palm, so (pečen piščanec, ovčetina in sladek dnevi bežali mimo mene. Večere krompir na vročem kamenju… sem preživljala z domačini ali pa s mmm…bilo je odlično). Vsekakor »coctailom« v roki in pogledom na zanimivo in vredno ogleda. sončni zahod.

vozovnica le 59 NZD. Notranji leti Novi Zelandiji so nekaj povsem vsakdanjega, kajti razdalje med kraji so zelo velike in ponavadi vožnja z avtobusom traja vsaj 3 ure.

Potovanje sem nadaljevala proti severu in pot me je zanesla na skrajno točko severnega otoka imenovano Cape Reinga, mesto, kjer se stikata Tasmanijsko morje in Pacifik.

Vendar vsaka pravljica se nekoč konča in tudi moja se je. Srečna in zadovoljna, ker sem spet doma, vendar hkrati tudi žalostna, kajti na drugi strani sveta je bil 6 tednov moj drugi dom.

Nato sem se ustavila v Lake Taupo, kjer sem občudovala naravo in lepote Nove Zelandije. To področje je geotermalno, tako da je moč videti mnogo vrelcev, gejzirjev ter čudovite barve kamnin in zemlje, ki nastanejo zaradi raztopljenih mineralov v vodi. Šele tedaj sem ugotovila, čemu tako stroga kontrola, preden ti dovolijo vstop v Novo Zelandjo. Flora in favna sta resnično nekaj posebnega in ne čudim se, zakaj ju poskušajo obvarovati pred »vsiljivci« in ohraniti njuno pristnost in posebnost.

Nova Zelandija

37

Pod tujim nebom

38

KVAZI BASEN o septembrski športno-medicinski/oktoberfestovski izmenjavi v Nemčiji Miha Vodičar

POVZETEK:

Zgodba se bo odvila sama od sebe. Moda bo zanimiva in duhovita, morda ne. Kdo ve?! Kot avtor bi moral biti precej neumen, da bi vam, moje spoštovano občinstvo, zaupal nauk basni še preden zgodbo začnem.

Bodite pozorni, moda ga odkrijete že prej...

ZGODBA:

September 2006.

Avto.

Avtocesta.

Vleče se.

Februar 2006.

Torino. Olimpijada. Jaz. Milijon Muenchen. drugih. Sreča. Morda. Spoznam Allianz arena. Ja hudo! Novi dom. zdravnika nemške reprezentance. Za en mesec. Vmes za nekaj dni Kul model. Faca. Sledi vprašanje: skočim domov. Izpit. Fešta. Dve! »Kaj ko bi jaz prišel k vam za kakšen Spoznam zdravnikovo ženo. Kul mesec na prakso pa še nemščine bi gospa. Zdravnik. Že od prej kul. Ista se učil?« Odgovor: »Kein problem.« hiba. Ljubezen. Do rdečega vina. Naš človek. Konča se ob štirih. Zjutraj.

Zmenjeno.

Klinika.

Fensi.

Novo.

Valda.

Za weltmeisterschaft. Povsod reklame.

WCH 2006. Nori Nemci. Samo fuzbal. Recepcija. Prva tajnica. Kr neki. Bleje. Druga tajnica. Slovenka.

Naša. Tretja tajnica. Srbkinja.

Muenchen. Kaj čmo? Kot doma.

Medicinske sestre. Nemke. Prijazne. Študentke. Kr neki. S kom gremo ven? Medicinske sestre in tajnice.

Valda.

Delo. Športna medicina. V pravem pomenu. Hudo. Evi Sachenbacher.

Alois Vogel. Felix Neureuter. Axel Teichmann. Mladinci Bayerna.

Kolesarji. Drsalci. Curling ekipe.

Smeh. Športna medicina? Haha.

Sledi vprašanje, če bi lahko tudi jaz kako bolj resno poprijel za delo. Odgovor: »Kein problem.« Pa je šlo. EKG. Obremenitveni EKG. Vzdržljivostni testi. Meritve laktata. Ultrazvok srca (itak da ne sam). Pljučne funkcije. Osnovni ortopedski pregled. Konzultacije.

Interpretacije. Učenje. Mora biti.

Fascinantno. Čas za pacienta. Več kot sedem minut. Kje sem že to slišal? Popoln profesionalizem.

April 2007

Pod tujim nebom Popoldan. tam. Pod mizo. Slej ko prej. Kaj se Kardio vadba. Jaz. Zdravnik. vprašaš? Bom šel še? Ja valda.

Trenerka. 20 starčkov po infarktu.

Zabavno. Še jaz zdržim. Smeh.

Nazaj k delu.

Novitete. Napredujemo. Pride prof.

Zvečer.

Walter. Iz Freiburga. Nova metoda Prvi teden. Muenchen ponoči. za odkrivanje krvnega dopinga. Kdo Zabavno. Drago. Študentski žep bi si mislil? S CO. Hmmm. Sledi pač. Kul diskači mimogrede. Potem. vprašanje: »Lahko prisostvujem?« Oktoberfest. Največja kmečka Odgovor: »Kein problem.« veselica na svetu. Dorndel povsod. Fascinantno. Preprosto. (Huda Lederhosen. Jao, kje sem? En mass. asistentka. Moški pač.) Elegantno.

No’ ei’ Mass. Und no’ ei’ mal... Pa si Razlaga metode. Da padeš dol. Nemci znajo. Ni čudnega,da so naprej. (Huda asistentka. Komentar ni potreben.) Koga testiramo?

Dobitnike olimpijskih medalj.

Kajpak. Nemci pač znajo. In imajo.

Nazaj. Oktoberfest. Aaaaaaaaaaaaa.

Ne morem več. Ampak. No’ ei’ Mass.

ZAKLJUČEK:

Ne vem, ali je zgodba to, kar ste pričakovali. Prav gotovo ni, kar sem jaz pričakoval. Preveč je občutkov in doživetij za en list papirja.

Zato asociacije. Kratko. Jedrnato.

KvaziRazumljivo.

Aja, vsaka basen ima nauk, zatorej naj ga premore še KvaziBasen.

Vprašam.

Odgovor: »Kein problem.«

NAUK:

STEGNI JEZIK! (Če vam slučajno kdo reče NE, ne prevzemam krivde.)

Muenchen

39

Kolumna

40

(Tri) vreče krompirja There is but one safe way to avoid doing mistakes: to do nothing or at least to do nothing new. This, however, may be the greatest mistake of all.

Albert von Szent Györgyi Marjan Kordaš

Četudi mi je delo s študenti radost, predavanja sovražim. Pa ne morda le zato, ker je bilo že neštetokrat dokazano, da je to najbolj neučinkovita oblika pouka. Predavanja med drugim sovražim zato, ker implicitno, pogosto pa tudi eksplicitno, poudarjajo neenakopravnost in izključujejo individualen odnos med učiteljem in učencem. Že zdavnaj sem namreč pri sebi internaliziral koncept, da je pedagoški proces individualen proces, ki pri učencu poteka z individualno hitrostjo na individualen način.

Približno leta 1976 je neslavno propadel moj predlog, predavanja na MF odpraviti in jih nadomestiti z učinkovitimi oblikami pouka. Odtlej preskušam pristope, ki bi vsaj malo omilili dolgočasnost mojih predavanj oz. vsaj malo aktivirali moje poslušalce. V ta namen sem izvedel nekaj akrobatskih predavanj, ki se jih spominjam z veseljem. Tu bom omenil samo tri: 1. Predavanje “Težka in lahka pot” (približno leta 1976). Idejo sem dobil v knjižici Didache - Nauk dvanajsterih apostolov, ki sem jo po naključju odkril (dobesedno!), ko sem v knjižnici Teološke fakultete neuspešno iskal Apokrifne spise Nove zaveze. Bistvo predavanja je bilo, da sem v predavalnico v nahrbtniku prinesel približno 20 kg knjig iz svoje knjižnice in iz njih naredil dva kupa. Na enem je bila samo ena knjiga (Hitlerjev Mein Kampf)1, na drugem pa vse ostale knjige. Potem sem predaval o dveh poteh; kdor želi izbrati lahko pot, naj prebere le eno knjigo (Mein Kampf)1, kdor pa je za težko pot, mora prebrati mnogo knjig. Slednje, na drugem kupu, sem potem komentiral po dolgem in počez.

2. Predavanje “O človekih in človekinjah” (približno leta 1981). Idejo sem dobil v znamenitih karikaturah Guillerma Mordilla, ki sem si jih priskrbel v knjigarni Heyn v Celovcu. To je bilo moje prvo in zadnje predavanje z diapozitivi; bilo jih je za pravo grmado in vsi do zadnjega so mojim poslušalcem govorili, da je življenja vredno le tisto življenje, ki je hkrati radost. Se pravi, študij medicine je vreden svojega imena le, če je hkrati radost.

3. Predavanje “Švejk v umobolnici” (leta ?) je bilo v glavnem branje odlomkov. Najprej tistega, ki se začne s Švejkovim vzklikom sodnim zdravnikom “Gospodje, naj živi cesar Franc Jožef I.” in končno tistega, ki se v garnizijski bolnišnici konča z nagovorom mladega častnika-zdravnika (resničnim in namišljenim bolnikom doktorja Grünsteina), kakšna sreča je na fronti umreti za cesarja. Moje predavanje je bilo menda žaljivo.

Iz varnostnih razlogov (leto 1976!) nisem uporabil svojega izvoda te znamenite knjige, temveč sem si ga izposodil iz posebnega fonda v NUK. Imel sem čast poslušati razpravo, ali se sme Mein Kampf sploh posojati. Končalo se je tako, da sem ob prevzemu moral knjižničarkam v NUK pokazati svojo izkaznico Zdravstvenega zavarovanja, kar je zelo zabavalo moje duševno zdravje.

1

April 2007

Kolumna V prebranem besedilu je bila (in še vedno je) trditev, da “...gospod kolega, vse to je zaman. Iz teh falotov bi niti Radetzky, niti ta vaš princ Savojski ne vzgojil vojakov. Govoriti jim angelski ali satanski, je vseeno. To je drhal!”

Iz meni neznanih razlogov so nekateri poslušalci domnevali da domnevam, da so tudi oni drhal, a za to osebno razlago se nisem zmenil. Res pa je, da še vedno verujem, da je popolnoma vseeno, ali predavatelj na MF govori angelsko ali satansko!

Skratka, na svojih predavanjih iz dolgočasne patološke fiziolgije sem se dolgočasil, s posameznimi prijemi (pravzaprav izpadi) pa zelo kratkočasil. Bila sta tudi dva škandala. Prvi žal ni prišel v javnost: nekoč sem prišel v predavalnico in izjavil, da so predavanja neumnost, vzel časopis, ga bral do konca ure in odšel. Drugi škandal je prišel samo do mojega inštituta. Izbruhnil je po tistem mojem predavanju, na katerem sem študente stomatologije pozval, naj raje ostanejo doma. In ko se je to res zgodilo, je takratnega mojega predstojnika (ki je prišel v prazno predavalnico) pognalo v obup, še posebej zato, ker mu nisem hotel obljubiti, da v prihodnje ne bom več počel takšnih grozovitosti...

Ne spominjam se, kdaj sem prvič uporabil prijem vreča krompirja. Zdi se pa, da je - žal le kratkoročno, za kakih 20 minut in za eno samo predavanje - kar učinkovit, precej bolj, kot prijem strahopetec. Mehanizem mi ni jasen, dejstvo pa je, da sem prek prijema vreča krompirja resnično dolgoročno spoznal ne le zanimive, temveč tudi izjemno prijetne medicinke in medicince (npr. Evo Macun, Janeza Slavca, Blaža Mrevljeta, Vanjo Oven, Aido Korpič in mnoge druge, katerih imen in priimkov nisem nikoli zvedel ali sem jih žal že pozabil).

Ko sem se v petek, 5. novembra 1999 odpravljal na predavanje (dve uri, Patofiziologija telesnih tekočin), sem razmišljal, katerega od preskušenih prijemov naj uporabim, da mi (nam) na predavanju ne bo preveč dolgočasno.

Ker sem prijem vreča krompirja že konsumiral, sem se odločil za prijem knjiga. V ta namen sem doslej največkrat uporabil Zadeva OdeSSa in Operacija Šakal (F. Forsyth), The Apocryphal New Testament (M. R. James)2, Submarines (R. Garrett), Strip o vitezu in ženski, privezani na kol (slike, G. Mordillo) in Eastern Approaches (Fitzroy Maclean).

V slednji je nekaj sijajnih opisov vojaškega delovanja t. i. Long Range Desert Group (LRDG) v Sahari v zaledju nemškega Afrika Korps v letih 1942/43. Med njimi zanimiv opis žeje, nadvse primeren za uvod v Patofiziologijo telesnih tekočin. Na predavanje sem se torej odpravil oborožen s to knjigo.

Predavalnica je bila še skoraj prazna. Usedel sem se v kot in odprl knjigo, da bi še enkrat prebral odstavek, ki je nekakšen uvod v kratko zgodovino Jugoslavije. Leta 1943 se je Fitzroy Maclean namreč odločil, da bo združil vojaško in diplomatsko kariero, da bo postal vodja britanske diplomatske misije pri Titu. V ta namen je prebral vso literaturo o Jugoslaviji, ki mu je bila takrat na voljo med bivanjem v Kairu.

Za začetek svojega predavanja sem se odločil, da bom na glas študentkam in študentom medicine prebral tudi ta odstavek, sijajen poziv, kako nujno je, da mlad človek začne kritično razmišljati.

Ko sem odstavek prebral, sem še nekaj hipov o njem razmišljal in dobil občutek, da sem pripravljen.

In po svoji stari navadi začel opazovati študente, ki so že sedeli na svojih mestih ali prihajali v predavalnico.

Potem sem v prvi vrste uzrl tri vreče krompirja. Vsaka na svojem sedežu.

Sprva se nisem zmenil. Prišlo mi je na misel, da je pač nekdo dal - namesto torbe - vrečo krompirja na sedež.

A brž nato me je nekaj vznemirilo: torba je v predavalnici nekaj logičnega, medtem ko vreča krompirja nikakor ne.

In hip kasneje se mi je zazdelo nemogoče, če ne že absurdno, da bi v petek zjutraj - takorekoč sredi noči - študent medicine šel na ljubljansko tržnico po tri vreče krompirja in jih prinesel v predavalnico.

In takrat je treščilo vame: vreče krompirja so nedvomno odgovor - duhovit odgovor - na moj nedavni prijem, imenovan vreča krompirja!

V tej knjigi sem se največkrat spotaknil ob Nikodemov evangelij, na opis Pilatove smrti ter ob nekakšen gnostični evangelij, da sveta ni ustvaril Bog, temveč Hudič. Uspešen pa je bil tudi moj prevod odlomka o čudežnem vplivu apostola Janeza na stenice, da so odšle iz njegove postelje in mu omogočile mirno spanje. Kljub reakcionarni vsebini so ga študenti MF v celoti objavili v eni prvih številk Appendixa!

2

Krompir

41

42

Kolumna Ker noben človek ni imun na nadutost, je tudi mene sprva oplazila užaljenost, dokler se nisem vprašal: »Za božjo voljo, zakaj in čemu užaljenost? Mar mi ni ta - študentka ali študent - s svojo potezo jasno povedal, DA VE, da ni vreča krompirja?« Ker sem na srečo imel še kakih deset minut časa do začetka predavanja, sem zlahka popravil izvirni načrt tako, da sem na koncu tistega odstavka o Jugoslaviji napravil nekakšno salto in začel komentirati vreče krompirja. Tisti, ki so za krompir vedeli in ga videli, so se muzali. Tisti pa, ki so sedeli v predavalnici bolj zadaj in ki zanj niso vedeli, so presenečeno vstajali in s pogledom iskali, kje je.

Kakor koli že, posledice so bile nepričakovane. Že dolgo, ali morda še nikoli nisem doživel tolikšne motivacije medicink in medicincev med predavanjem. Bilo je kar nekaj logičnih vprašanj in na moja vprašanja kar nekaj logičnih odgovorov. Videti je bilo, da moji poslušalci in poslušalke niso zaposlene le s pisanjem, temveč tudi z razmišljanjem, kar se mi je zdel neverjeten dosežek. Zaposlenost študentov mi je omogočila, da sem se med govorenjem približal vrečam krompirja in si jih ogledal bolj natančno. Vsaka je imela tam, kjer je bila zavezana, zataknjeni dve veji z lepim zelenim listjem. Na eni vreči sem videl nekaj, kar bi bile lahko oči.

Prijetno vzdušje, nastalo med prvo uro se je nadaljevalo tudi med odmorom. Ob moji mizi se je zbrala gruča študentov in skrbno preučevala knjigo Eastern Approaches. Na začetku druge ure jo je pograbila študentka z ajdovskim naglasom in mi rekla, da jo bo odnesla v svojo klop in brala med drugo uro mojega predavanja. Bil sem neznansko vesel; če se je vsaj ena poslušalka odločila med predavanjem brati knjigo - kakršno koli knjigo - potem je predavanje doseglo svoj namen!

Videti je, da je bilo branje uspešno, saj me je kolegica potem prosila, naj ji knjigo posodim “do ponedeljka.” Bil sem tako vesel, da sem pozabil zabičati ji, da med branjem knjige ne sme jesti klobase ali ocvrtih jajc (pa ne zaradi holesterola).

Skratka (tri) vreče krompirja - menim, da so bile po 5 kg - so bile po mojem uspeh, ki ga še nisem doživel. Zelo spodbudna reč za dober mesec starega penzionista!

Ko se je predavanje končalo, sem se pogovoril z visokim, plavolasim študentom, organizatorjem zadeve.

Povedal mi je tole: “V gimnaziji smo imeli učitelja matematike, ki je bil kar dober, a hkrati je bil prepričan, da se matematike ne more naučiti tisti, ki ga zanima petje. No, tako mi je prišlo na misel, da bi v predavalnico prinesel tri vreče krompirja.” “.... ker domnevate, da domnevam, da se vreča krompirja ne more naučiti patološke fiziologije?”

Pogovor z njim je bil zanimiv in prijeten. Zato sem ga na koncu vprašal tole: “Kolega, na moje predavanje ste prinesli tri vreče krompirja. Kaj pa boste storili pri tistem predavatelju na MF, ki mu je vseeno?”

Obmolknil je in se zresnil. Poslovila sva se. In jaz sem ugotovil, da sem srečen človek. Zakaj predstavil sem si svojo grozo, če bi prišel v predavalnico, pa tam ne bi bilo le (treh) vreč krompirja, temveč (žive) študentke in študentje MF, vsi za vrat z verigo priklenjeni na svoje sedeže. Da bi si predavatelj za vsako ceno zajamčil njihovo fizično navzočnost ter poslušno poslušanje!

Menim, da česa takega jaz - kot človek, zdravnik in (bivši) učitelj na MF - ne bi preživel!

Postscriptum: Približno dve uri po predavanju sem pred glavno pošto srečal kolegico, ki sem ji posodil Eastern Approaches ter njenega kolega. Seveda smo se pogovarjali o krompirju, se smejali in rekonstruirali dogajanje. Tako je na koncu kolegica z obžalovanjem izrekla tole: “Jaz sem pa mislila, da ste tiste vreče krompirja tja nastavili vi, profesor. Če bi vedela, da jih je nastavil eden od nas, bi ga zaprosila za eno vrečo krompirja. Tako jo bom pa morala žal kupiti!”

April 2007

Kolumna Ste se kadarkoli v življenju, dragi kolegi in kolegice, vprašali v kolikšni meri ste takšni kot ste po lastni krivdi in v kolikšni meri ima zasluge čas, v katerem smo ugledali luč sveta? Nimate nikoli občutka, da se je le-ta nemara izneveril svoji namembnosti razsvetljevanj, kajti izpostavljenost neizčrpnim virom informacij v 21. stoletju nas postavlja v vlogo pasivcev, ki so se (raz-)navadili izključno sprejemati.

Smo torej v resnici otroci generacije Y in predvsem ali si za vedno želimo ostati takšni? Poleg vsega »hudega«, se nas kot medicince drži še dodaten sloves - izbira študija medicine bi naj predisponirala človeka za začrtano pot predanosti delu, raziskovanju, ugleda vredni skrbi za sočloveka in nenazadnje nenehnega pomanjkanja prostega časa, odrekanja osebnim užitkom in zapostavljanja vsega, kar ne diši po -medi-. Je ob tem čisto človeško pozabiti nase… Je pozabljena človeška bit v nas?

Medicina, moja edina ali Medicina, moja muza Dialektične misli o stereotipnem medicincu iz generacije Y

Picasso je spoznal svojo muzo pri petinpetdesetih letih, nekaterim študentom medicine pa je bila izbira tega poklica položena v zibelko s strani družinskih članov, ker so se mu tudi sami zapisali. Poleg teh izbrancev obstaja še manjšina, ki se je ob nastopu legitimirane zrelosti v devetnajstem letu odločila za vpis na MF iz drugih vzgibov. Moj namen vsekakor ni kritika (omejujoče) predanosti uma študenta medicine, temveč me grize vprašanje, če nas je res upravičeno obravnavati kot specifično subkulturo z ozko začrtanimi interesi, katerih sužnji smo? Smo si res tudi v informacijski dobi v prioritetah enaki kot jajce jajcu? Vem, da odkimavate, ker vendar veste, da je vsak zase individuum s svojimi potenciali, upam pa, da jih tudi izkoriščate.

Špela Volčanšek

Če pustimo banalne spremembe ob strani, je po mojem mnenju edini stereotip, za katerim je vredno žalovati, širok diapazon znanj, sposobnosti in talentov zdravnika v primerjavi z ostalo populacijo. Interesi ostajajo, smo pa tako prenasičeni z zunanjimi viri le teh, da pozabimo na naše notranje in sebi lastne (bogate vrelce, namreč).

Če vam še vedno ni jasno kam pes taco moli, naj vam namignem, da kot članica kulturno-umetniške sekcije dšms apeliram na vas, da je odkrivanje lepot življenja preseglo nivo kemijskih enačb in da v katerokoli evolucijsko teorijo/teologijo že verjamete, dokažite svetu, da tudi medicinci svoja čutila uporabljamo še za kaj drugega kot učenje, ki je navsezadnje le repliciranje tuje inovacije. Pomislite, kdaj ste nazadnje kaj ustvarili, Dejstvo je, da je v zatonu klasični prototip gospoda pa četudi je bilo to le lastno mnenje… Ne pustimo se vsemogočnega zdravnika. Kot prvi argument velja ukalupiti, kajti če se nam ne bo posrečilo spremeniti poudariti, da se je v večinskem deležu le ta prelevil v smeri, bomo verjetno končali tam, kamor smo gospo doktor, pa najsi bo to dobro ali slabo, se pa najbrž namenjeni. Kaj ni medicina kot življenjska muza lahko tako kolegice kot kolegi strinjamo, da je prav osvežujoče. najlepši navdih?

Medicina . . .

43

Kulturno

44

DOUBTS

Sonet neposrednosti Večkrat sebi se zazdim isti kot moj sotrpin, Sebičen, skrivnosten, sam sebi zadosten.

Asimptomatsko konvencionalen, še najmanj kreposten.

Kdo podal mi bo cepin, me povlekel iz sivin?

Res čudno se zdi, ko tik pred nosom seje, A negotovost se spremeni v nasmeh do ušes, Beseda ni konj, s sočlovekom je vez, Inovativnost brez primere iz otroških oči veje.

Tak drobcen stik, spremeni ti svet, Intuitivno zavedanje, da življenje ma temelje, Malo vsebine, veliko topline, si v šubu zadet.

In prav v tem je čar bitje biti, Jasno, brez predsodkov v človeka zreti, Aroganci se izogniti, k vsakemu pristopiti.

Pesem je posvečena dobremu kolegu Timiju Lončariču, nastala pa je iz zafrkancije ob kavi (ali je bilo pivo?) v Povodnem možu!

Gregor Novak

Life passes by so slowly so many emotions in my mind don’t let me be so easy.

Love me, not love me, love me - I quess and hope and believe and know.

He is the one, there is nothing more I ask for.

Always and forever I quess and hope and believe, but I don’t know.

ILUZIJA

Imeti vse, pomeni biti vse, biti naboljši, biti najlepši in najpametnejši.

Imeti vse ni sreča, imeti vse je garanje.

Imeti vse pomeni paziti kaj in kako ješ in govoriš, se učiti pozno v noč, si zjutraj prekriti podočnjake in nadeti nasmeh - zlagan nasmeh.

Imeti vse je zgolj iluzija z visoko ceno.

Imeti vse pomeni imeti nič!

Samsona

April 2007

Kolumna

Naslov: oMFce? Podnaslov: oVce... oFce... oMFce...

Miha Vodičar

Nekega dopoldneva smo sedeli na kavi v enem od MF bližnjih gostinskih objektov. Beseda je nanesla na nesmiselno uvedbo seminarjev pri predmetu higiena. Naj osvetlim za nevedneže. Na predavanja iz dotičnega predmeta ni bilo nikogar, pardon ena oseba, zato se je določilo, da bo skupina, ki je na vajah, prišla v sklopu tega še na predavanja in da bo tam imela tudi seminar. Po izdelanem mnenju navzočih in kar precej dobrih argumentih je vevalo splošno vzdušje nepotrebnosti predavanj, njihove nezanimivosti in nepovezanosti s poklicom zdravnika, sploh pa se je ideja o izdelavi seminarja, ki ga ne pride polušat nihče drug kot tisti, ki so ga pripravili, zdela kot popoln nesmisel. Po domače: namemba sama sebi.

Iz določenih logov so že pred tem barskim pogovorom pricurljali, sicer še vedno nepreverjeni, kar pa ni pomembno za poanto tega pisarjenja, viri, ki so sporočali, da je takšno početje odgovornih pri predmetu higiena v nasprotju s statutom Univerze. Statut naj bi namreč vseboval dikcijo, da so predavanja fakultativna in da je spreminjanje delavnega načrta predmeta med študijskim letom nedovoljeno. Vendarle pa to ni pomembno. Pomemben je odziv študentov. Namesto, da bi se zapodili na barikade in maširali nad katedro, po dobri stari študentski maniri, so mirno sprejeli sklep, da je lažje in manj zamudno narediti in predstaviti seminar, kot pa se boriti za lastne pravice. Vem, da sta plati vsake zgodbe dve in da pravice prinašajo tudi dolžnosti, vendar ali je moralno požreti goreča polena pod nogami? Ali ni fakulteta, sploh pa medicinska, tista, ki nas uči in spodbuja k razvijanju moralnih vrednot in kritičnega načina razmišljanja? Ali se je v tem času rastočega hiperkapitalizma razvil društveni duh neodzivnosti, indiferentnosti? Pretiravam...

Zavedam se, da je natipkati dve strani mala in hitra stvar, zavedam se tudi, da je potrebno za pridobitev naziva dr.med. pridobiti tudi oceno predmeta higiena, ne zavedam se pa dejstva, da 240, baje da inteligentnih in kritičnih, ljudi lahko mirno požre moralno in pravno sporno odločitev in gre mirne vesti, sicer z opravljenim seminarjem, naprej. Če nas je 240, to pomeni, da prevladuje nek čredni nagon, zato smo kot čreda ovac. Ne, mi nismo ovce, mi smo omfce.

Veste, kaj pa najbolj peče? To, da sem tudi sam opravil s seminarjem... Priznam, oMFca sem!

P.S. V kolikor so podatki o predmetu higiena netočni, se opravičujem. Namen tega besedila ni bil očrniti to relikvijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, pač pa prikazati neko drugo poanto. Upam, da je razvidna.

oMFce

45

Kolumna

46

Branje in zrenje

Rok Korošec

Obdan s cvetjem, cvetočimi lončnicami in izmikajoč se cvetličarkinim pogledom odlašaš z izbiro cvetlice.

Kakšna barva zelí ti bo teh nekaj dni krasila pisalno mizo? Boš na preizkušnjo morda vzel eno izmed pritajenih ovijalk? Brhko vrtnico z ostrimi trni, vejico mačice, pust kaktus, ekscentrično orhidejo ali pa morda šop trav? Ne pozabi, da cvetličarka že nestrpno pogleduje na zapestno uro in čaka trenutkov, ko bo lahko znova zaklenila vrata stanovanja, nahranila otroka in preostanek večera preživela pred televizijo. Vedno znova, dan za dnem.

Opozori te, da je čas potekel. Nejevoljen odideš. Čakaš jutri, da boš zašel v drugo cvetličarno in morda takrat le izbral eno. Medtem pa pisalno mizo prekriva prah.

Ves čas bitja je zapolnjen s podobnimi paradoksi, dvomi. Da tema ne bo splošno filozofska (splošnost se poigrava z realnostjo) izpostavljam problem omejene miselnosti; posebej leposlovnega umevanja in znanstvenega razumevanja.

S potencialno izbiro cveta maješ temelje zavedanja, ker boš čez nekaj dni ponovno postavljen na križišče stoterih poti, le da ene ne bo več. Koliko ti jih končno uspe izločiti?

Človekov odnos do jezika je bil že v osnovi zaupljiv: znak in predmet sta bila istovetna. Kip je bil dvojnik modela. Podoba ni imela moči utvare mnenj, ni razvijala simbolike, čustev, le nadomeščala in podvajala je obliko.

Opominjanje na vlogo predmeta, osebe, božanstva - ki pri duplikatu ni bila izražena, pa vendar je obstajala na podlagi empiričnih spoznanj opazovalcev - je razvijalo sposobnost abstraktnega mišljenja. Podobno se jo dogajalo v razvoju besede. Brž ko je prenehalo verovanje v enakost predmeta in njegovega znaka, so se jezikoslovne vede osamosvojile. Prva naloga misli je bila določiti natančen, edini pomen posameznih besed; in slovnica je postala prva stopnja logike.

Besede se k sreči upirajo ‘predalčkanju’. Zato bo rivalstvo med znanostjo in jezikom trajalo večno.

Kot primer izpostavljam banalno besedo »konj«. Šolski primer večpomenske besede, ki uporabniku omogoča spogledovanje z različnimi pomenskimi panogami. Sama po sebi je gola. Ne izraža namreč zadostne mere specifičnosti poimenovanja. Njena vloga je razkrita šele v sklopu sobesedila. Do te mere ni razlik med zvrstmi jezika, če pa je beseda vložena v sklop, kot je na primer: »Galop konja po šahovnici brezčasnosti ruši utvare atleta…«, sproža v bralcu novo naravo, novo sposobnost in le od njega je odvisno ali jo bo gojil. Rodi se fenomenologija; nazor, ki z analizo pojavov zavesti odkriva bistvo samih predmetov, v našem primeru besed.

Fenomenologija postavlja meje med leposlovno-umetniškim in znanstvenim (eksaktnim) jezikom. Plemeniti sporočilno vrednost besedila, saj na primer stavek: »Konj je velika domača žival iz rodu lihoprstih kopitarjev, ki se pogosto uporablja za pridobivanje hiperimunskih serumov…«, bralcu ne omogoča abstraktnega mišljenja. Le-to je v prvi vrsti moč umetnosti. Duhovno bogatenje, zrenje sprožata v bralcu občutke lagodja in zapolnjujeta praznino, ki jo (pri razvijajočih se intelektualcih; študentih) pušča za seboj nenehno prebiranje strokovnega čtiva. Ves čas študija nadebudneži zrejo v globok vodnjak in v temi iščejo trohico svetlobe, ki bi jim morda spočila oči in jih napojila z močjo, ki jo potrebujejo za pot do naslednjega brezna. Nujno je zaobiti to monotonost. Med zrenjem je namreč potrebno piti nektar iz globokih shramb. Le tako bo želja po umevanju potešena in le tako bo neskončna pot do spoznanja krajša. Umetniški in znanstveni jezik se dopolnjujeta; kar nudi eno, onemogoča drugo. Jezik je vesoljstvo pomenskih enot, se pravi stavkov. Je vedno v gibanju, čeprav se človek, ki je sredi tega vrtinca, le redko zaveda nenehnega spreminjanja.

Nekje vmes tava tako imenovani govorjeni jezik.

Nenehno ustvarjanje podob in ritmičnih oblik je dokaz simbolizirajočega ustroja govorice, njene poetičnosti, zato se govorjeni jezik intelektualca vselej nagiba v smer umetniškega. Sam od sebe se rad kristalizira v metafore.

April 2007

Kolumna

Govorica, jezik družbe se v pesmih zbere, izoblikuje in vstane. Kar ne pride v poštev pri znanstvenem jeziku, kjer je nujno razumevanje pojavnosti in stroke.

Da pa pesniškega ustvarjanja ni mogoče zaupati zgolj dinamiki jezika, nam potrdi že samo dejstvo, da ne obstaja niti ena pesem, pri kateri ne bi sodelovala ustvarjalna volja. Ponovno: jezik je poezija in vsaka beseda skriva v sebi svoj metaforični naboj, ki je nared, da izbruhne ob prvem dotiku; toda ustvarjalna moč besede je v človeku, ki jo izgovori. Zato se je potrebno priučiti izgovarjanja, kar je moč doseči zgolj in edino z branjem.

Ko so legende in epske pesnitve ustvarjale govorico evropskih narodov, so pomagale ustvarjati tudi sáme narode. In v nekem globokem smislu so jih ustanovile: vtisnile so jim zavest o sebi. Skozi poezijo se je namreč skupni jezik preobrazil v mitične podobe arhetipske vrednosti. Roland, Cid, Artur, Lancelot, Parsifal so junaki, zgledi. Isto bi – z nekaj odločilnimi izjemami – lahko rekli o evropskih stvaritvah, ki se časovno ujemajo z razvojem meščanske družbe: romanih. Res je, da je za pesnikov družbeni položaj v moderni dobi značilna njegova obrobnost.

Poezija je živilo, ki ga meščanstvo – kot družbeni razred – ni zmoglo prebaviti. Prav zato jo je znova in znova poskušalo udomačiti (kot se dogaja v tem trenutku z vsem »trivialnim sranjem« množične produkcije, ki nikakor ne sodi med platnice, zato naj bo to opozorilo pred utapljanjem in ne dovolite, da vam kot muhi odtrgajo krila in vas vržejo v morje dreka). Družbeni jezik dan za dnem propada v izmozgano latovščino tehnikov in novinarjev, na drugi skrajnosti pa pesem postaja samomorilsko početje. Prispeli smo do konca nekega procesa, ki se je začel ob zori novega veka.

Veliko pesnikov je v želji, da bi premostilo oviro praznine, s katero jim zapira pot moderni svet, poskusilo poiskati izgubljeno poslušalstvo: iti med ljudstvo. Ampak ljudstva ni več: zdaj imamo organizirane množice. »Iti med ljudstvo« torej pomeni najti prostor med Napoleoni množic. Pesnik postane funkcionar.

Zgodovinarji trdijo, da obdobja krize ali zastoja, ki najbrž nastopa tudi danes, samodejno rojevajo dekadentno poezijo. Tako zavračajo hermetično, osamljeno ali težavno pesništvo. Nasprotno pa naj bi bila za trenutke zgodovinskega vzpona značilna polnokrvna umetnost, v kateri je udeležena vsa družba. Umetnost pa ni mehanski odziv zgodovine. Razmerje med njima je bolj pretanjeno in zapleteno. Umetnost se spreminja, je dinamična struktura, vendar ne napreduje in ne upada. Upadajo družbe. Medtem ko se znanost uči iz upadanj družbe in zavoljo tega zaobide že izkušene napake in stremi za edinim ciljem – dosego resnic, ki jih je moč vedno znova dokazati.

Vem, da vsakega bralca teži nejasnost del, zato je treba povedati, da je na začetku vsako umetniško delo po svoje težavno. Ustvarjanje se vedno spopada z odporom inercije in vodoravnosti.

Romantike so obtoževali hermetičnosti in dekadentnosti, z enakimi kritikami so imeli opraviti modernisti (le spomnite se kakšen odnos je imela in ima slovenska javnost do naših modernistov…). V resnici je težavnost vsakega dela v njegovi novosti. Novo, nepričakovano plaši raziskovalca in ga, če ni zrel, odvrača od spogledovanja.

Ko so besede izločene iz svojih običajnih funkcij in zbrane v ureditev, ki ni ureditev pogovora in govora, postanejo zoprno neprebojne. Vsaka stvaritev poraja zmote. Naj se vas ne dotakne in naj ne sproži obrambnega mehanizma.

Uživanje v umetnosti ni mogoče brez premagovanja nekaterih težav, sorodnih težavam ustvarjanja.

Udeleženost predpostavlja poustvarjanje; bralec poustvari pesnikova dejanja in doživetja.

Besede, stavki in vzkliki, ki jih iz nas izvabijo bolečina, užitek ali katerokoli drugo čustvo, so redukcije jezika na njegovo golo afektivno vrednost. Tako izgovorjene besede prenehajo biti občilo v pravem pomenu. Sleherna beseda predpostavlja sogovornika. In o teh izrazih in stavkih, s katerimi si mehansko daje duška naše čustvovanje, lahko, če že nič drugega, rečemo vsaj to, da je v njih sogovornik okrnjen, skoraj izbrisan. Beseda je pohabljena – umanjka ji poslušalec. Zamislite si vse besede med platnicami knjig, ki počivajo na policah v globinah NUKa in pomislite koliko od njih nima vrednega poslušalca, v tem primeru bralca. Ne dovolite, da si jih lastijo zgolj trepetajoče roke upokojenih učiteljic. Roke, ki hkrati objemajo še zadnje cvetlice iz cvetličarn in vrtov ter žalujejo, zakaj jih niso nabrale več. Vedno znova, dan za dnem. Medtem pa je na pisalni mizi, ki jo prekriva prah, zdaj že Erektor.

Branje & zrenje

47

48

Info

Le kaj počne ŠOMF ves ta čas?

GDO? Miha Vodičar Pozdravljeni. Tole je samo eno kratko osveščanje o tem, kaj počnemo na ŠOMFu, da boste vedeli, da nas niste volili brez pomena. Se še spomnite prejšnjega Erektorja? Tam je nekdo zelo izčrpno poročal o vseh študentskih organizacijah in njihovih povezavah ter delovanju.

Po izvolitvi smo kaj hitro začeli z delom. Matija in jaz se redno in vestno vključujeva v delo na ŠOU v Ljubljani, kjer imava funkcijo poslanca v študentskem zboru.

To pomeni, da sva predstavnika študentov medicinske fakultete.

Vem, da je malce nesmotrno govoriti o tem, da zagovarjava mnenje vseh na MF, saj smo precej heterogena druščina, vendar pa se po svoji vesti in večletnih izkušnjah skušava odločati za prave stvari in konstruktivno sodelovati v procesih delovanja študentskega organiziranja. Sva člana poslanskega kluba STIMULUS, v katerem smo zbrani vsi tisti, ki se v študentski politiki ne opredeljujemo v nobeno smer, torej neopredeljeni. Na zboru smo sprejemali proračun študentske organizacije za letošnje leto, kateremu sva nasprotovala, ukvarjamo se s študijsko problematiko, odzivi nanjo in pripravami zakonov na državnem nivoju, zavodi, poslovanjem, vsebinami, akti... Dela prav gotovo ne manjka.

ukvarja s problematiko bonov, da kar na plano s predlogi. študentskih družin, štipendijsko politiko, študentskim zdravstvenim Upam, da ste vsaj približno dobili varstvom... občutek, s čim se ukvarjamo, za vsa vprašanja in predloge pa smo, kot že Kot ste verjetno opazili, skoraj napisano, vedno na voljo. vsak teden na mailing liste priroma kakšen mail iz mojega naslova z vabilom na udeležbo pri razno raznih projektih, ki se izvajajo prek ŠOU v Ljubljani. Namen teh projektov je čim večje vključevanje študentov v obštudijske aktivnosti in tako tudi neformalno druženje ter pri nekaterih tudi neformalno izobraževanje. Ti projekti so namenjeni VAM, saj so financirani iz koncesijskih dajatev VAŠEGA študentskega dela. Zato VAS vse pozivam k čim večji udeležbi.

Tudi na fakulteti sponzoriramo določene projekte, v katerih se bolj ali manj udejstvujete. Tako smo v našem mandatu podprli vsem dobro poznano Urgentno medicino, glasbeni koncert študentov medicine, Brucovanje 2007, Poizpitno smučanje na Kaninu, podprli pa bomo tudi Prav tako z Matijo delujeva v Batavierenrace, Zdravstveni tim, delovnem telesu za socialo in Erektor in ostale projekte, ki bodo zdravstvo na ŠOU v Ljubljani, ki je namenjemi širši množici študentov, pravzaprav nadzorni/posvetovalni/ torej VAM. Na tem mestu bi VAS predlagalni organ na resorju za rad povabil k sodelovanju, v kolikor socialo in zdravstvo. Resor pa je tisti imate ideje za kakšen zanimiv organ, ki se bolj ali manj uspešno projekt. Veste, kje nas najdete, tako

April 2007

V prostem času

SUDOKU

Sudoku 1 a

d

g

2 5 1 9 3

6 4

3 7

b

9

1 9 8 1

e

2 3 5 8 6 h

9 5

7

3 2 2 4

4 7 9 8 1

c

f NAGRADNI SUKOKU Rešitve nagradnega sudokuja pošljite na erektor@dsms.net do 1. 5. 2007, in sicer v obliki:

i

Sudoku 2

8

7 3 7 a b 5 4 2 6 1 9 d 6 4 e 3 7 5 9 9 g 7 1 h 8 3 Sudoku

c

5 1 9 8 6 6 3 7 2 i f

sudoku 1: a=*, b=*, c=*, d=*, e=*, f=*, g=*, h=*, i=* in sudoku 2: a=*, b=*, c=*, d=*, e=*, f=*,g=*, h=*, i=* Ker v uredništvu menimo, da je duhovna hrana prav tako pomembna, kot “prava” hrana smo se odločili, da tokratnemu izžrebancu podarimo knjigo literarne vsebine.

Srečno branje!

Ekipa EREKTOR-ja ne more sodelovati v nagradni igri.

Nagrajenec prejšnjega nagradnega sudokuja je Rok Štern, ki smo mu polepšali dan z večerjo v eni od ljubljanskih indijskih restavracij.

49

50

V prostem Ä?asu

April 2007

Stres, vremenske spremembe in mraz, antibiotiki in spremembe v prehrani lahko oslabijo našo naravno odpornost in njeno pravilno delovanje.

Narava nas je oborožila s kompleksnim sistemom obrambnih mehanizmov, da bi se lažje ubranili bolezni in zdravstvenih nadlog. Kljub temu je naša naravna odpornost zaradi našega življenjskega sloga včasih bolj drugič manj učinkovita.

Kaj je Actimel?

Raziskovalni center podjetja Danone je več kot 10 let sodeloval z neodvisnimi mednarodnimi raziskovalnimi laboratoriji, da bi pomagali naši naravni odpornosti. Razvili so probiotični napitek Actimel, ki vsebuje tudi edinstveno probiotično kulturo L.casei IMUNITASS® (v eni steklenički je več kot 10 milijard teh bakterij). Actimel pomaga krepiti naravno odpornost organizma, kar potrjujejo številne znanstvene študije*.

Kje se nahaja naravna odpornost? Črevo igra zelo pomembno vlogo pri varovanju organizma pred številnimi mikroorganizmi iz okolja, ki lahko škodujejo zdravju.

Pomaga s pomočjo treh obrambnih ravni: črevesna mikroflora pomaga odbijati zdravju škodljive bakterije; črevesna sluznica ustvari dodatno oviro zanje na črevesni steni; približno 70% imunskih celic se nahaja v črevesju in sestavlja t.i. črevesni imunski sistem, ki vpliva na odpornost črevesja in celotnega organizma.

Zato je nujno, da stalno skrbimo za ta pomemben organ.

„Z oznako "probiotik" se srečujemo zelo pogosto.

Vendar vse probiotične bakterije nimajo enakega učinka na človekovo zdravje. Actimel vsebuje edinstveno probiotično kulturo L.casei IMUNITASS®. Učinkovitost Actimela so dokazale številne znanstvene raziskave, iz katerih najbolj izstopajo tri študije: vpliv na odpornost starejših ljudi, aktivnih športnikov in študentov. Fizični in psihični stres ter staranje so namreč tisti dejavniki, ki pomembno zmanjšujejo odpornost organizma, a smo jim izpostavljeni praktično vsi.“ Doc. dr. Rok Orel, dr. med. specialist pediater

Znanstvene študije dokazujejo, da Actimel pomaga krepiti vašo trojno obrambo V prebavnem procesu so mlečnokislinske bakterije izpostavljene močnim kislinam in prebavnim encimom, zato jih večina ne preživi. Actimelova probiotična kultura L.casei IMUNITASS® pa ima izredno sposobnost, da v prebavnem traktu preživi v zadostnih količinah, zato lahko deluje v črevesju. Actimel tako pomaga krepiti naravno odpornost, saj deluje na treh ravneh naših obrambnih mehanizmov: 1) povečuje število dobrih bakterij v črevesni mikroflori, kar ovira razvoj škodljivih bakterij; 2) pomaga krepiti črevesno steno, ki deluje kot ovira za škodljive bakterije; 3) pomaga krepiti imunski sistem.

Zakaj moramo Actimel uživati vsak dan? Številne Actimelove bakterije L.casei IMUNITASS® se v črevesju ne naselijo za stalno. Zato lahko najboljši učinek dosežemo, kadar naš organizem dnevno oskrbujemo z njimi.

Actimel je okusna obramba za vsakogar!

Actimel je namenjen vsem, saj smo dnevno izpostavljeni dejavnikom, ki slabijo naravno odpornost. Na voljo je mnogo okusov Actimela, tudi z 0% maščobe in z manj sladkorja. * npr.: Parra MD et al: Daily ingestion of fermented milk containing Lactobacillus casei DN 114-001 improves innate defense capacity in healthy middle-aged people. J Physiol Biochem, 2004.

Actimel pomaga krepiti vašo

Več informacij lahko najdete na spletni strani www.actimel.si

Oglasno sporočilo. Danone d.o.o., Dunajska 156, Ljubljana

JE VAŠA NARAVNA ODPORNOST OSLABLJENA?