Erektor 14 April 2013 by Drustvo studentov medicine Slovenije (DSMS)

Časopis študentov Medicinske fakultete v Ljubljani

OSREDNJI INTERVJU: asist. mag. Marko Pokorn, dr. med.

ZLATI EREKTOR DOBI ...

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE: Kako do željene specializacije?

DISTALNO: Kdo so Zdravniki brez meja?

nepogrešljivo: stric zdravko svetuje

ˇ Debatni kotiCek: Medicinska konoplja ˇ

april 2013 | letnik 09.01 | 1 €

˘ MEDICINSKI PRIROCNIK, KI MU LAHKO ZAUPATE!

STROKOVEN!

• napisali člani britanskega zdravniškega združenja, pregledali slovenski zdravniki

NOVO

SODOBEN!

• najnovejša dognanja sodobne medicine

OBSEŽEN!

• 648 strani velikega formata (26 x 30,5 cm)

˘ DRUŽINSKI MEDICINSKI PRIROCNIK Prva prednaročniška cena: 99,90 € (samo do 30. 6. 2013)

Cena po izidu: 129,90 €

Vaš prihranek: 30 € Izide predvidoma oktobra 2013.

30 € PRIHRANKA

NE SPREGLEJTE DODATNE PONUDBE IN PRIHRANITE KAR 92 ¤! Več informacij:

080 12 05

pri zastopnikih

v knjigarnah

www.mladinska.com/medicinski

• več kot 750 zdravstvenih težav in vzroki za njihov nastanek • 48 preglednic za prepoznavanje bolezni po simptomih • nasveti za samopomoč • nazorne fotografije in skice • ključni povzetki bolezenskih stanj • usmeritve k zdravemu načinu življenja

Vse materialne avtorske pravice so last Mladinske knjige.

UPORABEN!

KAZALO

| UVODNIK 5 | Beseda urednice

Vse materialne avtorske pravice so last Mladinske knjige.

| OSREDNJI INTERVJU 39 | Asist. mag. Marko Pokorn, dr. med., pediater in scenarist

KAZALO

75 | ZA VELIKE SIVE CELICE

KOLOFON

Erektorjeva ekipa študijskega leta 2013/2014.

Glavna in odgovorna urednica Marija Malgaj

Prodaja in promocija Luka Čemažar

Izvršni urednik Nik Beseničar

Erektorjeva ekipa Martina Hrovat Anja Jurkin Jernej Lesjak Staša Lugovski Martina Mezgec Matej Mlinarič Andraž Možina Aleš Porčnik Martin Rupnik Andreja Saje David Zupančič

Glavni oblikovalec Miha Helbl Oblikovanje naslovnice Ines Gumilar Miha Helbl Lektorice Ines Gumilar Mojca Kecelj Naja Videmšek Marija Vita Zupanič Urednika fotografije Jan Štangelj Matej Zupan

APRIL 2013

Tisk grafex d.o.o., Izlake Naklada 850 izvodov

Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, 1000 Ljubljana Cena vključuje 8.5% DDV. V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906. ISSN 1581-9078 Vaše prispevke pošljite na: erektor@dsms.net

UVODNIK

BESEDA UREDNICE Marija Malgaj

Zaspano opazujem dogajanje v kavarni Narodne in univerzitetne knjižnice, medtem ko čakam na svojo kavo - privoščila sem si namreč kratko pavzo med učenjem (bodimo iskreni - v takih situacijah se načrtovan časovni okvir pogosto malce razvleče). Med čakanjem na močno želenih 100 mg kofeina nehote ujamem delček pogovora med mlajšimi kolegicami, ki sedijo pri sosednji mizi. Beseda teče o izpitnih temah za patologijo, o nedavnem radiološkem kolokviju in o neskončnih variacijah možnih izpitnih rokov. Smo medicinci čisto zares takšna stereotipna bitja, za kakršna nas imajo študenti drugih fakultet? Se naši pogovori noč in dan vrtijo le okrog dela za faks? Če sta odgovora na omenjeni vprašanji pritrdilna, vam ne znam povedati. Nenazadnje je toliko študentov medicine in med seboj smo si tako različni, da bi bilo posploševanje, milo rečeno, precej neumna poteza. Lahko pa z vami delim svoje mnenje o zaprtosti med štiri zidove (tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu). Neizpodbitno dejstvo je, da nam bo velik del znanja, ki ga pridobivamo skozi proces učenja na fakulteti, prišel še krvavo prav (beseda krvavo je uporabljena povsem namerno). A vendar se ne morem in nočem sprehoditi mimo dejstva, da je zelo pomembno, na kakšen način s svojim znanjem ravnamo in kako ga znamo v resnici uporabiti. Žal je slovensko šolstvo v (pre)veliki meri usmerjeno v golo memoriziranje gore podatkov, (pre)malo pa nas sistem sili k lastnemu razmišljanju in nadgradnji. Na nas je, da prestopimo okvire te škatle in začnemo doživljati znanje kot nekaj dinamičnega in ne statičnega. Naučeno je treba znati povezati, uporabiti in se vprašati tudi o smislu tega, česar smo se naučili in česar se še učimo. Še več – podatke je treba vedno dojemati z določeno mero distance in kritičnosti. Na papirju vse to zveni »oh in sploh« (podobno kot bolonjska prenova našega študija), kakšno pa je stanje v resnici? No, nekdo, ki je vajen o podatkih razmišljati kot o »tabela pod tretjim odstavkom drugega poglavja učbenika za biologijo celice«, bo težko dosegel širino znanja, o kateri govorim. Opažam (tudi pri sebi, da ne bo pomote), da nam, dandanašnjim študentom nasploh, manjka splošne razgledanosti – na primer znanja o gledališču, likovni umetnosti, glasbi, filmih, … Morda se to komu zdi preveč klišejsko, pa vendar menim, da bi moral imeti vsak bodoči intelektualec (kot si zelo radi pravimo) določen spekter znanj, saj mu le-ta pomagajo, da razmišlja o naučenem na drugačen način. Ne govorim le o znanju, ki se ga pridobi v knjigah, ampak tudi (ali pa predvsem) o znanju, ki ga dobimo na potovanjih, koncertih, ob igranju glasbila, učenju tujega jezika, debatiranju s prijatelji z drugih fakultet. Mnogo vas bo o življenju naučil tudi šport, verjemite mi. Skratka, pojdite ven (lahko le s kolegom na kavo ali pa na izmenjavo na Norveško), razvijajte svojo levo in desno hemisfero, ustvarjajte, bodite (samo)kritični, izvirni, privoščite si nenačrtovano. Navsezadnje vas lahko tudi medicinsko brucovanje nauči česa novega. Mogoče boste uvideli, da se življenje ne skriva zgolj v knjigah, in da znanja ne opisujejo le številke od šest do deset. Začnete lahko že s prebiranjem novega Erektorja, ki kar diši po svežini in ustvarjalnosti, ki jo s seboj prinaša težko pričakovana pomlad …

BESEDA UREDNICE

EKSKLUZIVNO

Matic Osovnikar: Lažje je delati z visoko postavljenimi cilji Luka Čemažar, Martina Hrovat, Matej Zupan, Marija Vita Zupanič

Matic Osovnikar. Najboljši slovenski šprinter vseh časov. Na višku svoje športne moči je leta 2006 na evropskem prvenstvu v teku na 100 metrov osvojil bron, leto kasneje pa tekel v finalu svetovnega prvenstva, kar 20 let poprej ni uspelo nobenemu belopoltemu šprinterju. Potem so šli rezultati navzdol in v želji po ponovnem preboju je šel leta 2010 trenirat v Anglijo. Svojo atletsko pot je želel skleniti po nastopu na lanskih olimpijskih igrah v Londonu, bile bi njegove četrte, a žal se je moral posloviti brez njih. Že jeseni istega leta je, ne bodi len, šel novim izzivom naproti in se v Škofji Loki zaposlil kot zobozdravnik. O študijskem življenju Matica Osovnikarja, ki je potekalo vzporedno s športno kariero, smo iz medijev izvedeli bolj malo, zato smo radovedno povrtali vanj. Kljub velikim dosežkom našega sogovornika je intervju stekel v tako sproščenem vzdušju, da smo z vikanja kmalu prešli na tikanje.

S profesionalno atletsko kariero si zaključil, a vendarle smo se danes dobili na stadionu. Torej se od atletike še nisi popolnoma poslovil? S tekmovalno kariero sem zares zaključil in začel sem delati kot zobozdravnik, a še zmeraj bi rad poskrbel zase in se ukvarjal s športom. Najbolj enostavno mi je dva- ali trikrat na teden priti na stadion in se v dobri uri povsem utruditi. Vem, kaj moram narediti za to. To počnem le za svojo dušo, ne pa s ciljem iti na tekmo. Mogoče bi šel na svetovno veteransko prvenstvo? Ja, v atletiki to res obstaja, ampak trenutno me ne zanima. Mogoče kasneje, ko bom pravi veteran, zdaj se še nekako ne počutim. (smeh) In bi bil cilj teči pod 11 sekundami pri petdesetih? Mogoče se bo kdaj našel kak tak izziv in se ga bom lotil, sploh takrat, ko ne bom več tako na očeh javnosti. Šprint je zelo nehvaležna disciplina, kar se veteranstva tiče. Košarkarji lahko zmeraj za sprostitev odigrajo ekshibicijsko tekmo, pri nas pa je drugače. Če nisi stoodstotno natreniran, rezultati niso več vrhunski, kar ni zanimivo za gledalce. Jaz bi že sedaj težko tekel pod 11 sekundami. Prehod med zaključkom profesionalne atletske kariere in pričetkom dela v zobozdravstvu najbrž ni bil enostaven. Diplomirati sem uspel leta 2009, nato sem bil do poletja 2012 v celoti predan atletiki. Hujši prehod se mi je zgodil, ko sem jeseni šel v službo. Ta moj veliki prehod sem doživel

APRIL 2013

kot kulturni šok. Prešel sem iz stanja, ko je bilo vse podrejeno športu in sem o njem razmišljal 24 ur dnevno – ne me narobe razumeti, tudi o poklicu veliko razmišljam – v stanje, ko so se prioritete obrnile. Veliko je novosti, ritem življenja je povsem drug. Na to se še privajam. Kakšen pa je odziv pacientov, ko vidijo, da jih bo zdravil Matic Osovnikar? Delam v zasebni ordinaciji, ki jo ima moja mama, tudi zobozdravnica. Veliko ljudi pozna mojo družino in se jim ne zdi nič čudnega, da me vidijo tam. Kdo pa nas tudi ne pozna in je prvič pri nas. Prišlo je že do presenečenja, ko je kdo šele na stolu povezal osebo pred seboj, ki mu je nameravala »šariti« po ustih, s športnikom. Ampak to sem izrabil za način, kako pacientu s smehom pregnati tremo. Nisem še doživel, da mi kdo ne bi pustil delati, češ, vi ste športnik. (smeh) Atletike si se lotil v gimnaziji na pobudo očeta. Te je k študiju dentalne medicine potemtakem spodbudila mama? Ne, mislim, da nobeden od staršev ni želel siliti sestre in mene v ta poklic, pa sva ga oba izbrala. Že v gimnaziji so me zelo zanimali naravoslovni predmeti, mnogo bolj kot družboslovni. Tako sem se odločal med naravoslovnimi področji, zelo me je pritegnila kemija. Zdelo pa se mi je, da bi lahko nadaljeval z nečim, kar je mama že vzpostavila, z ordinacijo torej, saj sem to videl kot dobro izhodišče za življenjsko kariero. Ali se je v mamini ordinaciji povečal obisk, odkar delaš tam? Ne vem, če bi se to zaradi mene poznalo. Smo pa nekajkrat snemali intervju za televizijo v ordinaciji, kjer sem vsa ta leta

EKSKLUZIVNO občasno pomagal. Takrat se je obisk zares povečal, ljudje pač gledajo televizijo.

Avtor: Matej Zupan

Šport je poklicno nepredvidljiv, v dentalni medicini pa je vse bolj izrisano, manj je tveganja. Ali si kdaj pomislil, da bi se preživljal z atletiko? Iskreno rečeno, če bi bila možnost, bi se raje preskrbel za celo življenje s športno kariero. A vedel sem, da sem v športu, od katerega je težko živeti, če nisi v svoji disciplini med prvimi tremi, ki osvajajo kolajne. Po zaslužkih to ni tako dobičkonosen šport kot kakšen drug. Tako na to nisem nikoli ciljal, ampak sem načrtoval, da bom po koncu kariere začel delati. Človek potrebuje stalen izziv, jaz sem vedel, da bo to zame zobozdravstvo. A vseeno je bilo obdobje, ko si tekel 10,13 sekunde, bil si edini belec v finalu svetovnega prvenstva. Takrat je bilo veliko pozornosti usmerjene vate. Odzivi sponzorjev so bili najbrž dobri, zanimanje javnosti veliko … Res je, doletelo me je veliko pozornosti. Leta 2006 in 2007 sem dosegel največje uspehe. ... takrat se je govorilo tudi o tem, da bi tekel pod 10 sekundami? Drži. Videl sem, da napredujem in se hkrati zavedal, da je vedno lažje delati z visoko postavljenimi cilji. Zato sem imel pred seboj cilj teči pod 10 sekundami, kar je v šprintu magična meja. Veliko pozornosti je bilo zato usmerjene vame. Ne moreš se pritoževati takrat, ko ti gre, ko te vsi spremljajo, težje je takrat, ko ti ne gre. Zadnja leta mi tekmovalno ni šlo tako dobro in izkusil sem drugo plat športa. A tudi to je bilo koristno, ker sem spoznal šport z vseh strani in šele takrat začel zares ceniti svoje uspehe. Po dolgotrajnem neuspešnem trudu sem videl, kako težko je do njih priti. Lahko opišeš, kako je potekal tvoj študij ob tem, da si veliko časa namenil športu? Na trenutke mi je bilo zelo težko. V mojem času status športnika ni bil mogoč, tako da ugodnosti pri študiju praktično nisem imel. Prvi letnik sem ponavljal, takrat sem že kar resno treniral. V gimnaziji sem imel zelo dobre uspehe in začel sem se spraševati, ali sem sploh dovolj sposoben za ta študij. Športu pa se tudi nisem hotel odpovedati, ker sem bil že relativno uspešen. Pogosto mi je bilo tesno pri srcu. Potem je pa nekako steklo. Dobil sem nekaj ugodnosti, na primer z enim neizdelanim izpitom sem lahko s prošnjo napredoval v višji letnik. Ko sem šel na priprave v tujino za daljši čas, sem si urnik zmeraj uspel uskladiti, tudi na račun kakšne odsotnosti

MATIC OSOVNIKAR

pri vajah. Zmeraj sem si želel, da bi lahko na pripravah preživel več časa, a ni bilo mogoče. Z malo improvizacije sem prišel tekoče do šestega letnika. Potem so prišli največji uspehi – olimpijada v Atenah, tretje mesto na evropskem prvenstvu. Takrat sem sam študij zaključil, a ostalo mi je veliko izpitov. Vse se je nekoliko ustavilo. Meseci in leta so zaradi športa minevali kot blisk, izpiti pa so šli zelo počasi. V trenutku, ko sem bil v športu najboljši, sem se začel ponovno spraševati, ali bom sploh kdaj opravil manjkajoče izpite. Čudežne formule za uspešno združitev športa in študija na Medicinski fakulteti torej ni? Veliko je odvisno od vrste športa in njegove značilnosti. Atletika je šport, ki ob dobri organizaciji časa in načina treninga dovoljuje ukvarjanje z drugimi stvarmi. Posebnost šprinta je v tem, da ni mogoče neomejeno trenirati, bolj pomembna je kvaliteta kot kvantiteta treninga. Običajno so treningi dolgi dve do tri ure, zato tudi ob dveh treningih na dan ostane še nekaj časa. Mladi atleti me pogosto sprašujejo, kako mi je uspelo združiti šport in študij. Moj primer je dober dokaz in spodbuda, da je to mogoče. Vsakemu povem, da je treba najti srednjo pot in pri sebi presoditi, česa si sposoben.

EKSKLUZIVNO Srednja pot verjetno ne vključuje obiskovanja predavanj ...

Avtor: osebni arhiv

Na predavanja sem hodil precej pogosto. Tudi zato, ker sem imel še iz šole občutek, da je vse obvezno. Na začetne predmete v nižjih letnikih sicer hodiš bolj zato, da delaš kljukice tam in pri sebi, potem pa predavanja postajajo vedno bolj zanimiva in uporabna. Tako dobiš tudi več veselja in motivacije, da se jih udeležuješ. Kateri izpit se ti je zdel najtežji? Uh. (rahel pomislek) Najtežji so mi bili izpiti, ki sem jih moral ponovno opravljati. Veliko dela sem imel z anatomijo in s patologijo, medtem ko se mi stomatološki izpiti niso zdeli preveč zahtevni. Večja težava je bila v pomanjkanju časa zaradi mojega posvečanja vrhunskemu športu. Tek je nenehen boj in želja po premagovanju – samega sebe in svoje konkurence. Tudi pri študiju medicine je včasih (žal) moč opaziti rivalstvo. Ali se ti zdi, da ti je tvoj tekmovalni značaj kdaj prišel prav pri študiju? Je tekmovalni duh v medicini dobrodošel ali celo nujen, tako kot je to v športu? Zdaj sem kar malo presenečen, saj sam nisem imel tega občutka med študijem. Ne vem, ali so se spremenili časi ali jaz tega nisem tako dojemal. Med študijem sem imel dober občutek kolegialnosti, veliko so mi pomagali z zapiski in pri seminarjih naredili kakšno stvar zame, če nisem imel dovolj časa. V poklicu morda pride do tekmovalnosti v smislu, da

osebni izziv. Nisem imel želje biti boljši od kolegov, ampak biti dober sam. Sem pa bil večkrat razočaran nad rezultati pri študiju kot rezultati v atletiki. Kaj je bilo zate težje – teči 10,13 sekunde na 100 metrov ali diplomirati na Medicinski fakulteti? Dobro vprašanje. Več časa in energije sem vsekakor vložil v šport. Za šprint potrebuješ tudi talent, samo trening ni dovolj. Tudi za študij potrebuješ določene predispozicije, ne more se vsak usesti za knjige in zaključiti študija. Rezultati v športu so tisti, ki jih štejem za življenjske dosežke, to, da sem diplomiral, pa kot velik del osebnega izpopolnjenja. Teh dveh stvari ni lahko primerjati.

Avtor: osebni arhiv

Je ob tem dvojnem življenju ostalo kaj časa in energije tudi za žure v Pajzlu? Na začetku sem bil zelo entuziastičen, kot študent moraš seveda izkusiti vse, tudi famozne študentske žurke. A nekajkrat sem imel naslednji dan precejšnje težave – bil sem utrujen in čakal me je trening, včasih pa je bilo treba še na faks. Od četrtega letnika dalje se teh zabav nisem več kaj dosti udeleževal, bil sem tudi že toliko v športu, da sem si to težko privoščil. Pri teku ti je najbrž koristilo medicinsko znanje.

skušaš biti čim boljši zdravnik oziroma zobozdravnik, kar je normalno. Sam sem šport jemal kot tekmovanje, študij pa kot

APRIL 2013

Veliko sem se ukvarjal z načrtovanjem treningov in opazoval, kako se nanje odziva moje telo. Razmišljal sem, kako bi dosegel še boljše rezultate in kako bi medicinsko znanje uporabil v svoj prid. Še posebej so me zanimale fiziološke teme. Veliko časa sem posvetil pravilni prehrani, regeneraciji ter fizioterapiji, zato sem imel malo poškodb. Če sem zaradi tega zares dosegal boljše rezultate, ne vem.

EKSKLUZIVNO Si imel pred štartom ali samo tekmo kakšen poseben ritual? Seveda. Sem precejšen »kofetkar«, tako da sem pred tekmo vedno spil kavico, če je le bila prilika. Kakšne posebne poteze, ki bi jo pred štartom naredil za srečo, nisem imel. Včasih so me sicer moji najbližji »hecali«, da sem se, kadar sem bil dobro razpoložen, pri tistem zadnjem ogrevalnem šprintu, tik preden te pokličejo na štart, vedno z enim takim poskokom obrnil in odšel proti štartnemu bloku. Ko tega poskoka ni bilo, so že vedeli, da bom slabše tekel. (smeh) Kako si se spoprijel s spremembo pravila, ki narekuje, da je tekmovalec že ob prvem neuspešnem štartu diskvalificiran? Moram priznati, da je bilo na začetku precej težko in tega pravila nikakor nisem maral. Uvedeno je bilo zaradi gledalcev, predvsem tistih za malimi ekrani. Prej so morali vedno pustiti malo rezerve med disciplinami, če bi se katera zavlekla. V tisti uri in pol televizijskega prenosa poskušajo pokazati kar največ disciplin in tako za gledalca narediti čim bolj zabaven in pester program. Štart je mentalni proces, kjer so važni impulzi in zato se lahko pobeg zelo hitro zgodi. Mi smo se morali na to enostavno prilagoditi, je bilo pa seveda veliko nerganja. (smeh) Kaj od atletike najbolj pogrešaš? Morda tekme? Ko so bile na sporedu zadnje OI v Londonu, nisem več tekmoval. Bil sem tam in ko sem jih gledal, so me »zasrbele noge«, bilo je kar težko. Ne znam si predstavljati, kako bo minilo prihajajoče poletje, ko se tekmuje na prostem, jaz pa ne bom del tega. To bo prvič, ko poleti ne bom niti tekmoval niti treniral. Ne vem, kako bo. Kar najbolj pogrešam, je športno življenje. Za nekoga, ki ima rad šport, je športna kariera bolj enostavna kot običajen poklic. Športna kariera je lepa kariera. Po pravici povedano, si večkrat zaželim, da bi bil še vedno uspešen športnik. Občasno me popade želja, da bi kdaj naredil nekaj drugače in dosegel še boljše rezultate. To so prebliski, ki so verjetno še normalni, ne nazadnje sem atletiko treniral osemnajst let, od svojega 14. leta.

nikoli ne veš. Strokovnjaki s področja atletike mi pravijo, da imam veliko izkušenj in znanja, ki bi jih lahko prenašal naprej. Mogoče se bom nekoč v zobozdravstvu toliko ustalil, da bom potreboval nov izziv. Zanimivo bi bilo narediti nekoč tako dobrega športnika, kot sem bil sam. Ampak za to je potrebno ogromno žrtvovanja, ta poklic ni enostaven in tudi ne hvaležen, kar se tiče zaslužka. Kaj meniš o dopinških aferah? Doping je prisoten in je velik problem. V športu se obrača veliko denarja, zato so nekateri pripravljeni storiti vse za dosego boljšega rezultata. Zgodilo se je, da sem sobo delil s tekmovalcem, za katerega se je kasneje izkazalo, da je uporabljal doping. Čutil sem se prevaranega ob dejstvu, da me je premagal nekdo, ki je bil dopingiran. Tako mi je tudi odvzel težko prigaran zaslužek. Skrbi me, da se bo za sedanje množične teke pod 10 sekundami izkazalo, da so posledica uporabe nedovoljenih poživil. Verjeti moraš, da je mogoče tudi brez dopinga doseči vrhunske rezultate, drugače je bolje, da se z vrhunskim športom sploh ne ukvarjaš. Šef laboratorija, ki je dobavljal nedovoljena sredstva športnikom, je izjavil, da so v finalih svetovnih prvenstev teka na 100 metrov vsi atleti dopingirani. Sam sem bil v finalu svetovnega prvenstva in lahko zagotovim, da dopinga nisem uporabljal. Ob tem sem vesel, a hkrati tudi žalosten, kako daleč je prišlo vse skupaj. Se ti zdi prav, da športnikom po več letih odvzamejo lovorike, ko odkrijejo, da so uporabljali doping? Glede na to imaš še možnosti osvojitve kolajn za nazaj … Meni se zdi to pravilno. To so prekrški oziroma zločini kot vsi drugi in morajo se kaznovati. Prav je, da se vračajo zaslužki, pridobljeni na tak način, ker je to goljufija. To pa je lahko tudi šola potencialnim goljufom za vnaprej. Podeljevanje zmag za nazaj tistim, ki so bili pošteni, bi bilo najbolj nesmiselno. To bi bile res kisle zmage.

Po vseh teh letih moraš imeti tek v malem prstu. Si kdaj razmišljal, da bi svoje znanje kot trener delil z mlajšimi rodovi? Pomislil seveda sem, ampak me ne vleče preveč. Imam poklic zobozdravnika, to mi, kot sem že rekel, predstavlja nov izziv. V praksi se moram še veliko naučiti, se izpopolniti, osvojiti nove veščine. To mi vzame veliko energije in enostavno mi je ne preostane dovolj, da bi razmišljal še o trenerstvu. Ampak

MATIC OSOVNIKAR

STROKOVNO

MEDICINA DRUGJE – Pravna fakulteta Marija Malgaj, Kevin Rihtar

Vsi poznamo Hipokratovo prisego, ki je že stoletja vodilo zdravnikom in zdravnicam. Ali poznamo tudi pravno podlago odnosa med bolnikom in zdravnikom v Republiki Sloveniji? Kaj je v zdravniškem poklicu dovoljeno, kaj prepovedano, kaj obvezno in s čim lahko zaščitimo svoje in bolnikove pravice? Kakšni zakoni veljajo na »sivih« področjih, ko absolutne ločnice med »prav« in »narobe« ni več enostavno začrtati? S kolegom s Pravne fakultete v Ljubljani sva za vas pripravila nekaj primerov, s katerimi bova predstavila pravno plat zdravniškega poklica in hkrati razjasnila osnovne termine s področja medicinskega prava. Da si boste lažje predstavljali izzive, ki jih medicinska stroka s svojim neustavljivim razvojem vedno znova postavlja pravnikom, navajava tudi nekaj težjih primerov, kjer se lahko pri sprejemanju odločitve kaj hitro znajdemo v moralni in obenem pravni dilemi.

Pravni odnos med bolnikom in zdravnikom ureja Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP), ki je bil sprejet leta 2008. Zakon poleg pacientovih pravic navaja še njegove dolžnosti (ime je v tem pogledu zavajajoče), hkrati pa s tem določa tudi zdravnikove dolžnosti. Pacientove pravice, ki jih ureja omenjeni zakon, so:

• • • • • • •

pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev; pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi; pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev; pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe; pravica do spoštovanja pacientovega časa; pravica do obveščenosti in sodelovanja; pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju;

Situacija: Gastroenterolog mora za potrditev svoje delovne diagnoze pri bolniku opraviti ezofagogastroduodenoskopijo. Bolnikovo zdravstveno stanje ne zahteva urgentne obravnave, bolnik je pri zavesti in je sposoben sprejemanja lastnih odločitev. Vprašanje: Kakšno je pravilno postopanje zdravnika v dani situaciji? Ena od temeljnih zdravnikovih dolžnosti je t.i. pojasnilna dolžnost. Ta obvezuje zdravnika, da bolnika pred vsakršnim zdravstvenim posegom seznani z diagnozo, s potekom zdravljenja in z različnimi možnimi načini zdravljenja ter

APRIL 2013

• • • • • • •

pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje; pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja; pravica do drugega mnenja; pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo; pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov; pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic; pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic.

posledicami, do katerih lahko pride med zdravljenjem. Pojasnilo vsekakor zahteva individualen pristop do bolnika, saj mora zdravnik pri pojasnilu upoštevati, da bolnik verjetno nima posebnega znanja o svoji bolezni in poteku zdravljenja, hkrati pa mora upoštevati njegovo psihofizično stanje ter izobrazbo. Potrebno se je zavedati, da je pojasnilna dolžnost premosorazmerna z intenzivnostjo posega – hujši kot je poseg, večja je zdravnikova pojasnilna dolžnost. Le na podlagi pacientovega razumevanja lahko zdravnik pridobi t.i. informirano privolitev (privolitev po pojasnilu). Informirana privolitev namreč vsebuje dva elementa – prvi je pojasnilna dolžnost, drugi pa bolnikova veljavna privo-

STROKOVNO litev. Takšna privolitev daje zdravniku pravico, da posega v bolnikovo telo, saj je sicer vsakršen poseg zoper človekovo telesno in duševno celovitost v skladu s 35. členom ustave prepovedan.

podati privolitve. V omenjenem primeru govorimo o t.i. domnevani privolitvi – zdravnik upravičeno domneva, da bi bolnik sicer privolil v določen poseg (ki mu bo v omenjenem primeru verjetno rešil življenje).

V splošnem poznamo tri tipe privolitve: pisno, ustno in konkludentno (nakazano; iz določenega bolnikovega ravnanja je možno zanesljivo sklepati, da oseba daje svojo privolitev). Pri hujših posegih se zahteva pisno soglasje – bolnik mora podpisati poseben obrazec, ki ga določa 27. člen ZPacP. Če pacient ni zmožen podati pisnega soglasja, lahko le-tega poda v ustni obliki v prisotnosti dveh polnoletnih prič.

V splošnem se lahko opravi poseg brez pacientove privolitve, če ne gre za operativni ali drug poseg, povezan z večjim tveganjem, če pacient ni sposoben odločanja ali ni zmožen izjaviti svoje volje (duševni bolniki, nezavestni pacienti) in če zdravnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da pacientov zakoniti zastopnik nasprotuje posegu, ali pa če privolitve ni mogoče pridobiti v razumnem času. V vseh navedenih primerih pa je predpogoj, da je poseg bolniku v največjo korist.

Če povzamemo: zdravnik mora v omenjeni situaciji opraviti svojo pojasnilno dolžnost in na ta način pridobiti morebitno veljavno privolitev. Če pacient poseg odkloni in po zdravnikovem mnenju odločitev ni v pacientovo najboljšo zdravstveno korist, mora pacienta poskusiti prepričati v drugačno odločitev. V kolikor pacient še vedno vztraja pri svoji prvotni odločitvi, mora zdravnik le-to spoštovati.

Situacija: Petinosemdesetletni bolnici odkrijejo raka neznanega izvora v terminalnem stadiju. Vprašanje: Ali mora zdravnik bolnici razkriti njeno diagnozo v celoti, če ga bolnica po njej izrecno ne vpraša in če zdravnik oceni, da bi ji s takšnim podatkom povzročil zgolj poslabšanje zdravstvenega stanja? Poleg pojasnilne dolžnosti ima zdravnik tudi t.i. terapevtski privilegij (obzirni molk zdravnika). Če oceni, da bi določene informacije bolniku povzročile resno zdravstveno škodo, mu lahko te informacije zamolči. Kodeks medicinske deontologije narekuje, da v omenjenem primeru posreduje informacije vsaj svojcem. Če bolnik izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju v celoti obveščen, mu je zdravnik dolžan odgovoriti na zastavljeno vprašanje do potankosti – v tem primeru terapevtskega privilegija nima.

Situacija: Pri nezavestnem pacientu (neznane identitete), ki je zaradi notranjih krvavitev izgubil že precejšnjo količino krvi, morajo opraviti urgentni operativni poseg. Ura neusmiljeno teče. Vprašanje: Se morajo zdravniki tudi v takšni situaciji obremenjevati z informirano privolitvijo? Seveda se v takšni situaciji lahko opravi poseg brez informirane privolitve, saj gre za situacijo, ko pacient ni zmožen

MEDICINA DRUGJE

Za zdravnika je prav tako zelo pomembno, da upošteva vnaprej izraženo voljo pacienta, ki jo le-ta oblikuje posebej za primer, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve (»living will«). Na podlagi tega instituta sme sposoben polnoletni pacient zavrniti zdravstveno oskrbo, ki bi zgolj podaljševala preživetje, če bi bil na smrt bolan, ali pa podaljševala življenje v položaju, ko bi zaradi bolezni ali poškodbe izgubil sposobnost skrbeti sam zase. Tovrstno voljo mora pacient izraziti na posebnem obrazcu, velja pa za obdobje petih let. Na tem mestu je smiselno opozoriti, da nikakor ne gre za primer evtanazije, ki je v Sloveniji s Kodeksom medicinske deontologije izrecno prepovedana, saj ne gre za proaktivno ravnanje.

Situacija: Pediater želi od staršev pridobiti informirano soglasje za operativni poseg na njuni hčeri. Starša, ki sta sicer ločena, se pri odločitvi ne skladata – mati se z operacijo strinja, oče pa je proti. Hčera sicer živi pri materi, pri očetu pa preživlja vikende. Štirinajstletna hčera je – tako kot mati – naklonjena operativnemu posegu. Vprašanje: Čigava beseda je vredna več? Ali upoštevamo tudi otrokovo mnenje? Kljub temu, da sta starša ločena, sta v smislu ZPacP enakovredna. V dani situaciji o nadaljnem poteku zdravljenja odloči konzilij, ki deluje v otrokovo največjo korist. Kaj pa mnenje osrednje osebe v tej situaciji – hčere? Po zakonu se o morebitnih zdravniških posegih na otrokovem telesu odločajo njegovi starši, in sicer dokler otrok ni sposoben veljavne privolitve, domnevno do 15. leta starosti. Načeloma otrok po dopolnjenem 15. letu v skladu z ZpacP sam sprejema odločitve, a se moramo zavedati, da gre zgolj za domnevo, ki zdravniku omogoča tudi odstop od le-te, če tako presodi v individualnem primeru. Otrokovo mnenje pri odločitvi upoštevamo že pred dopolnjenim petnajstim letom, vendar pa je res, da je dokončna odločitev »na plečih« staršev.

STROKOVNO Situacija: Zdravnik na sproščenem sobotnem sprehodu po centru Ljubljane na Prešernovem trgu opazi domnevno nezavestnega neznanca. Kljub svojemu strokovnemu znanju in stoodstotni usposobljenosti odhiti stran in nezavestnemu ne nudi nujne medicinske pomoči. Vprašanje: Ali je zdravnik dolžen nuditi nujno medicinsko pomoč v vsaki situaciji in kadarkoli (tudi izven svojega delovnega časa)?

pravicah: ena od temeljnih pravic je tudi pravica do enake obravnave pri zdravstveni oskrbi (ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino). Velja pa poudariti, da mora (zobo)zdravnik vsakega pacienta obravnavati kot potencialno okuženega in se tveganju primerno zaščititi.

Medicinsko pravo pravzaprav sega na dve veliki področji, in sicer obsega teme civilnega ter kazenskega prava. V omenjeni situaciji se podajamo na »temnejše« področje – na področje kazenskega prava, ki ga v Republiki Sloveniji ureja Kazenski zakonik. Seveda je zdravnikova dolžnost je, da vsakomur in vedno (tudi izven delovnega časa!) nudi nujno medicinsko pomoč. Opustitev zdravstvene pomoči je po 178. členu Kazenskega zakonika kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporom do enega leta. Situacija: Bolnik, okužen z virusom HIV pride na redni (zobo) zdravniški pregled in svojemu (zobo)zdravniku odkrito pove za svojo okužbo. (Zobo)zdravnik odkloni opravljanje pregleda na omenjenem bolniku. Vprašanje: Ali lahko (zobo)zdravnik odkloni opravljanje pregledov ali posegov na bolnikih, ki so okuženi z virusom HIV? Ne, zdravniki in zobozdravniki ne smejo odkloniti pregledov ali posegov na nobenem bolniku, pa naj gre za večjo ali manjšo nevarnost prenosa okužbe. Osvežimo znanje o pacientovih

APRIL 2013

Za pomoč pri pisanju članka se iskreno zahvaljujem kolegu s Pravne fakultete v Ljubljani, Kevinu Rihtarju. Kevin je študent 4. letnika prava in član Willem C. Vis Moot ekipe, ki zastopa ljubljansko Pravno fakulteto na prestižnem pravnem tekmovanju svetovnega slovesa.

STROKOVNO

iGEM – sintezna biologija ali znanstvena fantastika? Martina Hrovat

Tekmovanje iz sintezne biologije iGEM - International Genetically Engineered Machine - poteka že od leta 2004. Sprva so se ga udeleževale ekipe iz ZDA, kmalu pa je tekmovanje dobilo svetovne razsežnosti. Slovenska ekipa pod vodstvom prof. dr. Romana Jerale že od leta 2006, ko se je tekmovanja prvič udeležila, dosega vrhunske rezultate. Na tekmovanju so sodelovali šestkrat ter dosegli tri prva in eno drugo mesto, enkrat pa se uvrstili med finaliste - vse v svetovnem merilu. O tekmovanju smo se pogovarjali z nekaterimi člani ekipe iz leta 2012, ki so novembra lani predstavljali Slovenijo v Bostonu in zasedli odlično drugo mesto. To so Miha Jerala, študent 3. letnika splošne medicine, Uroš Zupančič, absolvent biotehnologije, Urban Bezeljak, absolvent biokemije in Tina Lebar, delovna mentorica, ki pripravlja doktorat iz molekularne biologije in biokemije. Kdo sodeluje pri tekmovanju iGEM in kako se potegovati za udeležbo? Tekmovanja se udeležujejo študentje različnih naravoslovnih fakultet: medicine, biotehnologije, biokemije, računalništva … Pri delu jim pomagajo delovni mentorji, ki so večinoma člani iGEM ekip iz prejšnjih let. Tekmovalce povezujejo ustvarjalnost, delavnost, inovativnost in vztrajnost, rezultati ekip pa govorijo sami zase. Projekti, ki mejijo na znanstveno fantastiko, se oblikujejo v bistrih glavah mentorjev in tekmovalcev in se realizirajo v laboratorijih Kemijskega inštituta v Ljubljani. Urban: Projekt je medijsko dobro predstavljen, predvsem zaradi uspešnosti slovenskih ekip. O uspehih se poroča v vseh velikih slovenskih medijih. Tisti, ki se prijavljajo, ga običajno zelo dobro poznajo.

Avtor: Matej Zupan

Miha in Urban pri delu

iGEM

Tina: Prijave za ekipo 2012 so potekale januarja 2012. Razpisi so bili objavljeni preko študentskih elektronskih pošt fakultet, ki pridejo v poštev. Izmed vseh prijavljenih smo naredili selekcijo primernih kandidatov. Vsak kandidat je moral napisati svoj predlog projekta, delovni mentorji smo to pregledali in primerne povabili na razgovor. Nato smo se odločili za nove člane. Ideja za iGEM 2012 Biološka zdravila (hormoni, encimi, citokini, protitelesa) postajajo vse bolj popularna v sodobnem zdravljenju. Delujejo zelo specifično, zato imajo prednost pred klasičnimi zdravili. Njihovo delovanje bi lahko še izboljšali, če bi jih uporabljali ciljano in ne sistemsko. Lokalna aplikacija bi zmanjšala stranske učinke zdravljenja. Cilj ekipe 2012 je bil narediti sesalske celice, ki proizvajajo biološka zdravila, jih enkapsulirati in vstaviti v telo. Po telesu bi kapsula dosegla tarčni organ, ki ga želimo zdraviti. Mikrokapsula bi preprečila širjenje celic po telesu in celice zaščitila pred imunskim sistemom bolnika. Z uporabo genetskih stikal bi lahko iste celice kontrolirano preklapljali in jih usmerjati v produkcijo različnih zdravil. Tako bi bilo možno večstopenjsko zdravljenje bolezni. Terapevtske celice bi prilagodili tako, da bi zdravili hepatitis C in srčni infarkt. Celice za zdravljenje hepatitisa C bi proi-

zvajale biološko zdravilo s protivirusnim učinkom, nato pa še zdravilo, ki pospeši regeneracijo jeter. Zdravila za okrevanje po srčnem infarktu pa bi zmanjševala škodljivo vnetje v srcu ter nato pospešila tvorbo novih krvnih žil v okolici prizadetega tkiva. Možno bi bilo tudi samouničenje terapevtskih celic in mikrokapsul po/med zdravljenjem. Urban: Grobe temelje ideje so postavili mentorji. S tem mislim enkapsulacijo terapevtskih celic, ki bi vsebovala genetsko stikalo za proizvodnjo različnih bioloških zdravil. Iskanje načinov, kako to praktično izvesti, je bilo povsem na študentih. Določiti smo morali, kakšna bo osnova genetskega materiala, kakšne bolezni bi lahko zdravili na tak način … Enkapsulacija celic v terapevtske in druge namene je poznana že od prej. Uporaba genetskih stikal za zdravljenje bolezni pa je povsem nova ideja.

Avtor: arhiv ekipe

Uroš in Tina

STROKOVNO Kaj je genetsko stikalo? Avtor: Matej Zupan

Uroš: Stikalo je zmožnost celice, da preklaplja iz enega stanja v drugega. Celica obstaja v več stanjih. Eno stanje je proizvajanje določenega terapevtika. S stikalom pa bi lahko preklopili v drugo stanje, to je proizvajanje drugega terapevtika. S tem imamo možnost proizvajanja več zdravil z istimi celicami in tako zdraviti več faz bolezni. Taka terapija je bolj učinkovita. Tina: Za stikala trenutno uporabljamo TAL efektorje, to so transkripcijski faktorji. Ti so pod regulacijo drugih transkripcijskih faktorjev, ki se odzivajo na majhne molekule, recimo na antibiotike. Z vnosom antibiotika v telo bi lahko preklapljali iz enega stanja v drugo. Urban: Ustvariti takšno stikalo je seveda težko. Najzahtevnejši del je narediti načrt za takšno stikalo. Kombiniramo različne plazmide, ki nosijo zapise za različne transkripcijske faktorje, in tako dobimo ustrezno stikalo. Plazmide potem vnesemo v HEK293 celice (človeške zarodne ledvične celice), kjer se nekaj časa pomnožujejo, dokler celica ne odmre. Kako poteka delo ekipe? Tina: Gre za laboratorijsko delo. Največ dela smo imeli poleti, tudi do dvanajst ur na dan, pogosto se je zavleklo v noč. Urban: Delali smo, kot delajo raziskovalci, oziroma še bolj intenzivno, ker smo imeli ostro začrtan rok. To ni bilo študentsko delo, ampak resno delo. 99 % dela je preizkušanje, ki ne da pravih rezultatov. Ogromno dela smo vložili v dokazovanje, da posamezni del deluje pravilno, korak po korak, na koncu pa smo vse zbrali skupaj. Začeli smo že v aprilu - sestanke smo imeli že prej - in končali novembra. Uroš: Delo je bilo celodnevno in bi ga težko kombiniral še z drugimi obveznostmi, tudi s študijem. Zahteva celega človeka. Tistim, ki so oktobra začeli z novim študijskim letom, je bilo težko. Veliko pa nas je bilo že na koncu študija oziroma smo vpisali absolventski staž.

APRIL 2013

Tina, Uroš, Urban in Miha

Od zamisli do realizacije … Miha: Do prvih vidnih zadovoljivih rezultatov smo prišli po pol leta. Takrat smo dokazali, da se to da narediti, nismo pa še proizvedli celice, ki bi proizvajala zdravila. Na celičnih kulturah smo pokazali, da stikalo dela. Namesto bioloških zdravil smo uporabljali reporterski protein, da smo delovanje stikala lažje spremljali kar pod mikroskopom z opazovanjem fluorescence. Delovanje bioloških zdravil je namreč težko spremljati. Dokazali smo, kar smo hoteli in kar je glavna novost pri tovrstni terapiji – delovanje stikal. To pomeni, da bi lahko naredili celice, ki bi imele stikalo in bi preklapljale med proizvodnjo različnih terapevtikov. Tekmovanje iz sintezne biologije v Houstonu novembra 2012 Slovenska iGEM ekipa 2012 je najprej blestela v evropski konkurenci, kjer se je uvrstila med prve tri ekipe, in si tako zagotovila udeležbo v finalu na ugledni ameriški univerzi MIT. Tu so Slovenci osvojili prvo mesto na področju zdravja in medicine, prvo mesto za najboljšo wiki-predstavitev projekta, prvo mesto za najboljši računalniški model in drugo mesto v skupni razvrstitvi. Urban: Tekmovanje je potekalo čez vikend, zbrale so se ekipe iz celega sveta

ter predstavile svoje projekte in dobljene rezultate. To se je ocenjevalo. Zmagovalna ekipa je naredila bakterijske celice, ki so zaznavale pokvarjeno meso in ob tem pričele proizvajati pigment. Po tekmovanju smo si privoščili še potovanje po ZDA, ki je bilo po težkem delu več kot zasluženo. Konkurenca na tekmovanju je huda … Urban: Sploh ZDA imajo močno razvito sintezno biologijo. Naši ekipi pomaga do tako dobrih rezultatov močna tradicija, raziskovalno delo je že dobro utečeno. Slovenija sodeluje že od začetka mednarodnega tekmovanja, mentorji dobro poznajo stvari in nas dobro usmerjajo. Ideje so dobre, kaj se z njimi zgodi potem? Tina: To je odvisno od nas, kako dobro se bomo znali tržiti. Našo idejo razvijamo naprej. Je resen projekt, ki je potencialno zelo uporaben za zdravljenje. Urban: Naš projekt moramo zdaj spraviti v publikacijo. Patent smo že vložili. Za klinično uporabo je treba terapevtske celice testirati na miših, kar je še daleč. Tina je tudi predstavnica ekipe iz leta 2010, ki je na tekmovanju tistega leta zmagala, in njihovo idejo je po dveh

STROKOVNO Avtor: arhiv ekipe

Dokončanje projekta Miha: Projekt nameravamo zaključiti. Čez poletje smo delali pod pritiskom, ker smo imeli točno začrtan datum za oddajo. Po koncu tekmovanja smo še enkrat bolj natančno opravili raziskave, da bodo rezultati res natančni. Že zelo dolgo časa nam do zaključka manjka samo še en mesec (smeh). Realno nam manjka še približno pol leta. Takrat načrtujemo, da bo raziskava objavljena v kakšni dobri strokovni reviji in da bomo dobili povratne informacije.

Slovenskim ekipam želimo tudi v prihodnje veliko uspehov na mednarodnih tekmovanjih ter čim več realizacij in tržnih uspehov njihovih projektov. iGEM ekipa 2012

letih odkupil Lek. Upamo, da tudi nas čaka kaj takega. Sodelovanje pri tako obsežnem projektu odpira vrata, tudi v tujini … Urban: Ljudje, ki poznajo to tekmovanje, vedo, kaj smo prestali, koliko znamo in koliko smo pripravljeni žrtvovati za neko delo. Večina udeležencev namerava ostati v raziskovalnih vodah. Doktorat bi raje opravljal v tujini. iGEM je dobra referenca,

iGEM

sploh v Ameriki. Tam je sintezna biologija na zelo visokem nivoju. Imajo dva velika univerzitetna centra, v okolici Bostona in San Francisca ter veliko podjetij, ki se ukvarjajo s sintezno biologijo. Uroš: Sam sem prijavljen za magisterij v tujini, na Švedskem ali v Veliki Britaniji. Tekmovalka iz prejšnje ekipe zdaj opravlja doktorat v Španiji, en član dela v podjetju v Bostonu, drugi študira v Švici, ki je najbolj razvita na področju sintezne biologije v Evropi …

Več o projektu si lahko preberete na ekipnem wiki naslovu: 2012.igem.org/ Team:Slovenia

STROKOVNO

Fotografski spomin Staša Lugovski

Vprašanje za milijon dolarjev: »Kaj imajo skupnega specialni agent Fox Mulder, detektiv Adrian Monk, dr. Sheldon Cooper in kapetan Spock (razen očitnega dejstva, da so vsi fiktivni liki popularnih nadaljevank)?«. Odgovor se skriva v naslovu, z obljubljenim milijonom pa žal ne bo nič. Zagotovo pa boste v nadaljevanju dobili nekaj zanimivih informacij o misterioznem in med študenti nadvse zaželenem fotografskem spominu.

Kako deluje spomin? Spomin je fiziološki proces, ki – poenostavljeno – zajema 3 stopnje: kodiranje, ohranjanje in obnavljanje določene informacije. Kodiranje omogoča, da se informacija iz zunanjosti prek elektrokemičnih dražljajev pretvori v obliko, ki jo naši možgani lahko nadalje obdelajo. S tem ko informacijo kodiramo, jo tudi ohranimo. Cilj je informacijo zadržati za (ne)določeno časovno obdobje, v končni fazi pa moramo biti sposobni informacijo, ki smo jih ohranili, po potrebi tudi obnoviti. Možganska področja, ki so vključena v proces spomina, so hipokampus, amigdala in corpus striatum, pomembne pa so predvsem živčne povezave, ki se tvorijo med omenjenimi možganskimi področji.

je sposobnost preiskovanca, da se do potankosti spomni poljubnega časopisnega članka, ki ga je prebral pred leti.

možganih shranjujejo na drugačen način, je pri takšnih posameznikih razlikovanje med budnim stanjem in spanjem

Avtor: splet

Kaj je torej fotografski spomin? Eidetični ali fotografski spomin v ožjem pomenu je termin, s katerim označimo sposobnost pomnjenja slik, zvokov ali predmetov z izredno natančnostjo. Pri fotografskem spominu je ta sposobnost omejena le na vizualne informacije, medtem ko si osebe z eidetičnim spominom neselektivno zapomnijo vse senzorične informacije. Znanstveniki še vedno niso postavili ostre meje med tema dvema vrstama spomina, saj večine sklopljenih nalog v možganih, ki so povezane s procesom pomnjenja, še niso razvozlali. Opazili pa so, da imajo osebe s fotografskim spominom skoraj popolno kontrolo nad priklicem slik iz različnih časovnih obdobij. Klasičen poskus za dokaz fotografskega spomina

APRIL 2013

Ljudem z eidetičnim spominom pa se je težje spomniti vizualnih informacij, saj v presežku podatkov, ki jih njihovi možgani vsakodnevno zaznajo, ne zmorejo ločiti pomembnih podatkov od nepomembnih ter mnoge spomine pomešajo med sabo. Tak spomin je definiran kot »neobdelan« senzorični spomin dogodkov, saj mu manjka perceptualno procesiranje, s katerim dajo možgani senzoričnim informacijam pomen. Ljudje s takšnim spominom potrebujejo pri učenju posebno pomoč že od samega začetka. Pogosto se spomnijo dogodkov iz časa, ko so bili še dojenčki. Ker se spomini v njihovih

zabrisano - včasih se spominjajo sanj kot resničnih dogodkov in obratno; od tod izhajajo tudi njihovi problemi s spanjem. Zaradi stalne preobremenjenosti njihovih možganov z informacijami lahko delujejo oddaljeni in hladni. Resnice in zmote Velik del trenutne razvpitosti okrog eidetičnega spomina izvira iz pretirane uporabe tega termina za skoraj vsak primer izjemne sposobnosti pomnenja. Posedovanje dobrega spomina je

STROKOVNO običajno znak, da oseba nima eidetičnega spomina in je kombinacija talenta, naučenih tehnik in obsežnega znanja (lažje si zapomnimo stvari, če najdemo povezavo med njimi, kot pa, če se učimo za nas nepovezane stvari, katerih pomena ne poznamo). Teoretično pa eidetični spomin pomeni senzorični spomin o dogodku, ki je tako podroben, kot da bi ga oseba, ki o njem pripoveduje, gledala oziroma čutila v danem trenutku. Ljudje z navadnim spominom si lahko dobro zapomnijo podrobnosti dnevne rutine, medtem ko eidetični posamezniki opazijo podrobnosti, ki so to rutino prekinile. Raziskave kažejo, da so do zdaj dokumentirane eidetične sposobnosti veliko bolj omejene in precej manj pogoste kot smo predvidevali. Znan je primer izjemnih sposobnosti pomnjenja, ki so bile pripisane eidetičnemu spominu, iz interpretacij Adriaan de Grootovih poskusov s šahovskimi mojstri. De Groot je preizkušal njihovo sposobnost pomnjenja kompleksnih položajev šahovskih figur na šahovski igralni plošči. Odkril je, da si mojstri lahko zapomnijo presenetljivo večjo količino informacij kot laiki, kar naj bi kazalo na njihove eidetične sposobnosti. Do preobrata pa je prišlo, ko so šahovskim mojstrom pokazali ureditev figur na plošči, ki se v igri nikoli ne pojavijo. Njihov spomin ni bil kaj prida boljši od spomina laikov, kar bi lahko pomenilo, da so šahovski mojstri razvili posebno tehniko organizacije in povezovanja določenih vrst informacij – to pa ni v okviru definicije eidetičnega spomina. Ali eidetični spomin sploh obstaja? Močan znanstveni dvom o obstoju eidetičnega spomina se je pojavil okrog leta 1970 zaradi poskusa Charlesa Strome-

FOTOGRAFSKI SPOMIN

yerja, ki je preučeval spomin svoje žene Elizabeth. Ta je trdila, da si lahko zapomni poezijo, napisano v tujem jeziku, ki ga ne razume, še leta po prvem branju. Elizabet je edina oseba, ki je kdajkoli uspešno opravila takšen test. Metodologija omenjenega testa pa je vprašljiva, saj jo je izvajal njen mož, Elizabeth pa testa ni hotela ponoviti nikoli več. Nedavno se je ponovno pojavilo zanimanje za podobno testiranje, vendar so bili rezultati precej slabši. Vseeno pa obstaja nekaj nepojasnjenih primerov eidetičnega spomina. Ukrajinski profesor Andrej Sljusaršuk si je zapomnil več kot 30 milijonov cifer števila pi. Čeprav ni zrecitiral vseh, je lahko zrecitiral katerokoli naključno izbrano zaporedje. Madžarski matematik John von Neumann se je lahko spomnil sleherne besede vsake knjige, vključno s številko strani, ki jo je kdajkoli prebral, tudi če je bilo to že pred desetletji. Skladatelj in pianist Sergej Rachmaninov si je lahko zapomnil celotne glasbene kompozicije že po drugem branju. Stephen Wiltshire lahko nariše natančen tloris mesta zgolj po enem ogledu iz helikopterja.

Gorkega, se vrnil nazaj na začetek in jih nato enega po enega pobiral od začetka do konca poti. Tej mnemonični tehniki pravimo metoda loci in ni povezana s fotografskim spominom. Še en dokaz, ki podpira dvom o obstoju fotografskega spomina, je svetovno tekmovanje v spominu. Tekmovanje je skoraj v celoti sestavljeno iz vizualnih nalog in nihče od zmagovalcev tekmovanja nikoli do sedaj ni zagovarjal obstoja eidetičnih sposobnosti - prav nasprotno - vsi so uporabljali mnemonične metode pomnjenja, večinoma metodo loci. V premislek Dosedanje raziskave kažejo, da je fotografski spomin izjemno redka sposobnost in je dvorezen meč za tiste, ki ga imajo. Pomanjkanje razumevanja, raziskav in standardizacije testov o različnih vrstah spomina lahko dotične ljudi pusti v zmotnem prepričanju, da imajo duševno motnjo.

Ali se ga lahko priučimo? Do zdaj še ni dokumentiranega primera priučenega spomina te vrste, obstaja pa veliko metod, ki nam pomagajo izboljšati spomin. A. R. Luria je napisal knjigo Mind of a Mnemonist, ki govori o moškem z izjemnim spominom, S. V. Šereševskem. Slednji si je - med drugim - lahko zapomnil dolge sezname naključnih besed in jih natančno ponovil še desetletja kasneje. Luria je verjel, da je imel Šereševski neomejen spomin. Uporabljal je memorizacijske tehnike, s katerimi je urejal predmete vzdolž ceste Maksima

Ob koncu vam zastavljam resnično vprašanje za milijon dolarjev: »Če bi lahko izbirali, ali bi še vedno radi imeli spomin takšne vrste?

KRITIČNO

Debatni kotiček: Medicinska konoplja Marija Malgaj, Andreja Saje Avtor: splet

Konoplja (lat. canabis) spremlja medicino že od tretjega tisočletja pr. n. št., s pridom so jo uporabljali že v Kitajskem cesarstvu, Starem Egiptu in kasneje v Rimskem cesarstvu. Stereotipno velja, da so prve asociacije ob besedi marihuana sledeče: kajenje »trave«, »zadetost«, popestritev zabave - skratka uporaba konoplje kot rekreativne droge. Študentu medicine s kančkom farmakološkega znanja pa se lahko utrne drugačna ideja – t.i. medicinska konoplja. Pod ta pojem štejemo uporabo nekaterih delov rastline Cannabis sativa ali sintetične oblike kanabinoidov v terapevtske namene. Najbolj znana učinkovina je zagotovo tetrahidrokanabinol oziroma THC. Danes je uporaba konoplje v medicinske namene legalna zgolj v nekaterih državah sveta, npr. v Kanadi, Belgiji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, Izraelu, na Finskem, v nekaterih zveznih državah v ZDA, pa tudi v sosednji Avstriji in Italiji. Mišljenje, da se lahko kanabis zgolj kadi, je zmotno, saj obstaja cela paleta možnih poti vnosa v telo, ki so organizmu bolj prijazne in manj škodljive (uparevanje, oralno zaužitje, sublingualni vnos, topično nanašanje tinkture). V tokratnem Debatnem kotičku smo za vas raziskali tako svetle kot temne plati legalizacije uporabe konoplje v medicinske namene.

Bo v prihodnosti Sativex na voljo tudi pri nas?

ZA:

z inhibicijo sinteze prostaglandina) in je učinkovita tudi takrat, kadar ostala protibolečinska terapija ni več zadostna. Učinkuje pri različnih tipih bolečine: nevropatska, kronična, postoperativna, fantomska, bolečina pri multipli sklerozi, revmatičnih boleznih, migreni in raku ter tudi bolečina pri fibromialgiji. Pri slednji je izvor bolečine v možganski skorji kot posledica psiholoških in emocionalnih dejavnikov. Zanjo je značilno, da običajni analgetiki niso učinkoviti, opiati pa jo lahko celo poslabšajo.

Kljub močni negativni stigmatizaciji marihuane, ki je bila simbol hipijevskega načina življenja, ostaja dejstvo, da ima ta aromatična rastlina marsikatere edinstvene naravne zdravilne učinke. Dronabinol, Nabilon in Nabiximol (Sativex®) so iz konoplje pridobljeni farmakoterapevtiki, ki se zaradi delovanja na kanabinoidne receptorje CB1 in CB2 v možganih uporabljajo ob naslednjih indikacijah: Slabost in bruhanje, povezana z radio- in kemoterapijo pri zdravljenju raka, pa tudi z nekaterimi drugimi boleznimi in zdravili, sta uspešno obvladana z uporabo kanabinoidov in tudi same marihuane. Za ta dva simptoma imamo sicer ogromno drugih sintetično pridelanih učinkovitih antiemetikov, vendar je konoplja v nekaterih primerih (ko se jo predpiše zaradi drugih razlogov) bolj učinkovita izbira z manj neželenimi stranskimi učinki. Pomembno vpliva na zvečanje apetita (kadilci marihuane morda poznajo t.i.

APRIL 2013

»munchies«), kar zmanjšuje »AIDS wasting« sindrom in kaheksijo pri drugih neozdravljivih boleznih, pomembno zmanjša oslabelost in poveča kvaliteto življenja pri bolnikih z AIDS-om in onkoloških bolnikih z napredovalo boleznijo. Ena najstarejših indikacij za medicinsko uporabo THC naj bi bil njegov antiepileptični učinek, vendar so na tem področju potrebne še dodatne raziskave. Eden od manj znanih pozitivnih učinkov je, da tako pri zdravih kot pri bolnikih z glavkomom (odprtega zakotja) kanabinoidi zmanjšajo pritisk v povprečju za 25 %. THC je bolj učinkovit, če so poleg glavkoma prisotne še težave z visokim krvnim tlakom. Najpogosteje opisovani učinek konoplje, ki je tudi ena izmed dveh najpogostejših indikacij za njeno uporabo, je analgezija. Ta je povzročena preko več mehanizmov (modulacija nevronske aktivnosti v rostralni ventromedialni meduli, antinociceptivni učinki v descendentnih bolečinskih poteh in protivnetni učinek

Druga izmed dveh najpogostejših indikacij je spastičnost, pogost simptom multiple skleroze. Ta je pogosto asociirana z bolečimi spazmi mišic in nespečnostjo, ki pomembno povečata morbidnost. Druga ugodna učinka pri zdravljenju multiple skleroze sta še zmanjševanje tremorja in boljše obvladovanje inkontinence. Bolj kot zanimivost in manj kot dejansko uporabno vrednost naj navedemo še, da kajenje kanabisa sproži bronhodilatacijo (pri zdravih in astmatikih). Učinek je primerljiv s standardnimi zdravili za

KRITIČNO zdravljenje astme, vendar uporaba preko kajenja ni primerna zaradi kemičnih snovi, ki so rakotvorna in dražijo bolna tkiva, ki naj bi jih zdravili. Tudi vaporizacijski pripravki povzročajo draženje sluznice, medtem ko peroralna uporaba učinkuje prepočasi in ima pogostejše psihotropne učinke. V državah, kjer je možna uporaba medicinske konoplje, je marsikdo mnenja, da je marihuana učinkovit, manj toksičen in tudi cenejši način zdravljenja omenjenih stanj. Posebno pomembna je pri lajšanju trpljenja hudo bolnih in umirajočih, saj konoplja ostaja učinkovita tudi v končnih stadijih bolezni, ko ostala simptomatska terapija odpove.

PROTI: Eden glavnih problemov pri uporabi medicinske konoplje še vedno ostaja pot vnosa. Pri najpogostejšem načinu vnosa – kajenju – je koncentracija benzopirena (karcinogen) v dimu kar za 50% višja v primerjavi s koncentracijo v dimu enake količine tobaka, kar pomeni, da je tveganje za razvoj raka pljuč toliko večje. Pri mešanici tobaka in marihuane (takšen način vnosa še vedno uporablja večinski del uživalcev) večjo verjetnost za nastanek pljučnega raka spremlja tudi povečana nevarnost razvoja kronične obstruktivne pljučne bolezni. Res je, da lahko izberemo druge poti vnosa v telo, a tudi te niso povsem nedolžne – pri uparevanju pacienti še vedno navajajo kašelj, pri oralnem zaužitju pa se težava skriva v jetrnem metabolizmu. V jetrih namreč nastane metabolit, ki je prav tako psihoaktiven in povzroča bolj očitne učinke omame, kar pri uživanju za medicinske namene vsekakor ni zaželjeno, poleg tega je skoraj nemogoče odmeriti pravo dozo in zato bolj pogosto prihaja do neželenih stranskih učinkov (disforija, evforija). Zanimivo je, da pacienti, ki so poskusili uživati kanabis v različnih oblikah (od oralne ter sublingualne oblike, do uparevanja in kajenja), glede na subjektiven občutek olajšanja postavljajo kajenje

DEBATNI KOTIČEK

na nesporno prvo mesto. Bolniki, ki se prvič srečajo z uživanjem marihuane, lahko doživijo panično reakcijo ali postanejo paranoični, a ti neprijetni občutki z dolgoročno uporabo izginejo. Pri dolgoročnem uživanju kanabisa pa se pokažejo prej neočitni stranski učinki, kot je poslabšanje kratkoročnega spomina in celo upad kognitivnih sposobnosti. Omenjeni posledici resda nista pomembni oviri za paciente v terminalnem stadiju bolezni, sta pa še kako velika pomanjkljivost pri mlajših pacientih z lažjimi bolezenskimi stanji. V zadnjem času je bilo objavljenih mnogo raziskav, ki se ukvarjajo z vplivom uživanja kanabisa na človeško duševnost. Mnoge med njimi navajajo, da lahko uživanje vodi v razvoj različnih duševnih boleznih, med njimi se največ omenja shizofrenijo. Kanabis zagotovo ni edini faktor, ki vodi v shizofrenijo, je pa dokazano, da pospeši napredovanje te bolezni. Raziskave so pokazale, da se prostornina možganske sive substance pri shizofrenikih, ki uživajo kanabis, zmanjša v večji meri kot pri shizofrenikih, ki kanabisa ne uporabljajo. Prav zmanjšanje prostornine sive substance pa je eden od kazalcev, ki kažejo na slabšo prognozo shizofrenije. Nenazadnje se moramo poleg »otipljivih« medicinskih dejstev vprašati tudi o posledicah, ki bi jih legalizacija medicinske konoplje pustila v širšem družbenem prostoru. Porajajo se dvomi, da bi takšna pravna sprememba omogočila zlorabo medicinske konoplje v rekreativne namene. Predvsem se bojimo, da bi postala ta »mehka« droga na tak način le še bolj dostopna najbolj ranljivemu delu populacije – mladostnikom – pa tudi vsem ostalim potencialnim rekreativnim uporabnikom. Kljub temu, da sodi marihuana med najmanj nevarne in manj zasvojljive droge, pa nasprotniki kot osrednji problem navajajo t.i. »gateway effect«. Pri tem fenomenu gre za korelacijo med uživanjem marihuane in postopnim prehodom na bolj “trde” droge (kokain, kasneje heroin), potem

ko uporabniku ne zadostujejo več le omamni učinki kanabisa.

O uporabi medicinske konoplje smo povprašali tudi ljubljanske zdravnike, in sicer asist. dr. Alenko Horvat Ledinek, dr. med, iz Centra za multiplo sklerozo ter prim. dr. Jožico Červek, dr. med., internistko onkologinjo. Asist. dr. Alenka Horvat Ledinek pravi, da bi bili nedvomni indikaciji za uporabo medicinske konoplje hkratna bolečina in spastičnost pri bolnikih z multiplo sklerozo, in sicer predvsem takrat, ko druga zdravila niso več učinkovita. Še posebej pri napredujočih oblikah multiple skleroze je lajšanje simptomov bolezni ključnega pomena, saj zdravil, ki bi vplivala na potek bolezni, ni. Pri nas po možnosti uporabe medicinske konoplje povpraša zelo malo bolnikov. Razlog je morda ta, da si bolniki ne upajo vprašati, starejši pacienti morda niti ne poznajo te možnosti, ali pa zaradi osebnih prepričanj ne želijo posegati po tovrstnih učinkovinah. Slovenski strokovnjaki na področju multiple skleroze pričakujejo, da bo v prihodnosti Sativex za zdravljenje v omenjenih primerih na voljo tudi pri nas. Prim. dr. Jožica Červek je podobnega mnenja. Medicinska konoplja pri onkoloških bolnikih v terminalni fazi bolezni bi bila vsekakor dobrodošla, saj preko zviševanja apetita ugodno vpliva na kaheksijo, deluje protibolečinsko in bolnika tudi pomiri. Glede morebitnih stranskih učinkov in možnosti zlorabe ter »gateway effect-a« je ne skrbi. Pri bolniku v zadnjem obdobju življenja, ki nima prihodnosti, to seveda ne pride v poštev, na Žalah ni odvisnikov, ki bi jim sorodniki na grob sadili marihuano. V primerjavi z ostalimi zdravili, ki se jih poslužujemo pri takih bolnikih, je medicinska konoplja zelo blaga učinkovina, ki pa lahko pomembno prispeva k prijaznejšemu zadnjemu obdobju življenja.

KRITIČNO

Proteinski dodatki – dobro ali zlo? Mojca Kecelj, Matej Zupan

Pod pojmom proteinski dodatki si večina verjetno predstavlja velike, okrogle »kantice« s praškom, ki so na voljo v vsakem malo večjem fitnesu in obljubljajo neverjetne mišice v zelo kratkem času, če jih boste le jemali v skladu z navodili in če boste zanje odšteli precej zajetno vsoto. Vseeno pa proteinski dodatki niso več zgolj sinonim za »bodibilderje« in »fitneserje«, ampak se vedno pogosteje pojavljajo tudi v debatah o zdravi prehrani ali kot pripomoček za hujšanje. Ne glede na področje njihove uporabe o njih po eni strani velja veliko stereotipov in grozečih napovedih o negativnih učinkih, po drugi strani pa slepa zaverovanost v njihovo moč.

Avtor: Matej Zupan

Da ne bomo tavali v temi - proteinski dodatki so večinoma res praški, gre pa za bolj ali manj »čiste proteine«, torej proteine brez ogljikovih hidratov ali maščob – te snovi so sicer pridružene, ko beljakovine zaužijemo v obliki zrezka, jajca ali kozarca mleka. Te »čiste proteine« pridobivajo iz različnih virov (mleka, soje, jajc, … ), tako da iz njih preko različnih postopkov obdelave odstranijo ali pa vsaj zmanjšajo količino ogljikovih hidratov in maščob. Proteini oziroma beljakovine so ena izmed osnovnih vrst makrohranil, ki jih človek nujno potrebuje za svoje normalno delovanje. Kot vemo že iz (bio)kemije so sestavljeni iz aminokislin, ki jih delimo na neesencialne (tiste, ki jih lahko telo samo proizvede) in esencialne (tiste, ki jih telo ne more proizvesti in jih moramo užiti s hrano). Aminokisline (še posebej levcin) so udeležene pri rasti mišic ter njihovi regeneraciji bolj kot katerakoli druga skupina makrohranil in so ravno zato tako priljubljene med obiskovalci fitnesov. Kot že rečeno so najpogostejši uporabniki proteinskih dodatkov »fitneserji« in »bodibilderji«, vrhunski športniki pa tudi bolniki, ki beljakovin ne morejo zaužiti (zaradi zmanjšanega apetita) ali jih ne morejo normalno absorbirati (zaradi okvar prebavnega trakta). Pomembno je, da jih ne zamenjujemo s steroidnimi dodatki, ki so na prostem trgu prepovedani in so pravzaprav vrsta dopinga ter dokazano zelo škodljivi za zdravje.

APRIL 2013

Pa vendar ne smemo pozabiti, da proteini nikakor niso dovolj, da bomo oblikovali mišice ali se bolj zdravo prehranjevali. Ravno nasprotno! Naše telo potrebuje uravnotežen vnos vseh osnovnih makrohranil - proteinov, ogljikovih hidratov, lipidov pa tudi vitaminov in mineralov. Že res, da so aminokisline, na katere med procesom prebave razpadejo proteini, osnovni gradniki mišic, a energijo za samo izgradnjo mišic dobimo iz ogljikovih hidratov, lipidi pa predstavljajo osnovo za sintezo hormonov, ki so odgovorni za hitrejšo rast mišic. Največjo napako bi torej storili, če bi iz našega jedilnika umaknili vse razen beljakovin in potem pričakovali čudeže. Kdaj uporabljati proteinske dodatke? Proteinske dodatke je smiselno uporabljati takrat, ko iz naših dnevnih obrokov ne moremo dobiti zadostne količine beljakovin. To se zgodi, če nimamo časa, da bi si privoščili kosilo oziroma treniramo tako pozno, da nam pred spanjem preprosto ne odgovarja jesti obilnih zrezkov, pa tudi ob zelo zmanjšanem apetitu zaradi različnih bolezni. Nadvse priporočljivo je, če približno vemo, kolikšno količino proteinov zaužijemo v sklopu naših obrokov in koliko jih dejansko potrebujemo. V ta namen si (profesionalni) »bodibilderji« vse, kar pojejo, stehtajo ter nato natančno preračunajo, koliko česa - beljakovin, lipidov, ogljikovih hidratov - so vnesli v telo. Na voljo je mnogo spletnih strani

Proteinske dodatke najpogosteje prodajajo v obliki praškov.

(na primer Calorie Count ali slovenska Optijed), kjer vnesemo količino hrane, ki smo jo pojedli, program pa nam nato sam izračuna, kakšna so bila razmerja med glavnimi skupinami živil ter nam na podlagi naših podatkov (starost, višina, teža, aktivnost …) svetuje, kakšna so optimalna razmerja med hranili. Obstaja namreč zgornja meja, koliko proteinov je smiselno dnevno zaužiti in se za aktivne ljudi giba nekje od 1,6 do 2 g na kilogram telesne teže. Če to mejo presežemo, se nam začnejo beljakovine pretvarjati v maščobe, po drugi strani pa z beljakovinami prekomerno obremenimo svoja jetra in ledvice, kar lahko vodi do določenih zdravstvenih težav, npr. ledvičnih kamnov. Največjo količino beljakovin potrebujejo mladi moški (od 20 do 30 let), ko se začnejo intenzivneje ukvarjati s športom, saj takrat izgrajujejo mišice, kasneje, ko že nekaj časa trenirajo, pa

KRITIČNO morajo skrbeti predvsem za mišično regeneracijo.

Avtor: Matej Zupan

Če hočemo, da se beljakovine v našem telesu čim bolj optimalno pretvorijo v mišično maso, je poleg količinskega pomemben tudi časovni vnos beljakovin. Ta je pomemben predvsem v povezavi s telesno vadbo - velja nekaj osnovnih pravil v povezavi s časovnim vnosom hranil in vadbo, ki jih povzemava po smernicah športne prehrane, ki jih je leta 2010 izdal inštitut v Texasu, glavni avtor pa je Richard B. Kreider. Približno dve do tri ure pred vadbo je smiselno pojesti večji obrok, v katerem morajo biti zastopane vse skupine hranil, tudi (nikakor pa ne samo) beljakovine. S tem damo našemu telesu dovolj časa, da hrano prebavi in jo pretvori v osnovne gradnike (beljakovine v aminokisline, sladkorje v ATP), ki jih bomo med vadbo potrebovali, da bomo iz njih lahko zgradili mišice. Tik pred vadbo se svetuje še lahko prebavljiv obrok iz beljakovin in ogljikovih hidratov, ki nam bo dal dovolj energije za samo vadbo, takoj po vadbi pa še en obrok (prav tako sestavljen iz beljakovin in ogljikovih hidratov), s pomočjo katerega bomo naše mišice regenerirali - odpravili poškodbe miofibril, ki so se med vadbo pojavile. Vrste proteinskih dodatkov Trg s proteinskimi dodatki je ogromen, zato je izbira pri nakupu vse prej kot enostavna. Dodatno jo otežijo še agresivni marketinški pristopi, zaradi katerih lahko na embalažah zasledimo najrazličnejše famozne napise o čudežnih izdelkih, ki obljubljajo neverjetno rast mišic v samo nekaj tednih. Tudi na spletnih straneh in v revijah ni nič bolje, saj nas iz vseh strani napadajo s preparati za zmanjševanje telesne maščobe, podkrepljenimi s »prej-in-potem« fotografijami. Takšni izdelki so v praksi na žalost uspešni le pri praznjenju denarnice, zato se je nakupa treba lotiti z določeno mero kritičnosti in zdrave pameti. Zavedati se moramo, da izklesano telo in tako želeni »šesterčki« na trebuhu zahtevajo predvsem ogromno truda s pravilno urejeno prehrano in

PROTEINSKI DODATKI

Tudi običajna hrana je lahko odličen vir beljakovin.

treningom, nekaj malega pa je odvisno tudi od naše genske zasnove. Najprej je pri nakupu priporočljivo vedeti, v kakšnih oblikah se lahko nahajajo proteinski dodatki. Najbolj poznani so zagotovo beljakovinski pripravki v prahu. Med seboj se ločijo glede na vir, iz katerega so pridobljeni. Glavni in najbolj kvaliteten vir največkrat predstavlja mleko, ki vsebuje dve vrsti beljakovin: netopno beljakovino kazein in vodotopne sirotkine beljakovine (whey proteine). Preko posebnega postopka pridelave, ki vključuje dehidracijo in filtracijo, iz mleka izločijo mlečni sladkor in mlečno maščobo ter tako pridobijo končni izdelek z visokim deležem beljakovin in relativno nizkim deležem ogljikovih hidratov ter maščob. Sirotkine beljakovine (whey) spadajo v tej kategoriji med najbolj priljubljene dodatke, saj imajo odlično aminokislinsko sestavo z visokim deležem BCAA (branched-chain amino acids), so cenovno ugodne in hitro prebavljive, kar pomeni, da zelo hitro prehajajo v krvni obtok. Tako so aminokisline na voljo takoj, ko jih telo potrebuje. Sirotki sledi kazein, poznamo pa tudi jajčne, sojine, konopljine in nekatere druge vire beljakovin, ki so nekoliko manj priljubljene,

saj so sirotkine po razmerju kvaliteta/ cena daleč pred vsemi. Tu velja omeniti, da se je pri nakupu pametno odločiti za proteine, pridobljene s postopkom hladne ekstrakcije, saj pri ostalih načinih, med katere spada koagulacija proteinov in priprava izolatov, ti že nekoliko izgubijo na kvaliteti in jih posledično težje prebavimo. Poleg praškov so nam na voljo še proteini v obliki beljakovinsko-hidratnih napitkov in energetskih ploščic. Beljakovinsko-hidratni napitki so najpogosteje spremljevalci aktivnih ljudi, ki težko pridobijo mišično maso in jih uživajo za nadomestitev izpuščenih dnevnih obrokov, saj poleg ogljikovih hidratov in beljakovin vsebujejo še vitamine, minerale in vlaknine. Energetske ploščice predstavljajo predvsem praktičen dodatek, saj so na voljo takoj, brez kakršnekoli predpriprave (recimo mešanja z vodo pri beljakovinskih praških). So veliko boljša izbira od klasičnih čokoladic, saj vsebujejo tudi do desetkrat manj sladkorja, dva- do trikrat manj maščobe ter so hkrati odličen vir beljakovin. Nekatere ploščice so obogatene še z vlakninami, esencialnimi

KRITIČNO Avtor: Urška Zupan

Naj odločitev ne bo pretežka - če je le možno, posezimo po hrani v njeni naravni obliki.

aminokislinami ter vitamini in minerali. Ogljikovi hidrati v teh ploščicah so sladkorni alkoholi (polioli), ki imajo v primerjavi z navadnim sladkorjem nižjo energijsko vrednost in nižji glikemični indeks ter ne povzročajo kariesa (zato jih pogosto najdemo tudi v žvečilnih gumijih). S takšnimi beljakovinskimi ploščicami se lahko posladkajo tudi tisti, ki si na dieti želijo potešiti željo po slaščicah. Če se nam zdijo predrage, jih lahko enostavno pripravimo kar doma, pri čemer uporabimo ovsene kosmiče, rozine, lešnike, arašidovo maslo, sirotkine beljakovine in vodo ter tako zelo hitro dobimo praktičen prigrizek za v službo ali za na pot.

Poudarja se pozitiven učinek takšnih dodatkov pri anabolnih procesih, verjetno zaradi ohranjanja nivoja BCAA v serumu med treningom. Telesna vadba namreč zelo poveča količino BCKDH (kompleks encimov; ang. branched-chain alpha-keto acid dehydrogenase), ki poveča katabolizem BCAA, zaužitje BCAA pred in med vadbo pa njihov padec v serumu precej omili. V okviru splošnih priporočil velja, da je potreben vnos približno 0,07 do 0,2 g BCAA na kilogram telesne teže. Zmeša se jih v napitek, ki se postopoma pije tekom treninga.

Zelo popularna je tudi uporaba samih BCAA (branched-chain amino acids). Gre za tri aminokisline z razvejeno verižno zgradbo (levcin, izolevcin in valin), ki ob povečanih potrebah služijo kot direkten vir energije pri mišičnem delu – če je njihova količina v krvnem obtoku nezadostna, jih bomo trošili neposredno iz mišičnega tkiva. Številne raziskave (Training journal, 2003) so dokazale, da z BCAA v obliki dodatka zmanjšamo možnost razgradnje obstoječega mišičnega tkiva ter tako pospešimo regeneracijo.

Kot vidimo, proteinske dodatke vse prevečkrat napačno obsojamo, saj v osnovi ne gre za škodljive pripravke, ki bi povzročili kaos v telesu, temveč lahko imajo številne pozitivne učinke. Seveda ne gre za čudežne izdelke, ki bi dajali nadnaravno moč in enormno mišično maso. Večinoma so sestavljeni iz povsem vsakdanjih živil, kot so mleko, ribje olje, razni rastlinski izvlečki itd., le da so pri tem odstranjeni določeni deli hranila oziroma so skoncentrirani tisti, ki jih potrebujemo.

APRIL 2013

Pa so proteinski dodatki sploh potrebni?

Po drugi strani pa ne gre spregledati njihove visoke cene in se je zato smiselno vprašati, če lahko zadostno količino beljakovin dobimo tudi z običajno hrano. Nekako velja, da je za amaterske športnike (tudi fitneserje) to popolnoma mogoče, če le malce prilagodijo svojo prehrano in se osredotočijo na živila z visoko vsebnostjo beljakovin in majhno vsebnostjo maščob, med katera med drugim spadajo perutnina (najbolje piščančja prsa), ribe, skuta, jajca, pusto telečje meso, pusta govedina ter nekateri oreščki in semena. A glede na hiter življenjski slog in številne obveznosti, ki jih moramo vsak dan opraviti, si marsikdaj preprosto ne moremo vzeti niti časa za normalno kosilo, kaj šele da bi obenem preračunavali vnos hranil in si sami kuhali. V takem primeru se proteinski dodatki izkažejo za zelo priročne. Njihova priprava nam vzame malo časa, poleg tega pa nadzorujemo vnos vsakega grama, ki ga zaužijemo. Zaključimo lahko, da tudi pri proteinskih dodatkih velja pravilo »manj je več« oziroma še bolje - naj se res uporabljajo le kot dodatek, takrat ko z normalno hrano ne moremo zaužiti zadostne količine beljakovin in naj ne postanejo vsakdanji nadomestki naših obrokov. Že zdrava pamet nam pove, da predelana hrana ne more biti nikoli tako dobra kot tista, ki jo sami pripravimo ali po možnosti celo sami pridelamo (čeprav je po drugi strani proteinski »shake« boljše kosilo kot meni v restavraciji s hitro prehrano) ter da nam vnos hrane v zgolj tekoči obliki amputira prebavila, ki bodo tako manj aktivna in popolnoma nepripravljena, ko bomo spet začeli jesti normalno hrano. Pri nakupu beljakovinskih dodatkov pa se raje odločimo za nekoliko dražjo, a kvalitetnejšo izbiro, ki jo bomo uporabljali res samo po potrebi.

Zahvaljujeva se mag. Nadi Rotovnik Kozjek, dr. med., ki nama je pomagala pri pripravi tega članka.

KRITIČNO

Nevarnosti v medicini Andraž Možina s pomočjo Davida Zupančiča

Poslanstvo zdravstvenih delavcev je, da pomagajo drugim. V teoriji velja, da bi pri tem morali najprej upoštevati lastno varnost, vendar pa je mnogo takih, ki zaradi altruizma na prvo mesto postavljajo korist pacienta. Dilema, kako čim bolj učinkovito krmariti med tema dvema skrajnostima, predstavlja vsakodnevni izziv za reševalce in urgentne zdravnike, ki na slovenskih cestah bijejo bitko s časom za življenje pacienta. Razmere v prometu so nepredvidljive, pri hitrostih, ki presegajo 170 km/h, pa je že manjši spodrsljaj lahko usoden. Nihče izmed njih ne ve, kako se bo zanj končal sleherni delovni dan, prav tako kot g. Peter Napotnik pred devetimi leti ni vedel, da se bo tistega dne predčasno končala njegova kariera reševalca motorista.

Kot reševalec motorist ste med opravljanjem dolžnosti doživeli prometno nesrečo. Nam lahko opišete, kaj se je dogajalo tistega dne? Avtor: Arhiv RPLJ UKC Ljubljana

Nesreča se je zgodila 8. septembra 2004. Bila je moja prva vožnja tisti dan, začeli smo ob devetih, približno deset minut čez deveto pa sem se poškodoval. Trčil sem z osebnim vozilom, medtem ko sem se z zvočno in svetlobno signalizacijo peljal na cestninsko postajo Log, kjer naj bi šlo za neko hudo prometno nesrečo oz. nezavest. Kot je v takih primerih normalno, sem bil aktiviran kot motorist. Na križišču Tržaške ceste z Vipavsko, kjer se zavije za Zdravstveni dom Vič, sem hitel skozi zeleno luč. Sicer tudi na motorju vedno zmanjšaš hitrost v križišču, ker se zavedaš, da si manj viden. Jaz se nesreče ne spomnim, po pripovedi očividcev pa naj bi sam videl voznika, zato sem verjetno sklepal, da tudi on vidi mene (glede na to, da sem imel prižgane luči in sireno). Žal temu ni bilo tako, voznik me je prepozno zagledal. Peljal mi je nasproti in zavijal levo, s čimer je zaprl pot meni, ki sem vozil naravnost. Šlo je za pravilo srečanja, oba sva imela zeleno luč. V križišču je bil tudi avtobus, ki je pokril del vidnega polja vozniku. Zadel sem ga direktno v del avtomobila, ki je najbolj trd - stebriček. Kot smo se učili pri treningih, sem se poskusil izogniti oviri, vendar je bilo tam preveč semaforjev in avtomobilov. Ko sem videl, da ne bo šlo, pa sem se baje postavil na noge in zletel čez. Imel pa sem to nesrečo, da je imel voznik na avtomobilu nosilce za kolesa, ki so me ustavili, tako da sem z glavo priletel na tla. Kakšne poškodbe ste utrpeli? Imel sem subduralni hematom in edem možgan. Hematom se je sicer pokazal šele po petnajstih dneh ležanja v Centru za intenzivno terapijo, na zadnjem izmed nekaj CT-jev. Povišan sem imel tudi intrakranialni tlak, v glavi sem imel elektrodo. Dvakrat so mi naredili trepanacijo. Kar se tega tiče, nimam kakšnih hujših posledic. Je pa pri trku prišlo do politravme. Zlomljeni sta bili leva podlaht in desna stegnenica, imel sem

NEVARNOSTI V MEDICINI

Prizorišče nesreče, v kateri se je poškodoval g. Peter Napotnik.

zaprti pnevmotoraks, največjo škodo pa je utrpela desna roka, in sicer avulzijo korenin živcev od C5 do Th1. To so ugotovili šele potem, ko so me začeli zbujati iz kome. Osem mesecev kasneje me je operiral nevrokirurg prof. dr. Roman Bošnjak, ki mi je naredil rekonstrukcijo živcev tako, da mi jih je avtotransplantiral iz meč. Operacija je trajala 12 ur. Pred operacijo je bila desna roka čisto »mrtva«, zdaj ni ravno funkcionalna, vendar mi vsaj ni v napoto, lahko jo dvignem. Samo z dvema prstoma lahko malenkost migam, nimam pa pincetnega prijema. Huda je tudi nevropatska bolečina, s čimer se moraš navaditi živeti. Tudi pri svojem poklicu sem že veliko doživel, tako da sem pozitivno gledal na to in sem vesel, da sem preživel. Ali se spominjate dneva nesreče? Ne, od tistega dneva se ne spomnim ničesar, prav tako tudi ne vseh naslednjih devetnajst dni, ko sem bil v komi. Ne vem

KRITIČNO niti, da sem prišel v službo s kolesom. Morda si zdaj nesrečo bolje predstavljam, ker sem tolikokrat slišal in podoživljal, kaj se je dogajalo. Kako pa so se odzvali vaši kolegi, reševalci? Za nesrečo jim je prvi sporočil Regijski center za obveščanje, preko 112. Na intervencijo gre za motorjem vedno vozilo z zdravnikom in ekipo, ker motorist ne odvaža pacienta. Primarna dejavnost motorista je, da čim hitreje pride na kraj nezgode do pacienta, ki je življensko ogrožen. Če je potrebno začeti s temeljnimi postopki oživljanja, lovimo prvih deset minut. Torej so Vam takoj pomagali tisti reševalci, ki so peljali za vami? Ne, v takih primerih »kombi« (vozilo z zdravnikom) izvozi iz urgence, ker zdravnik prihaja iz Službe nujne medicinske pomoči, motorist pa večinoma izvozi iz garaže Reševalne postaje Ljubljana (RPLJ). Potem vsak izbere najbližjo pot oz. če gre več ekip hkrati na isto intervencijo, se poskuša iti tako, da gre vsak po svoji trasi. To pa zato, ker ljudje, ki te vidijo in slišijo sireno, ne predvidevajo, da sta to morda dva rešilca in se lahko prezgodaj vklopijo nazaj v promet. Že tako je problem pri enem rešilcu, pri dveh pa je še večji. Poleg tega moramo paziti, da se ne bi slučajno zaleteli reševalci med sabo, ker je tudi tako že prišlo do hudih nesreč. Tako da je ekipa z zdravnikom šla po svoji trasi, jaz pa po drugi. Na mojo nesrečo so morali poslati novo ekipo z zdravnikom - ko so prišli, sem že počasi prihajal k zavesti. Ne glede na hude poškodbe sem na vsak način hotel vstati, ker je človek takrat poln adrenalina. Na urgenco sem bil pripeljan približno istočasno kot pacient, ki naj bi ga šel jaz obravnavat. Njega so ga peljali s sedečim vozičkom, mene pa žal leže. Kot že večkrat se je namreč izkazalo, da zanj intervencija v bistvu sploh ni bila tako nujna.

Avtor: Arhiv RPLJ UKC Ljubljana

V tem primeru je res šlo za prometno nesrečo na cestninski postaji, kjer je avto trčil v drugega od zadaj. Voznica je padla v nezavest oz. je dobila epileptični napad, ker je bila epileptik, kar pa v tistem trenutku še ni bilo jasno. Mi se odzovemo na vsako stvar, kot da gre za življenje. Ali je bil voznik, ki vas je izsilil tudi kaj poškodovan? Ne, na srečo ni bilo z njim nič hujšega, ker sem ga zadel od strani. Bil je starejši gospod, srčni bolnik, in se je peljal v zdravstveni dom na pregled. Izkazalo se je, da nas ljudje še premalo poznajo in sploh ne predvidevajo, da bi se morda lahko srečali z reševalcem motoristom. Vsaj takrat še nismo bili tako znani. Prišlo je tudi do polemik, kako naprej. Ali ustaviti ta projekt? Jaz sem se strinjal, da se nadaljuje, saj smo na terenu, ki ga pokrivamo, že v prvem letu zvišali stopnjo preživetja za 8.5 % in tudi povečali kvaliteto življenja uspešno reanimiranim. Odločili smo se, da bomo šli naprej. Kako Vam je po nesreči uspelo ohraniti pokončno držo? Najbolj me veseli, da sem imel veliko podporo doma, pa tudi podporo službenih kolegov. Ko sem ležal v Centru za intenzivno terapijo, so me kolegi hodili obiskovat, namesto da bi šli na malico. Na koncu so celo dobili prepoved in so se dogovorili, da pride do mene samo eden, da dobi informacije ter obvesti ostale. Vem, da je bilo njim morda po eni strani še težje, vsaj v tistem času, ko se jaz nisem zavedal svojega stanja. Od svojih kolegov sem poleg vse pomoči prejel tudi lepo darilo, in sicer potovanje v Črno goro. Veliko zaslug v nadaljnjem poteku ima tudi samo vodstvo RPLJ, da mi je našlo primerno delovno mesto in sem se lahko vklopil nazaj. Največjo podporo in pomoč pa sem dobil od svojih domačih in prijateljev. Poleg tega sem nadvse hvaležen tako zdravstvenemu osebju kot vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri mojem okrevanju, saj v takšni situaciji poleg močne volje in trme potrebuješ strokovno medicinsko pomoč, pozitivno okolje in potrditev, da se lahko vklopiš v normalen tok življenja. Za teren nisem več primeren, lahko bi šel v dispečersko službo, ampak takrat o tem nisem razmišljal, ker je zelo stresna. Pokazala se je potreba po svetovalcu za nacionalno poklicno kvalifikacijo za zdravstvenega reševalca in na podlagi tega sem se odločil za prekvalifikacijo ter postal eden prvih organizatorjev socialne mreže. V sklopu mojega dela imam predstavitve za otroke, hodim po šolah, vrtcih, tako da imam vsaj malo stika z ljudmi, čeprav na preventivi, kar se mi zdi tudi zelo pomembno. Kako se je po nesreči spremenilo Vaše življenje?

Posledice nesreče na Zaloški cesti v smeri od Polja proti Zalogu.

APRIL 2013

Pred njo sem se veliko ukvarjal z glasbo, igral sem harmoniko, klaviature, kitaro. Največji hendikep, ki ga občutim, je, da imam funkcionalno le levo roko. Na srečo pa sem na svojih nogah, zmožen sem upravljati z osebnim vozilom, sicer avtomatikom. Nisem odvisen od nikogar, imam le določene

KRITIČNO težave - npr. ne morem veliko nositi. To je očitno sedaj, ko imam majhnega otroka, in ga je težko prijeti ali previti. Veliko je banalnih stvari, ki jih prej sploh ne opaziš, ampak se prilagodiš. Čisto vse se da, če se hoče. Morda sem odkril še par talentov, ki jih prej nisem, npr. slikarstvo. Veliko časa sem se imel ukvarjati sam s seboj. Prej se nisem nikoli tako zazrl vase, bolj so bili pomembni drugi.

Avtor: Arhiv RPLJ UKC Ljubljana

Ali so takšne nesreče med reševalci pogoste? Marsikaj se dogaja. Na območju RPLJ letno beležimo do deset nesreč v prometu, pri tem imamo približno štiri do pet poškodovanih reševalcev. Reševalci motoristi pa imajo povprečno eno nesrečo na sezono, s tem da zadnji dve leti ni bilo hujše nesreče. Kar pomnim, sem bil jaz najhuje poškodovan. Je pa imel smolo tudi Mariborčan, ki je utrpel poškodbo medenice in je skoraj izkrvavel. Kolega Andoljšek je tudi imel hudo prometno nesrečo – pri hitrosti blizu 110 km/h mu je pred motor skočil pes in je padel po cesti. Na srečo ga ni nič ustavilo in je zdrsel po vozišču. Rizik je velik, v tujini so tudi smrtni primeri. Če pa pogledamo, kaj odtehta delo reševalca motorista, moramo upoštevati tudi koristi za pacienta. Sam se nisem nikoli usedel na motor z mislijo, kaj se mi lahko zgodi. Vedno sem upal, da bo nekdo čim hitreje prišel do mene, če pride do tega. Zato bi bilo smiselno imeti dva reševalca motorista. Lansko leto smo spet imeli dobrodelno akcijo, ker se ti motorji vozijo pod visokimi obrati, so neogreti, veliko trpijo zavore, pnevmatike, zato jih je treba redno vzdrževati in menjati. Zdaj imamo sicer dva motorja, vendar nam zavarovalnica pokrije stroške samo za enega motorista. Tako da v sezoni motorista reševalca (od 1. maja do 1. novembra) dela samo en motor, čeprav bi lahko delala dva. Območje, ki ga pokrivamo, je veliko 1500 km2 in zajema okoli 400.000 tisoč ljudi, upravičenih do naše pomoči, tako da bi bilo smiselno, da bi en motorist pokrival obvoznico in področje zunaj nje, drugi pa center Ljubljane (oz. odvisno od potreb na samem terenu).

NEVARNOSTI V MEDICINI

V prometni nesreči na Dolenjski cesti sta se hudo poškodovala tudi reševalca in zdravnik.

Ali se kdaj zgodi, da ste ogroženi tudi s strani svojih pacientov ali mimoidočih? Se zgodi, celo streljali so že na nas. Če greš na območje kaznivega dejanja in policistov še ni na kraju, te včasih altruizem vleče in greš vseeno pomagat na svojo lastno odgovornost. Dogaja se, da smo napadeni tudi s strani pacientov. Tesno sodelujemo s specialno enoto policije – ta nas brani in uči samoobrambe. Po drugi strani pa z nami odhajajo tudi na medicinske intervencije kot tretji član ekipe, saj obvladajo delo reševalcev, bodisi za lastne potrebe bodisi za pomoč nam. Avtorja se zahvaljujeva g. Petru Napotniku, da je delil svoje izkušnje z nami.

KRITIČNO

Doping, kronično obolenje športnega sveta Luka Čemažar, Tadej Jug

Uporaba rastlinskih delov in njihovih ekstraktov za izboljšanje sposobnosti posameznika sega daleč nazaj, celo v tretje tisočletje pred našim štetjem. Te snovi so stare civilizacije uporabljale ob izvajanju različnih obredov, dajali so jih tudi vojakom pred bitkami. Zlorabo dopinga v športu pa povezujemo z začetki starodavnih olimpijskih iger v Stari Grčiji. Kaj je pravzaprav doping? Kaj je vaša prva asociacija? SSKJ ga opredeljuje kot »uporabljanje, uživanje sredstva, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost«. Torej govorimo o snoveh in metodah, ki jih športniki zlorabljajo za izboljšanje športnih rezultatov.

Motive za takšno početje lahko v prvi vrsti iščemo v evoluciji, kjer je preživel le najboljši, najmočnejši oziroma najbolj iznajdljiv. V športu sicer (v večji meri) ne gre za preživetje, a športniki hrepenijo po zmagah, po občutku, da so najboljši. Hkrati pa ne smemo pozabiti na tisto, kar zmaga prinaša. Velika medijska prepoznavnost, slava … Nenazadnje tudi denar! Živimo namreč v času kapitalizma, ko se v športu vrtijo ogromne vsote denarja. Saj vsi poznate zgodbe o milijonskih pogodbah nogometašev, košarkarjev in kar nekaj tisoč evrov težke nagrade smučarjev, atletov, teniških igralcev … Le kdo bi se lahko uprl takšnim vsotam!? Pomemben dejavnik pa je tudi razvoj športa, ki ga narekuje kapitalistično usmerjena družba. Slednji postaja čedalje bolj ekstremen: moštvene igre postajajo čedalje hitrejše, igralci fizično močnejši, posamične preizkušnje pa daljše in težje. Vse z namenom, da bi k ogledu privabili vedno več gledalcev in posledično sponzorjev. Za trenutek se zdi, da bi lahko za profesionalni šport uporabili kar metaforo »kruha in iger«. Športniki so (sicer prostovoljno) skozi proces treninga »narejeni«, da tekmujejo, se borijo za zmago in pri tem preživljajo ogromne (nadčloveške) napore. Občinstvo pa ob tem neizmerno uživa. Slučajno podobnost med športniki in gladiatorji pa lahko iščemo tudi v dejstvu, da so slednjim pred nastopi v areni dajali posebne rastlinske pripravke, ki so izboljšali njithove sposobnosti. Morda lahko rečemo, da sta kapitalizem

APRIL 2013

in posledično tudi doping krivca za izumrtje znanega olimpijskega reka »važno je sodelovati in ne zmagati«. Vendar ne bodimo tako črnogledi. Šport še vedno ostaja šport! Zasluge za

Avtor: splet

Slednja spodbuja ustanovitev in razvoj nacionalnih antidopinških organizacij ter skrbi za skladnost antidopinških pravil (usklajevanje po Svetovnem kodeksu proti dopingu). Njene aktivnosti pa prav tako vključujejo znanstveno raziskovanje, izobraževanje in testiranje športnikov izven časa tekmovanj ... Vse to z namenom, da bi za tekmovalce ustvarili okolje, kjer ne bi bilo dopinga! Je to izvedljivo? Ali pa je vse skupaj le nekakšna iluzija? Čeprav je razvoj dopinga tesno povezan z razvojem športa, medicine ter farmacevtske industrije in je doping (zaenkrat) korak ali dva pred antidopingom, WADA in ostali verjamejo, da je to dosegljivo. Seveda z ustreznim sodelovanjem državnih oblasti, organov pregona, medicinske in farmacevtske stroke ter preostalih vpletenih.

to ima svetovno antidopinško gibanje, čigar začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Največji »razcvet« je gibanje doživelo leta 1999 z ustanovitvijo mednarodne in neodvisne Svetovne antidopinške agencije (WADA).

Z bojem proti dopingu se ljudje zavzemajo za ohranitev športnega duha in njegovih vrednot, po drugi strani pa narašča zaskrbljenost nad zdravjem tako vrhunskih kot tudi rekreativnih športnikov in nenazadnje tudi njihovih potomcev. Govorimo namreč o stranskih učinkih na zdravje posameznikov, ki so posledica takšnega ravnanja. Veliko nas o tem uči zgodovina, še posebej primer »state plan 14.25«. Gre za vzhodnonemški program sistematičnega dopingiranja športnikov, ki je trajal dvajset let – vse do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nevede je steroidne anabolike prejemalo deset tisoč najstnikov, starih

KRITIČNO deset let ali več. Poročila pa so razkrila, da ima petina vseh omenjenih znane stranske učinke. V mislih imamo posledice, ki močno znižujejo kvaliteto in pričakovano življenjsko dobo. Omenimo lahko povečano incidenco rakavih obolenj, okvare hepatobiliarnega sistema, porušenje hormonskega ravnovesja, zabeleženih je bilo trideset % več spontanih splavov, rojenih pa desetkrat več prizadetih otrok. Ne smemo pa spregledati tudi dejstva, da jih je veliko umrlo zaradi nenadnih smrti, ki jih lahko pripisujemo srčno-žilnim zapletom. Dodajmo še podatek, da je bilo za vsako medaljo na Olimpijskih igrah (kar je bil glavni cilj) dodatno dopingiranih še tristopetdeset oseb. Je bilo vredno? S stališča zdravja posameznikov vsekakor ne! Je pa to število dokaz, da doping sam po sebi ni zagotovilo za uspeh. Še vedno je pomembna disciplina, trdo delo, pravilna prehrana ter nadarjenost. O tej problematični športni patologiji je na naši fakulteti v zaključku januarja potekala razprava, ki sta jo organizirala Slovensko društvo farmakologov in Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo (IFET). Predavali so dr. Lovro Žiberna, mag. farm., zaposlen na IFET v Ljubljani, z gostoma g. Jankom Dvoršakom in dr. Nino Makuc, ki prihajata iz Olimpijskega komiteja Slovenije – Oddelka za boj proti dopingu (SLOADO). G.Dvoršak je vodja omenjenega oddelka, ga. Makuc pa koordinatorka za izobraževanje in koordinatorka spletnega programa sporočanja športnikove lokacije (ADAMS) ter uradnica za kontrolo dopinga (UKD). Delo UKD-ja na SLOADO in Mednarodni kolesarski zvezi (UCI) opravlja tudi g. Žiberna, ki je hkrati tudi predsednik Komisije za anti-doping pri Kolesarski zvezi Slovenije. Ker so vsi tesno povezani z obravnavano tematiko, smo jim po končanem dogodku zastavili nekaj vprašanj. Kakšen je bil odziv antidopinških organizacij na afero “Lance Armstrong”? Je novica prišla kot presenečenje ali kot dolgo pričakovan dogodek? g. Janko Dvoršak: Znotraj specializiranih organizacij ni bilo nikakršnega presenečenja in je bilo samo vprašanje časa, kdaj

DOPING

bo resnica prišla na dan. V javnosti pa je prisotno veliko razočaranje, da je eden najboljših kolesarjev sistematično uporabljal doping. Hkrati pa se samo krepi prepričanje o še strožjem nadzoru in strožjem kaznovanju športnikov, ki se poslužujejo lažje poti za doseganje boljših rezultatov. Sem pa prepričan, da če bi Lance Armstrong tekmoval v današnjih časih, ob mnogo boljšem nadzoru in odkrivanju nedovoljenih substanc, bi mnogo prej končal tam, kjer je sedaj. Imel pa je vrhunsko pomoč ekipe, ki je bila del dobro zrežiranega scenarija, ki je stal za mitom nepremagljivosti Lanca Armstronga na Tour de France-u. dr. Lovro Žiberna: Njegov primer je precej specifičen, saj takrat ni bilo nenapovedanih testiranj izven časa tekmovanj kot tudi ne bioloških potnih listov, zato je bilo veliko lažje biti negativen na dopinškem testu. Pretekli primeri pričajo, da so za športnikovo dopingiranje skrbeli drugi, vse od trenerjev pa do zdravstvenih delavcev. Je že poznano, kdo mu je bil pri tem v pomoč? dr. Lovro Žiberna: Potreboval je nekoga, ki je zanj vodil dopinški protokol, v njegovem primeru je bil to zdravnik Michele Ferrari, in določene medicinske sodelavce, ki so nadzirali potek transfuzije in skrbeli za morebitne zaplete tekom postopka. Za tak način uporabe dopinga športnik potrebuje poleg zdravniške oskrbe tudi ljudi, ki dobavljajo prepovedane zdravilne učinkovine oziroma ustrezno hranijo krvne preparate. Kljub temu, da je evropski trg zdravil dobro reguliran, so drugje po svetu razmere še tako neurejene, da to dopuščajo. Produkti, kot so eritropoetin in druga zdravila, ki jih uporabljajo športniki, predstavljajo veliko tveganje za zdravje, če niso primerno regulirani in kvalitetni. Vrhunski športniki zato večinoma uporabljajo registrirane produkte, ki so dostopni v zdravstvu. Pojavlja se praksa, da bolniki s kronično ledvično okvaro spustijo kakšno terapijo in naprej prodajo zdravila, v njihovem primeru eritropoetin.

g. Janko Dvoršak: Definitivno morajo biti skrivni izhodi iz farmacevtske industrije, saj drugače ne more biti. V preteklosti je že bilo kar nekaj odmevnih afer na področju dopinga, kot npr. primer NDR ali pa afera v povezavi s kolesarsko ekipo Festina na Touru leta 1998 in pa BALCO iz leta 2003 … Lahko kmalu pričakujemo še kakšen razplet le-teh? g. Janko Dvoršak: Ravno v tem času čakamo na epilog afere, v kateri se kot glavni akter pojavlja zdravnik Eufemian Fuentes, pri čemer bi lahko dobili še veliko pomembnih podatkov o delovanju in mreži zlorabe dopinga po Evropi in svetu. Bil je odgovoren za kopico športnikov, od kolesarjev, nogometašev iz prve španske lige, igralcev tenisa ter mnogo drugih. Sedaj se je stvar preselila na sodišče, kjer se bo lahko do potankosti razkrilo vse, kar nam je ostalo prikrito. Leta 2008 je Union Cycliste Internationale (UCI) kot prva izmed mednarodnih športnih zvez za testiranje kolesarjev uporabila t. i. biološki potni list. Kaj je prinesla uvedba biološkega potnega lista v individualnih in v ekipnih športih? g. Janko Dvoršak: Strokovnjaki so me prepričali, da je to edina metoda, ki gre v pravi smeri, saj edino na ta način sledimo športniku skozi daljše časovno obdobje. To je sicer statistični model, ki ima lahko svoje pomanjkljivosti, vendar ima mnogo prednosti, ki odtehtajo le-te. dr. Lovro Žiberna: Definitivno najbolj drzen revolucionaren premik v boju proti dopingu, ki se je zgodil v zadnjem obdobju. Krvni biološki potni list je predvsem v kolesarstvu naredil velik premik in dopingirani kolesarji, ki so pričali v postopku proti Lanceu Armstrongu, so potrdili, da so od leta 2008 opustili vsakršno uporabo dopinga, saj ni več mogoče manipulirati s temi parametri. Trenutni biološki potni list se ukvarja z rdečo krvno sliko, z oksiformno kapaciteto krvi, kar pomeni, da pokaže zlorabo krvne

KRITIČNO transfuzije (avtologne kot heterologne), eritropoetina ter hemoglobinskih preparatov (biološki potni list obsega več parametrov, ki opisujejo rdečo krvno sliko, kot so npr. hematokrit, hemoglobin, delež retikulocitov ... ). Nov biološki potni list, ki se trenutno razvija, je tudi steroidni biološki potni list, ki temelji na merjenju metabolitov vseh steroidnih hormonov v urinskem vzorcu. Pri biološkem potnem listu preverjamo vzorce krvi. Kakšen je potek odvzema vzorcev? dr. Lovro Žiberna: Športnikom se jemlje vzorce skozi daljše časovno obdobje, tudi ko ne tekmujejo ali pa so na počitnicah v tujini, saj nas zanima, kaj se dogaja s parametri in kakšna je športnikova genetska predispozicija. Ko se vzpostavlja športnikov biološki potni list je število meritev osem do dvanajst na leto, ko pa je že vzpostavljen, se število meritev zmanjša. Vzorci so odvzeti v skladu s standardi in priporočili, enako kot bi to storili pri normalni doping kontroli. Vzorci analizirajo samo v WADA akreditiranih laboratorijih z ustrezno licenco, ki jih je trenutno štiriintrideset in morajo izpolnjevati stroge standarde brez tolerance za odstopanje. dr. Nina Makuc: Program ADAMS pa omogoča športnikom, da navedejo svojo lokacijo in mesto, kjer se nahajajo, da so dostopni ob vsakem času. Če jih ne uspemo dobiti na navedeni lokaciji, se to smatra kot neuspešno testiranje. Kako se na biološkem potnem listu opazijo odstopanja, npr. uporaba krvnega dopinga? dr. Lovro Žiberna: Pri odstopanju v biološkem potnem listu zaradi uporabe krvne transfuzije opazimo dva premika: hematokrit se najprej zniža, potem pa nekaj tednov kasneje naraste izven osebnega intervala. Razlog za znižanje je, da športnik odda svojo kri, ki se hrani za obdobje tekmovanja; pri povišanju (nekaj dni pred ali med tarčnim tekmovanjem) pa je vzrok prejeta transfuzija.

APRIL 2013

Športnik v primeru ustrezno postavljene medicinske diagnoze, ki lahko vpliva na te anomalije v profilu, ni spoznan za krivega. Določeni hematološki parametri narastejo tudi v primeru, ko športnik trenira na višini, uporablja hipoksične komore ali maske, ampak v teh primerih se biološki potni list ustrezno korigira. Kako je s shranjevanjem vzorcev za analizo več let po njihovem odvzemu? Jih shranjujete tudi sami? g. Janko Dvoršak:Vzorci so se začeli shranjevati na Olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 z namenom preverjanja vzorcev z uporabo naprednejših in kvalitetnejših metod v prihodnosti. Iz teh iger smo ogromne količine podatkov, pridobljenih iz urinskih vzorcev, s pridom izkoriščali ter se iz njih veliko naučili. dr. Nina Makuc: Sami jih ne shranjujemo, jih pa shranjujeta Mednarodni olimpijski komite (MOK) in Mednarodna atletska zveza (IAAF). MOK lahko olimpijce kaznuje za obdobje osmih let od odvzema vzorca. Kot primer lahko navedem, da bo štirim športnikom iz Olimpijskih iger v Atenah odvzeta medalja. Kako nedovoljena poživila pomagajo športniku med samim procesom treninga in pa tudi na samem tekmovanju? dr. Lovro Žiberna: Potrebno je omeniti, da doping sam po sebi ne naredi zmagovalca, vedno je potrebna ogromna količina treninga. Uporaba dopinga se razlikuje glede na to, ali je športnik v pripravljalnem ali v tekmovalnem obdobju. V pripravljalnem obdobju se izoblikuje idealna telesna in mišična masa, v tekmovalnem obdobju pa, v primeru kolesarja, majhen bolus transfuzije, da se mu poveča oksiformna kapaciteta. Večina dopinga se vseeno uporablja v pripravljalnem obdobju. Kot zanimivost iz kolesarskega sveta lahko povem, da so se časi, ki jih kolesarji potrebujejo za vzpon na znameniti Alpe d’Huez in ostale klance, v zadnjih letih v povprečju podaljšali za tri do štiri minute, kar lahko pripišemo uspešni borbi proti dopingu.

Velik problem ostajajo privatna ameriška ligaška tekmovanja NBA, NHL, NFL, ki ne sodelujejo s priznanimi antidopinškimi organizacijami? g. Janko Dvoršak: To so zasebne privatne lige, ki naročajo preiskave pri zasebnih laboratorijih. Opravijo relativno veliko testiranj, vendar je afer, ki bi jih lahko pričakovali glede na količino testiranj, malo oziroma jih ni. Je pa res, da morajo ti športniki, če se udeležijo olimpijskih iger oziroma svetovnih prvenstev, opraviti vse preiskave enako kot drugi športniki. Pojavljajo se različna mnenja, na kakšen način bi vplivali na te lige, da bi se bolj aktivno vključile v boj proti dopingu. dr. Lovro Žiberna: Absurd ameriškega športa je, da projicira vse ameriške sanje in dopinško kulturo v primer Lanca Armstronga, čeprav so mnogi športniki iz teh privatnih lig, ki zaslužijo primerljive vsote denarja ali celo več, tudi uporabniki dopinga. To seveda nikakor ne opravičuje ravnanje Armstronga. Lahko pa trdim, da kolesarstvo, naj se sliši še tako čudno in paradoksalno, postaja trenutno eden izmed bolj čistih športov. Na internetu lahko najdemo listo v športu prepovedanih snovi in metod, ki jo WADA obnavlja vsaj enkrat letno. Če dobro pogledamo, prepoznamo kar nekaj substanc, ki jih dnevno uporabljamo v medicini. Kakšna je vloga osebnega zdravnika ali specialista pri obravnavi vrhunskega športnika, saj je lahko zdravilo, ki ga športnik potrebuje, ob nepravilni uporabi vzrok za pozitiven test? g. Janko Dvoršak: Izkušnje iz tujine nam povedo, da so zdravniki že odgovarjali zato, da je bil športnik pozitiven na dopinškem testu. Pri tem ne gre toliko za zlonamerno predpisovanje zdravil kot za nepoznavanje področja, ki lahko postavi športnika v nelagoden položaj. Zato se je izoblikovalo mnenje, da bi morali poleg športnika odgovarjati tudi njegovi svetovalci, zdravniki, pomočniki, ne pa samo športnik sam. Osebje ne sme biti izključeno iz te zgodbe.

KRITIČNO Tudi Slovenija ni imuna (na žalost) na pojavnost dopinga v športu. Kakšen je odnos slovenske javnosti do slovenski športnikov, ki so zlorabljali doping? g. Janko Dvoršak: Tukaj je predvsem vprašanje etike ter morale in slovenski javnosti, tako kot politikom, tega primanjkuje. Saj se spomnimo primera atletinje Jolande Čeplak, kjer je bilo govora o nehumanem ravnanju in začudenju, češ da je bila dostikrat testirana. Dokler ne bo premika v mišljenju, da veljajo za vse enaka pravila, toliko časa bodo te dileme prisotne. Avtor: splet

dr. Nina Makuc: Slovenski športniki tudi redko sodelujejo s pristojnimi organi v smislu, da bi razkrili, kdo jim je pomagal pri uporabi nedovoljenih poživil. V procesu bi bila to seveda olajševalna

DOPING

okoliščina, ki bi jim znižala kazen, vendar sami večinoma zanikajo uporabo nedovoljenih poživil in trdijo, da se jim godi krivica. Za konec - kakšen je cilj Slovenske antidopinške organizacije (SLOADO) v prihodnosti? Vsi: Naš cilj je zelo enostaven, in sicer da nam uspe postaviti neodvisno strokovno strukturo in da smo sposobni izvajati minimalne standarde na področju testiranj. Prihodnost vidimo v steroidnih, hormonskih ter krvnih bioloških potnih listih, saj bomo tako v kontaktu z medicino današnjega časa. Poleg tega si želimo nadaljevati z večdimenzionalnim izobraževanjem in ozaveščanjem mladih v duhu varovanja športnih pravil in vrednot. Razvoj dopinga je tesno sledil razvijajočima se medicini in farmaciji. Slednji z raziskovanji sicer omogočata kvalitetnejše in uspešnejše zdravljenje obolelih, a je pridobljeno znanje prav tako spretno izrabljeno za doseganje boljših športnih dosežkov. Ker se zdravstveni razvoj nagiba v smeri genskega zdravljenja, se antidopinška sfera (upravičeno?) boji, da bo takšna tehnologija na voljo tudi v športu. Še posebej, ker je na tržišču že prvo zdravilo, ki to omogoča. Problem novosti je seveda v tem, da pristojni ne znajo dokazati zlorabe, prav tako pa je težko predvideti, kakšne posledice za zdravje bodo imele takšne novosti. Zato morajo oblasti, organi pregona ter takšni in drugačni strokovnjaki stopiti skupaj, napeti vse sile in preprečiti podoben poskus, kakršen je pred več kot dvajsetimi leti potekal na nemških športnikih!

Opomnimo pa naj vas, da se problem dopinga ne pojavlja samo v vrhunskem športu, temveč narašča tudi med rekreativci. Skrb vzbujajoče je dejstvo, da se za doping odloča čedalje mlajša populacija. Slednja, tako kot mnogi športniki, ni izobražena o pretečih posledicah, zato antidopinške organizacije na vse možne načine stopajo v stik z mladimi in jih poskušajo podučiti o le-teh. Nadejajo se, da bodo rezultati njihovega dela vidni že kmalu.

Upamo lahko, da bo malemu Davidu ponovno uspelo premagati Goljata. S poznavanjem dopinške problematike pa lahko svoje dodamo tudi bodoči zdravniki!

DISTALNO

Kdo so Zdravniki brez meja?

Predstavljamo vam organizacijo Médecins Sans Frontières (MSF)

Martina Mezgec

Med misijo si daleč od družine, prijateljev, od vsega, kar ti je znano. Med misijo nimaš tehnologije, ki bi ti omogočila, da pričneš »skype« pogovor z ljubljeno osebo. Med misijo ne obogatiš. Med misijo ne zbiraš točk kot pri pisanju člankov. Med misijo ne raziskuješ. Med misijo ne preizkušaš najnovejših zdravil in operacijskih tehnik. Med misijo ne postaneš slaven. Na misijo te ne pošljejo za več kot eno leto, ker obstaja preveliko tveganje, da pri tem »izgoriš«. Med misijo po dvaindvajseti uri ne smeš zapustiti štaba. Med misijo nimaš prostora in ne časa zase. Na misiji se soočaš s primeri, ki bi jih v domači, opremljeni bolnišnici pozdravil brez večjih težav, tu pa večkrat pride do zapletov, ki lahko vodijo v smrt. Med misijo si na smrt utrujen in včasih z moralo na dnu, malo smrdiš in zasovražiš velike farmacevtske firme, multinacionalke ter države izkoriščevalke. Med misijo pogrešaš vse, kar si pustil doma, vendar ti ni nikoli žal, da si odšel. Plemenito srce, želja po spoznavanju sočloveka, želja po odkrivanju samega sebe, želja, da se oddaljiš od vsega znanega, želja po novem, želja po sunkovitem življenjskem preobratu, aktivistična duša ... Kaj pravzaprav žene zdravnika, da se odreče udobju razvitega sveta in se odpravi v neznano? Vsak ima svoje razloge in vzgibe, vsak v sebi nosi nekaj neodgovorjenih vprašanj in radovednosti. Vsak si prigovarja: »Imam dovolj moči in sredstev, da spremenim delček sveta, da izboljšam usodo vsaj ene osebe, ki ni imela možnosti, ki jih imam jaz, ker je bila zaznamovana s časom in krajem, v katerem se je rodila. Veliko sem prejel, nekaj malega bom dal, po svojih močeh.« Mogoče gre za skupek vsega navedenega. Zdravniki brez meja so odlična priložnost, da človek (zdravnik) uresniči vse te cilje in se hkrati razvije v zavednega, odgovornega in kritičnega državljana sveta. Po vrnitvi z misije je namreč nemogoče, da bi se tvoje življenje vrnilo na stare tire in da bi preprosto pozabil na vse pretresljive in lepe stvari, ki si jih videl ter doživel. MSF ni edina, je pa največja in verjetno najbolj znana organizacija zdravnikov in njihovih sodelavcev, ki delujejo na območju držav tretjega sveta oziroma na kriznih območjih. Kaj je MSF? Zdravniki brez meja (MSF- Médecins Sans Frontières, Doctors Without Borders, Mé-

APRIL 2013

dicos Sin Fronteras) je od državnih ustanov neodvisna organizacija, katere glavni cilj je nuditi nujno medicinsko pomoč in zdravniško oskrbo v tistih predelih sveta, kjer ljudje nimajo zagotovljene pravice do zdravljenja. Organizacijo je ustanovila skupina zdravnikov v Franciji leta 1971. Dandanes je MSF prisotna v triindvajsetih državah industrializiranega sveta in nudi medicinsko pomoč v več kot šestdesetih državah po svetu. Njeno delovanje je neodvisno od državnih oblasti, apolitično, brez verskih

Avtor: Martina Mezgec

in rasnih diskriminacij. Leta 1999 je MSF prejela Nobelovo nagrado za mir; denar, ki ga je pridobila ob nagradi je namenila osveščevalni kampanji za dostop do osnovnih zdravil, kajti - kot pravijo člani organizacije - pomanjkanje zdravil povzroči veliko več smrti kot vojne ali naravne katastrofe. Organizacija ima pet operativnih odsekov, in sicer v Franciji, Belgiji, Švici, Španiji in na Nizozemskem. Omenjeni odseki neposredno upravljajo projekte na interventnih območjih in jih podpirajo z zbiranjem sredstev, zaposlovanjem prostovoljcev, obveščanjem medijev, ozaveščanjem javnosti. Ostali odseki (torej preostalih osemnajst od skupno triindvajsetih) se ukvarjajo z vsem zgoraj naštetim, razen z neposredno organizacijo na območju delovanja ne. Prostovoljci, ki sodelujejo z organizacijo MSF, se zavežejo, da bodo spoštovali sledeča načela v vseh predelih sveta, v katerih je organizacija prisotna: Zdravniki brez meja nudijo pomoč revnim, žrtvam naravnih katastrof ali vojnih obračunavanj, ne da bi delovali pod vplivom rasnih, verskih ali političnih diskriminacij. Delujejo nevtralno in nepristransko, v imenu poklicne etike in v prepričanju, da je pravica do humanitarne pomoči

DISTALNO Avtor: Martina Mezgec

vsem z logistiko – gre za strokovnjake na področju gradbeništva, elektrotehnike, mehanike, vode in vodnih virov ter sanitarij, koordinatorje za terensko dejavnost ter logistično osebje. Zdravstveno osebje sestavljajo anesteziologi, epidemiologi, laboratorijski tehniki, psihiatri, babice, ginekologi, farmacevti, splošni zdravniki, medicinske sestre, specialisti za infekcijske bolezni, kirurgi ... Posebej zaželeni so zdravstveni delavci, ki obvladajo francoščino, saj so med področji delovanja tudi Nigerija, Demokratična Republika Kongo, Čad in Haiti.

univerzalna. Pri opravljanju svojih nalog so svobodni. Prostovoljci spoštujejo deontološka načela zdravniškega poklica in ohranjajo popolno neodvisnost od verskih, političnih in gospodarskih oblasti. Zavedajo se tveganj in nevarnosti, ki jih predstavljajo misije in se vzdržijo zahteve po plačilu, ki bi bilo drugačno od tistega, ki ga predvideva in nudi organizacija MSF. Zakaj se pridružiti Zdravnikom brez meja? Najboljši odgovor na to vprašanje nudijo besede bivšega predsednika organizacije Philippeja Bubersona: »Zdravnikov pogled na realnost in razumevanje ljudi ter narodov, ki so v težavah, je priviligiran pogled na svet. Kdor se je obvezal, da bo reševal človeška življenja, se ne ustavi zgolj pri opravljanju zdravniškega poklica, ampak mora spodbujati aktivnost javnosti, zato da ljudje razmislijo o vzrokih gorja, ki se dogaja v svetu. Zato se je MSF obvezala, da bo neodvisna organizacija, ki se bo vzdrževala sama - z donacijami in lastnimi prispevki sodelujočih. Kakšni so razlogi, da se zdravnik vključi v delovanje organizacije? Čustvena navezanost je

ZDRAVNIKI BREZ MEJA

vedno prisotna, kar je ključnega pomena. Sicer pa so vzgibi različne narave: najprej je tu fizična razpoložljivost, nato intelektualna in še sposobnost prilagajanja. Seveda slednja v določenem trenutku preneha, zato imamo vedno potrebo po novih prostovoljcih. So stvari, ki jih ne moreš izmeriti, ker so zmes človeške topline in solidarnosti, ki jo doživiš na svoji koži. Ali je osebno navdušenje vredno več od profesionalnosti? Ne, sploh ne. Težnja je v smeri profesionalnega, ampak zavedati se moraš, da sta tvoja notranjost in navdušenje tista, ki naredita iz tebe profesionalca.« Kaj in kje? V okviru MSF lahko delaš na terenu ali na sedežih logističnih središč. Kot zdravnik in kot sodelavec na terenu lahko delaš na »težjih« misijah (nenapovedane misije na področjih, kjer je pravkar prišlo do vojnih konfliktov ali naravnih katastrof) ali »lažjih« misijah (kjer je MSF trajno prisotna in skuša biti del vsakdana tamkajšnjih ljudi; vsekakor ni nujno, da so tovrstne misije manj nevarne). MSF zaposluje zdravnike, zdravstveno osebje, pa tudi ne-zdravstvene delavce. Ne-zdravstveno osebje se ukvarja pred-

MSF vsako leto zaposli približno tri tisoč operaterjev - ti v več kot šestdesetih državah nudijo zdravstveno oskrbo ljudem, ki bi jim bil brez pomoči MSF onemogočen dostop do osnovnih zdravstvenih storitev. Skupina tri tisočih operaterjev iz mednarodne ekipe tvori skupaj z lokalnimi operaterji MSF zelo veliko skupino prostovoljcev - trideset tisoč ljudi. Kaj MSF nudi? Mesečna plača znaša približno tisoč petsto ameriških dolarjev (bruto). Poleg plače so Zdravniki brez meja upravičeni še do nadomestila v lokalni valuti (žepnine), kritja stroškov potovanja do kraja misije ter stroškov bivanja in hrane. Prejmejo tudi poseben dodatek za misijo (odvisno od misije ter od sistema točkovanja) in so ustrezno zdravstveno zavarovani. Na Kubi, kjer znaša povprečna zdravniška plača trideset ameriških dolarjev, se veliko mladih zdravnikov odloči za odhod na misijo, saj jim le-ta nudi dobro možnost za zaslužek. Beg zdravnikov v tujino torej ni zgolj slovenski fenomen, le da so mladi zdravniki na Kubi postavljeni v nekoliko drugačne okoliščine. Kako lahko postanem Zdravnik brez meja? Osnovna pogoja sta diploma in opravljen strokovni izpit. Nekatere sekcije, kot denimo Francija, ne zahtevajo specifične-

DISTALNO Avtor: Martina Mezgec

je vsak dan malce drugačna, po deseti uri zvečer je prepovedano zapustiti glavni štab, ... Kdor ima v mislih afriško vasico in sproščene pogovore z domačini, ima o MSF napačno predstavo – organizacija deluje na kriznih območjih. Nekatere države imajo sklenjen sporazum med bolnišnicami in ministrstvom za zdravje, ki zdravnikom omogoča nemoten odhod na misijo za določen čas. Da ali ne? Zdravniško delovanje na kriznih območjih seveda ne zanima vseh in tudi med tistimi, ki jih to zanima, niso vsi primerni za tovrstni izziv. Ljudje smo različni - eni dobro prenesemo psihofizične obremenitve, drugi manj, tudi najtrdnejši zdravnik pa se na misiji vsaj enkrat zlomi.

ga izobraževanja na področju tropske medicine, druge sekcije pa zahtevajo predhodne izkušnje v državah tretjega sveta (prostovoljno delo ali le daljše potovanje) ali pa teoretično znanje na področju tropske medicine. Ostali pogoji so: vsaj dve leti delovnih izkušenj, razpoložljivost od najmanj devet do največ dvanajst mesecev (ne velja za kirurge, anesteziologe, babice in ginekologe, ki lahko odidejo tudi na nekajtedenske misije). Prednost imajo kandidati z znanjem francoskega jezika in z izkušnjami na področju usposabljanja drugih. Vsi kandidati pa morajo imeti izredno sposobnost prilagajanja. Medicinske sestre morajo imeti nekaj let delovnih izkušenj in opravljen tečaj s področja tropske medicine. Birokratski postopek traja relativno dolgo, zato je priporočljivo, da se prijaviš

APRIL 2013

leto in pol do dve leti pred načrtovanim odhodom. Posebno zaželeni strokovnjaki lahko odpotujejo že šest mesecev po začetni prijavi. Nikakor ne moreš odpotovati na vrat na nos, ampak je pred prijavo potreben temeljit razmislek. V trenutku, ko pristopiš v organizacijo, moraš podpisati tudi njen statut. Kje se lahko prijavim? Prijaviš se lahko preko spletne strani organizacije MSF, ki je najbližja tvoji državi (v našem primeru sta to Italija in Avstrija), kjer si ogledaš trenutno povpraševanje oziroma ponudbe. Organizaciji MSF pošlješ svoj življenjepis in počakaš na odgovor. Odločitev o času odhoda in območju misije ni v tvojih rokah. Včasih je možno izbirati med dvema ponujenima misija. Iz varnostnih razlogov je prepovedano, da te na misiji spremlja tvoja družina. Organizacija tudi sicer poudarja varnost svojih prostovoljcev: pot v službo

Če je v tebi vsaj iskrica zanimanja in radovednosti za skok v drugačen način življenja, poskusi! Prijavi se in počakaj, posvetuj se s tistimi, ki imajo izkušnje na tem področju, poskusi s kakšno drugo obliko prostovoljnega dela v odročnih krajih. Zagotovo gre za izkušnjo, ki spremeni tvoj pogled na svet – po vrnitvi nisi več ista oseba. Še zanimivost za konec … Na letošnji podelitvi Oskarjev je bil predstavljen film Open Heart, ki pripoveduje o delovanju kardio-kirurškega centra Salam Center v Sudanu. Center je nastal pod okriljem Emergency-ja, ki je MSF-ju podobna organizacija. Njen ustanovitelj, kirurg Gino Strada, je tudi avtor knjige Zeleni papagaji. Ogled filma in branje knjige toplo priporočam vsem navdušenim nad misijami in nad tem člankom.

DISTALNO

INDONEZIJA

Dežela, ujeta v ognjeni obroč, ki v sebi skriva neverjetno kulturo prijaznih ljudi

Tadeja Hostnik

Od 21. julija do 1. avgusta 2012 je v Yogyakarti (Indonezija) potekala peta poletna šola z naslovom »Medicina v obdobju katastrof in vodenje« (angl. Post disaster medicine and management). Tečaj je potekal v sproščenem vzdušju, naučili smo se nekaj drobtinic o posledicah katastrof, patologiji, ki se takrat pojavi, nekaj o vodenju reševanja prizadetih ter upravljanju zatočišč. Vse pridobljeno znanje smo imeli možnost izkoristiti na praktičnih vajah uprizoritev razmer po katastrofi. Ob vsem tem pa smo imeli še možnost raziskovanja čudovitega mesta in njegove veličastne kulture.

Odhod

kovitem upravljanju v danih razmerah.

Julij je že v polnem zagonu in vročina poletja kaže svojo moč. Sedim na letališču v Benetkah in razmišljam, da sem morda malo nora. V začetku leta sem bila po elektronski pošti seznanjena, da bo poleti v Indoneziji poletna šola »Medicina v obdobju po katastrofi in vodenje« in v danem, morda malo nepremišljenem trenutku, se mi je ideja zdela odlična. Za mano je »hektični« teden opravljanja strokovnega izpita. Nivo energije v telesu mi je brez truda onemogočal celo dvig palca na desni roki, sedaj pa se odpravljam na drug konec sveta …

Zakaj ravno v Yogyo na predavanja o katastrofah? Indonezija je otoška država, ki leži v tako imenovanem pacifiškem ognjenem obroču (angl. Ring of fire). Območje, ki leži na stičišču tektonskih plošč, je potreseno z vulkani, od tega jih je več kot 100 aktivnih. Ljudje so praktično vsakodnevno priča šibkejšim in močnejšim potresom (v celotni državi imajo 5 potresov/ dan z jakostjo > 5 po Rihterjevi lestvici), obalna območja pa so, v določenem obsegu, ves čas pod grožnjo cunamijev.

Vkrcam se na letalo. Sledi nekaj urni let do Dubaja, nato čakanje v pisani množici državljanov sveta. Osem urni let do Yakarte, finančnega in industrijskega središča Jave, in nato zadnji del poti, let do Yogyakarte ali - kot ji ljubkovalno rečejo domačini - Yogye, »duše« Jave. Na letališču me pričaka mlado, nasmejano dekle. Vzame mi prtljago in me naloži v avto. Odpeljemo se do hotela v središču študentskega naselja Univerze Gadjah Mada. Postrežejo mi zajtrk: riž in zelenjavo ter neverjetno sladko tropsko lubenico. »Predavanja se začnejo čez pol ure, nočemo že prvi dan zamuditi.« V centru ognjenega obroča Praktično nemogoče je na kratko opisati vsebino in moč deset dnevnih predavanj o pomembnosti medicine v pogojih katastrofe ter pravilnem oziroma najbolj učin-

INDONEZIJA

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) katastrofo definira kot »resno motnjo v delovanju skupnosti ali družbe, ki povzroči obsežno izgubo človeških, materialnih, ekonomskih ali okoljskih dobrin in v prizadeti skupnosti ali družbi preseže njihove zmožnosti za obvladovanje«. In Indonezija je raj za katastrofe (Tabela 1 - str. 34). Eden najaktivnejših vulkanov v tej otoški državi je Genung Merapi (Indonezijsko ognjena gora), na otoku Java. Z nadmorske višine 2930 m, se s svojo veličino bohoti v neposredni bližini Yogye. Občasne izbruhe beležijo že od leta 1548, večja izbruha tega stoletja pa sta se zgodila leta 2006 in konec leta (september do december) 2010. Zadnji je terjal 353 življenj, več kot 50.000 ljudi, ki so živeli po pobočju ali v neposredni bližini vulkana, pa je moralo zapustiti svoj dom in ubežati v eno od 58 zatočišč. Prav v tej katastrofi sta Univerza Gadjah Mada in bolnišnica dr. Sardjito v Yogyakarti odigrali eno pomembnejših vlog.

»Katastrofalna« predavanja poletne šole Poletne šole se nas je udeležila pisana druščina osmih ljudi iz štirih kontinentov (Anglije, Nizozemske, Tunizije, Egipta in Malezije). Dopoldan smo imeli predavanja, kjer so nam predstavili obseg katastrof ter njihov vpliv na ljudi in delovanje družbe ter patologijo, ki se takrat pojavi. Vsakemu je jasno, da je v prvih urah po neki nesreči ali katastrofi v ospredju patologija s področja travmatologije. Z vidika velikih katastrof pa je morda celo pomembnejša medicinska oskrba množice ljudi, ki se po dogodku znajde v prenatrpanih taboriščih. Strokovnja-

Logo poletne šole v Yogyakarti, Indonezija.

DISTALNO Tabela 1 - Katastrofe, ki so v zadnjih letih prizadele Indonezijo mesto/območje

vrsta katastrofe

leto

Aceh

cunami

2004

Nias

potres

2005

Yogyakarta

potres

2006

Yogyakarta

strmoglavljenje letala

2006

Obala zahodne Jave

cunami

2006

Bengkulu

potres

2007

Padang

potres

2009

Yogyakarta

izbruh vulkana

2010

ki različnih področij (etike, psihiatrije, javnega zdravja, travmatologije … ) so nam opisali svojo vlogo v obvladovanju razmer ter oskrbi množice prizadetih. Morda bi posebej omenila predstavnico SZO, doktor Suci Melati Wulandari, ki nam je predstavila pomen mednaro-

Avtor: osebni arhiv

V ospredju »potok« strjene lave, v ozadju se je za trenutek prikazala gora Merapi (»ognjena gora«).

APRIL 2013

dnih organizacij v obdobju med in po katastrofi. V popoldanskem času smo imeli organizirane delavnice. Ponovili smo osnove oživljanja (BLS in ALS) in oskrbe ran. Reševalci so nam v bližnjem bazenu pokazali nekatere tehnike reševanja iz vode. Za vajo triaže pa so nam organizatorji pripravili igro vlog: zjutraj, takoj po zajtrku, smo se odpravili do njihove medicinske fakultete, kjer smo običajno imeli predavanja. Ko smo se približevali cilju, smo na igrišču zagledali razdejanje: prevrnjena kolesa, smeti, na sredini je stal avto in po celem igrišču so ležali »krvavi in poškodovani« ljudje. V svoji jutranji zaspanosti smo se začudeno spogledali. Organizator poletne šole nam je nato hitro povedal, da imamo sedaj trening triaže. V roke nam je potisnil listke različnih barv in nato se je začelo: vik in krik, jokanje … V vsej zmedi nam je nekako uspelo označiti vse paciente. Naloge nismo opravili ravno blesteče - za razliko od organizatorjev, ki jim je razmere nesreče uspelo ponazoriti, po mojem mnenju, do popolnosti. Zadnji dan poletne šole smo se odpeljali v zatočišče, nekaj kilometrov izven mesta, kjer še vedno bivajo ljudje. Prizadeti, ki jim je izbruh vulkana leta 2010 vzel vse,

so si tu ustvarili dom. Posebna »iglujasta« arhitektura hiš je omogočila hitro gradnjo, financirano s strani mednarodnih organizacij in ljudje so dobili možnost, da se tu trajno naselijo. V tem malem mestu smo prebili zadnjo noč. Postavili smo šotore in si skuhali večerjo. Ko je

Avtor: osebni arhiv

Del budističnega templja Borobudur. Na sliki eden izmed kipov, ki niso (kot posledica obiskovalcev iz preteklosti) postali »obglavljeni«.

DISTALNO padla noč, smo zakurili ogenj, se greli, pogovarjali in peli, sledil je trden spanec, sredi noči pa se je šotor pričel tresti, zunaj je odmevalo kričanje in pokanje. Ko mi je, popolnoma zmedeni, uspelo zlesti iz šotora, me je pričakal barvit prizor: ogenj, smeti, kričajoča in tekajoča dekleta in »krvavi, nezavestni« poškodovanci. Hitro, kolikor smo to zmogli ob treh ponoči, smo se lotili triaže, transporta ponesrečencev, teoretične oskrbe. Po besedah organizatorja tečaja namreč nikoli ne veš, kdaj se zgodi nesreča, lahko tudi ob treh ponoči, ravno ob tvojem šotoru …

Avtor: osebni arhiv

Turisti Pozni popoldnevi ter večeri so bili namenjeni spoznavanju Yogye - barvitega mesta, ki mu še vedno vlada sultan iz svoje palače, kratona, v centru mesta. Ulice, predvsem glavna ulica imenovana Malioboro, so polne butikov batika, tkanine z za Indonezijo značilnim vzorčenjem z voskom. V neposredni bližini mesta se nahajata dva templja, ki sta verjetno eden najmočnejših razlogov, zakaj se večina turistov, raziskovalcev Indonezije, vstavi v Yogyi. To sta hindujski tempelj Prambanan, kjer smo si ogledali tudi čudovito baletno predstavo Ramayana, ter budistični tempelj Borobudur. Za konec Zadnji večer je imel nekoliko grenak priokus, tako kot se za vsako poletno

INDONEZIJA

Zadnji večer, udeleženci tečaja v družbi gostiteljev.

srečanje spodobi. Večerji na prostem je sledila predstavitev naših držav, tradicionalnih noš, glasbe, hrane. Noč smo zaključili z osvetlitvijo neba, v nebo so odplavali številnimi lampijoni.

Študentje Univerze GM bodo tudi letos organizirali poletno šolo s podobno tematiko. Več si lahko preberete na spletni strani www.gamacoaster.com.

Izkušnja Indonezija je bila s tem za večino končana, moja pa še ne. Potovanje sem nadaljevala na Baliju, kjer sem si ob raziskovanju otoka privoščila tudi nekaj dnevni dopust ležanja na peščenih plažah. A to je že druga zgodba … še dobro, da obstajajo trenutki nepremišljenih odločitev!

DISTALNO

Intervju z mlado misijonarko Katarino Šabič Naja Videmšek

Katarina – nasmejana, odprta, simpatična, polna idej in energije ter ena najbolj navdihujočih oseb, kar sem jih kdaj spoznala – me je na deževno jutro v stari Ljubljani popeljala v svet pustolovščin, borb za življenje, tropskih nadlog, požrtvovalne dobrodelnosti in lepot življenja. Šestindvajsetletna študentka Zdravstvene fakultete se je z misijonarstvom aktivno začela ukvarjati leta 2009. Ob sproščujočem Wellness čaju v Čajni hiši sva se potopili v njene spomine ...

Kako in kdaj se je vse skupaj začelo? Pri dvaindvajsetih letih sem odšla na potovanje v Indijo za dva meseca, kjer sem se prvič srečala s tretjim svetom, se vključila v lokalno skupnost in začutila tudi naklonjenost ter pomoč domačinov. Leta 2009 sem odšla med misijone, pred tem pa sem se morala udeležiti priprav, ki so potekale že dve leti prej – le-te so seveda zajemale duhovni, pa tudi strokovni del. S študenti medicine sem obiskovala predavanja v sklopu tropske medicine, na Infekcijski kliniki pa so me naučili tudi osnov mikroskopiranja, ki ga - iskreno povedano - nismo kaj dosti prakticirali. Ob prihodu na Madagaskar lahko najbrž govorimo o kulturnem šoku. Kako se z njim spopasti, kje najti oporo? Da, sprva je bilo res težko. Prvi mesec zdravnika sploh ni bilo, le vaška »babica«, seveda neizobražena; tako sva bili s kolegico takoj vrženi v množico neučakanih pacientov, ki so nama popolnoma zaupali. Tudi jezika še nisva poznali - sicer je uradni jezik tudi francoščina, vendar ti na podeželju ne pride prav. Ljudem si na voljo praktično 24 ur na dan, veliko časa pa izgubiš tudi z vsakdanjimi opravili, kot je pranje perila

Avtor: osebni arhiv

v reki ali pa kuhanje nad ognjem. Že takoj na začetku so mi ukradli denarnico in ko sem nato »klicarila« naokrog, da bi preklicala bančno kartico, so mi kot za šalo »sunili« še telefon skozi okno vozila. (smeh) Bila sem povsem iz sebe. Takrat sem se zatekla k Pedru Opeki, ki me je obiskal, potolažil in pomiril s kozarcem viskija (smeh). Odgovornost do pacientov je ogromna. Suverenost je najbrž prišla šele s časom ... Seveda, velikokrat je bilo vse na meni, ko je bil zdravnik odsoten. Sprva mi je bilo zelo težko, odreagirati sem morala hitro, časa za pomisleke ni bilo. Moram reči, da je bilo lažje delati z otroki kot pa z odraslimi, ki so na dolgo in široko opisovali svoje probleme, pri čemer je bilo dostikrat težko ugotoviti, kje je bila srčika bolezni. Bi nam zaupala kakšno zgodbo izmed vseh, ki so se ti zapisale v spomin? V spominu sta mi najbolj ostali dve zgodbi. K nam se je zatekla drobna noseča petnajstletnica, ni se odpirala, utrip otroka je bil šibek in takoj se je videlo, da porod ne bo lahek ter da jo bo treba odpeljati v mesto. Domači niso imeli denarja in kakšen dan je trajalo, da se je potrebni denar zbral. Kasneje so nam sporočili, da se je otrok rodil mrtev, dekle pa je sicer operacijo preživelo, vendar je potem tudi samo preminilo. Ob takih primerih ti je kar težko, saj se sprašuješ, če si naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, poleg tega pa se počutiš res nemočno, saj je toliko dejavnikov, na katere nimaš vpliva ter se na koncu lahko le sprijazniš in greš naprej. Druga zgodba pa je o ženski, ki je nosila svojega devetega otroka in nismo pričakovali težav. Spomnim se, da je takrat lilo kot iz škafa. Sicer se je denar kar hitro zbral, sama sem bila takrat dežurna, kar je pomenilo, da bi sredi noči tudi morala peljati rešilca. Reke so narasle, ceste so bile blatne, zato sem za pomoč prosila dežurnega misijonarja, ki jo je odpeljal do reke, od koder so ubogo žensko prenesli na drugo stran, do vasi, kjer so imeli protestantje operacijski blok, kjer so izvajali

APRIL 2013

DISTALNO tudi carske reze. Tam pa ni bilo kirurga, kar je pomenilo, da smo jo morali odpeljati še naprej v drugo vas. Tam pa so povedali, da jih že čaka podoben primer in da bo zjutraj tako ali tako zmanjkalo elektrike, da torej operacija ne bo mogoča. Na žalost potem ženska jutra ni dočakala. So pretresljivi dogodki močno vplivali nate? Seveda take stvari vplivajo nate, vest je močna stvar. Dostikrat nisem mogla zatisniti očesa in šla sredi noči večkrat preverit, če je bolnica v redu. Verjetno pa se najdejo tudi kakšne komične zgodbe. Si se ob kakšnem primeru pošteno nasmejala? Zares smešen je bil primer rojstva dvojčkov. Nisem vedela, da ženska nosi dva otroka, in ko je bil porod punčke mimo, sem jo seveda mirno oskrbovala naprej. Bila je nekam lahka in še enkrat sem pregledala mlado mamico. Šele nato sem ugotovila, da name čaka še nekdo, da pokuka na svet (smeh). Ljudje so ti torej popolnoma zaupali in verjeli v sposobnosti ekipe. Se je kdo spravil na vas, če njihovih svojcev niste uspeli rešiti? Ne, ravno nasprotno. Vedno so se zahvalili za pomoč, velikokrat so za smrt svojcev krivili demone. Popolnoma drugače torej kot pri nas. Je pa res, da se tam srečaš z nesporazumi, ki lahko človeka stanejo življenja. Nekima staršema sem neštetokrat ponovila, kdaj in kolikokrat na dan mora sin z malarijo vzeti zdravila, še posebne paketke sem jim zavila, da bodo ja vedeli, ker si ljudje tam težko zapomnijo stvari. Naslednji dan so starši zopet prišli in deček je bil povsem neodziven. Po pogovoru s starši smo izvedeli, da so sina nevede močno predozirali in ni mu bilo več pomoči.

V Afriki si bivala dve celi leti. Kako se je bilo vrniti v pusto življenje v Sloveniji? Nekako se nisem uspela posloviti od Madagaskarja, vse se je odvilo izredno hitro. Sedaj pripravljam nov dobrodelni projekt, ki bo nekakšen simbolni zaključek. Gre za moje potovanje s kolesom iz Ljubljane do Madagaskarja, sedaj nabiram denar za gradnjo tamkajšnje porodnišnice. Odpotovala bom septembra, ne vem točno za koliko časa. Izdeluje se tudi spominska knjiga, ki bo namenjena posvetilom donatorjev. Z menoj bo potovala do Pedra Opeke, ki jo mu bom tam predala. Kako pa sedaj poteka tvoj vsakdan? Delam v zdravstvenem domu Šiška kot zobna asistentka. Študij je trenutno žal na drugem mestu, vsekakor bo to moj naslednji projekt! Obveznosti in dogovarjanj za prihajajoče dogodke je namreč res ogromno, zato sem se odločila, da bo študiranje malce počakalo. Kar mi ostane prostega časa, pa ga zelo rada izkoristim za aktivnosti v naravi, kot je plezanje, hribolazenje, kolesarjenje ... Kje se vidiš v prihodnosti, kam te bodo zanesla pota? Zaenkrat sem vesela, da sem se lotila dobrodelnega projekta, ki je namenjen malgaškim materam in otrokom. Ena izmed stvari, ki si jih želim zaključiti nazaj po povratku v Slovenijo, je prav gotovo študij na Zdravstveni fakulteti. Glede na to, da sem bila v zadnjem času precej aktivna v tujini, upam, da se mi bo končno uspelo ustaliti na domačih tleh. Še zmeraj pa dopuščam možnost, da si bom našla kakšno delo v tujini, malce razmišljam o Škotski - čisto me je prevzela na mojem zadnjem potovanju. Zastavljenih ciljev mi res ne manjka, je pa cilj manj pomemben kot prisotnost v vsakem trenutku na poti proti cilju.

Si tudi sama kdaj zbolela ob vsej izpostavljenosti boleznim? Malarijo sem imela kar osemkrat, takrat sem pač jemala tablete ali pa injekcije, kakšen teden sem bila povsem šibka. Po nekaj prebolelih malarijah sem že kar vedela, kdaj bolezen spet prihaja. Sicer pa sem se ob prihodu na Madagaskar kar močno zredila, tako da so mi odvečni kilogrami nazadnje prišli zelo prav! (smeh) Kaj pa sproščanje in prosti čas? Ni ga bilo dosti, včasih se je ekipa dobila in zabavala ob igranju kitare. Sicer pa sem si na pol leta privoščila turistične obiske in počitek za kakšen teden, kar je Pedro rade volje odobril.

MISIJONARKA KATARINA ŠABIČ

ZLATI EREKTOR

Zlati Erektor dobi Marija Malgaj

Erektor je v očeh večine medicincev zgolj časopis naše fakultete. Vsebuje vse študentske esencialne aminokisline, ki jih (bodoči) mladi zdravniki prejmete v obliki barvne injekcije dvakrat na leto. V očeh uredniškega odbora oziroma Erektorjeve ekipe pa se za stranmi časopisa skriva še mnogo več – veselje, hobi, timsko delo, druženje, zabava, iskrive ideje, kreativnost, možnost samoizražanja, … Ena pomembnejših vrlin, ki odlikuje naš časopis, je zagotovo njegova tradicija. Erektor je namreč naslednik dolge vrste študentskih časopisov, ki so izhajali na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Vse skupaj se je začelo že v študijskem letu 1976/77, ko se je Zlatka Kralj - takrat študentka 2. letnika splošne medicine - odločila, da prevzame pobudo in skupaj s kolegi ter kolegicami ustanovi časopis študentov medicine - Appendix. Zlatka Kralj, dr. med, pobudnica ustanovitve prvega študentskega časopisa na Medicinski fakulteti in s tem ena od začetnikov dolgoletne tradicije pisane besede na naši fakulteti, je tokratna dobitnica nagrade Zlati Erektor.

Dr. Kraljeva je bila že v gimnazijskih letih zelo aktivna v raznih uredniških odborih in se je nasploh navduševala nad literarnim ustvarjanjem. Ob prihodu na medicinsko fakulteto leta 1975 je ugotovila, da fakulteta žal nima študentskega časopisa in že v naslednjem letu je prevzela pobudo ter skupaj s kolegi in kolegicami ustanovila Appendix. Le-ta je neprekinjeno izhajal polnih štirinajst študijskih letih, do februarja 1990. Tradicijo Appendixa je po petletnem premoru nadaljeval Apendicitis, kasneje pa še časopis MF Š.Č.ENE (Medicinske fakultete študentski časopis). Erektor, ki vam prav sedaj krajša čas, pa izhaja na Medicinski fakulteti pod tem imenom od leta 2002 dalje. Appendix se je vsebinsko precej razlikoval od sedanjega Erektorja, saj je bil bolj literarno usmerjen. Sprva so izhajale po dve ali tri številke na študijsko leto (včasih celo štiri), in sicer so jih takratni ustvarjalci ročno ciklostirali v nekaj sto izvodih. Nastajanje tiskanega slepiča so venomer zaznamovala kakšna nepričakovana presenečenja, pogosto je šlo namreč kaj narobe, se je kaj pokvarilo … A prav ti trenutki so ostali dr. Kraljevi v lepem spominu, saj je trmasta uredniška ekipa uspešno prestala vse preizkušnje, ki so ustvarjalce časopisa le še bolj poveza-

APRIL 2013

Avtor: Matej Zupan

Poleg študentov je pri nastajanju Appendixa sodelovalo tudi nekaj profesorjev, med njimi je bil zagotovo najbolj dejaven prav prof. dr. Marjan Kordaš, redni član SAZU in dolgoletni profesor predmeta Patološke fiziologije na naši fakulteti. Pogosto je prispeval kakšen prevod, svoj esej, pravljico, včasih tudi poezijo. Naša nagrajenka je ustvarjala časopis vse do konca svojih študijskih let, poleg tega pa je aktivno sodelovala tudi pri Kulturno-umetniškem društvu Kliničnega centra in Medicinske fakultete. Za delo pri omenjenem društvu je prejela posebno priznanje. Svojo karizmo in neusahljivo energijo pa danes s pridom uporablja v poklicnem življenju – ima zasebno ordinacijo splošne medicine v Ljubljani, poleg tega pa dela še v turistični ambulanti na slovenski obali. Kljub temu, da so se člani uredniške ekipe Appendixa »razkropili« vsak na svoj konec Slovenije oziroma vsak v svojo specialistično smer, so med njimi vseeno ostale trdne vezi. Četudi se srečujejo bolj poredko, pogovor med njimi vedno steče, kot da bili v vsakodnevnih stikih.

le. Tehnična plat izdelave Appendixa je nemalokrat spominjala na dogajanje v kakšnem partizanskem filmu, zagnani študenti so bili dostikrat črni od barve, ko so tiskali časopis na ciklostil. Takšen način tiska, ki si ga današnja Erektorjeva ekipa težko predstavlja, se je v sedemdesetih letih odvijal kar na Inštitutu za patologijo, sestanki uredništva pa so sicer potekali v legendarnem Pajzlu. Le-tega se dr. Kraljeva spominja s pristnim navdušenjem:”Če nisi imel nič za delat, si šel v Pajzl. Če si se hotel podružiti s kolegi, si šel v Pajzl. Če si moral študirati, si šel v Pajzl. Skratka, karkoli si želel početi, si šel v Pajzl.”

Za konec pa naj se ustavim še pri (sicer precej daljšem) spisku nekdanjih urednikov Appendixa, med katerimi najdemo kar nekaj (študentom) znanih imen z različnih področij medicinske stroke: plastični kirurg Zoran Arnež, epidemiologinja Lijana Zaletel Kragelj, infektologinja Bojana Beović, travmatolog Matej Cimerman, oftalmolog Marko Hawlina, psihiater Miran Možina, nevrokirurg Roman Bošnjak, plastični kirurg Franci Planinšek, …

Iskrena hvala dr. Zlatki Kralj za uresničitev njene ideje, ki še danes povezuje študente raznolikih interesov v skupni želji po umetniškem, novinarskem, oblikovnem - skratka kreativnem izražanju!

OSREDNJI INTERVJU

intervju: asist. mag. Marko Pokorn, dr. med., pediater in scenarist Marija Malgaj, Jan Štangelj

Otroci, ki jih na Infekcijski kliniki v Ljubljani zdravi dr. Marko Pokorn, so poleg kvalitetne zdravstvene oskrbe deležni tudi prvovrstnih fantazijskih zgodb, s katerimi jim nasmejani pediater krajša bolnišnični vsakdan. Ljubezen do pisane besede, gledališča, filma in glasbe – skratka do umetnosti nasploh – spremlja dr. Pokorna že od malih nog, izmišljevanje takšnih in drugačnih zgodb pa je zanj več kot zgolj hobi. Večina ga najbrž pozna kot avtorja scenarijev za številne uspešnice, kot so Teater Paradižnik, Čas za spermembo in Naša mala klinika.

O prepletanju navidezno nasprotujočih si svetov pediatrije in umetnosti, o spominih na študentska leta, o pogledu na pediatrično stroko in še o marsičem drugem si lahko preberete v tokratnem osrednjem intervjuju.

Večina študentov Vas prepozna pod sledečim opisom: »Aha, to je tisti pediater na Infekcijski kliniki, ki ni nikoli oblečen povsem v belo.« Je tozgolj Vaša navada ali je v ozadju strah otrok pred belo uniformo?

Zakaj ste se odločili za pediatrijo?

Malo je navada, malo samoljubje (smeh). Predvsem pa imam občutek, da se me v civilni majici otroci manj bojijo.

Od nekdaj sem si želel delati z otroki. Nisem preveč resen tip človeka, nekako si ne predstavljam, da bi bil recimo urolog in pregledoval stare moške. Bolje komuniciram z otroki, stvari se da obrniti na hec – je luštno, hkrati pa lahko narediš veliko dobrega.

Avtor: Jan Štangelj

Imam pa še eno lastnost, ki jo pediater nujno potrebuje – potrpljenje. Tudi če otrok joka ob dveh zjutraj, si vzamem petnajst minut, da na koncu ujamem kakšen ton pri avskultaciji. Torej odločitev za pediatrijo niti ni odločitev, ampak bolj »si ali nisi« situacija? Mislim, da se ne bi v nobeni drugi specialnosti tako dobro počutil, kot se počutim v pediatriji. V sklopu z okužbami je to Avtor: Jan Štangelj še posebej dinamično področje, ki je zelo interdisciplinarno – vključuje tudi mikrobiologijo, slikovno diagnostiko, kirurgijo. Če gledate nadaljevanko Dr. House, ste verjetno že opazili, da se House v svoji praksi večinoma ukvarja prav z infekti. Gre za nenehno razvijajoče se področje, kjer moraš biti stalno v stiku z novostmi; stanje se lahko zelo hitro poslabša, ob pravilni odločitvi pa se bolnik tudi hitro pozdravi. Res je, da so otroci načeloma bolj pozitivno naravnani kot odrasli – če otrok premaga začeten strah in z njim vzpostaviš zaupanje ter stik, je to zelo hvaležno delo. V zdravstvu so težave dostikrat tudi psihične, pri pediatriji pa blažimo večinoma psihične težave staršev. Skratka, če bi se lahko odločil še enkrat, bi verjetno znova izbral pediatrijo. Pomembno je, da rad hodiš v službo, kljub temu da je naporna.

Drugače se me najbolj bojijo dve do štiri leta stare punčke. Sploh kadar pridem v sobo ves utrujen in s pet dni staro brado. Otroci sicer ne jokajo zato, ker bi se me bali, ampak s tem pozivajo starše, naj me vržejo ven iz ambulante. Ko starše prosiš, da te pustijo samega z otrokom, lahko povsem normalno opraviš celoten status. Nekaj časa sem bil celo samo v civilni obleki. Dosti mojih kolegov – pediatrov – je vedno v civilu. Ameriška definicija

ASIST. MAG. MARKO POKORN, DR. MED

OSREDNJI INTERVJU

pediatra pravi, da gre za zdravnika v havajski srajci. No, to meni stilsko nekako ne ustreza. Kakšen je Vaš zdravniški pristop do lastnih otrok? Vas je kdaj po nepotrebnem strah? Ja, seveda. Vsakič, ko začne otrok jamrati, pomislim na kaj resnega, potem pa vklopim racionalno razmišljanje. Načeloma pa ni dobro sprejemati pomembnih odločitev za lastne otroke. V primeru resne bolezni bi poklical nekoga, ki mu zaupam, in ga prosil za pomoč. Že pri bolezni staršev mi je bilo težko, ko sem moral sprejemati odločitve, pri lastnih otrocih tega ne bi zmogel. Ste bili v dilemi glede izbire študija? So Vas – glede na to, da se resno ukvarjate tudi s pisanjem scenarijev – kdaj zamikali tudi bolj umetniški poklici?

Kako ustvarjalna žilica vpliva na delo infektologa? Dobro, zagotovo dobro … Vam to predstavlja nekakšen »ventil« oz. izhod iz krutega realnega sveta? V bistvu ne gre za izhod, ker skušam ti dve področji nekako povezovati. Na kliniki si zmišljujem finte, ki jih pravim otrokom. Če nosi otrok nogavice ali majico z likom Spidermana, mu – seveda v največji tajnosti – povem Spidermanovo skrivnost. Iz česa je Spidermanova mreža? Iz smrklja, seveda! Če ne bi bil vedno prehlajen, pravzaprav ne bi bil nič posebnega, le po cesti bi lahko hodil. Čim pa ima viruse v nosu, je superjunak. No, nekaj časa je bil morda to res nekakšen ventil, a sta se sedaj ta dva svetova »poklopila«. Je pa res, da že nekaj časa ne

Avtor: Jan Štangelj

Ja, na začetku četrtega letnika sem bil odločen, da se bom vpisal na študij primerjalne književnosti. Ob vpisu na bežigrajsko gimnazijo sem imel trden namen, da bom nekoč študiral medicino, kasneje so bile v igri tudi kakšne druge naravoslovne vede, npr. fizika. Bil sem namreč del prve generacije usmerjenega izobraževanja, zato smo dali pri pouku velik poudarek na fiziko. Hkrati pa smo imeli v gimnaziji gledališko skupino, tako da me je tudi to delo precej zanimalo in privlačilo, a sem se v končni fazi odločil za medicino, česar ne obžalujem. Gre za enega redkih »tapravih« poklicev. Saj veste - duhovnik, advokat, učitelj in »dohtar«. Kdaj se je začela Vaša zgodba z umetnostjo?

Pravzaprav izhajam iz glasbene družine: moj oče je bil pravnik in muzikolog, večinoma se je ukvarjal z glasbo (s pravom praktično nikoli). Njegova sestra je bila pianistka, poročena s skladateljem. Rasel sem z glasbo, igral flavto in klavir, sedaj igram bolj ljubiteljsko. S teatrom pa sem pričel v gimnaziji, ko smo skupaj s prijatelji ustvarjali v okviru gimnazijske gledališke skupine »KUD Koseski«, v času študija sem nato začel še s pisanjem. V glavi sem nenehno gledal filme. Žena – takrat sva se ravno začela videvati – mi je večkrat rekla, naj že neham govoriti o scenarijih. Kasneje, ko sem ustvarjal Teater Paradižnik, sem bil z glavo vedno pri skečih, živel sem v zgodbah, štosih, fintah … Gre za delo, ki ga pač ne moreš opravljati po naročilu; ideja je ali pa je ni.

pišem več redno. V preteklosti sem recimo napisal petdeset epizod Naše male klinike in to sam, ob rednem delu, štirih ali petih dežurstvih na mesec. Po prihodu iz službe sem se ukvarjal s svojimi otroki, pisal pa sem ponoči, največ čez vikende.

Trenutno imam v predalu nekaj osnutkov, a sem preveč zaposlen s službo, poleg tega situacija ni primerna. Manjka mi tisti zagon, da bi se odločil zadevo speljati do konca. Čeprav bi bilo dobro, imam namreč kar nekaj idej za »stand up«.

Trenutno se – kar se tiče umetnosti – več ukvarjam z glasbo, a tudi za to potrebuješ čas. Potrebujem recimo dva meseca vadbe, da pridem na nivo igranja klavirja otroka v osmem razredu nižje glasbene šole (smeh).

APRIL 2013

Danes se s pisanjem ne ukvarjam več toliko zares, sem dal vse skupaj na stranski tir, nekako tudi čas in situacija nista prava. Moj pogoj televizijski hiši je bil, da ne bi več delal v stilu ameriške produkcije, kar pomeni okrog trideset epizod na leto. To je absolutno preveč! Gre za preveliko število epizod, ideje se obrabijo in jih zmanjka. V Sloveniji pa tudi ni toliko ljudi, ki bi jim glede skupnega pisanja zares zaupal … v tujini namreč pišejo scenarije cele ekipe.

OSREDNJI INTERVJU

V kolikšni meri pa ste za pisanje scenarijev za Našo malo kliniko uporabili resnične dogodke iz Vašega vsakdana na Infekcijski kliniki?

Vaše znanje pa je sicer zelo dobro; zdi se mi, da se na Medicinsko fakulteto vpiše »crème de la crème« gimnazijcev.

Ne kaj dosti. Po že predvajani epizodi - s popolnoma izmišljeno zgodbo - so mi kolegi povedali, da se jim je kaj podobnega tudi v resnici zgodilo.

Pa se Vam zdi takšen pristop pravilen?

Včasih so mi na kliniki seveda pripovedali kakšne smešne zgodbe, a sem jih redko uporabil za scenarije. Če pa že, sem jih toliko spremenil, da se ne bi mogel nihče prepoznati. Nikoli nisem želel biti žaljiv. Če že, se delam norce iz sebe, iz drugih pa ne. Kako se je začelo Vaše sodelovanje z Brankom Đurićem – Đurom? Đuro je prišel iz Sarajeva v času vojne, če se ne motim, okrog leta 1992 in ravno takrat smo iskali zasedbo za Kliniko Tivoli v MGL. Pristal je v ekipi in takrat sva se spoznala ter »zaštekala«. Sledil je Teater Paradižnik, kjer sva se zares ujela kot tim, sledile so gledališke predstave (Čas za spermembo), potem pa že Naša mala klinika, ki je požela velik uspeh. Vse se je poklopilo – imeli smo dobre igralce, uspeli smo izbrati hvaležno okolje … Po mojem česa podobnega ne bom več doživel.

Za medicino je to zagotovo dobro, je pa potrebna tudi empatija. Sicer imam kot pacient rajši zoprnega strokovnjaka kot pa zelo empatskega idiota. S stališča pacienta je dobro, da je zdravnik strokoven, seveda pa potrebuje tudi čut za sočloveka. Spominjam se časa, ko mi je umrla mama (ki je bila, mimogrede, tudi pediatrinja). Na njenem pogrebu mi je stric (sicer internist) dejal: »Veš, ko sva šla s tvojo mamo študirat, nama je oče rekel, naj na vsakega pacienta gledava, kot da bi bil najin.« Če bi se vsak zdravnik zavzel za pacienta kot za svojca (tako v strokovnem kot v osebnem smislu), bi imeli v zdravstvu najbrž precej manj afer … Zmotiš se sicer lahko vedno. Narava našega dela je tako špekulativna, da skoraj nikoli ne moreš biti prepričan v svoj prav in moraš vedno dopustiti prostor za nezanesljivost, dvom. Če si preveč zaverovan vase, je lahko to zelo nevarno. Po drugi strani pa te ne sme biti strah, saj ti le-ta zamegli strokovno presojo. Ta mora biti vedno racionalna - no, upoštevajoč dejavnik variabilnosti - in to je to.

Ko smo že ravno pri spominih … Kakšni pa so Vaši spomini na študentska leta?

Časi so taki, da je težko biti zdravnik, še posebej na prvih bojnih črtah, kjer moraš ločiti maso neresno bolnih od tistih, ki so resno bolni. Če nisi dovolj pozoren, ti lahko kdo hitro spolzi iz rok …

Študij medicine … Oh, to je bilo zabavno! Bili so žuri v Pajzlu, kjer smo si dali duška. Šlo je za klasičen študij – učili smo se za izpite, vmes žurali, vedno pa sem opravljal tudi kakšno študentsko delo, da sem si popravil »budžet«. V času študija smo ustvarili tudi Kliniko Tivoli.

V zadnjem času se veliko govori o tem, da pediatrije kot specializacije v prihodnosti ne bo več; delo, ki ga danes opravljajo splošni pediatri, naj bi postalo domena družinskih zdravnikov. Kakšen je Vaš pogled na to?

Šlo je za interakcijo študija, zabave, ustvarjanja, dela … Imam lepe spomine na ta čas in me je pošteno presunilo, ko sem pred nekaj dnevi ugotavljal, da bo oktobra minilo dvajset let, odkar sem zaključil s študijem. Samega sebe vedno doživljaš tam nekje malo čez trideset let … Ajde, nisi več študent, ampak daleč od tega, da bi bil star (smeh). Ko začneš s službo in si ustvariš družino, je tempo hiter in intenziven. Pravzaprav sploh ne dojameš, kako gredo leta mimo. Kolegi, s katerimi smo hodili skupaj na žure, so danes predstojniki inštitutov … Res gre zelo hitro, boste videli. Nekaj stika s sedanjo generacijo študentov imate na vajah iz predmeta Infekcijske bolezni – se Vam zdi, da se dandanašnji študentje kaj razlikujemo od preteklih generacij? Opazil sem, da ste generacije vedno višje. Ko smo imeli vaje, so šli študenti z nami na glavno vizito in takrat sem opazil, da so skoraj vsi višji od mene (smeh).

Že v preteklosti se je v Sloveniji gradil sistem dispanzerskih pediatrov – vzpostaljena mreža omogoča, da za otroke na primarnem nivoju skrbijo pediatri. To je načeloma dobro, v večini drugih držav pa za družine skrbijo družinski zdravniki, ki imajo določena znanja iz pediatrije. Po mojem je boljše, če za otroke skrbi pediater, vendar obstajajo v praksi tudi izjeme. Poznam kar nekaj družinskih zdravnikov, ki imajo zelo racionalen in strokoven pristop do bolnih otrok. Če bi imeli neomejena finančna sredstva in svojo lastno kliniko, kaj bi naredili drugače? Zagotovil bi boljši dostop do določenih diagnostičnih možnosti. Sedaj so nekatere slikovne preiskave (npr. magnetna resonanca) ozka grla. Klinika bi bila arhitekturno bolj prijazna. Seveda bi poskrbel, da bi imel dovolj zaposlenih, ki bi bili zadovoljni in bi radi hodili v službo, za osnovni cilj pa bi imeli zdravje ter zadovoljstvo bolnikov.

ASIST. MAG. MARKO POKORN, DR. MED

OSREDNJI INTERVJU

Sam bi si še vedno želel opravljati delo, ki ga opravljam sedaj. No, mogoče ne bi več dežural.

Avtor: Jan Štangelj

Našteli ste spremembe, ki so predvsem tehnične narave. Kaj pa bi spremenili glede strokovnega nivoja? Strokovni nivo je že sedaj v redu, nas je pa na kliniki absolutno premalo. Kadar je premalo ljudi, smo vsi pod večjim stresom. Takrat komu nehote uide kakšna opazka. Predvsem moraš imeti za delo dovolj časa in dovolj ljudi. Da ti ni potrebno prosjačiti za vsako preiskavo posebej. Če bi bili spet stari petindvajset let in bi imeli možnost postati karkoli, katero življenjsko odločitev bi speljali drugače? Nobene. No, na začetku kariere sem sicer želel biti malo bližje kirurgiji, ampak takrat nisem imel te možnosti. Mi je pa tukaj takoj postalo všeč. Kolektiv je zelo prijeten, ljudje so ljudje v pravem pomenu besede. Ko sem opravljal izpit iz infekcijskih bolezni, me je bilo najbolj strah, da bi s svojim neznanjem razočaral prijazne ljudi, ki so nas imeli na vajah in predavanjih. Katerim kvalitetam bi se morali študenti medicine posvetiti, da bi postali boljši zdravniki? Vedno morate dobro preceniti, kakšno korist bo imel bolnik od vašega dela. Vsak diagnostični ali terapevtski postopek predstavlja napor za bolnika. Delati nekaj samo iz obrambnega stališča medicine, da si zavaruješ lastno rit, je nesmiselno. V drugem letniku študija sem imel apendicitis s perforacijo in peritonitisom. Na sebi sem izkusil cel kup diagnostičnih in terapevtskih postopkov. To je bila zame dobra izkušnja, ker sem na lastni koži občutil, kako grozno je biti na drugi strani, v vlogi bolnika.

APRIL 2013

Vi boste verjetno delali do sedemdesetega leta starosti. Moraš imeti neko ravnovesje, da si srečen v tem, kar počneš. Moraš imeti tudi svoje življenje, ki je nekako povezano in se dopolnjuje s poklicem. Ni dobro, če živiš samo za službo, ker potem trpi zasebno življenje. Prav tako tudi ni dobro, če si samo družinski človek in ti poklic pomeni zgolj to, da »hodiš v službo«. Medicina ni le služba, medicina je tudi najboljša družba!

ŠTUDENTSKO

Kako do željene specializacije? Nik Beseničar, Anja Jurkin

Specializacija - pojem, ob katerem vse študente medicine zagrabi rahla panika. Gre za pojem, ki sproži nešteto vprašanj, prvo je pri večini najbrž: »Kaj bom sploh specializiral/-a?« Tekom študija se nam odpirajo nove poti, nove ideje, nova zanimanja, vsak dan spoznavamo širino medicine. Redkokdo se že v prvih letih odloči, v kateri del stroke se bo usmeril, saj šele v višjih letnikih spoznavamo »pravo medicino« in imamo več kliničnih vaj. Žal pa z bolj zanimivimi vajami in kliniko pride tudi realnost, ki nas opozarja, da bo treba kmalu sprejeti eno največjih odločitev - čaka nas izbira področja, s katerim se bomo ukvarjali celo življenje. A ko izberemo specializacijo in se na želeno mesto prijavimo, se boj šele začne ...

Na to, ali bomo sprejeti ali ne, vpliva več dejavnikov, na podlagi katerih izbirna komisija presodi o naši primernosti. Vsi vemo, da je pomembno visoko povprečje ocen, vendar to še zdaleč ni vse. Veliko štejejo mnenja in priporočila dosedanjih mentorjev (nastala v času študija, pripravništva ... ). Ogromno pripomorejo tudi dosedanji dosežki - od aktivnih udeležb na medicinskih seminarjih in kongresih do objav člankov, sodelovanj pri projektih in seveda raznih priznanj. Odločilen faktor pa je tudi osebni razgovor. Avtor: osebni arhiv

Natančni podatki o pogojih in prijavah na specializacije so sicer dostopni na internetu, a je vseeno koristno, če slišimo nasvet iz prve roke. Zato sva se odločila, da za nasvete in svoje izkušnje o izbiri, prijavi in trudu za pridobitev željene specializacije povprašava ljudi, ki so se z vsem tem že soočili . Izbrala sva dva specializanta in docentko dermatologije. Matija Jelenc, dr. med., specializant kardiokirurgije Kaj bi izpostavili kot glavni dejavnik, ki najbolj vpliva na izbiro specializacije? Kaj je bila za Vas tista prelomnica, zaradi katere ste se odločili za svojo izbiro? Sprva sem bil prepričan, da se s kirurgijo ne bom nikoli ukvarjal, vendar pa se ji kasneje, ko sem z njo prišel v stik, nisem mogel upreti. Za tiste, ki radi veliko delajo z rokami, je to idealen poklic. Že od začetka študija me je zelo zanimala fiziologija, predvsem srca in ožilja, zato pri odločitvi o veji kirurgije ni bilo težav. Vprašanje, ki verjetno zanima vsakogar: koliko po vaših izkušnjah šteje povprečje ocen (neuradno, torej ne glede na točke, ki jih prinaša)? Je to bistveni del, ki nam lahko prinese željeno specializacijo?

Matija Jelenc, dr. med.

SPECIALIZACIJA

Mislim, da je to odvisno od vrste specializacije – kardiovaskularna kirurgija ima majhne potrebe in mesto za specializacijo se razpiše enkrat na nekaj let. Tisti, ki imajo željo po tej specializaciji, običajno že v času študija opravljajo vaje in voluntirajo na kliniki, tako da jih že vsaj dva od zdravnikov, ki sedita v komisiji za razgovor, poznata in imata že pred razgovorom ustvarjeno mnenje, ali je kandidat primeren za specializacijo - ne glede na povprečno oceno ali druge dosežke. Nasprotno pa je pri drugih vrstah specializacije, kot je na primer družinska medicina. Tam člani komisije pred razgovorom za specializacijo pogosto ne poznajo kadidatov, torej se lahko odločajo le na podlagi dosežkov in kratkega razgovora. Tam imajo dosežki seveda večjo težo.

ŠTUDENTSKO Pri pridobitvi željene specializacije nam torej pomagajo tudi razni dosežki in izkušnje, ki jih pridobimo tekom študija (seminarji, članki, izmenjave, voluntiranje itd.). Kje ste jih pridobivali Vi?

odgovoril, da je ekipno delo v kirurgiji ključnega pomena, kar je seveda povezano z dobrimi odnosi s sodelavci, vključno z anesteziologi. Samega sebe sem označil za neproblematičnega, kar se tiče službenih odnosov.

Raziskovalno delo sem opravljal na Inštitutu za patofiziologijo - ukvarjal sem se z računalniškimi simulacijami kardiovaskularnega sistema. Bil sem tudi na izmenjavi v Izrealu, v Tel Avivu. V času študija nisem voluntiral, po končanem strokovnem izpitu pa sem na kardiovaskularni kirurgiji pričel delati kot mladi raziskovalec. V tem času sem šest mesecev preživel tudi v Houstonu pri prof. Gregoriču. Specializacijo pa sem dobil ob prvem naslednjem razpisu, tri leta kasneje.

Zadnje vprašanje me je nekoliko presenetilo in celo zmedlo – »Kje se vidite čez deset let?«. Povedal sem, da bi bil čez deset let rad že toliko rutiniran v kliničnem delu in kirurških posegih, da bi imel več časa za raziskovalno in pedagoško delo ter nenazadnje tudi več prostega časa zase in za svojo družino.

Katera od dodatnih udejstvovanj na medicinskih področjih se Vam zdijo za študenta še posebej koristna, ne glede na točke, ki jih prinašajo? Koristno je spoznavanje kliničnega dela. Za kirurgijo to pomeni pred- in pooperativna oskrba bolnikov, indikacije za operacijo ter predvsem delo v operacijski dvorani. Gre za znanja, ki jih je nemogoče pridobiti iz knjig ali z gledanjem videoposnetkov. V kirurgiji je najbolj učinkovit način učenja še vedno tak, da ti nek poseg najprej nekdo pokaže in ti razloži vse pasti, nato pa ga čim večkrat pod nadzorom izvedeš sam.

Kaj bi bil Vaš glavni nasvet za nas študente in bodoče specializante – kje pridobiti priporočila, točke in pa predvsem izkušnje? Moj nasvet je, da se čimprej (lahko že v prvem letniku) oglasite pri predstojniku tistega oddelka ali klinike, ki vas zanima. Tam vas bodo vključili v klinično in raziskovalno delo, na ta način boste pridobili izkušnje, spoznali, ali vas ta veja medicine res

Avtor: osebni arhiv

Drugi vidik pa je raziskovalno delo, ki je pri vsakdanjem delu zdravnika vedno pomembnejše. Ob raziskovalnem delu na predkliničnih inštitutih ali na kliničnem oddelku se naučiš osnov raziskovanja, osnovnih statističnih metod ter sistema pisanja člankov. To znanje ti omogoča bolj kritično branje drugih raziskav in olajša lastno raziskovalno delo. Voluntirati ste torej začeli po strokovnem izpitu. Se lahko le na tak način dobi priporočila mentorjev, ali je to možno tudi tekom vaj v višjih letnikih?

Luka Lipar, dr.med.

Da, kot sem že omenil, v času študija nisem voluntiral. Priporočila lahko napiše (ali le podpiše) katerikoli mentor, tudi mentor na »uradnih« vajah ali na izmenjavi v tujini. Dobro je, če je priporočilo napisano v superlativih – bolje je, če je namesto »zelo spreten« napisano »izjemno spreten«.

zanima … če boste delavni in kolegialni, tudi s priporočili ne bo težav. Zelo koristne so tudi izmenjave v tujini (prof. Gregorič piše res dobra priporočila).

Kako poteka poteka razgovor? Če ni skrivnost, lahko delite svojo izkušnjo z nami?

Luka Lipar, dr.med., prvi specializant kardiologije in vaskularne medicine pri nas

V mojem primeru je potekal na Zdravniški zbornici, kamor sem lepo oblečen prišel nekoliko pred uro. Za mano so prišli še člani komisije, dva sta bila kirurga z naše klinike, tretji pa je bil anesteziolog. Dobil sem tri vprašanja – prvo, »klasično«, je bilo, zakaj sem se odločil za to specializacijo, drugo (s strani anesteziologa) pa je bilo, kaj si mislim o pomenu ekipnega dela ter ali se mi zdi, da sem »team player«. Tu sem seveda

Kako je potekala vaša pot do želene specializacije?

APRIL 2013

Že tekom študija sem naredil tri Prešernove naloge na Kliničnem oddelku za kardiologijo. Na ta način spoznaš delo na oddelku in specialisti ter predstojnik/predstojnica spoznajo tebe. Na nek način se spoznaš z delom na oddelku, kar je po mojem mnenju temeljni kamen za katerokoli specializacijo.

ŠTUDENTSKO Dobro je, da že vnaprej veš, kje bi rad delal in se potem kot študent poskušaš tam izkazati. Po diplomi sem si vzel malo časa zase, nato pa začel s pripravništvom. Po strokovnem izpitu sem odšel za deset mesecev na izobraževanje v ZDA in ko sem prišel nazaj, sem pričel s specializacijo iz interne medicine. Kako lahko pridobiš točke za specializacijo? Kaj vse šteje? Veljajo tudi razne delavnice projektov DŠMS? Štejejo aktivne udeležbe na seminarjih, priprave delavnic (za medicinsko in laično javnost), objave strokovnih člankov ... Dejstvo je, da je treba na komisijo poslati vse, kar utegne prinesti točke, pa naj oni potem ocenijo, kaj velja in kaj ne. Vse stvari, ki se naredijo tekom študija in v dobi pripravništva ter so navedene v merilih za izbiro, se upoštevajo. Zelo priporočljiva so aktivna sodelovanja na kongresih. Na primer tekom vaj na nekem internem oddelku najdeš zanimiv primer, si ga zapišeš, pripraviš »Case report«, pošlješ povzetek organizacijskemu odboru in to je to. Sploh Tavčarjevi dnevi so zelo odprti za študente. Se pa točke za aktivno udeležbo delijo s številom avtorjev; avtorstvo na prvem mestu se nato še podvoji. Dober način za pridobivanje točk je tudi klinični seminar. Treba je biti aktiven, ne le čakati, da bo nekaj padlo z neba! Kaj pa razne uredniške dejavnosti? Mislim, da konkretno glede uredniške dejavnosti pridejo za študente v poštev samo Medicinski razgledi. Če bi študentu predlagali samo eno stvar, na katero naj se osredotoči poleg zagotavljanja čim višjega povprečja, katera bi bila? Morda raziskovalna naloga na oddelku, kjer želiš delati. Hkrati lahko dobiš točke od Prešernovega priznanja in spoznaš ljudi na oddelku. Poleg tega pa iz skoraj vsake raziskovalne naloge, če je dobro narejena, »padeta ven« vsaj dva članka, ki se ju lahko objavi tudi v tujini. Kako pa je z volunterstvom na oddelkih? Lahko na ta način pridobiš »zveze«? Ne gre toliko za formalne kot za neformalne zveze. Spoznaš zdravnike na oddelku in oni spoznajo tebe. Vsak hoče imeti okoli sebe ekipo ljudi, na katero se lahko zanese. Če v nekom vidijo, da ima potencial, je zanesljiv, zna razmišljati in delati, ima prednost pred ostalimi. Neposreden učinek pa je, da lahko dobiš priporočilo specialista/-ov z oddelka. Poleg tega pa tudi samo volunterstvo prinaša nekaj točk.

SPECIALIZACIJA

Kako travmatična izkušnja je (bil) osebni razgovor, kdo vse je tam navzoč in kako dolgo ste se sami potili, če ni skrivnost? Trajal je približno pol ure in je bil relativno netravmatična izkušnja. Sam sem ljudi, ki so bili navzoči, poznal že od prej. Imel sem razgovor pred začetkom specializacije iz interne medicine, za specializacijo iz kardiologije pa razgovor ni bil potreben, ker sem bil edini prijavljeni kandidat. Na razgovoru je navzoča je komisija, ki jo imenuje Zdravniška zbornica, sestavljena pa je iz področnega koordinatorja in še dveh strokovnjakov. Po novem je prepovedano spraševati o strokovnih stvareh, zato gre bolj za neko oceno, kakšen odnos ima posameznik do dela in življenja na splošno.

Doc.dr. Mateja Dolenc-Voljč, dr. med., specialistka dermatovenerologije Kako šudent najlaže pride do najvišje ocenjenega mnenja oziroma priporočila, ki ga potem uveljavlja za specializacijo? Kakšna je tu praksa - ali pride v poštev le volunterstvo? Pisno priporočilo temelji na podlagi osebnega poznavanja kandidata, njegovih strokovnih sposobnosti in osebnostnih kvalitet ob delu. Kandidata je potrebno spoznati, ga določen čas spremljati pri delu in na osnovi tega lahko strokovnjak z določenega področja napiše priporočilno mnenje. Neposredno poznavanje je nujno za izdajo mnenja. Volunterstvo je trenutno edina možnost, ki obstaja, saj študentje za delo na kliniki ne morejo biti plačani, trenutno pa sobnih zdravnikov pri nas žal ni mogoče zaposliti. Beremo o vodenju raznih medicinskih tečajev, delavnic, ... Kako naj študent do tega pristopi? Se lahko dogovori z mentorjem oziroma vodjo oddelka, kjer bi se želel zaposliti, da mu ta pomaga pri izvedbi? Mišljeno je vodenje tečajev prve pomoči, reanimacije, kar pride v poštev bolj za mlade zdravnike. Šteje se tudi aktivna udeležba na strokovnem srečanju. Konkretno študent lahko pristopi bodisi do organizatorja bodisi do predstojnika klinike ali mentorja in pove, da bi rad aktivno sodeloval, lahko le pri plakatu. Kaj se pravzaprav ocenjuje pri osebnem razgovoru s kandidatom? Obstajajo kakšni objektivno določeni standardi, ali poteka razgovor bolj spontano? Gre za splošni pogovor, tudi sestava same komisije je zelo različna. Ko sem sama sodelovala v komisiji, se s kolegi nismo vnaprej dogovorili, kaj bomo spraševali. Običajno smo po-

ŠTUDENTSKO stavljali bolj splošna vprašanja: zakaj bi želel to specializiati, kaj ga motivira pri delu z bolniki itd. Gre bolj za subjektivno presojo osebnostnih lastnosti s strani izpraševalcev, neodvisno od ostalih merilnih kriterijev. Najboljše je, da se kandidati obnašajo naravno in odgovarjajo iskreno, to se najbolj začuti.

Avtor: osebni arhiv

Ste sama težko prišla do željene specializacije? Je bilo takrat lažje dobiti specializacijo kot danes? Morda je bilo včasih celo težje. Sama sem prišla na kliniko leta 1992. Takrat izbirnih postopkov na Zdravniški zbornici ni bilo. Po mnogih letih zatišja v sprejemanju so me sprejeli, imela pa sem tudi že izkušnje kot splošna zdravnica, ki so bile takrat na kliniki cenjene. Nikoli ne smeš obupati. Če si nekdo nekaj zelo želi, ne sme izgubiti upanja, vmes pa je priporočljivo graditi na tem, da bi pridobil čim višje število točk. Kaj svetujete študentom, da bi prišli do željenega področja dela, poleg seveda rednega in uspešnega študija? Če si neko področje zelo želijo, je najboljše, da že kot študentje prihajajo na določeno kliniko oziroma oddelek kot volunterji, da jih osebje tam spozna. Koristno je dobiti nekoga, ki jih vodi in z njimi kasneje pripravi kakšen seminar, na primer klinični primer, ali sodeluje pri objavi članka. Če se nekdo dobro vključi v kolektiv, je zainteresiran, ima veliko znanja in se hitro uči, je to nedvomno dobro izhodišče za pridobitev priporočila in kasneje za pridobitev dela na tem oddelku ali kliniki. Je na Dermatološki kliniki nekaj običajnega, da posameznik čaka na specializacijo več let?

doc.dr. Mateja Dolenc-Voljč, dr. med.

Trenutno imamo v Sloveniji okoli štirinajst specializantov dermatovenerologije. Kot kaže, bi bilo potrebno ta hip za nova mesta počakati vsaj kakšni dve leti. Žal pa je trenutno problem financiranja sobnih zdravnikov ... Lahko se zgodi, da bi nekdo čakal več let in kar nekaj trenutnih specializantov je na odobritev čakalo nekaj let. Redkokdo je dobil specializacijo ob prvem kandidiranju.

Če ste si podrobno prebrali intervjuje, imate sedaj vsaj občutek, kako stvari potekajo, če ne celo konkretnega plana, kako boste do željene specializacije prišli. Zapomnite pa si, da je uresničitev vašega cilja odvisna predvsem od vas samih. Pridno učenje in samoiniciativa sta sicer dobra popotnica na poti do željenega delovnega mesta oziroma specialnosti, a treba je biti tudi vztrajen in aktiven ter si nekaj močno želeti. Kdor hoče, ta zmore! Ne ustrašite se konkurence oziroma izzivov - ti naj vas kvečjemu utrdijo in pripravijo do tega, da boste na svoji poti še boljši in uspešnejši. Pa srečno!

Kako je sedaj s sobnimi zdravniki? Ali je to zgolj podaljšana pot, ki zdravnika usmeri do željenega cilja, ali pa podajanje v neznano, brez zagotovila, da bo na cilj res prišel? Zagotovila vnaprej nima nihče. Postopki izbire so vodeni na Zdravniški zbornici, v skladu z veljavnimi merili, in zato noben predstojnik nikomur ne more obljubiti specializacije. Vsi pa so kot sobni zdravniki po tihem računali, da bodo s svojim delom in točkami do željene specializacije prišli in mnogi od njih so uresničili svojo željo. Sicer pa je vsaka izkušnja dela z bolniki dragocena za naprej, tudi če bi pristali v kateri drugi veji klinične medicine, tako da v tem pogledu ta čas ni izgubljen.

APRIL 2013

ŠTUDENTSKO

Kortekst David Zupančič

Začelo se je februarja 2012. Takrat smo se v prostorih Društva študentov medicine Slovenije prvič zbrali nadebudni gledališčniki, ki smo si delili skupno željo po uspešni »reanimaciji« dramske skupine Medicinske fakultete. Četudi je Kortekst nasledil predhodno dramsko skupino (Risorius), se od nje na mnogih nivojih zelo razlikuje.

Avtor: arhiv projekta Avtor: arhiv projekta

Logotip dramske skupine Kortekst

Kratka zgodovina Kortekst je torej začel delovati februarja 2012 pod okriljem DŠMS projekta Kuskus (kulturna sekcija Medicinske fakultete) in pod vodstvom Davida Zupančiča, v začetku leta 2013 pa je postal samostojen projekt društva. Ekipo je povezala in utrdila skupna vizija - ustanoviti kvalitetno, aktualno in kulturno priznano gledališko skupino, ki bo na Medicinski

Avtor: arhiv projekta

Absurdna drama V tej sobi, uprizorjena v Šentjakobskem gledališču

KORTEKST

fakulteti in zunaj nje delovala v čim bolj obsežnem kulturnem spektru s čim več avtorskimi, inovativnimi ter aktualnimi predstavami. Že od začetka smo želeli delovati na dveh nivojih - delati daljše, režijsko in strukturno zahtevnejše predstave (po eno ali dve predstavi na leto z več ponovitvami), hkrati pa igrati še po bolnišnicah, predvsem pediatričnih. Prvo leto delovanja projekta je bilo izjemno uspešno. Prvič smo se predstavili novembra 2012 na 60. obletnici DŠMS-ja s kratkim, duhovitim skečem, ki je bil s strani publike zelo dobro sprejet. Decembra 2012 smo uprizorili veselo božično igrico za mlade bolnike Pediatrične klinike. O slednji se je vest hitro razširila, tako da so nas povabili še na pediatrični oddelek Infekcijske, Oftalmološke in Ortopedske klinike ter na pediatrični oddelek URI Soča. Kostume, ki so pri igrah za otroke seveda izjemno pomembni, smo deloma izdelali sami, deloma pa smo si jih izposodili od SNG Drame. Skupaj smo igrico, ki je trajala dobrih deset minut, odigrali sedemkrat na treh različnih klinikah v roku dveh dni (otroke z različnih oddelkov se namreč ne sme mešati med seboj, zato smo igrali večkrat, za več oddelkov). Povratne informacije so bile pozitivne, tako da naslednji božič načrtujemo podoben projekt. Naš glavni, najbolj ambiciozen projekt, pa je bila produkcija drame absurda V tej sobi, pri katerem je aktivno sodelovalo kar štirinajst članov dramske skupine. Gre za avtorsko besedilo študenta medicine, ki smo ga na oder postavili po petih mesecih intenzivnega dela. Predstava je režijsko zahtevna in strukturno zapletena, zato je bila realizacija težka in smo vanjo vložili ogromno truda, energije in časa.

Božična predstava na Pediatrični kliniki

Rezultat je ustrezal količini vloženega dela; premierno smo predstavo uprizorili februarja 2013, odziv publike pa je govoril zase. Presenetili smo celo tiste, ki so nas prišli gledat že z zelo visokimi pričakovanji in se tako z uspešno debitantsko uprizoritvijo predstavili kot močno gledališko društvo s strogo začrtanimi cilji in z gorečim slom po kvaliteti. Kortekst vizija Ob odprtju dramske skupine Medicinske fakultete smo člani oblikovali splošni okvir, znotraj katerega naj bi Kortekst deloval: Uprizarjati želimo aktualna in raznolika dramska besedila, ki naj bi bila v čim večji meri avtorska – tradicionalna dramatika je namreč že zelo preigrana, medtem ko ostaja mnogokateri potencial študentov medicine, ki občasno spišejo kakšno dramsko besedilo, še docela neodkrit in neuporabljen. Vsaka predstava naj bi bila čim bolj samostojna s strani našega projekta; ne želimo torej profesionalnih zunanjih sodelavcev, ki bi nam predstavo zrežirali ali v njej igrali. Seveda redno dobivamo povratne

ŠTUDENTSKO Avtor: arhiv projekta

prejšnjega študijskega leta smo proslavili z zaključnim izletom v SNG Dramo, kjer smo si ogledali predstavo Padec Evrope režiserja Matjaža Zupančiča. Po ogledu predstave smo obiskali interni lokal Drame, kjer smo se pogovarjali z režiserjem in igralcema Brankom Šturbejem in Polono Juh. V letu 2013 načrtujemo še motivacijski vikend, na katerem bomo izvajali delavnice igralskih veščin in dramaturgije Biti ali ne biti član

Zaključni izlet Korteksta (v internem lokalu Drame z režiserjem Matjažem Zupančičem in igralcema Brankom Šturbejem in Polono Juh)

informacije, nasvete in pomoč s strani režiserjev, igralcev in dramskih kritikov, vendar pa pazimo, da je na koncu delo vseeno naše. Kot dramska skupina Medicinske fakultete se zavezujemo, da bomo redno igrali tudi na klinikah različnih bolnišnic, posebej na pediatričnih oddelkih. Projekt je prostovoljni in zato so naša vrata vedno odprta. Z veseljem sprejmemo kateregakoli študenta ali študentko splošne ali dentalne medicine ne glede na letnik ali gledališke izkušnje. Dejavnosti Člani dramske skupine se redno (vsaj enkrat tedensko) dobivamo na vajah v Poljanskem študentskem domu v Ljubljani. Tam se najprej ogrejemo z različnimi vajami artikulacije, improvizacije in pantomime, nato pa vadimo izbrani tekst (v pretekli sezoni je bilo to dramsko besedilo V tej sobi). Vaje trajajo po navadi uro in pol in so zabavne, sproščujoče, hkrati pa mentalno dokaj naporne, saj zahtevajo visoko raven koncentracije.

APRIL 2013

Na vajah je obvezna prisotnost tistih članov dramske skupine, ki v predstavi nastopamo. Tekom leta, ko je predstava že nekoliko bolj izoblikovana, se nam na vajah pridružijo še kostumografi in scenografi, s katerimi skupaj oblikujemo končno podobo naše uprizoritve. Vaje torej zavzemajo veliko večino časa, ki ga člani Kortekst-a vložimo v projekt. Sestanki so redki in so namenjeni predvsem marketingu (zbiranje donacij in sponzorskih sredstev) in zadevam funkcionalno-organizacijske narave (tiskanje plakatov, gledaliških listov, postavljanje scene, organizacija pogostitve po premieri ipd.). Druga plat Korteksta Čeprav je dela vedno zaskrbljujoče veliko, se v Kortekst-u znamo »imeti fajn«. V preteklem letu smo se redno dobivali v prostorih DŠMS-ja na družabnih večerih, kjer smo se igrali različne gledališke igrice in pantomimo. Na vajah v Poljanskem študentskem domu smo se redno razvajali s kuhanim vinom, palačinkami in ostalimi kaloričnimi pregrehami. Konec

Dramska skupina Kortekst je vedno odprta za nove člane. Sprejemnih izpitov ali avdicij ni, pridruži se lahko katerikoli študent ali študentka medicine ali dentalne medicine, ki kaže zanimanje za igro, režijo, dramaturgijo, scenografijo, kostumografijo ali pisanje dramskih besedil. Ekipa se še posebej veseli vseh, ki imajo lastne ideje ali tekste ter si jih želijo postaviti na oder. Če vas sodelovanje v dramski skupini zanima, vas vabim, da nam pišete na kortekst@slomsic.org in postanete del prijateljske, povezane in prikupno heterogene ekipe, ki bo tekom študija aktivno skrbela za pomembno naravoslovno-družboslovno homeostazo študentov medicine.

ŠTUDENTSKO

Zavidljivi dosežki medicincev Anja Jurkin, Naja Videmšek

Vsi medicinci se verjetno zavedamo, kako pomembno je, da resno vložimo del sebe v študij in posledično tudi v delo, ki ga bomo opravljali. Stremeti moramo k željenim ciljem in biti vsak dan boljši - k temu nas zavezujeta odgovornost do soljudi, ki so ali bodo od nas zdravstveno »odvisni«, in seveda predvsem odgovornost do samega sebe. Kljub temu pa dobre ocene in neprestano sedenje za knjigami po najinem mnenju niso edine vrline, ki definirajo dobrega študenta, zdravnika in nenazadnje tudi človeka . Odločili sva se poiskati nekaj medicincev z velikimi zanimanji in dosežki tudi izven področja medicine in se z njimi pogovoriti o njihovih uspehih. Po pogovorih sva bili presenečeni, kako zanimive stvari počnejo in kakšne uspehe dosegajo kolegi, s katerimi se vsak dan srečujemo na faksu ...

Domen Križaj, 5. letnik splošne medicine, USPEŠEN BARITONIST

tudi Mednarodnega tekmovanja Petar Konjović v Beogradu in domov prinesel

Petje je tvoja velika strast. Kako daleč segajo začetki tvojih pevskih podvigov?

Avtor: osebni arhiv

Pojem sedem let. Vse se je začelo v gimnaziji, ko smo rabili prostor za vadbo za nastop na dramskem festivalu. Nekega dne smo vadili v glasbeni šoli in takrat me je prvič slišal peti doc. Matjaž Robavs mag. art. Moj glas mu je bil všeč, pa sem si rekel »dajmo probat« (smeh). Udeležil sem se njegovega seminarja in tako se je moje učenje pri doc. Robavsu začelo. Za vse je torej zaslužen splet okoliščin. Po nekaj letih učenja petja sem imel dve možnosti - nadaljevati ali nehati. Zaradi dobrih odzivov s tekmovanj in lastnega užitka v petju sem se odločil, da bom nadaljeval in temu je sledil vpis na Akademijo za glasbo v Ljubljani.

kestrom (Wiener Jeunesse Orchestra). Letos so me izbrali za nastop s Simfoničnim orkestrom, prav tako pa sem se udeležil avdicije za Young singers project v Salzburgu in bil sprejet - letošnje poletje bom zato preživel v Salzburgu, delal s priznanimi profesorji in nastopal v predstavi Don Carlos v okviru Salzburger Festspiele festivala. Brez dvoma nove in nove potrditve kar prihajajo! Kateri dosežek pa ti do sedaj največ pomeni?

Omenil si tekmovanja. Zaupaj nam kaj več o dosežkih in dobrih odzivih ...

Domen Križaj

Leta 2007 sem se udeležil Tekmovanja mladih slovenskih glasbenikov (TESMSIG), kjer sem dobil prvo nagrado in priznanje za najbolj obetavnega pevca. Dve leti kasneje sem na istem tekmovanju dobil tretjo nagrado. Leta 2012 sem se udeležil tekmovanja Feruccio Tagliavini v Deutchlandsbergu, kjer sem tekmoval s priznanimi pevci s celega sveta in dobil prvo nagrado. Istega leta sem se udeležil

prvo nagrado. Leto 2012 je bilo zame uspešno leto tudi iz dveh drugih razlogov - na poletni akademiji v Salzburgu sem bil izmed 1003 kandidatov iz sedeminpetdesetih držav izbran med deset nagrajencev zaključnega koncerta (Preisträgerkonzert), prav tako so me izbrali za krstno izvedbo samospevov Konzerthaus v Berlinu z Dunajskim or-

ZAVIDLJIVI DOSEŽKI MEDICINCEV

Najbolj vesel in tudi presenečen sem bil, ko sem prejel prvo nagrado v Deutchlandsbergu, in sicer predvsem zato, ker je bila konkurenca res huda, žirija pa izjemno priznana - predsednica žirije je bila Elena Obraztsova, ena izmed boljših mezzosopranistk, ki je prejela tudi odlikovanje ruske vlade za kulturne dosežke. Ta nagrada je bila zame osebno velika potrditev, da delam v pravi smeri, prav tako pa mi je odprla veliko novih priložnosti. Tvoje udejstvovanje na kulturnem oziroma glasbenem področju sega tudi na našo fakulteto ... Da, bil sem vodja projekta KUS-KUS in napisal scenarij ter besedilo za povezovanje šestdesete obletnice DŠMS. Decembra 2011 sem organiziral Večer poezije in vina,

ŠTUDENTSKO letos pa z Lucijo Čemažar prevzemava organizacijo tradicionalnega Koncerta študentov medicine od dolgoletne organizatorke Mateje Lasič.

Avtor: osebni arhiv

Kakšni so tvoji plani na glasbenem področju za naprej?

Za konec pa še kratka, a sladka misel za naše drage bralce ...

Moj kratkoročni plan je predvsem uspešno nastopati v Salzburgu to poletje, dobiti čim več izkušenj in izkoristiti vsak trenutek tam, kolikor se le da. Dolgoročno pa poti zaenkrat še ostajajo odprte in bomo videli, kaj bo prinesel čas (nasmeh) ...

Zdi se mi, da včasih radi malo preveč »jamramo«. In od »jamranja« ne nastane nič drugega kot slaba volja. Včasih je veliko bolj konstruktivno pogledati okrog sebe in ugotoviti, kje se da kaj spremeniti, zavihati rokave in potem to tudi narediti.

NINA KOŠOROK, 5. letnik splošne medicine, IMPROVIZATORKA LETA

Jan Planinc, 2. letnik splošne medicine, IGRALEC ODBOJKE V DRŽAVNI REPREZENTANCI

Kam segajo tvoji začetki? Z gledališko improvizacijo sem se začela ukvarjati šele na fakulteti, kar je pravzaprav precej pozno. Za to je kriv moj kolega Niko (Lah), ki se je z »improm« ukvarjal že v srednji šoli. Nekaj časa sva poskušala ugotoviti, ali kakšna skupina na naši fakulteti že obstaja, a je nisva našla. In tako je nastala impro skupina V rogljičku. Zadnja leta tekmujem v Impro ligi, kjer sem bila lani izglasovana tudi za Improvizatorko leta, česar sem bila res vesela. Impro pa mi je odprl kar nekaj vrat. Letos smo za RTV naredili radijsko oddajo Slovenskih 13, ravno pa začenjam s sodelovanjem pri še enem RTV projektu, tokrat na televiziji. Vse to so res zanimive izkušnje in zanje sem zelo hvaležna. Kako ob študiju, ki mu moraš posvetiti ogromno časa in truda, najti čas za ostale aktivnosti? Včasih je težko uskladiti vse obveznosti s študijem. Včasih se mi zdi, da teden mine, preden se je sploh dobro začel, ampak z malo načrtovanja je možno marsikaj. Nasploh se mi zdi, da je v življenju toliko zanimivih stvari, da mi je potem kar naprej žal, ker mi zmanjkuje časa za vse, kar bi še rada počela.

mentorja, ob katerem pomisliš – »tak bi pa rad enkrat bil«. In nenazadnje upam, da bom tudi kasneje v življenju ostala aktivna na kakšnem nemedicinskem področju. Tako, malo za dušo.

APRIL 2013

Nina Košorok

Zakaj ravno medicina? Katero področje te najbolj privlači? Zdi se mi, da je medicina tako raznolika, da ti ob delu zagotovo ne more biti dolgčas. Poleg tega je velik privilegij imeti službo, v kateri pomagaš ljudem in to čisto konkretno. Tudi v družini je kar nekaj zdravnikov in zobozdravnikov in sem imela zaradi tega možnost ta poklic spoznavati malo bolj od blizu. Pravzaprav je name že zelo zgodaj naredila močan vtis. Kar se tiče prihodnosti zaenkrat malo razmišljam o kirurgiji, ampak me pogosto kdo straši s tem, da je za žensko ta specializacija (pre)težka. Še dobro, da imam še kar nekaj časa za temeljit razmislek! In kakšne so tvoje želje ter pričakovanja za prihodnost? Upam, da mi bo uspelo dobro usklajevati službo in družinsko življenje. Zdi se mi, da je to včasih lahko zelo težavno. Seveda tudi upam, da bom postala dobra zdravnica. Včasih srečaš na vajah kakšnega

Večino tvojega življenja trenutno predstavlja šport. Je že od nekdaj tako? V tretjem razredu osnovne šole je prišlo do nekakšne prelomnice, izbiral sem namreč med nogometom in odbojko in se odločil za igranje odbojke, ki me je res močno veselilo. Aktivno sem začel igrati za OK Fram, bili smo super ekipa. V osmem razredu, leta 2004, smo osvojili naslov državnih prvakov, že pred tem pa smo bili precej uspešni tudi na klubskih tekmovanjih. Kasneje, po mojih začetkih igranja odbojke, sem izvedel, da je tudi babica igrala v Jugoslovanski reprezentanci, tako da imamo morda to v družini … (nasmeh) Tvoja odbojkarska pot torej sega v osnovno šolo … Kako se je potem vse skupaj razvijalo naprej? Vsa štiri leta srednje šole sem nadaljeval z igranjem za OK Fram. Bili smo v samem vrhu. Na treningih so me opazili drugi trenerji in kmalu sem bil sprejet v kadetsko reprezentanco. Leta 2006 smo dosegli četrto mesto na Evropskem prvenstvu v Rusiji – to je bil takrat največji uspeh slovenske ekipe v mlajši

ŠTUDENTSKO kategoriji. Leta 2007 smo dosegli deveto mesto na svetovnem prvenstvu v Maroku, leta 2008 pa enajsto mesto na evropskem prvenstvu na Češkem, kjer sem bil tudi kapetan ekipe.

kar naenkrat nisem več igral v domačem kraju, vse je začelo potekati drugače.

Po koncu srednje šole sta me tako želja po študiju, kot po nadaljevanju igranja odbojke, vlekli v Ljubljano. Ob vpisu na Medicinsko fakulteto v Ljubljani me je pot pripeljala tudi do Kranja, kjer sem dve leti

Treniramo vsak dan zvečer, ob torkih tudi dopoldne. Treninge sestavljata igranje v dvorani in vadba v fitnesu. Organizacija je dobra, imamo klubski kombi, s katerim se vsak dan iz Ljubljane vozimo v Kamnik in nazaj. Disciplina mora biti »non-stop« prisotna, še posebej pred tekmovanji, takrat je potrebno predvsem veliko psihične koncentracije.

Avtor: osebni arhiv

Kako poteka tvoj tipičen dan? Kako pogosto trenirate?

Kaj bi izpostavil kot največji plus treniranja odbojke? Zame osebno je največji plus to, da delam, kar me veseli. Poleg tega me odbojka uči reda in discipline, naučil sem se truditi za stvari. Velik plus je, da je to ekipni šport, skupaj doživljamo vzpone in padce in drug drugega vlečemo naprej skozi dobro in slabo. Odbojka mi je prinesla nova spoznanstva, iz katerih so se razvila trdna prijateljstva tudi izven dvorane …

zgodbico, ki sem jo skracala na treh listih. Ugotovila sem, da mi to da neko novo dimenzijo za izražanje, saj sem do takrat ustvarjala predvsem s temperami in na svilo. Tako sem se lotila pisanja zgodbe na računalnik in kar je bilo zastavljeno kot krajša zgodba, se je prelevilo v roman s preko šeststo stranmi - niti ne vem, kdaj in kako! Sence Niverona sem pisala čez celo srednjo šolo in to izključno za svojo dušo. Niti pomislila nisem, da bo moja zgodba kdaj izdana kot knjiga s trdimi platnicami in postavljena na police knjižnic po vsej Sloveniji. Kdaj in kje ponavadi ustvarjaš? Kako najdeš čas za pisanje, se umiriš in se potopiš v domišljijski svet? Nekje sem prebrala misel, ki se mi zdi zelo resnična: »Pisanje knjige je kot maraton.« Napletanje in smiselno razpletanje zgodbe zahtevata ogromno razmišljanja in načrtovanja ter posledično ogromno časa, sama ga najdem predvsem zvečer in poleti. Ne gre vedno vse tako enostavno in tudi pisateljski navdih ni vedno dovolj. Vendar sama pisanje knjig vseeno

Kakšni pa so tvoji plani za naprej? Avtor: osebni arhiv

Jan Planinc

igral v prvi ligi in bil povabljen v člansko reprezentanco. Leta 2011 smo dosegli tretje mesto v Evropski ligi, septembra istega leta pa deveto mesto na evropskem prvenstvu. Po dveh letih igranja v Kranju sem presedlal na Kamnik. Leta 2012 smo osvojili naslov državnih prvakov in pokalnih podprvakov. Uspehi si torej kar sledijo … Kaj pa je bila zate osebno prelomnica v vseh teh letih? Mislim, da prvo leto igranja v Kranju, ko sem prvič prišel v člansko reprezentanco. Velika sprememba je bila tudi ta, da

Letos me konec maja čakajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo in pa dodatne kvalifikacije za evropsko prvenstvo, ki se začnejo junija. Zaenkrat ostajam pri igranju za Kamnik, nekega dne pa se morda odločim za tujino. Vsekakor ohranjam trezno glavo, odbojka ni ravno šport, od katerega bi lahko živel, tako kot recimo nogomet, zato vztrajam tudi pri medicini. Vsekakor pa v odbojki uživam in sanje ostajajo …

MARIŠA OGRIS, 6.letnik splošne medicine, MLADA PISATELJICA Kam segajo tvoji začetki? Moja obsedenost s pisanjem se je začela nekje v prvem letniku srednje šole. Ne vem zakaj, ampak ob gledanju filma Platoon se mi je porodila neka ideja za

ZAVIDLJIVI DOSEŽKI MEDICINCEV

Mariša Ogris

ŠTUDENTSKO doživljam predvsem kot sproščanje in beg v svoj svet - domišljija je čudovita stvar! Sploh pa je ob vsem študijskem treniranju leve polovice možganov nujno potrebno vzpodbujati tudi svojo desno hemisfero ... Kdo pa želi imeti nesimetrične možgane? (smeh)

se tiče domačih avtorjev, da vsaka nova kri in nova ideja pomenita ogromno! Res je, da je naš trg katastrofalen, da je najti založnika težko in da izdati knjigo ne pomeni ravno dobička, ampak dokler ne začneš pisati knjige, ne veš, kaj vse ti bo tovrstno ustvarjanje prineslo v življenje!

zaploskajo v tujini živeči Slovenci, ki po dolgem času slišijo slovensko glasbo ...

Kaj je ponavadi vir tvojih idej za pisanje?

Marko Petriček, 2. letnik splošne medicine, GLASBENIK NA VEČ PODROČJIH

Navdih črpam prav iz vsega, kar vidim, slišim, preberem, doživljam ... Nekaj najboljših idej pa sem pobrala kar v svojih sanjah.

Glasba je tvoja velika ljubezen. Kdaj se je vajina »zveza« začela in kako se je razvijala?

Ja, kljub udejstvovanju na različnih glasbenih področjih je v meni vedno živela želja po rapu. Tudi ta mi je bil predstavljen že v otroštvu - moj stric (in obenem boter) je bil član Košir rap team-a (kasneje preimenovan v Pasji kartel) in mi je že v otroških letih tako približal rap. Bil je moj vzor. Spomnim se tudi trenutka v četrtem razredu, ko sva s sošolcem odprla Berilo in kar naenkrat začela rapati pesmi, namenjene branju med poukom slovenščine (smeh). Do večje aktivnosti na tem področju pa je prišlo v prvem letniku gimnazije. Za to je bila takrat »kriva« zaljubljenost, katere posledica je bila nenadna želja po pisanju poezije. Kasneje se je tematika spremenila, k temu je pripomoglo poslušanje skupine Rage Against the Machine, ki je znana po svojih politično obarvanih komadih. Postal sem močen hip-hop entuziast, vsak dan sem ga s prijateljem poslušal po par ur in se poglabljal v besedila. Ker sem na nek način tudi sam v sebi vedno čutil jezo in nerazumevanje do sveta, sem začel vse to prelivati na papir.

Kakšne so tvoje želje ter pričakovanja za prihodnost? Jasno si želim čim prej zaključiti študij in dobiti specializacijo. Katero, še ne vem, bom videla, kaj bo prinesel čas ... Kar se tiče mojega pisateljevanja, pa hitim z zaključevanjem nove trilogije in moja največja želja je najti založnika in spraviti to (rahlo bolj fantazijsko obarvano) zgodbo na vpogled širšemu krogu bralcev. Zame namreč ni večje nagrade, kot je iskrena pohvala (in kritika!) bralcev! Za konec pa še kratka, a sladka misel za naše drage bralce ... Poskusite tudi sami napisati kakšno zgodbo. Slovenija je v tako bednem stanju, kar

Glasba je bila od nekdaj velik del moje družine, predvsem po mamini strani. Družinska srečanja je vedno spremljala glasba, lahko rečem, da že od malih nog živim z njo. V osnovni šoli sem začel igrati klarinet, kasneje sem presedlal na igranje saksofona (in na tem področju opravil nižjo glasbeno šolo). Po koncu osnovne šole smo v okviru Gimnazije Celje - Center fantje ustanovili oktet. Punce so sodelovale v ženskem pevskem zboru in odločili smo se, da tudi nam ne bi škodilo malo glasbene ustvarjalnosti (smeh). Z oktetom smo potem začeli aktivno nastopati, zaslužek shranjevali na skupni račun in si s tem potem plačali mednarodne turneje: tri tedne smo nastopali po Avstraliji, gostovali smo tudi v ZDA, na Malti, v Angliji, Avstriji, lani smo se odpravili tudi na pot po Balkanu. Pravi privilegij je peti v slovenskem jeziku v tujini, odličen občutek je, ko ti Avtor: osebni arhiv

Si se zaradi želje po večjem razumevanju sveta in situacije, ki dandanes vlada, odločil tudi za študentsko politiko, v kateri aktivno sodeluješ? Definitivno sem mnenja, da je treba pred kritiziranjem česarkoli stvar od blizu in bolje spoznati. Sodelovanje v študentski politiki mi ponuja neposredno izkušnjo političnega sistema, z vsemi svojimi napakami in okornostjo. Žalostno je, da vsi več ali manj samo opazujemo in nič ne ukrepamo, zato sem se odločil za aktivnejši pristop. Če bomo samo čepeli in čakali, da se »gospodje pri koritu« odločijo popeljati našo družbo v manj potrošniško in manj destruktivno, se ne bo spremenilo nič. Mi smo večina, mi se moramo zbuditi in spremeniti mentaliteto.

Marko Petriček

Uživaš torej na več področjih glasbe, na prvem mestu pa je pri tebi trenutno določena zvrst. Kako je prišlo do te izbire?

APRIL 2013

ŠTUDENTSKO Svoj pristop in pogled na svet si nazorno pokazal v svojem prvencu Suženj slepote in posnel tudi videospot, ki je že v nekaj dneh na »youtubu« dobil ogromen odziv … S tem komadom sem nekako tudi nakazal smer tematike prihodnjih projektov, vendar pa definitivno ne bo šlo le za kritiziranje oziroma »politični« rap. Do dejanske izvedbe videospota in idej je prišlo naključno, prijatelj, ki študira socialno delo je moral v okviru le – tega posneti video s socialno vsebino. Zato smo izbrali družbeno-angažirano besedilo in koncept, ju uglasbili in zanju tudi posneli videospot. Produkcija komada in videospota je narejena doma, v krogu ljudi, ki so mi zelo blizu, vse je narejeno z nizkimi sredstvi. Lepo je videti, da so se ljudje tako dobro odzvali!

Trenirati sem začela ob prihodu v osnovno šolo. Seveda je šlo sprva bolj za igranje, spoznavanje in druženje s petnajstimi puncami, ki smo se odlično razumele. Najprej na gimnastiko seveda nisem gledala s tekmovalnega vidika, pri desetih letih pa sem prejela svojo prvo medaljo za tretje mesto - te prvenstvene tekme se dobro spominjam. Kako ob študiju, ki mu moraš posvetiti ogromno časa in truda, najti čas za ostale aktivnosti? Odločila sem se, da bom od zdaj naprej trenirala le še parter in gred, zaradi časa samega, pa tudi zaradi mojih težav z ramo. Do lani sem trenirala na štirih orodjih – mnogoboj, ker je bil to pogoj za udeležbo na Olimpijskih igrah. Pred prihodom na Medicinsko fakulteto v Ljubljani sem bila eno leto v Ameriki, kjer je

ham – sedaj sodelujem tudi pri projektu Gaster Felix, tako da prostega časa res ni veliko. Seveda ne moremo prezreti tvoje udeležbe na Olimpijskih igrah 2012 v Londonu – naj utrinek? Definitivno slika mene in Kobe Bryanta v naši skupni jedilnici! (smeh) Drugače pa seveda sama otvoritev ... Mravljinci po vsem telesu! Šele takrat se zavedaš, da si prav zares del tega. In kakšne so tvoje želje ter pričakovanja za prihodnost? Želim si biti otroška kirurginja! Kar se tiče gimnastike – trenirala bom, kolikor dolgo bom pač lahko, v poklicu trenerke se pa ne vidim.

Avtor: osebni arhiv

Brez dvoma veliko obetaš. Kakšni so tvoji kratkoročni in morda tudi dolgoročni cilji, če ni skrivnost?

Za konec pa še kratka, a sladka misel za naše drage bralce ... Če si nekaj res želiš, je vse mogoče. Seveda so potrebne tudi žrtve, a ko si nekaj zadaš in imaš pred seboj trden cilj, nobena ovira ni prevelika!

Prvotni (in tudi kratkoročni) cilj je zaenkrat izdaja svojega prvega albuma z naslovom Preporod, in sicer ob koncu tega leta. Rdeča nit plate bo prehod človeka iz frustracij in jeze nad svetom, do pozitivne spremembe na osebnostni ravni, za katero mislim, da je dandanes prepotrebna. Dolgoročno pa imam željo po promociji svojega albuma in nekoč morda ustanovitev lastne založbe. Kot pravim, to so dolgoročne želje, vse poti so še odprte … SAŠA GOLOB, 2. letnik splošne medicine, USPEŠNA GIMNASTIČARKA Kaj te je spodbudilo k treniranju gimnastike? Pravzaprav je prav smešno – kot deklica sem v vrtcu pri športni vzgoji vedno nadvse rada vodila ogrevanje, vzgojiteljica pa je vedno dajala prednost neki deklici, ki je gimnastiko že trenirala, češ da ona že ve, kaj dela. Tako sem se trmasto odločila, da bom začela tudi jaz trenirati, da bom lahko vodila ogrevanje! (smeh)

Saša Golob

sistem študija povsem drugačen. Sprva sem mislila, da bi tam opravila štiri leta »pre-med« programa, potem pa nadaljevala v Ljubljani, vendar bi bili problemi pri priznavanju izpitov preveliki. Drugače pa v prostem času rada spim (smeh), se sprostim ob serijah, rada ku-

ZAVIDLJIVI DOSEŽKI MEDICINCEV

ŠTUDENTSKO

Nastanek projekta Kirurško šivanje Ekipa projekta Kirurško šivanje (Mihail Kajumov, Andrejc Hribernik, Saša Kuzmanović, Aleksander Grunčič Krajnc)

Na ljubljanski Medicinski fakulteti se veliko časa posveča teoretični podlagi pri izobraževanju študentov in študentk, vendar se pogosto pozablja, da si nadobudni mladi umi želijo konkretno delo oziroma več »akcije«. Verjetno je prav zato kirurgija tako privlačna za uresničitev teh želja, namreč že samo ime, prevedeno iz stare grščine, pomeni »ročno delo«. Izvedba praktičnega dela pouka iz kirurgije je po starem izobraževalnem programu rezervirana za 6. letnik in takrat se študent/-ka prvič sooči z osnovami operativnih tehnik. Tako se imenuje tudi oblika poučevanja, ki jo izvaja Katedra za kirurgijo. Torej, študent/-ka naj bi po opravljenem tečaju podkovan/-a pristopil/-a k opravljanju obveznosti in delu v operacijski dvorani. Včasih pa se zgodi, da se sicer dobro zasnovan program izobraževanja ne uspe izvesti pod prej opisanimi pogoji. To lahko pripišemo časovni in kadrovski stiski, nepredvidljivemu kirurškemu urniku asistentov, zadolženih za izvedbo tečaja, ter predvsem prevelikemu številu študentov na vajah, ki imajo različno predhodno znanje s področja kirurgije. Zato smo se kot skupina kirurških navdušencev odločili, da zainteresiranim študentom ponudimo možnost dodatnega prostovoljnega praktičnega izobraževanja na področju kirurškega šivanja. V želji, da bi se vsakdo, ki morda ni uspel osvojiti osnov operativnih tehnik med uradnim delom vaj, slednjih lahko naučil na našem izobraževanju.

poučeval o osnovah kirurškega dela. Kot demonstratorji smo pri dr. Glumcu izkazali svoje znanje na področju kirurškega šivanja tako, da smo pri več operacijah zapirali incizijsko rano. Ker je naša ekipa pridobila večino dosedanjih izkušenj z asistiranjem v operacijskih dvoranah Onkološkega inštituta, smo si v tem času pridobili tudi določeno stopnjo zaupanja, ki nam je omogočila izposojo rabljenih ter tudi novih kirurških inštrumentov v primeru, da slednjih ne bi bilo dovolj na naših delavnicah. Vsakokrat so nam tudi priskočili na pomoč z doniranjem šivalnega materiala. Ob dejstvu, da je slednji drag in da se ga za izvedbo porabi veliko, je bila njihova pomoč zelo dobrodošla. Na koncu nam je manjkal samo še material, na katerem bi vadili šivanje. Po skrbnem premisleku in na podlagi domačih »kirurških podvigov« smo prišli do zaključka, da so najprimernejši material za vadbo piščančje perutničke in svinjske »tace«. Pri nakupu le-teh pa nam je na pomoč priskočil ŠOMF, ki se mu zahvaljujemo za podporo. Naš projekt je prvenstveno namenjen

kolegom in kolegicam, ki pristopajo na določen cikel vaj iz kirurgije. Izvaja se v prostorih, ki so namenjeni realizaciji plodnih študentskih idej poleg bolj poznanega družabnega dogajanja. Ob prihodu v Pajzl je prijavljene na izobraževanje pričakal set inštrumentov (skalpel, pinceta, šivalnik, škarje) in po dva »bolnika« v obliki piščančjih perutničk in svjinskih »tac«. Ker se zavedamo kako obremenjeni so študenti Medicinske fakultete, smo poskrbeli za budnost in primerno hidriranost s kavo, čajem in sokom. Po uvodni razlagi asistenta so bodoči zdravniki in zdravnice z veliko vnemo vadili svoje spretnosti ter upamo, da so v dobrih štirih urah odnesli tisti minimum znanja, ki smo se ga z opazkami in nasveti trudili usidrati nekam v CŽS prisotnih. Zanimanje glede našega projekta smo preverili pri kolegih in kolegicah četrtega in petega letnika. Zaradi pozitivnega odziva smo na začetku novega leta izpeljali dodatno izobraževanje za omenjene letnike in jeseni načrtujemo ponovitev izobraževanja. Našo predstavitev in opis nastanka našega projekta bi zaključili z mislijo: »Učiti in predajati znanje je privilegij in ni večjega veselja, ko učenci presežejo učitelja«. V upanju, da to dosegamo, vaš projekt Kirurško šivanje. Avtor: osebni arhiv

Tako se je rodila ideja o projektu Kirurško šivanje. Po predstavitvi naše zamisli predstojniku Katedre za kirurgijo, profesorju Smrkolju, smo dobili odobritev naših idej, nasvet za izbiro habilitiranega asistenta in ključno podporo, saj smo si lahko za izvedbo projekta izposodili kirurške inštrumente, priskrbeli pa so nam tudi šivalni material. Seveda pa našega projekta ne bi uspeli uspešno izpeljati brez našega stalnega, študentom prijaznega kirurga z Onkološkega inštituta, dr. Nebojše Glumca, ki je nesebično, sedaj že trikrat, žrtvoval svoje popoldneve in nas vse zelo dostopno in potrpežljivo

APRIL 2013

Z leve proti desni: Mihail Kajumov, Saša Kuzmanović, dr. Nebojša Glumac, Aleksander Grunčič Krajnc, Andrejc Hribernik.

ŠTUDENTSKO

Kakšen tip piflarja si pa ti? Staša Lugovski

CMK = Centralna medicinska knjižnica CTK = Centralna tehniška knjižnica NUK = Narodna in univerzitetna knjižnica KOŽ = Knjižnica Otona Župančiča

Ali potrebuješ absolutno tišino med učenjem?

Ali se veliko učiš?

Ali lahko miruješ dlje časa?

Ali se rad družiš in debatiraš med pavzami?

Rad/-a jem med učenjem. DA

Si medicinec?

Družba medicincev/medicink mi ugaja.

Rad/-a se učim v neposredni bližini faksa.

Dobro se razumem s študenti ...

CMK

družboslovnih smeri

NUK

KOŽ

KAKŠEN TIP PIFLARJA SI PA TI?

Najraje se učim ...

Pojdi brat horoskop.

Ali imaš »sindrom domačega stranišča«?

ponoči

podnevi

tehničnih smeri

CTK

DOMA

ŠTUDENTSKO

Žur placi Staša Lugovski, Martina Hrovat; foto: Matej Zupan

bljanskega e de la crème« lju m rè »c v o tim rs ra sodobnih dvomno uv ovrstnega nabo zn ra g Klub K4 lahko ne , le Po a. nj ga dogaja s, breakbeat, funk in širšega urbane imal, house, techno, drum'n'bas ) ih et št je na (min nejše kombinaci ič zl jra glasbenih zvrsti na ai uk al m ck hip hop, ro z raziskovanje nu rave, electro, a, asbene izkušnje gl ne aj ič ob e nega ustvarjanj ej klub prestopa m zamejenih področij avdio-vizual ijam – VJ-anju. sko munikac lupljenih in žanr eča vizualnim ko sv po t os rn zo nosaj posebno po benih smernic in u as gl e nj lja av st Kluba K4 je pred ževanje o razvoj eam«, ter izobra Osnovni namen tr ns ai e DJ- ev »m v o ej prid plešete na ritm o hk la ru od vosti, še preden e. be. Na klubskem en domače scen in zgodovini glas a ali uživate v glasbi svežih im nizira do at tudi ta, da orga K4 a ub kl svetovnega form t os vezni iti, da je posebn za večere. Kljub ob di Ro e an zn o Vredno je omen br do tu no usmerjene – hko pa naraste godke za istospol nižja tri evre, la in aj to (n vi va lo lji ce ar lj m bo zane nuditi čim po u lc va vstopnini, ki ni ko pe is di us . , skuša klub ob čini primerov tu ve v u m r ka do enajst evrov) , jo m kulturno izkušn usklfiber« pa va zanimivo urbano li pozneje, kot ste pričakovali, »m m opozorila. vrni kli, da vas nise Domov se boste el. Da ne boste re uš bo ne n da i naslednj

Vsestr an pogled ski lokal, kj e a se pon te nogometn r lahko z več er s pr o č i p re o tekm ija le o mosfer a združ vi v divje zab , spijete čaj a telji li veliko i najra avišče pivo, zli E . borovn rasmus štud čnejše ljudi, Prijetna ate v i zabav čke, ki jih str ntov. Plesne edno je tudi e že l j n e že j o v u e i z ce l m e t r i h s p e š n i ce i n e , p o ve z E v r ope. Vstopn ujejo ine ni, pa tud i g a rd e ro b a j e PARLA z a s to n MENT j. Š u b i če va 1

APRIL 2013

KLUB K4 Kersnikova 4

ŠTUDENTSKO S am p om en som na fa besede Pajzl je v g kulteto do la živela vr to vi vsakega medic simbol na inca z vpijbolj divji glavo spre h enkratno o izkušnjo p žurov, ki jih je greh brnitev in postala revlečeno izpustiti. definiran Pa im sp drugače v i madeži na oblek olivinilom in okra jzl nudi ah. Pa nič šeno z ne r ti in ga ra zato. V Pa na leto v d v jzlu se sve ružbeno-š no zato imamo ra t d je priljublj tudijskih prostorih i. Zgodi se štirikrat en na Vrazov na drugih ne le med medic e inci, amp fakulteta ak tudi m m trgu in h. ed študen Akcijske c ti en določenih e pijač, znani obra PAJZL te z začinjene kočin (po želji) so os i, plesna glasba in novne ses ga pajzlo uživanje Vrazov tr ta vs te, vam n g udim par kega žura. Preden vine vsakega dobro dobronam se pa nan pravočas j odpravino poskrb ernih nas vetov iz » ite za kar ni žal, in prve roke to, po «: Daleč in š skusite se izogniti pridite v oblekah, ki vam jih iroko seg o b v e z n o a glas o P stim nasle se zgo di v ajzlu dnje jutro P . faksa, ki s ajzlu ... naslednji d , zagotovo pa drž i a n v e ce l e ga sp om faks. No, v eno - kar ni. saj tisti de l

štajerske v že leta združuje to en ud št ih sk or tranjih ur Klub marib udente. Žur do ju št e ljn že ve ba za privablja in vse druge o vzdušje v klubu en šč ro sp in n je popularne je zagotovl do prišli ljubitelji bo n ču ra oj sv a lkana, pa množice. N emdesetih in z Ba os iz v to hi in be ganizira plesne glas ih ritmov. Klub or sk ov ck ro ših tr ci pularnih tudi privržen p« in koncer te po -u nd ta »s , re žu e še tematsk . glasbenih skupin je nakup letne ro in pol, možen ev a aš zn a in pn Vsto ro lahko - mimo set evrov), s kate de a: en (c e ic zn i hitro pridete v izka e vrste - kadarkol lg do lo ze no aj obič dbi je legendarni sebnosti v ponu po ed m iz a En . klub kar v litrskem ko m ga postrežejo va ki , za r l« te uz is »f in k te »M napi o se z: zaužitja se začnej zarcu. Posledice e! vj … « Na zdra zdravje opozarja

ŽUR PLACI

KMŠ Tržaška cesta 2

ŠTUDENTSKO

ali pleališkega mbid le g , a sb eneg etnem a tnega gla m in nadvse prij ulture Kino e t li a v k e ljni zares ozvočen urbane k aČe ste že rama v odlično za obisk Centra mesto za ogrev g o t a o n r a r ln p e id a a d e sneg eren kan je Kino Šiška prim predvsem pa id r se im r p e t , s je « , entu r plac če r o m vina, k rskim ve lj kot »žu piva ali m Šiška. Bo kovostnim žure ere ob kozarcu šnih čutil. S svoji a č , k e lu s v d o e e in n r n r je nih ltu st nje p bolj umir ajanju naših vid anost, multiku dbuja a z a ij c urb loka in spo o razv združuje a epustim re d n o s t lahko pr m predstavlja in tehnološko nap vezovanja. Velik , o o o t ij p s m s o a a r n ra n k g je d n sti ro p ro eobreme nost ter medna ih glasbenih zvr or, ki je n o n ič t poli ro s t ativ zličn nost, kre ena s področij ra vno prenovljen p hvali tudi inovativ o a im p d e o e lahk ove. N a in tuja ta slovensk godkov te ustan rava poslastica, s enskega arhitek o v p d nega slo koledar urne sladokusce lo prizna t e k e d it o h s r i a k za ex, o s stoli R odajals kavarn lca Nika Kralja. azo in pr čnih o o ln a ra v b zli k, in obliko tudi Kios ulture, stripov ra duko m e jd a k ro n ina Šiška sbe, umetnosti in visne glasbene p vori z K ih r to s V pro ja gla , p o go č neo d s področ k in ploš razstave umetnosti nico revij rmatov, zgoščen estrijo občasne sbe, fo p op ročja gla o d n o t p a s d z vrsti in g o ji ov in kn ajanje d le. cije. Dog predstavitve strip e, mlade in osta k i, o ustvarjalc delavnice za otr , e r u lt u in k

Eden izmed tr kal je po pre enutno najpopularn ejših klubo novi prece v. Loj ve v kletne pro store. V kle čji, saj so ga razširili tudi ti je zdaj klu mi svetlob nimi efekti , DJ-i, kadil b z edinstvenigarderobo nico , zg koktajl šan oraj pa je urejena » , VIP separeji, lounge« eta kom. ža s Vstopnina znaša od e na fotografski kotiček, kje do pet evrov. Klub ima r med vsakim tudi tako ali dru žu gače zanim ive fotogra rom nastajajo fije.

APRIL 2013

COMPANE R Slovenska

KINO ŠIŠ

cesta 51

omo Trg prek

rskih brig

ad 3

ŠTUDENTSKO Metelkov a– ga ni žure ime, ki vzbuja razli čn rs ni ravnod kega junaka, ki z e asociacije. Ne gle anjo ni v ušen. O d de na nara saj nje sprejme v v se. Je odli nih največjih pri slišal. Mnenja so o teh asociacij vržencev deljena, a čen kraj z tanjša, sa do s ao nih js njenih klu o cene pijač in hra bisk proti koncu m ovražnikov, Mete če ne med n lk e bov in »u s ova e ca, ko se ajb n tujce - ku lturna sre derground scene olj ugodnimi v me denarnica že « mami k dišča, kot stu. Razn evropskih o o je Metelk mestih. ova, najd bisku tako doma likost čine kot emo dan danes v v Na Metelk seh večjih o se preple vi se združujejo in tajo z lite s oobstaja ra zares pes jo različn tra - lahk turo, gledališčem e o obiščete , predava žive glasbene go se zgodi d nji in raz vsak pr vi legendare stavami. be, ki pe n nadvse d Izbira je omiselna tek v mesecu v G » discofunk žur« Ze ali im rokerska duša, vam ena domačih žg Hali, morda vas leno Sonce, ki bodo prite anih pija je Gromk č v Yalli Y a pisana Vsekakor alli, če pa gnila na kožo. AKC MET ne smem ste bolj ELKOVA o pozabit namenje na istosp i na klub olno usm a Tiffany razpolož erje in M en kvalitetnih i za ročni nogome nim. Menza pri ko onokel, ki sta po se t, ri e M asar yk obiskova lektronsko obarva Channel Zero pa im tu je prava izbira, bej ov a 2 4 lcev, ki so č nih večero e ste a n a zalogi do vse drugo v. Ne gre s ljudi, sto ć b rš k p e ot re u n skupine a di” in prav vsakdo monotoni. Moto M gledati različnih pro del lahko najd li DJ-a do e filov te lk o ve je sproščene e ga družen nekaj zase - od ko zagotovo “Sto ja s prijate n lji. Vsekak certa najljubše or vredno obiska!

v mestu opularen klub p j ol b aj N b. u kl i, pemoto, ki krasi ta alno razvajanje s plesalkam ss je s« u rk ci je je »Življen ravilo »dre di tudi vizu bne zabave nu i v cirkuškem slogu. Tu velja p punce pa poleg nepoza p o ajcami, plesom in nast elegantnimi sr z te ri slednji a p o tjem, kostumi, sk e fantje n ste mogoče na a o d b ko se j ta sa «, o, ss et re ko p bave so to imp ite čevlje z viso a facebook strani kluba. Za en d a n o n m u Cirkusu fij n si pog evih. Torek je v izmed fotogra i n d en o a p n e e n šl je a el tr tkih zd dan zn s Jam«. Ob če obarvane in ra ku ko ir ts »C a u m d te re a o m sp sti tuje na večino ov, saj klub go b sredah pa je o tm ri e, rt ih ce sk n n o ko tr dan za itelji elek ubov. svoj račun ljub ih svetovnih kl n a zn lj o bodo prišli na jb a n de ter DJ- e su privoščijo in domače zvez zabavo v Cirku at kr ta si r ke , ih tk sobote pa so gotovljena ob pe house glasbo, Poslastica je za ove noči so začinjene s sexy an za dobro tk kolaže - to je d Ljubljančani. Pe preteklega stoletja in disko a pet evrov, hite . Vstopnina znaš Klub ima ite h s« ie ld go s rezervirane za a. ldie di nekoliko višj sko in ostale »o staro glasbo, di lj znanih DJ- ev pa je ponava er je dovoljeno kajenje. bo manjše, kj ob gostovanju e z »VIP« ložo in čj ve r ce si in i, šča, vam dve plesišč zapustiti plesi e lit že e n še a ta, Če se nabvladljiva lako ico s sveže pečenimi picami. eo n i b ra zg s ln onavadi, Če va tev – okrepčeva ite s seboj več denarja kot p ši re ja u n o p s jne? em Cirku d ostal žejen, ka ti v Cirkusu, vz ra va i a b b e n za a te p va če a mer je. Nih č višje kot drug saj so cene pija

ŽUR PLACI

KLUB CIRKUS Trg mladinskih brigad 7

delovnih

NEPOGREŠLJIVO

Avtogeni trening

ali zakaj se je včasih dobro zavedati samega sebe v vsej svoji polnosti

Natanael Lesjak Avgustov

Želite za trenutek odložiti breme dneva in se podati v svoj svet, kjer ste lahko popolnoma mirni, kjer vaše roke postanejo prijetno težke in se skozi vaše telo preliva prijetna toplina? Vaše srce bije mirno, enakomerno, komaj čuteče. Dihanje je prav tako umirjeno in enakomerno, vsakemu vdihu sledi sproščujoč izdih, ki vam odpira vrata v kopel duhovnega blagostanja. Vaš sončni pletež postane prelivajoče topel. Prijetna toplina vas obliva okrog vašega popka. Počutite se kot v maternici, prijetno toplo je, na varnem ste in z vseh strani vas obdaja ljubezen. Vaše čelo si nato zaželi rahle, prijetne, osvežitvene ohladitve, ki vas pripravi na vrhunec. V hramu svojega zavedanja se predate svojim željam. Ko se odločite, da je čas, da se vrnete nazaj na Zemljo, stisnete pesti in odprete oči.

V uvodu ste lahko prebrali subjektivno doživetje avtogenega treninga. Tisto, kar bo avtogeni trening predstavljal vam, pa je v največji meri odvisno od vas samih, vaših idej in konceptov. Avtogeni trening je v osnovi tehnika sprostitve, v primernem duhu in razpoloženju pa lahko vodi do preklopljenja - to je posebno stanje duha, ki nam omogoča, da smo budni v svoji samoti. Poleg umirjanja pa nam omogoča še aktiviranje lastnih sil, ki se drugače skrivajo v nas. Za začetek spoznavanja z avtogenim treningom si moramo poiskati miren kotiček, kamor se lahko nemoteno umaknemo. Pri uvajanju nas ne smejo motiti misli na načrtovana dejanja v neposredni prihodnosti, kot so razne dnevne obveznosti, zato je dobro, da je večer (malo pred spanjem) tisti del dneva, ki ga namenimo prvim korakom. Ustvariti moramo pomirjujoče vzdušje, ki pripomore k temu, da se lažje sprostimo in dosežemo želeno harmonijo sproščenosti, ki jo bomo s treniranjem posneli in jo lahko predvajali vedno, ko bomo to želeli. Mišično umska relaksacija je dober način, da telo povežemo z umom in zaplavamo v stanje lagodne sproščenosti. Izvajamo jo tako, da v serijah skoraj maksimalno obremenimo simetrične mišične skupine od pet do glave. Če ležimo v postelji, najprej močno aktivno dorzalno

APRIL 2013

upognemo svoja stopala in jih v takem položaju zadržimo nekaj trenutkov, nato pa uporabljeno mišično skupino popolnoma sprostimo. Dejanje ponovimo trikrat. Medtem mislimo na mišice, ki nam ta gib omogočajo. Tako imamo tudi priložnost, da ponovimo funkcionalno anatomijo. Nato pomislimo na kvadricepse in močno iztegnemo kolena po opisanem vzorcu. Sledijo glutealne, abdominalne, pektoralne in spodnje hrbtne mišice, mišice rotatorne manšete, nato platizma, ki nas prijetno pogreje po vratu. Ko preidemo na obraz, šobimo usta, se široko nasmihamo, mrščimo čelo, tesno zatiskamo oči. Če imamo razvite mišice uhlja, aktiviramo tudi te. Mišično umsko relaksacijo lahko povsem individualno prilagodimo svojim željam in položajem. Pomembno je le, da nas pripelje do zadovoljujoče sproščenosti. Druga uporabna metoda, ki nas lahko pripravi do tega je vizualizacija. Pri njej si v mislih slikovito predstavljamo domiselno zgodbo. Med tem imamo oči seveda zaprte. Ko se zgodba odvije do konca, občutimo nekakšno sproščeno zamaknjenost, ki je primerna za začetek avtogenega treninga. Ti dve metodi sta dosti enostavni, lahko ju hitro osvojimo in ju uporabljamo kot samostojno orodje sproščanja, tudi če se za odkrivanje skrivnosti avtogenega treninga ne odločimo, ali če imamo za učenje avtogenega treninga v danem obdobju premalo časa.

Namen tega članka ni popoln opis avtogenega treninga, ki bi zadoščal za samostojno učenje. V naslednjih segmentih ga le na kratko opisujem, da si boste lahko ustvarili predstavo o njem. Za učenje pa se lahko pridružite kakšni skupini ali poiščete kakšno knjigo. Če ste zdravi, med učenjem ne potrebujete strokovnega nadzora. V primeru, da imate resnejše težave, pa se morate prej posvetovati s strokovno usposobljeno osebo. Kontraindikacije za avtogeni trening so bolezni srca in psihoze. Za osnovni tečaj avtogenega treninga je potrebnih najmanj osem tednov. V osmih korakih uvedemo posamezne elemente, ki se bodo tedensko vgradili v sistem avtogenega treninga. Ta bo med kasnejšim izvajanjem ostal 87,5 % nespremenjen. Prvih sedem gesel je namreč stalnih, individualno geslo pa je tekom življenja variabilno. Tako zgradimo konstrukt, živo telo avtogenega treninga, ki lahko zaživi v nas kot simbiont iz serije Zvezdna vrata. V telesu obstajajo namreč elementi, telesu lastne sile, ki jih z avtogenim treningom lahko odkrijemo in se jih zavemo. Povežemo jih z umom in te povezave utrdimo z vadbo. Vsak teden osvojimo geslo, s katerim bomo lahko priklicali telesni odziv, ki smo ga povezali s svojim umskim svetom, ali obratno. Tako prvi teden občutek telesne in duševne sprošče-

NEPOGREŠLJIVO nosti povežemo z geslom “popolnoma miren/mirna sem”. Ko smo v svojem mirnem kotičku ali v skupini na delavnici avtogenega treninga z vizualizacijo

zneje se čas za izvedbo zopet skrajša.

ali mišičnoumsko relaksacijo dosegli stanje sproščenosti, zaprtih oči v mislih izgovorimo prvo geslo. Ponovimo ga še petkrat, se še za trenutek prepustimo občutju in nato naredimo preklic. Ta je pomemben, da se iz stanja delne zamaknjenosti premaknemo nazaj v realni svet. Naredimo ga tako, da čvrsto stisnemo roki in nato odpremo oči. Nujen je tudi, če nam kadarkoli med izvajanjem avtogenega treninga postane neprijetno. Tak spodletel trening moramo takoj prekiniti. Ne sme nam biti neprijetno.

moramo utrditi. Tako se v prihodnjih tednih naučimo občutiti težo in toploto v rokah, ki se pozneje razširita na celotno telo. Začutimo, kako srce mirno in enakomerno bije, prav tako začutimo dihanje. Sončni pletež postane prelivajoče topel, čelo pa prijetno hladno. Tej konstrukciji zadnji teden dodamo še variabilni del, osebno geslo, ki je individualno. S tem geslom lahko slačimo »železne srajce«, ki so škodljive ali so nam postale breme, ga uporabljamo kot pomoč pri doseganju svojega novega cilja ali pa pri uveljavljanju novih sklepov s pomočjo avtosugestije. Tako lažje, z lastnim prizadevanjem postajamo iz dneva v dan boljši, bolj takšni, kot sami želimo, da smo. *»Tako lahko vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo.« Pri tem nam pomagajo naše lastne speče sile, ki jih s treningom aktiviramo. Tako lahko zaživimo v polnosti bolj kot kadarkoli prej. Bolje se zavedamo samega sebe, saj se vsa-

To vajo, kot tudi vse ostale, ponavljamo trikrat dnevno, najbolje, da ob točno določeni uri zjutraj, opoldne in zvečer. V začetku nam to ne bo vzelo veliko časa, pozneje, sredi osnovnega tečaja, pa čas za izvajanje konkretno naraste. Zato si moramo takrat rezervirati trikrat po petnajst min dnevno. To moramo upoštevati pri načrtovanju učenja. Po-

AVTOGENI TRENING

Vsak teden nato dodamo vaji novo geslo, ki predstavlja novo povezavo, ki jo

kodnevno srečujemo v budni samoti, kjer lahko sami sebe, neobremenjeni z zunanjim svetom, bolje organiziramo. Poleg tega pa avtogeni trening kot

koncentrativna samosprostitev - ko jo obvladamo – omogoča, da ubežimo stresu, ko nas ta ogroža. Osredini nas, ko se moramo zbrati in nas pomiri v krizni situaciji, ko ne vemo, kaj storiti. Takrat se lahko vedno zatečemo v zavetje svojega mehurčka, ki smo ga ustvarili z avtogenim treningom. Breme, ki nas pribija k tlom, za nekaj časa odložimo in se vrnemo spočiti, pripravljeni na umirjeno in racionalno reševanje težav. Tako lahko marsikatero življenjsko nesrečo lažje, hitreje in učinkoviteje prebolimo.

Gre za prevod znamenita reka iz filma Sjećaš li se Dolly Bell, morda ga prepoznate v izvirni obliki: »Svakoga dana v svakom pogledu sve više napredujem.«

NEPOGREŠLJIVO

Anketa o slabem vidu

med študenti 6. letnika MedicinskE fakultetE v Ljubljani

Ines Gumilar, Martin Rupnik

Vid je naše najpomembnejše čutilo, ki nas povezuje z okoljem. Ena izmed slabih strani študija medicine je vsekakor dolgotrajno napenjanje oči ob prebiranju obsežne literature ali proučevanju (pato)histoloških mikroskopskih preparatov. Zato je marsikdo od naših kolegov (ali od nas - ker tudi midva nosiva očala) med študijem začel nositi očala ali pa se mu je poslabšala dioptrija. Želela sva izvedeti, kako zelo so dejansko obremenjene naše oči. Sestavila sva anketo in o tem povprašala študente šestega letnika medicine. V članku vam predstavljava rezultate ankete, na katero je odgovoril 101 študent, ter kratek intervju s prim. mag. Dragico Kosec, dr. med., ki sva jo obiskala na Očesni kliniki v Ljubljani.

Rezultati ankete 1. Ali imaš težave z vidom? A - da, sem kratkoviden/-a B - da, sem daljnoviden/-a C - ne, nimam težav z vidom

A: 69 %

C: 1 %

Na nadaljna vprašanja odgovarjaj le, če si na prvo vprašanje odgovoril/-a z A ali B.

B: 30 %

2. Kako se »spopadaš« s slabšim vidom? A: 55 % A - nosim očala B - nosim leče C - šel/šla sem na lasersko korekcijo dioptrije D - nič od naštetega, oftalmologa še nisem obiskal/-a

C: 0 %

D: 11 % B: 34 %

Na nadaljna vprašanja odgovarjaj le, če si na drugo vprašanje odgovoril/-a z A, B ali C. 3. Kdaj si začel/-a nositi očala/leče? A - pred študijem na MF B - v 1. letniku na MF C - v 2. letniku na MF D - v 3. letniku na MF E - v 4. letniku na MF F - v 5. letniku na MF G - v 6. letniku na MF

E F

5 4

42 Število študentov

APRIL 2013

NEPOGREŠLJIVO 4. Kaj te je pripeljalo k oftalmologu? A - na predavanjih na računalniških predstavitvah nisem ločil/-a med limfocitom in monocitom, besedila so izgubljala ostrino B - nagovorila me je sošolka, ki je opazila, kako napenjam svoje oči, kar bi mi lahko povzročilo dodatne gubice na obrazu C - kolegi so pri vaji “Vid in sluh” pri fiziologiji ugotovili, da slabše vidim D - slabši vid je ugotovil zdravnik na sistematskem pregledu E - peljala me je mama, ko sem bil/-a še mlajši/-a F - hotel/-a sem spoznati simpatičnega/-o oftalmologa/-injo 28

A B

E F

15 1 Število študentov

5. Kdaj nosiš očala/leče? A: 63 % A - vedno B - kadar berem ali se učim C - na predavanjih in pri gledanju televizije D - kadar se očala popolnoma skladajo z mojo obleko

B: 2 %

C: 30 %

D: 5 %

6. Kako se je tvoj vid spreminjal med študijem na MF (primerjaj med 1. in 6. letnikom)? A - poslabšal se je za manj kot 1 dioptrijo A B - poslabšal se je za 1-2 dioptriji C - poslabšal se je za več kot 2 dioptriji B D - se ni spreminjal H - se je izboljšal

0 1 Število študentov

7. Koliko tvojih kolegov in kolegic je imelo tekom študija težave z vidom? A - več kot polovica A: 51 % B - polovica C - manj kot polovica

B: 25 %

ANKETA O SLABEM VIDU

C: 24 %

NEPOGREŠLJIVO Intervju s prim. mag. Dragico Kosec, dr. med.

kar vodi v nestabilen solzni film, ki tudi prispeva k slabši vidni ostrini.

Kako bi komentirali rezultate ankete?

Kako preprečiti poslabšanje vida?

Najprej moram pohvaliti vašo zagnanost in skrb za dober vid bodočih zdravnikov, saj ga bodo vsekakor zelo potrebovali. Tudi vprašalnik je lepo pripravljen in »user friendly« ter kar nekaj pove o stanju korekcij in vida pri študentih. Dodala bi le komentar k prvemu vprašanju: tu so rezultati verjetno malo manj reprezentativni, saj je sklepati, da so anketo izpolnili v večjem delu tisti kolegi, ki imajo z vidom več težav. Tudi v literaturi je incidenca refrakcijskih anomalij zelo različna. Odvisna je od demografskih podatkov in različnih pristopov k zbiranju podatkov. Kakšen je mehanizem nastanka kratkovidnosti/daljnovidnosti? Obe refrakcijski hibi sta navadno pogojeni že ob rojstvu, kot tudi astigmatizem. Kratkovidnost ali myopia je posledica predolgega zrkla, bolj strme roženice ali bolj ukrivljene leče. Daljnovidnost ali hypermetropija je nasprotje kratkovidnosti. Astigmatizem pa pomeni, da oko lomi svetlobni žarek v eni osi bolj kot v drugi osi. Kateri so vzroki za poslabšanje vida? O poslabšanju vida lahko govorimo pri otroku, ki se mu vid ni razvil zaradi nekorigirane refrakcijske hibe, lahko pa pride do poslabšanja tudi kasneje v življenju. Vzroki so lahko obolenja očesa in možganov, več težav pa povzročajo spremembe refrakcijskih hib. Slednje so velik problem sedanjega časa in načina našega dela. To pomeni veliko bližinskega dela z branjem in dela pred računalniškimi monitorji. Problem nastaja zaradi velikega prilagajanja oči na bližino, kar vodi v krč akomodacije in periferni defokus (periferija mrežnice ob tem dobi nejasno sliko). Tak način gledanja vodi v progresijo kratkovidnosti ali inducirano kratkovidnost. Težave se pojavljajo tudi zaradi premalo utripanja in zapiranja oči,

APRIL 2013

Da bomo ohranili čim boljši vid brez dodatne korekcije, poskrbimo za zadostno mero sproščanja med natančnim, predvsem bližinskim delom. To pomeni, da po približno 20 minutah (obdelanem krajšem poglavju ali vsaj zaključeni smiselni celoti) takega dela poglejmo na daleč in poskrbimo za relaksacijo akomodacije ter med tem premislimo, kaj smo prebrali in le to umestimo v naš spomin. Vsekakor ima to tudi stranske učinke - porast intelektualnega potenciala. Pomagamo si tudi z zavestnim utripanjem, kar vzpodbudi izločanje maščobnega dela solznega filma iz Meibomovih žlez in s tem zmanjšuje izhlapevanje ter vzpodbudi večje izločanje tudi vodnega dela solz, kar zagotavlja roženici dovolj obrambe. To je še posebej pomembno pri nosilcih kontaktnih leč. Nekateri propagirajo tudi razne vaje. Nekatere imajo razložljivo razlago, druge tudi ne. Še najpomembneje pa je, da je optična korekcija pravilno predpisana po vseh kriterijih optometrije. Kako se pripraviti na pregled pri oftalmologu ali okulistu? Na pregled ne gremo utrujeni in po dolgotrajnem bližinskem delu. V tem primeru bomo kaj hitro dobili predpisano previsoko korekcijo v minus (kratkovidnost) ali premalo v plus (daljnovidnost). Posledično pa bomo lahko tako korekcijo nosili z nelagodjem, s predolgim časom prilagoditve med bližinskim fokusom in fokusom na daleč. Lahko se bodo pojavljali glavoboli, tudi dvojna slika ni izključena. Nenazadnje tak predpis vodi do perifernega defokusa in porasta kratkovidnosti. Vaše mnenje o lečah in laserskih posegih na očeh? V današnjem času so kontaktne leče zelo kvalitetne in očem prijazne. Ob ustre-

zni higienski skrbi za kontaktne leče in pravilnemu ravnanju z njimi resnično lahko omogočajo večje udobje. V nekaterih primerih tudi boljši vid, večje vidno polje – predvsem pri tistih z visokimi korekcijami. Pomembno pa je, da kontaktnih leč ne nosimo v bazenih, savnah, morju, saj tam prebivajo zelo neugodni mikroorganizmi (akantameba), ki ob manifestaciji infekcije za vedno poskrbijo za slabši vid. Kontaktnih leč ne nosimo ob prehladih ali drugih infektivnih obolenjih. Če že pride do infekcije, kontaktne leče takoj odstranimo iz očesa in poskrbimo, da se vnetje umiri, po potrebi poiščemo tudi strokovno pomoč. Laserski posegi in operacije zaradi visokih refrakcijskih hib so danes že precej razširjeni. Vendar se moramo zavedati, da tak poseg ni vedno primeren za vsakogar. Pred tem je potreben zelo natančen pregled in nato proučitev stanja posameznika. Šele nato sledi trezna odločitev. Pomembno pri tem je, da za tak poseg nismo nikoli prepozni, lahko smo pa preveč neučakani in obžalujemo odločitev, če ni bila dovolj pretehtana. Zato se ne odločajte za izvajalca, ki želi to opraviti takoj, ko vas gleda in vam ni najbolj navdušen dati časa za premislek. Morda si je dobro pridobiti prej dvoje mnenj, predvsem tistih, ki se s tovrstnimi posegi ukvarjajo. Vaše sporočilo študentkam in študentom medicine? Dragi kolegi, vzemite si čas, ko študirate in razmišljajte, medtem ko prebirate literaturo in ne »memorirajte strani kot fotke«. »Side effect« je v tem primeru dobrodošel in se obrestuje na dolgi rok. Velikodušno se zahvaljujeva vsem kolegom iz 6. letnika Medicinske fakultete v Ljubljani, ki so se odzvali povabilu k reševanju ankete, ter prim. mag. Dragici Kosec, dr. med., za topel sprejem, živahen pogovor, podarjeni čas in vso pomoč pri članku.

NEPOGREŠLJIVO

Vitezi podzemlja Martin Rupnik, Jan Štangelj

Na prvi pogled se zdi, da v Univerzitetnem kliničnem centru za dobrobit bolnika skrbijo le zdravniki, sestre in medicinski tehniki, vendar nam po bolj natančnem opazovanju postane jasno, da se v zakulisju dogaja še marsikaj. Po hodnikih in avlah drvijo ljudje najrazličnejših poklicev, med njimi tudi transportni delavci. Nekateri jih komajda opazite, nekateri pa jim zavidamo, ker jim ni potrebno hoditi peš z Infekcijske klinike do Onkološkega inštituta. Občasno delujejo malo sramežljivo, občasno zamišljeno, vedno pa skrbijo, da Klinični center normalno obratuje. Nekaj je zagotovo - brez njih bolniki ne bi dobili kosila, sestre sanitetnega materiala, zdravniki pa zdravil za svoje paciente. Za vas, pokončne bralce Erektorja, sva se dvanajst metrov pod zemljo pogovarjala s transportnima delavcema - g. Miletom in g. Jovotom (poltežka kategorija).

Avtor: Jan Štangelj

Koliko časa že delate tukaj, kaj vse prevažate in kako izgleda vaše delo? Mile: Deset let. Sedaj delam kot dispečer, na začetku pa sem vozil »tunto«. Tako mi rečemo tem našim električnim vozilom. Jovo: Štiri leta. Prevažam sanitetni material in zdravila za lekarno. Kaj je najtežje pri vaši službi? Mile: Komunikacija, kadar moram iskati točno določene osebe za prevzem robe. Problem so tudi dvigala, saj je potrebno vedno čakati, ker so zasedena. Problem so tudi cevi. Tu je toplotna postaja in je zelo vroče. Če greš do »rampe« pod novo urgenco, pa te še v jakni prepiha. Občasno tudi malo izgubimo orientacijo. Ne veš, ali je zunaj sonce ali dež, dan ali noč. Še posebej, kadar si tu spodaj po osem ur. Ne veš, kaj se dogaja v pritličju. Tukaj še potresov ne čutimo. Ko prideš ven, pa je, kar je. Jovo: Hrbtenica. Joj, ta me ubija! Tu prenašam ogromno težke robe. Kaj je najboljše pri vašem delu. Imate kakšno interno »foro« ali anekdoto? Jovo: »ŽIV!« To je naš pozdrav, to je sedaj aktualno.

g. Mile

VITEZI PODZEMLJA

Mile: Najbolj zabavna stvar, ki se mi je zgodila, je bila, da se je mimo z avtom pripeljala neka gospa, ki je iskala garažno hišo. Tukaj sem sedel v drugi kleti in naenkrat videl luči. Nisem vedel, ali sanjam. Potrebovali smo pol ure, da smo jo

NEPOGREŠLJIVO Avtor: Jan Štangelj

Kdo pa se vam ne umika? Kdo je tu najbolj brezobziren? Jovo: Tukaj je včasih ogromno ljudi in takrat zna biti problem. Pred kratkim so z barvnimi oznakami označili pot za pešce, vendar jih veliko tega sploh ne upošteva. Drugače je pa res tako, da se tisti, ki nosijo belo, ponavadi ne umikajo. Ampak dobro. Če se vozim za kakšno res »našponano«, potem ni problem malo počakati in pogledati. Trobit pa tudi ne smemo, da koga ne zadane infarkt. Se tukaj pogosto dogajajo kakšne nesreče? Jovo: Ne, v zadnjem času ne. Mile: Bilo jih je nekaj kakšnih petnajst let nazaj. Sedaj velja tudi prepoved za kolesarje, ampak vseeno včasih kdo pridrvi mimo. Nesreče pa še ni bilo.

Ali kdaj poberete kakšnega štoparja in ali kaj tekmujete med seboj? Jovo: Ne, ne smemo! Nihče se ne sme usesti zraven voznika. Veliko je inšpekcij in šefi ne dovolijo ničesar takšnega. Poglejte, kaj tu piše (pokaže na pravila nalepljena na vozilo). Držimo se tega. Vedno nas opozarjajo, da je najvišja hitrost pet kilometrov na uro, kar je enako hitrosti pešca.

Dobite kdaj tudi kakšno pohvalo? g. Jovo

spravili ven. Tam pri dovozu imamo kamere, ki so verjetno vse to posnele (smeh). Ste imeli tukaj kakšno spremstvo in srečali kakšnega »VIP«? Jovo: Spremstvo? Ne, ne. Sem pa srečal lansko leto Boruta Pahorja. Sem mu rekel: »Živ«.

Mile: Ne, to pa res ne. Na to se nihče ne spomni. Mi smo »nižji rang«, pohvale dobijo tisti nad nami. Kritike pa so, in sicer v smislu: »Nisi pripeljal tega, razlil si juho, prehitro si peljal.« Imate kakšno sporočilo za študente medicine?

Jovo: Kar naj se učijo, drugače bodo garali tako kot mi. Mile: Enako, kot je rekel Jovo. Tukaj je veliko fizičnega dela in sami lahko vidite, kakšni so pogoji. Upam le, da vam bo študij prišel prav pri trenutnem stanju naše države.

Zemljevid: študentski boni v bližini Medicinske fakultete ,M

an ih l

elb

APRIL 2013

9. Restavracija Tartuf Center - Mali trg 3a 10. Restavracija Roxly - Mala ulica 5 11. Šeherezada - Trubarjeva cesta 31 12. Kitajska restavracija Zhonghua -Trubarjeva cesta 50

p Zu

5. Pizzerija Pinki - Poljanska cesta 22 6. Pravna fakulteta - Poljanski nasip 2 7. Dijaški dom Ivana Cankarja - Poljanska cesta 26 8. Mencingar Nobile - Zarnikova 3

ej at

1. Falafel - Trubarjeva cesta 40 2. »Celica Hostel« - Metelkova 8 3. Dijaški dom Poljane - Potočnikova ulica 3 4. Dve in pol limone - Kotnikova 5

NEPOGREŠLJIVO

7 5

8 2

1 2 3

ZEMLJEVID ŠTUDENTSKE PREHRANE

NEPOGREŠLJIVO

STRIC ZDRAVKO SVETUJE Stric Zdravko

Avtor: osebni arhiv

iščete, ni nujno potreben pregled glasilk, pa tudi žrelni refleks vaši karieri ne bo škodoval, dokler boste z mikrofonom primerno ravnali. Dragi Zdravko! Zakaj imam oči vse rdeče, potem ko fant ejakulira po mojem obrazu? Anonimka Draga angorska zajčica! Hvala za zanimivo vprašanje – omenjena praksa namreč na mnogih nivojih in v mnogih krogih velja za strogi tabu, zato je intelektualna diskusija na to temo velika redkost.

Dragi Stric Zdravko! Na vajah iz otorinolaringologije mi sošolci niso mogli pogledati glasilk, saj me je ob vstavitvi majhnega stekelca v usta preveval občutek, podoben tistemu, ko te na zabavah nenadoma začne siliti na bljuvanje. Zanima me dvoje; kaj pomeni ta občutek pri pregledu, skrbi me, da je nekaj narobe, saj nihče od sošolcev ni imel podobnih težav? Poleg tega me zanima, ali obstaja manj invazivna preiskava glasilk, rad bi namreč postal pevec? V pričakovanju odgovorov Vas lepo pozdravljam, Elvis Dragi bralec! Naj vas za začetek vsaj nekoliko pomirim; to, da vam sošolec v usta poriva raznolike inštrumente, z ali brez vaše privolitve, bo popolnoma fiziološko izzvalo določen refleks. V tem primeru gre za žrelni refleks, katerega aferentni del potuje predvsem po devetem možganskem živcu (n. glossopharyngeus), v možgansko deblo, kjer se preklopi in

APRIL 2013

po eferentnih poteh (n. vagus) povzroči kontrakcijo faringealnih mišic. Po svoji entiteti je obrambni mehanizem, ki preprečuje večjim tujkom vstop v grlo in posledično zaporo dihalnih poti. Sproži pa ga dotik korena jezika, mehkega neba, uvule (jezička), predela okoli nebnic ali zadnje stene žrela. Refleks se ne aktivira v normalnem procesu požiranja. Vsak človek je edinstven proizvod narave, zato logično sledi, da se omenjeni refleks pri različnih posameznikih pojavlja z različno intenziteto. Tako pri vsakem tretjem človeku refleksa sploh ne opazimo, spet pri drugih je lahko dovolj že pogled ali misel na objekt, ki bi potencialno prišel v usta. Pri vas gre torej za t. i. hiperrefleksijo, tako da z vami iz patološkega vidika ni (popolnoma?) nič narobe. Če si pregleda glasilk zelo želite oz. menite, da je nujen, ga vseeno lahko opravite. Obstajajo namreč različna pršila, ki vsebujejo učinkovine za omrtvičenje sluznice ustne votline in žrela (ksilokain, lidokain) in posledično utišanje žrelnega refleksa. Vseeno pa sem mnenja, da za začetek pevske poti, ko se verjetno še

Moški ejakulat je sestavljen iz zrelih semenčic, odluščenega epitelija semenskih vodov in semenske tekočine, ki nastaja v pomožnih spolnih žlezah, med katere spadajo prostata, semenjak (lat. vesicula seminalis) in bulbouretralni žlezi. Končni produkt je rahlo alkalna, viskozna tekočina, brez katere ni življenja. Pri izlivu moški povprečno donirajo 1,5 – 5 ml spermalne prajuhe, ki normalno vsebuje ogljikove hidrate (fruktoza, galaktoza), askorbinsko in citronsko kislino, različne aminokisline, prostaglandine in različne encime. Koža, še bolj pa sluznice (očesna veznica), so naravno občutljive površine, ki ob stiku z nefiziološkimi raztopinami lahko burno reagirajo, moč reakcije pa je odvisna od posameznika. Semenska tekočina lahko potencialno draži očesno sluznico mehanično, saj zaradi svoje viskozne narave predstavlja tujek v očesu, ki ga telo skuša odstraniti s povečanjem solzenjem in vnetjem, posledica je rdeče oko. Draži pa tudi zaradi svojih biokemičnih lastnosti, predvsem zaradi pH, ki je po poročilu Svetovne zdravstvene organizacije (leta 1992) in mojih osebnih študijah med 7,2 in 8,0. Treba pa je poudariti, da niso vse sluznice enako občutljive na moški »sok ljubezni« – ustna sluznica je bolj odporna, vaginalna sluznica pa je za to praktično narejena, saj ima pH med 3,8 in 4,5.

NEPOGREŠLJIVO Vzrok vaših rdečih oči pa je lahko tudi kontaktna alergija na eno izmed sestavin semena. V urbanem svetu ima alergijske bolezni skoraj četrtina prebivalcev, najbolj pogost alergen pa so prav beljakovine. V tem primeru je najlažje zdravljenje odstranitev alergena, kar pa zaradi edinstvene narave vašega problema morda ne pride v poštev. Priporočam da - če do specifičnega stika pride - oko spirate 2 – 4 minute pod tekočo vodo, kar je najpreprostejša in najučinkovitejša kurativa; za preventivo pa lahko poskusite tudi z nošenjem plavalnih očal. Tudi sam redno plavam (sicer po drugačnih vodah) in vam lahko zagotovim, da mimo kvalitetnih očal ne pride nihče. Dragi Zdravko! Vedno sem se imel za inteligentnega človeka, zato me po izpitu, ko dobim šest ali sedem, to totalno vrže iz tira. Kaj naj naredim, da se po izpitu ne bom počutil kot porabljen kondom? Anonimnež Dragi študent! Nikoli ne smete mešati intelekta in izobrazbe. Intelekt je predvsem naravna danost, ki se izraža z načinom mišljenja, povezovanja in interpretiranja podatkov ter racionalnega reševanja težav. Je tudi eden izmed lastnosti, ki vplivajo na polaganje izpitov in doseganje določene izobrazbe, nikakor pa ni edini; ogromno vlogo ima namreč tudi vaša delavnost, marljivost, razpoloženje izpraševalca in sreča na izpitu. Hočem povedati predvsem to, da ocene niso neposreden odraz vaše pameti, tako da ne bi smele imeti vpliva na vaše dojemanje sebe kot inteligentnega človeka. Ocene so torej zgolj objektiviziran kriterij, ki ga v moderni družbi tolmačijo kot vašo uspešnost s študijem. Rad bi tudi poudaril, da dobre ocene na papirju niso nujno sinonim za dobrega zdravnika. Seveda pa nočem nikogar demotivirati. Sploh zdravniki morajo imeti v glavi ogromno količino informacij, ki jih lahko pridobijo samo z zelo intenzivnim študi-

jem. Zato se kar pridno učite, predvsem zase in ne za indeks, čeprav vam ta od babice morebiti prinese dvajset evrov in petstogramsko Milko. Dragi Zdravko! Tekom študija sem kot moški dostikrat pomagal sošolkam pri študiju kot model za EKG, perkutacijo, avskultacijo in podobno. Žal pa mi usluge nikoli niso bile pripravljene vrniti. Predvsem me skrbi, da bom postal zdravnik, ne da bi znal strokovno pretipati dojko. Kako naj pridem do kvalitetnih vaj iz tega področja? AM Kolega, ali vam ni nihče povedal, da za to na naši fakulteti obstajajo vaje, ki jih imenujemo Pajzl žuri? Šalo na stran. V 21. stoletju se od enakopravnih predstavnic nasprotnega spola težko pričakuje oz. zahteva, da svoje dele telesa dajo na razpolago, četudi za strokovno-izobraževalne namene. Dvomim, da so sošolke z vašo pomočjo osvojile tehniko palpacije mod. Najlažji način za rešitev vaše dileme je pridobitev partnerke, ki ji boste lahko, seveda strogo objektivno in strokovno, dojke tipali kadarkoli boste hoteli. Dragi stric Zdravko! K vam prihajam z vprašanjem, ki je morda preobširno, vendar bom hvaležna tudi za krajšo usmeritev. Gre za to, da sem zaljubljena v medicinca in nikakor ne vem, kako naj pritegnem njegovo zanimanje. Prosim, pomagajte mi, saj sem poskusila že vse - od visokih pet do mini krilc - pa nič ni uspelo. Sicer pa pohvala vaši rubriki, slava vaših poglobljenih odgovorov na vprašanja sega daleč, celo do nas FDV-jevk.

V nasprotnem primeru bi vam povedal sledeče. Zadali ste si nadvse ambiciozno nalogo. Ukrotiti študenta medicine je težje, kot bi pričakovali. So namreč zanimiva, avtohtona in nepredvidljiva bitja s svojevrstnim smislom za humor in pestrimi, dostikrat nepojasnljivimi vzorci vedenja. Žal univerzalnega pravila, ki bi vedno delovalo, ne poznam niti jaz. Lahko pa vam povem nekaj značilnih vzorcev, ki sem jih opazil tekom dolgoletnega bivanja v okolišu privlačnih medicincev. Kot bodoče zdravnike nas zanima celostna slika človeka. Vizualna podoba punce je vsekakor začetno sito, vendar pa odprtine omenjenega sita niso preveč ozke. Visoke pete in mini krila, teoretično lahko pripomorejo k dosegu cilja, niso pogoj za pridobitev naklonjenosti. Zelo pomembna je tudi vaša osebnost in vaša mentaliteta. Kot bodoči zdravniki tudi ne maramo ovinkarjenja, saj je že študij preveč kompliciran, da bi se tekom njega ukvarjali še s kompliciranimi ženskami. Včasih je torej najbolje, če pristopite direktno in svoje zanimanje izrazite čim bolj neposredno, a hkrati ne preveč vsiljivo. Na primer: »Tebe sem pa že videla na žuru prejšnji teden. Zelo se mi zdiš zanimiv, ali bi šel kdaj na pijačo?«. Izogibajte pa se frazam kot so: »Kolumnist Erektorja mi je rekel, da naj stopim direktno do tebe in skušam priti čez sito s širokimi odprtinami«. Karkoli pa boste rekli, naredite to odkrito in z občutkom. Ne glede na izbrano strategijo vam želim obilo uspeha in čim uspešnejše vzgajanje svojega novega medicinca. Zapomnite pa si še zlato pravilo – vsak študent medicine ima rad predvsem tri stvari. Zanimivo osebnost, anatomsko korektne obline in Strica Zdravka.

Amorjeva FDV-jčica Spoštovana družboslovna kolegica! V kolikor sem omenjen študent medicine jaz, vas vabim na enega od sestankov uredniške ekipe Erektorja, da se o »problemu« pogovoriva na štiri oči.

STRIC ZDRAVKO SVETUJE

KULTURA

Zeleno, ki te ljubim zeleno Na Erektorjevem poštnem naslovu se je znašlo lepo število domiselnih, navdihujočih, pomladnih, globokih, razigranih, tako ali drugače zelenih pesmi izpod peresa študentov Medicinske fakultete v Ljubljani, ki so se opogumili in odločili sodelovati v natečaju »Zeleno, ki te ljubim zeleno«. V poeziji ni absolutnega zmagovalca, saj je različnih okusov prav toliko, kot je avtorjev. V uredništvu smo se s težkim srcem in po dolgem razmisleku odločili, kdo bo naš veliki zmagovalec – ta laskavi naslov si je prislužil Andrej Grahek s svojo pesmijo Origano. Za nagrado prejme pesniško zbirko »pH nevtralna za življenje in smrt« avtorice Lidije Dimkovske. Nagrado je poklonila založba Mladinska knjiga. V veliko čast nam je, da lahko z vami delimo tudi pesmi ostalih sodelujočih, ki so se nam prav tako zasidrale v srce in spomin.

Origano Andrej Grahek Pleši z mano, napadi me. S svojo bližino nahrani me. Pretresi me. Naj pod tabo vse ostalo se skrije, edino kar ostane, tvoj okus. Vse, česar se dotakneš, vzcveti. V mojih ustih tvoj okus se razplamti. Na moji hrani vedno bodi, moj zeleni cvet pomladi. Origano. Izgubljena naivnost Polona Gams Zeleno, ki te vidim s priprtimi očmi. Zeleno, ki uide iz sence črnega hodnika. Nekoč otipljivo v mojih rokah, zdaj polzi kot pot izpod halje. Kar zdel se je biserni tolmun – ta butnil je na asfalt križišča pri avtobusni postaji. Kje so utrinki, ki so radovedno se sprehajali po majskem nebu? … zakaj nekoč mlad up je zdaj star in le ob-up? Zeleno, kako pogrešam te, zeleno! Je naivnost slaba, čeprav ni norost? Iz moje kriči strast utopljenca … Ne delam si utvar z upognjeno hrbtenico. Biti zdravnik je resna stvar.

APRIL 2013

KULTURA Pomlad Karolina Božeglav Zvita sem na tleh, klečim v tej temini, ni v mislih teh, ki bi našli me v svetlini. Zdaj naenkrat čutim svetlobe topli spev in kar naenkrat slutim pomladni ta odmev. Že čutim moč v meni, ki narašča spet. Mladost, ki je v meni, naj jo vidi svet. Spet drevje vso zeleno dviguje se v nebo. Novo upanje želeno, življenje tu naj bo.

Planjave Aljaž Levstek

V njih Aljaž Levstek Ljudje so iskali Zeleno, hlepeli so po Zelenem. Iskalci so blodili po puščavah, nekateri so blodili že celo življenje. Hodili so mimo zelenih oaz in turkiznih oči. Vedno znova so iskali poti naprej in Zeleno je bilo živo še bolj kot prej. Vsi so ljubili Zeleno, pa ga še nikoli niso videli, vsi so poslušali zgodbe o Zelenem od svojih staršev, ki pa so že umrli med iskanjem. Tako je vsakdo iskal, a sčasoma vse bolj brezupno. Nekateri so podvomili, da Zeleno sploh obstaja in se ustalili v oazah. Drugi so se v blodnjah izgubljali naprej, le nekaterim pa je bilo dano spoznanje, da je Zeleno pravzaprav že ves čas v njih - morda edinem pravem kraju za Zeleno.

Takrat smo zmogli v vsaki stvari najti zelene planjave. Planjave so vabile vedno znova s svojimi zelenimi lasmi in mi smo jih vedno znova poslušali, ko so pele s svojimi lahnimi glasovi. Planjave so nas ujele kot Sirene in mi smo se jim prepustili. Bilo je lepo, dokler nekateri med nami niso več prenesli neskončne lahkosti planjav. In teh je bilo vedno več, dokler nisi v planjavi koga srečal le še poredkoma. Ti ljudje so prodali svoje konje, jaz pa jaham naprej …

NAGRADNI NATEČAJ: ZELENO, KI TE LJUBIM ZELENO

HUMOR

HOROSKOP David Zupančič

Periost (21. 3.–20. 4.) Na ustnih izpitih se morate začeti obnašati bolj samozavestno, sicer bodo začeli profesorji metodično dvomiti o vaših sposobnostih. Dober način za to je močan stisk roke pred začetkom izpita ali prijateljski udarec po ramenu izpraševalca.

Sistola (21. 4.–20. 5.) Vaša neprestana zadihanost, pomanjkanje zraka in intermitentna omedlevica bodo izzveneli, ko boste pri branju začeli upoštevati vejice. Če vam je to pretežko, vam svetujemo nekajdnevno abstinenco od literarnega sveta.

Sklera (21. 5.–20. 6) V prihajajočem izpitnem obdobju vas čaka mnogo izzivov in ovir. Zato vam svetujemo, da vsaj za dva meseca odrinete svoj alkoholizem na stran in se posvetite študiju. Ne delajte pa si utvar - načelo, da po neurju vedno posije sonce, v Ljubljani žal ne velja.

Globulin (21. 6.–22. 7.) Zaradi intenzivne srbečice v okolici perianalnih gub boste življenje posvetili iskanju cepiva proti glistam. Mogoče bi si za začetek vseeno zadali nekoliko manj ambiciozen plan, pomaga namreč že tuširanje in umivanje rok.

Femur (23. 7.–22. 8.) Vaša manična obsesija z ličenjem bo sčasoma izzvenela, zato si boste začeli iskati nov hobi. Z iskanjem vsekakor pohitite, saj drugače obstaja velika nevarnost, da bi se dejansko posvetili študiju. Ta vas lahko pahne v tako hudo depresijo, da se boste kmalu vrnili k pudru.

Vagus (23. 8.–22. 9.) Na ljubezenskem področju se vam bo naposled le nasmehnila sreča, saj vam bo nogo veselo naskočil mimoidoči ovčar. Dobro pomislite, preden ga zgroženo odženete stran; drugega intimnega stika v prihodnjih mesecih namreč ne boste doživeli.

APRIL 2013

HUMOR

Ostium (23. 9.–23. 10.) V prihodnjih mesecih boste za svojo okolico še bolj nevzdržni kot ponavadi. Če se želite izogniti marsikateremu glasnemu prepiru, si vsak dan vzemite dvajset minut časa za meditacijo. Dober način za utrjevanje vaše samokontrole je tudi dnevni obisk Referata za študentske zadeve. Bulbus (24. 10.–22. 11.) Opazili boste zaskrbljujoče povečanje libida, ki bo najbolj izrazito v neposredni bližini pedagoških delavcev Medicinske fakultete. Na predavanjih se vseeno poskušajte vzdržati vzdihljajev in poželjivih pogledov, saj vaš avanturizem s strani profesorjev ne bo preveč pozitivno sprejet.

Adenozin (23. 11.–21. 12.) Zaradi benigne hiperplazije nosne sluznice boste ob dihanju skozi nos nadležno piskali. Preden preklopite na dihanje skozi usta, pa predlagamo temeljito čistilno akcijo zob in ustne votline; ljudje namreč vseeno raje poslušajo piske kot doživljajo vonjavno-inducirane sinkope.

Medulla (22. 12.–20. 1.) Ob perkutiranju pacienta si boste zaradi svoje nevarne angažiranosti zlomili členek na sredincu roke. Členke si boste z leti sicer zelo utrdili, vseeno pa vam priporočamo, da v prihodnje udarjate nekoliko manj silovito – namesto vašega prsta lahko namreč poči pacientovo rebro. Dens (21. 1.–18. 2.) Med prebiranjem Kraljev ulice na straniščni školjki vas bo prijel nevzdržen krč v levi goleni. Ko bo po mnogih krikih in vzdihljajih krč popustil in boste prišli s stranišča z blaženim nasmehom in revijo v roki, bodo ljudje to napačno interpretirali.

Plazmid (19. 2.–20. 3.) Vaše smrčanje se bo v prihodnjih mesecih stopnjevalo v še večje, groteskne razsežnosti. Poleg zelo močnih globokih tonov bo dobilo tudi svoje mesto na Richterjevi lestvici. Če se ne boste kmalu naučili spati na boku, boste sčasoma postali velik javnozdravstveni problem.

HOROSKOP

HUMOR

VICI SMEŠNI ZA POP* Matej Zupan

sk upaj To vse Sem » : u ik n a hladil lila k svojim.« m, očilo n r o ese p ume s a ustil m s e p r d n o … N e ra z e p s je o t i a Žena m deluje več, z la, pivo je hla e e sploh n dilnik - lučka d la h odpr l eluje? k aj ne d

Peter se sprehaja po mestu, ko pride do policijske postaje in tam zagleda komandirja, ki kriči: »Z idani Most!« V trenutku se s posta je usujejo policaji. Nato ponovno zakriči : »Za Maribor!« In sp et vsi policaji Predsedniku parlamenta postane slabo, zato pri- zdrvijo nazaj na policijsko po sta jo . Pe te r po treplja komandirja po ramenu stane v bolnišnici. in ga vpraša: »Kaj se pa dogaja?!« Poslanci mu pošljejo skupni telegram z naslednjo »Veste, v soboto imamo sindi kalni izlet, pa vadim o prevsebino: »S triinsedemdesetimi glasovi za in štiri- stopanje v Zidanem Mostu,« mu odgovori koman dir. najstimi proti vam želimo čimprejšnje okrevanje!«

Srečata s ed Reče ede va prijatelja. n drugem u: »Ti pa s »Ja. Bil se la m »Organsk pri zdravniku in ta bo zgledaš. Si bola i premik? n Za to pa je pri meni ugoto ?« »Moja jetr nisem še vil organ a so v riti s nikoli sliš !« al. Kaj pa ki premik.« je to?«

al stavpraš iko, e j « ? o k lin sluha racijo bno kiruršk i sluh. e p o a e z al olžan p u š č a l z a s m u i z b o l j š d m e a z in os » K o l i k s p o d, k o j e i s l u h o vo d l o a g r i i er re j š mu op « v!« k j e r s o t i s o č e v ro s o č e v ro v ? i t t e t s s naj »D e !« e v ro v o? Pet »Kolik ajset tisoč v »Ne, d

t? To Kaj je to neučakanos

»Koga bomo pa danes operirali?« je vprašal kirurg jeseniške bolnišnice, ko je vstopil v operacijsko dvorano. »Tega domačina tukaj, ki je pojedel golf žogico!« mu je odgovorila glavna sestra. »Kaj pa tale možakar išče tukaj?« je vprašal in pokazal moškega, ki je stal poleg pacienta. »Čaka na žogico, da bo lahko odigral golf do konca!«

APRIL 2013

Mož gleda televizijo in se dere: »Neee, idiot! Kaj delaš?!« V dnevno prihiti žena in ga vpraša: »Kaj se tako dereš? Kaj se je zgodilo?« »Gledam najino poroko.«

je, ko Dolenjec začn

e jesti grozdje.

VELIKE SIVE CELICE

ZA VELIKE SIVE CELICE Matej Mlinarič

Bolniška soba, kjer veljajo pravila izjavne logike Vaje na Univerzitetnem kliničnem centru so sestavni del študija medicine. Nedolgo nazaj je opravljal svoje prve vaje tudi Marjan. V sklopu prve vaje mu je mentor dodelil sobo ABC. To ni bila običajna soba. V njej je bivalo 5 pacientov (MA, ME, MI, MO, MU). Vsak pacient je vedno govoril resnico ali pa je vedno lagal. Marjanova 1. naloga je bila, da ugotovi, kateri pacienti vedno govorijo resnico in kateri vedno lažejo. Za 2. nalogo pa je moral na podlagi prejšnjih spoznanj ugotoviti, ali so tisti dan že vsi zaužili svoja zdravila (v obliki tablet). Na koncu je moral razdeliti tablete tistim, ki jih še niso zaužili in jim obrazložiti, kako pomembno je, da zdravila jemljejo redno. Pomagajte mu, saj bo od tega odvisna njegova končna ocena! Rešite nalogi in dobili boste podatke za vseh pet oseb (ali vedno govorijo resnico ali vedno lažejo in ali so vzeli zdravilo ali ga niso). Izpolnite kupon, ki ga najdete na strani sedeminsedemdeset, in ga oddajte najkasneje do 24. aprila 2013 do 12. ure v škatlo z oznako »Za logično nalogo«, ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvotu v Mandibuli. Žrebanje bo še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico. Nagrajence bomo obvestili tudi preko elektronske pošte. Z nekaj sreče in znanja vam lahko pravilna rešitev prinese eno izmed uporabnih nagrad: 1. nagrada: šivalni komplet (šivalnik, kirurška pinceta, kirurška nit). 2. nagrada: učbenik Družinska medicina. 3. nagrada: zbornik Companion to Primary Care Mental Health. 1. naloga Ob vstopu v sobo so pacienti Marjanu izjavili naslednje: MA: »ME laže ali MI laže.« ME: »Če MI govori resnico, potem MO laže.« MI: »MO govori resnico.« MO: »Če MU govori resnico, potem MA laže.« MU: »MA laže in ME laže.«

2. naloga Potem so izjavili še: MA: »ME je vzel tableto in MI je vzel tableto.« ME: »Vsi smo vzeli tablete.« MI: »Če je MO vzel tableto, potem tablete ni vzel MU.« MO: »MU je vzel tableto ali jo je vzel MA.« MU: »MA je vzel tableto, če jo je vzel tudi ME.«

Kdo govori resnico in kdo laže?

Komu mora Marjan dati tablete?

Pravila Poved oblike »x in y« je pravilna le takrat, ko sta izjava x in izjava y obe pravilni, v vseh ostalih primerih je poved oblike »x in y« nepravilna. Poved oblike »x ali y« je nepravilna le takrat, ko sta izjava x in izjava y obe nepravilni. V primeru, ko je vsaj ena izmed izjav x oziroma y pravilna, je poved oblike »x ali y« pravilna. Poved oblike »x, potem y« je nepravilna le takrat, ko je izjava x pravilna (x mora biti prva izjava v povedi) in y nepravilna. V vseh ostalih primerih je poved oblike »x, potem y« pravilna. Poved oblike »x, če tudi y« je pravilna natanko takrat, ko sta izjava x in izjava y hkrati obe nepravilni ali obe pravilni. V ostalih dveh primerih je poved oblike »x, če tudi y« napačna.

LOGIČNA NALOGA

VELIKE SIVE CELICE

Nagradna križanka

1. nagrada: nevrološko kladivce.

Rešite križanko in na osenčenih poljih boste dobili geslo (tokrat v angleščini). Izpolnite kupon, ki ga najdete na strani sedeminsedemdeset, in ga oddajte najkasneje do 24. aprila 2013 do 12. ure v škatlo z oznako »Za križanko«, ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvotu v Mandibuli. Žrebanje bo še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico. Nagrajence bomo obvestili tudi preko elektronske pošte. Z nekaj sreče in znanja vam lahko pravilna rešitev prinese eno izmed uporabnih nagrad:

2. nagrada (trikrat): nevrološka lučka.

APRIL 2013

3. nagrada (trikrat): miselne igre podjetja Znalček.si. Nagrade za logično nalogo in nagradno križanko so poklonili: Proloco Medico (šivalni komplet, nevrološko kladivce, nevrološke lučke), Znalček.si (miselne igre) in Katedra za družinsko medicino (učbenik, zbornik).

NAGRADNA KRIŽANKA

Ime in priimek: _____________________________________ Elektronski naslov: __________________________________ Letnik: ______

REŠITEV (geslo v angleščini): __________________________

LOGIČNA NALOGA

Ime in priimek: _____________________________________ Elektronski naslov: __________________________________ Letnik: ______

REŠITEV: Kdo govori resnico? __________________________________ Kdo laže? ___________________________________________ Komu mora Marjan dati tablete? _________________________

Specializirana prodajalna z medicinsko tehniènimi pripomoèki

ZAHVALA V imenu celotne Erektorjeve ekipe se zahvaljujem Inštitutu za anatomijo, Inštitutu za biostatistiko in medicinsko informatiko, Inštitutu za biologijo celice, Inštitutu za patološko fiziologijo, Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, Inštitutu za fiziologijo in Katedri za dermatovenerologijo za finančno pomoč v obliki donacij. Zahvaljujem se tudi Študentski organizaciji Medicinske fakultete (ŠOMF) in Študentskemu svetu Medicinske fakultete (ŠSMF) za sredstva, ki so nam bila dodeljena v sklopu njunih razpisov. Prav tako se zahvaljujem Katedri za družinsko medicino za poklon učbenika Družinska medicina in zbornika Companion to Primary Care Mental Health, podjetju Proloco Medico za poklon šivalnega kompleta, nevroloških kladivc in lučk, založbi Mladinska knjiga za poklon treh pesniških zbirk pH nevtralna za življenje in smrt ter podjetju Znalček.si za poklon miselnih iger. Na koncu še iskrena zahvala Društvu študentov medicine Slovenije (DŠMS), pod okriljem katerega deluje naš časopis. Brez Vaše pomoči izdaja tokratne številke ne bi bila izvedljiva, hvala! Marija Malgaj

Miselne igre znalček si

Ä&#x152;asopis, ki dobro stoji!