Erektor 11 April 2008

Privlačni delodajalec delodajalci

MSD

(Merck Sharp & Dohme, inovativna zdravila d.o.o.)

NASLOV: Šmartinska cesta 140, 1000 Ljubljana, Slovenija TELEFON: +386-1-5204 200 Internetna stran: www.merck.com E-naslov kontaktne osebe: msd_slovenia@merck.com

Poslanstvo krovnega in lokalnega podjetja Merck & Co., Inc., ki v mnogih državah po svetu deluje pod imenom Merck Sharp & Dohme (MSD), je globalno, na raziskovanju temelječe farmacevtsko podjetje, ki skrb za bolnike postavlja na prvo mesto.

Marsikatero zdravilo in cepivo, v katerega je Merck (ustanovljen 1891) vložil svoje znanje in sredstva, je spremenilo življenje na našem planetu. K odkritju in razvoju penicilina med II. svetovno vojno je svoj del prispeval tudi Merck.

Merckova cepiva se širom sveta uporabljajo za preprečevanje raznih otroških bolezni, kot so ošpice, mumps, rdečke, norice. Merckovo cepivo, ki pomaga ščititi pred okužbo s HPV, ki lahko vodi v raka materničnega vratu in genitalne bradavice, je že na voljo tudi v Sloveniji.

Podjetje MSD Slovenija je kot del krovnega podjetja usmerjeno k poslovni odličnosti na področjih inovativnosti, usmerjenosti k svojim strankam ter zavezano k visokim etičnim standardom in prepoznavanju novih možnosti razvoja zdravil.

Aktivno se vključuje v slovenski javnozdravstveni sistem s kliničnimi raziskavami, v katerih domači strokovnjaki preučujejo klinično učinkovitost in varnost novih Merckovih zdravil.

MSD Slovenija skrbi za prijetno delovno okolje, nudi dobre delovne pogoje in pogoje za osebnostno rast. Sprejema raznolikost zaposlenih, vzpodbuja medsebojno spoštovanje ter visoke etične standarde.

Zaposlovanje novih sodelavcev MSD Slovenija vzpodbuja zaposlovanje za delo motiviranih ljudi, ki aktivno obvladajo angleški jezik. Ceni samoV podjetju vlada zavest, da se poslanstvo uresničuje le s pomočjo sposobnih, izobraženih in zadovoljnih zaposlenih. Profesionalni razvoj in osebnostna rast posameznikov sta dejavnika, ki bistveno doprineseta k razvoju podjetja, zato MSD Slovenija vzpodbuja stalno izobraževanje svojih zaposlenih.

K sodelovanju vabi komunikativne, ambiciozne in odgovorne posameznike, ki jih veselijo številni novi izzivi in delo na področju farmacije.

Ugodnosti za delojemalce Bolniki na prvem mestu

Možnost nadaljnjega izobraževanja: Možnost opravljanja študentske prakse:

Spodbujamo razvoj in izobraževanje svojih zaposlenih. da

Človekoljubni in dobrodelni programi Merck si močno prizadeva za boljšo dostopnost zdravil. V okviru dolgoročnih dobrodelnih programov podarja tudi nepristranske zdravstvene informacije. Zaveda se pomena nepristranskih zdravstvenih informacij, ki morajo biti dosegljive vsakomur. Več podatkov o tem na www.merck.com.

Merck je v svetovnem merilu v letu 2006 namenil 442 milijonov dolarjev za zdravila in cepiva za urgentne zdravstvene potrebe ali za reševanje posledic naravnih in drugih nesreč.

“Trudimo se, da ne bi nikdar pozabili, da so zdravila namenjena ljudem. Pri tem dobiček ni v ospredju. Ta je zgolj posledica, ki vedno sledi, če bolnika postavimo na prvo mesto.”

- George W. Merck, 1950

vključenih 60 milijonov ljudi iz več kot 30 držav. Več o tem na www.mectizan.org.

Leta 2000 ustanovljeno “Vsestransko afriško HIV/AIDS partnerstvo” (ACHAP) izboljšuje preventivo pred HIV in aidsom, izboljšuje zdravljenje okužbe in bolezni in nudi pomoč bolnikom. Merck v obliki donacij podarja svoja zdravila proti HIV-u najrevnejšim državam.

MSD Slovenija namenja sredstva za različne dobrodelne programe.

Sredstva zbrana preko ameriške gospodarske zbornice, ki jih prispeva tudi MSD Slovenija, se namenjajo razminiranju na področju jugovzhodne Evrope.

Ravno tako podjetje prispeva svoja sredstva preko združenja SILA (Slovene International Ladies Association), ta pa jih vsako leto namenja za različne dobrodelne projekte v naši državi.

02-10-GEN-08-SLO-011-J

Ljubljana, marec 2008

Uvodnik

Spregovoril sem s prodajalko ljubezni

Kot je dejal Max Ernst, je ženska golota modrejša od filozofovega nauka.

Sonce se te dni vse prijetneje plazi po sprehajajočih telesih in vsakomur, ki korači po odprtem, izkazuje pozornost. Ljudje ga radi sprejmejo medse. Platneni čevlji, sončna očala, osvežujoči nagajivi vonji kozmetike, goltanje Zyrteca, posedanje na terasah in srebanje naravnih nektarjev, madeži sladoleda na srajcah in utopične misli ter načrti za poletje. Čakaš, da dan preko mraka preide v noč, nakar zapustiš prijetno hladno stanovanje. Obuješ zimske čevlje.

V noči ni prepoznati pomladi. Po Topniški divjajo avtomobili. Nekaj časa jim slediš, nato skreneš in koračiš do prvega lokala. Pred lokalom sežeš v žep. 120€? Denar za najemnino. 16€ je namenjenih za vstopnico za jutrišnji koncert. Ostanejo 4€. Dovolj za pivo. Vstopiš. Smrad po urinu in pivu te objame in privede do šanka. »Kaj boš?« sikne vate debela točajka in te premeri s pogledom. Na obrazu se ji prikaže režeča grimasa. »Pivo.« Steklenico položi na pult in z okornimi prsti postrga s pulta 2.20€, ki si jih namenil za plačilo.

Ozre se proti oknu, kjer podoba ženske riše temno silhueto. Naslednji trenutek vstopi. Ob tvojem podloženem usnjenem gležnjarju se pojavi skoraj gola ženska noga opasana z nekaj jermeni, ki se spodaj pritrjajo na gumijast podplat. »Čao, S.! Si že nazaj?« zapoje hladna točajka.

S. se zareži: »Stari je bil po petih minutah ves zadihan. Sem se ustrašila, da ga bo pobralo.« »Boš kot vedno?« »Ne, tokrat bom, kar mi bo namenil mladenič.« Med prsti gneteš kovanec za evro in dva za dvajset centov. S.-ina noga se rahlo približa. Čeprav si ves čas njunega pogovora gledal v tla, veš, da sta zazrti vate. »Tujim damam načeloma ne plačujem pijač.« »O, poglej ga, za damo te ima!« »Plačaj pijačo, fante, pa ti za zmerno ceno pokažem, česa je sposobna izkušena dama.« »Dajte ji viski.« »100€.« »Kako 100€?« »Tarifa. Fuk. Pol ure.« »Še minuto in sva pri meni.« »Dečko, to so tvoje minute. Vsaka je 3.30€.« Privedeš jo v stanovanje. Usede se na posteljo in si spretno odpne bluzo. Prosiš jo, da se obleče. Začudeno zazija. »Kakorkoli, sam da te rajca…« Iz žepa povlečeš beležko in pero. »S., kako dolgo ste že v tem poslu?« »Kva?! A me jebeš?!«

3

»Nikakor ne. Vam zaslužek omogoča spodobno življenje?« »Posluš! A bi rad fukal? Prav. Zdaj pa dobro odpri oči.« Mrtvo hladna, z očmi, ki kričijo utrujenost in togo sivino, si sleče hlačke in podviha krilo. »Lahko ste tudi goli, če to spada k rutini.

Me ne moti. Rad bi le nekaj besed. Na primer kaj se je spremenilo, ko ste prvič za plačilo zadovoljili moškega?« »Daj mi keš. Jaz grem.« »Po moji uri imam še 13 minut. Prosim.« Njen molk je dokaz zaprepadenosti, bojazni in groze pred pogovorom. Že dolga leta ni z nikomer govorila o lastni intimi. Najbližje temu je bila, ko so stokajoči pohotneži nad njo iskali izgubljeno ženino ljubezen, ona pa je razprtih nog razmišljala o steklenici viskija, ob kateri bo zvečer zaspala.

Kolofon Glavni in odgovorni urednik Rok Korošec Izvršni urednik Tine Pelcl Urednik fotografije Jan Štangelj Oblikovanje Marko Krajnik Lektorici Nina Milenkovič, Jerneja Leban Prodaja & promocija Urša Kastelic, Laura Papič, Timotej Lončarič

»S., ljubite?« Solze ji razjedajo črn madež pod očmi.

Naslovnica Fotografije sodelujočih na fotografskem natečaju

»Ljubite?« »Ne, ne, ne. NE! Odkar se prodajam, mi ni več do ljubezni!«

Tisk Tiskarna knjigoveznica Radovljica, d.o.o.

Pričujoči Erektor skriva v sebi željo po izražanju topline, sočutja, prijaznosti. V teh s soncem obogatenih pomladnih dneh iščite to željo v prebiranju vsebine, ki so vam jo namenili naši pisci.

Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, Ljubljana

Rok Korošec

Naklada 700 izvodov

Cena vključuje 8,5% DDV. V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906.

ISSN 1581-9078

s

Prispevke pošljite na: erektor@dsms.net

4

April 2008

Kazalo 06 UVODNIK 03 Spregovoril sem s prodajalko ljubezni INTERVJU Intervju z asist. mag. Dušanom Vlahovićem, dr. med: 06 »Naša osnovna naloga je, da si vzamemo čes za bolnika.« ONKRAJ MEJA 11 WORLD HSS Portugal 2007 14 18 21 22

NA SCENI “Uporaba droge med študenti medicine in mladimi zdravniki” Zmagovalni “virotrap” Pediatrična klinika Intervju z mag. Lilijano Kornhauser-Cerar, dr. med., spec. pediatrije

22

GURMAN 27 Fast food konzumator 29 Vino - pijača bogov in revežev 31 Etini “mafini” AKTUALNO 32 Lep - lepši - umeten. Mlad - mlajši - večen.

34 Analiza ankete NA SCENI 37 Plečnikov kvintet 37

MB DŠMM 42 Pot k ursničevanju načrta se nadaljuje 43 Klub gostoljubja 44

32

STRANI DENTALNIH MEDICINCEV Zakaj je potrebno plačati čiščenje ‘’zobnega kamna’’ 46 Lep dan za smrt 48 Črno in belo 49

46

KULTURNO Peter Nadas Jaz sem jaz Zajtrk Slišati Leposlovni natečaj

50 51 52 52 53

KOLUMNA Klikni me nežno 54 38 ur samote 55 Drage medicinke, cenjeni medicinci 56 V PROSTEM ČASU Sudoku 58

Kazalo

5

Intervju Intervju z asist. mag. Dušanom Vlahovićem, dr. med, spec. anesteziologije in reanimatologije s KO za anestezijo in intenzivno terapijo operativnih strok

»NAŠA OSNOVNA NALOGA JE, DA SI VZAMEMO ČAS ZA BOLNIKA.« Sprejel nas je v majhni, natrpani sobici, kot se za zaposlenega človeka spodobi. Z dr. Vlahovićem, ki na MF vodi izbirni predmet iz anesteziologije, kot mentor sodeluje pri delavnicah urgentne medicine, poleg strokovnega dela pa najde čas tudi za pisanje bloga in potovanja, smo klepetali o aktualni zdravstveni problematiki.

Petra Grbec, Tine Pelcl foto Jan Štangelj

Koliko časa ste že anesteziolog? pri nas je problem Na anestezijo sem prišel v septem- v informatizaciji. bru ‘87. Tega je zdaj več kot 20 let.

V Angliji, npr. če nimajo informaciKaj se je spremenilo v tem času? jskega sistema, Kako je bilo delati takrat? imajo eno »ekKo sem prišel na anestezijo, smo bili stra« sestro, ki je tehnološko bistveno manj razviti. plačana samo za Med drugim smo imeli anestezijske to, da zbira podataparate, ki so bili narejeni doma – ke in da nadzira »matjaži« smo jim rekli. Takrat ni tisto, kar se dela. bilo ne pulznih oksimetrov, ne kap- In vse, kar delajo, nografov, tako da smo se bolj zanašali redno preverjajo. na klinični občutek in klinični nad- Pri nas pa tega ni. zor kot pa na aparate.

In to te frustrira.

S kakšnimi težavami pa se anesteziolog srečuje pri svojem delu danes?

To je različno od ustanove do ustanove. Zagotovo je drugače v Ameriki kot pa pri nas. Mi imamo omejena sredstva. Kolegi iz Anglije, ki so bili na obisku tukaj, so rekli, da bi lahko tu delali brez težav, tako da za tujino ne zaostajamo tako zelo.

Problemi, ki jih večina ima, so bolj osebne narave (plača, pogoji dela: soba, računalnik, parkirišče). To so problemi organizacije, menedžmenta, ki pa so enaki v vseh službah. Tisto, kar bi si mi želeli, je »doseči tujino« v stvareh, kot so »quality control« in protokolarizacija oskrbe. Konkretno

6

April 2008

Je nova urgenca načrtovana tako, da bi rešila te težave?

Do neke mere.

Pri načrtovanju urgence je vedno tako, da so zraven še nekateri drugi interesi. Mi smo strokovni del, ki so ga z muko vključili zraven in seveda postavljamo svoje zahteve, ki izhajajo iz izkušenj in znanja, ki ga imamo o oskrbi poškodovancev. Na drugi strani so pa razni drugi parcialni interesi, ki izvirajo ali iz posameznih oddelkov ali tudi izven Klinićnega

centra (KC).

Kako daleč je gradnja sedaj?

Vidite, da so tam pred vhodom v sedanjo urgenco že začeli nekaj delati.

Ampak kakšna je predvidena letnica?

Intervju Letnica je predvidena - čimprej.

Tempo je v bistvu planiran zelo hitro. Če ga bomo lahko uresničili, pa je drugo vprašanje. Že zaradi pediatrije mora biti tempo hiter, ker se mora ta del priklopiti na pediatrijo.

Koncept urgence je v tem, da imaš paciente, ki pridejo v urgenco, stalno pred očmi. Kar se zdaj dogaja, je to, da nekdo pogleda pacienta, potem pa ga vrnemo v čakalnico.

To je klasičen pristop ambulantnega dela in tako je povsod po Sloveniji. Bolnik pride, gre v ambulanto, zdravnik ga pogleda, potem pa gre ven in čaka. Medtem ko čaka, se lahko s tem pacientom marsikaj zgodi.

In to je narobe. Bolnik ne more čakati brez nadzora. Zaradi tega so bili določeni problemi. Določenim pacientom se je stanje nenadoma poslabšalo, mi pa nismo mogli takoj ukrepati. Nov koncept zagotavlja bolnikom vse, kar potrebujejo, do stopnje intenzivne terapije. Nekateri bolniki potrebujejo manj intenziven nadzor in bodo zato imeli samo pulzni oksimeter. Nova urgenca bo rešila marsikateri problem.

Sedaj se je pojavila nova specializacija iz urgentne medicine. Tukaj se nekje križajo področja z anesteziologijo in reanimatologijo. Kje bodo prišla ta področja skupaj, kje bodo šla narazen? Bo prišlo do kakšne prerazporeditve profilov?

Veliko ljudi bo verjetno jeznih, če bo bralo to, kar bom povedal. Moje mnenje je, da je ta specializacija iz urgentne medicine, tako kot je zamišljena, napaka. Naš izvirni greh v Sloveniji je bil v tem, da smo splošnim zdravnikom zaupali urgentno medicino. In ta izvirni greh je bil storjen še v bivši Jugoslaviji, ko smo se odločili, da bo nosilec urgentne medicine zdravnik splošne

Dušan Vlahović

medicine v zdravstvenem domu. To načeloma niti ni tako slaba ideja.

To je »gorenjska ideja« - je cenejše.

Zakaj je to napaka? Predvsem zaradi tega, ker je težko pričakovati, da bo nekdo, ki se sreča z urgentno situacijo enkrat na leto ali pa enkrat na dve leti, znal ustrezno odreagirati.

Kolega, ki dela v nekem manjšem kraju v Sloveniji, bo imel težave in bo v veliki stiski, ko se bo srečal s pacientom v srčnem zastoju ali pa s pacientom, ki ga je treba intubirati.

Dobro se zaveda svojih omejitev, ve pa, da je pacientu treba pomagati in da je to njegova odgovornost. Torej smo pacientu naredili medvedjo uslugo, kolegu pa tudi. Nemogoče je pričakovati, da bo vsak zdravnik vse vedel.

Torej bi bilo po vašem bolje, da bi v vsakem zdravstvenem domu dežural tudi eden intenzivist ali anesteziolog?

To bi težko zagotovili, ker nas ni veliko. Če se vrnemo na specializacijo iz urgentne medicine. Ta specializacija je sicer hvale vredna zadeva, vendar jaz mislim, da je to amerikanizacija Slovenije. In to je po mojem mnenju napaka. Trenutno za vsakega poškodovanca, ki pride v KC ali neko drugo regionalno slovensko bolnico, skrbita najmanj dva eksperta - eden je kirurške, drugi anesteziološke stroke. To bi sedaj nadomestili z enim zdravnikom, ki je bil na kroženju na anesteziji šest mesecev in potem nikoli več. Šest mesecev kroženja na anesteziji ne more nadomestiti šest let specializacije in leta izkušenj. Vem, da večina ljudi, ki zagovarja specializacijo iz urgentne medicine, pravi, da bodo ti kolegi skrbeli za prehospitalne enote. Mogoče bodo tudi v bolnišnici delali v tistem delu, kjer naj bi struktura SNMP-ja in PHE

prišla zraven. To ni sporno. Jaz se samo bojim, da bodo zaradi ne vem kakšnih razlogov poskušali odpraviti sedanji sistem, ki pa ni tako slab.

Ne moreš nadomestiti nečesa, kar je dobro razvito in utečeno, z nečim, s čimer nimamo izkušenj. Najbrž te zanima, ali sem za ali proti. Najbrž, da sem za in bom tudi mentor. Jaz sem za to, da mlade kolege učim.

Osebno mislim, da bi bila veliko boljša rešitev urgenca kot supraspecializacija. To pomeni, da narediš neko temeljno specializacijo (anestezija, kirurgija, interna, pediatrija, ...) in potem še dve leti krožiš, se dodatno izobražuješ. To se bi mi zdelo smiselno.

Ali ne bodo specialisti urgentne medicine vseeno bolje pripravljeni za urgentne situacije?

Glej, kako zdaj funkcioniramo.

Moja naloga (in naloga mojih kolegov) je »life support«, torej podpora življenjskim funkcijam. Se pravi, vtakneš tubus, zdraviš šok, korigiraš elektrolite, ... To, da jaz obvladam »life support«, je posledica tega, da to delam 20 let vsak božji dan. Ker vsaka anestezija je življenjsko ogrožen bolnik. Vsak dan moraš nastavljati kanale, zbadati, dajati zdravila in potem to ni problem. In tu smo mi v veliki prednosti pred urgentnim zdravnikom, ki bo to delal samo v urgentnih situacijah in se tega ne bo imel niti časa prav dobro naučiti. To je tisto, kar mene skrbi.

Bodo pa verjetno ti urgentni zdravniki vseeno bolj usposobljeni, kot so na primer zdaj zdravniki družinske medicine? Če sem prav razumel ta koncept, bi to delo potem prevzeli urgentni zdravniki?

Ja. Vendar jih še dolgo časa ne bo dovolj. Problem prehospitalne urgence je namreč v tem, da moramo ljudi

7

Intervju frknil« ali pa pozna koga, ki mu je zdravnik kaj »zafrknil«. Je tega res toliko več ali je to medijska iluzija?

Zdravniških napak, takih pravih napak, je relativno malo. Večina kolegov svojo stroko relativno dobro pozna. Napake se pojavljajo pri komunikaciji z ljudmi. To je prva stvar. Dostikrat pozabljamo, da je v odnosu do bolnika včasih dovoj že pogovor. Če bomo do pacientov prijazni, se z njim pogovorili, se ustavili na hodniku, če nas kaj vprašajo, sem prepričan, da bo teh napak manj.

pacienta. Tu nimamo izgovora. Naša osnovna naloga je, da si vzamemo čas za bolnika. Če si ti v ambulanti in delaš na normo, je to problem.

Kljub temu pa si lahko prijazen do bolnika. »Bedside manners« morajo ostati. Jaz sem toliko let zdravnik in včasih mi gre kak pacient tudi na živce. Ampak kljub temu si ti zdravnik in on je pacient. Pa ne mislim, da bi bilo potrebno vzpostavljati nek paternalističen odnos do pacienta, sploh ne. Če se vrnem na zdravniško napako.

Videla sem, da pišete blog. Nekaj To je stvar pacientove interpretiracizanimivih tem je bilo o zdravniških napakah.

Zdi se mi, da ljudi zmoti občutek, je našega odnosa do njega. Druga stvar pa je, da zdravnike pogosto To sem začel pisati takrat, ko je bila da zdravnika ne briga nič zanje. postavijo v pozicijo, kjer morajo Tako. To jih zmoti. zadeva popularna. delati napake. Vi boste jutri končali Govora o zdravniških napakah je Vendar zdravnik tudi nima toliko medicino – kot sekundarija vas bodo poslali transportirat pacienta, ogromno, v medijih je postal stal- časa. nica. Vsakemu je zdravnik kaj »za- Ne. Kot zdravnik moraš imeti čas za npr. na CT. Potem bo ta pacient šel v usposabljati. Spomnim se časov, ko smo začeli usposabljati SNMP. Kolegi, ki zdaj delajo na SNMP-ju, so se hodili k meni učiti intubacije, nastavljanja kanalov, itd. In vloženo je bilo veliko, veliko dela, truda in denarja, da so se prigrebli na nek nivo.

Vendar nekaj morate vedeti. SNMP je izjemno izpostavljena prehospitalna enota in so v bistvu dosegli visok nivo. Treba je priznati - znajo tisto, kar delajo.

8

April 2008

Intervju srčni zastoj in bo nastala zmeda. Pa ne zato, ker vi ne bi znali, ampak ker nimate izkušenj in ne morete odreagirati, tako kot bi bilo treba. To se seveda maščuje s slabim izhodom zdravljenja in s stresnim začetkom kariere. Ni luštno, če ti pacient umre zgodaj v karieri. In vprašanje je, ali je to napaka sekundarija ali napaka tistega, ki je sekundarija poslal s pacientom.

Dostikrat, ko bodo dvomi, bo potrebno reanimirati. Mislim, da je vrednost tega zakona predvsem v tem, da nas bo prisilil, da se bomo z bolniki pogovarjali. Ko dobiš na oddelek bolnika, ki ima karcinom, se je treba z njim usesti in mu reči: ‘’Vaša bolezen je taka pa taka. Lahko se konča tudi tako. Torej, kaj želite narediti, če bomo prišli do te faze.

Kako agresivni želite, da smo?’’

Naša percepcija kvalitete življenja se Ampak tega bo zmeraj več. Laična zelo spremeni, ko zbolimo. Meni se javnost je vedno bolj izobražena, zdaj zdi nepojmljivo, da ne bi mogel zdravniki postajajo zgolj »servis«. v hoditi v hribe. Če si pa tetraplePrav tu jaz vidim vlogo družinskega gik, pa je mogoče dovolj, da lahko zdravnika. Družinski zdravnik ne bereš. more biti avtomat, ki bo metal deset pacientov na uro. To je napaka. Ne Vi se vsakodnevno srečujete z ursmemo si dovoliti, da nam bo za- gentnim, kritičnim delom. Kovarovalnica diktirala normative. Če liko je pri vas prisoten strah pred si družinski zdravnik in pride nekdo tožbami.? k tebi po nasvet, si moraš vzeti čas Čisto nič. Vem, kaj delam. Bolin mu razložiti. Trenutno delamo niku skušam pomagati po svojih zakon o pravicah bolnikov. Po tem najboljših močeh. Imamo navozakonu ima bolnik pravico reči: »Ne dila in protokole. Če se tega držiš, želim biti reanimiran,« in zdravnik- ti načeloma nihče ne more ničesar ova dolžnost je prepričati se, da očitati. Stvari so jasno postavljene in pacient posledice svojega ravnanja nekih hudih napak ne moreš nareddobro razume. Nekdo, ki reče: »Jaz iti - vsaj ko govoriva o reanimaciji. pa ne želim biti reanimiran,« in v Možne so seveda diagnostične nanaslednjem trenutku zafibrilira, pake. Lahko, da kaj spregledaš. najbrž ni mislil umreti čez deset minut, ampak je mislil, da ne želi Ali je negativna podoba zdravnikreanimacije takrat, ko bo imel neko ov v javnosti prisotna tudi drugod neozdravljivo bolezen ali bo umiral po Evropi? v bolečinah. In to razumem. Treba Moram priznati, da ne vem. Posebsi je vzeti čas za ljudi. Jaz včasih celo no v ameriškem svetu zdravnike uro sedim s svojci in se pogovarjam dojemajo kot izjemno bogate ljudi. z njimi, ko imamo reanimacijo. In Njihova podoba je malce odvisna mene niso nikoli tožili, nikoli mi od socialne neenakosti. Ne gre za nihče ni nič zameril. to, da bi imeli odklonilen odnos do zdravnikov, ampak jim ne zaupajo, ker mislijo, da jih zanima samo deAli ta zakon že velja? nar. Tudi pri nas so začeli govoriti Mislim, da je ta zakon že sprejet. o teh stvareh - zakaj ne bi mi imeli Toda tudi, če bo bolnik prinesel nek pravice zaslužiti za pošteno delo? V papir, moraš preveriti okoliščine. zdravstvu je problem v tem, da je

Dušan Vlahović

ljudi, ki znajo določene stvari delati, zelo malo. V Sloveniji, npr. sta samo dva človeka, ki znata vstaviti ‘’coil’’ v možgansko anevrizmo.

Imate kakšno pozitivno izkušnjo s pacienti, kakšna prisrčna zahvala

ali kaj podobnega?

Tudi to sem že doživel. Zadnjič me je žena enega pacianta presenetila: ‘’Jaz pa sem že slišala o vas, da ste zelo prijazen.’’ No, to je bila pohvala.

Zdi se mi, da je to bolj pomembno, kot to, koliko člankov sem napisal.

Tega pacienti tako ne vejo.

Kako pa je bilo v vaših študentskih letih?

Dokler smo bili študentje, je bilo fajn.

Jaz sem bil sicer takrat že poročen in imel sina, ampak doma nisem mogel dosti študirati, tako da sem hodil v Pajzl in NUK. Takrat je bila še Trta - ne vem, če veste, kje je bila Trta (ostali prisotni še niso slišali za Trto – op.p.). To je bila državna gostilna čez cesto in imeli so tak čudovit vrt.

V Pajzlu smo študirali do dvanajstih, enih ponoči, potem pa smo šli pa k Trti na pir - seveda tik preden so zaprli (smeh). Dostikrat se nam je pridružil pokojni dr. Godina.

Kako ste se odločili za specializacijo?

Delati sem začel v Domžalah. Takrat ni bilo služb in moj tast je poznal takratnega direktorja zdravstvenega

9

Intervju doma – bila sta partizanska kolega (smeh). Mislim, da je rekel kakšno dobro besedo zame in dobil sem delo, vendar samo za šest mesecev, ker sem nadomeščal kolege na bolniški. Vmes sem bil še v vojski.

Anestezija je bila edina, ki je takrat jemala. Prišel sem k pokojni prof.

Toš na razgovor in je rekla: »Ja, kolega, vas vzamemo za eno leto, potem bomo pa videli, ali vam bo všeč, ali boste vi nam všeč.« Vendar me po dveh tednih ne bi več spravili

z anestezije. In kot vidite, sem po dvajsetih letih še zmeraj tu.

To je tudi mnenje splošne populacije...

To je res. Zdaj imamo na anesteziji novo predstojnico, doc. Jankovič, in ena od nalog, ki smo si jih zadali, je tudi promocija te naše specialnosti.

kako so zdravniki nesrečni in to zato, ker zraven dela v bistvu nimajo izbire. Predvsem v Ameriki nimajo izbire in jim mora biti delo hobi.

Ker nimajo časa, nobene možnosti, da bi se ukvarjali s čim drugim. Vi v tem oziru verjetno niste nesrečni?

Kako si napolnite baterije?

Ne, sploh ne. Imam zelo veliko raznih Dobro vprašanje. Dolga leta sem interesov. Recimo z računalništvom kaj bral - po računalniku. Potem pa se dosti ukvarjam. sem nehal kaditi in se seveda zredil.

Nato sem ugotovil, da mi zelo paše, Pa imate možnost? če hodim. Žena mi je kupila Slov- Imam. Danes, npr. končam ob 15:30

ensko planinsko pot in zdaj sem si zadal za nalogo, da bom vse tiste vrhove osvojil. Dve leti nazaj me je Takrat ni bilo druge možnosti? ena kolegica, ki je bila na izbirnem Anestezijo smo gledali kot zelo pouku pri meni, srečala pod kočo na dolgočasno zadevo in sem se v bist- Kamniškem sedlu. Bil sem ves rdeč, vu spraševal, ali bom res lahko to komaj sem sopihal, pa pravi: ‘’Dokdelal celo življenje. Ampak to je bila tor Vlahović, a kaj rabite?’’ (smeh). posledica tega, da na fakulteti nismo Z ženo sedaj tudi pogosto potujeva. imeli prav nobene informacije o tem.

Na to temo bi vam zastavil še eno vprašanje. Pravkar sem bral o tem,

10

April 2008

in potem bom šel domov. Največkrat grem malo hodit, doma kaj preberem – pa ne medicino. Z medicino neham, ko grem od tukaj ven. Doma berem zgodovino, npr. zdaj sem bil na potovanju po Rusiji, Mongoliji in Kitajskem in sem si v Ulan Batorju kupil knjigo o zgodovini Mongolije – zanimivo branje. Ne pozabite na to, da medicina ni vse. Treba si je vzeti čas tudi za druge stvari.

Na sceni

WORLD HSS Portugal 2007 Tina Korać, Gregor Novak, Vane Savinek foto Vane Savinek Od 26. novembra do 1. decembra je v portugalski Albufeiri, letovišču ob Atlantiku, v hotelu s petimi zvezdicami potekal simpozij študentov različnih zdravstvenih strok (medicinci, farmacevti, medicinske sestre, zdravstveni tehniki in drugi javno-zdravstveni delavci). Namen simpozija je bila predvsem promocija sodelovanja med zdravstvenimi strokami. Poskušali smo pogledati skozi oči različnih zdravstvenih delavcev, se bolje seznaniti z vlogo posameznika v procesu zdravljenja in tako prispevati k čim boljšemu timskem delu, kar omogoča najboljši možen izid za bolnika.

Simpozija se je udeležilo okoli 350 študentov z vseh celin sveta, z izjemo Antarktike, a vendarle smo poleg Portugalcev prevladovali Slovenci (tako majhni, pa vendarle nas je povsod preveč). Sicer pa namen tega članka ni poudariti pomembnosti timskega dela ali opisati kvalitetno zastavljen strokovni program. Želimo zgolj strniti utrinke treh slovenskih udeležencev.

Sicer bi se dalo o utrinkih pisati v nedogled, če se spomnim na francoski ples s falušami, mednarodni »drinking party«, dobrodelno dražbo, izjemne gostujoče predavatelje… A tu je za vas nekaj skoraj že anekdotičnih zgodbic.

svitalo) abruptno izpostavljenima direktnemu soncu, soli v zraku in zvoku valov, v glavi zrastejo »hudobne« ideje o metanju nič hudega slutečih in oblečenih punc v vodo.

Tokrat jo je Tajvanka odnesla brez poledic, na vrsti je bila slovenska farmacevtka. Sicer pa veste, kako to poteka: spogledujoča se sva jo kvazi-nonšalantno odromala proti tarči, jo zagrabila eden za roke, drugi za noge, in jo oblečeno odnesla z namenom, da jo vrževa v morje »na rukerja«.

ZGODBA O PRISILNEM NAMAKANJU V MORJU … … ali kako sta se potem Vane in Gregor kesanja polna oblečena vrgla v Atlantik. Vse skupaj se je začelo z nedolžno idejo, da, če smo že v mestecu pri obali, lahko skočimo en dan tudi na plažo. Pa ne da bi se sončili ali plavali, konec koncev temperatura zraka ni presegala

Onkraj meja

22 ºC, morja pa tudi ne 15 ºC. Šli smo kar tako, da se sprehodimo, družimo, igramo nogomet z novo kupljeno žogo na mivki. In dejansko smo se sprehajali in družili, se na koščku plaže ustalili, razgrnili brisače in igrali nogomet. Nekatere pogumne punce so se celo skopale.

V kopalkah jasno.

Nikomur pa se še ni svitalo, da lahko medicincema (tudi njima se ni

Kljub začetni vnemi in timsko podprtemu pogumu pa so se pri nosačih že na poti proti slani vodi začela vsaj enostranska popuščanja. Ne fizična, marveč psihična in so hitro postala obojestranska. Vzrok temu je bilo najverjetneje to, da se je začutilo neko resno neodobravanje, tako s strani »žrtve« (»ma nemoj!«), kakor tudi s strani nemih opazovalk.

Pa sva mislila, da bo vse skupaj izpadlo bolj zabavno. Rezultat tega je bila neka »softič« varianta prisilnega namakanja.

Po končani inkviziciji je sledil kratek čas afektov, zgražanja, smejanja in

11

Na sceni se napijemo in gremo plesat v nek prenapolnjen prostor. Ni šlo za to, da tega pri njih ni, a je doživljala tak način bolj kot pozerstvo. Hmm... A vrnimo se k zgodbi.

zamer, ki je le dodatno pritisnil na prej opisane abruptno izpostavljene možgane. Zadevo je bilo potrebno nekako popraviti in najboljši način se je zazdel ta, da se spraviva v podobno stanje, v kakršnem je bila naša mokra »prijateljica«. Vse to se je zgodilo v približno 10 sekundah. Še dobro. Zdaj lahko trdiva, da sva se konec novembra oblečena aktivno kopala v Atlantiku (z razliko od nje, ki se je pasivno namakala).

večerji ni bilo več nobenih. Spominov in smeha pa je polno še danes.

Najverjetneje pri vseh.

TAJVANSKA RDEČICA

International night. Zaključena še ena dobra žurka. Na poti proti hotelu sem razmišljala o tem, da je res nek poseben občutek, ko se skupaj zabavajo ljudje, ki izhajajo iz povsem drugačnih kultur, s celega sveta.

Nekateri pa takega načina žuranja Vsaj pisec te zgodbe lahko z goto- očitno niso ravno vajeni. Pa se zgodi, vostjo trdi, da je še nikoli ni tako da pride do kakšnega hitro ucvrl v tako mrzlo vodo. Še nenavadnega zapleta... dobro, da je bila plaža peščena. Ni trajalo dolgo do padca odločitve, da Moja cimra v hotelski bi slani bazen zapustila in se semi- sobi je bila s Tajvana. sključeno, z upanjem na boljše dni Njen način zabave (in ideje) vrnila na kopno. Kot dve se ni ravno skladal z pismi v stekleničkah. Nadaljnje »našim«. Druženje je dogajanje je tako ali tako brezzvezno. zanjo pomenilo bolj Glavne štorije je konec. Mokri smo vožnjo z mopedi v gore bili trije. Ena delno in dva popol- in obiskovanje nočnih noma. Jezna je bila ena, zamišljeni marketov. Enkrat me pa vsi. Še posebej na dolgi peš poti je celo vprašala, kje je nazaj proti hotelu. Zamer že pri sploh smisel tega, da

12

April 2008

V hotel sem prišla okrog treh, štirih zjutraj. V sobi ni bilo še nikogar, zato sem zaspala. In se nato zbudila ob zvoku praskanja. Dvignila sem se v postelji in v temi pogledala okrog sebe. Obe cimri sta že spali.

Morda so bile le sanje? Ravno sem hotela zaspati nazaj, ko sem zopet zaslišala praskanje, ki se kar ni in ni končalo. Vstala sem in šla do cimre, ki je še oblečena ležala na postelji ter se praskala kot nora. Zbudila sem jo, a mi je odvrnila, da ni nič hudega, da ima alergijo na alkohol in da se ji je nekaj podobnega enkrat že zgodilo, ko je njena mama za večerjo pripravila jed z belim vinom. Hja... Bomo raje pogledali. Ko sem prižgala luč, mi je bilo vse jasno.

Urtikarija. Bila je dobesedno živo rdeča, poleg tega pa se je ponekod spraskala že skoraj do krvi. Zgodba se je naprej odvijala hitro. Na srečo sem na recepciji naletela na enega izmed organizatorjev simpozija, saj receptorki ni bilo čisto jasno, kaj naj bi bila njena vloga pri tem, da jaz hočem zdravnika. Odpeljali

Na sceni smo se do urgence, kjer je cimra po daljši proceduri le dobila antihistaminike. Seveda ni šlo brez zapletov, saj je bilo njeno zdravstveno zavarovanje napisano v kitajščini z le nekaj angleškimi besedami, poleg tega pa je v sobi pozabila osebni dokument.

Sem si pa ta čas lahko pogledala del neke španske limonade z varnostnikom. V hotel smo se vrnili okrog šestih zjutraj in končno je lahko v miru zaspala. Jaz pa tudi.

NAJIN CIMER ALI KDO JE ORJAK S SZEGEDA? Z Vanetom sva prispela dan pred najinim madžarskim cimrom po imenu Marco, ki naj bi domnevno delil sobo z nama. Seveda sva se zagrebla za najboljši postelji in dodatno ležišče prepustila zamudniku. Če pa mu slučajno kaj ne bi bilo všeč, bi že obračunala z njim, saj sva bila vendarle dva (fantovsko postavljanje pač, ki bi mu prijatelj Kos rekel egotripiranje).

Slednje sva v trenutku požrla, ko se je domnevni nesrečnik prikazal. Da

nikakor ne tisti sveti iz Vatikana).

Ponudila sva mu zamenjavo postelj, ki jo je velikodušno zavrnil, kar pa je vsaj po mojem skromnem mnenju gotovo obžaloval. Na neudobnem ležišču je namreč preživel dobrih 70 % procentov bivanja na simpoziju (z izjemo zabav do jutranjih ur in res obilnih obrokov hrane), za nameček pa je tretjo noč ležišče še klonilo pod njegovo ne ravno nizko težo. Pa naj še kdo reče, da dobrota ni sirota.

Kakorkoli že, s svojo podobo in karizmo je kmalu postal ljubljenec večine udeležencev. Lahko bi bi ga ukrotili, namreč ne bi zadosrekel kar nekakšna maskota, ki te je tovali niti trije. Kljub strašni podobi pa je iz njega vela milina, ki jo je s prefinjenim pristopom (nekakšen morda premogla zgolj Mati Terezija. konglomerat cinizma, ironije in In ne, ni bil Marco, marveč Peter (pa sarkazma) neprestano spravljala v

Onkraj meja

krohot in trenirala naše trebušne mišice.

Da ne govorim o življenju v madžarskih študentskih domovih; Madžarke se ob pomanjkanju alkohola poslužujejo efektivnejše metode absorbcije etilnega alkohola, v vodko namočijo tampon (mislim, da se lahko tukaj kar ustavim), da o destilatorjih v študentskih sobah in proizvodnji domačega absinta sploh ne govorim. Pa naj še kdo reče, da so slovenski študenti malce čez les in pretirano vdani alkoholu.

Ogromno število novih poznanstev z vseh kotičkov sveta, spoznavanje tujih navad, običajev, kultur pa gotovo vpliva na večjo strpnost, toleranco in duhovno širino. Pa še Szeged, od koder so odlične Pickove salame v belem ovitku, bom videl.

O ponovnem srečanju s Petrom pa drugič. Szeged, here we come!

13

Na sceni

"Uporaba droge med študenti medicine in mladimi zdravniki" Lana Pivk

1.

V anketi je sodelovalo dve tretjini žensk in ena tretjina moških.

2.

Večina anketirancev je bila rojena po letu 1985, največ jih je bilo rojenih leta ‘86 ( 24,52% anketirancev), sledijo rojeni leta ‘87 (21,25%), nato rojeni leta ‘88 (20,16%), rojeni leta ‘85 (11,44%), rojeni leta ‘83 (7,36%), rojeni leta ‘84 (4,09%), itd. Na splošno je torej večina anketirancev pri tej anketi študentov predvsem prvih treh letnikov Medicinske fakultete v Ljubljani in Mariboru.

3.

Glede na odgovore pri tem vprašanju bi lahko dejali, da študentje medicine živijo zdravo in so lahko za zgled širši javnosti…

Odlično! Toda prihodnost (pravijo) za študente medicine ni tako svetla, saj naj bi bili zaposleni v zdravstvu med vsemi poklici najbolj izpostavljeni zlorabi različnih pomirjeval, drog in drugih substanc, ki nam življenje na videz olajšujejo….

4.

Tudi pri študiranju se medicinci očitno večinoma zanašajo predvsem na svoj intelekt in ne toliko (čeprav še vedno precej) na kemijo in njene čudeže… Kajti če bi bila ta vsemogočna potem bi bil lahko vsak Einstein! V tujini, predvsem v ZDA, nekaterih zahodnoevropskih državah in na Japonskem pa so med študenti v velikem porastu amfetamini (tudi tisti, ki se jih dobi na recept za različne motnje v koncentraciji,…) in metamfetamini.

Kako zelo so predvsem slednji ne-

14

April 2008

varni za svoje uporabnike verjetno ni potrebno poudarjati…

5.

Ecstasy ali MDMA in njegova poraba med študenti medicine…

Nancy Reagan bi dejala, da njena strategija »just say NO to drugs!« pri študentih medicine v Sloveniji deluje… Toda takoj po tem vprašanju bi bilo morda smiselno vprašati še, ali ste tisto ponujeno tabletko tudi vzeli!? Le kakšni bi bili potem rezultati… V evropi naj bi 5,2 % mlajših odraslih že poskusilo ecstasy (delež med državami niha od 0,5 do 14,6%) in 0,2 do 7,1% odraslih. Nacionalnih podatkov za Slovenijo ni. (vir; Letno poročilo Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami 2007) 6.

Ali je alkohol najbolj razširjena (legalna in NA VIDEZ družbeno sprejemljiva) droga pri nas ali ne, je verjetno brezpredmetno razglabljati. Študentje medicine nismo nobena izjema… V povprečju pri nas otroci svojo prvo alkoholno pijačo poizkusijo pri 4ih oziroma 5ih letih. Redno uživanje alkoholnih pijač se pri nas začne v povprečju okoli enajstega leta-tedaj alkoholne pijače redno uživa že več kot polovica. Nadalje je ocenjeno, da kar 85% 15-letnikov pri nas pije alkoholne pijače in da je v Sloveniji več kot 170.000 odraslih odvisnih od alkohola. Torej tudi ne čudi podatek, da je v Sloveniji tretjina nesreč s smrtnim izidom posledica vožnje pod vplivom alkohola.

7.

Katera droga je najbolj ne-

varna? Dejstvo je, da varne uporabe drog ni. Pri nas je tako leta 2005 Inštitut za varovanje zdravja RS zabeležil skupaj 63 smrti, povezanih SAMO z zlorabo prepovedanih drog. Koliko ljudi letno pri nas umre zaradi zlorabe alkohola in tobaka je morda bolje, da ne vemo, saj so številke grozljive.

8.

Kdo uživa droge? Odgovor je preprost-že od nekdaj uporabljajo droge praktično vse skupine in razredi prebivalstva. Le da so jih včasih uporabljali predvsem v povezavi z različnimi obredi in v skladu s kulturo, dandanes pa se droge uporabljajo predvsem za sprostitev in lajšanje vsakdanjih skrbi, težav,…

Problematično? Definitivno.

9.

Glede kajenja tobaka pri nas se stvari počasi malce izbolšujejo.

Od leta 2002 do leta 2006 je bilo iz različnih raziskav mogoče zaznati trend upadanja števila kadilcev. Tako je raziskava HBSC (Health Behaviour in School-aged Children-vir; Inštitut za varovanje zdravja RS) leta 2002 pri petnajstletnikih zabeležila 29,4% rednih kadilcev, leta 2006 pa v isti starostni skupini le še 18% kadilcev. Je pa ta ista raziskava ugotovila tudi, da se procent tistih, ki so v določeni starostni skupini že poskusili cigarete, tekom zadnjih nekaj let ni bistveno spremenil (leta 2006 je tako 54% petnajstletnikov že poskusilo kaditi cigarete).

10.

Bi znal pomagati nekomu, ki se je z drogo predoziral? Veš, da za opioidne droge obstaja protis-

Na sceni trup, za kokain pa ne? Kako bi pa potemtakem pomagal nekomu, ki se je predoziral s kokainom? Ne veš?

Za začetek si lahko ogledaš članek na spletni strani www.osvescen.si z naslovom »Predoziranje!« , nato pa lahko svoje znanje preizkusiš v okviru npr. projekta »Za življenje!«, se udeležiš kakšnega izmed izobraževanj projekta »Osveščen, ne zadet!«,… Dobro je vedeti in znati preden si dejansko postavljen v urgentno situacijo s predoziranjem!

P.S.; Kaj menite, kako bi na takšno vprašanje odgovorili laiki?!

1.

Spol:

NA POMOČ Okrogla miza na temo drog in zasvojenosti v okviru projekta »Osveščen, ne zadet!« 23.4.2008 ob 18ih v predavalnici na Inštitutu za fiziologijo. Študentje se bomo pogovarjali z vodilnimi strokovnjaki na področju zdravljenja in preprečevanja odvisnosti, povabili smo tudi ozdravljene odvisnike, ki bodo spregovorili o svoji izkušnji,… Pridite in dobite odgovore na svoja vprašanja!

Vljudno vabljeni!

Ekipa projekta »Osveščen, na zadet!«

B

a) Moški b) Ženski

A

2.

Predstavljaj si, da te je pravkar pustil/a fant/punca. Pred sabo imaš zelo zahteven izpit, obenem imaš doma težave s starši, po vrhu vsega pa še dežuje. Vse ti gre narobe…

Kako se poskušaš sprostiti?

D

a) Pokadim cigareto ali dve. b) Poslušam svojo najljubšo glasbo. c) Grem v fitnes ali na aerobiko. d) Vzamem pomirjevalo, antidepresiv. e) Pokadim ‘joint’. f) Drugo.

3.

Ali kdaj med izpitnim obdobjem vzameš kakšno tableto, pripravek za izboljšanje koncentracije ali spomina? a) Da, pogosto. b) Da, včasih. c) Le če imam res zahteven izpit. d) Nikoli. e) To sploh obstaja?

Droge

F

E

A

C B

D

E A C

B

15

Na sceni 4.

Ti je že kdo na zabavi ponudil ecstasy?

C

a) Da, prijatelj. b) Da, neznanec. c) Ne. d) Mislim, da je bila tista tabletka ecstasy. e) Velikokrat vzamem ecstasy na zabavah.

5.

D

C

a) Skoraj vsak dan. b) Ob vikendih. c) Občasno ob večjih priložnostih. d) Nikoli. e) Vedno kadar grem na zabavo.

B A

6.

Katera droga je po tvojem mnenju najbolj razširjena med študenti medicine pri nas? a) marihuana b) MDMA (ecstasy) c) amfetamini d) alkohol e) zdravila f) kokain g) drugo

A

B

Kako pogosto piješ alkohol?

E

D

E D

C B A

GF E

7.

Katera od naštetih drog je po tvojem mnenju najbolj nevarna?

G

a) marihuana b) MDMA (ecstasy) c) amfetamini d) alkohol e) zdravila f) kokain g) heroin h) halucinogene droge (LSD, nore gobice…)

F E D

8.

Katera skupina prebivalstva po tvojem mnenju največ uživa droge?

D

C

E

a) ljudje s slabo urejenim socialnim ozadjem b) ljudje, ki imajo veliko denarja c) ljudje šibkega značaja d) ljudje s psihičnimi težavami e) drugo

A

C

16

April 2008

B

B

A

H

Na sceni 9.

B

Kadiš cigarete (tobak)?

a) Da b) Ne c) Občasno 10. Če je bil pri prejšnjem vprašanju tvoj odgovor da ali občasno… kdaj si začel? a) pred 13. letom b) med 13. in 15. letom c) med 15. in 17. letom d) med 17. in 19. letom e) po 20. letu

C

A

C

D B

11.

Ali imajo po tvojem mnenju zdravniki lažji dostop do drog kot so barbiturati, antidepresivi, nevroleptiki?

E

A

A

a) da b) ne 12.

Ali se ti zdi, da bi znal pomagati nekomu, ki se je predoziral?

13.

Katere od dovoljenih drog najpogosteje uživaš?

A

a) kofein b) tobak c) alkohol d) hlapljive snovi e) zdravila f) nobene od teh ne uživam 14.

B

C

a) da b) ne c) ne vem

B

DE

F

C

Zakaj vzameš drogo (dovoljeno ali nedovoljeno)?

a) Da se sprostim. b) Ker se potem bolj zabavam. c) Ker to počenejo tudi moji prijatelj. d) Ker je to »kul«. e) Ne vem. f) Nikoli ne uživam nikakršnih drog. g) Drugo.

A G F A E

Droge

B

DC

B

17

Na sceni

ZMAGOVALNI »VIROTRAP« Novica je sicer daleč od tega, da bi bila sveža. Izjemen uspeh slovenskih študentov na prestižnem tekmovanju iGEM (International Genetically Engineered Machine Competition), ki je potekalo novembra lani na Massachusetts Institute of Technology, so zabeležili skoraj vsi mediji. V hudi konkurenci več kot petdesetih univerz s celega sveta so se s projektom zdravljenja HIV uvrstili med šest finalistov, osvojili zlato medaljo in pobrali prvo mesto v kategoriji Zdravje in medicina člani slovenske ekipe študentov.

Z dvema članoma te ekipe, Sašo in Andrejem, smo se pogovarjali o tistem, kar nas kot »medicince« najbolj zanima, in sicer za kaj pri vsej stvari sploh gre.

Petra Grbec Od kod je prišla ideja za projekt in kako ste se zbrali sodelujoči?

ANDREJ: Na začetku je bil objavljen razpis za študente, ki želijo sodelovati pri tem projektu – prednost so imeli študentje višjih letnikov in po možnosti taki z nekaj izkušnjami z delom v laboratoriju. Vsak je moral napisati svoj predlog projekta. Na podlagi tega sta mentorja naredila ožji izbor študentov, opravila z vsemi intervju in na koncu izbrala skupino sedmih študentov - pet biokemikov, mikrobiologa in biotehnologa. Z delom smo začeli že maja, ko smo se podrobno dogovorili o načrtu. Z laboratorijskim delom pa smo začeli junija in to delo je trajalo do zadnjega vikenda v oktobru.

Ali lahko na poenostavljen način razložite osnovni princip vašega projekta?

ubikvitin, oziroma TEV proteazo, ki ju dimerizacija združi v funkcionalen protein. To povzroči, da se T7 RNA polimeraza, ki smo jo pripeli na razcepljen ubikvitin, s pomočjo ubikvitin specifičnih proteaz odcepi z membrane, oziroma da sestavljena TEV proteaza odcepi na membrani zasidrano T7 RNA polimerazo. T7 RNA polimeraza, ki ima jedrni lokalizacijski signal, gre v jedro in prepiše kaspazo 3, ki povzroči apoptozo, oziroma interferon beta, ki deluje protivirusno. Tretji princip pa gre tako: T7 RNA polimeraza je na membrani vezana prek membranskega sidra. Ko pride virus v celico, virusna proteaza odcepi T7 RNA polimerazo z membrane, kar povzroči, da gre v jedro in prepiše omenjene gene pod T7 promotorjem.

SAŠA: Lotili smo se ga na tri načine.

Prva dva pristopa temeljita na dimerizaciji receptorjev CD4 in CCR5, ki je posledica vezave vi- Kako pride T7 RNA rusa HIV nanje. Na citosolni konec polimeraza v celico? receptorjev smo vezali razcepljen

18

April 2008

SAŠA: To smo vstavili s pomočjo plazmidov, in sicer s postopkom, ki se imenuje transfekcija; to pomeni, da plazmide zmešaš z reagentom, ki tvori liposome, ki se zlijejo s celično membrano. Geni pridejo v celico, te celice rastejo in se množijo.

ANDREJ: Ubikvitin specifična proteaza je pa že prisotna v celici, to je pač endogen encim, ki sodeluje pri metabolizmu proteinov in je del protesoma in deluje tako, da prepozna ubikvitin in odcepi tisti protein, ki

Split-ubiquitin

Na sceni je na ubikvitin vezan.

Kako pa ste simulirali okužbo?

Torej, če sem pravilno razumela vašo predstavitev, je končni učinek ta, da se aktivirajo geni, iz katerih se potem sintetizirajo molekule, recimo kaspaza 3 in interferon beta. Ta dva potem dirigirata proces; bodisi apoptozo bodisi okrepitev imunskega odziva.

Kaj pa, če imamo npr. nekoga, ki je okužen z virusom HIV že dosti časa in ima veliko število virusov v številnih celicah – ali ni to potem slabo, da sprožimo toliko apoptoz v toliko celicah?

ANDREJ: Za simulacijo vezave virusa na transmembranske receptorje smo uporabili psevdoviruse ali pa samo virusni glikoprotein gp120, ki je tista molekula, ki se veže na oba receptorja. Simulacijo okužbe pri testih sistema, ki temelji na virusni proteazi, pa smo dosegli tako, da smo v celice poleg ostalih genov vnesli tudi gen za virusno proteazo pod konstitutivnim promotorjem, tako da se je ta proteaza izražala v celici.

ANDREJ: Apoptoza v tem primeru verjetno res ni najučinkovitejša rešitev, boljša rešitev je interferon beta. Še zmeraj pa se da na ta način preprečiti, da ne bi dodatne celice začele proizvajati virusa. Za latentne proviruse pa je uporaben predvsem drugi način, ki deluje na osnovi aktivne HIV proteaze. Ta namreč omogoči tudi to, da se - če je celica že okužena z virusom - aktivira obramba in se lahko začnejo naknadno izločati, npr. interferoni beta. Na ta način deluje ta obramba na sosednje celice. Če bi torej vašo idejo pripeljali do faze zdravila, kaj bi v tem bilo? Kaj je »učinkovina« v Virotrapu?

SAŠA: V tem zdravilu bi bili virusi, ki bi vsebovali gene. Gre torej za gensko terapijo. Gene bi vstavili s pomočjo virusov.

ANDREJ: Trenutno najbolj raziskovan pristop je s t.i. lentivirusi. To so retrovirusi posebne vrste, ki nam omogočajo, da v celice vnesemo nek zapis DNA, ki se nato preko reverzne transkriptaze in integraze (podobno kot pri retrovirusih) inte-

HIV

Saša Jereb

Eden od vaših ciljev je bil tudi ta, da dosežete ojačanje odziva – to pomeni, grira v človeški genom. da ste ustvarili neko pozitivno povAli mutacije virusa vplivajo na vaš ratno zanko, da se proteini izražajo v čim večji meri. Kakšen je princip te sistem? ojačitve?

SAŠA: Vsa danes obstoječa zdravila temeljijo na sekvenci virusa, npr. ANDREJ: Samo ojačanje je že to, da inhibirajo nek encim. Če ta encim T7 RNA polimeraza prepisuje več mutira, zdravilo ni več učinkovito. genov. Ko se veže en virus na celične Naš princip pa temelji na funkciji receptorje, se odcepi ena sama virusa. Virus lahko mutira kakor T7 RNA polimeraza, ta pa potem hoče, saj se naš sistem sproži, dokler prepisuje gene konstantno. Tako v končni fazi dobimo veliko molekul je virus funkcionalen. mRNA in veliko proteinov, ki akKaj bi bilo potrebno, da bi ta sistem tivirajo odziv. Pozitivno povratno zanko, ki še dodatno ojača signal, deloval in vivo v človeku? pa smo ustvarili s tem, da smo v ANDREJ: Zaenkrat je bil sistem tes- celico vnesli tudi gen za T7 RNA tiran samo na celicah v celični kul- polimerazo pod njenim lastnim turi, kar je premalo. Najprej je treba promotorjem, kar pomeni, da T7 pokazati, da sistem učinkovito de- RNA polimeraza prepisuje tudi gen luje na živalih in potem šele sledijo za samo sebe, zato se poveča število klinične študije. Problem je zaenkrat aktivnih T7 RNA polimeraz v celici. tudi v tem, da sistem lentivirusov še To potem vpliva na hitrost prepisoni tako dobro razvit, da bi se genska vanja genov. terapija lahko izvajala. Trenutno je torej velika ovira tudi, kako vnesti Slišali smo, da ste bili prvi. Ste dobili DNA v človekove celice, ne da bi jim kakšne nagrade, mogoče denarne?

Kaj pomeni to za vas kot bodoče s tem pretirano škodovali. raziskovalce?

19

Na sceni SAŠA: Dobili smo priznanja. To je zelo dobra referenca za naprej. Tudi članek nameravamo objaviti, kar je vsekakor zelo v redu za nadaljnjo kariero.

ANDREJ: Meni se je zdela zelo dobra izkušnja na enem mestu srečati vse vodilne raziskovalce na tem področju in spoznati cel kup zanimivih študentov s celega sveta, ki so prav tako kot mi zainteresirani za znanost.

Kakšni so vaši načrti za naprej, kar se tiče projekta?

ANDREJ: Nadaljevali bomo naše delo v laboratoriju in na podlagi tega objavili članek v kaki resni znanstveni reviji. Upamo, da bomo uspeli nekoč naš sistem testirati tudi na živalih in potencialno razviti novo gensko terapijo za človeka.

Se v prihodnosti vidita v raziskovalnem delu?

SAŠA: Jaz bi se vsekakor ukvarjala z raziskovalnim delom, čeprav mi še ni čisto jasno kje in s čim.

ANDREJ: Zagotovo nas bo še odneslo v znanstvene vode. Tudi mene pa

20

April 2008

še zaenkrat zanima več področij.

poleg vašega uvrstili v finale?

SAŠA: Nas je bilo najbolj strah ekipe z Berkeleya, ki je imela projekt imANDREJ: Najprej smo morali prip- enovan Bactoblood – naredili so raviti vse naše gene. Določene seg- umetno kri tako, da so gensko spremente genov smo pomnožili in jih menili bakterije na tak način, da so nato preko restrikcijksih encimov funkcionirale kot eritrociti. in ligaz spojili skupaj, da smo dobili gene, ki izražajo proteine, kot Kakšne so možnosti za razvoj »Viso naši transmembranski proteini. rotrap-a«?

Delo ni tako zahtevno, gre za delo z reagenti, ki se jih kupi v kompletu. ANDREJ: Če se sedaj ogreje za ta Druga stvar pa je delo na človeških projekt nekaj zelo dobrih raziskcelicah, ki je mogoče nekoliko bolj ovalnih laboratorijev in predvsem zahtevno. Sama interpretacija re- farmacevtske in biotehnološke mulzultatov, ki smo jih dobili po vnosu tinacionalke, ki se ukvarjajo z raznaših genov v celice in po simulaciji vojem genske terapije, potem bi se okužbe – to je bilo delo, ki smo ga znalo to razvijati naprej. Drugače morati tudi znanstveno ovredno- pa ne. Vprašanje je, če so rezultati titi. To je bil najbrž najbolj zahteven in koncept dovolj obetavni, da bi se del. Tu bi se tudi rada zahvalila splačalo vlagati v to. našim mentoricam, poleg seveda glavnih mentorjev, ki sta bila idejni Ekipo so sestavljali Marko Bitenc, vodji tega projekta. Obilno so nam Peter Cimermančič, Rok Gaber, Saša pomagale pri laboratorijskemu delu, Jereb, Katja Kolar, Anja Korenčič, pokazale vse tehnike, ki se upora- Andrej Ondračka ter mentorji: prof. bljajo, ter prispevale zelo velik delež Roman Jerala, doc.dr. Marko Dolinar, dr. Mojca Benčina, dr. Mateja k našemu uspehu.

Manček Keber, Karolina Ivičak in Kakšne se bile ekipe z drugih uni- Gabriela Panter. verz? Kakšni so bili projekti, ki so se Je bilo veliko laboratorijskega dela?

14. oktober 1998 - postavljen temeljni kamen za novo PediatriÄ?no kliniko

03. december 2001 - izdano enotno gradbeno dovoljenje

28. april 2003 - izdano dovoljenje za izkop gradbene jame

31. december 2006 - prvi rok izgradnje, ki ga je doloÄ?il investitor

28. marec 2008 - gradbena in obrtniĹĄka dela ĹĄe potekajo...

Na sceni Intervju z mag. Lilijano Kornhauser-Cerar, dr. med., spec. pediatrije

“Letos bo “žur nedonošenčkov” v soboto, 31. maja” Urša Kastelic, Laura Papič foto Jan Štangelj

Vsako leto se v Sloveniji rodi okrog devetnajst tisoč otrok. Večina se s svojimi novimi starši življenju naproti poda po kakšnih treh ali štirih dneh. Nekaterim pa se mudi ogledat svet še pred dnem, ko naj bi se rodili glede na izračune staršev in porodničarjev. Tistim, rojenim več kot 3 tedne pred "rokom", pravimo nedonošenčki. Takih otrok je v Sloveniji vsako leto več kot tisoč. Za njihov srečen odhod domov se trudi skupina zdravstvenih delavcev z magistro Lilijano Kornhauser Cerar na čelu.

Prejela je nagrado za Slovenko leta 2007 in ker se "spodobi", smo tudi »Erektorjevci« skočili k njej in ji odtrgali nekaj minut za pogovor. Čestitava Vam ob imenovanju za Slovenko leta! Verjetno se Vaš vsakdan ni bistveno spremenil, odkar ste prejeli ta naziv. Še vedno Vas v porodnišnici čakajo in se zanašajo na Vas številni nedonošeni otroci in njihovi starši. Pa vendarle, kako se počutite kot Slovenka leta? Se je Vaše življenje kakorkoli spremenilo?

Kdaj ste se navdušili za študij medicine?

Starši pravijo, da že v zgodnjem otroškem obdobju, ki se ga sama niti ne spomnim. Že takrat naj bi zlagala vžigalice v škatlice in rekla, da so to novorojenčki. Bojim se, da so bila to morda bolj "piromanska" nagnenja. Čeprav je od podelitve minil že do- Vseeno drži, da je bila želja pomagaber mesec, imam še vedno občutek, ti drugim v meni že od osnovne šole da mi je bila dana velika čast, ki je naprej. nisem zaslužila nič bolj kot ostale Za študij medicine sem se navdušila nominiranke. Življenje pa se mi v gimnaziji, torej v obdobju, ko vendarle ni spremenilo. Zaenkrat večina mladih že ve, kaj bi v življenju imam res več dela, mogoče malo radi delali. A kot mnogi sem tudi jaz tudi zaradi pozornosti medijev. Na- imela vmesni preblisk, in sicer da bi ziv seveda ne prinaša le slave, fo- bila raje meteorolog na letališču na tografskih bliskavic in pohval, am- Brniku kot zdravnica. pak je povezan tudi z dolžnostmi in obveznostmi. Ugotoviš, da v svojem zanosu ne smeš pozabiti, da so ti na Kateremu profesorju (če sploh katerpoti do uspeha pomagali mnogi. In emu) bi se na tem mestu še posebno da ne "blekneš" kakšne neumnosti radi zahvalili, oz. ali je kateri od proin si še domišljaš, kakšno moč imajo fesorjev na MF na Vas naredil posetvoje besede. Priznam pa tudi, da si ben vtis ? niti na Rožnik ne upam več v strgani Profesorjev, ki so se mi vtisnili trenirki.

22

April 2008

v spomin, je veliko. Do nobenega nisem nikoli čutila zamere, pa čeprav so bili določeni profesorji zelo "posebni". Med njih zanesljivo sodi profesor Kordaš s predavanji iz patofiziologije, na katerih je rad preizkušal našo "inteligenco" s podajanjem povsem napačnih in zmedenih podatkov. Ob koncu predavanja je študente, ki smo poslušno zapisovali vsako njegovo besedo, zelo bučno poimenoval "ovce".

Seveda so mi najbolj ostali v spominu tisti učitelji, ki so bili povezani z mojim sedanjim delom in življenjem. Med njimi ima poleg očeta, upokojenega pediatra, prav posebno mesto tudi profesorica Zora Konjajev, partizanska zdravnica in ena prvih slovenskih neonatologinj (pediatrinj, ki so posvetile svoje delo in raziskave novorojenčkom).

Ogromno čudovitih ljudi se je trudilo z nami kot študenti in so v nas kljub našim včasih naivnim in za-

Na sceni letavim neumnostim videli bodoče zdravnike, svoje sodelavce.

Na proslavi ste v zahvali omenili svoje »tri moške«. Ker ste poleg zdravnice tudi mama in žena, nas zanima, če se strinjate s trditvijo, da je ženskam na Veliko dijakov bi se rado vpisalo na splošno težje opravljati zdravniški študij medicine. Vemo, kakšne so poklic kot moškim? omejitve za vpis na fakulteto. Se vam je zdel sistem sprejemnih izpitov, ki Po telesnih zmožnostih mislim, se je izvajal tekom Vašega študija, da smo si kar enakovredni. Včasih boljši od zdajšnjega? Bi bilo pamet- ženske zdržimo še bistveno več no uvesti izredni študij, kot ga ima kot moški. Na drugi strani pa smo večina slovenskih fakultet? ženske psihično precej bolj obremenjene. Kot mamo so me večkrat Sprejemni izpiti na medicino in preganjali občutki krivde: namesto stomatologijo so bili v mojem času da bi bila doma ob bolnem, majhnem odličen način, kako "pokvariti" otroku, sem morala ob koncu tedna najdaljše počitnice v življenju. dežurati. Tudi veliko družinskih Namesto da bi lenarili, smo se do praznikov, ko naj bi poskrbela za sredine avgusta učili za "sprejemce" prijetno vzdušje in dobro kosilo ali in se zatem še do objave izidov v večerjo, je šlo mimo brez mene. In septembru tresli, ali bomo spre- če bi imela moža, ki bi mi te odsotjeti. Poleg tega sprejemni izpiti, ki nosti očital, bi mi bilo težko. Ker je zajemajo samo snov iz biologije, bil pravo nasprotje sitnega in vase kemije in fizike, ne bi smeli biti edi- zaverovanega moškega, me to, da ni način izbire. Ve se, da imajo na ta sem ženska, ni oviralo nikoli, tudi v način pridna dekleta prednost pred času nosečnosti ne. nezrelimi fanti. Odličen gimnazijski učni uspeh ni nikakršno zagotovilo Po telesnih zmožnostih za "dobrega" zdravnika s posluhom mislim, da smo si kar za bolnika. Pogovor, v katerem bi izkušeni fakultetni učitelji lahko enakovredni. Včasih ženske ocenili še druge vrline, bi mar- zdržimo še bistveno več kot sikomu s slabšim šolskim uspehom moški. Po drugi plati pa smo vseeno odprl vrata v študij medicine. ženske psihično precej In potem se morda iz medicincev ne bi več norčevali, kako v primeru, ko bolj obremenjene. dobijo nalogo naučiti se na pamet telefonski imenik, vedno vprašajo samo »Do kdaj?« in nikoli »Zakaj?«. Vemo, da je v medicini pomembno Kar se tiče izrednega študija medi- timsko delo. Kako se razumete s cine, pa se bojim, da bi ga bilo v kolektivom na oddelku? praksi težko izpeljati v celoti, zlasti zaradi dolžine študija, ki je že za Odlično. Včasih imam občutek, redne študente vsaj 6 let. Verjetno bi da se sploh ni možno bolje razubilo možno na ta način organizirati meti. Seveda tudi pri nas kdaj "frči perje" in se krešejo mnenja, a smo le študij kliničnih predmetov. že naslednji trenutek spet prijatelji.

Ne kuhamo zamer in nikoli ne nos-

»

«

Slovenka leta

imo nesporazumov "prat" drugam.

Zdravniki se dobro razumemo tudi z medicinskimi sestrami, kar je zelo pomembno za uspeh intenzivnega zdravljenja novorojenčkov, ki temelji na usklajenem delu celotne skupine.

Med nami je tudi vse več moških, ne samo zdravnikov, ampak tudi medicinskih "bratov" - babičarjev, diplomiranih zdravstvenikov in medicinskih tehnikov. To se mi zdi dobro za skupino in je tudi prvo znamenje, da bo to delovno mesto kmalu postalo tudi bolj cenjeno.

Zgodovina nas namreč uči, da "feminizirani" poklici vedno postanejo podcenjeni in premalo plačani.

Sami si veliko prizadevate za nakup novih aparatur, ki so nujno potrebne za nemoteno delo. Kakšne se Vam zdijo razmere pri nas?

Priznam, da si nikoli nisem predstavljala, da bo iskanje darovalcev in zbiranje denarja za nakup manjkajoče opreme postala moja popoldanska zaposlitev. Zgodba našega "beračenja" se je pričela pred štirimi leti s kritičnimi razmerami zaradi pomanjkanja ultrazvočnega aparata za pregled bolnih in nezrelih novorojenčkov.

Ultrazvočno preiskavo, ki je že tedaj pomenila eno od nepogrešljivih, smo namreč lahko opravljali le s tipalom za vaginalno preiskavo na aparatu, ki smo si ga vsak dan za kratek čas izposodili od porodničarjev. Tako smo zdravniki in medicinske sestre z oddelka pričeli z iskanjem tistih, ki bi nam pomagali. Naivno smo pričakovali, da bomo na vsako poslano prošnjo dobili radodaren odgovor. In bili razočarani, ko smo v prvih mesecih namesto manjkajočih devetih milijonov tedanjih tolarjev zbrali le nekaj sto tisoč.

23

Na sceni "trdoživosti žensk" niso le ljudska vraža. Razlike med obolevnostjo in umrljivostjo po spolu so v obdobju novorojenčka sicer majhne in komaj statistično pomembne, a smo vseeno ob rojstvu kakšnega zelo nezrelega bitjeca kar veseli, če je po spolu deklica.

Kakšne so lahko fizične, psihične posledice prezgodnjega rojstva? Je razvoj moten?

Če nam ne bi prisluhnili mediji, nam denarja nikoli ne bi uspelo nabrati. Šele ob sporočilih na televiziji in v časopisih so se ljudje odzvali in sodoben ultrazvočni aparat je v začetku poletja 2006 postal del opreme našega oddelka. Za njim pa še drugi nepogrešljivi aparati: inkubatorji, respiratorji, monitorji, infuzijske črpalke, ogrevalne posteljice. Čeprav je postalo naše delo zaradi darovane opreme varnejše in lažje, pa smo si z iskanjem darovalcev naredili "levjo" uslugo, saj so mnogi danes prepričani, da našemu oddelku ni potrebno namenjati denarja za opremo, saj si ga bomo našli kar sami. To seveda ni prav, saj naj bi se medicinske sestre posvetile negi otrok in vzgoji staršev, zdravniki pa prepoznavanju bolezni in zdravljenju, tudi izobraževalnemu in raziskovalnemu delu. Za aparature in zagotavljanje sredstev zanje bi morali skrbeti tisti, ki so zato izobraženi - in nenazadnje za to delo tudi plačani.

Ko ste začeli svojo kariero, je bila stopnja preživetja nedonošenčkov verjetno manjša kot danes. Kakšne so

24

April 2008

številke?

Pred petnajstimi leti je bilo skoraj neverjetno, da bi preživel novorojenček, rojen več kot 12 tednov prezgodaj. Še pred desetletjem smo dvomili, da nam bo uspelo rešiti nedonošenčka, lažjega od 750 gramov. Danes pa nekateri pričakujejo, da bomo zagotovili preživetje in zdravje vsem otrokom, ki so rojeni po manj kot 24 tednih nosečnostih (torej več kot 16 tednov prezgodaj). Žal to ni mogoče. Tudi v najboljših bolnišnicah razvitih držav ne. Več kot dve tretjini nedonošenčkov, rojenih po manj kot 25 tednih, umre ali pa preživi s posledicami, kar je neprimerno huje.

Ali je res, da imajo nedonošene deklice več možnosti za preživetje kot dečki? Zakaj? Čeprav jih je številčno ob rojstvu manj kot dečkov (razmerje je 48% deklic proti 52% dečkov), jih preživi več - nedonošene deklice imajo redkeje težko dihalno stisko, tudi možganskih krvavitev in nekaterih okužb imajo manj. Torej trditve o

Če je bil otroček rojen zelo prezgodaj, ne more kar preskočiti manjkajočega obdobja rasti in razvoja v maternici in biti v rasti in razvoju enak vrstnikom, ki so bili rojeni ob roku. Vsaj do tretjega leta nedonošenčkom zato popravljamo njihovo starost kolikor prezgodaj so bili rojeni, toliko smejo kasniti v telesnih merah in vseh mejnikih razvoja. Če je bil torej otrok štiri mesece prezgodaj rojen, je povsem normalno, da bo v primerjavi z enako starimi vrstniki bistveno bolj droben in da bo štiri mesece kasneje sedel, shodil, štiri mesece kasneje spregovoril, itd.

Nekateri trdijo, da bi morali starost nedonošenčkom "korigirati" celo do šolskega obdobja. Žal imajo nekateri hude posledice prezgodnjega rojstva, tudi invalidnost.

Pri večini teh otrok že v porodnišnici prepoznamo poškodbo možganov – bodisi zaradi težke krvavitve, ki nastane v času poroda, oziroma kot zaplet bolezni kmalu po rojstvu – ali zaradi težke ishemične oškodbe, ki pa je večinoma posledica motene prekrvavitve tkiva ob stranskih možganskih prekatih še pred pričetkom poroda. Najpogostejša oblika invalidnosti ni zaostanek v intelektualnem razvoju, temveč motnje gibanja, zlasti kot posebna vrsta cerebralne paralize (spastična

Na sceni diplegija), kjer so noge bistveno bolj prav zaradi poseganja v naravo. prizadete kot roke.

Kaj Vam predstavlja nadimek »naAli se Vam zdi, da medicina kot veda domestna mati«, kot Vas radi kličejo starši in sodelavci? zavira naravno selekcijo?

mi tako kratko, a optimistično sporočilo pomaga prebroditi trenutke žalosti. Samo pogledaš »SMS« in utrujenost ter obup izgineta.

Vedno, ko to slišim, se počutim počaščeno. Še zlasti sedaj, ko sta moja sinova že odrasla. In čeprav se hvalim, da za menoj stojijo trije moški, dva že pripadata drugima.

Upam, da je vsaj tretji še moj!

No, tudi na »moje« nedonošenčke in njihove starše sem včasih kar preveč navezana in mi je vedno toplo pri srcu, ko mi mesece ali leta po odpustu domov pošljejo kakšno fotografijo. Danes jih dobim tudi že preko mobilnega telefona in včasih

Vsako leto se nedonošenčki zberejo v Mostecu in proslavljajo svoje prezgodnje rojstvo. Kako se počutite, ko gledate sadove vašega dela?

Žal se je sodobni svet zelo oddaljil od narave in se mi zdi priseganje na posebne »bio« ali »samoočiščevalne diete« in določene alternativne oblike zdravljenja bolj (donosna) modna muha kot rešitev za človeštvo. Če bi v današnjem času dopustili »naravni selekciji« krojiti našo usodo, bi marsikateremu od nas in naših bližnjih odvzeli možnosti za ustvarjalno življenje. Medicina skuša tudi popraviti tisto, kar je ogrozilo človekovo zdravje ali celo življenje

Slovenka leta

Mostec je sedaj že pravi organizacijski podvig, saj bo letos že dvanajsto srečanje in nas vsako leto pride več - tako "bivših nedonošenčkov", njihovih staršev, bratcev in sestric, babic ter dedkov, kot tudi nas - zdravstvenih delavcev, ki smo za te nekoč majcene otroke skrbeli po

25

Na sceni rojstvu. Čeprav je na ta dan velik živ-žav in zabava, pa pomeni priprava srečanja velik napor predvsem za naše medicinske sestre, zdravnike, kurirke in strežnice, ki srečanje pripravljajo v svojem prostem času. Že nekaj mesecev pred "piknikom" iščemo dobrotnike: take, ki prispevajo drobna darilca in posladke za otroke, druge, ki pripravijo zanimive ustvarjalne delavnice ali poučne predstavitve. S pomočjo glasbenikov, ki pridejo pet in nas zabavat vedno brezplačno, postane dan tudi za "zahtevne in zdolgočasene" mladostnike nepozabno doživetje.

Ob koncu dneva smo vsi zelo utrujeni, vendar ponosni zaradi občutka, kako so tudi z našo pomočjo nekoč nebogljeni, celo smrti zapisani malčki zrasli v zdrave, razvojno povsem normalne otroke (nekateri že v odrasle fante in dekleta). Pogled nanje in hvaležnost njihovih staršev je tisto, kar nam za dolgo časa spet napolni "baterije". Letos bo "žur nedonošenčkov" v soboto, 31. maja.

Kar zabeležite si ta datum v koledar, vsi ste prisrčno vabljeni!

Kakšno je zanimanje študentov za specializacijo pediatrije? Čeprav zanimanje lahko sodim le po tem, kar izvem v pogovorih s študenti na vajah, oziroma z zdravniki – sekundariji, oziroma kar preberem v reviji ISIS, ga ocenjujem kot premajhnega. Morda tudi zato, ker je povpraševanje po zdravnikih precej večje kot je "ponudba" – torej, kot je število tistih, ki se po končanem študiju medicine odločijo za specializacijo. In še vedno se za pediatrijo odloči več žensk

26

April 2008

»

kot moških.

Priznam, da si nikoli nisem predstavljala, da bo iskanje darovalcev in zbiranje denarja za nakup manjkajoče opreme postala moja popoldanska zaposlitev.

«

Kakšno je Vaše sporočilo zdajšnjim študentom medicine ?

Izbrali ste si poklic, v katerem boste lahko pokazali vso svojo nadarjenost in sposobnost ter ob delu vsak dan posebej uživali, saj je v medicini toliko različnih smeri, kjer se lahko »najdete«. Vsako področje je zanimivo na svoj način, pa naj bo to delo na intenzivnih oddelkih terciarne bolnišnice, v laboratorijih na sodni medicini ali v ambulanti družinskega zdravnika v

majhni vasici na podeželju, zdravljenje bolnikov na začetku ali na koncu življenjske poti, kot tudi spodbujanje načina življenja, da do bolezni sploh ne bi prišlo. A če kot zahvalo in nagrado za dobro delo pričakujete kaj več kot hvaležnost in nasmeh tistega, ki ste mu pomagali, se boste morali stalno boriti za enakopravnost svojega poklica s tistimi, ki so kljub krajšemu študiju, prostim večerom, koncem tedna in praznikom v družbi bolj cenjeni (kar se kaže zlasti v številu »ničel« na desni strani stanja na bančnem računu). Predvsem ženske morate poskrbeti, da si boste s partnerjem enakopravno razdelile domače delo in skrb za otroke, saj je to tudi predpogoj za enake možnosti v poklicu.

In končno, naj zaključim z željami naših porodničarjev: »Imejte otroke pred tridesetim!«

Gurman

Fast food konzumator Po napornem tednu končno dočakamo petek. Da si odpočijemo možgane, se odpravimo na pijačo ali dve. Kar naenkrat se pojavi neukrotljiva potreba po hrani in na pomoč priskočijo študentski boni. Ogledali smo si nekaj mamljivih ponudb v centru in bližnji okolici.

Rok Stojan, Gašper Weissenbach

McDonald’s McDrive

(http://www.mcdonalds.si/, http://www. student-info.net/index.php/bonapetit/ restavracija/698, http://www.student-info. net/index.php/bonapetit/restavracija/699)

McDrive ni ravno najboljša lokacija za prehranjevanje, posebej sredi noči. Vendar pa so zaposleni korektni in prijazni. Pretirane gneče tudi ni, tako da se stvari kar hitro odvijajo.

Slovenska cesta 10 in Poljanska cesta 7, 1000 Ljubljana

Ambient in vzdušje

Nahajališče

ta,

Ponudba Slast je ena izmed mnogih Cena bona: 1.81 € okrepčevalnic v Ljubljani, ki ponujajo različne jedi, najbolj znan pa Nahajališče je verjetno po bureku. Na izbiro je Postrežba Celovška 170 in Šmartinska 154, Postrežba v sami restavraciji je hitra, veliko kombinacij jedi, ki jih imajo 1000 Ljubljana tudi kadar je veliko ljudi, ni preveč tudi v redni ponudbi: bureki, pice, čakanja, saj imajo takrat odprtih več sendviči, hot dog... Poleg dveh jedi blagajn. Drugače pa je za McDrive, (burek, pica in podobno) je pri kjer se zna zgoditi, da boste čakali večini menijev všteta še pijača oz malo dlje, ker lahko sprejmejo jogurt. Menim, da je kvaliteta odvissamo eno stranko naenkrat. Hrana na od obiska gostov. V primeru da je ponavadi sveže pripravljena in ni dobrega obiska lahko dobite tudi okusna (kolikor je pač to možno pri bolj posušeno oz. mrzlo hrano, ki zato ni preveč okusna. Zato predlMcDonald’su). agam, da obiskujete Slast predvsem Ponudba v večernih urah.

PlusMinus Malo je ljudi, ki ne bi vsaj enkrat Plus: precej velike porcije, predvsem vstopili v Mcdonald’s-a . Imajo zelo prvi meni (2 sendviča, pomfrit, Ambient in vzdušje pestro ponudbo Pa si poglejmo, kaj pijača), hitra postrežba, prijazno os- V obeh restavracijah lahko poješ v nam ponujajo boni. njihovih prostorih ali zunaj. Zaposebje Na voljo imamo tri mesne menije, Minus: čakanje v isti vrsti kot avto- leni so prijazni, kot v večini podobenega vegetarijanskega, enega za mobili, relativno slaba lokacija, če nih »burekđinic«. Včasih so moteči študente s celiakijo in še en meni nekateri gostje, kar pa je splošen žuraš v centru za študente s specialnimi prehransproblem fast-food restavracij sredi kimi zahtevami. V vsakem meniju Ocena: 7.5 noči. je vključena mala pijača, zraven pa različne kombinacije solate, pom- Okrepčevalnica Slast Postrežba frija in sendvičev. Dobra stvar je, da (http://www.student-info.net/index.php/ bonapetit/restavracija/808 , http://www. Hitra postrežba, dosti jedi je pripima Mcdonald’s določene standarde student-info.net/index.php/bonapetit/ ravljenih oz. spečenih vnaprej. in tako je okus praktično enak ob restavracija/809) vsakem obisku, tako da vemo kaj Cena bona: 1.35 € (Boni trenutno PlusMinus lahko pričakujemo. niso v prodaji) Plus: ugodni lokaciji v centru mes-

Konzumator

27

Gurman relativno velika vrednost bona glede na ceno, burek neverjetno paše po žurih Minus: trenutno bonov ni mogoče kupiti zaradi določenih nepravilnosti, občasno neprijetni gostje

Ocena: 8.5

Ambient in vzdušje Ambient je prijeten. Ponavadi vrtijo umirjeno orientalsko glasbo, glasnost ni moteča. Prostora je dovolj tako pri naročanju kot pri izbiri mize. Za sanitarije je dobro poskrbljeno, tudi čistoča ni problem.

še sladico.

Obisk predlagam predvsem tistim, ki večkrat obiščete McDonaldsa oziroma Hot horsa, saj je kebab tukaj malo bolj »mehek«. Okus je zelo dober. Vse skupaj dobimo v hrustljavem kruhu posutem s sezamom.

Postrežba (http://www.agakebapci.com/index_si.htm, Odnos do študentov je dober, prodahttp://www.student-info.net/index.php/bon- jalci so ustrežljivi. Sama hitrost postrežbe je solidna, v večernih apetit/restavracija/784) urah, posebej ob vikendih, pa ravno Cena bona: 1.11 € v ta namen strežeta dva prodajalca.

Nahajališče PlusMinus Miklošičeva 34, 1000, Ljubljana Plus: odličen, pristen okus, p r i jeten ambient, prijaznost Minus: Prodajalci ne govorijo najboljše slovensko, vendar dovolj dobro za normalno naročanje.

Občasno pozabijo na predjed ali sladico, tako da jih v tem primeru lahko opomnite.

Aga Kebapči

Ponudba Kot predjed ponujajo pogreto sirovko, občasno pa tudi solato. Za glavno jed se lahko odločamo med različnimi kebabi. Izberemo lahko goveje ali piščančje meso oz. oboje skupaj. Predlagam zadnjo opcijo, saj je piščanec nekoliko bolj masten in se odlično ujame z govejim mesom.

Vse skupaj je vstavljeno v popečen kruh, ki je pri Agi malo bolj trd kot drugje. Vendar to ni slaba stran, saj se zaradi tega in posebej mesa zdi ta kebab bolj pristen v primerjavi s kebabi nekaterih drugih ponudnikov.

Poskrbljeno je tudi za vegetarijance, saj ponujajo tudi nekaj kebabov, ki imajo za osnovo različne vrste sira.

Odločimo se lahko tudi za solatni krožnik.

Za sladico postrežejo baklavo.

28

April 2008

Ambient in vzdušje Vzdušje je bolj umirjeno, ponavadi glasbe ni. Če je malo več ljudi je ambient kar prijeten, v dopoldanskem času, ko ni toliko ljudi, pa zgleda vse skupaj malo osamljeno.

Sanitarije so majhne in tudi čistoča sanitarij ni najboljša. Zvečer, poseNjihov moto je “Ne znamo odlično bej ob vikendih, se dostikrat pojavi slovensko, a znamo odlično kebap vrsta in lahko na kebab čakamo kar napečt” in to drži. nekaj časa.

Ocena: 9

Postrežba Okrepčevalnica Duna-imbiss Prodajalci so prijazni in ustrežljivi. (http://www.student-info.net/index.php/ Postrežba je sicer hitra, vendar sevebonapetit/restavracija/731) da odvisna od gneče. Imajo samo enCena bona: 1.67 € ega zaposlenega in so precej omejeni s prostorom pri sami pripravi. Za Nahajališče sedenje pa je dovolj prostora.

Nazorjeva 6, 1000, Ljubljana PlusMinus Ponudba Plus: zelo dober okus, ki je verjetno Za predjed se lahko odločamo med še posebej všeč predvsem ljubiteljem jufko s sirom in solato. Za glavno jed ostale hitre prehrane, prodajalci so nam ponujajo kebab, na izbiro pa je prijazni samo ena vrsta mesa. Ta se razlikuje Minus: malo daljše čakanje v vrsti od drugih, saj imajo svojega mesarja ob večernih urah, majhne saniin, če se ne motim, strežejo sloven- tarije sko meso. Odločamo se lahko tudi Ocena: 8 med pomfrijem, ocvrtim sirom, solato in še nekaterimi vegetarijanskimi meniji. Na koncu nam postrežejo

Gurman

VINO – PIJAČA BOGOV IN REVEŽEV Alkoholna pijača iz soka grozdja po alkoholnem vrenju. Vino je tudi pomemben del slovenske kulture. A tukaj se pojavi vprašanje naše kulture do vina, spoštovanja in pametnega ravnanja z njim. Veliko nam o njem pove misel: Vino je solza zemlje, dar neba, sok življenja.

Tomaž Šmigoc Lani novembra, v času martinovanja, simboličnega praznovanja vinske letine, sem se skupaj s prijatelji udeležil enega izmed mnogih festivalov, ki potekajo ob tej priložnosti – festivala z zgovornim imenom Vino ni voda, ki ga prireja Klub ptujskih študentov. Namen festivala je predstaviti vina okoliških vinogradnikov, ob tem pa poučiti pivce o sortah in jih naučiti ceniti vino.

In tako je padla ideja, da si še sami priredimo eno mini degustacijo.

Tako smo se člani našega neformalnega kulinaričnega krožka, ki ga sestavljamo ljubitelji domačih, predvsem suho mesnatnih izdelkov in dobre slovenske vinske kapljice, zbrali na ponovnem »sestanku«, kjer smo se poučili, da je Slovenija razdeljena na tri vinorodne dežele: Podravje z vinorodnimi okoliši Maribor, Radgonsko-kapelski, Srednje Slovenske gorice, Ljutomerskoormoški, Haloze, Prekmurski in Šmarsko-Virštanjski; Posavje z vinorodnimi okoliši Bizeljskosremiški, Bela krajina in Dolenjska; Primorska z vinorodnimi okoliši Goriška Brda, Vipavska dolina, Kras in Koper. Ker nas je večina s štajerskega konca, smo se odločili za vina iz vinorodne dežele Podravje, ki je znana po kakovostnih belih vinih in dobrih poznih trgatvah.

Značilne sorte tega področja so renski rizling, laški rizling, sauvi-

Vinski kotiček

gnon, šipon, sivi pinot, beli pinot, traminec, rumeni muškat, … Če se kdo odloča za nakup arhivskih vin, so bile med boljšimi letine 1983, 1990, 1992 in 1993. Poleg tega, da se vina razlikujejo glede na pokrajine, iz katerih prihajajo, pa so še druge klasifikacije vin po kakovosti. Namizna vina, ki so označena z rdečo znamko zaščitenih slovenskih vin, so običajno slabše kvalitete in sestavljena iz več sort grozdja določene vinorodne dežele – tista z geografskim poreklom. Boljša so vina z oznako kakovostno vino in srebrno znamko, ki so z zaščitenim in kontroliranim geografskim poreklom. So iz ene ali več sort grozdja, značilnega za to vinorodno področje, pridelana v skladu s postopki tega področja in izražajo izbrane značilnosti grozdja in vina tega področja. Njihova ocena po Bauxbaum-ovi klasifikaciji mora biti nad 16.1 od 20 možnih točk.

Najboljše kvalitete bi naj bila vrhunska vina z zaščitenim in kontroliranim geografskim poreklom, ki so označena z zlato znamko. Grozdje teh vin se potrga v točno določenem času, narejena so iz nespremenjenega mošta ter proizvedena, »šolana«, dozorela in tudi ustekleničena v istem vinorodnem področju. Njihova ocena mora presegati 18.1.

Poleg porekla, sorte in letnika vpliva na kakovost vina tudi še čas in način trgatve. Pri pozni trgatvi je

vino pobrano vsaj 10 dni po dosegu polne zrelosti grozdja, na datum določen na podlagi uradnih testiranj. Značilne kvalitete vina so tako bolj izražene, vino je bolj alkoholno, ima več zrelih kislin, običajno tudi več sladkorja in je tudi primernejše za staranje kot vina običajnih trgatev. Teh vin ne ponudimo prehladnih (10 – 12°C). Izbor je vino pridobljeno iz odbranega, povsem zrelega, zdravega, nepoškodovanega grozdja.

Značilne so bolj intenzivno poudarjene značilnosti vina. Jagodni izbor je stopnjevanje izbora in izbiramo le najboljše jagode grozda. Ta vina so tudi slajša in so že običajno kot desertna vina ali aperativi servirani pri nižjih temperaturah. Sledi suhi jagodni izbor, ki je le pri belih vinih.

Grozde pustimo na trti tako dolgo (lahko do decembra), da se jagode posušijo in jih napade plemenita plesen, ki omogoča zorenje kislin in poveča sladkost. To so desertna vina, ki se priležejo h kakšni tortici ali pa k čokoladnemu mousse-u.

Ledena vina se pridobivajo iz grozdja, ki je vsaj 3 do 4 dni zamrznjeno pri temperaturi pod – 6°C (običajno januarja). Ta vina so zelo sladka in aromatična. So v stekleničkah (0,25 l – 0,375 l). So tudi bolj desertna vina. Takšne posebne pridelave so tudi zahtevnejše in bolj tvegane za vinogradnika, kar se odraža potem

29

Gurman tudi v ceni tega vina.

Za nas laike, ki si dobro vino pogosto predstavljamo le s tem, kako sladko ali kislo je, je pomemben tudi podatek, ki ga najdemo na etiketi buteljke in nam pove, da je vino suho (do 4g/liter nepovretega sladkorja), polsuho (do 12 g/liter), polsladko (do 50 g/liter) ali sladko (nad 50 g/liter).

Posebno orodje sommeliera (in študenta), somellierski nož

Kako servirati vino in k čemu se katero vino ponudi, predstavlja spet celo znanost. Tisti, ki jih zanima poznavanje vina, in so na splošno veliki gastronomi, jim priporočam udeležbo na katerem od sommelierskih tečajev. Sommelierji skrbijo za vino od trenutka nabave do postrežbe. Vino izbirajo, skladiščijo, postrežejo, svetujejo pri pravi izbiri k hrani, … Pri kombiniranju vina in hrane, je pomembna harmonija med njima, da se kakovostni hrani pridruži tudi kakovostno vino, in niti vino niti hrana ne smeta prevladovati drug nad drugim. Če poskušamo naenkrat več vin, je pomembnih nekaj splošnih načel postrežbe, in sicer, da je belo vino pred rdečim, suho vino pred sladkim, lažje vino pred močnejšim, enostavno vino pred kompleksnejšim in mlado vino pred zrelim. Torej sledimo neki logiki stopnjevanja užitka.

Preden vino ponudimo, ga moramo tudi ustrezno skladiščiti, kar je posebej pomembno, ker je vino živa

30

April 2008

pijača. Bela vina ponudimo ohlajena na 8 – 12°C, rose na 12 – 14°C, rdeča na 14 – 16°C in peneča na 5 – 8°C. Temperatura v našem primeru ni bila problem, saj sta kolega s ponosom predstavila svojo novo pridobitev – hladilnik za buteljke – pravi študentski nadstandard. Pomembni so tudi kozarci, ki imajo pecelj zato, da se zanj drži in se vino tako tudi ne segreva. Oblika čaše je odvisna od vina – za belo vino so manjše tulipanaste zgoraj zožene, za rdeče večje razširjene za peneče pa ožje in daljše (da lahko opazujemo mehurčke).

LAŠKI RIZLING – Jeruzalem Ormož, l. 2005, suho. Ta sorta je ena najpogostejših v Sloveniji. Je zelo odporna in rodovitna trta. V njeni aromi naj bi prevladoval vonj lipovih cvetov. Menim, da je bila za slabšo oceno kriva suhost.

CHARDONNAY – Zlati grič, l.

2002, polsuho. Zelo razširjena sorta po svetu. Slaba ocena z naše strani je tukaj zaradi starejšega letnika, za kar pa ta buteljka ni bila pripravljena in je tako izgubila na kvaliteti. Arhivska vina so običajno visoke kakovosti, zamašena s plutovinastimi zamaški, Z nekaj buteljkami, siri, mesnimi primerno skladiščena v legi, da je izdelki in kruhom smo se lotili zamašek poplavljen z vinom. svoje »mini amaterske degustacije«.

Predstavil bom buteljke, ki smo RENSKI RIZLING – Nobles – Ptujih poskusili. Naš izbor ni temeljil jska klet, l. 2006, suho. Renski rizling na ne vem kakšnih teorijah in tudi je kralj med belimi vini. Za pridelavo cenovni razpon je bil primeren je zahtevnejši. V aromi prevladujejo študentskemu žepu. Pri ocenjevanju vrtnica, lipovina in muškat. Dobra pa smo se skoncentrirali na naše so arhivska vina te sorte. laične občutke in se posvetili le oceni temeljnih značilnosti vina: nje- SIVI PINOT – Ljutomerčan, l. 2004, govi barvi, vonju (cvetlici ali buke- polsuho. Močno in kompleksno tu vina) in okusu. Navedena so od vino. Podravski je značilno polsuh najslabše do najbolje ocenjenega. in pozne trgatve.

Gurman TRAMINEC – Kapela – Radgonske gorice, l. 2006, polsladko. Je zelo aromatično vino z več alkohola in malo kislin. Za traminec nekateri pravijo, da je žensko vino. Dobri slovenski traminci prihajajo iz Radgonsko-kapelskega in Mariborskega okoliša. Običajno je polsladek ali sladek, primeren kot desertno vino.

Sumimo, da je prvo mesto izgubil na račun slabega skadiščenja v trgovini, saj je bil zamašek suh.

RUMENI MUŠKAT – Vinag Maribor, l. 2005, polsladko. To je sorta z zelo izrazitim prijetnim okusom in vonjem, ki pa s starostjo vina izginja. V Sloveniji najboljši prihaja iz Maribora in Slovenskih goric. Je običajno sladko, desertno vino. To je naš zmagovalec!

In kaj reči o kulturi pitja oz. vinski kulturi. Nam Slovencem prav gotovo manjka spoštovanje do tega živila. Premalo se zavedamo same kompleksnosti nj e g ov e g a pridelovanja, zorenja in kaj vse nam lahko ponudi samostojno ali kot dodatek k hrani.

Vino nam lahko ponudi veliko gastronomskih užitkov in polno zaposli naše čute, a po drugi strani lahko kaj klavrno obrne naše življenje in nas vodi celo do propada. Vino samo pravi: »Jaz sem dobro, dokler ti mene zmoreš; kadar pa jaz tebe – gorje ti!« Vsem, ki se še niste ogreli za vino, pa svetujem, da si ogledate film Stran pota (Sideways). Takoj si boste želeli poskusiti eno slastno buteljko! Pa na zdravje!

Vinski kotiček

Etini »mafini« Eta Mijoč

SESTAVINE za 12 »mafinov«: 250g moke 1 žlička pecilnega praška 100g masla 100g sladkorja 2 jajci 1-2dl mleka (oziroma po potrebi) 200g jedilne čokolade 100g višenj (zamrznjenih) Rum (količina odvisna od priložnosti) PRIPRAVA: Pečico segrej na 180°C. Maslo penasto umešaj, postopoma dodajaj sladkor, jajci in mleko. Na hitro vmešaj moko s pecilnim praškom in nazadnje še čokolado in višnje. Maso enakomerno razporedi v pekač za »mafine«. Peci 30-40 min. »Mafini« so pečeni, če zobotrebec, ki ga zapičiš vanje, ostane suh (razen če nabodeš v čokolado). Še namig: koščki čokolade naj bodo čim večji!

Reminder: Model za »mafine« lahko kupite v vseh večjih trgovinah, in sicer teflonske ali silikonske. Teflonski so nekoliko cenejši, cene pa se gibljejo od 3 - 6 € (standardni model za 12 »mafinov«). Uporabite lahko tudi papirnate srajčke, ki jih vstavite v model.

Pa veliko gurmanskih užitkov!

31

Aktualno

LEP, LEPŠI, UMETEN. MLAD, V kolikor si je Oscar Wilde v predgovoru Slike Doriana Graya dovolil zapisati »All art is quite useless«, bi si nemara vsaj malo samokritični znanstveniki v laboratorijih z belimi miškami ali vsaj nekoliko manj pragmatično naravnani zdravniki v belih haljah na hodnikih samoplačniških klinik morali misliti enako o svojem delu – kaj ni nesmiselno ustvarjati čudežne farmacevtske preparate proti gubicam in celulitu, kot kirurg plastik popravljati nosne krivine in telesne obline, iskati eliksir večnega življenja z gensko manipulacijo zarodnih celic, če konec koncev pod to estetsko dovršeno sliko kvazi vitalnega telesa domuje ista spremenljiva, minljiva duša, ki se na račun tega polni zgolj z nečimrnostjo? Pripadniki zahodne civilizacije v večini enoglasno zatrjujejo, njih manjši delež pa zgolj subtilno dokazuje, da vendarle je smiselno! Svet kot celoto, kot tudi naše osebne svetove, je namreč zasvojilo prepričanje religioznih razsežnosti; mladostna lepota za vedno, za vsako ceno in za vsakogar. Tudi ti in jaz sva del te spletke, zato Dorian Gray ni omenjen naključno, ampak v opomin, da njegova slika ne postane hočeš nočeš najina.

Seveda je takšni filozofiji in načinu vrednotenja sebe in soljudi moč slediti nazaj do samega začetka človeških civilizacij. Poleg tega, da je spogledovanje z večnim življenjem sestavina vseh vodilnih svetovnih religij, Kitajci v času pred našim štetjem iščejo biser, ki pomlajuje, alkimisti substanco, ki ne omogoča zgolj pretvorbe svinca v zlato, temveč tudi starca v mladeniča, Virginia Woolf v Orlandu postavlja temelje fiktivnim monografijam na to temo, medtem ko Hollywood ustvarja neuničljivega Supermana, ki ga entropija ne gane, in Madonna poplesuje po svetovnih odrih enako - če ne še bolj krasna - kot v rosnih dvajsetih, se tudi nihče izmed nas ne vpraša, zakaj se Bart Simpson nikoli ne postara. Zaskrbljujoča pa je dandanašnji misel, da lahko v kratkem napredek znanosti vse to in še več dejansko omogoči - če povem v jeziku tabloidov: »Kaj pa, ko bo vse to res?« Nedvomno z leti pridobiš kanček skepse, skrb zbujajoča je torej njena kvantiteta. Če se na primer v otroštvu nisi nikoli spotaknil ob status, ki ga je Smrketi omogočala njena lepota, se danes privoščljivo posmehneš, ko se soseda nekega dne prikaže z dve številki večjo košarico. Vendar to še ne pomeni, da si spregledal, ampak da si začel selekcionirati in predalčkati s tem, da si povlekel navidezno črto, ki za tvoje oči lepo loči od grdega, naravno od pretiranega, zdravo od patološkega, da si utopično sklenil, da si estet, ki o lepem lahko sam sodi. Pomisli, koliko je kompliance med jumbo plakatom s popolno izklesanim telesom in to isto sliko pred računalniško obdelavo. Takrat boš nemara resnično spregledal, da to ločnico, ta družbeni konstrukt sprejetega, prestavlja, oziroma postavi nekaj močnejšega od tvoje individualne volje. Dokler se tega ne zaveš, živiš v hipokriziji, v navidezni sreči.

S tem, ko si standardiziral življenje glede na sprejemljivo in nesprejemljivo v svojem družbenem kotičku, si se oddaljil od slepega mladostniškega hedonizma, ki se tako bujno izraža v prostoru in času vse od starih Grkov naprej.

32

April 2008

Aktualno

.

Špela Volčanšek,

MLAJŠI, VEČEN.

Rok Korošec

Svojim željam si odvzel svobodo. Kljub temu, da se usmerjaš proti rečem, v katerih uživaš, venomer hrepeniš po možnostih podaljševanja življenja in s tem nizanja trenutkov sreče. Teh nagrabiš 17, 92, morda 139, a niti vsi skupaj ne odtehtajo enega kirurškega posega, ki te s hitrostjo naboja izstreli v ognjeviti protest proti nepopolnosti narave. Pri tem se ne zavedaš, da je to protest proti izvirnemu samemu sebi.

Kakršnokoli zavzemanje drugačnega stališča te umešča med upornike minljivosti, mlade revolucionarje, aktiviste, ki z nastavljanjem pasti krivijo ustroj časa. Preprosteje bi bilo priznati golo estetiko grdega in se raje obremenjevati s problemom katarze, kar bi povsem sprostilo moralno napeto ozračje našega praga in razvrednotilo stereotipni shopping and fucking, ki je nedvomno protagonist današnje težnje po nesmrtnosti, težnje po telesni lepoti. Paradoksalno pa je tovrstna lepota povsem nasproti lepoti kot združitvi vseh mavričnih fragmentov življenja, skrivnosti, naključij, patosa, zrenja, radosti, ljubezni, skratka vsega, kar v človeku vzbuja željo po čudenju. Kaj nimata staranje in smrt svojevrstne lepote, kot jo imata odraščanje in kasnejši spomin na mladost? Neotipljiva polena pod nogami religije in znanosti.

Einsteinu se je nekoč zapisalo, da je znanost brez religije hroma, religija brez znanosti pa slepa. Če govorimo o izsledkih znanosti, ki bi delovala v skladu z mišljenjem množic, ki gojijo to našo ljubkovalno poimenovano religijo večne mladosti, lahko postane znanstveni dosežek etični problem, pridobi kočljivo nrav, nemara celo moralno oporečnost. Najmanjše zlo so recimo poizkusi, ki so dokazali vpliv prostih radikalov na proces staranja s primerjanjem mitohondrijev v srčnih celicah podgan s 4-letno življenjsko dobo in tistih pri golobih, ki dosegajo do 35 let, kljub temu, da imata obe živali primerljivo stopnjo metabolizma in iztisni delež srca. O koristnosti takšnih dognanj niti ne podvomimo, vendarle pa se dilema stopnjuje in postaja stvar osebnega prepričanja, ko stojiš pred odločitvijo, na primer o tem, če je življenje razvrednoteno nemara že s predimplantacijsko diagnostiko, terapevtskim kloniranjem, odvzemom zarodnih celic, itd. Zatem namreč po človeški navadi spraviš te besede pod etiketo, v imenu znanosti ali verskega prepričanja, vse skupaj pa pospraviš v škatlo svojih načel, pravil tvoje osebne individualne religije.

Vsekakor bi trenutno že v nekem škotskem muzeju nagačena ovca Dolly geriatrom lahko odvzela vsakdanji kruh, vendar je bistven kamen spotike zopet človek, torej ti in jaz, ki stojiva nekje ob strani bojišča, medtem ko se odvija navzkrižni ogenj zagovornikov večnega življenja in čarov minljivosti in se ne zavedava, da dejansko bijejo najino bitko in da najino poslanstvo ni niti trenutno moderna pseudoreligija niti zagovor klasičnih verstev, še najmanj pa vsemogočnosti znanosti. Človek bi moral zgolj enostavno povleči črto, kakor je bilo enostavno nekoč, ko smo se igrali »Zemljo krasti«.

Večno življenje

33

Aktualno

Analiza ankete Erektorjevo spletno anketiranje je potekalo v obdobju od 26. februarja do 12. marca 2008. Bližnjica do povezave s stranjo, kjer je bila anketa, je bila poslana na naslove vseh, ki so prijavljeni na obveščanje preko spletne pošte naše fakultete (»mailing lista študentov«) in tudi na elektronske naslove študentov medicine v Mariboru. Tokrat je bil vprašalnik sestavljen iz dveh delov: Erektorjevemu delu, ki sprašuje o problemih prizadevanj za večno življenje, je bila pridana anketa, ki jo je sestavila ekipa projekta Osveščen, ne zadet (poznavanje in uporaba drog med študenti medicine). Anketa je bila anonimna in prostovoljna. Logistično in statistično delo nam je z izjemnim tehničnim znanjem olajšal Peter Peroša, za kar se mu javno zahvaljujem.

Oddanih je bilo 364 glasovnic. Dovolj, da je bilo moč rezultate analitsko obdelati.

Razmerje med spoloma anketirancev sovpada z razmerjem med spoloma študentov Medicinske fakultete v Ljubljani. Anketo je namreč izpolnilo 66% žensk in 34% moških. Dobri dve tretjini glasovnic so oddali študentje prvega, drugega in tretjega letnika (leta rojstev: 1988, 1987, 1986).

Nekoliko več kot polovica anketirancev (54%) se je že srečala s pojmom večnega življenja.

Po mnenju dveh tretjin anketirancev (65%) najbolj učinkovito prikrivanje znakov staranja omogoča nestresno življenje. Načelno strogo odrekanje užitkom in ugodnostim, celibat, magija, kozmetična sredstva in kloniranje po mnenju anketirancev niso omembe vredni pri tej temi. Nekoliko več se jih je odločilo za možnost plastične/ estetske kirurgije (18%).

Zanimivo je, da bi se kar 47% anketirancev v starosti zateklo h kateremu od zgoraj naštetih ukrepov, da bi prikrili znake staranja.

Kar 66% anketirancev je že razmišljalo o specializaciji plastične kirurgije.

44% vprašanih se ne obremenjuje z lepoticami in lepotci na »jumbo« plakatih, 20% jih krivi proces globalizacije, 15% bi jih čestitalo kirurški ekipi, 9% pa jih ob pogledu na plakat obnemi.

Fant/dekle vam prizna da ga/jo je pred časom operiral estetski kirug. 48% anketirancev se ne bi obremenjevalo, ker jih privlači partnerjeva osebnost, načela in prepričanja. Nekaj manj (45%) bi jih želelo ohraniti razmerje, vendar bi se s partnerjem resno pogovorili o motivih za to dejanje. Le 2% bi jih na tak ali drugačen način prekinilo zvezo.

Leta 2078 bi dan pred smrtjo imeli možnost kloniranja. 20% sodelujočih v raziskavi bi imelo pomisleke pred odločitvijo, vendar bi zaradi pomanjkanja časa privolili v to, medtem ko bi jih 10% privolilo brez zadržkov.

49% anketirancev bi zavrnilo to ponudbo.

Po mnenju 4% anketirancev je izumetničenost najbolj sporna pri kloniranju. 10% jih meni, da bi se kloni duševno oddaljili od izvornega osebka. Slaba tretjina (29%) je mnenja, da bi bivanje izgubilo na pomenu, največ, kar 41% pa, da bi kloniranje v napačnih rokah lahko zašlo v okoriščanje posameznikov.

Ekipa Erektorja se iskreno zahvaljuje vsem, ki so z izpolnitvijo tega vprašalnika prispevali k raziskovalnemu in analitskemu delu. Z upanjem na nadaljnje sodelovanje.

34

April 2008

Aktualno Spol: a) Moški b) Ženska

B A

B Ste se že srečali s pojmom večnega življenja (mladosti)? a) Da b) Ne

A

B

Bi se v starosti zatekli h kateremu od teh ukrepov, da bi prikrili znake staranja? a) Da b) Ne

A

Kaj po vašem mnenju omogoča najbolj učinkovito prikrivanje znakov staranja? a) Nestresno življenje. b) Celibat. c) Magija. d) Kozmetična sredstva proti gubicam in celulitu. e) Plastična kirurgija. f) Kloniranje. g) Drugo.

Ste kdaj razmišljali o specializaciji plastične kirurgije? a) Da b) Ne

Večno življenje

A

G

F

E

D

C

B

B A

35

Aktualno Kaj pomislite, ko na »jumbo« plakatu vidite lepotico z bujnim oprsjem ali postavnega gospodiča s šablonasto simetričnim obrazom? a) Se ne obremenjujem. b) Človek potrebuje kruh na mizi. c) Ah, sanjsko… d) Ušiva globalizacija. e) Začel/a bom hraniti denar, da se bom lahko približal/a temu. f) Čestitke kirurški ekipi. g) Drugo.

A B C

D

G

E F Kaj bi storili, če bi vam fant/dekle priznal/a, da ga/jo je pred časom operiral estetski kirurg? a) Ne bi se obremenjeval/a, ker me privlačijo njegova/njena osebnost, načela in prepričanja. b) Želel/a bi ohraniti razmerje, vendar bi se s partnerjem resno pogovoril/a o motivih za to dejanje. c) Mirno in s pojasnilom bi prekinil/a stike.

A d) Razburil/a bi se in kriče odšel/odšla. e) Drugo.

ED

B C

Živimo v letu 2078. Udeleženi ste v nesreči, ki se za vas konča s posledicami, nezdružljivimi z življenjem.

Prav ta dan kloniranje človeka postane praksa. Bi se odločili za ponovno rojstvo? a) Imel/a bi precejšnje pomisleke, vendar bi zaradi pomanjkanja časa privolil/a v to. b) Želel/a bi govoriti z že živečim klonom nekoga.

D c) Brez zadržkov bi privolil/a. d) Ne.

A

Kaj se vam zdi, da je najbolj spornega pri kloniranju?

B C a) Izumetničenost. b) Kloni bi se duševno oddaljili od izvornega osebka. c) Bivanje bi izgubilo na pomenu. d) Ko bi kloni spoznali, da niso spočeta bitja, bi zavrnili vse žive vrednote, skratka, predali bi se nihilizmu. e) V napačnih rokah lahko kloniranje človeka zaide v okoriščanje posameznikov.

E f) Lahko bi oživili Hitlerja.

D g) Drugo.

C F B

36

April 2008

A

G

Na sceni »Slava in denar. Zastonj čaj s strani Erektorja ali pa še to ne.«

PLEČNIKOV KVINTET Decembra lani se je s svečanim koncertom v Slovenski filharmoniji zaključil Plečnikov memorial, na katerem so študentom 4. letnika medicine, ki so se posebej odlikovali pri izpitih iz morfoloških predmetov: anatomije, histologije z embriologijo in patologije ter vse tri izpite opravili z desetico, podelili Plečnikova priznanja. Jernej Mlakar, Darjan Kos, Klemen Žiberna, Janez Eržen in letos presenetljivo edino dekle Jana Debeljak so tisti, ki jim je tokrat uspelo. Tudi s kančkom sreče, pravijo. Kljub zavidljivim ocenam pa knjiga ni njihova edina briga.

Eta Mijoč, Polona Novak foto Jan Štangelj Kaj vam pomeni Plečnikova nagrada?

Jernej: Nič takega.

Janez: Priznanje za učenje.

Klemen: Nimam odgovora na to vprašanje.

Darjan: Mislim, da so taki morfološki predmeti res priznanje za “zicledr”.

Jana: Imam podobno mnenje kot ostali.

Kaj dobrega vam je nagrada prinesla?

Jernej: Slavo in denar.

Janez: Denarno nagrado.

Klemen: Zastonj čaj s strani Erektorja ali pa še to ne.

Darjan: S tem sem pokril stroške odvoza avtomobila s pajkom izpred faksa.

Jana: Šla sem v toplice, pa starši so bili zelo ponosni.

Kako je bilo na podelitvi?

Jernej: Že takoj na začetku smo šli na oder, kjer je imela Jana res lep govor, čemur je sledil dober koncert.

Janez: Imeli smo tudi pogostitev.

Klemen: Dobro vino je bilo na koncu.

Darjan: Pa spredaj smo lahko

Plečnikovi nagrajenci

sedeli.

Jana: Lepo je bilo.

Kako dobiti Plečnikovo nagrado?

Klemen: Anatomijo in histologijo sem naredil s kolokviji, še največ sem se učil za patologijo. Zdi se mi, da so ocene zelo nemerodajne.

Poznam dosti sošolcev, ki so pri vsakem predmetu znali recimo več kot jaz, pa so na koncu dobili precej slabšo oceno.

Janez: Učiti se moraš. Zame so ključna stara vprašanja in kolokviji.

Sem pa šel izboljševat patologijo.

Jernej: Nimam posebnega recepta. Ne delam pa prav nič po starih vprašanjih, kolokvijih,... Histologijo sem naredil s kolokviji, pri anatomiji sem imel ustni izpit, tudi jaz sem se največ učil za patologijo.

Jana: Histologijo sem najprej opravila z 9 in mi ni niti na misel prišlo, da bi popravljala oceno. Ko pa sem dobila 10 pri anatomiji in patologiji, sem šla popravit še histologijo.

Moraš imeti srečo, biti sproščen in suveren ter se delati pametnejšega kot si.

Darjan: Pri meni je bilo tako kot pri Jani. Med ocenama 9 in 10 ni velike

razlike v znanju, bolj je končna ocena odvisna od sreče in samozavestnega pristopa na ustnem izpitu.

Učenje. Kaj vas motivira, da se začnete učit, da dolgo sedite, kako se sprostite med učenjem, koliko se učite, kdaj...

Jernej: Motivira me trema pred izpitom. Sproščam se tako, da grem vmes gledat televizijo. Učim se pa odvisno od izpita. Bolj ponoči, kar pomeni, da se zgodaj zjutraj neham učiti, spim dopoldne in se začnem spet učiti popoldne.

Janez: Tudi jaz se učim od večera naprej in spim do poldneva. Motivira me, da naredim izpit in to čim boljše. Treme ni. Za sprostitev tečem, kolesarim, itd.

Klemen: Jaz sem tudi bolj pristaš nočnega učenja, le da grem morda bolj v ekstreme. Na slab dan začnem šele ob enih zjutraj in se učim do šestih. Največja motivacija za učenje je, če je predmet zanimiv in se naučim kaj novega. O sprostitvi pa javno ne bi želel govoriti (smeh).

Darjan: Kot ostali se tudi jaz učim ponoči, potem pa čez dan sorazmerno veliko spim. Pri meni ima

37

Na sceni trema tudi dober učinek. Ne učim se sproti in se začnem učiti, ko mi voda že precej v grlo teče, takrat sem tudi najbolj učinkovit. Za sprostitev grem s prijatelji malo na zrak.

Jana: Za razliko od fantov v študijskem obdobju vstajam okoli petih zjutraj, se učim dopoldne, potem pa se sprostim; ponavadi grem na Šmarno goro, kolesarim ali pa grem malo po nakupih. Motivira me predvsem to, da grem vedno na prvi izpitni rok, zato po navadi niti nimam veliko časa za študij, tako da skušam v čim krajšem času narediti čim več.

Kaj pa trenutki pred velikimi izpiti?

Jernej: Tik pred izpitom se nerad pogovarjam o snovi, ker imam potem občutek, da ničesar ne znam.

Janez: Učim se.

Klemen: Dan prej ponavljam, tik pred izpitom pa poslušam Dream theater in Nightwish – zmagovalna kombinacija.

Pred izpiti, ki temeljijo na kopičenju znanja spim bolj malo, pred fiziologijo in patofiziologijo pa sem šel normalno spat.

Ponavadi grem malo na zrak in se poskušam čim bolj naspati.

Jana: Dan prej grem ven v naravo, da se malo sprostim. Tik pred izpitom pa se malo hecam s kolegi in ne gledam do zadnjega trenutka v knjigo, kar je, pač je.

je bil eden izmed izpitov, ki je bil razmeroma enostaven, manj časa si porabil za učenje. Iluzija je bila, da bodo šli tudi naslednji izpiti tako zlahka. Pa fiziologija je bila tudi v redu, ker imaš veliko vprašanj in ni tako usodno, če ga pri enem polomiš.

Vprašanja so dobro sestavljena in relevantna, z razliko od denimo patologije. Ustni izpit pri prof. Starcu pa je bolj kot ne formalnost. Kar se

Jana

pa ocen tiče je pa tako, da bo subjektivnost vedno prisotna, kadarkoli te ocenjuje posameznik. Nenazadnje so do takih ugotovitev prišli tudi na zdravniški zbornici, vsaj sodeč po zadnjem razpisu za specializacije, ko so relativno znižali pomen ocen.

Sama številka ni pomembna. Izpit je pač tista spodbuda, da se snov predela. Če ne bi bilo izpita se ne bi nikoli ničesar naučili.

Kateri izpit sem vam je najbolj vtisnil Darjan: Izpitov na splošno nimam v spomin? rad. Najlubša mi je bila biofizika, Jernej: Noben. ker je bil to prvi izpit. Tudi jaz misJanez: Vsi izpiti, pri katerih sem lim, da izpiti morajo biti zato, da te dobil dobro oceno in sem bil poh- prisilijo k učenju. Če bi ti fakulteta valjen. dala samo nekaj časa, da se naučiš, Klemen: Biofizika je bila v redu. To bi študij bolj slabo izpadel, morda

38

April 2008

bi doštudirali ravno do časa upokojitve.

Jana: Patologija pri Rottu, ker je bilo zabavno. Profesor se mi je zdel zelo duhovit in življenjski. Izgledalo je bolj kot sproščen pogovor in ne kot izpit. Za njegove razmere sva bila s kolegom malo časa notri. Še eno uro ne.

Kaj se vam zdi dobro na naši fakulteti, kaj ne, kaj pogrešate?

Jernej: Študij sam po sebi je zanimiv, drugega pa ravno ne morem pohvaliti. No od profesorjev pa prof. Sketelj.

Klemen: Mislim, da so posamezniki na fakulteti, ki so dovolj angažirani in se trudijo za študente. Na žalost pa zaradi sistema in ostalih sodelavcev njihov trud izzveni. Zelo očitno je, kateri profesorji pridejo pripravljeni na predavanja. Pri patofiziologiji (pafi) je bilo kar nekaj takšnih predavateljev. Ni pa vse odvisno samo od predavanj, temveč tudi od študijskega režima.

Tu je premalo cenjena vloga predstojnika same katedre. Patofiziologija mi je bila všeč, saj se mi zdi, da od vaj študentje kar dosti odnesemo.

Tudi seminarji pri interni medicni so dosti bolj posrečena oblika, kot če bi iste teme pokrili s predavanji, ki bi trajala 5 ur in bi bila obvezna, kot je to pri enem od predmetov v 4. letniku. Zdi se mi, da zaradi prisile, ki ni všeč ne predavateljem ne študentom, prihaja le do konfliktov, plodnih rezultatov pa ni.

Darjan: Pri kirurgiji so predavatelji slabo pripravljeni, mi pa na kavi. V vseh treh predavalnicah na faksu pogrešam kako svetlejšo barvo in okno. Tudi jaz mislim, da bi bil prof.

Na sceni Sketelj lahko zgled ostalim profesorjem.

Jana: Jaz pa pogrešam organizirano telovadbo, da bi šli recimo med predavanji vsi skupaj malo na grad, teči ali kaj podobnega.

Darjan: Pri kirurgiji so predavatelji slabo pripravljeni, mi pa na kavi.

Koliko pa obiskujete predavanja?

Klemen: Jaz sem bil pri patologiji eno uro na navodilih za vaje. Hodim samo na predavanja, ki se mi zdijo zanimiva. Moja prisotnost je bila bolj redna samo na predavanjih fiziologije in patofiziologije, za ostale pa hvala bogu za Google, da lahko dan pred izpitom pogledaš, kako izgleda izpraševalec.

Darjan: V prvih tednih prvega letnika sem bil na vseh predavanjih, potem je šlo pa samo navzdol. Lani in letos sem bil samo tam, kjer je bilo kaj obvezno in se je bilo treba podpisovati ali pa še to ne, če smo se s kolegi dogovorili in me je kdo drug podpisal. Že vaje vzamejo preveč časa. Potem grem še na kosilo in če bi vsak dan hodil še na štiri ure predavanj, bi moral imeti dan 30 ur, da bi si uskladil še s hobiji.

Janez: Se strinjam ja.

Jernej: Tu in tam obiščem kakšno predavanje.

Jana: Skoraj nič.

Koliko domačim, prijateljem, znancem ste s svojim znanjem že pomagali?

Jana: Dostikrat opazim, da kak laik ve kaj več o kakšni zadevi z medicinskega področja kot jaz in

Plečnikovi nagrajenci

sem potem v zadregi. Študiramo na tako molekularnem nivoju, da v dani situaciji še ne moremo postreči s pričakovanim odgovorom. Domačim lahko recimo kaj razložim ali jim skušam obrazložiti izvid, saj so le-ti v latinščini in na primer vem, da je genu koleno.

Darjan: No saj praktično znanje še pride. Tam do tridesetega leta.

Drugače pa jaz najraje rečem, da sem še študent in da naj se na podrobnejše informacije obrnejo na zdravnika. Če pa kaj ravno vem, pa rade volje razložim. To, da te prosijo za nasvete, se mi zdi bolj slabost kot prednost. Sicer so sedaj, ko smo študenti, pričakovanja še majhna. Potem, ko bomo zdravniki, bomo imeli pa naenkrat zelo veliko prijateljev. Vrste so dolge in potem bi vsak rad kako uslugo, tudi kak srednješolski znanec, ki te prej tudi pozdravil ni. Če pa se kdo pritožuje nad slabo razlago zdravnika, si zavoljo svojega bodočega poklica želim utrditi bazo in zdravnike zagovarjam.

Klemen: Morda je malo sporno pričakovati, da bomo imeli mi neko veliko bazo podatkov v glavi. Mislim, da to niti ni naš namen. Morali bi zgolj osvojiti osnove in ko bi se soočili s problemom, bi se seznanili z danim področjem. Podatke pa lahko medicinec in nemedicinec poiščeta enako dobro. Edina razlika je morda kritičen pogled na pridobljene informacije. Ne vem pa, če je ravno prednost, če ti prijatelj zaupa stvari, ki ti jih morda ne bi, če ne bi bil medicinec. Morda jaz niti ne bi želel vedeti. O nekaterih stvareh se lažje pogovarjaš s pacienti v Kliničnem centru kot pa na kavi s prijateljem, ki te prosi za zdravniški nasvet. Sem pa res včasih v dilemi, ko sam vidim, kako je pri nas zdravstvo organizira-

no in vidim slabosti, hkrati smo pa že del ceha in sem na njihovi strani.

Jernej: Se je že zgodilo ja, da so me prosili za kak nasvet in sem rade volje pomagal.

Kako občutite prehod iz predkliničnega v klinični del?

Jernej: Ugotovil sem, kako težko je od pacientov pridobiti relevantne informacije o njihovi bolezni.

Janez: Do sedaj smo videli bolj internistični del, jaz pa z večjimi pričakovanji čakam vaje iz kirurgije.

Morda bi lahko kakšno uro pri kirurgiji namesto vaj izkoristili za ogled operacije.

Klemen: Jaz pa mislim, da če si želiš, se lahko s konkretnim zdravnikom ali institucijo, v kateri dela, brez problema dogovoriš za nekaj dni prostovoljnega (opazovanja) dela. Če se sam dogovoriš, je veliko bolje, saj ima potem zdravnik občutek, da te zanima, ker vaje so na nek načim prisila tako za študenta kot za mentorja.

Darjan: Ko prideš po treh letih do pacienta vidiš, da je dobro imeti knjigo zraven, ker gre veliko iz glave.

Tudi mene zanima kirurgija.

Jana: Teorija je čisto nekaj drugega kot praksa. Pred kratkim sem bila teden dni na abdominalni kirurgiji in sem videla, da je to zares težaško, naporno in odgovorno delu ter da je temu delu treba posvetiti svoje življenje. Zdi se mi, da je kirurgija čisto posebna veja medicine.

Klemen: Po izpitu je “hard disk” poln in ga je treba malo zbrisat.

39

Na sceni Jernej: Študij sam po sebi je zanimiv, drugega pa ravno ne morem pohvaliti.

Kaj vas je na kliniki najbolj šokiralo?

Darjan: Najbolj hudo pri srcu mi je bilo na nevrološki kliniki, ker sem tam videl primere bolezni, za katere menim, da so nekaj najhujšega, kar se ti lahko v življenju zgodi.

Klemen Klemen: Mene pa je šokiral intenzivni oddelek na infekcijski kliniki, kjer se dobesedno borijo za življenje pacienta.

Janez: Nič me ni prav posebej šokiralo.

Jernej: Videl sem že zanimive in težke primere.

Jana: Meni se zdi presenetljivo že to, da so pacienti pripravljeni z nami

hodim, ker sem slišal, da je gneča.

Klemen: Meni se zdi, da gremo medicinci radi v ekstreme. Po izpitu je “hard disk” poln in ga je treba malo zbrisat. Alkohol nam samo pomaga pospešiti ta proces. Kar se pa tiče prostega časa, pa jaz zelo rad letim, to je stvar, ki bi si jo želel še pogosteje početi. Že sam proces predpriprav in sanjarjenja o letenju naslednji dan sprošča veliko endorfinov in zmanjša nivo kortizola na nič. Tudi računalnik je moja slabost. Rad pa imam pajzlske žure, ker so tako domači.

Darjan: Ne zdi se mi, da bi bil kot medicinec prikrajšan za kak žur.

Drugače pa tudi jaz rad letim in vidim svet pod sabo. Če se vse dobro izteče imaš krasen občutek in vidiš, da izpit ni najhujša stvar v življenju.

Poleg letenja pa rad potujem, hodim na izlete, na kavo s prijatelji, ven s punco. Tudi meni je fino v Pajzlu.

Jana: Po mojih izkušnjah medicinci še več žurajo kot drugi študentje.

Drugače pa veliko časa preživim v naravi, s prijatelji, igram klavir, berem knjige, kuham,...

Kje se vidite v prihodnosti?

Jernej: Vidim se v bolnici, ne v kakšni pisarni. Morda kaj internističnega.

Glede otrok si pa želim, da ne bi imel samo enega, ker iz lastnih izkušenj vem, da to ni preveč dobro.

Janez: Jaz bi pa specializiral kaj neinternističnega in si ne želim celJana: ega dneva posvetiti samo delu. Imel Ne kadit` ničesar! bi 2 ali 3 otroke.

Klemen: Zdi se mi, da še nismo toliko seznanjeni z vsemi področji. sodelovati in se pogovarjati z nami. Vztrajaš na medicini in upaš, da bo kaj iz tega. Da se bo našla kaka streKaj pa prostočasovne aktivnosti, ha nad glavo, kotiček, kamor se boš žuri? lahko zatekel. Težko je delati neke Jernej: Grem malo ven s prijatelji. velikopotezne načrte glede na to, Janez: Rad grem ven. V Pajzl pa ne kakšno je stanje zdravstva v Sloveni-

40

April 2008

ji. Vidim se v medicini. Z razliko od mnogih mojih sošolcev ne vidim velike ekonomske povezave med mano in medicino. Pri kirurgiji se mi pa zdi, da si morda s strani pacientov boljše sprejet. Jaz na splošno upam, da bo služba taka, da bom z veseljem

Jernej prenašal tudi dolg delavnik. Ni za pričakovati, da bo delodajalec ne vem kako prijazen s tabo, kjer koli boš pač delal. Če ti je delo v veselje, boš že stisnil zobe.

Darjan: Tudi jaz mislim, da imam še premalo informacij, ampak vseeno se mi zdi, da bo nekaj neinternističnega. Veliko stvari je zanimivih, od javnega zdravstva dalje (komaj zadržal resen pogled).

Drugače bi pa rad delal nekaj, kjer bi lahko imel dovolj prostega časa. Želja je, da bi bil sam svoj gospod, tako da bi verjetno moral temu pri-

Janez: V Pajzl ne hodim, ker sem slišal, da je gneča. lagoditi specializacijo.

Jana: Jaz tudi nisem za internistične vode.

Imate kak nasvet za zanamce?

Na sceni Klemen: Ne onesnažujte okolja!

Jana: Ne kadit ničesar!

Klemen: Zaužijte dovolj vitaminov in mineralov.

Jana: Pa veliko kalcija in folne kisline. (smeh)

ravno do 30. leta. Najpomembneje je, da se naučite osnov, ker medicina tako hitro napreduje, da se informacije hitro spreminjajo. Kasneje lahko podrobne stvari kadarkoli pogledaš v knjigah, na medmrežju.

Jana: Delajte izpite čim bolj s tokom, se pravi takrat, ko jih dela večina. To Kaj pa glede študija? meni zelo pomaga, ker se potem s Darjan: Čim več izpitov delajte spro- kolegi med sabo motiviramo. Če ti, ker vam bo žal za vsak izpit, ki si greš kasneje, izgubiš stike, motivaciga boste pustili za kasneje. Čim prej ja pade in stvari se začnejo kopičiti. končaš faks, tem bolje, da ne vlečeš Janez: Po moje vsak zase ugotovi, kaj

Plečnikovi nagrajenci

mu najbolj ustreza. Če snov pri izpitu spustiš, se boš moral slej ko prej le-to naučiti.

Klemen: Zdi se mi, da bo z napredkom znanosti in tehnologije vedno manj poudarka na pomnenju in vedno več na tem, kako poiskati relevantne podatke čim hitreje.

Najlepše se vam zahvaljujeva za prijeten pogovor in vam želiva uspešen študij še naprej.

41

Mariborske strani

Društvo študentov medicine Maribor je bilo ustanovljeno 29.9.2005 in je samostojno, prostovoljno, nepridobitno in nepolitično združenje študentov Medicinske fakultete Univerze v Mariboru.

Matevž Privšek

Namen društva je predvsem povezovanje študentov novonastale fakultete, v okviru česar skušamo skrbeti za razvoj in izboljšanje študija in pogojev zanj, članom in študentom nuditi dodatno izobraževanje in jim nuditi možnosti za odhod na izmenjave v tujino, prav tako pa je namen društva tudi v osveščanju javnosti o temah, povezanih z zdravstvom.

ca Maribor, ki pri projektu sodelujejo kot predavatelji. Pri projektu so zelo aktivni tudi študenti, ki v okviru projekta delujejo kot demonstratorji na praktičnem delu tečaja.

Nenazadnje, pri projektu je bila aktivna tudi javnost, tečaji so (bili) pogosti, odziv tečajnikov pa je (bil) zelo dober. V letošnjem šolskem letu smo program s pomočjo kolegov iz DŠMS pričeli izvajati tudi v ljubljanDruštvo tako izvaja raznolike pro- ski regiji. jekte, ki obsegajo področje kulture, športa, javnega zdravja in preven- Ostali projekti, namenjeni zdravju tive ter izobraževanja. V okviru in preventivi, so Stop drogam društva smo lani uspešno izpeljali oziroma Osveščen, ne zadet, kjer se tudi enomesečne počitniške izmen- izobražuje zainteresirane študente jave, ki potekajo v okviru svetovne o lastnostih vseh vrst drog in oszveze študentov medicine (IFMSA); talih psihotropnih snovi. Pri prosprejeli smo 6 tujih študentov (iz jektu sodeluje tudi ljubljanska ekipa različnih evropskih držav), v za- Osveščencev. V prihodnjem obdobmeno pa je 6 naših članov prav tako ju se projekt namerava povezati tudi odšlo v tujino. V študijskem letu s študenti prava, saj je tema zanimi2007/08 načrtujemo sprejeti vsaj va za oboje.

12 študentov, prav toliko jih seveda želimo tudi poslati v tujino.

V društvu izvajamo tudi mednarodni projekt Medimedo.

Izmed vseh projektov smo še posebej ponosni na projekt Za življenje!. V društvu izvajamo še prostovoljni Omenjeni projekt zajema brezplačne Socialni čut, kjer dobrosrčni študenti obnovitvene tečaje prve pomoči in pomagajo pri delu s starostniki in je v svojem prvem letu doživel do- drugimi posebnimi skupinami, bober odziv. Z veseljem so se projektu disi v domovih upokojencev ali v pridružili tudi zdravniki iz Univer- drugih ustanovah. zitetnega kliničnega centra Maribor, kot tudi zdravniki iz Službe za nujno Skupaj z društvom Hospic ormedicinsko pomoč ZD Adolfa Drol- ganiziramo za študente tridelne

42

April 2008

delavnice na temo smrti bližnjih in sorodnih temah.

Tudi na področju kulture izvajamo več projektov. Ponosni smo na Akademski pevski zbor MF UM, ki obsega veliko število pevcev in ki nastopa na mnogih prireditvah na MF UM, UKC Maribor kot tudi na ostalih prireditvah na UM. Vsako leto v božičnem času organiziramo božični kulturni večer MF UM, na katerem študentje predstavijo svoje spretnosti in talente. Na koncertu lahko pričakujemo pevce, plesalce, komike, igralce, kitariste in druge. Decembra 2008 se bo izvajal četrtič. Dosedaj je bila udeležba vedno visoka, prisoten je bil akademski kader fakultete, kot tudi številni zdravniki iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.

V okviru projekta Medlibris imamo organizirane literarne večere. Skupina študentov se po dogovoru (enkrat mesečno) dobiva na večerih v prijetnem okolju čajnice, na katerih diskutirajo o tematiki vnaprej izbrane knjige.

V tem letu nameravamo izvesti še študentsko okroglo mizo s kolegi pravniki, debatni krožek, likovni krožek, skupina študentov se namerava udeležiti mednarodnega teka na Nizozemskem (Batatek).

Mariborske strani Že tradicionalno organiziramo tudi vse čage na MF UM, od spoznavne do novoletne, pustne, predizpitne in brucovanja.

redno obveščati z možnostjo raziskovalnega dela (razpisi za raziskovalne naloge ipd.) in z možnostjo udeleževanja različnih znanstveno strokovnih simpozijev in posvetov.

fakultete (Avstrija, Nemčija, Finska, države bivše Jugoslavije), prav tako pa bomo v sodelovanju z Medicinsko fakulteto UM uvedli posebne enomesečne izmenjave kliničnoNekateri projekti so torej namenpraktičnega značaja v Toronto, Kajeni samim študentom, nekateri pa V tem študijskem letu želimo za nada in Boston, ZDA. tudi širši javnosti. Poleg že naštetih člane organizirati tudi strokovne aktivnosti poskušamo študente ekskurzije na druge medicinske

POT K URESNIČEVANJU NAČRTA SE NADALJUJE Barbara Bonča

Ali bo ambiciozni projekt Univerze Maribor, da do leta 2011 zgradi novo stavbo Medicinske fakultete, uresničen?

Pred štirimi leti je prva generacija mariborskih medicincev pričela »guliti« klopi v zgradbi Univerze Maribor na Slomškovem trgu in v teh predavalnicah še danes potekajo procesi zapolnjevanja naših možganov s koristnimi in seveda tistimi malo manj koristnimi informacijami. Na fakulteti nam prostorska stiska ni tuja. Z njo se soočamo predvsem prve tri mesece v novem šolskem letu, ko smo še počitniško spočiti ter željni izčrpnih predavanj.

Tudi pri seminarjih se je treba malo stisniti s sošolci, ampak na to se ni pritoževati. Kljub »nasičenosti« predavalnic, pa smo doslej dobro delovali, kajti za kvalitetno delo je poskrbljeno. Seveda pa se zavedamo, da to niso idealni pogoji in si zato prizadevamo, da bi v bodočnosti izboljšali sedanjo pomanjkljivost.

Prednost povečanja kapacitete bi bila predvsem pri razpisu vpisnih mest, ki v zdajšnjih pogojih vsa-

Gradnja

ko leto obsegajo 90 novopečenih brucev. Z izgraditvijo nove zgradbe pa se bo to število dvignilo na 140 bodočih mladih zdravnikov in Slovenija si bo morda malo opomogla od trenutnega »kroničnega« pomanjkanja zdravnikov. Ampak ali je sedaj končno napočil čas, da se resnično lahko veselimo izgradnje lastne Medicinske fakultete v Mariboru ter prednosti, ki nam bi jih le ta omogočila, bomo videli jeseni 2008, ko je predviden začetek gradnje.

Predstavitev idejne zasnove nove Medicinske fakultete v Mariboru je potekala 18.2.2008 v veliki dvorani rektorata Univerze Maribor. Dunajski arhitekt prof. Boris Podrecca je izčrpno in slikovito predstavil svoj načrt za bodoč sedež MF. Slednja naj bi stala ob Dravi na Taboru v neposredni bližini UKC Maribor. Podzemne garaže v dveh nadstropjih, pritličje in dve nadstropji, restavracijo, knjižnico,

čitalnico, profesorski klub, informacijski center, računalniške predavalnice, laboratorije, vse to in še več naj bi leta 2011 vsebovalo naše izobraževalno okolje.

Pripravljenih je več različic nove zgradbe, seveda pa bo izbira odvisna tudi od razpoložljivih sredstev. Trenutno je najbolj pereče vprašanje, kako zagotoviti denar, s katerim bi odkupili devet zasebnih stanovanj, ki se nahajajo na lokaciji, kjer naj bi nekega dne stala MF. Za odkup stanovanj potrebujejo 1.5 milijona evrov. Odgovor na vprašanje, ali jim bodo ta sredstva dodeljena, čakajo že kar nekaj časa.

In sedaj, ko se bomo učili potrpljenja ter preganjali neučakanost, bomo naše poglede, ob sprehodih na UKB Maribor, ravnali na gradbišče ob Dravi, kjer bo, upamo, počasi nastajala naša fakulteta. In kot so modreci davno pravili: »Kdor čaka dočaka.«

43

Mariborske strani

Klub gostoljubja Nadja Bradič Si želiš nekam daleč, pa nimaš dovolj denarja za prenočišče? Želiš spoznati kulturo in ljudi države v kateri potuješ iz prve roke? Potrebuješ nekoga, ki bi ti razkazal mesto, morda odšel s tabo v kino? Si želiš spoznati nove zanimive ljudi in njihov način življenja, kulturo? Pozdravljen v Klubu Gostoljubnosti!

Kaj je Hospitality Club?

Klub, ki združuje ljudi – gostitelje in goste, popotnike in krajane.

Na tisoče članov Kluba gostoljubnosti po svetu si na potovanjih medsebojno pomaga, naj si bo to z nudenjem prenočišča, odstopitvijo obroka ali vodenim ogledom po mestu. Včlanitev je brezplačna, potrebuješ le nekaj minut, da se vpišeš v bazo in ustvariš profil.

Najpomembnejše pa je to, da so prav vsi dobrodošli. Člani imajo na spletni strani možnost ogleda profilov drugih članov, pošiljanja sporočil in objavljanja komentarjev o svojih izkušnjah.

Klub podpirajo prostovoljci, ki verjamejo v idejo, da je s povezovanjem popotnikov z ljudmi v kraju, ki ga obiskujejo, in omogočanjem, da krajani srečajo ljudi iz drugih kultur, moč povečati medkulturno razumevanje in okrepiti mir na našem planetu.

Začetek Ideja o izmenjavi gostoljubnos-

44

April 2008

ti obstaja že dlje časa. Po drugi svetovni vojni je Bob Luitweiler ustanovil miroljubno organizacijo Servas . Namen organizacije je bil krepitev medkulturnega razumevanja in gradnja miru skozi mrežo odprtih vrat po celem svetu. V desetletjih, ki so sledila, so se pojavile podobne organizacije, prav tako se je razvila vrsta različnih interesnih skupin kot so: mreža izmenjav gostoljubnosti za motoriste, za ženske, za avtoštoparje ter za esperantiste.

Vse te mreže pa so se srečevale s podobnimi problemi: s stroški tiskanja seznamov gostiteljev, s pobiranjem članskih prispevkov ter s širjenjem ideje.

Nato je prišel internet, ki je omogočil lažje in hitrejše delovanje mreže. Ideja za klub, ki bi temeljil na izmenjavi gostoljubnosti na svetovnem spletu, se je 11.7.2000 porodila Veitu iz nemškega mesta Koblenz. Skupaj s prijatelji je oblikoval spletno stran in v ta koncept so vključili nekatere popolnoma nove ideje. Najpomembnejše so preverjanje potnega lista, možnost povratne informacije in pisanje

komentarjev kot tudi zaščita pred nezaželeno elektronsko pošto.

Namen Klub gostoljubnosti ni komercialen projekt. Ustanovljen je bil z namenom združevanja ljudi, hkrati pa je cilj projekta povečevati medkulturno razumevanje in krepitev miru.

Njihova vizija je, da bo nekega dne vsak lahko odšel v drugo državo in bo vedel, da ga bodo pričakali prijatelji odprtih rok. Ljudje bodo potovali drugače, se spoznavali in gradili medkulturno razumevanje skozi osebne kontakte.

Države in člani V bazi je trenutno 223 držav. Od Afganistana do Zimbabveja, od klasično evropskih do tropsko eksotičnih in tudi takih, za katere morda še nismo slišali.

V Sloveniji je 1540 članov Kluba gostoljubnosti. Vsak član si ustvari svoj profil, ki zajema interese, starost, izobrazbo člana ter povratne

Mariborske strani informacije drugih članov, ki so že preden sem se uspela odločiti, kaj gostovali pri tej osebi. je pravzaprav najbolje narediti, sem se že znašla sredi vrveža braPrednosti Hospitality kluba zilskega mesta Salvador Bahije.

- brezplačna nastanitev po celem To je 3 milijonsko mesto, kjer je svetu večina prebivalcev afriškega pore- spoznavanje prijaznih ljudi kla. Sredi noči sem pozvonila pri - medkulturno razumevanje vratih Lucasove hiše.

- brez stroškov Lucas, moj gostitelj, je stanoval z - brez obveznosti babico in dedkom. Bil je never- varnost - neprofitni projekt

vstopila tudi v njihovo kulturo. Z veliko žlico sem zajela drugačnost in v njej neizmerno uživala. Vsak trenutek. Obenem pa sem se toliko novega naučila… Včasih je preprosto potrebno prestopiti strah in stereotipe ter se preprosto prepustiti toku. Zame je bila to neverjetno pozitivna izkušnja, ki jo bom pri naslednjem potovanju gotovo

Moja izkušnja Letošnje potovanje v Brazilijo sem želela doživeti nekoliko drugače.

Bolj pristno. Prav nič me ni mikalo iskanje hotela in mondeno poležavanje na plaži. Želela sem navezati stik s prebivalci, čutiti njihov ritem življenja in utrip mesta, vsaj za nekaj časa živeti tako kot oni in tako spoznati njihovo kulturo, običaje.

Tri tedne pred prihodom v Brazilijo sem preko Kluba gostoljubnosti navezala stik z brazilskim študentom Lucasom, ki mi je bil za teden dni pripravljen ponuditi prenočišče.

Preko elektronske pošte sem potrdila svoj prihod in dogodivščina se je začela.

Mnogi so mi odsvetovali tak način potovanja, češ da sem nora, da me lahko ugrabijo, posilijo in da mi tega res ni treba preizkušati ravno v Braziliji. Ampak nekaj pozitivnega me je gnalo naprej. Seveda sem se na letalu začela tudi sama spraševati, če morda ni vse skupaj neumno in nevarno. Postalo me je zelo strah in črni scenariji so se kar vrstili pred mojimi očmi, po drugi strani pa sem še vedno verjela v idejo kluba in prijaznost ljudi. Še

Exchange

jetno prijazen (kasneje sem ugotovila, da je to tipično za Brazilce) in mi odstopil posteljo, sam pa je spal na tleh v kuhinji. Hiša je bila majhna in za naše standarde revna. Že prvi dan sva klepetala kot stara znanca. Jaz sem mu pripovedovala o življenju v Sloveniji, on meni o svoji kulturi. Ker je stanoval zunaj središča mesta, sem se vsako jutro spopadala s sistemom avtobusov, ki zelo »svobodno« vozijo po mestu.

Spoznala sem ogromno ljudi, tudi njegove prijatelje, znance… S tem, ko sem vstopila v njihov dom, sem

ponovila. Seveda pa tudi sama gostim popotnike iz različnih krajev in prav lepo je, ko košček nekega oddaljenega sveta pride k meni na dom.

Hospitality club je odprt za vse. V zameno za članstvo ti ni potrebno nikogar gostiti, lahko sodeluješ na forumih in klepetaš z novimi prijatelji, spoznavaš nove kulture… Če te je zamikalo, se nam pridruži na www.hospitalityclub.org.

45

Dentalen

Zakaj je potrebno plačati čiščenje ''zobnega kamna'' Aljoša Selič

Vsak nov pacient, ki ga sprejmeš na vajah pod svoje okrilje, je svojevrsten izziv. Nevedoč kaj te tokrat čaka, imaš pulz vedno malo višji in mera prijaznosti, empatije ter potrpljenja je na vrhuncu. Ko opraviš formalnosti in ga posedeš na stol, sledi anamneza in izpolnjevanje vprašalnika. Po uglednem času pa se lahko še natančneje posvetiš njegovi glavni težavi, kar pri nas večinoma vključuje pacientovo odprtje ust.

No, tukaj pa se začne naša zgodba. Kmalu ugotoviš, da bo potrebno pred osrečitvijo pacienta, ki žal ponavadi od nas pričakuje le novo plombo, morda dodaten zob ali dva, še marsikaj postoriti, saj je prevečkrat stanje v ustih vse prej kot rožnato. Kdo bi vedel, kakšna je barva zoba, ki se skriva pod vsemi temi mehkimi in trdimi oblogami, da o vneti dlesni, ki zakrvavi ob vsakem gršem pogledu nanjo, sploh ne govorim. In že začneš napenjati možgane, kako boš na najbolj sprejemljiv način razložil pacientu, da danes s ''plombo'' verjetno ne bo nič, saj bo najprej potrebno vse skupaj očistiti in kar je najhujše, da bo to potrebno plačati. Ko po nekaj minutah razložiš, zakaj ni dobro in tudi zakaj ne smeš ničesar narediti, preden je vsa nesnaga očiščena, večinoma sledi pacientov monolog o tem, kako si on dvakrat dnevno čisti (včasih celo nitka) zobe, pa se mu kljub temu takoj nabere zobni kamen... Ti samo prikimaš in empatično pristaviš svoj: ''Razumem, bo že res tako.'' Kaj pa si lahko misliš, si boste lahko predstavljali po prebranem prispevku.

Teoriji se žal ne bom mogel čisto izogniti, bom pa poskušal navesti samo zaključke, ki bodo prispevali k pomenu zgornje zgodbice.

Zobni kamen, trde zobne obloge, kalkulus (dental calculus) so sopomenke za isti šmorn – mineralizirane mehke zobne obloge (plak), ki se nahajajo na trdih tkivih v ustih (sklenina, cement, dentin, umetni materiali), bodisi nad robom dlesni (supragingivalni kalkulus) ali pod njim (subgingivalni kalkulus). Trdno je pritrjen na površino in se ga ne da odstraniti s ščetkanjem. V tej definiciji je najpomembnejša besedna zveza mineraliziran plak, saj brez plaka tudi kamna ni!

NASTANEK: Kot se morda spominjate iz biokemije, je tvorba kristalov energijsko nadvse neugodna zadeva in izpolnjenih mora biti kar nekaj pogojev, da se sproži mineralizacija v ustih. Eden od glavnih je prisotnost plaka z bakterijami, kmalu zatem pa sledi čas, ki sploh ni zanemarljiv. V to, kako nastane plak, se podrobneje ne bom spuščal. Naj navedem samo nekaj dejavnikov, ki otežujejo njegovo odstranjevanje in s tem olajšujejo njegovo mineralizacijo: ortodontski aparati, nepravilen griz, neustrezne plombe, zobni kamen, globoki žepi pod robom dlesni, dihanje skozi usta, kajenje in nekatera zdravila. Vseskozi pa moramo imeti v mislih, da kakor hitro minerali dobijo mineralizacijska jedra (že prisoten kamen), njihova formacija sploh ni več tako entropijsko neugodna – zobni kamen sam najbolj pospešuje svoj nastanek.

Zobni kamen nastane z nalaganjem kalcijevih in fosfatnih soli v bakterijskem plaku, ki sicer potrebuje 1224 ur po čiščenju zob, da dozori. Mineralizacija plaka pa se začne po 24-72 urah in potrebuje povprečno 12 dni, da dozori. Dejavniki, ki vplivajo na hitrejši nastanek zobnega kamna, so: zvišan pH sline, zvišana koncentracija kalcija, bakterijskih proteinov in lipidov ter uree v slini, znižana količina inhibitornih faktorjev. Najprej in v največjih

46

April 2008

Dentalen količinah se nabira na jezični strani med spodnjimi sekalci in na lični strani ob zgornjih kočnikih, saj so to mesta v neposredni bližini izvodil žlez slinavk.

Pred čiščenjem zobnega kamna

Po čiščenju zobnega kamna

Danes vemo, da je plak glavni etiološki dejavnik za vnetje dlesni (gingivitis) in raztapljanje čeljustne kosti s pripadajočimi zobnimi ligamenti (parodontitis). Trde zobne obloge pa pospešujejo nabiranje in onemogočajo odstranjevanje zobnega plaka in tako zobni kamen ter plak z roko v roki vzdržujeta kronično vnetje in eventuelno lahko privedeta do izpada zoba. Lahko si mislite, da vsa ta bakterijska nesnaga ne diši prav lepo, poleg tega pa je zobni kamen kot gobica, ki vsrka pigmente iz hrane in da zobem nezavidljivo rumenorjavo ali celo črno barvo.

Naj se vrnem nazaj na zgodbico o pacientu, ki je tako vneto razlagal o svoji vzorni ustni higieni. O tem, kaj si človek pri poslušanju tega lahko misli ob vèdenju, da potrebuje plak cel dan, da dozori, kamen pa kar 12 dni, da mineralizira (do stopnje, ko se ga ne da več odstraniti s ščetkanjem in nitkanjem), ne bom izgubljal besed. Takšni odzivi pacientov so seveda razumljivi in pričakovani in jih po tem, ko jih o tem podučiš, tudi redkeje zaslediš. V mislih imejmo, da kamen nastaja samo tam, kjer je prisoten plak, zato je akumulacija zobnega kamna ob dovolj pogostem ščetkanju in nitkanju znak, da je tukaj nekaj narobe. Takrat je najbolje, da na to opozorite svojega zobozdravnika, z njim pa bosta preverila, ali je vzrok problemu nedostopnost določenega predela (previsna plomba, anatomske posebnosti, ortodontske nepravilnosti) ali morda Zobni kamen je viden tudi na RTG posnetku tehnično nepravilno izvajanje ustne higiene.

Gotovo mi boste očitali, da niste dobili neposrednega odgovora na vprašanje v naslovu. Temu sem se nalašč izognil, saj ni bil moj namen, da govorim o tem, kako zavarovalnica, ki naj bi ji smernice diktirala stroka, je oz. ni pripravljena plačati za stvari, ki jih lahko prepreči ustrezna ustna higiena. Ob tem bi lahko kmalu ugotovili, da je večina storitev v zobozdravstvu posledica neizvajanja le-te. Glavno sporočilo, ki sem ga hotel posredovati s tem prispevkom, je vsekakor to, da zobni kamen ni stvar, ki se kar na lepem pojavi v vaših ustih in nimate proti njemu nobenega orožja. Natančno 2x dnevno ščetkanje in 1x nitkanje vas bosta za vedno rešila te tegobe.

Zobni kamen

47

Dentalen

LEP DAN ZA SMRT 2010 Sonce je sijalo in sirene so tulile.

Nebo bilo je modro, skoraj brez oblačka.

Pod svetlo rumenim soncem je tekel po cesti… »Stoj ali streljamo!« Gregor ni niti pomišljal, da bi se resnično ustavil, zasledovalci so bili namreč hujši od najbolj pokvarjenih policistov. Že nekajkrat je prišel v navzkriž z zakonom in pristal v kehi, vendar tako globoko še ni zabredel in prav gotovo si ni želel tja. Med tekom je s težavo hlastal za zrakom, noge so se mu zapletale, zasledovalci pa so se mu vse bolj približevali. Le trenutek nepazljivosti je bil potreben, da je na spolzki podlagi izgubil ravnotežje.

Ko ga je objel prvi blisk, je padel.

Začutil je pekočo bolečino v nogi in zavest ga je počasi zapuščala, uspavalna puščica ga je rešila težkih misli.

Aa, pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt. »Zapiranje prestopnikov je predrago, smrtna kazen ni humana, predvsem pa vse skupaj zahteva preveč birokracije.

Znanost je precej manj zahtevna. Le zakaj ne bi teh izmečkov uporabili v dobrobit človeštva, « je zadovoljno razmišljal eden izmed zasledovalcev prižigajoč si cigareto. »V kombi z njim! V laboratoriju ga že pričakujejo.« Ljubljana, 2045 »Watch out boy!« Yanez, študent medicine, je zadnji trenutek odskočil izpod koles avtomobila. »How should I bother with that,« si je zamomljal v brado. V želji po čim večji optimizaciji vsakdanjih opravil je namreč tekom hoje do fakultete bral

48

April 2008

priporočeno literaturo Anatomije II. Nedavno uvedeni predmet, h kateremu se je prvič odpravljal, mu je zbudil pozornost, saj temelji na povezavi s klinično mrtvimi pacienti na nivoju cerebruma ter na tak način nudi povsem nov pogled na človeški um. Pričevanja višjih letnikov so kot običajno temeljila na presežnikih in zastraševanju, zato jim ni posvečal preveč pozornosti. »You are just in time, let's hurry up,« ga je na vratih »Faculty of Medicine« pozdravil sošolec. V garderobi sta se pri preoblačenju pridružila razredu in ob pogledu na obline vrstnic so mu misli odtavale na povsem drugačno raziskovanje telesa, kot ga čaka v sledečih urah Anatomije II. »I am sure you read the article we prescribed for our first lesson, « je brez posebnega uvoda ob vstopu v vajalnico spregovoril profesor. »For those who haven't I will have a brief overview of what we are doing today. The people you going to work with today have volunteered themselves for purpose of science…« Yanez se ni več trudil slediti profesorjevemu govoru, saj je ubadal z vprašanjem, do kakšne meje so »prostovoljci«, ki so jih asistenti pravkar pripeljali v laboratorij, vedeli, v kaj se podajajo. S pogledom je ošvrknil tablico z imenom moškega srednjih let, ki mu je bil dodeljen. »George W, W stands for whatever I guess… poor undead…« Nasmejal se je svoji šali ter izvedel varnostni preizkus aparatur. Ni si želel zapletov, saj se mu je raziskovanje možganov zdelo bistveno bolj zanimivo v vlogi študenta kot pa junaka na mizi. »To warn you again, there is a possibility of establishing a two-way commu-

Aljoša Selič

nication which might result in severely damaging your brain… If there is no further questions, you can start. Good luck,« je med nameščanjem elektrod na glavo še slišal profesorja, preden je stisk stikala sprožil tok elektronov med telesi ter mu zameglil pogled.

Leazeala zsvva ui kvrrvee zrredi ghorechega Srraka in ognjea, lezala pod sooncem.

Razžarjenim, rdečim, neresničnim.

Sprva neurejen tok misli se je vse bolj bistril. Ležati v krvi, pod soncem – besede, ki jih je pravkar spoznal, zadnje misli človeka, ki je ležal pred njim, so mu nagnale strah v kosti. Kljub temu je bil občutek lebdenja med terabiti neukročenih informacij neverjeten, skorajda orgazmičen. Pustil je, da ga je tok misli pograbili vase in mu spodnašal tla pod nogami… Sredi obzorja zavitega v thim, Sre d i prv e ga dne v..

Melodija je umela pojenjati, glasovi so postajali vse tišji... Ovedel se je ležeč na tleh in obkrožen s sošolci, ki so ga zaskrbljeno motrili. Očitno je tok misli presegel njegove fizične sposobnosti, kljub temu pa ni mogel skrivati navdušenja: »Kolegi, to je bilo preprosto neverjetno!« Prisotni so se presenečeno spogledali. »Možgani skrivajo še neodkrit potencial, prihodnost znanosti leži tu, pred nami!« Izraz začudenja na obrazu sošolcev je nadomestila groza, pričeli so panično govoriti drug čez drugega, iz ozadja je prihitel profesor.

Eleganten vbod in Yaneza je preplavila utrujenost. Črnina ga je v trenutku rešila težkih misli.

Aa, pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt...

Dentalen

ČRNO i n BELO Najtežja je bridkost, ko se smejim,

Prešerno je moje veselje,

ko molče, ko na licih ni sledu solz, mirnega obraza in ko gledam izzivalno prodorno spokojno izpod črnih trepalnic. zrem v valove oceana.

Največja je bridkost,

Nepopisna

je radost ko so moje živo rdeče ustnice ob letu galebov, zakrivljene v porogljiv nasmeh ko ležim in sem videti nedostopna na topli prazni

Pesem

in ošabna in vzvišena peščeni plaži in hodim vzravnano brez odvečne tkanine in govorim odsekano in se povsem predajam brez najmanjšega tresljaja glasu. svetlobi polnega sonca.

Samo črn šal,

Samo droben bel pesek samo tesno črno krilo, in svetle kapljice vode na koži, samo črni lakasti salonarji, samo dišeče mandljevo olje samo črni plašč, in mehka frotirasta brisača samo črne rokavice, in belo obrobljena sončna očala so neme priče moje bridkosti. so tihi spremljevalci moje radosti.

Kdo drug

Bi mogel še kdo bi me pa sploh razumel? dojeti mojo radost?

49

Kultura

PETER NADAS: Lastna smrt Študentska založba, zbirka Beletrina Prevod: Jože Hradil Oprema: Andreja Brulc Strani: 165 Leto izdaje: 2008

Miha Maurič

Peter Nadas, madžarski besedni čarovnik, spada med najboljše prozaiste stare celine in z obravnavanim tekstom to privilegirano pozicijo samo še utrjuje. Pisatelj, ki je hkrati literarni junak avtobiografske pripovedi, skicira dogajanje na prelomni dan svojega življenja, ko ga, starega enainpetdeset let, zadene srčni infarkt, ki povzroči klinično smrt. Gre torej za časovno močno skrčeno dogajanje, iz katerega, kot iz kožnih por znoj, curlja brezčasnost.

Avtorja spremljamo od jutra, ko se zave neobičajnosti počutja, a vzroke za le to išče v sončni pripeki, ki prostor obliva z neusahljivo intenziteto, v morebitni zastrupitvi z nikotinom, saj se mu, kot pravi, v zadnjem času ni posrečilo kaditi toliko, da ne bi bilo preveč ter morebiti v preobremenjenosti, ki ji je bil v zadnjem času izpostavljen. Šele postopno, ko se počutje drastično slabša iz trenutka v trenutek, se zave, da ga lovi smrt.

Sledimo človeku, ki je intelektualno vzburjen ob presenetljivih senzacijah svojega telesa, a le tako dolgo, dokler tega svojevrstnega užitka ne pretrga grozeča bolečina, ki se stopnjuje do smrtnega strahu, ki se, kot zimska megla, nezadržno prikrade v pisateljev z opravki okupiran dan.

Ob nevzdržnosti bolečin, ki jih ne ublažijo niti nitroglicerinske tablete niti popoldanski počitek, Nadas uvidi, da se ne bo moč iztrgati iz krempljev bolečine brez zdravniške pomoči, a mu pot v ordinacijo prepreči srčni infarkt.

Izjemno fascinantno je, kako jasno in razločno je pripovedovalčevo zavedanje v treh minutah klinične smrti, v katerih mu uspe nemogoče: besedo namreč v tem osrednjem delu teksta prepusti smrti. Gre sicer za izgubo zavesti, kar pa ne onemogoči možnosti dojemanja, prav nasprotno, nastopi notranja zavest, ki je intenzivnejša ob običajne.

Doživetje klinične smrti torej ni pot iz zavesti, temveč globlje vanjo.

Nadas se odlušči od običajnega razmišljanja, ukinejo se navzkrižne vezi med čutnimi in kognitivnimi vsebinami, kar povzroči stik z metafizično stvariteljsko silo, ki povsem prevlada nad občutjem realnosti. Doživetja lebdijo, kot nebesna telesa v paralelnem svetu. Spremenjeno je tako časovno kot prostorsko dojemanje sveta. Prvo je preplet nekronološko razporejenih vtisov, ki tvorijo brezčasnost, drugo se kaže v popačenem, v obrisih pojavljajoči se realnosti, ki se nahaja v abstraktno svetlikajočem se migotanju, kar avtor imenuje vesoljsko doživetje.

Nadas je najbolj prepričljiv v trenutkih od bolečine in strahu poganjane omame, ki jo v sanjskih, a zato nič manj realnih, sekvencah polaga na bralčeve veke. Tekst spaja razum in čustva v subtilno besedno simfonijo, v kateri se nenehno prepletata prisotnost življenja in smrti. To svojevrstno prepletanje tostranstva z onostranstvom besedilu podeljuje izjemno atmosfero, ki nas ves čas ohranja nekje na poti med zemljo in nebom. Gre za tako prepričljivega pisca, da bralcu omogoča fizično podoživljanje protagonistovih bolezenskih simptomov, na lastni koži čutimo prisotnost smrti.

V virtuoznem bojevanju duha in telesa za percepcijsko prevlado se razprostre strašljiv prepad med tema dvema entitetama.

Priča smo omotičnemu reflektiranju nevidnih povezav med vzroki in posledicami, med začetkom in koncem. »Lastna smrt« je elegična meditacija na temo smrti, ki bralca privede do tega, da sam razmisli o koncu tuzemeljskega bivanja, ki nas vse združuje, pa četudi ob svoji smrti, kot avtor, zmeraj ostanemo sami.

50

April 2008

Kultura

JAZ SEM JAZ

– neponovljiv, enkraten; telesno, duševno in duhovno bitje Človek hrepeni po popolnosti. Človek hrepeni po klicu. Človek hrepeni po navezanosti. Človek živi v upanju, da bo dosegel srečo, ki nikoli ne mine, se izognil razočaranju in se rešil bolečine ter živel v užitku. Želi si varnosti, stalnosti, veljave, pozornosti in nežnosti, sprejetosti; prihodnost pa prinaša nepredvidljivost, skrb in strah. Kdor hoče v prihodnost, mora računati s koncem in s tem morda z novim življenjem, sicer se izgubi v praznini nezadovoljstva.

Januarja je v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja potekal literarni večer, katerega izhodišče je bila knjiga kontroverznega sodobnega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa, Možnost otoka.

Roman je zgodba o uspešnem in brezobzirnem komiku ter njegovih klonih. Daniel24 in Daniel25 po naključju najdeta dnevnik »originalnega« Daniela1, ki je živel v naših časih. Sama pa živita življenje, v katerem jima je prizanešeno trpljenje, a tudi solze, smeh, ljubezen so zanju neznanka. Tako med drugim izvemo, da je Daniel1 živel uživaško življenje na relaciji Francija – Španija, nato spoznal Izabel, se z njo poročil, a ljubezen je hitro minila sočasno z njeno fizično transformacijo – staranjem. Nato se je Daniel1 zbližal s sekto Elohimitov, ki svojim privržencem obljubljajo večno življenje s kloniranjem. Spoznal je mlado lepotico Ester, kar mu je povrnilo mladostniški zanos. Na nekem kongresu Elohimitov prisostvuje reinkarnaciji njihovega preroka, a v resnici gre za prevaro, kajti le-ta je bil brutalno usmrčen s

Literarni večer

strani ljubosumnega ljubimca. Na tej laži pa se gradi nadaljnji svetovni vzpon in prevlada sekte Elohimitov.

Ljubezenska romanca z Ester se razblini in Daniel se v žalosti in obupu odloči življenje končati s samomorom.

Z branjem dnevnika svojega predhodnika Daniel25 dobi uvid v svojo preteklost, odloči se odpovedati svoji usodi nesmrtnosti in zbeži v divjino.

Odloči se za življenje, ki ga opredeljujeta popolnost, a hkrati minljivost.

Pogovor na literarnem večeru je bil namenjen vprašanju sprejemanja ljubezni, spolnosti, staranja in smrti v naši družbi, pa tudi možnosti večnega življenja.

Sociolog religije dr. Aleš Črnič je dejal, da je knjiga kritika budizma v oddaljeni prihodnosti. Budizem je namreč v francoskem okolju zelo prisoten. Daniel24 in Daniel25 pripovedujeta, kako živijo »neoljudje« osvobojeni želje, budisti pa prav tako trdijo, da ljudje napačno dojemamo svet, ker nas omejujejo želje. Torej: kako se odreči tem željam in doseči nirvano?

Dr. imunologije in pisatelj, Alojz Ihan, je poudaril, da je v knjigi zločin postavljen kot pogoj za nastanek religije. Spregovoril je tudi o dilemi Daniela1: on je komik in se ukvarja s prikazovanjem človeških napak. Tistih, ki nam dajo užitek, tistih, ki nas zaznamujejo. Kot komik se ukvarja z ikono telesa, ki ga vidimo v drugem, če smo narcisoidni. Družba pa je v prihodnosti čedalje bolj totalitarna, na kar nakazuje tudi dejstvo, da naj bi

Jasna Bordon se kloni rojevali že kot odrasli osebki, kot izpopolnjene osebnosti. Otroci pa so samosvoji in jih ni mogoče kontrolirati.

Pisateljica in publicistka Mojca Kumerdej pa je poudarila, da je želja po kloniranju čisti narcisizem, saj vsakdo hoče klonirati samega sebe.

Tudi v današnji družbi velja neki tihi diktat, da so uspešni lepi in edino lepi so uspešni. Ko si pa star, prideta v poštev le še evtanazija ali samomor.

Voditeljica in hkrati povezovalka večera, Tanja Lesničar Pučko, je dodala, da se dandanes o navadni smrti niti ne govori. Elohimiti počnejo vse, da bi si zagotovili večno življenje. Toda kaj lahko nudi tako življenje? Življenje brez užitkov, strasti, ljubezni? Dr. Črnič pravi, da so Elohimiti kulisa za iskanje ljubezni. Govoriti o ljubezni pa pomeni govoriti o življenju. Zato gre naslov romana Možnost otoka razumeti kot možnost ljubezni.

Ljubezen je ideal, h kateremu težimo vsi. Ljubezen ni samo čustvo, ampak je predvsem hotenje.

V današnjem času smo sicer skeptični do ideje, da je ljubezen večna, smo pa nagnjeni k razmišljanju, da je. Življenje imamo radi samo takrat, ko smo sami deležni ljubezni, ki je pravi smisel življenja in omogoča, da postane tudi smrt osmišljena in sprejemljiva. Torej, kdo si sploh želi še večnega življenja? In, ali sploh premoremo toliko poguma, zaupanja in nenazadnje radodarnosti, da bi svoje mesto prepustili svojemu klonu? Kajti: jaz sem jaz.

51

Slišati

ZAJTRK

Kultura Blaž Švagan

Gala Haze

Dream Theater Potem ko se ubiješ, se boš počutil bolje

Metropolis pt. 2: SCENES FROM A MEMORY

Pogled ti bo obstal na edinem življenja vrednem predmetu

Leto izdaje: 1999 Založba: Elektra

Pa vendar ga zaradi nedosegljivosti ne bodo zalile solze le

Človek je neizogibno sestavljen iz telesa in duše. Predan je svojim čustvom in zato nikakor ne more postati stroj, ki bi bil popolnoma podrejen racionalnemu, objektivnemu razmišljanju.

Včasih postane vpliv njegove subjektivnosti premočan, preplavi razumnost in zažene človekovo usodo v prepad, pogubo. »Metropolis pt. 2: Scenes from a memory« je konceptualni album, »gesamtkunstwerk« z neverjetnim, virtuoznim glasbenim konceptom. Variira preko skoraj vseh glasbenih stilov, katerih osnova je progressive rock/metal. Slišimo lahko preplet jazza, klasičnih in tudi orientalskih elementov, za katere poskrbi danes že legendarna zasedba nekdanjih študentov Berklee College of Music: John Petrucci- kitare, Mike Portnoy – bobni, John Myung – bas, Jordan Rudess – klaviature in James LaBrie – vokali. Prva scena albuma se začne z Nicholasovo regresijo, ki jo spremlja akustična kitara in pomirjevalni glas psihoterapevta.

Nato je na vrsti uvertura, ki vsebuje elemente skladbe Metropolis pt.1 iz albuma Images and Words in predstavi tudi glavne glasbene teme albuma. Skladbe niso zgrajene po klasični rockovski formuli, temveč vsebujejo podaljšane solistične dele ter progresivno in zelo tehnično naravnane pasaže, ki se venomer nadgrajujejo. Ti lahko ob prvem poslušanju odvrnejo laičnega poslušalca, vendar je potrpežljivost za večkratno poslušanje nagrajena. Vrhunec skladbe Dream Theater dosežejo, ko se tehničnost zlije z melodično temo skladbe, ki ga nadgradi še LaBrie-jev vokal. Primer takšne skladbe je npr. »Home«, ki jo odlikuje ekscentričen uvod s sitarjem. Kot nasprotje bi izpostavil »Trough her eyes«, pri katerem gostuje temnopolta pevka Theresa Thomasom, ki v nadčutnem dvogovoru s Petruccijevo kitaro dviguje kurjo polt. Album je sestavljen iz dveh aktov, devetih scen in dvanajstih skladb, ki se nadaljujejo ena v drugo. Torej je celoten album ena sama skladba, ki se konča z obstruktivno melodijo »Finally Free«, ki počasi izginjajoč spremlja Nicholasov odhod od psihoterapevta, prihod domov, spoznanje in se konča kot beli šum.

Kri le kri in ko ti bo obraz izginjal v rdeči mlaki In ko te bodo zasipavali s prav tako umrlimi spomini, Boš pomislil na vse zajtrke ob nedolžnem jutranjem soncu, Na prepletanje tvojih las z njenimi, na pijanost v hrupni noči In na ohromelost ki te je v osnovi nagnala vstran od senc Proti previsu z ostrimi čermi, Proti lebdenju, Proti poslušanju večnega žvrgolenja tisočih ptic Proti objemu hladne smrti In Proti zajtrkovanju senc objetih teles ob nedolžnem jutranjem soncu.

52

April 2008

Kultura

Leposlovni natečaj Spoštovani!

Polona Maver

Sergey Rachmaninov:

(1. april 1873 – 28. marec 1943)

Rachmaninov Plays The Complete Piano Concertos Leto snemanja: 1929, 1939-1940, 1941 Leto izdaje 1999 Založba: Monopoly Čas trajanja: 59:02 in 56:23

Redko imamo priložnost slišati mojstrovine velikanov klasične glasbe v njihovi lastni izvedbi. To vsekakor ne preseneča, kajti po vsesplošnem mnenju je klasična glasba nekaj oddaljenega, izvirajočega daleč v preteklosti, sodobna klasična glasba pa, roko na srce, razumejo jo lahko le redki izbranci, ob njej resnično doživljati estetski užitek pa je marsikomu nepredstavljivo. Toda v prvih desetletjih 20. stoletja, ko se je razvoj klasične glasbe razpršil v različne, pogosto nasprotne smeri, ko je Schönberg razbijal tonaliteto in postavljal dvanajsttonski sistem, Gershwin pa se je spogledoval z jazzom, je Rachmaninov ostajal zvest romantičnemu občutju.

Dvojni CD z vsemi štirimi klavirskimi koncerti, ki jih je na svojih ameriških turnejah v sodelovanju s The Philadelphia Orchestra posnel skladatelj sam, je kot obisk duha iz preteklosti. Stari posnetki imajo v sebi pridih čarobnosti, kot vinilke naših babic ali črnobele fotografije prednikov. Podarjajo nam trenutek, ki je bil pred dobrimi 70 leti ukraden minljivosti.

Po filmu Sijaj vsem dobro znani klavirski koncert št. 3 je eno najzahtevnejših pianističnih del, ki poslušalcu s svojo virtuoznostjo jemlje dih. Še bolj priljubljen in navdušujoč pa je koncert št. 2. To je prvo delo, ki je nastalo takoj po obdobju skladateljeve hude ustvarjalne krize na prehodu stoletja. Potem ko je Rahmaninov popolnoma izgubil vero v svoj talent in vrednost svojega ustvarjanja, ga je iz krize s pomočjo hipnoze rešil šele takrat znani ruski zdravnik Nikolay Dahl. Morda boste v prelepih dolgih linijah in dramatičnosti prvega stavka, poetičnosti in nežnosti drugega in neupogljivi ekspresivnosti tretjega stavka z zmagovalno optimističnim koncem z malo domišljije zaznali skladateljevo zgodbo. Tudi če ne, lahko samo preprosto uživate v enkratni glasbi, ki jo ob poslušanju vzljubijo tako prefinjeni ljubitelji klasične glasbe kot popolni laiki.

Glasba

Uredništvo Erektorja razpisuje leposlovni natečaj. Sodelujejo lahko vsi študentje medicinskih faklutet.

Pošljete lahko pesmi, kratke zgodbe, eseje, proste spise. Obravnavana tematika in vsebina sta poljubni.

Prispevke pošljite na elektronski naslov erektor@dsms.net, vse tja do 10. junija 2008.

Želimo vam obilo domiselnosti in izjemno izrazno moč.

53

Kolumna

KliKni me nežno Špela Volčanšek »Klikni me, ko prideš domov!; Se še tipkava?; Lahko si me dodaš na Facebook.« Zveni prekleto domače ali po domače prekleto nadležno? Nedolgo je tega, ko je našo deželico pod svobodnim soncem od doline Šentflorjanske do Višnje gore pretresel oglas največjega ponudnika mobilnih storitev, mogoče še najmanj zaradi sporne vsebine (WTF-ja babica ne razume in se zato nad njim tudi ne zgraža), temveč zaradi spoznanja, da je današnjo mlajšo generacijo zajela epidemija svetovnih razsežnosti. V bistvu nas je ta promocijska akcija razdelila v dve skupini – tiste, ki govorimo internetni jezik, dandanašnji esperanto in nam brez interneta živeti ni, in tiste, ki jih to nujno zlo še ni potegnilo v svoje kremplje, še ni dalo elektronskega pečata njihovim socialnim stikom in jim svetovni splet, kot prvotno time-saving pogruntavščina, še ni postala time-consuming življenjski partner.

Trubar se obrača v grobu, saj slovenski podmladek ne uporablja več materinščine, ampak čudno spakedravščino, mešanico internacionalnih izrazov z okrajšavami in akronimi, samo da je hitro, enostavno in zgovorno. Prav vsak med nami lahko prizna, da se mu je že kdaj zgodilo, da je kakšno besedo tudi na list papirja iz gole navade napisal brez šumnikov. Vse se je začelo že v dobi mobilnih telefončkov, tulifončkov, ki imajo tendenco zvonjenja med vrhunskim klavirskim koncertom, oziroma nedeljsko mašo, teh bonbončkov, ki s svojim vibrirajočim telescem zbujajo redilne želje, sladke sanje, kisla razočaranja – kdo se je ta trenutek odločil za hipen prenos svojih misli, izveš v trenutku resnice, ko s praktično že avtomatiziranim pritiskom palca na tipko vstopiš v mapo svojih sporočil. Sama sem otrok gsmgeneracije. Sicer pa poznam tudi starejši par, ki se je spoznal preko teleteksta - dragi moji, le kdo bi v današnji instant kulturi še čakal na priložnost za pogovor, na odziv tako dolgo? V imenu radovednosti kronološko potujmo še nekoliko naprej. Se bo jutri sploh še našel junak, ki bo odvrgel masko, ki mu jo nudi njegov internetni psevdonim, in celo poklical nekoga na domači telefon, ki bi kot nalašč zvonil na omarici v dnevni sobi poleg televizorja, ko je tam zbrana cela družina ob Dnevniku z babico na čelu, hkrati pa ravno tisti trenutek utegne za ta kočljivi klic izvedeti še soseda, ki si je prišla sposodit sladkor.

V času interneta uživamo intimo in to do takšne mere, da se valjamo v njej kot pujski v blatu in nas to blato zamaže do nerazpoznavnosti, prav nevarno se lahko zamaskiramo, preoblečemo v osebe, katere bi radi bili, pa nismo, nikoli ne bomo - v žensko, ki si z rdečimi nohti gladi dolge platinaste lase in tišči svoje nožice v ne-anatomsko oblikovane lakaste špičake, v resnici pa ta oseba tepta zemljo pod svojimi nogami z obotavljajočimi koraki v »allstarkah« nesamozavestne najstnice. V tem primeru zna zasebnost škoditi, saj je hkrati izkrivljena in v isti sapi razgaljena – javni profil posameznika na kateri izmed spletnih aplikacij za spoznavanje novih ljudi lahko doseže neomejeno število tujcev.

Nevarnosti svetovnega spleta pa so tudi subtilnejše, takšne, ki na ravni družbe kot celote nemara lahko dosežejo razsežnosti dekadence, ki jo recimo opisuje Huxley v svojem Krasnem novem svetu, in ki so jo kritiki opisali kot strah, da bo resnica utonila v morju nepomembnih podatkov. V isti koš spada Orwell, ki ga večina nas pozna po frazi »Big Brother is Watching You«, manj pa po tezi, ki jo razvija kot rdečo nit v svojem distopičnem romanu z naslovom 1984 (Nineteen Eighty-Four), ki je nastajal v dobi, kot je današnja, ko je bilo treba utopično optimističnemu delovanju povprečnega Zemljana obesiti okoli vratu kontrautež, svarilo; poneumljanje in poenotenje množice omogoča nje kontrolo.

Povprečen človek za pogovor uporablja skoraj tisoč besed, med internetno seanso se jih izpiše občutno manj, poleg tega ne opaziš mimike, ki po neki raziskavi predstavlja 55% sporočilnosti, niti ne slišiš intonacije, ki se ponaša z 38%, medtem ko menda vloga besed v komunikaciji dosega pičlih 7% celotnega sporočila. Pustimo statistiko ob strani.

Pomisli, koliko informacij izgubiš, ker ne vidiš iskric v očeh, ne zaznaš tresočega glasu ali trzljajev roke, ki je nekoč in bi lahko še danes pisala neskončna pisma, prepojena s soljo solz in potu.

Naše vesolje je postal Cyberspace in zavedati se moramo, da ga ne samo uporabljamo, temveč tudi zlorabljamo, še huje - tudi on počne isto z nami – le kdo te ta trenutek opazuje, nekaj ali nekdo raziskuje tvoj mali virtualni košček sveta in sicer ne s škiljenjem skozi ključavnico na vratih, okna se namreč na široko odprejo s klikom ... Lp Sozemljani.

Send now? Klik.

54

April 2008

Kolumna

38 ur samote Miha Vodičar Zgodba se začne v severnomehiškem mestu Monterrey; na avtobusni postaji. Ura je bila osem zvečer in usedel sem se na avtobus, čigar destinacija je bila Tijuana. Da, tista Tijuana, o kateri prepeva Manu Chao. Tequila, sexo, marijuana... Pred mano je bilo dolgih 36 ur potovanja. Ker me je urednik našega kozmopolitanskega časopisa prosil za prispevek, sem se namenil razmišljati kaj prispevati.

“Tem za obdelavo je dosti,” sem si rekel. Na naši fakulteti se tako venomer dogaja toliko kontroverznih, duha perečih in motečih, če ne celo morečih miselnih emisij, o katerih se šušlja po vseh kotičkih, da ne bo težko izbrati ene, je malo nakrancljati, zaviti v celofan, poriniti v procesor in iz nje napraviti semi kontradiktorno, a vseeno politično korektno zgodbico. Politično korektno mi je nato dalo misliti...

Po slabo prespani noči in enajstih urah vožnje me zjutraj, potem ko sem končno zatisnil oko za več kot pol ure, pokonci vrže šofer: “Smo v Chiuaui, vsi dol iz avtobusa! Jaz grem tankat! Pridem čez 10 minut.” No, naslednje pol ure sem zmrzoval v središču Sierra Madre, kar me nikakor ni navdajalo z optimizmom. Premražen, tečen in nenaspan sem se zvalil na prekleti kamion in se udal v usodo neskončne mehiške prerije.

Zakaj se na naši fakulteti vsi tako bojimo karkoli reči o nekom drugem? S tem ne mislim na nonšalantno opravljanje in zahrbtno obrekovanje, pač pa na preprosto, nič hudega mislečo kritiko. Imam občutek, da je vsakršna kritika, čeravno konstruktivna, marsikomu odveč in redkokdo dvomi v svoj prav. Naj spremenim prvo misel tega odstavka. Zakaj se na naši Univerzi vsi tako bojimo karkoli reči nekomu drugemu v obraz? Vsi se bojimo pregovorno maščevalnega odnosa slabo ocenjenih profesorjev, vsi se bojimo izpostaviti pred sovrstniki, kolegi, vsi se bojimo sence ponižanja in kritik, ki se nad nas zgrne ob le najmanjši javni izpostavitvi. Še vedno mi ni povsem jasno zakaj se to dogaja, saj je nekaterim narodom že desetletja jasno, da sta feed-back (žalostno, da slovenskega prevoda za to besedno zvezo ni) in evalvacija ključ do tvornega delovanja in napredka. Čas za kosilo. Ustavimo se pred barako; sredi ničesar, sredi prerije. Sonce pripeka in še vedno sem tečen. Higienski standard na takšnem nivoju, da bi še lačnega na blato pognalo. “Še dobro sem,” si mislil, »da sem pred odhodom skočil v trgovino in imam sendviče.« Moji mehiški soborci veselo klatijo po takosih, tortah in enčiladah, jaz pa v kotu mirno prežvekujem svoje, ne ravno gurmansko, kosilce.

Pred slabim letom sem se pogovarjal z neko nizozemsko kolegico. Iz Amsterdama. Potožila mi je, kako morajo vsak mesec evalvirati pouk in profesorje ter asistente in kako zelo jim to gre na živce. Pa sem jo vprašal, ali ima ta cela evalvacija kakšen pomen, ali se potem dejansko kaj spremeni. Odgovor je bil seveda logičen: “Rezultati evalvacije so javno objavljeni in v naslednji evalvaciji se daje poudarek na slabo ocenjene teme.” Šolski proces se tako venomer razvija, če želite, evolvira, je evolventen. Takrat sem jo gladko pomiril, da je verjetno bolje biti zafrurstriran s preveč kvalitetne evalvacije in razvojem, kot pa biti zafurstriran z nazadnjaštvom, nenapredkom in brezpomenskim izpolnjevanjem slabo informativnih anket, katerih rezultatov nikoli ne vidiš, kaj šele da bi njih rezutati bili povod kakršnikoli spremembi.

Ah, Mehika, draga moja lepa in ljubljena, s svojimi vojaškimi kontrolami, drogo iščočimi psi in poslednjim Jamesom Bondom v španskem jeziku. Pade mrak, ustavimo se na meji Sonore in Baja California-e. Pride šofer drugega avtobusa in potoži, da se mu je pokvaril motor, če lahko njegovi potniki nadaljujejo pot z nami. Velikodušni kot smo, jih seveda sprejmemo medse, kar pomeni, da preostanek poti delim s sedemdesetletnim, enookim, pristnim mehiškim kavbojem, katerega klobuk še vedno spušča vonj živali, iz katere si ga je ustvaril. Sicer prijazen gospod.

Ponovno se spomnim na nizozemsko kolegico. Pravi, da pri njih nimajo več kot štiri ure klasičnih predavanj na teden. Vse ostalo so klinični primeri, delo v malih skupinah in problemsko naravnano učenje. Seveda vse podprto s prikazom pacienta, celo na predkliniki. Ah, pustimo moje lastne frustracije ob strani, za to zgodbo namreč niso

Mehika

55

Kolumna pomembne.

Noč je minila. Bilo je jutro in Tijuana je bila pred nami. Sicer z dvourno zamudo, a vendar. Skočim iz avtobusa, vesel, da je vsega konec, se usedem na novega in se odpeljem do meje z Novim svetom, vstopam v sanje, ameriške sanje.

Prav tako pa tudi naša fakulteta čaka pred mejo Novega sveta. Bolonjska reforma je pred vrati in samo še kontrola potnega lista je potrebna, preden se udejanji. Upam, da z novimi principi, novimi pogledi, novim zagonom.

Zagonom, ki bo omogočal ocenjevanje in napredek, kakršnega bi si želeli. Zagonom, ki bo ponesel našo fakulteto med boljše članice bolonjskih programov; zagonom, ki bo uresničil naše sanje, ne pa jih poteptal kot obmejna policija potepta sanj polne upe mehiških imigrantov.

DrAGE mEDiCinkE, CEnjEni mEDiCinCi? Rok Berlot

Doletelo me je popolnoma nepričakovano, bil sem povsem nepripravljen. Že res, da je tlelo že kar nekaj časa, a jesensko deževje je naplavilo le še nove težave, zaradi pomanjkanja snega pa tudi zima ni prinesla želene ohladitve razgretih glav. Morda je tudi vam že prišla na uho katera izmed obtožb, ki so je deležni možje in žene v belem, katerih bele cokle bomo nekoč skušali obuti tudi sami. Ker naši mediji celostno predstavljajo sliko zdravniškega poklica, je najbrž potrebno, da ponovimo nekatere kritike, ki so jih morda zasledili le nekateri pozorni bralci. Tako so med najresnejšimi očitki zdravnikom in posledično zdravstvu nasploh nepoznavanje osnovnih zakonitosti gradbeništva, neustrezna zakonska podlaga javnih razpisov in z nostalgijo povezane selitvene težave. Študenti medicine smo se tako znašli v slepi ulici. Ne samo, da na vajah pogosto izkusimo učinkovito varovalno barvo svojih belih ogrinjal, ampak vse prevečkrat ob omembi svojega študija opažamo aktivacijo zunanjih očesnih mišic sogovornikov, temu pa sledi kakšen moralističen nauk. Da bi podrobneje raziskal vzroke za takšen odnos, sem se oborožen z nekoliko zakrnelim znanjem statistike, ščepcem nadrealizma in stetoskopom lotil poizvedovanja. Stetoskop? Le kako naj brez njega študent medicine ugotovi, če njegovi sogovorniki res govorijo iz srca…

Denar je menda sveta vladar, ekonomist pa potemtakem gotovo najprimernejši tolmač aktualnega dogajanja. Sledim torej moškemu v temni obleki in s črnim kovčkom, ki med vnetim telefoniranjem spretno vijuga med poslovnimi stavbami. Ko konča s pogovorom, pristopim in izustim »o« od oprostite, pa mu zazvoni drugi mobilni telefon. Medtem ko s sogovornikom analizira najnovejše kazalce gospodarske rasti, se mu v žepu plašča oglasi Brizgalna brizga. Razpet med zavzetim naštevanjem številk in vedno bolj

56

April 2008

Kolumna nestrpnim zvonjenjem, Jakob, 36, ne najde časa zame. Preveč je zaposlen z ustavljanjem inflacije. Le-ta v svojem divjem vrtincu dviguje cene življenjskih potrebščin in glasove sindikatov po povišanju plač. Tudi zdravniških. Pa si to sploh zaslužijo?

Upokojenka Angela, 67, meni, da vsekakor. Vendar bi tudi ona rada višjo penzijo, navede pa še številne druge preslabo plačane poklice. Težko ji je ne pritrditi, četudi vemo, kam bi pripeljalo vsesplošno višanje plač... Vesel sem, da nisem med tistimi, ki morajo vrednotiti med sabo tako različna delovna mesta, saj je težko primerjati že delo posameznih zdravnikov! Pri tem pa nista pomembni le zahtevnost in odgovornost, temveč tudi strokovnost, čut za sočloveka, vsekakor pa tudi samo zadovoljstvo pacientov z zdravstvenimi storitvami.

O tem povprašam Žano, 28, a slednjo podrobneje zanima namen mojega poizvedovanja. Po odgovoru, da zbiram material za članek v časniku Erektor, kot parna lokomotiva izbruhne, da že ne bo dajala izjave za neko, po naslovu sodeč, pornografsko publikacijo. Da je njeno oprsje popolnoma naravno, doda v nič kaj bolj spravljivem tonu.

Po ponižnem umiku in krajšem obdobju samorefleksije, kje sem ga polomil, se odločim, da se bom naslednjega sogovornika oz. sogovornice lotil precej bolj korektno in objektivno - tako kot znamo le medicinci.

Saj veste: inspekcija, palpacija, perkusija, avskultacija...

In takrat sem jo uzrl. Nežno in elegantno se je gibala med množico in zaželel sem si, da bi bil veter, ki boža njene lase in dviga njeno krilo. Še preden sem sploh pošteno začel palpirati, je dekle že samo na mojem licu izvajalo perkusijo, le da je to storila kar s celo dlanjo in za moje pojme občutno pregrobo.

Glasno vreščanje je dokazovalo primerno funkcijo pljuč, tako da sem poslušanje dihanja s stetoskopom kar preskočil. Le nekaj trenutkov zatem je pristopil prijazni policist in začel preverjati gibljivost sklepov moje roke, obenem pa mi je, še vedno povsem pretresenemu, ljubeznivo nudil oporo pri hoji. Kar naprej je ponavljal neka nesmiselna vprašanja o nadlegovanju, kot da ne bi vedel, da me s tem podcenjuje.

Nenazadnje se tudi pri jemanju anamneze ne smemo preveč ponavljati.

V tem trenutku se mi je posvetilo! Pri neznani mladenki sem pozabil na anamnezo in se takoj lotil kliničnega statusa. Odločen, da napako popravim, sem se zapletel v pogovor s policistom Danielom, 42.

Povedal mi je, da zaenkrat na srečo še ni imel veliko stikov z zdravniki, da pa je njegova teta po nedavno prestali operaciji kolka kot prerojena. In da imam pravico do molka ter da bo vse, kar bom povedal, lahko na sodišču uporabljeno proti meni.

Vseh dogodkov in ukrepov, ki so sledili, raje ne bi opisoval. Naj vam zaupam le to, da so me izpustili.

Pogojno. Med sodnim postopkom sem ves čas imel občutek, da mi sploh nihče ne prisluhne. Pa naj še kdo reče, da se tudi to dogaja le pri zdravniku!

Svoje nesrečne pripetljaje sem zaupal Davidu, 21, študentu fizike. »Kaos, stari!« razumevajoče prikima.

Kaos? Beseda, ki primerno opiše stanje marsičesa, nemara je to celo nekakšen višji red vsega stvarstva.

David mi prijazno razloži drugi zakon termodinamike, ki pravi, da se entropija izoliranega sistema viša.

Vesolje se tako asimptotično približuje stanju, v katerem je vsa energija enakomerno razporejena, ker pa ni več temperaturnih razlik, je ni moč izkoristiti za opravljanje dela. Ali vidi v tem kakšne vzporednice z zdravstvom? »Ne nori! Itak je to samo teorija, sicer pa je do takrat še kar precej časa,« mi odvrne.

Kaj pa potem operacijske mize, Onkološki inštitut, Pediatrična klinika? Dolge čakalne dobe, nezadovoljni pacienti? »Vi samo poskrbite, da boste dobro opravljali svoje delo, bodite prijazni, ostalo pa prepustite ekonomistom, gradbenikom in drugim.« Za razliko od večine se ne počuti dovolj dobrega poznavalca zdravstvene problematike, da bi o njej lahko razpravljal. Še med debatiranjem o vesolju ne pozabi skromno omeniti, da astronomija ni ravno njegovo področje. Sicer pa že komaj čaka na konec pogovora, da lahko odhiti domov in se spet posveti svojim kvarkom.

Medicina?

57

V prostem času

SUDOKU Sudoku 1 a

9 3 6 g

2 6 9

3 1 2 4 7

d

e

1 3 4

1 9

b

7 3 2

3

f

2

4 1 9 6 h 8

i

6 8 5

Sudoku 2

2 3

b

4

7 5 3

c

April 2008

sudoku 1: a=*, b=*, c=*, d=*, e=*, f=*, g=*, h=*, i=* in sudoku 2: a=*, b=*, c=*, d=*, e=*, f=*, g=*, h=*, i=*

Večno branje!

Ekipa Erektorja ne more sodelovati v nagradni igri.

a

58

Rešitve nagradnega sudokuja pošljite na erektor@dsms.net do 1. 5. 2008, in sicer v obliki:

Ker v uredništvu menimo, da je duhovna hrana prav tako pomembna kot “prava”, smo se odločili, da tokratnemu izžrebancu podarimo knjigo literarne vsebine.

7

4 8 2 5 1 2 4 3 d 7 8 e f 4 2 9 3 5 6 6 3 2 g 8 h 6 i 9

Nagradna igra

c

5 6 8 4 Nagrajenka prejšnjega nagradnega sudokuja je Vesna A., ki smo ji polepšali dan s knjigo Michela Houellbecqa; Možnost otoka.

Rok Berlot, Dvojec brez krmarja - 2.mesto