Erektor 16 April 2014 by Drustvo studentov medicine Slovenije (DSMS)

Časopis študentov Medicinske fakultete v Ljubljani

april 2014 | letnik 10.01 | 1 €

Osrednji intervju: doc. dr. Boštjan Mlakar, dr. med.

Podiplomski študij dentalne medicine v tujini v

Debatni kotiCek: Oralna kontracepcija

Ženska v zdravniškem poklicu v

Fantomska boleCina

ZAHVALA V imenu celotne Erektorjeve ekipe se zahvaljujem Inštitutu za sodno medicino, Inštitutu za biostatistiko in medicinsko informatiko, Inštitutu za patološko fiziologijo ter Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo za finančno pomoč. Zahvaljujem se tudi Študentskemu svetu Medicinske fakultete (ŠSMF) in Študentski organizaciji Medicinske fakultete (ŠOMF) za sredstva, ki so nam bila dodeljena v sklopu njunih razpisov. Prav tako se zahvaljujem podjetju 3M za poklon stetoskopa, podjetju Znalček.si za poklon miselnih iger, založbi Beletrina za poklon knjige Jugoslavija, moja dežela in založbi Sanje za poklon knjige Modre cvetke. Na koncu še iskrena zahvala Društvu študentov medicine Slovenije (DŠMS), pod okriljem katerega deluje naš časopis. Brez Vaše pomoči izdaja tokratne številke ne bi bila izvedljiva, hvala! Marija Malgaj

Miselne igre znalček si

| HUMOR 80 | Horoskop 82 | Vici, smešni za pop*

KAZALO

| ZA VELIKE SIVE CELICE 83 | Identični fotografiji 84 | Nagradna križanka 3

KOLOFON

Erektorjeva ekipa študijskega leta 2013/2014

Glavna in odgovorna urednica Marija Malgaj

Urednik fotografije Matej Zupan

Izvršna urednica Mojca Kecelj

Erektorjeva ekipa Ana Ferfolja Barbara Kecelj Staša Lugovski Matej Mlinarič Sara Popović Aleš Porčnik Naja Videmšek David Zupančič Tadej Žlahtič

Glavni oblikovalec Miha Helbl Oblikovanje naslovnice Miha Helbl Tadej Žlahtič Lektorice Ines Gumilar Lara Kavčič Ana Kisovar Alja Lodrant Špela Ozimek Katarina Valek Sabina Vesnić

Tisk grafex d.o.o., Izlake Naklada 800 izvodov

APRIL 2013

Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, 1000 Ljubljana Cena vključuje 9.5% DDV. V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906. ISSN 1581-9078 Svoje prispevke pošljite na: erektor@dsms.net

UVODNIK

BESEDA UREDNICE Marija Malgaj

“Once you label me you negate me.” (Søren Kierkegaard)

Brez skrbi – čeprav začenjam svoj zadnji uvodnik z udarnimi besedami danskega filozofa, vam ne bom utrujala z eksistencialističnimi razpredanji. Četudi Kierkegaard v mislih ni imel ravno te teme, ne morem mimo asociacije o stereotipih. Vsi poznamo nesmrtne šale o blondinkah, črnogorskih lenuhih, malo manj bistrih in delavnih FDV-jevcih, (pretirano) točnih Švicarjih in seveda ni medicinska stroka v tem pogledu nobena izjema. Šale na naš račun se začnejo vrstiti že v času študija, ko – že skorajda pregovorno – veljamo za “piflarje”, ki so v glavnem talentirani za memoriranje imenikov, razmišljanje izven meja na pamet naučenih podatkov pa nam predstavlja (pre)velik zalogaj. Na prehodu iz predklinike v kliniko se začnemo spoznavati s šalami, ki jih drug o drugem radi pripovedujejo medicinski raziskovalci in zdravniki, usmerjeni (zgolj) v klinično delo. Nedvomno pa so najbolj začinjene šale, ki jih še kako radi pripovedujejo specialisti različnih kliničnih smeri; marsikateri internist vam bo znal povedati najmanj pet šal na račun kirurgov, le-ti pa tudi ne bodo ostali brez enakovredno pikre replike. Nikakor ne želim prepovedati šal o zdravnikih, saj – če se izrazim povsem klišejsko – je smeh pol zdravja in ravno šale na lasten račun nas velikokrat najbolj iskreno nasmejijo. Želim pa poudariti, da lahko z etiketiranjem napravimo ljudem, ki jih – kar je od vsega najhuje – sploh ne poznamo, ogromno krivico. Sama še vedno živim v (za marsikoga morda utopičnem) prepričanju, da znajo tudi kirurgi kaj več, kot samo “mesariti” in da so tudi internisti praktični ljudje, ki nimajo dveh levih rok. Zdrava mera izvirnih šal med specialisti različnih področij je seveda obvezen del zdravniškega poklica, žal pa se s temi šalami prične prehitro polniti možgane mladim študentom. Ni čudno, da potem nastaja prepad med specialisti posameznih področij ter da se marsikdo počuti tako ogroženega, da kaže svojo negotovost s prepotentnim nastopom. Navsezadnje smo vsi (če si dovolim v to skupino uvrstiti tudi nas, študente) v poklicu zaradi istega cilja – da ozdravimo bolnika. Pot do ozdravitve je navadno tlakovana z ekipnim delom, ki vključuje tako patologe, interniste, kirurge, genetike, dermatologe, … Če že “v štartu” dojemamo sodelavca za ozkogledneža (ali bolje rečeno “ozkodelneža”), bomo težko nadaljevali s timskim pristopom, ki naj bi vključeval enakovreden prispevek vseh udeleženih. Sicer je res, da je šla medicina s svojim razvojem tako daleč, da se specialisti, še bolj pa subspecialisti, dandanes izobrazijo za zelo ozko področje – poenostavljeno lahko situacijo opišem s karikiranim primerom, ki ga v osrednjem intervjuju navaja dr. Mlakar: “si specialist za levi palec, za desnega pa ne več”. Kljub temu pa ne velja pozabiti, da imamo pred seboj bolnika, človeka v celoti, ki ga gradi še kaj več kot le tisti boleči levi palec, ki je vzrok njegovega obiska pri specialistu. Ravno iz tega razloga - celovitosti bolnika in njegove bolezni – si želim, da bi stereotipne oznake v šalah in z njimi povezano “predalčkanje” ostale predmet smeha, nikakor pa zrcalo resnice. Hkrati pa mi dovolite, da začetno iztočnico uporabim v zahvalo čudoviti ekipi najbolj pokončnega časopisa na Medicinski fakulteti. Hvala, kolegi in kolegice, da ste me naučili, da stereotipi v resničnem življenju ne držijo - da medicinci nismo zgolj pomnilniki imenikov, da znamo biti kreativni in prestopiti meje vsakdanje “škatle”. Hvala, ker me niste označili in negirali, ampak spodbujali in vedno znova nasmejali. Ker si ne želim napisati (stereotipno) patetične zahvale, naj sklenem svoj zadnji uvodnik v slogu erektorja (erektorne mišice) - organa, ki s svojim krčenjem omogoča premikanje v sklepih in je eden od dejavnikov gibanja, nam pa je nesebično posodil ime.

Verjamem, da bo Erektor tudi v bodoče časopis, ki premika mišljenje in ljudi!

BESEDA UREDNICE

EKSKLUZIVNO

»S SVOJIM DELOM SEM ZADOSTILA TAKO ZDRAVNIKU KOT NARAVOSLOVCU V SEBI.« INTERVJU S PROF. DR. VITO DOLŽAN, DR.MED.

Boštjan Pirš

Profesorica Dolžanova ima za sabo zanimivo poklicno pot - zdravnica z doktoratom iz molekularne biologije in biokemije, ki se ukvarja s farmakogenetskimi in molekularnobiološkimi raziskavami. Pri študijah intenzivno sodeluje z zdravniki s klinike, ugotovitve njene raziskovalne skupine pa so ene tistih, ki so zelo hitro prenosljive v klinično prakso. Študentje jo poznamo predvsem kot predavateljico metabolizma pri predmetu biokemija 2 v drugem letniku in pri nekaterih izbirnih predmetih. Je mednarodno visoko citirana in priznana znanstvenica, poleg tega je leta 2013 dobila Lapajnetovo nagrado – glavno nagrado slovenskega biokemijskega društva.V intervjuju nam bo predstavila delo v Laboratoriju za farmakogenetiko, ki ga vodi na Inštitutu za biokemijo MF. Za začetek bi bilo najbolje, da bi opisali, kaj počnete v Laboratoriju za farmakogenetiko. Posvečamo se raziskavam na področju molekularne genetike v medicini in farmakogenetike. Na področju farmakogenetike se ukvarjamo z raziskovanjem genetske variabilnosti v encimih, ki sodelujejo pri presnovi zdravil, pri prenašalcih za zdravila, in navsezadnje tarčah za zdravila. Predvsem raziskujemo zdravila, ki se uporabljalo v psihiatriji, pri zdravljenju revmatoidnega artritisa, sladkorne bolezni, epilepsije in različnih vrst raka. Najbolj ste znani po raziskavah o revmatoidnem artritisu ... Na tem področju smo nekako najdlje prišli. Delali smo na dveh področjih. Iščemo genetske dejavnike, ki vplivajo na odgovor na zdravljenje z metotreksatom, smo pa naredili preboj v svetu na področju dejavnikov, ki vplivajo na zdravljenje z leflunomidom, ki je novejše zdravilo. Revmatologi so imeli s tem zdravilom zelo dobre klinične izkušnje. Pri nas se pogosto uporablja, ker so ga naši revmatologi tudi testirali v kliničnih Avtor: Boštjan Pirš

študijah še pred prihodom na trg. Se pa to zdravilo pogosto uporablja pri pacientih, ki na druga zdravila niso odgovorili, oziroma so jih morali nehati jemati zaradi neželenih učinkov. Nekako je ustaljena praksa, da preden dajo biološka zdravila, poskusijo še z leflunomidom. In ravno tukaj smo bili prvi v svetu, ki smo opisali genetske polimorfizme v citokromih P450, ki vplivajo na presnovo zdravila in pojav neželenih učinkov. Potem smo ugotovili, da tudi genetski polimorfizmi v genu za tarčni protein vplivajo na neželene učinke. Vsi bolniki, ki so imeli polimorfizem v enem od citokromov in tarčnem genu so zdravilo prej kot v enem letu prenehali jemati zaradi neželenih učinkov. Takim bolnikom ne bi bilo smiselno dati leflunomida. Bolje bi bilo, da bi takoj začeli jemati biološko zdravilo. Zakaj mislite, da se je ravno vam posrečilo odkritje oziroma, zakaj polimorfizmov, ki vplivajo na presnovo tega zdravila, niso iskali drugi raziskovalci že prej? V glavnem se zdravila za RA ne presnavljajo preko citokromov P450. Mi izhajamo ravno iz raziskav o citokromih; začeli smo s tem področjem in potem šli na prenašalce, tarčne encime, razvijali tudi druga področja. V tem smo se razlikovali od drugih, ki so se ukvarjali samo z farmakogenetiko zdravil pri RA – imeli smo veliko širše ozadje. Strašno me je začudilo, da se pri leflunomidu, čeprav se uporabja petnajst let, ni vedelo kako se metabolizira. Slučajno sem leta 2003 naletela na prvo objavo, kjer so in vitro – v ekstraktu jetrnih celic – pokazali, kateri citokromi so vključeni. Preden je bila ta študija objavljena, nismo vedeli, katere genetske dejavnike preučevati. Ker je šlo za enega od citokromov, katerega polimorfizme smo že prej preučevali, smo lahko potem tudi zelo hitro zbrali te bolnike in naredili analize. Kakšne so bile potem posledice tega odkritja – so kakšne klinike pri nas ali po svetu že začele rutinsko testirati paciente za te polimorfizme?

Prof. Dolžanova z rezultati RT-PCR preiskave na računalniškem zaslonu.

APRIL 2014

Naši rezultati niso sprožili zanimanja le na znanstvenem področju, ampak tudi zanimanje za samo uporabo tega zdravila.

EKSKLUZIVNO Na Švedskem pravijo, da niti niso predpisovali tega zdravila. Poleg tega smo sprožili še več raziskav na tem področju. Kar se tiče prenosa v klinično prakso pa moram opozoriti, da ena lastovka pač še ne prinese pomladi. Sedaj zbiramo neodvisno skupino bolnikov, pri katerih želimo ponoviti te rezultate. Moramo pa te naše rezultate narediti tudi uporabnejše za klinično prakso. Sedaj razvijamo in delamo biostatistične analize, kjer bi pokazali, ugotovili kakšen je sočasen vpliv kliničnih in genetskih dejavnikov – skušamo razviti tako imenovani farmakogenetski indeks, ki bi za vsako zdravilo napovedal učinkovitost in tveganje za pojav neželenih učinkov glede na genetske in klinične značilnosti bolnika. Potem pravzaprav razvijate orodje za klinike. Seveda, zdravniku ne pomaga, če mu ti poveš: »Bolnik ima takšen in takšen genotip.« Klinik tega ne potrebuje, želi vedeti samo, kakšna bosta učinkovitost in tveganje za neželene učinke pri točno določenem pacientu, zato razvijamo ta indeks. No, ampak v članku o leflunomidu, ki ste ga objavili, jasno piše: določen polimorfizem pomeni desetkrat večje tveganje za stranske učinke – ali takšen podatek za klinika še ni zadosti, da bi rekel: »Temu pacientu pa ne bom dal tega zdravila.«? Če bomo ta podatek potrdili na neodvisni skupini bolnikov, upamo, da bo to za naše zdravnike dovolj. Je pa res, da morajo zdravniki dandanes zdraviti po smernicah. In šele ko bo ta podatek v smernicah, potem bo res uporaben v vsakdanji praksi. Verjetno pa bodo naši revmatologi že takoj po potrditvi tega podatka začeli to uporabljati. Zakaj je treba sploh delati farmakogenetske študije tudi na lokalni ravni – v Sloveniji – če pa imamo te podatke že iz veliko študij iz tujine? Populacije se med sabo lahko precej razlikujejo glede pogostosti določenih polimorfizmov, hkrati pa lahko na potek bolezni vplivajo tudi okoljski dejavniki. Treba je preveriti, če izsledki iz tujine držijo tudi pri nas. Vendar se da to zelo hitro preveriti z retrospektivnimi študijami. (opomba avtorja: to so študije, kjer za nazaj izberemo paciente z neko značilnostjo, npr. razvoj hudih stranskih učinkov na zdravilo in pri njih analiziramo genotip. )

Pot zdravila v telesu: Potem, ko bolnik poje zdravilo, se mora le-to iz črevesja prenesti v krvni obtok. Za to so pogosto odgovorni transporterji - beljakovine, ki zdravilo prenašajo preko celične membrane in so odgovorne tudi za prenos zdravila iz krvi v tarčna tkiva. Vsako zdravilo deluje na neko biološko tarčo oziroma tarčni protein, ki je lahko na primer encim, receptor in le tako doseže svoj učinek. Telo se poskuša zdravila znebiti s pretvarjanjem v druge snovi preko encimov, najpogosteje so to citokromi P450 v jetrih. Pomembno je tudi izločanje zdravila in njegovih metabolitov v urin ali žolč, pri čemer so ponovno ključni transporterji. Genetske raznolikosti v omenjenih beljakovinah so pogosto vzrok za to, da se nekateri pacienti na določeno zdravilo odzovejo drugače kot drugi.

držav teh genotipizacijskih testov še ne krijejo. Tudi pri nas ne. Pravijo, da še ni dovolj dokazov o ekonomski upravičenosti genotipizacije. V Sloveniji se zdravniki včasih obrnejo na naš laboratorij, če pride do zapletov pri zdravljenju, saj smo z raziskavami farmakogenetike varfarina začeli že zelo zgodaj. Kako se je delo v vaši stroki spremenilo od začetka vaše kariere do sedaj? Jaz sem začela kot mlada raziskovalka leta 1990 in od takrat so se nekatere stvari zelo spremenile. Te genetske metode so bile takrat še zelo v povojih, analiza nekega novega gena je bila cel podvig. Veliko je bilo ročnega dela v laboratoriju, za katerega si porabil ogromno časa. Danes se trudimo, da izbiramo metode, ki so hitre, zanesljive in poceni, da bi bile lahko kasneje uporabne v kliniki. Vse manj je odvisno od ročnih spretnosti, več je statistične obdelave in bioinformatike. Vedno večji je tudi poudarek na tem, da pravilno zastavimo raziskave – kako boš izbral bolnike, katere parametre boš Avtor: Boštjan Pirš

Kakšno je stanje uporabe farmakogenetike na splošno v svetu (v mislih imam vsa zdravila). Genotipizacija za predpisovanje varfarina je že v rutinski uporabi, kajne? Žal tudi pri varfarinu, zdravilu za preprečevanje tromboze, stvari še niso v rutinski uporabi. FDA in EMA sta že izdali priporočilo o smotrnosti tega testiranja, obstajajo tudi klinične smernice in spletne aplikacije, ki zdravniku na podlagi kliničnih podatkov, laboratorijskih in genetskih informacij svetujejo optimalen odmerek varfarina. Na žalost zavarovalnice v večini

PROF. DR. VITA DOLŽAN, DR. MED.

Prof. Dolžanova in posnetek agarozne gelske elektroforeze.

EKSKLUZIVNO spremljal – ter na interpretaciji rezultatov. Tukaj je še posebej pomembno sodelovanje s kliniki in biostatistiki. Tako da rečem vsem, ki se zanimajo za delo na tem področju, da je dandanes laboratorijskega dela zelo malo. Kako to da ste kot zdravnica šli v področje molekularne biologije v okviru doktorata in se začeli ukvarjati bolj z bazičnimi raziskavami? Vedno sem bila zelo naravoslovno usmerjena. V gimnazijskih letih me je zelo zanimala tudi fizika in astronomija, tako da sem po gimnaziji šla študirat fiziko. Vendar sem kaj kmalu ugotovila, da je to preveč tehnična smer, pri kateri bom pogrešala stik z vedami o življenju. Zato sem se prepisala na Medicinsko fakulteto. Vseskozi na fakulteti sem načrtovala, da bom delala kot zdravnica, je pa res da so me pritegnile smeri, bolj povezane z genetiko na primer onkologija, pediatrija. Bolj kot ne slučajno sem odkrila razpis za mladega raziskovalca na Inštitutu za biokemijo, ki je bil objavljen ravno, ko sem opravila strokovni izpit. Ko sem videla ta razpis sem se v trenutku odločila. Všeč mi je, ker sem našla povezavo med naravoslovjem, genetiko in medicino. Poleg tega verjamem, da naša dognanja pomagajo oziroma bodo pomagala pacientom. Tako nekako sem zadostila zdravniku in naravoslovcu v sebi. Kako se razumete in sodelujete s kemiki, biokemiki, farmacevti, biologi na Inštitutu za biokemijo? Imamo še profesorja Stojana, ki je tudi zdravnik. Drugače se mi zdi super, da nas je na inštitutu čim več iz različnih strok, kar je odlično za širino in izmenjavo znanja.Ta interdisciplinarnost se mi zdi zelo pomemba, navsezadnje smo na inštitutu na Medicinski fakulteti, pomembno je da pri raziskavah sodelujemo s kliniki in da delamo na problematikah, povezanih z medicino. Poleg tega tudi učimo nove generacije bodočih zdravnikov. Radi učite? Izredno! Velik izziv mi je bil prepričati študente medicine, da je biokemija relevantna za njihov študij in jim bo prišla prav. In v vseh teh letih se je odnos študentov do biokemije izdredno spremenil. Na začetku moje učiteljske kariere, ko sem bila še asistentka je bil večinoma odnos študentov »Joj, kaj pa ta biokemija, saj se nisem vpisal na medicino, da se bom učil kemijo!«. Študentu biokemija pomaga razumeti kako deluje naš organizem, vzroke za nastanek bolezni in zakaj se bolezen kaže tako kot se, pa tudi kako bodo na te procese vplivala zdravila. Danes naši študenti res dobro znajo biokemijo, to slišimo tudi z Inštituta za patološko fiziologijo in klinike (na primer Katedre za interno medicino). Mislim, da imamo na naši fakulteti izjemne študente, ki so pa tudi izjemno zahtevni.

APRIL 2014

Letos ste dobili Lapajnetovo nagrado Slovenskega biokemijskega društva. Kaj vam le-ta pomeni? To je izjemno priznanje s strani slovenskih biokemikov. Jaz se ves čas ukvarjam z aplikativnimi biokemijskimi raziskavami in prenosom v kliniko, tako da sem bila presenečena nad takšno nagrado biokemikov, ki se večinoma ukvarjajo z bolj bazičnimi raziskavami, in jo zelo cenim. Bi lahko rekli da je vaše delo tudi vaš konjiček? Bolj bi rekla, da je način življenja. Torej tudi doma razmišljate o delu ali znate odklopiti – ločujete delo in prosti čas, ali je to pri vas bolj prepleteno? To se vse prepleta, težko bi rekla, da doma popolnoma neham misliti na svoje delo, to je pač sestavni del mojega življenja. Mi pa družina omogoča, da delno odklopim. Časa za hobije je vedno manj, sicer pa obožujem glasbo – zlasti jazz, ki nama je z možem nekako skupni hobi. Poleg tega naju z možem povezuje tudi astronomija, še vedno rada skupaj opazujeva nočno nebo.

STROKOVNO MEDICINA DRUGJE: FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO UNIVERZE V MARIBORU LABORATORIJ ZA SISTEMSKO PROGRAMSKO OPREMO

Ana Kisovar, Marija Malgaj

Medicina se dandanes praktično na vsakem koraku in na vseh nivojih zdravstvenega sistema prepleta z računalništvom in informatiko. Od povsem banalne (a še kako praktične) uporabe aplikacije za iskanje podatkov o zdravilih v Registru zdravil, do zapletene – včasih že kar malo znanstveno-fantastične – udeleženosti računalništva in informatike v medicinskem raziskovalnem procesu. Avtor: splet

• nemoteče merjenje in izpopolnjeni algoritmi za analizo funkcionalnega zdravja. Področje delovanja laboratorija nama je podrobneje orisal izr. prof. dr. Aleš Holobar, eden ključnih raziskovalcev pri projektih, predstavljenih v tem članku. Izr. prof. dr. Aleš Holobar:

Izr. prof. dr. Aleš Holobar

Prav s tem osupljivim prepletanjem medicine in računalništva ter informatike navdušujejo v Laboratoriju za sistemsko programsko opremo, ki deluje v okviru Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Omenjena raziskovalna skupina je dejavna na mnogo področjih, za lažjo predstavo o naravi njihovega dela, navajava nekaj najzanimivejših: • tehnologije virtualne resničnosti; • obdelava biomedicinskih signalov in slik (še posebej EKG, EMG, EEG in ultrazvok); • računalniška učna orodja in programi za urjenje; • geometrija več pogledov in algoritmi računalniškega vida; • algoritmi za barvno vztrajnost in njihova uporaba;

MEDICINA DRUGJE

»Naš laboratorij razvija računalniško podporo za neinvazivno merjenje signalov v človeškem telesu. Z neinvazivnimi metodami želimo izmeriti težko merljive signale pri različnih patologijah in tako zdravnikom ponuditi jasnejšo sliko o elektrofiziologiji. Zavzemamo se za to, da jim ne vsiljujemo vzorcev in predznanja ter popolnoma zaupamo meritvam. Zdravniki se na podlagi pridobljenih sami odločijo, če je sistem zanje uporaben ali ne.« NeuroTREMOR: izdelava računalniško podprtih orodij za razumevanje, diagnosticiranje in blaženje simptomov patološkega tremorja Projekt NeuroTREMOR združuje svetovno uveljavljene institucije, ki so že v preteklosti raziskovale razumevanje in upravljanje patologij tresavice. Tresavica je najpogostejša motnja gibanja in je tesno povezana s staranjem. Najpogostejša tipa sta esencialna tresavica in tresavica, ki se pojavi kot posledica Parkinsonove bolezni. Kljub temu, da ne ogroža življenja posameznika, močno zmanjša kvaliteto bivanja in samostojno življenje kar 65% pacientov. V 25% je neustrezno zdravljena in je tudi najpogosteje napačno diagnosticirana nevrološka motnja.

Glavni cilj projekta je tehnično, funkcionalno in klinično potrditi sistem za razumevanje, natančnejšo diagnozo in nadzor tresavice. Sistem temelji na dveh platformah: • •

platforma na osnovi bolnišnice, nevroprostetična platforma.

S pomočjo podrobnih posnetkov centralnega in perifernega živčevja ter kinematičnih meritev želijo razviti alternativo daljinskemu upravljanju tresavice v zgornjih okončinah. Projekt je pravzaprav revolucionarno zavrnil doktrino izvora tremorja, ki pravi, da je izvor centralen. Raziskovalci se pri tem igrajo z aferentnimi povezavami, pošiljajo šume v možgane in tako zadušijo tresavico. BETTER: možgansko-nevralna računalniška interakcija za evaluacijo in preverjanje fizične terapije za odpravljanje

STROKOVNO se zavzemajo za to, da bi postala tudi funkcionalen; • dejavni so tudi na področju raziskovanja problematike ginekologije in porodništva. Najlažje bo, če to ponazoriva s konkretnim primerom. Če je porodni kanal preozek mora porodničar odrezati mišičnino, saj tako povzroči manj škode, kot če bi prišlo do raztrganja tkiva. Kaj bo odrezal, se odloči na podlagi dominantne roke, torej ali je desničar ali levičar. Vendar pa je pri tem pomembno tudi, na kateri strani je inervacijska cona mišičja. Če zdravnik odreže tkivo v inervacijski coni, je večja možnost, da bo v prihodnosti prišlo do inkontinence. To želijo preprečiti, saj pripravljajo program, ki bo zdravniku omogočil, da izmeri signale in tako zareže na ustrezni strani.

Shema projekta NeuroTREMOR.

gibe, ki jih je posameznik uporabljal od rojstva, sedaj pa so se informacije o tem, kako premikati ude naenkrat izgubile. S primerjavo z manj prizadeto stranjo in tudi s primerjavo s populacijo želijo ugotoviti, kako lahko posameznik upravlja s posamezno mišico. Poskušajo pogledati v možgane in informacijo neinvazivno izmeriti. Pri tem je potrebno poudariti tudi, da je bilo do sedaj možno izmeriti EMG le na podlagi vseh mišic v telesu, v Laboratoriju za sistemsko programsko opremo pa so razvili sistem, ki lahko te signale razdeli vse do posamezne motorične enote. Preiskovanec pri projektu BETTER.

motenj hoje med rehabilitacijo po možganski kapi Možganska kap je nenaden izpad možganskih funkcij, do katerega največkrat pride zaradi zmanjšanega pretoka krvi v možganih. V zahodnih državah je kar 3. najpogostejši vzrok smrti in najpogostejši vzrok nevrološke okvare. Vsi vemo, da imajo utrpeli za možgansko kapjo težave s premikanjem udov na prizadeti strani. Največ, kar lahko medicina trenutno stori za tovrstne paciente, je razgibavanje prizadete strani, projekt pa raziskuje, kaj se v tem času pravzaprav dogaja v možganih. Gre za nezavedne

APRIL 2014

Pot do klinične prakse je pri vsakem projektu zelo dolga, saj je medicina tradicionalna veda. Pomembno je sodelovanje s priznanimi znanstveniki, ki imajo na medicinskem področju veliko izkušenj. V Laboratoriju za sistemsko programsko opremo trenutno raziskujejo tudi: • vpliv sladkorne bolezni tipa 2 na delovanje motoričnega sistema; • otroci s cerebralno paralizo do 3. leta niso primerni za invazivne metode, zato želijo najti način za njihovo rehabilitacijo; • v Ulmu sodelujejo z Nemci pri čeljustni kirurgiji. Operacija zajčje ustnice je večinoma le estetski popravek, a

Za pomoč pri pisanju članka se najlepše zahvaljujeva izr. prof. dr. Alešu Holobarju, ki je vodja projekta NEUROtremor in projekta BETTER ter predavatelj na Univerzi v Mariboru.

STROKOVNO

FANTOMSKA BOLEČINA Mojca Kecelj

Zdravnica iz nadaljevanke Grey’s Anatomy (Talenti v belem) med zahtevno operacijo nenadoma obstane in se začne zvijati v hudih bolečinah. Tisoče gledalcev zajame sapo, medtem ko akterko na zaslonu pestijo neznosne bolečine, ki prihajajo iz njene nožne proteze. Nenadoma spusti kirurški pribor in svojemu asistentu ukaže, naj jo s skalpelom zabode v protezo. Sekunde tečejo, medicinsko osebje, ki sodeluje pri operaciji, se zmedeno pogleduje, bolnik sredi operacije ves krvav leži na mizi in napetost narašča, dokler asistent ne vzame skalpela in stori, kot mu je bilo naročeno. Zdravnica olajšano zavzdihne. Noga, ki je tako ali tako sploh nima več, jo je nehala boleti. Avtor: splet

Čeprav je opisan prizor videti nerealen, je njegov največji trik prav ta, da je pravzaprav resničen. Fantomska bolečina, ki je pestila omenjeno televizijsko junakinjo, je težava, ki se pojavi pri skoraj vseh bolnikih z amputacijo uda in pri kar 70% vztraja tudi do petindvajset let po amputaciji. Njena nenavadnost in navidezna nerazumljivost sta razlog, da privabljata interes piscev scenarijev, vseeno pa se je v zadnjih desetletjih pojav že precej razjasnil in dobil znanstveno dokazane razlage za nastanek in smernice za zdravljenje. Vsak fantomski ud (fantom) ni nujno tudi boleč. V večini primerov sta pojava povezana; vseeno pa ni vedno tako, kar vpliva na delo raziskovalcev. Slednji lahko iz problematike fantomskega uda po eni strani raziskujejo delovanje in organizacijo naših možganov ter procese, ki se v njih dogajajo, po drugi strani pa se lahko osredotočijo le na, prav tako zelo slabo raziskano, vprašanje dojemanja bolečine in vzrokov zanjo. Sprva so predpostavljali, da je fantomska bolečina pravzaprav psihiatrična bolezen, vendar se je sčasoma izkazalo, da gre za spremembe v perifernem in centralnem živčnem sistemu. Pojavilo se je več teorij, kaj je vzrok za fantomsko bolečino. Prva je teorija o vnetju koncev aferentnih perifernih nevronov, ki se pri amputaciji poškodujejo, zato se tam začne sintetizirati večje število natrijevih kanalov, kar povzroči večjo ekscitabilnost tega nevrona. To lahko vodi v spontane ekscitacijske signale, ki potujejo v centralni živčni sistem in tam povzročajo občutek bolečine. Ta teorija

FANTOMSKA BOLEČINA

se je deloma potrdila, ko se je fantomska bolečina zmanjšala ob uporabi blokatorjev natrijevih kanalov. Vseeno pa mehanizma fantoma ne more dokončno pojasniti, saj se pojavlja tudi pri ljudeh, rojenih brez uda. Večjo vlogo za njen nastanek ima preoblikovanje oziroma reorganizacija somatosenzoričnega korteksa. Somatosenzorični korteks leži v postcentralnem girusu parietalnega lobusa možganov. Urejen je tako, da se v vsak njegov del projicira točno določen del telesa, pri čemer večje deleže somatosenzorične mape zavzemajo deli telesa, ki so še posebej pomembni pri naših vsakodnevnih opravilih − obraz, dlan in palec. Ob amputaciji dela telesa se lahko somatosenzorična mapa reorganizira, in sicer tako, da se v del, ki ga je zavzemal amputiran ud, začnejo projicirati tudi občutki, ki se normalno projicirajo v del postcentralnega girusa, ki obsega območje zraven aree za amputirani ud. Povedano drugače: ob amputaciji dlani se bodo v del somatosenzoričnega korteksa, ki je bil prvotno namenjen dlani, začeli projicirati tudi občutki iz obraza in zgornjega uda, ki sicer zavzemata območje poleg dlani. To so dokazali, ko so paciente z amputacijo dlani ali podlakti senzorično dražili po obrazu in preostalem delu zgornjega uda, pacienti pa so čutili, kot da bi dotik prihajal tako iz obraza/zgornjega uda kot tudi iz amputiranega uda. Z veliko natančnostjo so lahko povedali, na katerem delu fantomskega uda (npr. na katerem prstu v primeru dlani) čutijo dotik, razlikovali pa so lahko tudi med različnimi vrstami občutkov, ki naj bi prihajali iz fantoma − hladno, toplo, vibracije, žgečkanje … Fantomski ud bi bil tako lahko posledica nenehne senzorične aktivacije drugih delov

Razporeditev projekcije delov telesa v primarni somatosenzorični korteks.

telesa, ki se je pravzaprav večinoma sploh ne zavedamo (potenje, pihanje vetra, premikanje mišic …) in ki hkrati vplivajo tudi na del možganov, ki je bil prej odgovoren za zaznavanje občutkov iz amputiranega uda. Ta sprememba se zgodi neverjetno hitro, v 75% primerov takoj, ko po amputaciji popusti anastezija. To je ovrglo teorijo o nespremenljivosti odraslih možganov. Preoblikovanje možganov pa naj ne bi bila posledica rasti novih nevronov, temveč aktivacije prej podpražnih sinaps. Tako se je teorija o preoblikovanju somatosenzorične mape v možganih uveljavila kot vodilna pri pojasnjevanju fantomskih udov. Fantomsko bolečino pacienti največkrat opisujejo kot potujočo bolečino, ki potuje gor in dol po fantomskem udu, občutek gorenja ali zavijanja uda v boleč, nefiziološki položaj in občutek, da se v njihovo fantomsko dlan zažirajo nohti, ki jih ne morejo sprostiti. Bolečina je lahko konstantna s spreminjajočo se intenzivnostjo ali pa nenadna in zelo močna. Predvideva se, da je vzrokov

STROKOVNO Avtor: splet

Avtor: splet

ali inhibicije descendentne modulacije bolečine (kjer sodelujejo endogeni opoidi ter serotonin) ali t.i. teorije vrat (gre za zmanjšanje občutka bolečine s tem, da drgnemo del telesa zraven bolečega mesta). Tako se za zdravljenje fantomske bolečine uporabljajo zdravila, prisotna tudi pri terapiji drugih vrst nevropatskih bolečin − opiodi, antagonisti NMDA receptorjev, antidepresivi,− ki vplivajo na descendentno modulacijo bolečine in prenos signalov v možganskem korteksu. Prikaz terapije z ogledalom (mirror therapy).

zanjo lahko več in zato je tudi več načinov zdravljenja. Težave s perifernimi nevroni naj bi bile, kot že omenjeno, v manjši meri odgovorne za njen nastanek, vseeno pa je možen vzrok za bolečino krog eferentne in aferentne simpatične aktivnosti, kjer nevrotransmiterja acetilholin in noradrenalin iz eferentnih nevronov (ki prenašajo informacije iz možganov na periferijo) ekscitirata aferentne nevrone (prenašajo informacije iz perifernega v centralni živčni sistem), ki v možganih povzročijo občutek bolečine. To bi lahko pojasnilo, zakaj emocionalni stres poslabša fantomsko bolečino. Poleg tega se ob daljši bolečini iz določenega dela telesa v hrbtenjači ustvari t.i. bolečinski spomin, zato se fantomska bolečina pogosteje pojavi pri bolnikih, ki so imeli že pred amputacijo boleč ud. Preoblikovanje somatosenzoričnega korteksa je odgovorno za občutek fantomskega uda, napake v tej reorganizaciji pa naj bi bile povezane z nastankom bolečine v fantomu. Izkazalo se je namreč, da je večja preoblikovanost korteksa povezana z močnejšo in dalj časa trajajočo bolečino, torej je težko trditi, da ima preoblikovanje kakšno olajševalno funkcionalno vlogo pri takšnih bolnikih. Potrebno se je namreč zavedati, da je sam proces reorganizacije korteksa pravzaprav patološki (v normalnih pogojih ni prisoten). Poleg tega so lahko nove povezave »napačne« − nevroni, ki prinašajo signale iz taktilnih ali proprioceptorjev, se lahko povežejo z občutkom za bolečino, lahko pride do spremembe

APRIL 2014

Hkrati so se pojavile tudi druge vrste terapij, ki vplivajo predvsem na našo percepcijo bolečine. Najbolj znana je terapija z ogledalom (mirror therapy), pri kateri bolnikom z amputiranim udom med zdrav in amputiran ud postavijo ogledalo. Pacienti dobijo navodila, da z obema udoma (fantomskim in zdravim) izvajajo enake gibe in pacienti zaradi odseva vidijo, kot da to tudi resnično počnejo. Terapija se je izkazala za zelo učinkovito, saj se je v štiritedenskem treningu z ogledalom, ki so ga izvajali trikrat dnevno, bolečina zmanjšala za 27%. Vseeno pa ne deluje pri vseh bolnikih enako učinkovito. Zelo pomembna je bolnikova zmožnost, da sprejme zrcalno sliko za svoj fantomski ud. Ta sposobnost je zelo zmanjšana pri fenomenu telescopinga. Tu gre za proces »skrajševanja« fantomskega uda, dokler iz štrclja ne »visi« samo še fantomska dlan. Terapija z ogledalom temelji na optični iluziji oziroma prevari našega vidnega sistema, ki pa je pravzaprav zelo dovzeten za tovrstne prevare, še posebej če so povezane z občutki dotika. S poskusom z gumijasto rokavico so dokazali, da tudi »normalni« ljudje zelo hitro sprejmejo dodatni, tretji ud za svojega. Pri tem poskusu so gumijasto rokavico pokrili z rokavom, ki so ga položilo na ramo preiskovanca ter preiskovanca prosili, naj svojo roko položi v tak položaj kot je položaj rokavice. Potem so med roko in rokavico postavili pregrado, da preiskovanec svoje prave roke ni videl in je njeno mesto zavzela umetna, ter s čopičem simultano božali pravo in umetno roko (gumijasto rokavico). Sčasoma so preiskovanci zaradi simultanega dotika na pravi roki in videnje tega dotika na rokavici začeli dojemati rokavico za del svojega telesa. Tako so se vsi močno

Poskus z gumijasto rokavico.

prestrašili, ko so poskus končali s tem, da so s kladivom udarili po rokavici. Največkrat se pri zdravljenju fantomske bolečine uporablja kombinacija različnih metod: zdravila, nefarmakološke tehnike (terapija z ogledalom, fizioterapija, masaža, transkutana stimulacija nevronov, temperaturni biofeedback …) ter operativne postopke (blokada nevronov, nevroktomija, loboktomija, simpatoktomija …) − odvisno od posameznega pacienta. Gre namreč za zelo zapleten problem, ki zahteva kompleksen pristop k zdravljenju. Pogosto je potrebno preizkusiti več različnih metod, preden je najdena tista, ki vsaj deloma pomaga. Področje fantomskih udov in fantomske bolečine tako ostaja zelo zanimivo za raziskovalce, farmacevtsko industrijo in klinično prakso. Za popolno razumevanje njenih mehanizmov je namreč potrebno še veliko raziskav in novih dognanj, ki bodo verjetno lahko pomagala tudi pri kliničnem zdravljenju. Vseeno pa je znanost na tem področju prišla že precej daleč in na poti odkrila marsikateri ključni podatek za razumevanje delovanja človeških možganov.

STROKOVNO

KRATKA ZGODOVINA KIRURŠKIH INSTRUMENTOV Staša Lugovski

Zgodovina kirurških instrumentov ima pomembno mesto tako v zgodovini medicine kot tudi v zgodovini tehnologije. Z njo se nam odpre okno v preteklost; lahko rečemo, da je bil vsak instrument v koraku z družbo svojega časa, saj je bil produkt miselnosti, znanja in tehnoloških zmožnosti obdobja, v katerem je nastal. Preden pa preidemo na zgodovino in razvoj instrumentov, bom izpostavila nekaj značilnosti le-teh ter razložila, kako so razdeljeni. Najpomembnejše lastnosti instrumentov so njihovo lahko in hitro čiščenje, možnost sterilizacije, čvrstost, preprostost in večkratna uporabnost. Narejeni so večinoma iz nerjavečega jekla, oblika je prilagojena funkciji in uporabniku, torej kirurgu. Sestavljeni so iz funkcionalnega in držalnega dela. Splošna delitev jih razvršča v instrumente za prekinjanje tkiva (skalpeli, škarje, žage, žličke), prijemalne instrumente (prijemalka za čiščenje, kirurška pinceta, anatomska pinceta, prijemalka po Peanu, prijemalka po Kocherju, šivalnik), držalne (kljuke, grablje) ter specialne instrumente, ki so namenjeni le posameznim fazam zahtevnih operacij. Kasneje bom izpostavila po en posamezni instrument kot primer iz vsake od omenjenih skupin. Orodja, ki jih je človek uporabljal v kirurške namene, so ga spremljala že od samega začetka civilizacije. Domnevamo, da so v prazgodovini popkovino prekinjali z zobmi in nohti, kajti o tem pričajo raziskave o primitivnih ljudstvih, ki še danes obstajajo in uporabljajo te metode. Takratni porodničarji so si namenoma puščali rasti noht na kazalcu ter ga oblikovali primerno temu, da lahko prereže popkovino. Določene arheološke najdbe govorijo v prid temu, da prvi primitivni noži datirajo v obdobje približno okrog 10 000 let pr. n. št., najstarejše dokaze o poskusih šivanja pa imamo iz leta 2500 pr. n. št. Med drugim je bila zelo zgodnja skrb tudi ortopedska kirurgija. Pred 5000 leti so Egipčani uporabljali izdolbena stebla palme, lanene povoje, les in glino za stabilizacijo zlomov in fraktur kosti. Zgodovinska prelomnica v materialih in obliki instrumentov se je zgodila ravno

v antični Grčiji, saj so Grki prvi oblikovali instrumente, ki so podobni današnjim. Oče klasične medicine, Hipokrat, je ustanovil klasično kirurgijo in prav od njega imamo poročila o tem, da naj bi že v njegovem času poznali več kot dvesto različnih vrst instrumentov. Baker, železo, bron in medenina so bili najpogosteje uporabljeni materiali za njihovo izdelavo.

imen arabske medicine je bil Ibn Sina ali Avicena, ki je s svojim znanjem in knjigami močno vplival na medicino v islamskem svetu in Evropi v tistem času. Avtor: E. Bennion, Stari medicinski instrumenti

Po zatonu grške civilizacije se je razvoj nadaljeval v Rimskem imperiju. Rimski generali so se držali gesla: »Za najboljše legije najboljši kirurgi!« in tako je bil nabor instrumentov pri njihovih kirurgih izjemno raznolik, saj je vključeval nože, žage, katetre, igle in pincete. Rimljani so znali narediti tudi instrumente iz jekla. Ko so arheologi odkrili antično mesto Pompeji, so našli veliko število kirurških instrumentov v eni izmed stavb, ki je bila med drugim verjetno tudi izdelovalnica kirurških instrumentov. Po smrti Galena in drugih velikih kirurgov 2. stoletja je prišlo obdobje, v katerem sta bili - zaradi spremenjene filozofije tiste dobe - medicina in kirurgija močno zapostavljeni,saj je po začetku četrtega stoletja postopno prevladujoča religija starega sveta začela zdraviti le duha. V srednjem veku se je od leta 500 do leta 1000 znanje kirurgije skorajda izgubilo, razvoj kirurških instrumentov pa se je ustavil. Versko prepričanje in po drugi strani različne vrste vraževerja so povzročili stagnacijo medicinskega znanja. Na srečo je medicina kot znanost in obrt v srednjem veku preživela po zaslugi Arabcev, saj so arabski prevodi klasičnih medicinskih knjig pomembno vplivali na ponovni razvoj medicine v poznem srednjem veku in začetku renesanse. Arabci so gradili svoje medicinsko znanje na temeljih helenistične, rimske, indijske in iranske kulture. Eno velikih

KRATKA ZGODOVINA KIRURŠKIH INSTRUMENTOV

Sveti Kozma in sv. Damijan – sirska kirurga, ki sta se pokristjanila. Zaščitnika kirurgov in brivcev, priljubljena tudi na Slovenskem.

Z razvojem kirurgije se je razvijala tudi trgovina z instrumenti. Obstajajo dokazi, ki potrjujejo domnevo, da so v antičnih časih medicinske instrumente izdelovali obrtniki. Ti so bili največkrat kovači, nožarji in izdelovalci oklepov. Takratni instrumenti so bili kvalitetni in so jih krasili izpopolnjeni ornamenti. Namen dekoracije je bil tudi delno funkcionalen, saj je omogočala varnejši oprijem za kirurga. Izdelovanje kirurških instrumentov kot samostojna stroka ni obstajalo vse do 18. stoletja. Večje vojne (od državljanske v ZDA in vse do dveh svetovnih vojn v

STROKOVNO Avtor: splet

Evropi) so izdelovalce prisilile, da so v izdelavi in razvoju kirurških instrumentov postali produktivnejši. V industrijski revoluciji je prišlo do njihove natančnejše izdelave in modernizacije. Nemčija je bila prva pri prehodu iz ročne v industrijsko izdelavo in si je tako na tem področju zagotovila prvo mesto v svetovnem merilu. Veliki napredki v tehnologiji so se nadaljevali v kasnejših stoletjih. Kirurgija je postala samostojna disciplina v 18. stoletju, Pariz pa je v 19. stoletju postal center kirurške prakse in znanja. Izum nerjavečega jekla v začetku 20. stoletja ter vpeljava asepse in antisepse v kirurgijo sta verjetno prinesla največjo spremembo v izdelovalnem procesu instrumentov vse do nedavnega začetka minimalno invazine kirurgije. Danes se zgodba na področju kirurškega orodja korenito spreminja. Hiter razvoj orodij za minimalno invazivne kirurške tehnike (endoskopski, laserski in ultrazvočni pristopi) je izrinil mnoge klasične kirurške metode, ki se sedaj posledično dosti manj uporabljajo. Zato bo po zgodovinskih merilih kirurgija 20. stoletja prehodno obdobje med invazivno in minimalno invazivno kirurgijo.

Bronasti noži, najdeni v Pompejih.

Kirurški noži – skalpeli

Hipokrat je prvi opisal kirurški nož in zanimivo je, da je bila že v njegovem času oblika skalpela približno enaka današnji, saj je sledila funkcionalnim zahtevam. Rimljani so kirurški nož poimenovali »scalpellus«, iz česar izhaja sodobna beseda skalpel. V času zdravnikov Galena in Celzusa je kirurgija v Rimu doživela svoje zlate čase. Prevzela sta Hipokratovo medicinsko izročilo in ob tem imela dobro tehnološko podporo, saj so bili Rimljani izredno napredni v izdelovanju instrumentov za rezanje.

Dokazi o obstoju nožev v medicini segajo v mezolitik (srednja kamena doba), ko so kamnite nože uporabljali tudi za trepaniranje lobanj. Raziskovalci domnevajo, da so tako poskušali zdraviti glavobole, melanholijo in epilepsijo, za katere so verjeli, da jih povzročajo nadnaravne sile in so tako poskušali izgnati različne demone.

Do večjega napredka v kirurgiji je po dolgo trajajočem zastoju in celo odporu do znanja v srednjem veku prišlo šele v času Guya de Chauliaca v 14. stoletju ter v času Ambroisea Paréja v 15. stoletju v Franciji. Paré je vpeljal številne inovacije, saj je izboljšal in izpopolnil kirurške instrumente bolj kot kdor koli drug pred njim. To zlahka

Avtor: splet

Kamniti nož, ki so ga uporabljali za dolbenje lobanje.

APRIL 2014

opazimo, saj so bili njegovi instrumenti prave umetnine. Razvoj modernega skalpela je zasluga uspešnega ameriškega poslovneža Kinga Gillettea in njegovega izuma snemne britve za enkratno uporabo, ki ga je patentiral leta 1904. Izumitelj Morgan Parker je skalpel v bistvu oblikoval v dva dela – držalo in rezilo. Njegov novi dvodelni model je omogočil rigidnost in zamenjavo starega rezila z novim po vsaki uporabi. Skupaj z ameriškim uvoznikom francoske svile in eksluzivnim distributerjem medicinskih instrumentov Charlesom Russelom Bardom sta razvila metodo hladne sterilizacije, ki ni skrhala nožev, kot je to povzročila toplota, in sta s tem prišla do končne oblike skalpela. Od takrat se v procesu izdelovanja skalpelov ni spremenilo nič bistvenega. Avtor: splet

Skalpel Ambroisea Paréja.

STROKOVNO Avtor: splet

Bard-Parkerjev skalpel.

Analna spekula.

Kirurški nož mora imeti določene lastnosti: ostrino, obliko, togost, enovitost in zanesljivost. Ne sme biti pretežak in mora imeti dober oprijem, ob tem pa tanko držalo. Pred sedemdesetimi leti so skalpele izdelovali iz kromiranega karbonskega jekla, z odkritjem boljših zlitin in posebnih metod utrjevanja visoko legiranega jekla pa je nerjaveče jeklo postalo glavni material pri njegovi izdelavi. Skalpel je obvezen pribor pri kirurških posegih in je instrument, ki zahteva posebno spoštovanje. Njegova pravilna uporaba je nadvse koristna, napačno rokovanje pa lahko povzroči tako kirurgu kot pacientu velike težave. Prijemalka po Peanu Hemostat (tudi hemostatska prijemalka ali pean) je pomembno kirurško orodje, ki se uporablja za ustavljanje krvavitev.

Avtor: splet

Pean z zavito in ravno konico.

Avtor: osebni arhiv prof. dr. Zvonke Zupanič Slavec, dr. med.

Najstarejša risba kirurških instrumentov z zavito konico je nastala v času okrog 1500 pr. n. št. v grobnici v Tebah, v Egiptu. Instrumenti, podobni temu, so bili kasneje najdeni v Pompejih. Način instrumentnega stisnjenja krvaveče žile pripisujemo rimskemu zdravniku Galenu. Ta metoda hemostaze je bila pozabljena, dokler je ni oživel francoski brivec – kirurg Ambroise Paré v 16. stoletju. Postal je predhodnik modernega hemostata ter ga poimenoval Bec de Corbin. Z njim je lahko pretisnil krvavečo žilo. Za moderno ustavljanje krvavitev je zaslužnih več strokovnjakov, med njimi je najpomembnejši francoski kirurg iz 19. stoletja, Jules-Émile Péan, po katerem je prijemalka poimenovana kar pean. Analna spekula Spekula (speculum – latin. ogledalo) je medicinsko orodje za preiskavo telesnih odprtin in ima obliko, ki je prilagojena vsaki telesni odprtini posebej. Spekula je vrsta endoskopa, ki omogoča vstop v telesno votlino. Medtem ko imajo drugi endoskopi običajno optiko, so spekule namenjene neposrednemu ogledu s prostim očesom.

nekoč imeli, saj so plemiči in gospodje, ki so preživeli ure in ure v sedlu, neredko dobili analne fistule, ki jih ni bilo mogoče operirati brez spekule, saj je omogočala boljši dostop do obolele sluznice. Analno spekulo uporabljamo med drugim tudi za diagnozo hemoroidov, abscesov, tumorjev in različnih vnetij na področju anusa in rektuma. Nekoč so jih delali iz nerjavečega jekla in jih sterilizirali po uporabi, danes pa v urgentnih ambulantah najdemo tudi plastične spekule za enkratno uporabo, medtem ko so tiste, ki so namenjene uporabi med operacijo še vedno kovinske. Obstajajo različne oblike analnih spekul. Danes se najbolj uporablja anoskop, katerega oblika je podobna votli cevi, ki ima zgoraj snemen del v obliki krogle. Le-ta po vstavitvi omogoča pregled anusa in distalnega rektuma. Za pomoč in mentorstvo pri pisanju članka se najlepše zahvaljujem prof. dr. Zvonki Zupanič Slavec, dr. med.

Vaginalne in analne spekule so uporabljali že v antičnem času. Prvič so bile omenjene v Hipokratovih zapisih, najstarejše ohranjene spekule pa so odkrili v Pompejih. Popularnost analnih spekul je bila posledica zdravstvenih težav, ki so jih ljudje

KRATKA ZGODOVINA KIRURŠKIH INSTRUMENTOV

STROKOVNO

PRILAGODITVE ČLOVEKOVIH FIZIOLOŠKIH SISTEMOV NA BIVANJE V VESOLJU Tadej Žlahtič, Špela Ozimek

Človeštvo že dolgo raziskuje vesolje, sedaj pa smo prišli tako daleč, da se že načrtujejo prve človeške odprave na Mars, kjer bi radi v prihodnosti zgradili tudi habitate in naselili skupino ljudi. Del priprav na ta zahteven projekt nosi tudi medicina, veja, ki se s človekom v vesolju posebej ukvarja, pa je vesoljska fiziologija. Slovenija je ena od vodilnih evropskih držav na tem področju, odkar sta pred 13 leti dva znanstvenika, prof. dr. Igor B. Mekjavič z Instituta Jožef Stefan in prof. dr. Ola Eiken s švedskega Royal Institute of Technology, začela z raziskovalnim programom ležanja v postelji (bedrest) v Ortopedski bolnišnici Valdoltra v Ankaranu. Nekaj let pozneje so se raziskave preselile v Planico, kjer je z namenom, da bi ljudje res lahko nekoč postavili habitate na Luni, Marsu ali kje drugje, pa tudi z namenom pomagati bolnikom na Zemlji, ki imajo težave z dihali in so dlje časa priklenjeni na postelji, nastal projekt PlanHab: simulacija planetarnih habitatov. Znano je, da bo delni tlak kisika v planetarnih habitatih manjši kot v atmosferskem zraku in da bo dolgotrajna izpostavljenost nižji gravitaciji povzročila prilagoditve vitalnih fizioloških sistemov na manj zahtevno okolje, ni pa znano, kako bo na zdravje astronavtov vplivala kombinacija nižje gravitacije in hipoksije. Vsekakor je zdravje astronavtov po daljših misijah ogroženo ob povratku na Zemljo, saj se telo v vesolju prilagaja na življenje v manj zahtevnem okolju mikrogravitaciji, ko se vrnejo na Zemljo, pa se morajo prilagoditi nazaj na večjo gravitacijo. Zato je velik del vesoljskih raziskav usmerjen v preprečevanje teh sprememb, predvsem v mišicah, kosteh in srčno-žilnem sistemu. Cilj projekta PlanHab je zato preučiti skupen vpliv in interaktivne učinke hipoksije in daljšega ležanja na človeške fiziološke sisteme. Raziskava je randomizirana in sestavljena iz treh faz, v katere so preiskovanci razporejeni: 1. hipoksija (simulacija 4000 m nadmorske višine) in ležanje, 2. normoksija in ležanje, 3. hipoksija in simulacija običajnega življenja na Zemlji. Preiskave, ki se opravljajo pri vseh preiskovancih v različnih fazah, preučujejo metabolizem, kardiovaskularni sistem, dihala, skeletno-mišični sistem, živčni sistem, hematološke, imunološke in termoregulacijske funkcije. Raziskovalci, ki prihajajo iz več evropskih držav, lahko v Planici v celem nadstropju Olimpijskega centra nadzirajo mešanico

APRIL 2014

zraka, da ta ustreza višini 4000 m nad morjem, kakršen bo tudi zrak v habitatih. Mikrogravitacijo se simulira z neprekinjenim ležanjem 10 ur, 21 ur ali več dni. Pred in po ležanju preiskovanci 4 dni opravljajo teste aerobne zmogljivosti v normoksiji in hipoksiji, krvne teste, ugotavljanje sestave telesa in kostne gostote z DXA (dual-energy X-ray absorptiometry), spirometrijo, test z nagibno mizo in hkratni ultrazvok srca, normoksično in hipoksično ekstenzijo kolena, teste moči v komolcu, gležnju in kolenu, posturografske meritve, slikanje očesnega ozadja, merjenje tlaka v očesu, CT spodnjih okončin, spalno študijo in skoraj vse, kar vam pade na pamet in ima zvezo s spremembami v človeškem telesu ob poletu v vesolje. V nadaljevanju si preberite, katere so te spremembe. Kardiovaskularni sistem Glavne spremembe kardiovaskularnega sistema, ki se zgodijo med bivanjem v breztežnostnem okolju, so sledeče: • • • •

zmanjšan volumen krvi, zmanjšana količina krvnih celic, zmanjšan baroreceptorski refleks in atrofija srčne mišice.

Te spremembe in nekatere druge vodijo tudi v ortostatsko intoleranco. Na Zemlji sila teže vpliva na vse dele telesa, tudi na kri. Ta zato v stoječi poziciji

teče proti nogam in tako sila teže pomaga srcu ohranjati perfuzijo nižje ležečih predelov telesa. Ob tem pa gravitacijska sila tudi zadržuje kri v spodnjih okončinah (angl. Blood pooling). Ob ukinitvi te sile se približno 0,7 l krvi prerazporedi v višje ležeče predele, kar vodi do edema obraza, kongestije nosnih sinusov in glavobolov. Zaradi nenadne prerazporeditve v centralni del telesa, kjer je tudi večina receptorjev, ki uravnavajo volumen telesnih tekočin, se sprožijo mehanizmi za zmanjševanje navidezno prevelikega volumna krvi. Navidezna povečana polnjenost atrijev in pljučnega žilja (nizkotlačni senzorni sistem) zmanjša proženje simpatika, a manj učinkovito kot visokotlačni senzorni sistem. To povzroči zmanjšano izločanje antidiuretičnega hormona (ADH). Ob tem pretirano raztegnjeni miociti v atrijih izločajo atrijski natriuretični peptid (ANP) ter miociti v ventriklu možganski natriuretični peptid (angl. brain natriuretic peptide oziroma krajše BNP). Tako ANP kot BNP povečata izločanje NaCl v ledvičnih tubulih in posledično tudi izločanje vode. Visokotlačni senzorni sistem, ki se nahaja v aortnem loku, karotidnem sinusu in v ledvicah, prav tako poveča izločanje vode. Baroreceptorji v aortnem loku in karotidnem sinusu podobno kot del nizkotlačnega sistema zmanjšajo izločanje ADH. V ledvicah pa se poveča

STROKOVNO izločanje vode tudi preko zanke jukstaglomerulnega aparata in zmanjšanja delovanja sistema renin-angiotenzin-aldosteron. Ob zgoraj opisanih razlogih je vzrok izgube vode lahko tudi slabost in bruhanje, ki pa sta kratkotrajna (nekaj ur do nekaj dni). Nastaneta zaradi višinske bolezni in prilagoditve vestibularnega organa na mikrogravitacijo. Seveda imajo vsi mehanizmi tudi negativne zanke, zato pride znotraj prvega meseca bivanja do novega ravnovesnega stanja z manjšim volumnom krvi. Zmanjšan volumen krvi ima vpliv tudi na količino krvnih celic. Zaradi navidezno povečanega hematokrita se eritropoeza zavre. Moteno je tudi delovanje imunskega sistema (bele krvne celice, imunoglobulini itd.). Pridobljeni podatki iz študij nakazujejo tudi na zmanjšano moč baroreceptorskega refleksa po daljšem bivanju (nekaj mesecev) v breztežnostnem prostoru in tako oslabljeno zmožnost uravnavanja krvnega tlaka, kar povzroča večje težave ob vrnitvi na Zemljo (ortostatska hipotenzija) kot pa med samim bivanjem v mikrogravitacijskem okolju. Zaradi manjše moči, ki jo potrebuje srce za črpanje krvi v višje predele telesa, pride do adaptacije srčne mišice z atrofijo. Zmanjša se tudi frekvenca utripa in minutni volumen srca. Vse omenjene spremembe botrujejo k zmanjšani delovni moči. Za zmanjševanje zgoraj opisanih učinkov mikrogravitacije na telo so razvili programe, ki naj bi slednje zmanjševali. Tako morajo astronavti opravljati fizično vadbo med bivanjem v vesolju in s tem nekoliko zmanjšajo atrofijo srca. Zaradi zmanjšanega volumna krvi je pred vrnitvijo obvezna rehidracija, oziroma gledano v breztežnostnem prostoru hiperhidracija, in nošenje posebej oblikovanih oblek, ki s stiskanjem spodnjih okončin zmanjšujejo zastajanje krvi v nogah. S tem se zmanjša ponovna nenadna prerazporeditev krvi v noge.

Avtor: osebni arhiv

Respiratorni sistem in plini Mikrogravitacijsko okolje vpliva na respiratorni sistem bistveno manj kot na kardiovaskularni sistem. Najpomembnejši dejavnik so delni tlaki plinov v okolju na postajah. Uporablja se atmosfera, katere sestava je podobna kot na Zemlji in tako tudi skupni tlak, ki znaša 1,014 bar. Prekomerni delni tlaki kisika bi povečali nastanek prostih radikalov in bi tako toksično delovali na pljučno tkivo.

Test z nagibno mizo.

Pri uporabi oblek za sprehode zunaj postaj se zaradi velike razlike med tlakom v notranjosti (1,014 bar) in tlakom v obleki (0,296 bar) mora upoštevati možnost nastanka zapletov, kot je dekompresijska bolezen in barotravma. Za preprečitev le-te se uporabljajo protokoli za postopno zniževanje tlaka in dihanje čistega kisika.

novo pa ne nastaja. Zaradi tega se drugje po telesu nahaja več kalcija, kar lahko privede do ledvičnih kamnov in podobnih težav. Študije astronavtov, ki so bili v vesolju več mesecev, so pokazale, da lahko izgubijo celo 1,0% kostne mase na mesec kljub telovadbi. Ni še znano, če se kostnina po povratku na Zemljo povrne v prejšnje stanje ali ne, predvideva pa se, da se po 10 dneh ležanja metabolizem v kosteh še ne spremeni.

Na Zemlji imajo pljuča pri stoji ventilacijsko-perfuzijsko (V/P) razmerje regionalno razporejeno tako, da so vrednosti na apeksu pljuč okoli 3,3, na bazi pljuč pa 0,63. Zaradi breztežnosti in tako spremembe v hidrostatskem tlaku v pljučnem žilju se zgodi prerazporeditev ventilacijsko-perfuzijskega razmerja v pljučih, tako da je manj regionalnih razlik. Tako se ta parameter izboljša in ne povzroča motenj.

Hrbtenica se zaradi znižane gravitacije v vesolju raztegne, zaradi česar so astronavti za 5 – 8 cm višji kot na Zemlji, kar pa žal povzroča tudi bolečine v hrbtu in težave z živci. Po 10 dneh ležanja v Planici je vse preiskovanke (trenutno poteka raziskovalni program z ženskami) v ležečem stanju bolel križno-ledveni predel hrbta, nekatere tudi vratni, ni pa še znano, če so se preiskovanke v tem času kaj podaljšale.

Mišično-skeletni sistem Hipoksija in manjša sposobnost privzema kisika učinkujeta na skeletne in srčno mišico tako, da se jim zmanjšata moč in aerobna vzdržljivost, čemur pogovorno pravimo kondicija. Srčna mišica se med zmanjšano gravitacijo pravzaprav poleni, saj ji ni treba premagovati razlike v hidrostatskem tlaku, ostale mišice, predvsem tiste, ki se na Zemlji upirajo gravitaciji, pa prav tako. Ker ni potrebe po nasprotovanju gravitaciji, mišice delajo manj, čemur sledi izguba kostne mase, saj se kosti ves čas obnavljajo, ob pomanjkanju obremenitve pa se kostno tkivo samo absorbira,

Študije v Planici so pokazale, da so preiskovanci v vseh treh pogojih izgubili telesno maso na račun atrofije mišic, pridobili pa so maščobno tkivo, kar so ugotovili z merjenjem z DXA. Preiskovancem so naredili tudi mišično biopsijo pred in po bivanju v vseh pogojih, tkivo so odvzeli iz štiriglave stegenske mišice. Analiza biopsije je pokazala, da po daljšem ležanju pride do sprememb v izražanju 15 od 152 zaznanih miRNA v skeletni mišici, in sprememb v izražanju proteinov, kot je HDAC4, ki regulira razvoj kosti in mišic. Študije s kratkih poletov so pokazale, da so ekstenzorji bolj nagnjeni k atrofiji kot fleksorji. Resna mišična atrofija se lahko pojavi že v nekaj dneh, v ekstenzorjih prej

PRILAGODITVE ČLOVEKOVIH FIZIOLOŠKIH SISTEMOV

STROKOVNO Avtor: osebni arhiv

kot v fleksorjih, in v počasnih vlaknih z večjo stopnjo kot v hitrih vlaknih. Mišice, ki imajo antigravitacijsko funkcijo, kot so mečne mišice in štiriglava stegenska mišica, kolčni, hrbtni in vratni ekstenzorji, se med poletom zelo hitro zmanjšajo. V nasprotju z njimi pa ostanejo mišice zgornjega uda in roke skoraj neprizadete. Živčni sistem Ko se pogoji v okolici spremenijo, tako da telo sprejema drugačne dražljaje, se živčni sistem odzove temu primerno. V stanju gravitacije 1-G, ki jo imamo na Zemlji, interakcija med senzoričnimi in motoričnimi sistemi omogoča nadzor gibanja oči, glave in telesa glede na Zemljo, v vesolju pa se morajo sistemi prilagoditi na pomanjkanje gravitacije, kar traja nekaj časa. Dokler se to ne zgodi, so lahko astronavti dezorientirani, lahko doživljajo potovalno bolezen s slabostjo in bruhanjem, kar pogosto zmanjša njihovo učinkovitost. Eden pomembnejših učinkov hipoksije je zmanjšana mentalna sposobnost in s tem zmanjšana razsodnost, spomin in izvedba samostojnih motoričnih gibov. Če bi neprilagojena oseba ostala na višini 5000 m eno uro, bi ji mentalna sposobnost verjetno padla na 50 % normalne, po 18 urah na tej višini pa na 20 % normalne. Pri hitrem dvigu na višino, ko ni časa za aklimatizacijo, se lahko pojavi akutna višinska bolezen, ki se začne po nekaj urah do dveh dneh po dvigu. Pride lahko do akutnega cerebralnega in pulmonalnega edema. Akutni cerebralni edem verjetno nastane kot posledica lokalne vazodilatacije možganskih žil, ki jo povzroči hipoksija. Razširitev arteriol poveča krvni pretok skozi kapilare, s tem se poviša kapilarni tlak, ki povzroči, da se tekočina razliva v možgansko tkivo. Cerebralni edem lahko vodi v resno dezorientacijo in druge učinke, povezane s cerebralno disfunkcijo. Raziskave kažejo, da imajo spremembe v ravnotežnih organih pomemben vpliv na ortostatsko hipotenzijo. Ravnotežni oz. vestibularni sistem je sestavljen iz dveh delov, prvi je sistem krožnih ka-

APRIL 2014

Simulacija mikrogravitacije z večdnevnim ležanjem v postelji.

Zaključek Mikrogravitacijsko okolje je edinstveno in povzroča velike adaptacijske spremembe telesa. Zaradi nepopolno preučenih mehanizmov nastanka sprememb in tako omejenih zmožnosti preprečevanja njihovih zapletov smo lahko priča hitremu razvoju znanosti na tem področju. K temu botrujejo tudi ekonomske težnje in želja po spoznavanju ter naselitvi drugih planetov.

nalov, ki zaznavajo gibanje glave v treh smereh, drugi pa sta otolitična organa, sakulus in ventrikulus, ki zaznavata linearne pospeške glave. Ravnotežni sistem pošilja signale predvsem tistim strukturam, ki nadzorujejo gibanje oči, in mišicam, ki nas držijo pokonci. Ravnotežni organ med poletom v vesolju ni več izpostavljen stalni sili gravitacije, zato ga stimulirajo samo linearni pospeški glave. To vodi v hitre in dramatične plastične spremembe otolitičnih organov. Morfološke spremembe so poročali že po 1 - 2 tednih izpostavljenosti mikrogravitaciji, vključno s spremembo števila sinaps na dlačicah.

Avtorja se lepo zahvaljujeva prof. dr. Igorju B. Mekjaviču za pomoč pri pisanju članka in za strokovni pregled.

Mikrogravitacija vpliva tudi na vestibulo-spinalni in vestibulo-okularni refleks, kar je verjetno prilagoditev centralnega in perifernega živčnega sistema na mikrogravitacijo. Poslabša se tudi ravnotežje ob stoji z zaprtimi očmi v primerjavi z ravnotežjem pred izpostavitvijo mikrogravitaciji. Po vrnitvi na Zemljo se normalno stanje povrne v 9 - 11 dneh.

Koeppen BM, Stanton BA. Berne and Levy physiology (6th ed.). Philadelphia, Mosby Elsevier, 2010.

Bivanje v breztežnosti vpliva tudi na cirkadiani ritem. Ta se pri večini astronavtov poruši, kar povzroča nespečnost, zmanjšan apetit, nelagodje in živčni stres. V Planici morajo preiskovanci poskušati zaspati vsak dan ob 23:00 in se zbuditi ob 7:00, da bi se temu izognili. Enkrat v prvih dneh in enkrat proti koncu ležanja se izvede spalna študija, ki analizira premike nog, rok, dihalnih mišic, utrip, tlak v prstu na roki, in EEG signale iz možganske skorje. Znanstvenike v Planici zanima predvsem spalna apneja, pa tudi potek spanja.

Režen T., Kovanda A., Eiken O., Mekjavic IB, Rogelj B. Expression changes in human skeletal muscle miRNAs following 10 days of bed rest in young healthy males. Acta Physiol (Oxf.) 2014 Jan 11

Viri Guyton AC, Hall JE. Textbook of medical physiology (11th ed.). Philadelphia, Elsevier Saunders cop., 2006. Legner K. Humans in Space and Space Biology. Vienna, United Nations Office for Outer Space Affairs, 2003.

Yates BJ, Kerman IA. Post-spaceflight orthostatic intolerance: possible relationship to microgravity-induced plasticity in the vestibular system. In: Brain Research Reviews 28. Amsterdam : Elsevier Science Publishers, 1998 : 73–82

Debevec T., McDonnell AC, Macdonald IA, Eiken O., Mekjavic IB. Whole body and regional body composition changes following 10-day hypoxic confinement and unloading-inactivity. Appl Physiol Nutr Metab 2014; 39(3):386-395 www.planhab.com, 27. 2. 2014

STROKOVNO

KIRURG MISIJONAR DR. JANEZ JANEŽ (1913–1990) – SLOVENSKI ALBERT SCHWEITZER OB 100-LETNICI ROJSTVA

Zvonka Zupanič Slavec, Tjaša Oblak

Življenjske poti nas redko vodijo skozi življenje tako, kot smo v otroštvu sanjarili. Nekaterim pa se sanje uresničijo. Slovenski kirurg dr. Janez Janež je od otroštva želel biti zdravnik misijonar na Kitajskem, kot nobelovec Albert Schweitzer v osrednji Afriki, toda pot do tja je bila trnova, saj je bil na seznamu odpisanih Slovencev komunističnega režima ob koncu 2. svetovne vojne. S skokom z vlaka smrti, ki je peljal v kočevske vrtače, je prebegnil med sanjane najrevnejše kitajske bolnike. Iz hvaležnosti za rešeno življenje je tam daroval vse svoje znanje in notranje moči za reševanje življenj in zdravja bolnikov. Ko pa ga je komunistična oblast najprej obsodila na smrt in nato izgnala, je odpotoval na Tajvan. Tam je v mestecu Laodong delal preostala štiri desetletja, vse do svoje smrti, kot kirurg misijonar. Enako suvereno se je loteval operacij vseh delov človeškega telesa in brez počitka delal ves dan, vsak dan. Njegova neverjetna delovna bibliografija, ki beleži okoli 100.000 operacij, nima primere v svetovnem merilu. Nič čudnega torej, da je bil javno deležen najvišjih priznanj. Hoteli so ga nominirati za Nobelovo nagrado za mir, vendar je to sam preprečil iz skromnosti in zaradi svojega duhovnega prepričanja, da je njegovo poslanstvo v darovanju najpotrebnejšim siromakom in Bogu. Smo pa v letu 2013, ob 100-letnici njegovega rojstva, v njegovem rodnem kraji, Dolskem pri Ljubljani, doživeli svetovne ovacije in najvišja tajvanska priznanja zanj, ki mu je v Dolskem posvečen tudi muzej. Slovensko zdravništvo in ves narod smo lahko upravičeno ponosni na presežnost našega velikana duha in zdravniškega vzornika. Janez Janež se je rodil 14. januarja 1913 v slovenski kmečki družini. Že v gimnaziji je nosil v sebi željo, da bi nekoč postal misijonar na Kitajskem, po maturi pa se je odločil za študij medicine. Študiral je v slovenskem glavnem mestu Ljubljani, hrvaškem Zagrebu in avstrijskem Gradcu, kjer je leta 1937 promoviral. Opravil je specializacijo iz transfuziologije na Dunaju in iz kirurgije v Ljubljani. Dr. Janež je bil prvi, ki je uvajal organizirano transfuzijsko dejavnost v ljubljansko bolnišnico. Za darovanje krvi je sprva največkrat prosil brata Karla, odličnega športnika, in njegove prijatelje športnike ali pa postreščke na ljubljanski železniški postaji. Kasneje je na Tajvanu velikokrat pacientu dal kri kar sam, iz žile v žilo. Dr. Janež ni bil politično aktiven, zato je med drugo svetovno vojno (1941-1945) pomagal vsakomur, ki je bil potreben strokovne pomoči. Takrat so vodstvo organiziranega boja proti nemškemu okupatorju prevzeli člani komunistične partije Jugoslavije, ki so pogostoma kazali nestrpnost do ljudi, ki niso podpirali njihove stranke. Dr. Janež je bil veren, vzgojen v duhu krščanskega socializma, ter močna oseb-

nost in ni dovolil, da bi z njim manipulirali. Očitno je bilo to dovolj, da je bil uvrščen v komunistični seznam za likvidacijo. Ob koncu 2. svetovne vojne je za to zaupno izvedel in zbežal v Avstrijo. Ob koncu 2. svetovne vojne so Angleži jugoslovanske begunce, med katerimi je bil tudi dr. Janež, pod pretvezo, da gredo v Italijo, vračali jugoslovanskim partizanom in jih pošiljali v smrt v Jugoslavijo. Dr. Janež je zbežal pri pliberški železniški postaji na avstrijskem Koroškem in se skril v njivi rži. Takrat je sklenil, da bo življenje posvetil pomoči potrebnim in revnim. Zatem je najprej dve leti in pol delal v avstrijskih koroških begunskih taboriščih kot priljubljen zdravnik. Konec leta 1947 je odpotoval v Rim, od tam pa v Argentino, kamor je prispel decembra 1947. Do odhoda na Kitajsko je v Argentini v glavnem delal kot nočni zdravnik v ambulanti Ministrstva javnih del. 23. maja 1948 je bil v Buenos Airesu posvečen v misijonarja ter takoj naslednji dan z ladjo odpotoval na Kitajsko. Najprej je delal v misijonski bolnišnici v kraju Čaotung v pokrajini Yunan, v kateri so delale tudi slovenske redovnice. Tako je dr. Janež začel uresničevati svojo otroško željo. V revni, zelo nerazviti kitajski

KIRURG MISIJONAR DR. JANEZ JANEŽ

Avtor: Inštitut za zgodovino medicine

Portret zdravnika misijonarja dr. Janeza Janeža.

provinci je delal štiri leta. Kljub neurejenim razmeram, neizurjenem kirurškem osebju in skromni opremi je kmalu dosegel prve uspehe, ko je s pomočjo dobrotnikov iz Argentine prišel do prvega rentgenskega aparata. Dr. Janež je menil, da mora biti misijonski zdravnik predvsem strokovnjak in veren človek; imeti mora trden in blag značaj hkrati, med bolnike pa naj bi razdajal ljubezen. Delal je od jutra do večera, v primitivnih razmerah, kjer ni bilo tekoče vode za umivanje ali modernih medicinskih naprav in pripomočkov. Sodelavcem je ostal v spominu zaradi izrednega zdravniškega talenta in čutečega srca. Decembra 1949 so prišli v Čaotung komunisti, ki so dr. Janeža pustili delati do 10. januarja 1952, ko so bolnišnico obkolili, preiskali in osebje zaprli. Po mesecu in pol jetništva je bil dr. Janež obsojen na smrt, nato pa pomiloščen in izgnan iz države. Dr. Janež je odpotoval na Tajvan in se nastanil v revnem ribiškem mestu Lotung. Komaj mesec dni po prihodu v majhno bolnišnico italijanskih kamilijanskih re-

STROKOVNO Avtor: iz zbirke prim. Majde Janež Bizjak

Iz prakse dr. Janeza Janeža na Tajvanu.

tembru leta 1990 odprli 11-nadstropno Bolnišnico sv. Marije. V njej dr. Janež ni več delal, čeprav so zanj že pripravili operacijsko sobo in na vrata napisali njegovo ime. Svojo zadnjo operacijo je namreč opravil 14. septembra 1990, dva dni pred preselitvijo kirurškega oddelka v klinični center Sv. Marije v Lotungu na Tajvanu. Od leta 2007 se diagnostično-kirurški center v Lotungu imenuje po njem (Dr. Fan Fenglong Memorial Center).

dovnikov je dr. Janež opravil prvi kirurški poseg. Bil je ročno spreten in intuitiven, univerzalni kirurg, zato je število operacij hitro naraščalo – v 38 letih je obravnaval približno 100.000 bolnikov! Kitajsko ime, ki so ga določili dr. Janežu, je bilo dr. Fan Fenglong, kar po kitajsko pomeni “Vzorni feniks”.

Dr. Janez Janež je slutil, da ga bo njegovo požrtvovalno delo nekoč izčrpalo. O svoji smrti je razmišljal takole: »Pride dan, ko mi bodo moči pošle. Rad bi, da se to zgodi pri mojem delu, ob operacijski mizi, po tem ko sem komu rešil življenje.« Zbolel je na pljučih, najbrž je imel raka, saj je bil dolgoletni kadilec. Umrl je 11. oktobra 1990.

Dr. Janež je vse svoje psihofizične moči in vso svojo človeško predanost posvetil poslanstvu kirurga misijonarja. Delal je brezplačno, stanoval v bolnišnici in nekaj malega denarja potrošil za cigarete in knjige. Vsako jutro je opravil od 80 do 100 ambulantnih pregledov, operirati pa je začenjal pozno popoldne, ko se je ozračje nekoliko ohladilo, in večkrat se je to delo zavleklo pozno v noč. Dnevno je opravil od 6 do 14 večjih operacij, njegov kirurški program je obsegal vse abdominalne operacije, vključno z ginekološkimi in urološkimi, posegal pa je tudi v travmatologijo, plastično kirurgijo ter opravljal operacije glave in vratu. Svoje delo je dokumentiral z diapozitivi in imel je posebne albume primerov. V letih 1958–60 je izvedel posebno presaditveno operacijo – kost teleta je uspešno presadil v človeško telo, kar je eden njegovih velikih dosežkov. Do bolnikov je bil vedno zelo prijazen, uslužen in požrtvovalen. Nikomur ni odklonil pregleda ali operacije, marsikomu je pomagal tudi tako, da mu je stisnil v dlan kak juan, da je lahko plačal stroške. Ni mu bilo mar za slavo, zato je odklanjal kakršno koli publiciteto, ugledna delovna mesta in honorarje. Leta 1964 so kamilijanski redovniki odprli tudi bolničarsko šolo, v kateri je dr. Janež poučeval v kitajščini. Tajvanska bolnišnica se je z leti večala, dokler niso v sep-

APRIL 2014

Dobrotnika tajvanskih bolnikov “dr. Fana” so pokopali v mestu Lotungu, katerega prebivalcem je poklonil vse svoje kirurško znanje in človeško dobroto. Mrliški voz so okrasili s tisoči svežih vrtnic, za krsto je stopalo nekaj tisoč ljudi, tajvanski predsednik pa je zapisal, da bo njegova dobrota živela vekomaj. Za svoje požrtvovalno delo je dr. Janež prejel mnogo priznanj in pohval. Leta 1963 je prejel priznanje »Dobri človek«, ki ga tajvanska vlada podeli najzaslužnejšim ljudem. Papež mu je podelil red svetega Silvestra in red svetega Gregorja Velikega (1969). Hoteli so ga tudi kandidirati za Nobelovo nagrado za mir, a se je zaradi svoje skromnosti temu odločno uprl. 18. aprila 1998 mu je tajvanska vlada posmrtno podelila nagrado »Dobri človek – junak leta« za njegovo življenjsko delo v korist tajvanskemu narodu. Ob 100-letnici rojstva pa je posthumno prejel tajvansko medaljo prijatelja diplomacije, ki so jo njegovi družini poklonili visoki tajvanski dostojanstveniki na veliki slovesnosti v rodnem Dolskem pri Ljubljani januarja 2013. Ob 100-letnici Janeževega rojstva je, podobno kot četrt stoletja pred tem v Sloveniji, tajvanski zdravnik dr. Zen-Yong Chen spisal knjigo o njem, ki so ga na Tajvanu klicali po japonsko tudi dr. Oki,

kar pomeni isto kot kitajska beseda »fan« - feniks. O dr. Janežu je posnet tudi film »Življenje, posvečeno bolnikom«, v katerem so glavni sogovorniki tajvanski sodelavci in študentje dr. Janeža. Sodelavci in učenci so ga opisali kot zelo delovnega in predanega kirurga, kakršnih ni nikjer na svetu.

Viri: 1. Ciglar T. Dr. Janez Janež – utrinek Božje dobrote, Ljubljana 1993. 2. Zaletel V. Reševal je življenja, sedaj je rešen V: Družina 60(1990), št. 43, 9. 3. Dokumentarni film »Dr. Fan na Tajvanu. Portret dr. Janeza Janeža«. Režiser Slavko Hren, produkcija Družina, d. o. o., Ljubljana, TV Slovenija, 2000. 4. Zen-Yong Chen: Dr. Oki. Lotung (Taiwan), 2012. 5. Zen-Yong Chen. »Življenje, posvečeno bolnikom« (dokumentarni film pričevanj Tajvancev o dr. Janezu Janežu), 2012. 6. Zupanič Slavec Z. Dr. Janez Janež (19131990) – tajvanska legenda dr. Fana: kirurg misijonar – dobrotnik 100.000 kitajskih bolnikov: ob 100-letnici rojstva. Isis (Ljubl.), 1. maj 2013, letn. 22, št. 5, str. 54-60. 7. Zupanič Slavec Z. Intervju s prim. Majdo Janež Bizjak, Ljubljana, 28. januarja 2013. 8. Godina K. Dr. Janez Janež – slovenski kirurg na daljnem vzhodu. Isis, 2 (1993): 51–3.

KRITIČNO

DEBATNI KOTIČEK ORALNA KONTRACEPCIJA

Ines Gumilar, Mojca Kecelj

Oralna kontracepcija je večini bolj znana pod imenom »tabletka«, saj se dnevno jemlje v obliki tabletk. Njen primaren namen je preprečevanje zanositve; po svetu jo uporablja približno 70 milijonov žensk, saj je enostavna za uporabo in zelo učinkovita. Ob dosledni rabi učinkovito prepreči zanositev v več kot 99%. Obstaja več različnih vrst tabletk, ki pa jih lahko razdelimo v dve glavni skupini: kombinirana oralna kontracepcija, ki vsebuje dve vrsti hormonov: estrogen (najpogosteje etinilestradiol, pa tudi estradiol) in progestogen, ter tako imenovana minitabletka z novejšim izrazom »progestogenska tableta«, ki vsebuje samo progestogen - pri določenih stanjih se lahko predpisuje tudi ženskam, ki kombinirane hormonske kontracepcije ne smejo uporabljati.

Avtor: Miha Helbl

V vsakem pakiranju se nahaja različno število tabletk, ki jih pri kombinirani obliki delimo na aktivne (vsebujejo hormone) in neaktivne (so samo nekakšen placebo, v času jemanja neaktivnih tabletk se pojavi menstruacija), medtem ko so pri progestogenski tabletki vse aktivne. Prav tako se različne vrste tabletk razlikujejo po količini hormonov, ki jih vsebuje posamezna tabletka v zavojčku. Monoodmerne so tiste, kjer vse tabletke v zavojčku vsebujejo enako količino in sestavo hormonov, medtem ko se pri večodmernih slednje spreminja. Prve naj bi bile bolj primerne za začetno uporabo in za tiste, ki jim spreminjanje hormonov v telesu povzroča veliko težav, druge pa naj bi imele manj vmesnih krvavitev. Delovanje kombiniranih tabletk je povezano z zavoro ovulacij ter zgostitvijo sluzi v materničnem vratu, ki preprečuje pot semenčicam. Progestogenske tabletke ne ustavijo ovulacije pri vseh ženskah, poglaviten način delovanja je zgostitev sluzi v materničnem vratu. ZA: Oralno kontracepcijo v ZDA uporablja 18% prebivalk med 15. in 44. letom, 86% jih tabletke uporablja za preprečevanje nosečnosti. Vseeno pa preostalih 14% in velik delež žensk iz prve skupine (skupaj 58% žensk v ZDA) oralne kontraceptive jemlje zaradi drugih ugodnih učinkov, na primer zaradi težav, povezanih z menstruacijskim ciklusom ali androgenizacijo. V Sloveniji jemlje hormonsko kontracepcijo po različnih podatkih od 25% do 40% žensk. Več pozitivnih stranskih učinkov se kaže pri uporabi kombinirane oralne kontracepcije, čeprav se za terapijo posameznih bolezni oziroma simptomov uporabljajo specifični kontraceptivi, na primer taki z antiandrogenimi progestogeni za zdravljenje aken ali poraščenosti. Največji delež žensk tabletke nekontraceptivno jemlje zaradi težav, povezanih z menstruacijskim ciklusom. Sem spadajo močne menstrualne bolečine (dismenoreja), za katerimi trpi kar 40% odraslih žensk, premočne menstruacijske krvavitve (menoragija), ki lahko vodijo

DEBATNI KOTIČEK

v anemijo, neredne menstruacije, ki so problem predvsem v adolescentnem obdobju, pa tudi predmenstruacijski sindrom (PMS) in predmenstrualna disforična motnja (PMDM), ki je močnejša oblika PMS. Oralni kontraceptivi za 50% odstotkov zmanjšajo možnost anemije zaradi premočnih menstruacijskih krvavitev, tisti, ki vsebujejo drospirenon, pa preko antimineralokortikoidnega učinka zmanjšajo simptome PMS in PMDM. Prav tako se tabletke uporabljajo pri zdravljenju bolezni, povezanih z androgenizacijo, kot so akne ali prevelika poraščenost (hirzutizem). Oralni kontraceptivi namreč zmanjšajo izločanje androgenov iz jajčnikov, hkrati pa dvignejo raven globulina, ki veže spolne hormone, zato se zmanjša količina prostega, biološko aktivnega androgena, ki povzroča težave z delovanjem na subaknozne glandule in lasne folikle. Če smo do sedaj naštevali bolj znane diagnoze, pri katerih se svetuje uporaba kontracepcije, pa se je v različnih prospektivnih in retrospektivnih epide-

mioloških študijah pokazalo, da poleg tega tabletke pozitivno vplivajo tudi na potek nekaterih drugih bolezni. Izkazalo se je, da preprečijo ali prestavijo začetek bolezni na kasnejše obdobje pri naslednjih kliničnih diagnozah: miom (benigni maternični tumor), medenična vnetna bolezen, revmatoidni artritis in multipla skleroza. Prav tako se ob jemanju tabletk ohrani kostna gostota, izboljšajo se simptomi astme in uspešno se kontrolira endometrijska hiperplazija ter benigna bolezen dojk. Za enega od najpomembnejših nekontraceptivnih učinkov pa se šteje zmanjšanje tveganja za nastanek raka jajčnikov, maternične sluznice, debelega črevesa in danke. Rak jajčnikov je povezan s spremembami njihove površine. Kontracepcijske tabletke z zavoro ovulacij preprečijo poškodbe površine jajčnikov ter ohranjajo konstantno nizko raven FSH in LH, ki prav tako vplivata na površino jajčnika. Zaščitni učinek se pozna že po 6 mesecih uporabe; če se kontracepcija redno jemlje več kot deset let, se tveganje zmanjša za 80%, v povprečju se tveganje zmanjša za

KRITIČNO 6% vsako leto jemanja kontracepcijskih tablet. To velja tudi pri ženskah z visokim genetskim tveganjem, torej pri tistih, ki imajo mutacije gena BRCA1 in BRCA2 in pri ženskah z endometriozo. Tveganje za raka maternične sluznice se zmanjša za 50% že po enem letu uporabe kontracepcije z velikim deležem progestogena, zaščitni učinek pa je še večji ob daljši uporabi in ostane tudi do 20 let po prenehanju uporabe. PROTI: Poleg vseh »ugodnosti«, ki jih oralna kontracepcija nudi, ima po drugi strani tudi slabosti. Na prvem mestu so - kot pri večini medikamentoznih terapij - tudi pri oralni kontracepciji neželeni učinki. Ti so odvisni od sestave preparatov in od tega, kako se telo odzove na zdravljenje in lahko ženski predstavljajo neprijetnosti, ki ji slabšajo kakovost življenja in negativno vplivajo na njeno samopodobo. Najpogostejši med njimi so slabost in v hujših primerih bruhanje (pri tem se lahko zgodi, da se tabletka ne absorbira skozi črevesje in zato nima učinka), glavobol (lahko tudi migrena), povečanje telesne teže, napetost dojk, povečan ali zmanjšan libido, akne, kloazma (pigmentne spremembe na obrazu in vratu; pojavijo se med nosečnostjo), izpadanje las, spremembe v menstruacijskem ciklusu in depresija. Ti stranski učinki se pojavljajo relativno redko, v 0,1% do 10%. Nekateri med naštetimi po določenem času izginejo, drugi pa lahko trajajo ali se pojavijo v tako hudi obliki, da je potrebna ukinitev in zamenjava terapije. Pomemben in zdravje ogrožujoč neželen učinek hormonske kontracepcije predstavlja venska trombembolija, ki je sicer redka (5 – 12 primerov na 10.000

uporabnic hormonske kontracepcije na leto), a se v populaciji žensk v rodnem obdobju, ki jemlje oralne kontraceptive, pojavlja pogosteje kot v primerjavi s populacijo žensk v rodnem obdobju, ki teh preparatov ne jemlje. Poleg tega pa imajo ženske, ki kadijo in jemljejo oralne kontraceptive, večje tveganje za bolezni srca in možgansko kap, čeprav je absolutno tveganje majhno (1 - 2 primera na 100.000 uporabnic na leto). Prav tako se lahko pri ženskah (predvsem pri tistih, ki pred uvedbo oralne kontracepcije niso imele rednih menstruacijskih ciklusov) po koncu jemanja oralnih kontraceptivov pojavi amenoreja. Pojavlja pa se tudi sum, da naj bi oralni kontraceptivi povečali tveganje za nastanek raka dojke. V eni od študij so dokazali, da naj bi bilo tveganje za nastanek raka dojke največje po 8 - 11 mesecih jemanja oralnih kontraceptivov ter pri populaciji, stari manj od 20 - 25 let. Tveganje je prav tako povečano pri nosilkah mutacij gena BRCA1 in BRCA2, še posebej pri tistih, ki jemljejo oralne kontraceptive dolgo časa pred prvo nosečnostjo. Vendar je tveganje relativno majhno, zato kakršnekoli prekinitve jemanja tabletk zaradi tega niso potrebne.

APRIL 2014

Ponekod se pojavljajo moralno-etične dileme, ki so z zanesljivo kontracepcijo spolnost ponekod speljale od globokega čustvenega doživljanja telesne ljubezni k zgolj nagonski zadovoljitvi. To spolnost degradira in življenje poplitvi. Čustva z erotično industrijo izgubljajo veljavo, mladi pa pogosto prezgodaj in nezreli stopajo v svet le čutnih zvez. Avtor: splet

Kljub temu, da oralni kontraceptivi precej zanesljivo varujejo pred neželeno nosečnostjo, pa ne omogočajo zaščite pred spolno prenosljivimi okužbami. V tem primeru je absolutni zmagovalec kondom, saj ima njegova uporaba med spolnim odnosom dvojno zaščito: poleg neželene nosečnosti varuje tudi pred spolno prenosljivimi okužbami. Za učinkovito rabo oralne kontracepcije mora biti jemanje redno in natančno. To zahteva discipliniranost in zato se pri ženski, ki ima neustaljen vsakdanjik (zelo spremenljiv delovni čas, poslovna

Po mnogih informacijah, ki ste jih »absorbirali« med prebiranjem članka, vam za konec posredujeva še mnenje o oralni kontracepciji prof. dr. Bojane Pinter, dr. med., spec. ginek. in porodn., mag. ekon. in posl. ved: »Oralna kontracepcija zelo učinkovito prepreči neželeno nosečnost, ima pa tudi številne pomembne ugodne učinke. Neugodni stranski učinki so redki, za večino žensk je uporaba oralne kontracepcije varna.

potovanja …), lahko zgodi, da tabletke ne vzame točno ob uri ali jo celo izpusti, posledično pa lahko pride do zmanjšane učinkovitosti in neželene nosečnosti.

Pomembno je, da se ženska o izbiri kontracepcije posvetuje z izbranim ginekologom oziroma osebnim zdravnikom. Posvet je potreben tudi, če se med uporabo pojavijo kakršnekoli težave.« Profesorici se lepo zahvaljujeva za naklonjen čas in vso pomoč pri nastanku članka.

KRITIČNO

PRIMERI SAMO-EKSPERIMENTIRANJA V MEDICINI Ana Ferfolja

Samo-eksperimentiranje, v izvirnem izrazu »self-experimentation«, pomeni, da raziskovalec na samemu sebi izvede poskus in je tako snovalec, izvajalec in predmet eksperimenta. To v normalnih okoliščinah pomeni veliko pristranost, vendar pa v primeru visokega tveganja za subjekte kaže tudi na veliko požrtvovalnost znanstvenika. Presenetljivo število medicinskih dosežkov temelji na samo-eksperimentairanju, raziskovalci pa so za svoja odkritja plačali različno visoke cene. Vsekakor so njihove zgodbe zanimive, navdihujoče ali celo nore. Avtor: splet

Werner Forssmann

Avtor: splet

Delo tega nemškega zdravnika na področju kardiologije je resnično pionirsko, vendar pa je Forssmann (1904–1979) čakal na potrditev svojih dosežkov skoraj trideset let. Njegovo početje bi namreč še po današnjih standardih lahko veljalo za noro. Za razliko od kolegov je trdno verjel, da lahko pacientu vstaviš kateter v srce. Vsi ostali so menili, da bi bil takšen poseg za bolnika smrten. Seveda ni mogel najti prostovoljca za raziskavo, zato se je odločil kateterizacijo izvesti na sebi. Predstojnik mu tega ni dovolil, zato je naskrivaj prepričal medicinsko sestro, ki pa je privolila v sodelovanje pod pogojem, da poskus izvede na njej. Forssmann jo je ukanil, saj jo je privezal na mizo in ji dal lokalno anestezijo, nato pa sebi vstavil kateter v veno na roki. Šele po tem jo je odvezal, da mu je lahko pomagala priti na radiološki oddelek, kjer si je kateter lahko vstavil v desni atrij in to posnel na rentgenu. Tako je bila leta 1929 izvedena prva kateterizacija srca. Po tem poskusu je predstojnik Forssmannu le dovolil vstavitev katetra smrtno bolni pacientki. Čeprav je bil poseg uspešen in se je stanje bolnice izboljšalo, pa je bilo Forssmannovo poročilo zavrnjeno, on pa discipliniran. Posledično je moral leta 1932 zapustiti Berlinsko univerzitetno bolnišnico Charite, ki še danes velja za najboljšo raziskovalno bolnišnico. Njegov ugled je tako trpel, da je celo zamenjal specializacijo in postal urolog. Leta 1945 je preživel nekaj mesecev v zaporu zaradi članstva v nacistični stranki (bil

Ob 50. obletnici Nobelove nagrade so Nemci Forssmana počastili z znamko.

je celo major nemške vojske), medtem pa sta André Frédéric Cournand in Dickinson W. Richards utemeljila uporabo kateterizacije srca na podlagi njegovega članka. Leta 1956 so vsi trije prejeli Nobelovo nagrado in najbrž ni treba poudarjati, da je nekoč šikanirani Forssmann postal zvezda nemške kardiologije. Barry Marshall Zelo znan primer eksperimentiranja na samemu sebi je dokaz povezave med bakterijo H. pylori in gastritisom. Internist Barry Marshall je skupaj s patologom Robinom Warrenom že leta 1982 postavil teorijo, da prav ta bakterija povzroča gastritis in celo ulkuse ter rak želodca. Strokovna javnost ju ni jemala resno in tako sta kot dokaz najprej neuspešno poskusila okužiti laboratorijske miši (bakterija prizadene le primate). Nato jima ni uspelo najti prostovoljca, ki bi se bil pripravljen okužiti z relativno neraziskano bakterijo, ki mogoče povzroči izredno neprijetne in nevarne bolezni. Marshall se je tako odločil spiti kulturo H. pylori, izolirano iz vzorca obolelega pacienta. Endoskopija je že osmi dan potrdila hud gastritis in Marshallova ter

PRIMERI SAMO-EKSPERIMENTIRANJA V MEDICINI

Marshall na podelitvi Nobelovih nagrad.

Warrenova teorija je bila potrjena, nato pa sta razvila še uporaben test za odkrivanje okužbe s H. pylori. Za svoje delo sta leta 2005 prejela Nobelovo nagrado. Gastritis zveni kot majhna cena za takšno priznanje, vendar pa bi najverjetneje vsakdo raje bil na Warrenovem mestu in dobil nagrado brez ogrožanja svojega želodca. Jesse William Lazear Od sredine 17. stoletja je bila rumena mrzlica eden izmed glavnih problemov tropskih držav Afrike in Amerike, resni izbruhi pa so se pojavili celo v New Yorku, Filadelfiji in na Floridi, kjer je pomorila

KRITIČNO Avtor: splet

Lazear in kolegi med raziskavo na Kubi leta 1900.

tudi do 9% prebivalstva. Zdesetkala je predvsem evropske kolonialce, saj so jo domačini pogosteje preboleli v blažji obliki. Med napoleonskimi vojnami je na primer pomorila dve tretjini francoskih sil na Haitiju in omogočila neodvisnost te države. Jasno, da so se je Evropejci želeli znebiti. Prvi velik napredek v preprečevanju te bolezni je prišel z dokazom komarjev kot vektorja prenosa okužbe na ljudi, kar je prikazal Jesse William Lazear leta 1900. Pridružil se je ameriški komisiji za rumeno mrzlico na Kubi, da bi dokazal teorijo svojega kolega Carlosa Juana Finleya o komarjih. Tekom dela je s poskusi na komarjih dokazal, kdaj postanejo kužni in se je namenoma pustil pičiti okuženemu komarju. Posledično je zbolel in umrl zaradi rumene mrzlice, star komaj štiriintrideset let. Njegova smrt je neposredno vodila k razvoju cepiva in preprečevanju širjenja te bolezni. Obstajajo dvomi, da se je res namerno okužil, saj so bili zapiski o eksperimentu shranjeni le v njegovi beležnici, ki pa je bila kasneje izgubljena. V vsakem primeru je s svojo smrtjo pripomogel k preprečevanju rumene mrzlice.

APRIL 2014

Daniel Alcides Carrion Nesrečno se je končal tudi eksperiment perujskega študenta medicine Daniela Alcidesa Carriona (1857-1885), ki je dokazal, da sta Oroyeva vročica in verruca peruana dejansko dve fazi iste bolezni. Okužba z bakterijo Bartonella baciliformis v akutni fazi namreč povzroči hemolitično anemijo in vročico, v kronični pa izbruhe gnojnih krvavih turov. Slednja je znana še iz časov Inkov, akutna pa je bila prvič zabeležena šele med izbruhom leta 1875 in je bila razumljena kot nova bolezen. Carrion je prostovoljno vzel kri iz tura na obrazu pacienta v kronični fazi in prosil kolege, naj ga inokulirajo. Zakaj pa imamo prijatelje, če ne za to, da nas na našo prošnjo okužijo s skrivnostno boleznijo, ne? Po nekaj dneh je začel kazati prve znake Oroyeve vročice, kmalu pa ni več mogel sam opisovati poteka bolezni in zopet so mu na pomoč priskočili prijatelji. V roku dveh mesecev je umrl in dokazal povezavo. Carrionova žrtev je toliko večja, ker je bila povezava mikrobiološko dokazana

Avtor: splet

Slika Daniela Alcidesa Carriona na cesti Lima-La Oroya v Peruju. Med gradnjo železnice na tej relaciji je v 19. stoletju prišlo do velike epidemije Oroyeve vročice (od tod ime).

šele leta 1926. Bolezen se pojavlja le v Kolumbiji, Ekvadorju in predvsem Peruju, kjer je prizadela velik del prebivalstva, saj je smrtna v do 90% primerov. Carrion je bil tako v Peruju proglašen za nacionalnega junaka, dan njegove smrti je dan perujske medicine, po njem pa so celo poimenovali univerzo, bolnišnico, stadion in bolezen, ki je bila zanj usodna. Spodletela samo-eksperimentiranja Poleg samo-eksperimentov, ki so dejansko kaj pripomogli k medicini, je tudi cela kopica popolnoma neuporabnih ali celo zavajajočih. Med te sodijo poskusi, s katerimi so zdravniki želeli dokazati, da je gobavost dedna bolezen. Nekaj tedenski tesen stik z bolniki ali različni načini aplikacije kužnin namreč niso povzročili manifestacije bolezni na več zdravnikih, ki so se podvrgli tem testiranjem. Razlog seveda ni v dednosti, temveč v lastnostih bakterije Mycobacterium leprae, ki povzroča gobavost.

KRITIČNO Velja omeniti še Herberta Woollarda in E. A. Carmichaela, ki sta se leta 1933 odločila raziskovati preneseno bolečino z obešanjem uteži na testise enega izmed njiju in zraven beležiti bolečinski odgovor. V izredno podrobnem članku sta potrdila, da obešanje uteži na občutljive intimne predele povzroči preneseno bolečino in da je lokalizacija odvisna od teže. Njuna raziskava bi bila v širšem smislu

sicer uporabna (kot dokaz prenesene bolečine in da velikost poškodbe vpliva na lokalizacijo), vendar pa je nihče ni ponovil (vsaj iz znanstvenih razlogov ne), ker obstajajo veliko boljši načini raziskovanja tega področja.

meni polom, konec kariere in celo smrt. Na koncu je najverjetneje vse odvisno od značaja raziskovalca, kajti marsikdo ne zmore pravilne presoje in izvede nesmiseln poskus, se vda ali v najslabšem primeru brez dovoljenja eksperimentira na soljudeh. Kakorkoli, naj vam bodo zbrani primeri v zabavo ali celo navdih, če slučajno kdo med vami cilja na Nobelovo nagrado.

Samo-eksperimentiranje je dvorezen meč: lahko prinese neprecenljive dosežke in slavo, po drugi strani pa lahko po-

Joseph Goldberger (1874–1929)

Dokaz, da pelagra ni nalezljiva bolezen, ampak posledica podhranjenosti (injiciral kri obolelih). Umrl razočaran, ker ni odkril, za pomanjkanje katerega hranila gre (niacin).

Santorio Santorio (1561–1636)

Vsak dan trideset let tehtal sebe, vse kar je zaužil in svoje iztrebke. Trivialnost: rojen v Kopru.

Albert Hoffman, kemik (1904–2008)

Po naključni aplikaciji LSD-ja namenoma vzel veliko dozo in opisal učinke. Do smrti velik zagovornik uporabe.

Edwin Katskee (1903–1936)

Namenoma vbrizgal preveliko dozo kokaina in opisal učinke, posledično umrl. Ni jasno ali je šlo za samomor ali nesrečo. Zapiski dolgo časa veljali za neuporabne, saj je pod vplivom kokaina zelo nečitljivo pisal.

Joseph Barcroft (1872–1947)

Večkrat skoraj umrl zaradi različnih poskusov na sebi: hipotermija, izpostavljenost smrtonosnim plinom (po smrti psa, s katerim je bil v komori, je vztrajal še 10 min), pomanjkanje kisika …

Jonas Salk (1914–1995)

Odkril cepivo za poliomielitis, ga preizkušal na sebi. Primerjava: Edward Jenner je cepivo proti črnim kozam (v bistvu kravje črne koze) poskušal na sosedovemu otroku.

Ker je število samo-eksperimentov preveliko za ta članek, je tu še tabela z nekaterimi bolj znanimi.

znal�ek si Miselne igre

Miselne igre za vsake možgane!

Decembra lahko naše izdelke preizkušate na naslednjih lokacijah:

Stojnica na Pogačarjevem trgu - Ljubljana center Stojnica v centru CityPark - Šmartinska 152

Trgovina: Plečnikov podhod 1 Pri Eminski kleti 01/512.33.03 www.znalcek.si

PRIMERI SAMO-EKSPERIMENTIRANJA V MEDICINI

KRITIČNO

POSTOPKI OPLODITVE Z BIOMEDICINSKO POMOČJO ODKRITJA, KI PODELJUJEJO ŽIVLJENJA

Naja Videmšek, Ines Gumilar

Neplodnost je ena od preizkušenj, s katero se partnerja lahko soočata. To je stanje, ko se srečata s problemom začasnih ali pa trajnih težav pri spočetju otroka. Tako v svetu kot v Sloveniji se število neplodnih parov povečuje in ocenjujemo, da jih je danes med petnajst in dvajset odstotki. Ne glede na različne vzroke neplodnosti (telesne, psihološke) je razumljivo, da je želja zakoncev po potomcu velika in povabljeni so, da poiščejo vzroke za lastno neplodnost. Marsikateri par, ki je želel dati del sebe svetu, a mu mati narava ni bila naklonjena, danes lahko potiska voziček, briše svečke iz noska in nasploh izkusi radosti starševstva – vse to zahvaljujoč se človeški znanosti. Poznamo različne načine ter postopke, ki danes ženskam in moškim omogočijo materinstvo in očetovstvo, in jih poznamo pod imenom asistirane reprodukcije in postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Tega pojma se dotikajo medicina, pravo, sociologija in filozofija, gre torej za izjemno interdisciplinarno področje, ki sproža najrazličnejše odzive. Začetki zdravljenja naj bi po uradnih zapisih segali vsaj stoletje nazaj, neuradna zgodovina pa trdi, da je že leta 1400 Juana, žena kralja Henrika IV. Castile, želela umetno spočeti otroka. Pravi velik medicinski preboj je zdravljenje neplodnosti doseglo s prvim rojstvom po postopku zunajtelesne oploditve v 20. stoletju, ko se je 25. julija 1978 v Veliki Britaniji v bolnišnici Oldham General Hospital rodila Louise Joy Brown. Oploditev z biomedicinsko pomočjo se od »naravne« razlikuje po tem, da pri njej ne pride do spočetja s spolnim odnosom, ampak s pomočjo biomedicinskih postopkov. To so metode, s katerimi se nadzoruje in pomaga ne samo

pri oploditvi jajčne celice, ampak tudi pri prenosu spolnih celic, ugnezditvi in razvoju nosečnosti. Poznamo dva načina umetne oploditve: prvi je znotraj telesa, ko pride do oploditve v ženskih spolovilih, drugi pa je zunaj telesa, ko pride do oploditve zunaj ženskega telesa, torej v epruveti. Pri tem lahko moške spolne celice pripadajo partnerju (homologna umetna oploditev) ali pa moškim spolnim celicam darovalca (heterologna umetna oploditev). Temeljna metoda oploditve z biomedicinsko pomočjo je zunajtelesna oploditev, ki poteka v več korakih: začne se s spodbujanjem jajčnikov s hormoni, nato se kontrolira rast foliklov in ko folikli z jajčnimi celicami dozorijo, se jih pod kontrolo ultrazvoka aspirira. Istočasno

partner odda seme in nato se oboje v laboratoriju pripravi za oploditev. V epruveti se izvrši njuna združitev, nato se zarodke goji in prenese v maternico tretji ali peti dan po aspiraciji foliklov. Pri postopkih zunajtelesne oploditve je potrebna tudi podpora lutealne faze – dodajanje hormona progesterona, ki izboljšuje ugnezditev zarodka. S temi postopki se lahko vzgoji več zarodkov. Ker se v maternico preneseta le en ali dva, se lahko druge zarodke, ki so dobre kvalitete, shrani za kasnejše postopke z zamrzovanjem (s tekočim dušikom pri temperaturi -196°C). Odmrznjene zarodke je možno v maternico prenesti tudi kasneje ali pa ostanejo zamrznjeni pet let (če starši ne podaljšajo dobe zamrzovanja, se jih zavrže).

Avtor: splet

Uspešnost postopkov OBMP naj bi bila odvisna tudi od navad ženske. Tveganje za neuspeh predstavlja alkohol, tobak, droge in neprimerna prehrana. Prav tako ima kajenje negativen vpliv na kakovost semena, zato kajenje (poleg drog) moškim strokovnjaki močno odsvetujejo. Zunajtelesno oploditev opravimo, ko so izčrpane vse ostale možnosti zdravljenja neplodnosti oziroma ko operacija, zdravljenje z zdravili ali kombinirano zdravljenje ni možno ali ni uspešno. Pri ženskah so vzroki za neplodnost endometrioza, neprehodni jajcevodi, motnje ovulacije, kromosomske nepravilnosti in nepojasnjena neplodnost, pri moških pa

APRIL 2014

KRITIČNO Avtor: osebni arhiv

Avtor: splet

prof. dr. Eda Vrtačnik - Bokal, dr. med.

gre lahko za semena slabše kakovosti, azospermijo, kromosomske motnje in nepojasnjeno neplodnost. V eni tretjini so vzroki neplodnosti pri moških, v eni tretjini pri ženskah, v zadnji tretjini pa tako pri moških kot pri ženskah. Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo se pri ženskah opravljajo v starosti od 18 do 43 let ter pri moških starejših od 18 let v skladu s slovensko zakonodajo.

Postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo v Sloveniji izvajajo: Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana, UKC Maribor in Bolnišnica Postojna. V Sloveniji se z metodami zunajtelesne oploditve spočne več kot štiri odstotke otrok.

Pri zunajtelesni oploditvi so možni tudi zapleti. Glavni problem je »večplodna« nosečnost, ko se v maternico prenese več zarodkov, in predstavlja povečano tveganje za splav, zaplete ob porodu, prezgodnji porod in neonatalno obolevnost s tveganjem za dolgoročne okvare. Druge težave so še prenos okužb (iz moških spolnih celic na mater ali otroka), ovarijski hiperstimulacijski sindrom (povečani, boleči jajčniki s premikom tekočin v tretji prostor) in zunajmaternična nosečnost. V primerjavi z naravno spočetimi otroci naj bi imeli spočeti s pomočjo zunajtelesne oploditve nekoliko večje tveganje za prezgodnji porod in prirojene okvare (defekti srčnega septuma, heiloshize z ali brez volčjega žrela, atrezija požiralnika, anorektalna atrezija). Vseeno pa imajo ti otroci normalen kognitivni razvoj, šolski uspeh, družbeno delovanje in vedenje.

Stališče katoliške cerkve je, da zdravniki in embriologi pri postopkih zunajtelesne oploditve razpolagajo z etično spornim pooblastilom, saj odločajo, kateri človeški zarodek bo živel in kateri bo uničen. Katoličani zelo jasno nasprotujejo tovrstnemu pooblastilu, po katerem človek lahko odloča o življenju in smrti človeškega bitja, tudi zarodka. Vendar pa biomedicina ne odloči o tem, kateri človeški zarodek je dovolj dober, pač pa o tem pravzaprav odloči narava sama. Čeprav zunajtelesna oploditev omogoča rojstvo otroka, katoličani vsakega otroka razumejo kot dar in ne kot absolutno pravico, ki jo je mogoče uveljaviti na vsak način in za vsako ceno.

Stališče cerkve do postopkov zunajtelesne oploditve

Problem nadštevilnih zarodkov Postopki zunajtelesne oploditve s strani katoliške cerkve vključujejo moralno in

etično sporno ustvarjanje in uničevanje velikega števila otrok, kar pojasnjujejo z dejstvom, da se pri postopkih zunajtelesne oploditve ustvarjajo in uničujejo tako imenovani odvečni zarodki, kar pa za nekatere predstavlja grob napad na načelo svetosti življenja slehernega človeškega bitja. Pri zunajtelesni oploditvi z nekim procesom nadomestimo tisto, kar se zaradi bolezni ne zgodi v jajcevodu in to je etično popolnoma neproblematično. Problema odvečnih zarodkov zdaj, ko imamo možnosti zamrzovanja, praktično ne poznamo. Prav zaradi možnosti oploditve večjega števila jajčnih celic in zamrzovanja zarodkov, se je močno povečala uspešnost zdravljenja moške neplodnosti in tako bistveno zmanjšala potreba po darovanju moških spolnih celic. Intervju s prof. dr. Edo Vrtačnik - Bokal, dr. med. Kako je z razvojem zdravljenja neplodnosti in postopkov zunajtelesne oploditve v Sloveniji, smo v koraku z drugimi državami? Če Slovenijo primerjamo z drugimi evropskimi državami, smo, kar se tiče dostopnosti in uspešnosti zdravljenja

POSTOPKI OPLODITVE Z BIOMEDICINSKO POMOČJO

KRITIČNO Avtor: splet

Avtor: splet

neplodnosti in postopkov zunajtelesne oploditve, v samem vrhu. Uporabljamo vse tehnike, ki jih uporabljajo tudi razviti centri. Prva uspešna zunajtelesna oploditev, ki se je končala z rojstvom Luise Brown, sega v leto 1978, v leto 1984 pa prvo uspešno rojstvo v Sloveniji. Smo med prvimi stotimi centri, ki so se vzpostavili v prejšnjem stoletju. Kateri so najpogostejši zapleti pri postopkih zunajtelesne oploditve? Ob aspiraciji foliklov iz jajčnika lahko poškodujemo sosednje organe, poleg tega pa lahko pride do hiperstimulacije jajčnikov zaradi hormonskih injekcij za spodbujanje rasti foliklov. Ali je uspešnost odvisna od starosti matere in očeta/darovalca semena? Starost je pri postopkih zunajtelesne oploditve izjemno pomembna. Mlajše kot so ženske, večja je verjetnost uspešnosti. Po 35. letu uspešnost že začne upadati, po 40. letu pa je viden izrazit upad. Se kdaj zgodi, da ženska čez nekaj časa zanosi po naravni poti potem, ko je zaradi težav že bila primorana zanositi po postopku zunajtelesne oploditve? Seveda lahko pride tudi do tega, vendar v pičlih 3-4% obravnavanih primerov.

APRIL 2014

Kaj menite o etično spornem vidiku zunajtelesne oploditve? Gre za odločitev posameznika. Cerkev je na začetku trdila, da bo to velika poguba za človeštvo; izkazalo se je ravno nasprotno. Nadštevilne zarodke zamrznemo in pri tem ne vidim nič spornega. Ali k vam prihajajo tudi prebivalci iz tujih držav? Nekaj jih hodi iz Italije, predvsem pa bivše Jugoslavije. Tovrstnih centrov je dandanes že veliko, razsejani so po celem svetu, zato veliko tujcev pri nas ni. Kolikšen delež predstavljajo heterologne oploditve? Ali mati in otrok vesta, kdo je bil darovalec semena? Pri nas imamo stroge indikacije; par je do oploditve z darovanimi jajčnimi celicami upravičen, če je ženska v prezgodnji menopavzi (pred 40. letom) ali pa ima genetske motnje, ki bi jih lahko prenašala naprej. Do darovanega semena pa je upravičen par, kjer moški v semenu nima semenčic ali gre za genetsko bolezen. Pri nas je darovanje anonimno, kar pa je sicer različno od države do države. V primeru zdravstvene pojasnitve bolezni pri otroku, lahko identificiramo darovalca, katerega identiteta pa je še vedno skrita za starša in otroka.

Ali obstaja »preventiva« za neplodnost? Na to je težko odgovoriti, saj je vedno veliko vzrokov za neplodnost ženske, kar prevladuje nad pozitivnimi vplivi na plodnost, kot so npr. kronično vnetje rodil, zarastline v mali medenici, zlepljenje jajcevoda, endometrioza (naselitev sluznice maternice izven maternice), menstruacijski ciklusi brez ovulacije in pa sistemske bolezni (diabetes, bolezni ščitnice, avtoimune bolezni). Lahko pa s preprečevanjem odvisnosti od drog, alkohola in kajenja pozitivno vplivamo na kvaliteto jajčnih celic in semenčic. Prav tako lahko preprečimo prenos spolno prenosljivih okužb z uporabo kondoma, ko par še ne načrtuje nosečnosti.

Prof. dr. Edi Vrtačnik - Bokal, dr. med. se najlepše zahvaljujeva za sodelovanje in pomoč pri nastanku članka.

KRITIČNO

ŽENSKA V ZDRAVNIŠKEM POKLICU IN FEMINIZACIJA MEDICINE Nastja Banko

Ženska je bila še ne tako dolgo nazaj družbeno, politično in poklicno zatirana s strani patriarhalno usmerjene skupnosti. Njena najpomembnejša in hkrati tudi edina naloga je bila vodenje gospodinjstva, skrb za otroke in moža ter tiho pokoravanje njegovim željam in prepričanjem. Vendar je želja po znanju, samostojnemu odločanju in neodvisnosti v ženskah prebudila zavest o možnosti spremembe družbene ureditve in o uporu, ki je po več desetletnem boju privedel v večini držav k bolj aktivnemu vključevanju žensk v politiko in ostali poklicni svet. Danes srečujemo veliko žensk, ki zavzemajo vodilne položaje na raznih področjih, med drugim so dejavne in priznane tudi na področju znanosti, umetnosti in raziskovanja. Eno izmed področij, v katerem so si ženske le s težavo in dokaj pozno priborile svoje mesto, je medicina. Porast zdravnic naj bi se začel šele v drugi polovici 20. stoletja, vendar pa zgodovinski zapisi dokazujejo, da so v resnici prav ženske začetnice zdravilstva. Že v egipčanski medicini so bile ženske porodničarke, maserke, kirurginje in splošne zdravnice; sodelovale so na skoraj vseh področjih zdravljenja ljudi. Izobraževale so se v posebnih elitnih zdravstvenih šolah in so bile v družbi zelo spoštovane. Tudi v antični Grčiji so ženske kljub njihovi sicer majhni vlogi v javnem življenju delovale v zelo cenjeni medicini: predvsem na področju ginekologije in porodništva. V zgodnjem srednjem veku so imele pomembno vlogo v zdravstvu nune, ki so skrbele za ženske bolnice in vojne ranjence, svoje znanje pa so predajale naprej mladim dekletom, ki so nato pomagala pri porodih. V tem času so se pod vplivom arabske kulture v Italiji začele ustanavljati prve univerze, ki so bile sprva namenjene zgolj moškim, z odprtjem prve zdravstvene šole v italijanskem Salernu v sredini 11. stoletja pa se je pot v svet medicinskega šolanja odprla tudi ženskam. Kljub tej priložnosti so le redke dopolnjevale svoje znanje na univerzah. V popolnem nasprotju z italijansko liberalno družbo pa so drugod po Evropi ženskam prepovedali izobraževanje na univerzah in posledično močno omejili njihovo delovanje na področju zdravstva. Ilustrativen primer zgornje trditve sega v 14. stoletje, ko je bila predstojnica

oddelka za medicino v Bologni ženska, istočasno po so v Franciji usmrtili dekle, ki je pomagalo pri zdravljenju sovaščanov. Dogodek predstavlja le začetek krutega obdobja preganjanja »čarovnic« – žensk, ki so se ukvarjale z ljudskim zdravilstvom in so pomagale predvsem sovaščankam pri ustrezni zaščiti pred neželeno nosečnostjo ter njeno odpravo. S tem so prispevale k zmanjšanju števila rojstev, kar pa se ni skladalo z idejami takratne demografske politike, katere cilj je bil porast števila prebivalcev in s tem tudi delovne sile. Po končanem »lovu na čarovnice« se je demografska slika Evrope sicer res izboljšala, vendar pa se je hkrati izgubilo tudi veliko znanja, ki so ga pred tem širile »modre žene«. Prepričanje, da je razgledana ženska čarovnica, je tudi nadalje močno prispevalo k odrivanju žensk iz sveta znanosti. Nekdaj povsem samostojno delujoče domače zdravilke so lahko opravljale le delo porodnic oziroma babic, pri tem pa so jih skrbno nadzorovali državni uradniki – moški. Vse do 19. stoletja je bilo zdravniško delo izključno moški poklic. Ženske so se začele uveljavljati v vlogi medicinskih sester, ki so zdravnikom pomagale predvsem v času vojn, ob tem pa niso imele pravice do medicinske izobrazbe. Z industrijsko revolucijo pa se je postopoma povečala tudi njihova vloga v poklicnem svetu; med njimi se je počasi začela rojevati želja po ekonomski neodvisnosti od moških ter večji enakopravnosti v političnem in družbenem življenju. Ženske so se začele organizirati in ustanavljati različna gibanja, ki so vse glasneje opozarjala na

ŽENSKA V ZDRAVNIŠKEM POKLICU

nepravično organiziranost družbe, in zahtevale več enakopravnosti na vseh področjih, tudi v medicini. Tako v Evropi kot v Ameriki so bile želje po čim večjem številu ženskih zdravnic izražene s strani celotne ženske populacije. Ženske so menile, da bi bile zdravnice v primerjavi z moškimi mnogo bolj uspešne; predvsem na področju ginekologije in zdravstva otrok, saj naj bi imele materinski čut, ki naj bi jim pomagal pri lažjem razumevanju težav bolnic. Kljub temu pa so bile v družbi še vedno močno zatirane in le redke so zbrale dovolj poguma, da so dejansko začele uresničevati svoje želje. Prva, ki ji je uspelo pridobiti naziv diplomirane zdravnice, je bila Elizabeth Blackwell, ki je študij medicine zaključila leta 1849 kot ena boljših študentk v letniku na medicinski univerzi Geneva v New Yorku. Kljub odličnemu študijskemu uspehu je bila njena poklicna pot težka – prednost so namreč še vedno imeli moški kolegi. Ženske so se torej po končanem študiju še vedno srečevale z družbenimi predsodki, zato so se tudi težko (če sploh) uveljavile v praksi. Večinoma se niso mogle specializirati na nobenem področju, razen na ginekologiji. Službovale so v manjših vaseh, kjer so dobile zaposlitev le zaradi pomanjkanja zdravnikov. Problem vstopa žensk v zdravniški poklic nam ilustrira tudi primer ene prvih diplomiranih zdravnic, Mirande Barry, bolj znane pod imenom James Barry. Vse svoje življenje je delovala pod krinko − preoblečena v moškega je postala kirurginja in vojna zdravnica, kar očitno dokazuje, da ji je vse

KRITIČNO ne in posledično zdravnic močno prispeva učni uspeh, ki ga dosegajo dekleta v zadnjih letnikih gimnazije. Po statističnih podatkih naj bi dijakinje v povprečju dosegale boljše učne rezultate kot fantje in s tem tudi pridobile veliko prednost pri vpisu na medicinsko fakulteto.

to uspelo le zaradi uspešnega skrivanja svojega pravega spola, ki je bil odkrit šele ob njeni smrti. Ker se je čedalje več žensk želelo vpisati na študij medicine, so v drugi polovici 19. stoletja začeli ustanavljati medicinske šole, namenjene izključno študentkam. V začetku 20. stoletja so se te šole večinoma zaprle, dekleta pa so pridobila možnost enakovrednega študija na istih univerzah kot njihovi moški kolegi. Kljub optimističnemu začetku vzpostavljanja poklicne enakopravnosti se je v petdesetih letih porast žensk v zdravniškem poklicu ustavil. V ZDA naj bi bilo v tem času le okoli 6 % vseh zdravnikov ženskega spola, kar je celo nekaj odstotkov manj kot na začetku razvoja sodobne ženske medicine. Vzroke za takšno statistiko lahko iščemo v usmeritvi medicinske stroke na raziskovalno področje, kar je očitno zmanjšalo potrebo in zanimanje po bolj »družboslovno« usmerjenem kadru (na primer higiena, otroška, socialna medicina …), v katerem so večinoma prevladovale ženske. Po drugi strani pa se je v družbi vnovič zasidrala ideja o ženski kot materi, gospodinji in predani ženi. Šele družbene spremembe v šestdesetih letih so vplivale na ponovni, tokrat

APRIL 2014

številčnejši porast žensk v medicini. Ta se je zgodil po letu 1966, ko je OZN uradno razglasila temeljno človekovo pravico o načrtovanju družine in s tem odprla vrata farmakološki kontracepciji, ki je ženski omogočila pridobitev nadzora nad svojim telesom – predvsem nad nosečnostjo, posledično številom otrok in podobno. S tem je ženska dobila možnost za lažje usklajevanje družinskega življenja z izobraževanjem in kariero. Tako je lahko več časa namenila pridobivanju novega znanja. V medicini se rezultat te družbene spremembe odraža v porastu števila zdravnic in študentk medicine, saj jih je po novejši raziskavi sedaj v ZDA že več kot 45 %. V zadnjih letih je takšen povečan delež ženske medicinske stroke pogosta tematika različnih raziskav in časopisnih člankov, ki želijo poiskati odgovor na vprašanje, zakaj sploh prihaja do feminizacije medicine in kako bo to spremenilo medicinski poklic. Preden poskusim tudi sama poiskati odgovore na vprašanja, bi najprej opredelila pojem »feminizacija medicine«. V ameriškem zdravstvenem sistemu uporabljajo ta termin, ko je ena tretjina vseh zdravnikov ženskega spola – termin torej opisuje kvantitativni prodor žensk v medicinski svet. K večjemu deležu študentk medici-

Danes se delo v zdravniškem poklicu še vedno deli glede na spol. Moški so večinoma specializirani na področju kirurgije, kardiologije, interne medicine in ostalih bolj »prestižnih« vejah medicine, večkrat pa tudi zasedajo vodilne položaje na posameznih oddelkih. Ženske še vedno prevladujejo na področju ginekologije, pediatrije, družinske medicine in javnega zdravja, v zadnjem času pa tudi onkologije. Za takšno porazdelitev dela je po eni strani odgovorna še vedno tiho prisotna diskriminacija žensk – zdravnic, ki naj bi bile zaradi »psiholoških značilnosti svojega spola« preveč občutljive za izvajanje dela v prej omenjenih strokah. Hkrati pa ne moremo mimo dejstva, da je ženska še vedno podvržena svoji že biološko določeni vlogi – biti mati. Mlada dekleta se po končanem študiju velikokrat znajdejo pred vprašanjem, ali začeti družinsko življenje ali se najprej izoblikovati v zdravniškem poklicu in si izoblikovati kariero. Jasno je, da obe vlogi – matere in zdravnice – zahtevata veliko energije, ambicioznost, predanost ter seveda ljubezen. Čemu torej dati prednost? Vsaka mlada zdravnica se zaveda, da si kot specialistka na nekem področju daljše odsotnosti ne more privoščiti, saj pri tem trpijo pacienti. Hkrati pa kot mlada mati ve, da otroci v najzgodnejših letih potrebujejo veliko ljubezni in zaščite. Čeprav očetje v današnjem času prevzemajo več starševskih obveznosti in gospodinjskih nalog, je večina še vedno na plečih ženske. Če temeljito premislimo, bi lahko rekli, da se je ženskam z več pravicami na področju zaposlovanja in šolanja sicer odprla možnost večje enakopravnosti in osamosvojitve, hkrati pa je s tem postala bolj obremenjena, saj »mora« združevati družino in kariero. Zdravnice se zaradi lažjega usklajevanja profesionalnega in družinskega življenja raje odločijo za specializacije, ki zahtevajo manj let šolanja, dežurstev in imajo

KRITIČNO bolj ustaljen urnik. Več različnih mednarodnih in slovenskih raziskav ugotavlja, da so ženske kljub takšnim odločitvam bolj izmučene, negotove v svoje sposobnosti in nekatere celo razočarane v izbranem poklicu. Delež nezadovoljnih pa je precej majhen, saj ženske postajajo med svojim moškimi kolegi čedalje bolj spoštovane, pa tudi pacienti izkazujejo več zaupanja v njihovo znanje. Morda lahko rečemo, da je s porastom števila zdravnic medicina postala nekako bolj človeška in organizirana. Zaradi njihove čustvene narave, ki jo družba pripisuje ženskam, naj bi bila zdravnica bolj naravnana tudi k razumevanju čustvenega stanja pacientov, kar pa njeno delo lahko le še izboljša in s tem vpliva tudi na sodelavce. Danes so ženske že nekoliko bolj priznane v medicini. Pogled na mešano stroko je vsekakor razveseljujoč, saj dokazuje razbitje več(sto)letne moške prevlade, hkrati pa odpira vrata mnogim vedoželjnim dekletom, da po zgledu »pionirk« tudi sama pokažejo ljubezen do soljudi in jim po najboljših močeh nudijo pomoč, ki je še pred stoletjem niso mogla. A vendar se še vedno nismo popolnoma otresli prikrite nadvlade moških. Čeprav je zastopanost žensk v medicini znatno večja kot nekoč, je na žalost delo moških večkrat bolj cenjeno kot žensko. Da bi dosegli večjo enakopravnost, bi se morali otresti še naše predstave o psiholoških značilnostih spolov – da so ženske prešibke za nekatere naloge, moški pa nasprotno s svojo hladnokrvnostjo lahko bolje obvladajo katerikoli položaj. Počasi se sicer razbijajo tudi ti predsodki in ženska se vztrajno povzpenja po hierar-

hični lestvici medicine. Moški večinoma še vedno opravljajo delo v zahtevnejših specializacijah, morda zato, da medicina le še ne bi bila popolnoma »ženski« poklic in da bi vsaj še nekaj časa bili korak pred ženskami. Tako se na žalost v svetu medicine in drugih znanstvenih vedah še prevečkrat srečujemo s šovinizmom moških, ki ne morejo sprejeti ženske kot enakopravne partnerice v poklicu in zato nanje in na njihove dosežke še vedno gledajo s prezirom. Glede problematike specializacij moramo upoštevati tudi trenutno stanje v državi, ki zaradi finančnih omejitev skupaj z Zdravniško zbornico razpiše dosti manj specializacij, kar pa je še en pomemben dejavnik, ki vpliva na vključevanje mladih zdravnic na vrh zdravniške hierarhije. Zaradi manjšega števila razpisanih mest za določeno specializacijo dobijo prednost tisti, ki so se na določenem področju že izkazali in imajo primerna priporočila, še bolje pa je, če je to fant in ne dekle. Še vedno namreč velja prepričanje, da naj bi zdravnice zaradi porodniških dopustov in pomembne vloge v družini bile odsotne pogosteje, česar pa si predvsem zaradi finančne, prostorske in časovne stiske zdravstvo po mnenju vodilnih ne more privoščiti. In tako smo spet nekje na začetku. Stalno se vrtimo v krogu – ko se ženska prebije na enako raven kot moški, je na žalost kmalu spet zatrta in ponovno se začne boj.

pravzaprav premalo govorimo, kar očitno ne bo privedlo do tako želenih sprememb. Zato moramo na obstoječi problem čim bolj opozarjati in se mu zoperstavljati. Morda se za začetek lahko vprašamo, kakšna je pravzaprav razlika med zdravnikom in zdravnico ter zakaj ženska ne bi mogla enako dobro opraviti neke zahtevnejše operacije kot moški. Mar spol zamegli razum in vedenje, ki ga nabiramo skozi vsa ta leta? Sploh pa, mar ne temelji naš (bodoči) poklic na kolegialnosti, medsebojnem podpiranju in zaupanju ter predvsem želji, da s svojim znanjem osrečimo življenje tistemu, ki nas zares potrebuje? Tega smo sposobni vsi – moški in ženske. Navsezadnje vsi nosimo v sebi čut za sočloveka, ki nas vzpostavlja kot človeka.

Neenakost med spoloma je še vedno prisotna znotraj poklicne stroke in celotne družbe, in to ne samo v manj razvitih državah, ampak tudi v preostalih delih naprednejšega sveta. O tem dandanes

ŽENSKA V ZDRAVNIŠKEM POKLICU

DISTALNO

KO ŠTUDENT NA RAJŽO GRE 2. DEL

Ana Kisovar

Kot obljubljeno vas v tokratni številki čakata kratki predstavitvi sistema za prijave na specializacijo v sosednji Avstriji in ne prav daljnji Nemčiji. Mogoče vam za decembrsko številko poiščem informacije še za kakšno državo, ampak kdo ve, mogoče pa se situacija do takrat toliko spremeni, da to ne bo nikogar več zanimalo. Saj veste, za dežjem vedno posije sonce. Nemčija Nemčija ima enega najboljših zdravstvenih sistemov na svetu, a se kljub temu - sodeč po raziskavah Nacionalnega združenja obveznega zdravstvenega zavarovanja zdravnikov in Nemškega zdravniškega združenja za razvoj zdravstvenega sistema - že od leta 2007 bojuje s pomanjkanjem zdravniškega osebja, ki naj bi se v prihajajočih letih še povečalo. Država bo tako v naslednjem desetletju potrebovala dodatnih 70.000 zdravnikov. Migracije zdravnikov iz drugih držav – prevladujejo Avstrija, Grčija in druge vzhodnoevropske države – so ravno zaradi pomanjkanja lastnega kadra že več let zelo pogoste. Število zaposlenih zdravnikov iz vzhodne Evrope se je tako od leta 2001 kar podvojilo. Med tujimi diplomanti so za specializacijo priljubljena predvsem manjša vzhodnonemška mesta, kjer je konkurenca manjša kot v večjih univerzitetnih mestih. Sistem študija medicine je v Nemčiji zelo podoben našemu, kar pomeni, da traja šest let, sledi 18-mesečno praktično usposabljanje in nato specializacija, katere dolžina je odvisna od področja specialnosti in v povprečju traja štiri do šest let. Prav tako kot domači študenti medicine tudi tuji pred prijavo na specializacijo potrebujejo licenco, ki jo odobri Ministrstvo za zdravje (Bundesministerium für Gesundheit). Glede na državo, v kateri je študiral, lahko dobi študent licenco za opravljanje dejavnosti (Approbation) ali vsaj strokovno licenco (Berufserlaubnis), ki pa velja le za določeno obdobje in regijo. Pred prijavo je prav tako pot-

APRIL 2014

rebno opraviti izpit iz znanja nemščine na evropskem nivoju B2 (posamezne bolnišnice zahtevajo vsaj C1) in urediti morebitno vizo ter druge formalnosti. Postopek pridobivanja licence lahko traja tudi več mesecev, zato se v nujnih primerih dobi začasno licenco. Po pridobljeni licenci se je potrebno prijaviti še pri Zveznem zdravniškem združenju

Najboljše bolnišnice in klinike v Nemčiji ∙ Universitätsklinikum Heidelberg ∙ Universitätsklinikum Hamburg Eppendorf ∙ Universitätsklinikum und Medizinische Fakultät Tübingen

NAJBOLJ ZAŽELJENE SPECIALIZACIJE V NEMČIJI 1,872

Internal medicine 873

Anaesthesiology

810

Orthopaedics and trauma surgery

753

General medicine 563

Paediatrics and youth medicine

555

Gynaecology and obstetrics Psychiatry and psychotherapy

516

Surgery

494 391

Neurology Internal medicine and general medicine (general practicioner)

332 222

Radiology

194

Urology

182

Ophthalmology Dermatology and venereology

167

Otorhinolaryngology

161

Abdominal surgery

142

Occupational medicine

139

Child and youth psychiatry and psychotherapy

118

General surgery

114

Orthopaedics

108 0

200

400

600

800

1,000

1,200

1,400

1,600

1,800

2,000

DISTALNO (Landesärztekammer)1 in profesionalna pot v Nemčiji se lahko prične. Prijave na specializacije nadzoruje Nemško zdravniško združenje (Bundesärztekammer) 2. Med najbolj priljubljene programe sodita interna medicina in anesteziologija. V času specializacije je zdravnik polno zaposlen v instituciji, v kateri opravlja usposabljanje in dobi letno plačo v povprečju 49 000€, kar pomeni, da so medicinski specializanti najbolje plačani diplomanti v državi. Po uspešno opravljenem specialističnem izpitu kandidat prejme diplomo in dovoljenje za uporabo pridobljenega naziva. Anja Ilovar, študijska praksa v Berlinu Delo v nemški bolnišnici je dokaj drugačno kot v slovenski. Vse preiskave imajo na voljo takoj, rezultate pa dobijo zelo hitro. Vendar mora v Nemčiji zdravnik opraviti veliko dela, ki ga pri nas opravljajo medicinske sestre. Gre na primer za jemanje krvi, vstavljanje kanil, nastavljanje infuzij, krvnih pripravkov, citostatikov ... Delo pa je tudi precej birokratsko; Nemci imajo za vsako stvar smernice. /…/ Na drugi strani pa imajo pacienti popolno oskrbo, najboljše možno zdravljenje. Za vsako terapijo dobijo približno deset listov (obrazložitev, možni zapleti, opis poteka), ki jih morajo podpisati. Avstrija Kljub temu da smo sosedje, se avstrijski sistem tako pri študiju medicine kot pri kasnejšem usposabljanju precej razlikuje od našega. V Avstriji je možno medicino študirati na štirih univerzah (Dunaj, Salzburg, Innsbruck in Gradec), vendar

se lahko kandidat prijavi le na eno izmed štirih fakultet, saj morajo vsi prijavljeni na katero koli fakulteto na isti dan opravljati standandizirane teste MEDAT-H in MEDAT-Z. Z njimi se merijo različne sposobnosti, kot so prostorsko razmišljanje, spomin in načrtovanje. Pri vpisu je zanimiva tudi t.i. avstrijska kvota, ki narekuje, da mora biti 75% vseh vpisanih državljanov Avstrije. Sledi 20% študentov z območja Evropske unije in še 5% študentov izven območja Evropske unije. Po končanem študiju morajo vsi diplomanti – tako kot v Nemčiji in pri nas – opravljati praktično podiplomsko usposabljanje, vendar pa dobijo v Sloveniji in Avstriji licenco za samostojno opravljanje zdravniške prakse šele po koncu usposabljanja za zdravnika splošne medicine ali specialista, za razliko od Nemčije, kjer dobi zdravnik licenco že kot diplomant.

pa vendar kljub vsemu medu in mleku, ki naj bi se cedila v tujini, ne smemo pozabiti, da je povsod lepo, a le doma najlepše. Tudi prav v tem trenutku lahko naredimo več, kot le upamo na boljšo prihodnost, ob tem pa ne smemo pozabiti, da se stvari ne premaknejo same od sebe. Iskreno vam privoščim, da ste članek prebrali zaradi radovednosti in ne zaradi kritične situacije, v katero ste bili nehote pahnjeni. RES SREČNEJŠIH NI LJUDI, KAKOR SO ŠTUDENTJE TI! JUMPAJDIJAJA.

V Avstriji je za splošno medicino predvideno triletno izobraževanje, presenetljivo pa vse specializacije ne glede na področje specialnosti trajajo šest let. Podiplomsko usposabljanje in izdajo diplom nadzoruje Zdravniško združenje (Österreichische Ärztekammer), medtem ko vsebino usposabljanja določajo državne oblasti. Izpit iz splošne medicine zdravniki opravljajo po tridesetmesečnem usposabljanju in tako pridobijo diplomo zdravnika splošne medicine (Diplom “Arzt für Allgemeinmedizin”). Specialistični izpit z vseh drugih specialnih področij pa opravljajo po oseminpetdesetih mesecih in dobijo specialistično diplomo (Facharztdiplom). Časi za medicinsko stroko sploh pa za mlade zdravnike res niso najbolj rožnati,

Najboljše bolnišnice in klinike v Avstriji ∙ Universitätsklinikum Graz ∙ Krankenhaus der Stadt Dornbirn ∙ Salzburger Landeskliniken

SPECIALIZACIJE V TUJINI

Najbolj zaželjene specializacije v Avstriji ∙ ginekologija ∙ anesteziologija ∙ splošna kirurgija

1 Zvezno zdravniško združenje (Landesärztekammer): združenje zdravnikov na ravni zvezne dežele. 2 Nemško zdravniško združenje (Bundesärztekammer): združenje zdravnikov na ravni celotne Nemčije; sestavljeno iz 17 Zveznih zdravniških združenj.

DISTALNO

SKRIVNOST MEDSEBOJNIH RAZLIK Sara Popović

Pravijo, da je skrivnost takrat, ko jo pozna le ena oseba. Če jo pozna še nekdo drug, potem to ni več skrivnost, oseba, ki pozna tvojo skrivnost, pa postane gospodar le-te. Tokrat bom skrivnost delila z vami in vas peljala po poti, ki sem jo »prehodila« z dvema japonskima študentoma medicine, ki sta trenutno na študiju pri nas in slovenskim študentom, ki je poleti v okviru izmenjave obiskal Japonsko. JURIJ HANŽEL, UDELEŽENEC ELEKTIVA NA JAPONSKEM Kaj te je pripeljalo na eksotično Japonsko? Iskal sem nekaj precej drugačnega - Japonci so namreč zelo znani po svoji tehnologiji, vrtovih, zlasti pa so vsem znana njihova stranišča, kjer lahko poslušaš glasbo. Moja radovednost me žene naprej in Japonska se mi je zdela izjemna priložnost za delo v sodobnem laboratoriju, dokaj »science fiction« za nas. Čeprav je obstajala tudi možnost prakse na Japonskem, se mi je zdelo, da je laboratorij z znanstveniki, ki so se izobraževali v Evropi in do potankosti obvladajo angleščino, veliko boljša izbira kot bolnišnica, polna bolnikov, ki niti ne poznajo angleščine. Ko prvič izkusimo medicino, pripravo na izpite, nenehno učenje, se zavemo, da je študij medicine že sam po sebi dovolj zahteven. Kako naporno je po tvojem mnenju šele učenje medicine v japonskem jeziku, ki se zdi večini Evropejcev »španska vas«? Na Japonskem uradno obstajajo kar tri pisave: katakana, hiragana in kanji. Slovnico se sicer da preživeti, ker se spregajo samo glagoli in pridevniki, vendar mnogo težav povzročata število znakov in njihova pestrost (46 osnovnih, 25 zvenečih zlogov in 21+15 zlogov z mehkimi soglasniki). Po drugi strani pa moram omeniti, da če se kdo rad uči iz knjig, ki imajo dosti slikovnega materiala, potem je Japonska zanj prava izbira. Njihove medicinske knjige so namreč veliko bolj vsebinsko osredotočene

APRIL 2014

na slike – marsikaj se da lažje sklepati iz slik, kot pa če imaš le čisto besedilo. Je tudi delo v japonskem laboratoriju tako čudovito kot njihove knjige, polne slik in barv? Izjemno! Japonska je sicer razdeljena na več manjših pokrajin in jaz sem bil v mestu Kofu, na univerzi Yamanashi, na enomesečni izmenjavi preko Društva študentov medicine. Lahko rečem, da sem nad Japonsko navdušen. Glavni vodja laboratorija ima ves čas odprta vrata svoje sobe in je dostopen svojim sodelavcem. Po drugi strani so zelo profesionalni z odmevno sodobno tehnologijo in so odprti za sodelovanje, kar trikrat so me tudi peljali na večerjo. Atmosfero v laboratoriju v mojem spominu dopolnjuje tudi zabavna laborantka, ki je imela zaradi pomanjkljivega znanja angleščine s seboj ves čas svoj pametni telefon, v katerega je vtipkala sporočilo v japonščini, telefon pa mi je nato spregovoril v angleščini. Če je bila to mogoče mlajša laborantka, potem je očitno, zakaj se ti je vtisnila v spomin … (Smeh). Sicer je bila starejša, ampak ko sva že omenila to temo, moram povedati, da so ženske na Japonskem precej kulturno obremenjene – žensko zdravnico boste tam redko srečali. Glavni razlog je namreč življenjsko prepričanje tamkajšnjih lokalnih prebivalcev (in Japoncev nasploh), da mora ženska predvsem skrbeti za družino (recimo vrtcev za varstvo otrok kot v Sloveniji na Japonskem ni), zato se Japonke po končanem študiju osredotočajo zgolj na družino ali zgolj na delo. Kombinacija

obojega je načeloma možna le ob lažjem delu. Bolj temna stran Japonske je ravno ta položaj žensk v njihovi družbi. V glavnem je tako, da ko dobijo otroka, nehajo delati, kljub temu da so ogromno vložile vase in da so osvojile mnogo znanja. Običaji imajo na Japonskem veliko vlogo. To se pač pričakuje od žensk. Pogosto se dogaja, da ženske nimajo otrok ravno iz tega razloga in to predstavlja demografske težave za Japonsko. Zanimivo je, da se je v severni Evropi in Ameriki položaj žensk zelo izboljšal (postale so konkurenčne moškim), medtem ko na drugi strani sveta ženske pustijo svojo izobrazbo in življenjske sanje, da bi se podredile kulturnim vrednotam. Ali se strinjaš s trditvijo, da se razlog skriva v strahu moških, da bi ženske ogrozile njihov položaj? Ali je moški ego ovira za znanstveni razvoj žensk? No, če sploh ne bi bilo žensk v medicini, bi to zagotovo pomenilo nekaj slabega. Kolikor so pomembni moški v medicini, toliko so pomembne tudi ženske. Osvetlijo nam drugo stran določenega problema, ki jo moški lahko spregledamo. Kaj je najbolj ovirajoče v razvoju žensk, ne bi znal točno povedati, ampak mislim, da je njihova vloga v medicini bistvena in nenadomestljiva. Če že tako razmišljaš, mi dovoli, da te – seveda hipotetično – vprašam, kako bi se odločil, če bi spoznal Japonko, s katero bi postala par ... Ali bi si upal oditi na Japonsko in se poročiti z njo? Najprej, imam punco. (smeh) Vendarle, hipotetično, ne bi izključil te možnosti. Zdi

DISTALNO Avtor: osebni arhiv

pipeto lahko vstaviš v živčno celico - ker ima ozko konico, lahko z njeno pomočjo meriš dogajanje na področju enega samega ionskega kanala. To se sicer dela že nekaj časa, a zame je bilo neverjetno v praksi videti tehniko, ki sem je bil dotlej vajen le iz učbenikov. Čudovito! Žal pa je ena izmed temnih strani proučevanja genetike in razvoja tudi eksperimentiranje na živalih, kar je sicer etično vprašljivo. Če si imel priložnost raziskovati na poskusnih živalih, ali si to možnost zavrnil, čeprav si želel izkoristiti priložnost raziskovanja in nadaljevati z delom?

Jurij Hanžel: »Pokrivalo predstavlja riž, zavit v morsko travo, ki se imenuje nori - to je pogost prigrizek za malico na Japonskem. Na istem oddelku v trgovini so imeli še nekaj kap, ki so bile še bolj neumne, ampak mi niso tako dobro pristajale ... To lepo kaže, da so Japoncem všeč stvari, ki so za naše pojme rahlo nenavadne.«

se mi, da je ena stvar, da si na Japonskem sedem tednov kot nekakšen zunanji opazovalec, druga pa, da živiš v tej državi in si poročen z Japonko. V tem primeru namreč nimaš več položaja zgolj zunanjega opazovalca. Kakšne stvari, na katere prej niti nisi pozoren, bi zagotovo predstavljale problem – kot recimo urejanje državljanstva in stalnega bivališča. Poleg tega so zagotovo več v službi in imajo manj počitka. Težko si tudi predstavljam, da bi imel stik z bolnikom šele v zadnjih dveh letih študija, kot je to običajno na japonskih medicinskih fakultetah. Kot si že omenil, je Japonska znana po marsičem: po svojih vrtovih, po karateju (Okinava), po potresih, po samurajih, po specifični kulturi, pa tudi po že dolgo časa trajajočem razvoju sodobne tehnologije in genetike. Ali obstaja kakšna »science fiction« izkušnja, ki bi jo rad delil z bralci? Seveda! V laboratoriju proučujejo celice glije – kakšne so njihove lastnosti in ali

bi se ta spoznanja morda dalo uporabiti tudi v kliničnem okviru. Bilo mi je zelo všeč, da sem lahko sam pripravljal preparate za imunofluorescenco. Nisem si predstavljal, da gre v to toliko truda. Večkrat je tako, da vzamejo nek vzorec iz možganov, v katerem bi radi dokazali točno določeno beljakovino, ali pa točno določene celice za pripravo celične kulture. Imeli so protitelesa, na katera so bili vezani majhni magnetni delci, in so tako s pomočjo magneta izločili želene celice iz skupka celic vzorca možganov. Z magnetom označeno protitelo se veže na ta protein, ki njih zanima. Tako iz množice različnih vrst celic, ki se nahajajo v vzorcu možganov, ločijo astrocite, na katerih se nahaja želeni protein. Drugi podoben poskus je mikropipetiranje - v bistvu narediš eno tako zelo zelo tanko stekleno pipeto. V stroj daš stekleno cev – le-to ob segrevanju v stroju vleče narazen, dva dela se razmikata eden od drugega in se na neki točki nenadoma razmakneta. Tako dobiš pipeto z zelo zelo tanko konico. Takšno

SKRIVNOST MEDSEBOJNIH RAZLIK

Še zmeraj miši umirajo, a se trudijo, da ne gre »v nič« niti ena miš. Večina njihovih poskusov vsaj deloma vključuje živali. Vprašal sem jih o tem – to je za njih rutinsko delo, ki ga lahko izvajajo tudi študenti, kar je za evropskega študenta nepredstavljivo. A vendarle so tudi celice, ki jih vzgojimo, odvzete z živali. Žal je bil laboratorij takšen, da se v njem zelo zanašajo na poskusne živali. Kakšen vtis je nate napravila japonska kultura? Ali obstaja kakšna anekdota kulturnih razlik iz časa tvojega bivanja na Japonskem, ki je nepozabna življenjska izkušnja? Navada je, da nekdo preuredi svoj dom in oddaja sobe – v enem delu stanuje sam, drugi del pa je namenjen gostom, jedilnica pa je v skupnem prostoru. Ne le, da živiš pri njem, ampak zate tudi kuha. Skupna je tudi kopalnica, ki si jo deliš z ostalimi gosti. Imaš pa ločen tuš in kopalno kad. Pričakuje se, da se pod tušem umiješ in se res le povsem čist uležeš v kopalno kad – ta je namenjena zgolj počitku, voda pa se zamenja le enkrat na dan; povedano drugače: vsi gostje se okopajo v isti vodi. Imajo tudi termalne vrelce, ki so ločeni za moške in ženske. Voda ni klorirana, moraš biti povsem gol. Seveda moraš biti pred vstopom vanjo povsem čist. V vrsti je kakih deset umivalnikov s tušem

DISTALNO Avtor: osebni arhiv

in ogledalom, pred njimi pa pručke, na katere se usedeš. Tako se umivaš ob boku z drugimi bodočimi kopalci in nihče si ne upa prvi prenehati z umivanjem – po mojem gre za prikrit mehanizem samocenzure, ki zagotavlja, da si ob vstopu v vodo zares čist. Potem sediš do vratu v topli (oz. vroči, do 42 °C) vodi, na glavi pa imaš majhno brisačo. No, potem nam lahko zaupaš, kakšen je občutek, ko si v kadi skupaj s 15 popolnoma slečenimi Japonci? Se navadiš … Je malce čudno, ampak gre. Kaj bi sporočil našim bralcem? Splača se izkoristiti možnost izmenjave – dobro je, da si čim bolj radoveden in odprt ter skušaš videti, kako ljudje delujejo drugje po svetu, da spoznaš njihove običaje. Mene pri tem motivira radovednost.

TAIKI ADACHI (UNIVERZA HOKAIDO, JAPONSKA) in TSUYOSHI MIZUMA (UNIVERZA KEIO, OSAKA-SHI, JAPONSKA) Pozdravljena v Sloveniji, v Ljubljani! Pozdravljena v svetu ustvarjalnosti, mestu mladosti, ljubezni, poguma in mestu sedanjih kot tudi prihodnjih mladih zdravnikov. Ljubljana je navdušujoče, živahno mesto, nekakšen spoj tradicije (Plečnikova arhitektura, Ljubljanski grad) in sodobnosti (BTC, sodobna tehnologija na ljubljanskih inštitutih, grajski virtualni muzej). No, zdaj, ko sta se že vsaj bežno spoznala z Ljubljano, je čas, da še mi spoznamo vaju ... Tsuyoshi: Hvala za tole lepo kratko predstavitev Ljubljane! (smeh) Sem študent tretjega letnika medicine na Japonskem. Ljubljana je pritegnila mojo pozornost ravno zato, ker je vaša kultura tako zelo drugačna od naše - vaš način dela, vaš sistem, življenje, pravzaprav vse. V Ljubljani sem na elektivu s področja patologije. Zelo sem navdušen nad Ljubljano in zelo uživam v svojem bivanju tukaj,

APRIL 2014

sodelovanje, a Japonci nismo vajeni izkazovati svojih želj in zahtev, zato se zanašam nase in skušam razumeti, kar bi mi radi povedali. Japonci uporabljamo prispodobe, ko si želimo sporočiti nekaj negativnega ali nezaželenega, ali se želimo pritožiti nad čem. Preprost primer je, da namesto »Grem domov, ker mi je dolgčas na predavanjih.« rečemo »Grem domov, ker imam neodložljive obveznosti.«. Taiki Adachi

žal samo za en mesec. Rad bi spoznal tudi lokostrelstvo v Ljubljani, ker se že dlje časa ukvarjam s tem na Japonskem. Taiki: Kako si lahko iz predstavitve izpustila ljubljanjskega zmaja! Zelo sem bil navdušen nad ljubljanskim zmajem - že prvi dan sem ga namestil kot svojo profilno sliko na Facebook-u. Sicer sem tudi sam študent tretjega letnika medicine na Japonskem, in sicer na Univerzi Hokudai. V Ljubljani sem na elektivu s področja otorinolaringologije. Medtem ko je Tsuyoshi zainteresiran za strelstvo, se sam bolj osredotočam na kuhanje in obiskujem kuharski tečaj. Upam, da bom enkrat postal najboljši kuhar. (smeh) Najboljši kuhar in hkrati dober zdravnik, upajva, da bo takšna tvoja prihodnost … No, preden odplavamo v prihodnost, nas lahko seznanita z načinom študijskega dela v ljubljanskih laboratorijih. Taiki: V Ljubljani imam priložnost opazovati otorinolaringološke operacije – od osmih zjutraj do dveh ali treh popoldne, ves čas stoječe delo. Sicer je precej utrujajoče, ampak se splača. Edina težava je seveda jezik, občasno ne razumem pogovora med zdravniki in ostalim medicinskim osebjem, saj govorijo v slovenščini. Tsuyoshi: Gledam biopsije in avtopsije na Inštitutu za patologijo. Trenutno berem članek o bolezni, ki je bo profesor predstavljal na kongresu meseca maja. Tudi meni se včasih zgodi, da ne razumem pogovora, ampak potem mi mentor vse razloži v angleščini in se nekako uspemo sporazumeti. Ljudje so zelo odprti za

Potemtakem, če bi morali bolniku povedati, da ima raka v terminalnem stadiju, bi to zamolčali oz. se izognili povedati resnico bolniku samemu in jo zaupali le svojcem? Če si dovolim karikirati, ali mu rečete »Poglej, stanje je takšno, da če si želiš do konca pogledati kakšno nadaljevanko, izberi raje takšno, ki nima dosti epizod.«? Tsuyoshi: (Smeh). Ne, ni ravno tako. Čeprav je res, da so v preteklosti zdravniki o težji bolezni povedali le svojcem, ne pa tudi bolniku, danes to ni običajno. Veliko je poudarka na tem, da se bolnika obvesti o podrobnostih njegove bolezni in da se ničesar ne zamolči, seveda upoštevajoč okoliščine situacije. Taiki: Prispodobe, ki sva jih omenjala prej, so danes uporabne zgolj za študente medicine, ne pa tudi za zdravnike. Strinjam se s Tsuyoshijem. Zdi se mi, da če bi zdravnika preveč spraševal, da bi ga zmotil pri njegovem delu in to vsekakor ni moj namen. Hkrati se želim izogniti kakšni neumnosti, tako da se zanašam na svoje znanje in sposobnosti, če pride do kakšne težave. Ali obstaja kakšna zanimiva zgodba iz vajinega dosedanjega bivanju na Balkanu, ki bi po vajinem mnenju lahko pritegnila pozornost bralcev? Taiki: Nisem prepričan, koliko bo to pritegnilo pozornost bralcev, je pa zagotovo pritegnilo mojo pozornost. Moja mentorica obožuje računalniške igre, res je izjemno navdušena nad njimi, zlasti ko je to tema pogovora. Posebno ima rada igrice, pri katerih lahko ustvariš državo in napadaš druge teritorije. Nikakor ne

DISTALNO moreš zgrešiti njenega opis igre z rokami, mimiko in celotno uprizoritvijo dogodka (ogenj, boj, napad, borba). Mogoče bi bila tudi dobra igralka. Tsuyoshi: Tudi sam se spomnim ene zanimive zgodbe, in sicer govori o najinem obisku Benetk prejšnji vikend. Zaradi velikega števila turistov in posledično velikega števila gostujočih po hostlih, sva lahko dobila le sobo z zakonsko posteljo. Spala sva obrnjena v nasprotnih smereh, med naju pa sva postavila tudi vzglavnika. Glede na to, da je ena izmed tem tokratnega Erektorja tudi vloga žensk v medicini, me zanima, kakšno je vajino mnenje o tem, da so na Japonskem ženske v mnogo primerih osredotočene zgolj na družino? Kaj predlagata kot rešitev v takšnih okoliščinah? Tsuyoshi: Res je, da so na Japonskem ženske v veliki meri osredotočene na družinsko delo in vsakdanje opravke. Menim, da bi morale imeti večjo vlogo v znanosti (vključujoč medicino) in večjo podporo družbe pri tem. Na Japonskem prevladuje mnenje, da naj bi ženske skrbele za družino, medtem ko so moški finančni oskrbniki družin. V resnici ni vse tako črnobelo, jin in jang, ampak lahko tudi ženske finančno oskrbijo družino in moški skrbijo za družinske zadeve. Področje, ki bi se ga prav tako dalo izboljšati, je medsebojna komunikacija med možem in ženo, ki bi ženski prinesla več vpliva. Osebni razvoj ženske oz. njenega položaja v družini bi posledično lahko izboljšal tudi njen položaj na delovnem mestu. Taiki: Strinjam se s Tsuyoshijem. Predvsem mislim, da bi imela večja podpora države močan vpliv na boljše počutje žensk in njihovo sodelovanje v znanosti. Dejstvo je, da s poroko pride tudi pritisk glede rojevanja otrok – ko prenehaš s študijem, moraš imeti otroke, kar je precej ovirajoče za poklicni razvoj ženske. Glede na to, da imata zelo natrpan urnik in le en mesec časa za spoznavanje Ljubljane, bom pohitela z vprašanji, in

Avtor: osebni arhiv

sicer, bi se lahko za konec osredotočili na vašo dobro znano tehnologijo, dolgoletne raziskave na področju genetike, nevrotehnologije, genetskega inženiringa, modificiranja, kloniranja ... Predstavita nam vaš svet tehnologije. Tsyuoshi: Da smo lahko proučevali hormone, smo uporabili miške z diabetesom, ki so bile ustvarjene z gensko tehnologijo. Po takšen poskusu je miš žal umrla, a po mojem mnenju je to nujna žrtev. Ko si za kosilo privoščimo kebab, perutnino ali katero izmed drugih živali, tudi ubijemo žival. Rad bi izpostavil, da je nujno, da so takšni poskusi na živalih dobro zastavljeni in da ne gre niti ena miška v nič. Kljub temu da so takšne metode etično vprašljive in da so ti poskusi včasih na meji zakonodaje, se mi zdi, da bo v končni fazi izkupiček dober – našli bomo zdravilo za bolezen, ki uniči mnogo ljudi. Žrtvovali bomo življenje ene miši za recimo deset tisoč človeških življenj, ki jih bomo s takšnimi poskusi uspeli rešiti. Če smo osredotočeni na boljše življenje, so takšne žrtve žal nujne. Tudi ljudje, ko v svojem življenju sprejemamo kakšne pomembne odločitve, pri tem pogosto nekaj žrtvujemo. Taiki: Dodal bi rad samo še to, da je trenutno to edina možnost. Morda bo prišlo v prihodnosti do razvoja še bolj superiorne rase, ki bo za svoje poskuse uporabila ljudi, a upajmo, da do tega ne pride. Za zdaj so poskusi na miših edina možna rešitev, sem pa prepričan, da bomo v prihodnosti izboljšali tudi to in našli alternativne rešitve z manj žrtvami. Ali imata kakšno sporočilo, ki bi ga želela predati bralcem? Tsuyoshi in Taiki: Pogumno v življenju! Spoštujte sebe, svojo družino, svojo državo in si vedno želite nekaj, imejte cilj pred seboj. Bodite pozorni tudi na to, da med študijem ne »izgorite« - odmor in družba prideta vedno prav. Ko odhajamo iz kavarne v Ljubljani, slišim slovenski pogovor za sosednjo mizo, medtem ko hkrati poslušam »moja« Japonca, kako se pogovarjata v japonščini, obenem

SKRIVNOST MEDSEBOJNIH RAZLIK

Tsuyoshi Mizuma

pa moram čim prej poslati sporočilo prijatelju v srbščini. Slutim, da mi možgani že skušajo v angleščini najti komentar ali odgovor na nekaj, kar sta mi povedala kolega z Japonske, istočasno pa se mi porajajo popolnoma nova vprašanja – ali je Ljubljana, slovenski Babilon, mesto, ki kulture združuje ali jih dejansko loči? Ali se zaradi naših prepričanj in vrednot ne opogumimo, da bi nekaj vprašali in poiskali pojasnilo ter ali to ovira naš razvoj? Ali so rešena človeška življenja res zadosten izgovor za veliko število umrlih poskusnih živali? Navsezadnje, ali se bo ženski ego v prihodnosti, ko bodo tudi ženske dobile želeni status v medicini, povzpel na raven moškega ega in bil morda celo ovirajoč? Ali bomo ustregli moškemu (Japonska) ali ženskemu egu (Amerika, zahod na splošno)? Vsa ta vprašanja so povezana tudi z našo kulturo. Ali nas bodo kulturne razlike združile ali ločile, je odvisno od nas samih. Vsekakor sem na tej naši slovensko – japonski poti izvedla tudi marsikaj o sebi. Kaj ste izvedeli vi, pa veste sami. To nas pripelje do obljube z začetka članka - rešitev skrivnosti medsebojnih razlik lahko najdete, ko se sprehajate ob Ljubljanici (seveda, če zares gledate okoli sebe).

Avtorica bi se rada zahvalila Mariji Malgaj za izjemno pomoč pri vsebinskemu in strukturnemu oblikovanju besedila v slovenščini ter slovničnemu urejanju.

OSREDNJI INTERVJU

INTERVJU: DOC. DR. BOŠTJAN MLAKAR, DR. MED. Staša Lugovski, Naja Videmšek

Nedvomno faca naše fakultete, poznamo ga vsi študentje, če ne osebno, pa smo že veliko slišali o njem - vedno nasmejan, nabrit, odštekan, mladosten in poln modrosti ter nasvetov za bodoče zdravnike. Vsekakor osebnost, ki popestri monotonost in rigidnost vsakdana na Medicinski fakulteti, ki odpira nove zorne kote in kot sveža sapica nemalokrat šokira in nasmeje do solz. Poleg specializacije iz abdominalne kirurgije, doktorata iz temeljnih medicinskih ved, priznanja Zdravniške zbornice Slovenije za kakovost v zdravstvu, mednarodnega izpita iz kozmetične kirurgije v okviru World Academy of Cosmetic Surgery, je od leta 2011 predsednik Slovenskega združenja za estetsko medicino in kirurgijo. Brez dlake na jeziku »obdeluje« tabuje v zvezi s težavami na področju spolnosti in proktologije, na naši fakulteti je docent za anatomijo, na mariborski Medicinski fakulteti docent za kirurgijo, poleg tega pa je tudi ustanovitelj zasebne klinike Zdrav splet in strokovni vodja projekta Pamet v roke, kondom na glavo pri društvu DIH - Enakopravni pod mavrico. Drage dame in gospodje ... Dr. Boštjan Mlakar. Začnimo od osnovne šole in srednješolskih časov. Kaj Vas je takrat v šoli in izven šole veselilo? V tretjem razredu osnovne šole so me vprašali, kaj bi rad bil, in sem rekel kmet in so vsi »padli dol«. Živel sem namreč med mestom, Mariborom, in kmetijo nad Lovrencem na Pohorju. Se pravi, da sem že takrat živel dvojni »lajf«. In seveda se mi je zdelo »ful kul« biti kmet. (smeh) No, v petem razredu sem potem izjavil, da bi bil učitelj, zato sem se kasneje tudi vpisal na III. gimnazijo Maribor, ker je bila pedagoška gimnazija. V drugem letniku sem ugotovil, da je zdravnik lahko tudi učitelj. Pravzaprav vsak zdravnik mora biti učitelj, bi rekel sedaj. Vedno me je zanimalo veliko stvari. Kot gimnazijec sem bil član dramskega studia SNG Maribor, ki je bil pravzaprav valilnica bodočih igralcev in režiserjev. Moji številni kolegi so šli po tej poti. Zanimala me je umetnost, teater, pisal sem pesmi. Po drugi strani me je zanimalo čisto raziskovalno delo, izdelal sem zdravilo iz korenike navadne glistovnice in dobil zlato medaljo na zadnjem jugoslovanskem tekmovanju mladih raziskovalcev o zdravljenju varoze čebel. Manj uspešen sem bil z raziskavo o mladih v spolnosti. O seksu sem teoretiziral torej že kot gimnazijec. (smeh) Tako da sem pravzaprav vedno ogromno stvari počel hkrati. Kako to, da ste se odločili za medicino? Eno od sporočil, ki ga hočem študentom posredovati, je, da ne ukalupljamo ljudi, da jih ne »predalčkamo«. Mene so celo življenje hoteli na nek način nekam »stlačit«. Ko sem se vpisal na medicino, so nekateri rekli: »Joj, smo presenečeni, smo mislili, da boš študiral kaj bolj umetniškega!« Ampak medicina je to vse. Medicina je pravzaprav življenje. In znotraj medicine lahko počneš karkoli. To je družboslovno naravoslovna znanost, tudi umetnost, tu se vse prepleta. Pa še koristen si. Še »blazno« ko-

APRIL 2014

risten si, ogromno dobrega lahko narediš, zato sem čutil, da je medicina idealna izbira. In ste prišli na faks. Kakšna so bila Vaša študentska leta? Je bilo to to, kar ste si predstavljali? Ne, ne. V prvem letniku sem doživel šok, ker je bilo precej »dolgcajt«. Še vedno sem kritik preobilja predkliničnih predmetov, razen seveda takšnih, kot je anatomija. Na srečo je bilo takrat tako, da so vsako leto razpisali eno mesto za usmerjenega študenta ginekologije in porodništva. Sem pravzaprav zadnja generacija, ko je to še obstajalo. Moral si imeti povprečje vsaj 8 in obvezal si se, da boš deset ur na teden delal najprej v porodnišnici, potem pa na ginekologiji. Vsi naši eminentni starejši ginekologi so šli po tej poti in so bili kot študenti 2. letnika dalje usmerjeni v to. Tako da sem že v 2., 3. letniku vodil porode, »rojeval« z ženskami, šival epiziotomije in tako naprej. To klinično delo mi je dalo zagon. Ne vidim namreč smisla v tem, da človeka prva tri leti »matraš« s toliko ene teorije, ki je potrebna za znanstvenika, nima pa nobenega stika s pacientom. Nekoga, ki je prišel na fakulteto, da bi delal z ljudmi, lahko zaradi predklinike mine volja. Porodništvo mi je pomagalo, da sem zvozil predkliniko. Začel sem se ukvarjati tudi s tradicionalno kitajsko medicino, akupunkturo, to je bilo takrat na našem faksu možno. Kakšne vrste študent ste bili? Ste se bolj zadrževali v knjižnici ali pa ste bili reden obiskovalec Pajzla? Za Pajzl nisem imel časa. Moji sošolci iz srednje šole se še danes spominjajo, da sem že v gimnaziji govoril, da bom imel devet otrok. Zato je bilo tudi logično, da sem bil prvi »foter« v letniku. (smeh) Bil sem v četrtem letniku, torej dvaindvajset let star. Družino sem imel v Mariboru, zato sem živel in študiral na vlaku, saj

OSREDNJI INTERVJU

sem se skoraj dnevno vozil na relaciji Ljubljana - Maribor. Vse, kar se je od vaj dalo narediti v Mariboru (ginekologija, interna, kirurgija), sem naredil tam. Ali ste imeli pri tem pomoč staršev? Seveda, absolutno, popoln »support«. Sem »blazno« srečen, ker imam starše, ki so me vedno podpirali, čeprav je bila ideja »odbita«. Ko sem delal študijo s čebelami, sem imel en panj kar na balkonu v bloku. (smeh) Prej ste govorili o ginekologiji, vendar ali je bila kirurgija od nekdaj Vaša prva izbira? O čem ste še razmišljali? Ginekologija je tudi ena izmed kirurških specialnosti. Mene je pravzaprav zanimalo porodništvo, ne toliko ginekologija, ampak sem tako doživeto »rojeval« s temi ženskami, da sem po dveh letih ugotovil, da če bi to počel celo življenje, ne bi dočakal »penzije«. Preveč sem se vživel v porod, vedno me je bilo strah, da otroka ne bomo pravi čas spravili na svetlo. Ko so mi rekli, da sem prišel do faze, ko naj bi začel delati splave, se je moja ginekološka kariera zaključila, ker splavov res ne morem delati. Je pa seveda to imelo - kot vse v življenju - nek pomen. Moje znanje porodništva je bilo ključno, da se je moj starejši sin zdrav in živ rodil. Ste Vi izvedli porod? Ne, sem pa bil pri porodu. Rojevala sva v Mariboru. Tam me ni nihče poznal. Bilo je sredi noči, nobenega »dohtarja«, nobene babice, nič, ampak jaz sem toliko vedel o porodništvu, da sem diagnosticiral, da gre za zastoj poroda. In je bil res zastoj poroda, bila je že preacidoza in ker sem urgiral, so ga z vakuumom porodili še pravi čas. Če ne bi imel tega znanja ... To se je poklopilo kot sestavljanka. Seveda ... nič v življenju ni naključje, to ne obstaja. Ali Vam je kaj žal, da ste šli v kirurgijo? Ne, sploh ne. Meni je bilo pravzaprav na fakulteti, ko smo imeli klinične vaje, na vsakem oddelku, kamor so me dodelili, všeč in bi lahko tam delal. Čisto vse. Meni je bilo še na revmatologiji »blazno fajn«, pa si tega zdaj, ko sem kirurg, sploh ne znam predstavljati. Takoj po študiju sem šel za tri tedne na kliniko za naravno zdravljenje v Michelrith v Nemčijo. Komplementarna medicina – akupunktura, homeopatija, skratka vse to me je »blazno« zanimalo in tam so zdravili zdravniki, ki so se specializirali za naravne

metode. Teden dni sem delal kot sestra, teden kot fizioterapevt, zadnji teden pa sem preživel z zdravnikom, tako da sem dobil cel vpogled v delovanje klinike. Na koncu sem vprašal, kaj narediti z rakavim pacientom. Rekli so mi, da je v prvi vrsti kirurgija, najprej moramo tumor odstraniti, potem lahko delamo vse drugo, spodbudimo imunski sistem, uporabimo naravne metode, ampak kirurgija je bistvo vsega. In to je naredilo izjemen vtis name. Ko sem se vrnil domov, je bil tukaj razpis za asistenta na anatomiji. Že takrat je bilo zelo dobro sodelovanje, ki še vedno traja, med abdominalno kirurgijo in anatomijo in meni je bilo zato čisto samo po sebi umevno, da bom postal kirurg. In sem si rekel: »Glej, moje znanje naravnih metod zdravljenja in vse, kar že znam, mi bo koristilo, lahko bom kombiniral, svetoval in tudi razumel paciente, ki si bodo zaželeli še kaj več kot klasično terapijo.« Tako sem se znašel v kirurgiji. Niti slučajno nisem bil eden tistih, ki so prišli na faks že v začetku zaradi kirurgije. O psihiatriji niste nič razmišljali? Psihiater ne bi bil, psihiater ne bi mogel biti, lahko pa bi bil psihoterapevt. Psihiatrija se ukvarja z zdravljenjem z zdravili, ki so zagotovo potrebna za določena stanja, ki so taka, da nič drugega ne pride v upoštev, ampak mene bolj zanima psihosomatika in ne psihoze. Če ne bi mogel več delati kot kirurg, potem bi bila verjetno psihoterapija tisto, kar bi mi predstavljalo izziv, in pa preučevanje medosebnih odnosov. Seksologija. V svoji proktološki ambulanti slišim ogromno zgodb, toliko je problemov v zvezah, zdi se, da je ogromno ljudi v svojem svetu, vsak na neki ločeni frekvenci, odtujen od partnerja. Pravzaprav bi pogosto rabili samo nekega mediatorja, da bi ljudje v zvezah zvozili. Ogromno travm imajo zadaj, nekih strahov, slabih izkušenj, ampak v osnovi jih zelo omejujeta strah in sebičnost. Kakor pravite, Vas že od mlajših let naprej večinoma veselijo enake stvari, samo da dobivajo drugo obliko. Tako, ja. Saj je neka rdeča nit. Ena rdeča nit je gotovo ta, da me je težko uvrstiti. Recimo, prvi problem je že to, da sem anatom in kirurg. Sem že slišal: »Ti pravzaprav nisi kirurg, ti si kirurgoid, ker si tudi anatom.« (smeh) Potem sem slišal, da so rekli, da sem »kirurg z internističnim razmišljanjem.« Ali to obstaja? Ja, očitno sem to jaz. (smeh) Baje je to kompliment. V mestu sem bil malo čuden, na kmetih pa tudi. (smeh) Zato zagovarjam, da je neumno nekoga »tlačit« na silo v neko škatlo. Nekateri tudi rečejo, da sem črna ovca slovenske medicine, ker skačem čez plot, izven svojega specialističnega vrtička. Ampak meni so črne ovce čisto simpatične! Sicer pa subspecializacija gre v take skrajnosti, da res postaneš popoln idiot. Si specialist za levi palec, za desnega pa ne več. Ne dobesedno, karikirano,

DOC. DR. BOŠTJAN MLAKAR, DR. MED.

OSREDNJI INTERVJU

ampak ... Najbolj je ta absurd prisoten pri obravnavi spolno prenosljivih bolezni. Če na primer vzamemo HPV okužbe - s tem se ukvarjajo ginekologi, urologi, kirurgi, dermatologi. In absurd je v tem, da bo vsak gledal samo svoj vrtiček. Zato na predavanjih dostikrat rečem, da HPV ne pozna mej med strokami, to je virus, ki ni diskriminatoren, ima enako rad fante in dekleta, lulčke in nožnice, ritko. (smeh) Ni logično, da ginekolog odstrani samo kondilome vulve, pusti pa analne. Če dobim pacienta, ki ima oboje, »porihtam« oboje. Tudi sečnico pogledam. Ozkost je dostikrat absurdna. Danes veliko zdravnikov, najboljših zdravnikov, rado pobegne v tujino. Ste kdaj razmišljali o odhodu v tujino? Ja. Ko sem zaključil specializacijo, tik preden sem začel s svojo ambulanto, je bilo eno tako obdobje ... Zaključil sem abdominalno kirurgijo in se nato začel spraševati, kaj sedaj. Zanimala me je Anglija, tam sem delal že v času specializacije, kot drugo me je zanimala urologija, še vedno imam zamrznjeno specializacijo iz urologije. (smeh) Potem se je odprlo toliko dela v eni zasebni kliniki, da je urologija po slabe pol leta padla v vodo, prav tako vse o tem, da bi šel kam v tujino. Zdaj sem seveda zelo vesel, da sem se tako odločil. Sedaj delam toliko stvari, da sem računal, da če bi moral za vse stvari narediti specializacije, bi lahko do penzije delal samo specializacije. (smeh) To je tudi glavni problem našega sistema, ker so specializacije dolge šest let, v tem obdobju pa bistveno premalo operiraš. Problem je, ker se specializacije večinoma vršijo v velikih centrih, kjer ni dovolj prostora za toliko specializantov, kjer se izvajajo težke, pretežke operacije za začetnike. Nemogoče pa je, da delaš specializacijo v kakšni privatni ustanovi, tudi v malih bolnišnicah se specializacije lahko opravlja le kratek čas, ogromno časa se izgubi z vlečenjem kljuk pri najzahtevnejših operacijah, ne znaš pa suvereno opraviti tistih osnovnih kirurških operacij. Nimaš kilometrine, postaneš kirurg in še pri petdesetih nisi »naoperiran«, kaj šele da bi mladim rutinsko prepuščal lažje operacije in tako delil znanje. Študentje medicine v Ljubljani smo Vas imeli priložnost spoznati na vajah iz anatomije. Marsikomu ste ostali v spominu kot odličen pedagog, ki je znal izluščiti bistvo snovi in nam jo predstaviti na didaktičen ter zanimiv način, ob tem pa tudi odprto odgovarjati na vsa naša vprašanja. Katera je po vašem mnenju najpomembnejša kvaliteta dobrega akademika? Kakšno se Vam zdi delo s študenti nasploh? Nisem vzorno obiskoval predavanj. Ker so bila tako dolgočasna, tako strašansko dolgočasna, sem hodil na predavanja predvsem v prvem letniku, pa malo še v drugem letniku in potem večinoma le na tista obvezna predavanja, ko so nam dajali listke prisotnosti na kirurgiji in interni. To je sramotno, kot učitelj bi se odpovedal temu nazivu, če bi imel prazno predavalnico in bi moral študente prisiliti, da me pridejo poslušat. Obravnavati je potrebno teme, ki bodo zanimive in to zanimivo podati. Sicer je lažje v naslonjaču doma brati knjigo, kot pa poslušati monotono predavanje. Nimam dosti predavanj, ampak sem verjetno

APRIL 2014

eden najbolj srečnih učiteljev, ker me študenti sami povabijo, da jim pripravim predavanje. (smeh) To so letos naredili mariborski študenti, tako da mi je bilo v »blazno« veselje. Čudovito je ljudem predavati nekaj, kar jih zanima. In se mi zdi, da je tu tudi eden ključnih problemov našega izobraževanja. Učiteljske nazive pravzaprav dobiš ne glede na to, kakšen pedagog si, ker je to pač del kariere. Ali pa recimo, na specializaciji se dostikrat izkaže, da te največ nauči nekdo, ki nima nobenega naziva. Tisti, ki ga pa ima, včasih sploh ne ve, kdo od specializantov je na oddelku. Nobenega stika ni. Zato bi mi nujno potrebovali klinične profesorje, za kar sploh ne rabiš doktorata znanosti in množice člankov. Doktorat tudi nima nobene zveze s tem, kako dober zdravnik si. Kako si boš izbral kirurga za operirati? Ali je ta kirurg nekdo, ki ima vse titule? Ne. Vprašal boš inštrumentarke, sestre na oddelku, h komu bi se one šle operirat. In to pravzaprav pove več o kvaliteti kirurga kot pa vsi nazivi skupaj. Kaj je največja čast za kirurga? Ne, da ima petsto nazivov, ampak to, da se njegov učitelj kirurgije pride operirat k njemu. Ko sem operiral svojega učitelja, je bil to moj specialistični izpit. Ne takrat, ko sem res šel na specialistični izpit. To je bila tudi največja čast in največja odgovornost! (smeh) Kaj menite, da so lastnosti bodočega zdravnika? Fakulteta me je na začetku »blazno« razočarala. Če ne bi »rojeval« v porodnišnici, bi bilo vprašanje, če bi na fakulteti sploh ostal. Ko učim anatomijo, vam zato poskušam čim bolj praktično pokazati ali pa razložiti na primerih, zakaj se tega sploh učite. Mlade ljudi je potrebno motivirati, da vedo, zakaj se učijo. Imamo pa tak sistem, da je za sprejem na medicinsko fakulteto pomembno samo to, kakšne imaš ocene in kako dobro narediš maturo. To je zgrešeno. Medicina uči za poklic, ki zahteva tudi druge kvalitete pri človeku. Lahko si nadpovprečno inteligenten, »blazno« priden, vendar če nimaš socialnega čuta za sočloveka, si lahko dober strokovnjak, ampak ne boš najboljši zdravnik. Zato poskušam vpletati tudi kakšne razmišljujoče vložke pri svojih vajah, da malo odprem oči, ker se mi zdi, da so določeni študenti zelo ozki v svojem razmišljanju, premalo odprti. Zdravnik mora biti zelo, zelo odprtega duha, »open minded«. Pacienti so namreč celotna mavrica. Kot zdravnik moraš biti do vsakega enak, moral bi vsakega enako obravnavati. To je tisto, kar ti da ta širina, da se znaš vživeti v vlogo drugega, da ne obsojaš. To tudi dostikrat rečem, da zdravnik ni sodnik. Mi samo zmanjšujemo škodo. Ali opažate spremembe v kakovosti znanja študentov, odkar se je uvedel bolonjski sistem? Če mi ne bi nekdo povedal, da bolonjski sistem obstaja, sploh ne bi vedel. Hecam se. (smeh) Lahko povem, kakšna je sprememba pri anatomiji. Anatomija je zdaj sestavljena iz dveh izpitov in ni kolokvijev. Mislim, da je to za študente vseeno boljše in lažje,

OSREDNJI INTERVJU Avtor: osebni arhiv

da je najlepše biti sam svoj šef. (smeh) Če nimaš ravno šefa, ki ti da svobodo in ki te podpira pri delu in se v določeni fazi počuti ogroženega s tvoje strani, to ni »fajn«. No, jaz si želim nekoga, ki bo bolj aktiven kot jaz, ki bo nove stvari pripeljal v hišo, ki bo samoiniciativen in tako naprej. Se ne bojim, trdno verjamem, da mora dober učitelj narediti še boljšega učenca, in mene ni strah pokazati, kaj delam in kaj znam. V Sloveniji je lahko kar problem, če se hočeš kaj naučiti. Kot specializant abdominalne kirurgije sem se želel naučiti opraviti ultrazvok trebuha in to je bilo pri nas pravzaprav nemogoče. Zato sem šel na Švedsko in tam to ni bil problem. Z dvema študentoma sem bil mesec dni na oddelku za ultrazvok in vsak med nami je imel 10 minut časa, da je naredil prvi ultrazvok pacienta, potem je prišel radiolog in smo predebatirali, kaj smo videli. Noben problem. Kako velik je Vaš tim?

da je izpit iz dveh delov, ni pa dobro, da ni nobenega kolokvija. Problem je v tem, da so drugi predklinični predmeti preveč agresivni in se študentje z njimi toliko ukvarjate, da se z osnovnim in najpomembnejšim predmetom v predkliniki, anatomijo, enostavno nimate časa dovolj ukvarjati. Poleg tega, da ste docent za anatomijo na ljubljanski in docent za kirurgijo na mariborski Medicinski fakulteti, ste tudi ustanovitelj klinike Zdrav splet, kjer sicer opravljate mnogo vrst estetskih posegov in operacij, operacije dimeljskih in popkovnih kil, celovito diagnostiko, konzervativno in operativno zdravljenje bolezni zadnjika in danke, operacije deformiranih prstov na nogi, operacije kožnih sprememb in izrastkov, obrezovanje moških, poleg tega pa diagnostiko in zdravljenje spolno prenosljivih bolezni. Edini v Sloveniji izvajate tudi analno citologijo ter analna HPV testiranja ... Ste si že od nekdaj predstavljali, da boste ponosni direktor Zdravega spleta? Kako ste pravzaprav prišli do tega? V osnovi je bilo tako, da sem že kot specializant začel delati tudi v zasebni ustanovi, kasneje v drugi zasebni ustanovi in istočasno sem potem začel razvijati svojo ambulanto. Ker sem videl,

Moj tim trenutno šteje 13 ljudi, poleg zdravnikov in sester še dve kozmetičarki, fizioterapevta itd. Imamo širok spekter zadev, s katerimi se ukvarjamo, želim povezati komplementarne zadeve in ponuditi čimveč na enem mestu. Na primer če delaš abdominoplastiko, je dobro, da gre operiranec že naslednji dan na limfno drenažo, ker bo dosti prej izginila oteklina. Zato je idealno, da je v timu tudi kozmetičarka. Fizioterapija je pogosto ključna za odpravo bolečine pri kroničnih skeletno-mišičnih obolenjih in pri hitrejši rehabilitaciji po kirurških posegih. Imam sestro, ki je tudi psihoterapevtka in nekatere paciente pošljem kar na psihoterapijo, ker je glavni problem v glavi in ne v ritki. (smeh) Ko narediš vse preiskave in ni nobenega organskega obolenja, on pa ima še vedno težave, je potrebno tudi razložiti, da se z zahodno medicino tega pač ne da pozdraviti. Nekateri tega nočejo sprejeti. Tudi dejstva, da so soodgovorni za svoje zdravje in uspeh zdravljenja. Ali komu kdaj predlagate kakšne alternativne metode? Ja. Uradno priznana zadeva, ki jo mirno napišem tudi v izvid, je, da priporočam zdravljenje z akupunkturo pri dr. Papugi, ki je moj učitelj akupunkture, vse drugo je pa bogokletno. Ja, to velikokrat slišimo na faksu. Ja, absolutno, treba je »sprati možgane«. (smeh) To je kot religija. Prevladuje tudi splošno mnenje, da je alternativna medicina dobra samo zato, ker se ljudje, ki se z njo ukvarjajo, znajo pogovarjati s pacienti. Ja, ampak to je čisto napačno razmišljanje. Zdravilo je lahko že beseda. Beseda te lahko ubije in beseda te lahko pozdravi. Zaradi kakšnega stavka, ki jim je bil izrečen v otroštvu, imajo ljudje lahko celo življenje težave. Se pravi, da je moč neke izrečene besede zelo velika. Zato je tudi zdravljenje z besedo lahko

DOC. DR. BOŠTJAN MLAKAR, DR. MED.

OSREDNJI INTERVJU

učinkovito. Ampak pri komplementarnih metodah zdravljenja ne gre le za to. Kdaj tekom študija medicine ste se zavedli, kaj je Vaše poslanstvo? Se še vedno nahajate na poti uresničitve sanj? Kaj sledi sedaj? Poslanstev je veliko. Razbijanje tabujev gotovo. Gotovo bi rad napisal še nekaj knjig. Pa postavil kakšno kliniko v tretjem svetu, v Afriki ali Aziji. To me zelo mika. Zelo me zanima področje HIV-a, spolno prenosljivih bolezni. Kako bomo zajezili epidemijo. Zanima me tudi psihomedicina, preučevanje, koliko je pomembno naše razmišljanje, koliko je pomembno usmerjanje, aktivna vloga pacienta v zdravljenju, tako da mogoče kaj od tega. Naučiti se špansko!

V Kratkih zgodbah brez nagobčnika je prikazano tudi, da imamo potrebo po »predalčkanju« drugih, morda tudi sebe, zaradi pričakovanj okolice. Notri je tudi recept, kako ujeti pravo ljubezen, kombinacijo, ki je na prvi pogled skoraj nemogoča. Recimo, pri prvi zgodbi mlad fant vizualizira, kako bo imel družino z moškim. Zelo težka kombinacija, želel sem povedati, da je vse možno, če se znamo zadeve pravilno lotiti. Če pa že na začetku dvomimo in si govorimo, da ne bo šlo, se bo to res zgodilo. Vsako zgodbo lahko bereš na različnih nivojih in prejmeš različna sporočila. Prebrati je potrebno večkrat. Seveda pa lahko ob branju samo masturbiraš in tudi s tem ni nič narobe. To je varen seks!

Seveda ne moremo mimo Vaše sveže izdane zbirke kratkih, začinjenih zgodbic. Je ideja dolgo zorela v Vas ali ste jo dobili spontano čez noč in ste zgodbe preprosto morali zapisati?

Gre za popolnoma izmišljene zgodbe ali so nastale na podlagi vaših izkušenj, morda izkušenj prijateljev, kolegov?

Napisal sem že dva priročnika o spolno prenoslljivih boleznih. Ampak to je bilo čisto navajanje dejstev. Sicer sem zadevo sestavil iz dveh delov, tako da je bilo razdeljeno v spolne tehnike in kaj lahko dobiš, drugi del pa je bil opis spolnih bolezni. Ker do zdaj, karkoli sem bral, je bilo opisovanje nekih bolezni, dolgčas torej. Ampak tisto, kar nekoga zanima, je v osnovi: »Kaj lahko dobim, če konkretno nekaj počnem?« To je praktično. Ampak čim imamo priročnik, bo pri mnogih odpor. Praviloma pri tistih, ki bi to najbolj potrebovali. Ideja je torej bila napisati nekaj, kar bi bilo mogoče bolj zanimivo. Zato je tudi začetek prve od Kratkih zgodb brez nagobčnika (dobite jih v uredništvu Medicinskih razgledov) namenoma takšen, kot je. Da nekdo, ki bo prvič prebral prvo stran, knjige ne bo odložil.

Vse zgodbe in osebe so popolna fikcija. Namen je, da provociram, zato dam včasih ravno obratno situacijo, kot jo nekdo pričakuje. Se pravi – mlad fant »zapeca« župnika. Ni obratno – namenoma je tako. Vedno moramo dopustiti vse opcije, čeprav je velika verjetnost, da bo ravno obratno. Gotovo pa vsaka zadeva, ki jo ti pišeš, izhaja iz nekih tvojih lastnih doživetij, razmišljanj, fantazij, gotovo pa tudi iz izkušenj s pacienti. Meni pacienti ogromno zaupajo, stvari, ki jih recimo še nikomur v življenju niso, o svoji intimi. Zato tudi javno poudarjam, mi imamo »gay-friendly« ambulanto, HIV pozitivni pacienti so dobrodošli, ravno zaradi tega, ker je to tudi za nas najbolj varno. Drugi jih morda odklanjajo, morda se bojo naslednjemu zdravniku zato zlagali. Ker sem jasen in glasen, mi to olajša delo.

Pusti vtis v vsakem primeru.

Tako kot v knjigi tudi v resnici najprej čisto naravno vprašate paciente: »Seksate z moškimi, ženskami ali obojimi?«

In potem so bralci navadno šokirani, ker si mislijo: »Uff, to je očitno čista pornografija, samo hard erotika« in potem so vsi na koncu presenečeni, nekateri so mi rekli, da so se tudi razjokali. Seveda pa me je res motivirala blaznica kampanje proti družinskemu zakoniku. Mene zelo motivira, če mi nekdo reče, da nečesa ne morem ali pa nisem sposoben nečesa narediti ali pa če je nekaj res »blazno« neumno, pa se to poskuša prikazati kot pametno in koristno. Skratka ves cirkus okrog te kampanje me je izjemno motiviral, ker sem poslušal takšne neumnosti, da težko dojameš. Torej sem rekel, da bom v knjigi na nek način obračunal z določenimi predsodki in z določenimi napačnimi predstavami o tem, kako življenje sploh funkcionira. To je bila tista pika na i, da sem šel takrat pisat »sto na uro«. Ena od zgodb v knjigi se dogaja v Ljubljani, druga pa v majhnem kraju na Primorskem, ker sem hotel s tem pokazati, da se raznolika ljubezen lahko dogaja tudi nekje v bolj ruralnem okolju, majhnem mestu, da to ni samo v dekadentni Ljubljani, vsi ostali so pa pravoverni.

V zgodbah je neposredno opisana ljubezen med mladimi moškimi, poleg tega pa vsako zgodbo navežete še na bolezen v »izobraževalnem kotičku«. Zagotovo je namen izdane knjižice prenesti sporočilo med ljudi, človek pa jih lahko najde kar nekaj ... Katero sporočilo je torej v ospredju?

APRIL 2014

Seveda. Lažje to, kot pa da me »farbajo« kako in kaj in vlečem iz njih. Pridejo po dva fanta, po dve punci, lažje »zrihtaš« tako. Včasih se pohecamo, kdo bo koga držal za roko med pregledom, pa je. (smeh) Slovenski medicinski in širši javnosti ste znani po tem, da podirate tabuje v zvezi s težavami na področju spolnosti in proktologije. Ali se Vam zdi, da se je splošno mnenje ljudi kaj spremenilo v dvajsetih letih, odkar ste zdravnik? Če se je, na kakšen način? Stigmatizacija je še vedno »blazen« problem. Seveda se je stanje skozi leta izboljšalo, a še zdaleč nismo blizu normalnemu stanju. Stigmatizacija in socialna izoliranost pri HIV-u recimo, to je še vedno zelo prisotno tudi znotraj gejevske skupnosti. To je

OSREDNJI INTERVJU

velik tabu, izključevanje, socialna smrt. Dostikrat rečem, tudi ko predavam, če se LGBT pritožuje nad diskriminacijo v okolju, je tudi sama znotraj sebe diskriminatorna. Tudi znotraj te skupnosti želijo ljudi »popredalčkati«; HIV pozitivne v eno škatlo, vse ostale v drugo, tu so čisti geji, tam so čisti »strejti« ... Grozna diskriminacija. Prisotno je ogromno strahu, iracionalnega strahu. Sem vodja projekta Pamet v roke, kondom na glavo in predavam tudi za LGBT skupnost. Skušam razbiti strah in predsodke. Pomembno je, da laiki vedo, da če je danes nekdo na terapiji za HIV, bo zelo težko koga okužil s HIV-om. Tudi, če je seks nezaščiten. Če pa je zaščiten, pa sploh. In če se kondom pretrga, imamo »post-exposure« profilakso, v 72 urah damo terapijo za HIV in je potem res malo možnosti, da se okužimo. Glejte, racionalen strah je lahko pri meni, jaz operiram HIV pozitivne paciente, če se okužim, ne morem opravljati kirurškega poklica. To je racionalen strah. Dostikrat slišim: »S proktologijo se ukvarjaš, pa še z geji ... Veš, kako te bo to stigmatiziralo?!« In res. Ko sem se začel ukvarjati z estetiko, so bili komentarji plastičnih kirurgov »Kako se lahko nekdo, ki riti gleda, zdaj z estetiko ukvarja?!« in jaz jim nazaj lahko samo rečem, da že od nekdaj delam tudi estetske ritne operacije, ker oni tega nočejo početi. (smeh) Sploh pa je bil povod, da sem se začel ukvarjati z estetiko, zavrnitev HIV pozitivnega pacienta z lipodistrofijo obraza s strani plastičnega kirurga. Torej mislite, da gre v Sloveniji na boljše? Gre na boljše, odvisno pa je, s kom se primerjamo. Ali se primerjamo z Iranom ali pa z Dansko. To je zelo velika razlika. Za nekoga, ki je liberalnega političnega stališča, ni nujno, da bo tudi »LGBT-friendly«. Sploh ni nujno. Po drugi strani pa imaš lahko pravovernega katolika, ki bo »gay-friendly«. Velikokrat je stvar taka: na papirju je nekdo »blazno« toleranten, dokler ni to znotraj njegove ožje družine, okolice, v kateri se giblje ... Izobraževanja o Zdravstvenem varstvu LGBT populacije na fakulteti manjka. Izobraževanje pa je vsekakor zdravljenje družbe, zdravljenje predsodkov, in zdravniki moramo biti pri tem zgled. Strpnost rešuje življenja. Družba, ki je netolerantna do drugačnih, je tudi soodgovorna za samomorilnost. Sem eden redkih zdravnikov, ki je javno govoril o tem. Nihče ne govori o višji stopnji samomorilnosti LGBT najstnikov, a znane so študije o tem. To ubija. Mi smo netolerantni do priseljencev, ras ... A tovrstno drugačni imajo še vedno neko matično celico, družino, ki jih podpira. Če pa nek najstnik pri štirinajstih ugotovi, da je gej, in se nima komu zaupati, kaj šele doma povedati ... Lahko si predstavljate, kako je izoliran, v kakšni stiski je lahko. Vaši dosežki govorijo že sami zase. Na trenutke delujete kot Superman, saj se ukvarjate s širokim naborom dejavnosti - od akademskega udejstvovanja na dveh fakultetah, zasebno prakso, spletnimi nasveti, pisateljstvom ... Kje najdete še prosti čas in kako se sprostite in odpočijete od napornega delovnika?

začneš se dolgočasiti, ko je nekaj monotono, ko je vse samoumevno in ko nisi hvaležen za to, kar imaš. Lahko imaš najlepšo punco, pa se je boš naveličal, če je vedno isti repertoar, če misliš, da je samoumevna. Lahko ti skuhajo najboljšo jed, tvoje kosilo, pa se ga boš naobjedel, lahko imaš najbolje plačano službo, najbolj zanimiv primer, ki si si ga vedno želel operirati ... pa se ga boš naveličal. V osnovi rabiš izzive. Jaz naredim približno 700, 800 operacij na leto, in to je ogromna količina operacij, ki so si podobne, enake. Postane rutina. Če ne bi vedno znova poiskal novih zadev za osvojiti, bi mi bilo dolgčas. Rabim izziv. Rad počnem stvari, ki so na obrobju medicine, ki so zapostavljene, ali pa iščem način, kako zadevo poenostaviti, jo naredim manj invazivno itd. Nunjo pa potrebujem redne odmerke dopusta. Popoln odklop, razen Facebook-ambulante, ta deluje vedno. Sem brez glasbenega talenta, rad pa poslušam klasiko, meditativno glasbo ali pa DJ-time na radiu Salomon. Sprošča me pisanje (na primer Kratke zgodbe brez nagobčnika)! (smeh) Med delom ste v stalnem stiku z bolniki. Kaj je najbolj pomembno pri delu z ljudmi? Potrebno se je vživeti v vlogo drugega in biti odprtega duha, vsakega bolnika sprejeti enako. Zdravnik namreč ni sodnik. Kakšna bi bila Vaša popotnica študentom? Kaj je po Vašem mnenju ključ do uspeha in zadovoljstva v zdravniškem poklicu? Vztrajajte, ker se splača. Zelo pomembno je, da imate cilj. Ne glede na to, kaj se vam bo zgodilo, sledite cilju, ki ste si ga zastavili. Ne glede na to kako težko je, vedno pride sonce. Opravljati zdravniški poklic je izjemno doživetje, poslanstvo, ki je dano le redkim. Bodite hvaležni za to priložnost in jo opravljajte s srcem in odgovornostjo. Počnite različne stvari, uživajte, ukvarjajte se s prostovoljstvom, to »blazno« podpiram. In pa poskusite – jaz bi to sicer uzakonil – teden ali dva delati kot sestra. Mene so sestre ogromno naučile in zelo spoštujem njihovo delo. Ostanite skromni, naj vas uspehi ne pokvarijo, spoštujte ljudi, s katerimi delate, ne pozabite na svoje učitelje, ko bodo ostareli in nemočni, in ne pozabite, da služite ljudem. Eden glavnih problemov slabe komunacije med različnimi profili zdravstvenih delavcev je, da se obnašamo do drugih podcenjujoče. Vedno si poiščite izziv, bodite pripravljeni na vseživljensko učenje. Naj vam ne bo nerodno vprašati, priznati, da nečesa ne znate. Pomagajte drug drugemu. Znanje, izkušnje in lastne napake delite s kolegi. Privoščite drug drugemu uspeh. Zavist in škodoželjnost vam bosta prinesli nesrečo. Medicina je timsko delo. Prav tako pa si vsake toliko časa odpočijte in vzemite dopust! Srečen zdravnik bo zdravil tudi z nasmehom in toplo besedo!

Če hočeš nekaj doseči, moraš imeti vedno več stvari za početi. Če delaš eno stvar, boš imel preveč časa in začel se boš dolgočasiti. Najhuje je, ko se začneš dolgočasiti. To je najhuje. Isto je v zvezi,

DOC. DR. BOŠTJAN MLAKAR, DR. MED.

ZOBNA VILA PRINAŠA

SPECIALIZACIJE DENTALNE MEDICINE 2. DEL

Ana Ferfolja

Kot obljubljeno je tu še drugi del članka o specializacijah dentalne medicine. V bistvu ne ravno kot obljubljeno, ker bomo predstavitve razdelili na tri, namesto na dva dela. V tej številki lahko tako preberete pogovor s specialistkama pedontologije in ortodontije, na oralno kirurgijo in paradontologijo pa boste morali počakati do naslednje številke. Čeljustna in zobna ortopedija S 86 aktivnimi specialisti je čeljustna in zobna ortopedija najbolj zastopana specializacija dentalne medicine. Za primerjavo: sledi ji protetika s 36 dejavnimi zobozdravniki. Hkrati je tudi najbolj poznana, saj se z ortodontom sreča veliko otrok. O svoji specializaciji je spregovorila zobozdravnica, ki dela v ortodontski ambulanti zdravstvenega doma.

Zakaj ste se odločili za to specializacijo, kako ste jo dobili? Ta želja ni bila od zmeraj prisotna. Med stažem sem videla tudi slabe strani te specializacije; predvsem kako nekateri pacienti niso upoštevali navodil ortodonta in zato ni bilo uspeha. Takoj po diplomi sem deset let delala v otroški ambulanti in sem bila zelo zadovoljna. Nato pa je zdravstveni dom dobil program za ortodontsko ambulanto, saj Avtor: splet

je bila potreba velika. Sklican je bil sestanek zobozdravnikov, da bi se odločili, kdo bi šel v specializacijo in nihče ni bil zainteresiran. Premislili so si, ko so videli, koliko truda bi bilo treba vložiti. Po pogovoru z drugo ortodontko, ki mi je predstavila svoje delo in dobrem razmisleku, sem se odločila, da grem v to. Vendar ni šlo gladko. Še potem, ko smo dobili odločbo z ministrstva, ko je bila specializacija že odobrena, sem kar dolgo čakala na pričetek, tako da sem potem po več kot enem letu le dobila odločbo, da lahko začnem na kliniki v Ljubljani. Specializacija je trajala tri leta in tako od leta 2005 delam kot ortodont. Kako izgleda vaše delo, kako se razlikuje od dela splošnega zobozdravnika?

Primerjava pred in po ortodontskem zdravljenju.

APRIL 2014

To je sprememba za 360 stopinj, čisto drugo delo. Je lepo, čisto. Večina pacientov so namreč otroci in mladostniki, pri katerih morajo biti pred začetkom zdravljenja vsi zobje brez kariesa in je higiena odlična. Pravim, da smo kot lepotni kirurgi, samo brez skalpela. Pacienta polepšamo, razlika med prej in potem je velika. Rehabilitacija je torej tako funkcionalna kot tudi estetska. Popraviš lahko samo razporeditev zob ali pa tudi ugriz, če je potrebno. Včasih že na prvi pogled, še preden pacient odpre usta, vidiš, da ima napačen ugriz. Pri svojem delu včasih sodelujemo tudi z oralnimi kirurgi in paradontologi. Na primer pri odraslih, ko gre za nepravilno rast čeljusti, najprej z aparatom pripravimo zobe, jih pravilno razporedimo, nato kirurg z operacijo postavi čeljusti v pravilen položaj. Za uspeh našega dela je bistvenega pomena sodelovanje pacienta, še posebej, ko terapija poteka s snemnim aparatom. Zdravljenje namreč po navadi traja par let.

ZOBNA VILA PRINAŠA Avtor: splet

smeš, česa raje ne. Vsa ta dodatna znanja pridobiš na specializaciji, nujno se je ves čas še dodatno izobraževati za specifične težave. Samo delo je v bistvu zahtevnejše, ker delaš samo s pacienti, ki imajo bodisi težave s sodelovanjem (največ, blizu 90%), motnje v duševnem in telesnem razvoju, zahtevnejše poškodbe..

Specializacija otroškega in preventivnega zobozdravstva preprečuje takšne nasmehe.

Kaj bi svetovali študentom, ki se zanimajo za to specializacijo? To je zelo lepa specializacija kar se dela tiče. Samo izobraževanje je lahko naporno, odvisno od tega, kje živiš in ali že imaš družino. Vložen trud v času same specializacije se vsekakor povrne pozneje pri delu. Dobro je tudi, da ima ortodont tudi kako izkušnjo z delom v splošni zobni ambulanti. Slovenija je zdaj kar dobro pokrita z ortodonti, stanje pa se še izboljšuje. Otroško in preventivno zobozdravstvo V Sloveniji je po podatkih ZZS 31 dejavnih specialistov otroškega in preventivnega zobozdravstva. Na vprašanja o tej triletni specializaciji je odgovarjala pedontologinja Lijana Jurečič, dr. dent. med. Zakaj ste se odločili za to specializacijo, kako ste jo dobili? Po končanem študiju stomatologije sem si, kot verjetno velika večina študentov, želela resnega zobozdravstva, ne pa ukvarjanja z otroki. Tudi začetki so bili takšni, saj sem delala v splošni zobozdravstveni ambulanti z izključno odraslo populacijo. Potem se je zaradi kadrovskih zamenjav zgodilo, da sem na hitro, tako rekoč čez noč, morala iti delat v otroško zobno ambulanto in to še

celo na šolo izven zdravstvenega doma. Ni mi bilo prijetno. Kasneje, ko enkrat spoznaš delo, ki je v ambulanti vseeno popolnoma drugačno, kot smo dobili občutek na vajah v času študija, me je delo z otroki vedno bolj zadovoljevalo. Po sedmih letih mi je bila ponujena specializacija. Mož je ravno začel s specializacijo oralne kirurgije, pa sem specializacijo sprejela. Kako izgleda vaše delo, kako se razlikuje od dela splošnega zobozdravnika? Priznam, da na začetku specializacije nisem prav dobro vedela, kaj dela pedontolog. Sedaj vam seveda to lahko povem. Gre predvsem za dvojno delo in kar najbolj ločuje zobozdravnika v šolski zobni ambulanti od pedontologa ni obravnava težjih pacientov na napotnico, ampak predvsem preventivni in epidemiološki način dela in razmišljanja. Sestavni del našega dela je preventiva in to od prvega zoba dalje. Pomemben je dispanzerski način dela - mi iščemo otroke oziroma starše in preko njih, kasneje pa tudi vrtcev in šol, pridemo do otroka. Otroku zdravi in lepi zobje seveda še niso motiv. Tvoje delo je v tem segmentu izredno odgovorno in pomembno. Tukaj se postavljajo temelji kasnejšega sodelovanja in odnosa tako do zob kot do zobozdravnika. Zato je pri prvih obiskih zelo premišljeno, kako pristopiš do otroka, kako z njim navežeš stik, kaj

SPECIALIZACIJE DENTALNE MEDICINE

Zadovoljstvo pri preventivnih dejavnostih ni takojšnje. Ko ti uspe ekstrakcija zahtevnega zoba sta takoj zadovoljna oba, pacient in zobozdravnik. Preventiva je bolj maraton delaš danes, rezultati bodo naslednji teden. Tako lahko po 14 letih dela ugotovim, da je resnično manj stekleničnega oz. zgodnjega kariesa mlečnih zob, starši so zelo zadovoljni, da imajo možnost pogovora kako ohraniti zdrave zobe in omogočiti pravilen razvoj obraza, kdaj je pomembno opustiti dudo ... Za razliko od zobozdravnika je pri mojem delu več poudarka na pristopu, psihologiji otroka, vzpostavitvi stika kot na sami tehnični izvedbi storitve. Delo mi ustreza, ker je dinamično, včasih zahtevno, a res nikoli monotono. Kaj bi svetovali študentom, ki se zanimajo za to specializacijo? Naj najprej vsaj pet let delajo v splošni ambulanti, da bodo videli in začutili, iz katerega segmenta zobozdravstva želijo dodatna, poglobljena znanja.

ZOBNA VILA PRINAŠA

PROJEKT ZOBEK Tjaša Maljevac, ena izmed vodij projekta

»Skupaj ustvarjamo lepši nasmeh« je slogan projekta Zobek, projekta preventive v zobozdravstvu, ki ga prostovoljno izvajamo študenti dentalne medicine. Naša želja je ozavestiti ljudi, kako pomembni so zdravi zobje in kako pomembna je pravilna skrb zanje. Ker je z vzdrževanjem dobre ustne higiene potrebno začeti že v otroštvu, so naša ciljna skupina predvsem otroci in mladostniki oz. njihovi starši, ki jih morajo naučiti pravilnega ščetkanja zob. Zamisel o ustanovitvi projekta je nastala pred dobrima dvema letoma na enem izmed sestankov Društva študentov dentalne medicine (SidSic-a) ob pogovoru, da sta redno in pravilno ščetkanje ter nitkanje zob ključna za obvarovanje ljudi pred kariesom in paradontalnimi boleznimi. Vsako leto se projektu pridruži več študentov in letos štejemo že 146 članov. V sklopu projekta že od vsega začetka obiskujemo šole in zavode za otroke s posebnimi potrebami (Zavod Janeza Levca). Tam jim razdelimo ščetke ter križanke, potem paskupaj ponovimo, kako temeljito očistiti zobke. V letošnjem študijskem letu smo pripravili še tri delavnice v Živalskem vrtu Ljubljana ter pričeli z akcijo učenja pravilnega ščetkanja zob v dijaških domovih v času njihovih popoldanskih aktivnosti. Aktivni smo bili tudi poleti, saj smo se odpeljali v Belo krajino, kjer je ozaveščenost o preventivi precej slaba ter tamkajšnje prebivalce poučili o pravilni ustni higieni. V načrtu imamo še več izvedb delavnic v domu Malči Beličeve ter razširitev projekta tudi na starejšo populacijo.

Če bi tudi ti rad pomagal, spoznal nove ljudi, se česa novega naučil ter pri tem užival, se nam čim prej pridruži. Za vse ostale pa: »Desetkrat z rdečega na belo, dvakrat na dan«. Lep zobkov pozdrav! Mnenja članov o projektu

V začetku študijskega leta s pomočjo prodjetja Flegis (ki nas že od začetka pridno zalaga z zobnimi in medzobnimi ščetkami) organiziramo izobraževanje o pravilni ustni higieni, prav tako se pravil-

Člani projekta Zobek si želimo, da bi bila higiena ustne votline ustrezna. Naložba v zdravje je izredno pomembna za kvaliteto življenja, kar še posebej opazujemo pri delu s starejšimi. Otroci pa so izredno dojemljivi za nova znanja, če jim le-ta

Avtor: arhiv projekta

Med ozaveščanjem krajanov Bele krajine o zobni preventivi.

nega ščetkanja zob učimo tudi na dentalskem motivacijskem vikendu, ki ga vsako pomlad organizira SidSic. Oblikovali smo še zloženko, v kateri je na kratko zapisano vse, kar je pomembno za vzdrževanje lepih in zdravih zob.

APRIL 2014

Delavnica na OŠ Pertoča v Prekmurju.

predstavimo skozi zgodbo; za popestritev pri naših predstavitvah uporabimo modele zob in druge pripomočke, ki jih uporabljamo v ordinaciji. Želimo jim čim bolj približati naše delo, da bi bili redni zobozdravstveni pregledi ter terapije kar se da prijetni in brez občutka strahu. (Tamara Šadl, aktivna članica) Zobek je odlična priložnost za študente prvih letnikov, da vsaj malo spoznajo svet ustne votline. Zobek je zakon! (Anže Birk, predsednik društva SidSic) Projekt se mi zdi izjemna priložnost za spoznavanje in druženje tudi izven meja fakultete. Kot generalni sekretar naj poudarim, da se splača sodelovati tudi s finančnega vidika, saj vsak dobi brezplačno ščetko. (Klemen Černe, generalni sekretar) Pri projektu Zobek združujemo prijetno s koristnim in z veliko znanja o ustni higieni ter obilico dobre volje ustvarjamo lepši nasmeh. (Klemen Grum Toni, ožji sodelavec)

ZOBNA VILA PRINAŠA

PODIPLOMSKI ŠTUDIJ DENTALNE MEDICINE V TUJINI INTERVJU Z GREGORJEM MOŽETOM, DR. DENT. MED. MSC (LONDON), MORTH RCS (EDINBURGH)

Ana Ferfolja

Ena izmed možnosti podiplomskega študija dentalne medicine je tudi tujina. Za to pot se marsikdo ne odloči, ker je na prvi pogled zapletena, draga ali celo nemogoča, še posebej na prestižnejših univerzah. V intervjuju z Gregorjem Možetom, ki je opravil specializacijo ortodontije in magistrski študij na priznanem King´s College London, je predstavljena prav ta možnost. Dobiti mesto na univerzi, ki spada v Russel group in je konsistentno uvrščena med deset najboljših evropskih univerz, torej sploh ni nedosegljivo. Najprej ste torej doštudirali dentalno medicino v Ljubljani, nato pa opravili specializacijo v Angliji. Točno, vendar sem vmes tri leta delal kot splošni zobozdravnik. Po letu dni staža sem eno leto delal v privatni ordinaciji, nato pa še dve leti v zdravstvenem domu in hkrati dvakrat na teden v zaporu. V zaporu? Kako je bilo? Zabavno? Ja, precej zabavno. (smeh) Kako izgleda delo v zaporu? Koprski zapor ali zavod za prestajanje zaporne kazni, ki na srečo ni ravno »high security prison«, ima svojo lastno ordinacijo. Za razliko od dela zunaj so sredstva omejena in se moraš prilagoditi razmeram. Bilo je zabavno in koristno, veliko sem se naučil. Bil sem mlad, mislim, saj sem še, (smeh) in je bilo treba veliko urediti. Moral sem postaviti nov standard dela, npr. preden sem začel, niso uporabljali avtoklava. Zaradi visoke prekuženosti z nalezljivimi Avtor: osebni arhiv

boleznimi sem se opremil kot kak kirurg, vse od ogrinjala do zaščitne kapice. Nekaj ljudem pa res pomagaš, nekateri so ti potem tudi zelo hvaležni. Zanimiva izkušnja. In potem? Dobil sem možnost dodatnega izobraževanja in ker me je ortodontija zanimala že med študijem, sem se odločil nadaljevati izobraževanje prav v tej smeri. Po pogovoru z dr. Drevenškovo (sedaj prof. Drevenškovo) in raziskavi po internetu sem začel pisati maile na različne šole po Evropi. Ker rad windsurfam, sem pisal tudi na eno izmed univerz na Kanarskih otokih. (smeh) A, tako! Pač, prijetno s koristnim. Vendar me je pot nato vodila v popolnoma drugačen svet. Ste šli v tujino tudi, ker je tu težko takoj dobiti specializacijo? Primarno to ni bil razlog, je pa res, da je število mest za specializacijo iz čeljustne in zobne ortopedije zelo omejeno, konkurenca pa res velika. Glavna razloga za odhod na študij v tujino sta bila nasvet prof. Drevenškove in želja moje žene živeti v enem izmed večjih Evropskih mest … Mislim, da večjega tudi ni. (smeh) Ste dobili mesto na King´s College v prvem poskusu?

Na podelitvi magisterija, halje je zasnovala Vivienne Westwood.

Oh, ne! Prvo leto sem se prijavil tako na Dansko kot v London. Na Danskem so me zavrnili, ker nisem imel treh let delavnih izkušenj na področju otroškega ali mladinskega zobozdravstva. V Londonu pa je bil razlog veliko število prijavljenih. Za vsakih osem mest, ki so na razpolago, se prijavi okoli sedemdeset ljudi. Moram priznati, da sem si kar oddahnil, ko me niso sprejeli. Sicer sem si želel oditi, vendar je bil v meni prisoten nek strah pred neznanim. Tako sem si rekel: »Poizkusil si, pa ni šlo ... brez slabe vesti.«. (nasmeh) Na srečo sem si izbral zelo vztrajno in trmasto življenjsko sopotnico, ki si je drugače zamislila ta moj študij. Vztrajala je, da se z vsem trudom, ki sem ga vložil v pripravo

PODIPLOMSKI ŠTUDIJ DENTALNE MEDICINE V TUJINI

ZOBNA VILA PRINAŠA Avtor: osebni arhiv

Avtor: osebni arhiv

Gostovanje na University of North Carolina Chapel Hill v zadnjem letniku po zaključenih izpitih.

papirjev, moram vsaj še enkrat prijaviti. Na Danskem so mi ponudili trimesečni uvod v ortodontijo, za London pa sem moral samo po mailu sporočiti, da bi želel prenesti prijavo v naslednje leto. Na koncu sem tako le popustil in čakanje se je spet začelo. V aprilu 2009 sem prejel vabilo na razgovor na King’s Collegu v Londonu, kar je že samo po sebi bilo svojevrstno doživetje. Moral sem iti v center Londona v 22. nadstropje na razgovor k priznanemu prof. McDonaldu. Vendar ko se kolo enkrat začne vrteti, si nekako niti ne upaš reči ne, ker veš, da je to zelo dobra priložnost. Te je strah nekega novega izziva, a greš. In tako je uspelo, samo ne v prvo. Sem malo gledala, kolikšen je vpis in koliko je prostih mest, kar izgubiš pogum … Ja, ampak tega ne smeš gledati, ker te odvrne od prijave. Ti se prijaviš in če ti uspe, ti uspe. V Angliji je ta sistem malo drugačen. Ker se prijavljaš kot tuj študent, obstajajo drugačni kriteriji za izbiro in če sem iskren, nisem niti prepričan, kakšni. Po opravljenem študiju menim, da je bil eden izmed glavnih dejavnikov sama osebnost kandidata. Prof. McDonald je ves čas poudarjal, da moramo delati kot skupina. Še zdaj ne vem, zakaj so vzeli ravno mene. (smeh) Naslednjič, ko srečam profesorja, ga moram vprašati. Je morda razgovor pustil tako dober vtis? Upam. (nasmeh) Smo pa bili s kolegi res dobra skupina. Kljub kulturnim razlikam smo se odlično ujeli. Baje sem kot predsednik društva podiplomskih študentov ortodontije na KCL-ju veliko pripomogel k tej koheziji ... Vsaj tako mi pravijo drugi. Skrbel sem, da smo se kot skupina družili tudi izven šolskih klopi. Ste veliko potovali v sklopu študija? Kolikor se je le dalo. Udeležil sem se številnih ortodontskih srečanj po svetu. Kolege sem nekajkrat peljal tudi v Slovenijo, bili so navdušeni. Skupaj z oddelkom za ortodontijo v Ljubljani smo

APRIL 2014

organizirali srečanje med kolegi iz Londona in Slovenije. Bilo je nepozabno. V zadnjem letniku smo bili povabljeni s strani prof. Proffita na srečanje študentov ortodontije na University of North Carolina, Chapel Hill, kjer smo predstavili svoje klinične primere. S kolegi smo šli tudi skupaj na smučanje, kar je bilo za nekatere, ki so prvič videli sneg od tako blizu, pravo doživetje. (smeh) Je bilo več ljudi iz tujine, različnih držav? Z vseh vetrov, Anglija, Pakistan, Kuvajt, Nemčija, Grčija, Savdska Arabija, Kenija … Veliko izveš o različnih kulturah in običajih. Kako je potem potekala specializacija, kakšen je sistem? Študij je trajal tri leta. Tri- do štirikrat na teden si imel naročene paciente, en dan pa je bil rezerviran za predavanja. V prvem letniku smo enkrat na mesec pisali eseje na določeno temo za pripravo na prvi del MSc izpita, ki nas je čakal v drugem letniku. Ker sem poleg specializacije delal tudi magisterij (MSc), je bilo obvezno še raziskovalno delo, ki si ga moral dokončati v treh letih. V tretjem letniku nas je čakal specialistični izpit skupaj s predstavitvijo raziskovalne naloge, vse v enem, v bistvu v treh dneh. Izpit je namreč trajal tri dolge, deževne dni. (nasmeh) Z opravljenim specialističnim izpitom si zaslužiš članstvo v eni izmed institucij, kjer so registrirani zdravniki in zobozdravniki, Royal College of Surgeones of England ali Edinburgh. Jaz sem član Royal College of Surgeones of Edinburgh, zato naziv MOrth RCS (Edinburgh). Osebno sem bil izjemno zadovoljen z osebnim pristopom in dosegljivostjo profesorjev. Kakšne so še kakšne razlike v zobozdravstvu v Angliji in pri nas? Izobraževalne ustanove so izjemne, javno zobozdravstvo je pa po mojem boljše v Sloveniji. Obremenjenost zobozdravnikov,

ZOBNA VILA PRINAŠA

kakor sem slišal, je še večja kot pri nas. Mislil sem, da je mojih dvajset pacientov v šestih urah veliko, pa mi je kolegica razložila, da njen normalen delovni dan pomeni petdeset pacientov na osem ur. Vsekakor to ne pomeni nič dobrega za kvaliteto dela. Je pa nadzor nad zobozdravniki precej strožji ... Obstaja pravo sodišče, kjer te javno obravnavajo v primeru tožbe.

General Dental Council-a, angleške zbornice, ki pa zame kot tujega študenta ni bila pristojna. Vendar sem nato zaprosil za priznavanje po splošni poti in odbor je ugotovil, da opravljen študij in izpiti zadoščajo za pridobitev naziva specialist čeljustne in zobne ortopedije v Sloveniji.

Po drugi strani ima London nekaj izjemnih privatnih zobozdravstvenih in ortodontskih centrov, kamor priletijo petični pacienti iz različnih držav Evrope, npr. na svetovno znani Harley street.

Kje in kako potem delate zdaj?

Kako ste uredili finance? Ad futura in pomoč družine. Na srečo sva lahko živela v stričevi hiši v enem izmed lepših predelov v Londonu, filmskem Notting Hillu, tako da nama je odpadel eden izmed večjih stroškov življenja v Londonu. London je ogromno mesto, potrebuješ kar nekaj časa, da se navadiš. Najprej se počutiš kot tujec, potem pa ugotoviš, da so tako ali tako vsi tujci. Na koncu se počutiš kot tujec med tujci. (smeh)

Delam v različnih ordinacijah po Sloveniji; v Ljubljani, Škofji Loki, Šempetru pri Gorici, Kopru in na Dolenjskem. Torej delate po pogodbah? Ja, imam svoj s. p. in sklenjene pogodbe o sodelovanju s prej omenjenimi ordinacijami. Zveni dobro …

Naravoslovcem niti ne, ker imamo rahlo prednost pri točkovanju. Sam nisem imel objavljenih člankov ali super dobrih ocen, pa sem jo vseeno dobil, tako da ni težko. Je pa pogoj, da prideš nazaj.

Ima svoje prednosti in slabosti. Največja prednost je vsekakor svoboda pri razpolaganju s časom in svoboda pri delu. Slaba stran pa je, da si dejansko štiriindvajset ur na dan v službi. Dobro je, da si čim bolj dosegljiv, kar včasih ni enostavno, sploh če delaš na petih različnih lokacijah. Z dobro organizacijo mi zaenkrat vse teče, kot mora. Na začetku je bila prisotna negotovost, saj sem bil navajen delati v zdravstvenem domu s fiksno plačo, ampak je šlo, se nimam za pritoževati.

Ste zato prišli nazaj?

Bi še kaj dodali?

Glavni razlog je bil prihod naraščaja. Tik preden sem zaključil študij, je žena Jana pričela enoletni LLM of International commercial law (magistrski študij prava), tako da sva nekako računala ostati še kako leto v Londonu. Jaz bi si našel službo, Jana bi pa dokončala študij, vendar naju je prehitel najin mali Metod. V bistvu se je on odločil za naju. Ker sva zelo navezana na družino in nama v Sloveniji ni hudo, sva se takoj odločila, da se vrneva. Tako Metod lahko odrašča obdan z bratranci, sestričnami, babicami, dedki ... Mislim, da je to največ vredno. Jani so odobrili podaljšanje za eno leto in je zdaj uspešno zaključila svoj študij.

Študij v tujini bi definitivno priporočil vsakomur. Da ti samozavest. Doma običajno živiš v svoji »comfort zone« in vsakič, ko spremeniš okolje, spoznaš nekaj novega, stopiš ven iz tega območja. To je na začetku zelo težko, potem pa se naučiš toliko novega. V tujino nisem šel, ker mi ne bi bilo lepo v Sloveniji, ampak ker sem želel neko dodatno znanje, izkušnjo. Nič ni težko, če si želiš.

Je bilo težko dobiti štipendijo?

Prav tako življenje z otrokom v Londonu ni lahko. Dela se veliko, tako da ti zmanjka časa za družino. Torej ni bilov problemov, da so vam priznali izobrazbo v Sloveniji? Opravljeni program je v skladu z evropsko direktivo in tako bi morala biti moj specialistični študij in naziv avtomatsko priznana, vendar se je zataknilo pri uradnem potrdilu. Potrdilo mi je namreč lahko izdal le King’s College London, ki je bil tudi zadolžen za moje izobraževanje. Ministrstvo pa zahteva potrdilo s strani

PODIPLOMSKI ŠTUDIJ DENTALNE MEDICINE V TUJINI

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

DŠMS PREDSTAVLJA V ODSEVU

Špela Lipovšek

To je en čisto »frišn« projekt, ki je v januarju izvedel že toliko delavnic, da se ima počasi že za malce starejšega, kot v resnici je. Člani tega projekta nismo samovšečneži, ki se radi gledamo v odsevu (vsaj ne vsi), prav tako pa nismo mentalni bolniki, ampak študentje medicine (kar pa tudi ni daleč od tega) in študentje psihologije. Smo zagnani in zvedavi, saj nas zanima veliko stvari, hkrati pa bi radi s svojim delom v projektu tudi pomagali drugim. Namen projekta je osvestiti ljudi o duševnih boleznih, samopodobi, LGBTIQ (lesbian, gay, bisexual and transgender) skupnosti, prehranskih motnjah in samomorih, poleg tega pa še vzpodbuditi ljudi, da se o tem pogovarjajo in naglas povedo svoje mnenje, ker to niso »prepovedane« teme. V ta namen so bila najprej organizirana predavanja o tabu temah, ki so nas pripravila na izvajanje delavnic. Delavnice potekajo na slovenskih srednjih šolah, kjer postavljamo dijakom v sproščenem ozračju takšna vprašanja, da se o vseh teh temah lahko pogovorimo, da dijaki povedo svoje mnenje, izvedo kaj novega in sami pridejo do svojih zaključkov. Včasih v razredu pride tudi do nasprotnih mnenj in se potem pogovorijo kar brez vodje delavnice, včasih pa potrebujejo še kakšno novo perspektivo in stališče medicinskega

študenta. Poleg delavnic pripravljamo dogodke ob svetovnih dnevih duševnih bolezni in podobnih dnevih, ki so osredotočeni na to tematiko z namenom, da o tem izobrazimo tudi širšo publiko. Naša prva izvedena aktivnost ob svetovnem dnevu je potekala v tednu osveščanja o prehranskih motnjah, ko smo se združili s projektom Gaster Felix in pripravili akcijo izobraževanja. Druga je bila na temo osveščanja o samopoškodovanju, pri kateri

smo razobešali plakate po vseh možnih šolah v Ljubljani. Za prihodnost imamo še veliko načrtov, ki pa so, kot že rečeno, zelo širokopotezni za tako mlad projekt.

Če te zanimajo tematike, ki jih obravnavamo in imaš kakšne nove ideje ali pa vsaj še kaj odvečne energije za delavnice poleg študija, se nam pridruži! Avtor: arhiv projekta

Pridite in vzemite brošuro o motnjah hranjenja, ker to, kar vidite, niso običajna jabolka.

APRIL 2014

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

KAKO KULTUREN SI PA TI? S ŠTUDENTI MEDICINSKE FAKULTETE O LITERATURI, FILMU, GLASBI IN ŠE ČEM

Alja Lodrant, Staša Lugovski

Ljudje radi študente Medicinske fakultete, na žalost pogosto z nekaj ironije v glasu, razglasijo za »crème de la crème« na področju naravoslovja. Zato bi lahko pomislili, da smo v želji vzdrževati ta položaj »medicinci« in »dentalci« z vsem srcem predani zgolj preučevanju človeškega telesa. A kakšna zmota bi to bila! Midve sva na primer prepričani, da imamo tudi mi druge interese in da je, kljub temu da vsi svojo prihodnost vidimo v beli halji, po svojih obštudijskih zanimanjih vsak izmed nas poseben in le del unikatnega barvnega mozaika. Avtor: osebni arhiv

Avtor: osebni arhiv

Da bi to svoje prepričanje dokazali, sva nekaj kolegov iz različnih letnikov povprašali, kaj počnejo v svojem prostem času in kako doživljajo kulturno-umetniško-zabavne vsebine, s katerimi se srečujejo. Vsem se za sodelovanje najlepše zahvaljujeva, vam pa ponujava njihove odgovore v branje v upanju, da vas raznolikost ljudi, ki nas vsak dan študija obkrožajo, nekoliko preseneti in da morda dobite še kak navdih za branje knjige, ogled filma ali obisk gledališke predstave, ki jo priporočajo naši sošolci.

MELANIJA LANG, 1. letnik Katero knjigo si prebrala nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja?

Melanija Lang

Cody McFayden: Obraz smrti. Rada berem kriminalne romane, poleg tega pa so mi všeč tudi ostala dela istega avtorja, tako da se je ta knjiga zdela prava izbira.

Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša?

Miha Kebe

Spremljam več nanizank, težko se odločim, katera mi je najljubša.

MIHA KEBE, 1. letnik

Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskala? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušala v zadnjem času, bi dejala, da je nate pustil močan vtis? Zakaj?

Obiskala sem eno izmed tekem 1. slovenske odbojkarske lige za moške. Spomnim se, da si ekipi nista bili preveč enakovredni, zato je bila tudi tekma precej dolgočasna.

Všeč mi je album Native od OneRepublic. Je pač odličen izdelek ene izmed mojih najljubših glasbenih skupin.

Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledala v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? Volk z Wall Streeta. Film se mi ni zdel slab, čeprav sem videla že precej boljše.

Katero knjigo si prebral nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja? Fear and Loathing in Las Vegas. Všečna avtobiografija norega novinarja, Johnny Depp ga je dobro zadel v filmu.

Kje si nazadnje žurala z družbo? Zakaj prav tam?

Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskal? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

V enem izmed sicer redkih klubov v Murski Soboti. Ker se je komaj nedavno odprl, nas je zanimalo, kakšno je vzdušje.

Koncert kolega Leona Firšta s Sabrino v celjski Evropi. Odličen koncert, kvalitetna glasba.

KAKO KULTUREN SI PA TI?

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: osebni arhiv

Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledal v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? Film About Time. Pritekla solzica. Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša? Californication, That 70’s Show, How I Met Your Mother. Barney vedno nasmeji. Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušal v zadnjem času, bi dejal, da je nate pustil močan vtis? Zakaj? Night Visions skupine Imagine Dragons. Fantom je uspel preboj s komadom Radioactive, pokazali so, da se da uspeti na You Tube-u, tudi če nisi Miley Cyrus. Kje si nazadnje žural z družbo? Zakaj prav tam?

Ana Majdič

Nazadnje sem žural v celjskem baru Vrtnica. Moral sem preveriti teren, ker imam tam akustični koncert 15. marca.

reči, da je bil to po dolgem času film, ki je name pustil močan vtis, v smislu, da sem še nekaj časa razmišljala o njem.

ANA MAJDIČ, 2. letnik

Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša?

Čisto zadnja je bila Gionojeva Mož, ki je sadil drevesa. Čeprav gre za precej Avtor: osebni arhiv

Zadnja je bila Mali princ. Če se klišejsko pošalim, me je opomnila, da je bistvo očem skrito.

Trenutno spremljam slovensko nanizanko Življenja Tomaža Kajzerja, ki me zaenkrat kar navdušuje, bomo videli kako bo do konca. Najljubši pa so mi še vedno Prijatelji.

Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert tekma, ipd.), ki si jo obiskala? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušala v zadnjem času, bi dejala, da je nate pustil močan vtis? Zakaj?

Tekme evropskega prvenstva v košarki niso zadnje, kar sem obiskala, vendar so prva stvar, na katero sem pomislila. Vzdušje, ki je vladalo v času prvenstva, je bilo res prijetno.

Zadnji album skupine Arctic Monkeys AM. Prav posebej močan vtis je pustil zaradi dogajanja, ki ga je spremljalo v času poslušanja.

Katero knjigo si prebrala nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja?

Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledala v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? Scorsesejev Volk z Wall streeta. Moram

APRIL 2014

GREGOR JURINČIČ, 2. letnik Katero knjigo si prebral nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja?

Kje si nazadnje žurala z družbo? Zakaj prav tam? Nazadnje sem bila na »house partyju«. Treba je bilo izkoristiti prazno hišo.

Gregor Jurinčič

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: osebni arhiv

kratko in preprosto zgodbo, se mi zdi, da je njeno sporočilo izredno navdihujoče. Že en sam človek s svojo vztrajnostjo in nesebičnostjo lahko popolnoma spremeni svet okrog sebe. Na bolje, seveda.

sem si pa v MGL-ju ogledala predstavo Adam in Eva –precej kratka predstava, a kar zanimiva zgodba in dobra igra glavnih igralcev. Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledala v kinu? Kakšen vtis je pustil nate?

Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskal? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

Film Rush. Sicer ne spremljam Formule 1, ampak za Nikkija Laudo je slišal že vsakdo in zaradi dobrih kritik sem se odločila za ogled. Dober biografski film.

Koncert Ingenium Ensemble. Gre za mešano vokalno skupino, ki jo sestavljajo štirje mladi pevci in dve pevki. Glede na izvrsten koncert lahko rečem, da jim talenta res ne manjka. Odlično odpeto, zanimiv program, izjemna akustika uršulinske cerkve; skratka, vredno poslušanja.

Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša? Pred kratkim sem začela gledati Dr. Who. Težko pa bi izpostavila najljubšo, odlični sta mi na primer Mad Men in seveda House MD.

Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledal v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? Zadnji je bil sicer Hobit, ampak ker me je malo razočaral, naj raje omenim predzadnjega – Inside Llewyn Davis. Zdi se mi, da filmu uspe ustvariti neverjetno vzdušje, kar ni ravno pogosto, tudi med sicer dobrimi filmi. Dobra igra, nekaj odličnih prizorov, glasba, ki se izvrstno poda k filmu in za brata Coen značilen črni humor. Zame je to vsekakor eden najboljših filmov zadnjih let. Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša? Če povem po pravici, trenutno »abstiniram«. Ker me enostavno preveč povleče, ko se enkrat lotim. (smeh) Ampak glede na to, da je na obzorju nova sezona Igre prestolov, ne bom več dolgo zdržal. Sicer pa mi je zelo pri srcu tudi BBCjev Sherlock. Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušal v zadnjem času, bi dejal, da je nate pustil močan vtis? Zakaj? Moje največje odkritje zadnjega časa so brez dvoma Odpotovanja Tomaža Pengova. Brezčasna glasba, s katero odpotuješ nekam daleč. Resnično nekaj posebnega. Žalostno pravzaprav, da teh pesmi prej nikoli nisem slišal – na radiu recimo – in

Marija Lukič

je moral Tomaž umreti, da sem se sploh srečal z njegovo glasbo. Kje si nazadnje žural z družbo? Zakaj prav tam? Študentski dom v Rožni dolini. Na rojstnem dnevu. Klasika. MARIJA LUKIČ, 3. letnik Katero knjigo si prebrala nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja? Nazadnje sem prebrala knjigo Šanghajske rdeče orhideje, ki jo je napisala Juliette Morillot. Ob izjemno pretresljivi pripovedi, napisani po resničnih dogodkih, sem se tudi nekaj naučila o korejski kulturi in tamkajšnjem dogajanju v času 2. svetovne vojne. Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskala? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu? Ali gala ples, ki ga je organiziralo lokalno mladinsko društvo, šteje? (smeh) Sicer

KAKO KULTUREN SI PA TI?

Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušala v zadnjem času, bi dejala, da je nate pustil močan vtis? Zakaj? Prvi so mi prišli na misel albumi islandske skupine Sigur Ros. Pri njihovi glasbi sploh ne potrebuješ besedila, ki bi ga razumel, saj glasba govori sama zase. Kje si nazadnje žurala z družbo? Zakaj prav tam? Večinoma je »nazadnje« kakšen dentalski žur ali swing večer v hotelu Union. Prvo zaradi dobre družbe, drugo zaradi glasbe in plesa. DOMEN KANDUTI, 3. letnik Katero knjigo si prebral nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja? Zadnje čase sem ob študiju bolj malo posegal po knjigah. Zaradi obširnega študijskega čtiva sem se ob prostih trenutkih večinoma zatekel na svež zrak in glavo zbistril s kakšno za oči manj naporno aktivnostjo. Sem se pa sedaj lotil zadnje Brownove uspešnice Inferno. O knjigi še ne morem kaj dosti napisati,

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: osebni arhiv

postavlja ob bok največjim glasbenikom njegovega časa. O tej neobičajni glasbeni karieri je zdaj posnet celo dokumentarni film. Kje si nazadnje žural z družbo? Zakaj prav tam? Le kje? Tam, kjer se imamo dentalci in medicinci vedno najlepše, na Stomič žuru v Roxlyu. Menim, da kakšen poseben daljši opis ni potreben. MAJA ROJKO, 4. letnik Katero knjigo si prebrala nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja?

Domen Kanduti

Maja Rojko

lahko pa si mislim, da je, kot ostale, definitivno vredna branja.

industrije brez kakšnih presežkov. Kinodvorano sem zato zapustil razočaran.

Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskal? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu? Zadnjo predstavo sem obiskal ta petek. Znašel sem se pred predstavo odrasle gledališke skupine KUD Vitomarci z naslovom Norci pred ambulanto ali Pacienti v čakalnici. S predstavo so na zelo humorističen način predstavili pestro druščino ljudi, ki v čakalnici čakajo na zdravnika in gledalcu skoraj ne pustijo dihati. Po prebrani tezi »Smeh je najboljše zdravilo, saj pozdravi več kot katerakoli tableta.« pa lahko mirno rečem, da tablet še nekaj časa ne bom potreboval. Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledal v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? Zadnji film, ki sem si ga pred dobrim mesecem ogledal v kinu, je bil Legenda o Herkulu in je le ena od močno predvidljivih komercialnih potez filmske

APRIL 2014

Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša? Mislim, da je trenutno težko najti kakšnega študenta, ki ne bi spremljal vsaj ene od številnih nanizank. Sam trenutno spremljam dve. Z navdušenjem sledim bistroumni seriji Mentalist, v kateri te Simon Baker hitro očara s svojimi miselnimi igricami, in nestrpno pričakujem nadaljevanje Igre prestolov. Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušal v zadnjem času, bi dejal, da je nate pustil močan vtis? Zakaj? Mislim, da je danes na to vprašanje precej težko odgovoriti. V času popularnosti portala You Tube preveč pozornosti posvečamo samo posameznim pesmim in hitro pozabljamo, da so te del neke večje celote s širšo vsebino. Sem pa pred kratkim po naključju naletel na ameriškega pevca Sixta Rodrigueza, ki v svoji krajši in neslavni ameriški glasbeni poti skriva razburljivo zgodbo, ki ga danes

Nazadnje sem prebrala knjigo Juliette/ Justine avtorja Markize de Sade, bila mi je predlagana in nikoli mi ne bo žal, da sem jo prebrala. Pritegnila me je zaradi erotično-filozofske vsebine, vendar moram priznati, da za določene dele potrebuješ neobčutljiv želodec. Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma, ipd.), ki si jo obiskala? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu? V zadnjem času sem obiskala kar nekaj prireditev, vendar bi najraje izpostavila koncert dive Beyonce lansko leto v Zagrebu. Ob tako intenzivnem, ženstvenem in karizmatičnem nastopu sem ostala brez besed. Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledala v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? Večino filmov si raje ogledam doma, moj zadnji ogled v kinu pa je bil Jackass Presents: Bad Grandpa. Po pravici povedano, bolj kot je bilo neumno, bolj sem se smejala. (smeh) Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša? Priznam, tudi jaz sem padla v evforijo Igre prestolov. Čeprav sem mislila, da mi

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: osebni arhiv

zgodbe predstavijo zgodovinski razvoj določenih temeljnih idej znanosti.

Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskala? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskal? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

Pred kratkim sem bila v Kinu Šiška na koncertu skupine Tango Compas. Prireditev mi je ostala v spominu predvsem zaradi glasbenikov, ki so resnično uživali v igranju in nastopanju.

Še vedno vihar. Lakota po štirih urah predstave – šala – tole pa res: »Prostor najde le, kdor ga prinese s seboj.« Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledal v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? Hobit. Gledljiv, sicer pa »overdone« reklama za GoPro vožnjo po rekah Nove Zelandije v sodih. Petar Milovanović

Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša?

nikoli ne bo všeč nič fantazijskega, zdaj komaj čakam četrto sezono.

South Park. Praktično edina.

Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušala v zadnjem času, bi dejala, da je nate pustil močan vtis? Zakaj? Pa smo spet pri Beyonce. Pred kratkim je nenapovedano izdala čisto nov album, ki je precej drugačen od njenih prejšnjih. Še bolj poudarja enakopravnost žensk v svetu, zato mi je še toliko bolj všeč. Kje si nazadnje žurala z družbo? Zakaj prav tam? Žurali bi lahko povsod in kadarkoli, če bi nam le čas dopuščal. Posebej noro pa je bilo pred kratkim na Poljskem, kjer sem s fantom obiskala prijatelje na Erasmusu. Torej lahko rečem samo eno: YOLO. (smeh) PETAR MILOVANOVIĆ, 4. letnik Katero knjigo si prebral nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja? Sašo Dolenc: Kratke zgodbe o skoraj vsem. Tematska poglavja bralcu skozi zapomljive

Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušal v zadnjem času, bi dejal, da je nate pustil močan vtis? Zakaj?

Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledala v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? Blue Jasmine Woodyja Allena, ki me je navdušil s svojo igralsko zasedbo in z Woodyjevim enkratnim vpogledom v človeško psiho. Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša? Spremljam dansko nanizanko Borgen, ki se vrti okoli danske premierke ter njenega političnega in zasebnega življenja. Hkrati pa že komaj čakam na april, ko se z zadnjo sezono vračajo odlični oglaševalci Mad Men. Avtor: osebni arhiv

Charles Mingus: The Clown. Predvsem naslovni komad, edini neinštrumentalni, dobro nakaže naravo človeškega humorja in vprašanje konformizma v umetnosti z navidez naivno zgodbo o klovnu. Kje si nazadnje žural z družbo? Zakaj prav tam? Pri prijateljih/doma/v pub-u, ker mi leži neobremenjen pogovor z dobro družbo v mirnem okolju. KATARINA KAJA ŠIFER, 5. letnik Katero knjigo si prebrala nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja? Haruki Murakami: 1Q84. Haruki Murakami je namreč zadnjih nekaj let moj najljubši pisatelj. Knjiga mi je dala misliti o moči naključij, hkrati pa sem se izgubila v zgodbi japonske kulture v osemdesetih.

KAKO KULTUREN SI PA TI?

Katarina Kaja Šifer

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: osebni arhiv

Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušala v zadnjem času, bi dejala, da je nate pustil močan vtis? Zakaj?

Avtor: osebni arhiv

V zadnjem času se navdušujem nad skupino Portugal. The Man in njihovim albumom Evil Friends, ki je izredno inovativen, hkrati pa pristaja številnim priložnostim, ob katerih si ga predvajam. Kje si nazadnje žurala z družbo? Zakaj prav tam? Nazadnje sem bila z družbo v Gali hali na Metelkovi, saj je bila za tisti večer napovedana zanimiva glasba.

ROK BERGMAN, 5. letnik Katero knjigo si prebral nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja?

Rok Bergman

Špela Trampuš

Gary Chapman: Pet jezikov ljubezni. Bila je moje božično darilo in prav zaradi tega vredna branja. Drugače pa sem dobil popolnoma nov vpogled v svet ljubezni.

priložnosti ogledam Modern Family, ker je sproščujoča in zabavna.

R. R. Martin: A dance with dragons, 5. knjiga iz zbirke Pesem ledu in ognja. Zbirko spremljam že od srednje šole in moram priznati, da mi je še vedno všeč.

Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskal? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu? Hokejska tekma v zagrebški Areni. V spominu mi je ostala izjemna atmosfera, navijanje gledalcev in odlično odigrana tekma. Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledal v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? Hobit, Smaugova pušča, na predpremieri ob treh popoldne v skoraj popolnoma prazni kino dvorani v Koloseju. Film je bil dober, v skladu s pričakovanji.

Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušal v zadnjem času, bi dejal, da je nate pustil močan vtis? Zakaj? Glasbene albume v celoti poslušam izjemno redko. Zadnji je bil album Mumford & Sons med avionskim poletom. Bil sem prijetno presenečen, saj je njihova glasba odlična. Kje si nazadnje žural z družbo? Zakaj prav tam? Nazadnje sem se z družbo zabaval v stari Ljubljani. Razlog je enostaven – priljubljeni lokali, veliko ljudi in pomanjkanje ostalih lokacij za žur v mestu. ŠPELA TRAMPUŠ, 6. letnik

Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša?

Katero knjigo si prebrala nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja?

Nanizank načeloma zaradi potratnosti časa ne spremljam redno. Rad pa si ob

Če je govora o knjigah, ki jih berem v prostem času, potem bi bila to George

APRIL 2014

Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskala? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu? Zadnji večji koncert, ki mi je res ostal v spominu, je bil The show – Perpetuum Jazzile, najbrž sem bila še na kakšnem od takrat, vendar se mi je ta zares vtisnil v spomin zaradi odličnega nastopa. Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledala v kinu? Kakšen vtis je pustil nate? V kinu sem gledala Hobita, glede vtisa pa lahko rečem samo, da komaj čakam zadnji del. Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša? Spremljam kar veliko nanizank, tako da težko izberem najljubšo. Da ne bom stereotipna in omenjala Talentov v belem

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: osebni arhiv

Kje si nazadnje žurala z družbo? Zakaj prav tam?

Ali spremljaš kakšno nanizanko? Katera ti je najljubša?

Z družbo smo žurali na Nebotičniku v Ljubljani, kjer je bil žur MZT (Mestna zveza tabornikov Ljubljana), zato ker je vedno noro dobro in srečaš veliko taborniških prijateljev.

Kakšno pa že. Seinfeld in Curb Your Enthusiasm sta mi najljubši.

ZOLTAN NARANCSIK, 6. letnik Katero knjigo si prebral nazadnje? Zakaj se ti je zdela vredna branja? Kuharica sestre Vendeline zaradi njene kokošje juhe. Katera je bila zadnja prireditev (predstava, koncert, tekma ipd.), ki si jo obiskal? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu? Zoltan Narancsik

ali Dr. House-a, bi mogoče izpostavila ravno Game of Thrones, ki je posneta po zgoraj omenjeni zbirki knjig.

Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušal v zadnjem času, bi dejal, da je nate pustil močan vtis? Zakaj? Lažje kot katerega izmed njenih albumov izpostavim kar izvajalko samo. Imelda May. Neverjetna energija, vokal, zvrst. Kje si nazadnje žural z družbo? Zakaj prav tam? Pod skalco. Bil je ponedeljek in nekje je bilo treba preizkusiti nove »muve« s plesnih vaj.

Zadnja prireditev je bil koncert skupine Ciganigers (gypsy poetry & hiphop) v Gala hali na Metelkovi. Še zdaj imam v spominu tisti občutek, ki ga najbolje opiše vprašanje »Kaj za vraga sploh počnem tukaj?!«.

Za kateri glasbeni album, ki si ga poslušala v zadnjem času, bi dejala, da je nate pustil močan vtis? Zakaj?

Kateri je bil zadnji film, ki si si ga ogledal v kinu? Kakšen vtis je pustil nate?

Nazadnje sem poslušala album slovenske skupine Fakkers, ki so me navdušili z izvirnimi rockovskimi priredbami izpetih pop komadov.

Volk z Wall streeta. Vtis: Chantalle izgleda med vzponom na švicarskega bankirja bolj bajsika kot Katarina med vzponom po Trubarjevi.

Kristina Malgaj,

profesorica nemščine, nudim:

- individualno učenje nemščine ali učenje nemščine v paru/v trojici; - poučevanje nemščine za vse ravni; - tečaj nemščine s poudarkom na medicinskem izrazoslovju; - priprave na mednarodno priznane certifikate; - priprave na intervjuje za študijsko izmenjavo; - pomoč pri pisanju CV-ja in motivacijskega pisma v nemščini; - priprave na študij v nemško govorečih deželah. Kontakt: telefon: 041 839 305 e-pošta: kristina_carey@hotmail.com Kristina Malgaj2.indd 1

KAKO KULTUREN SI PA TI?

31/03/14 00:

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

MEDICAL STUDENT JOURNAL CLUB Tina Zupančič in MSJC ekipa

Medical Student Journal Club (MSJC) smo ob zaključku predlanskega študijskega leta ustanovili študentje z željo, da bi se lahko tudi sami preizkusili kot predavatelji, ob enem pa smo poslušalce želeli spodbuditi k aktivnemu sodelovanju ter tako imenovanemu »thinking outside the box«. Pri tem so nam bili za zgled ostali slovenski medicinski Journal Clubi (JC), Cardio, Interna, Gastro in Pediatric JC. Ob tem bi se radi iskreno zahvalili dr. Blažu Mrevljetu, ki nam je omogočil priključitev k JC družini, izjemno pomagal pri uresničitvi ideje o mednarodnem študentskem kongresu in nam še vedno nudi vso svojo pomoč in podporo. V letošnji sezoni stopnjujemo prejšnjo. Okrepljeni z novimi člani in idejami delamo naprej. Tudi letos imamo na sporedu sedem predavanj, za pripravo katerih je bilo veliko zanimanja. Zaradi prevelikega števila prijav, žal nismo mogli ugoditi vsem prijavljenim. V duhu medsebojnega sodelovanja in povezovanja smo k pripravi predavanja povabili tudi mariborsko Medicinsko fakulteto. Njihova študentka nam je o transplantaciji jeter predavala v mesecu marcu. V lanskem študijskem letu se je zvrstilo sedem, pod strokovnim mentorstvom pripravljenih predavanj, ki so temeljila na predstavitvi kliničnega primera. O MSJC torkih se je zelo hitro razvedelo in predavanja so bila vedno bolj obiskana, in kar je najpomembnejše - po predavanjih se je resnično začela razvijati debata, kolege smo spodbudili k sproščenemu postavljanju vprašanj mentorjem in k razpravljanju. Že od samega začetka pa je bil naš cilj velikopotezen - organizacija prvega študentskega mednarodnega debatnega medicinskega »pro et contra« kongresa, ki bi potekal sočasno kot ostali JC kongresi. Koncept, ki smo mu sledili, je bil: enajst področij medicine, znotraj vsakega dve debati, kjer slovenski in tuji študent predstavita argumente za in proti. Z rezultatom smo bili zadovoljni: po planih izpeljan vikend debatiranja, resnično zadovoljstvo in tople pohvale s strani domačih in tujih udeležencev ter mentorjev, priznanih slovenskih zdravnikov.

APRIL 2014

Na predavanjih smo uvedli elektronski sistem glasovanja, ki omogoča aktivno sodelovanje poslušalcev že med predavanjem. Ob tem se še enkrat lepo zahvaljujemo Infekcijski kliniki, ki nam posoja glasovalni sistem. Vsa predavanja so izredno dobro obiskana in ob koncu je vse več dvignjenih rok, debate trajajo vse do 21. ure, ko Fakulteta zapre svoja vrata, in še dlje. Skorajda vsako predavanje obiščejo poleg študentov medicine tudi študenti drugih fakultet in strokovnjaki s področja medicine ali farmacije, kar nedvomno viša kvaliteto naših dogodkov in utrjuje delovanje MSJC-ja. Največje letošnje novosti, na katere smo zelo ponosni, so videokonference iz Houstona, kjer je do sedaj o mehanski cirkulatorni podpori in transplantaciji srca predaval izjemni dr. Igor D. Gregorič, srčni kirurg in vodja Centra za zdravljenje bolnikov z napredovalim srčnim popuščanjem v bolnišnici Memorial Hermann v

Texas Medical Centru. Zadnji dogodek smo na spletni strani prenašali v živo in ogledali so si ga lahko tudi študentje ostalih medicinskih fakultet po Evropi in svetu. Za izvedbo teh dveh dogodkov smo na »mail« prejeli kar nekaj pohval s strani tujih študentov, ki so pozdravili take dogodke. Številne iskrene pohvale s strani kolegov, mentorjev in drugih zdravnikov je pred kratkim dopolnila tudi popolnoma nepričakovana uradna nagrada s strani uredništva časopisa Medicina danes, ki nas je označila za »Drzne 2013«. O nas so zapisali: »Posebna nagrada za študente medicinske fakultete v Ljubljani, združene v drznost pri debatnem klubu Medical Student Journal Club, za drznost pri širjenju ideje odprte komunikacije med kolegi.« Ta nagrada nam je dala še dodatno energijo in motivacijo za nadaljnje delo, saj želimo upravičiti ta naziv. V MSJC ekipi so trenutno vse misli usmerjene k našemu največjemu dogodku, 2. MSJC Pro Et Contra mednarodnemu kongresu, ki bo 23. in 24. maja v Kongresnem centru Mons v Ljubljani. Zelo smo bili veseli velikega zanimanja za aktivno sodelovanje, tako s stani slovenskih kot tudi tujih študentov, saj se je prijavilo petintrideset slovenskih študentov, tuje prijave pa kljub poteku roka še vedno prihajajo in jih je sedaj že preko štirideset. Novost letošnjega kongresa je PRENOS V ŽIVO na naši spletni strani.

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: arhiv MSJC

Nagrada »Drzni 2013«

Skupinska slika aktivnih udeležencev iz lanskega kongresa.

Tudi letos bomo soočili nekatere večne dileme iz različnih področji medicine in ob sestavi programa smo se trudili upoštevati tudi vaše predloge iz lanskega kongresa. Debatiralo se bo vse od pomena stetoskopa pa do zdravljenja z matičnimi celicami, pokrita bodo tako kirurška, internistična, kot tudi bolj splošna področja.

Poleg širjenja znanja bomo, upamo, ponovno širili tudi poznanstva in sodelovanje. MSJC ekipa se ob tem lepo zahvaljuje vsem sodelujočim in naklonjenim študentom ter našim številnim mentorjem, velikim strokovnjakom, ki so kljub zelo natrpanem urniku in neštetim obve-

MEDICAL STUDENT JOURNAL CLUB

znostim vedno pripravljeni sodelovati z nami. Torej, se vidimo na naslednjem MSJC torku in Pro et Contra kongresu, 23. in 24. maja v Kongresnem centru Mons. In kot je o MSJC zapisal prof. dr. Ahčan: »Naj drzni premagajo predrzne!«

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

INTERVJU Z URŠKO KAVTIČNIK IN ANDREJEM VUJKOVACEM ODKRITO S PREDSEDNICO ZVEZE ŠTUDENTOV MEDICINE IN PREDSEDNIKOM DŠMS

Alja Lodrant

Ali ste vedeli za obstoj Zveze študentov medicine, ki poleg ljubljanskih združuje tudi študente mariborske Medicinske fakultete? Ne! Verjetno niste edini, zveza je bila namreč ustanovljena pred kratkim. A zdaj, ko ta nova institucija prevzema svoje prve naloge, je verjetno tudi čas, da se predstavi nekoliko širši javnosti. V njenem imenu sta za tokratno številko Erektorja v intervjuju spregovorila Urška Kavtičnik, bivša predsednica Društva študentov medicine Slovenije (v nadaljevanju DŠMS op. a.) in prva predsednica Zveze študentov medicine (v nadaljevanju zveza op. a.), sicer študentka 5. letnika medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani ter bivši podpredsednik in novi predsednik DŠMS Andrej Martin Vujkovac, sicer študent 4. letnika medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Sodelujeta že vrsto let, zato predvidevam, da se med seboj kar dobro poznata. Ali se lahko najprej predstavita našim bralcem, in sicer tako da opišeta drug drugega? Urška: Andreja sem prvič srečala dobre pol leta preden smo šli skupaj na zelo dolgo potovanje, kjer sem ga zelo dobro spoznala in vtisi od takrat so se obdržali do danes. Tako bi ga v prvi meri opisala kot zelo odgovornega človeka, ki je vedno poskrbel, da smo se ostali dobro počutili, kot zelo organiziranega in zanesljivega, nekoga, za katerega veš, da če ga nekaj prosiš, ti o tem ni treba več razmišljati, na njega se res lahko zaneseš, zato sem prepričana, da je društvo zdaj v odličnih rokah. Andrej: Urška, hvala. Bom pa zdaj sam težko povedal kaj drugega, da se stvari ne bodo ponavljale. Morda to, da Urška vedno postavlja potrebe drugih in društva pred svoje in je v svojem delu zelo požrtvovalna. Zelo mi je všeč tudi, da so ji blizu uradniške zadeve, ker se nam mogoče s tem ne ljubi ukvarjati, pa ona potem to prevzame in še uživa zraven. Katere funkcije trenutno zavzemata v organizacijah slovenskih študentov medicine in katere so vajine osnovne naloge na teh položajih? Andrej: Sem predsednik DŠMS, s tem pa imam mesto tudi v izvršnem odboru zveze, kar pomeni, da sem tudi predstavnik našega društva v zvezi. Vsaka funkcija seveda potegne za seboj neke naloge. V prvi meri sem kot predsednik odgovoren za vse, kar se dogaja v društvu in v imenu društva, torej tudi za vse projekte. Name pade kar precej birokracije, ker morajo vse pogodbe preko mene. Skrbeti moram za informiranost študentov o našem delu, za delo vseh ostalih članov izvršnega odbora, sklicevati sestanke društva in izvršnega odbora. Sicer sem pa, kot sem že omenil, odgovoren zato, da društvo deluje, tako kot mora, kar je že samo po sebi neko breme, ki mi ga sicer ni težko nosit, ampak … Prej se mi je

APRIL 2014

zdelo, da to ne bo nič posebnega, ko pa zdaj pomislim, da je društvo vseeno razmeroma velika organizacija, za katero mi ni vseeno, vidim, kako velika odgovornost je na meni. V zvezi je moja naloga, da prenesem poglede našega društva naprej. Sicer pa zdaj zvezo šele postavljamo na noge in se s tem še ne ukvarjamo toliko, ampak bolj delamo na tem, da bo sploh funkcionirala. Urška: Midva sva bila pravzaprav gonilni sili same ustanovitve zveze na ljubljanski strani. O tem smo se pogovarjali že zadnja tri, štiri leta, odkar sem jaz v društvu, ampak na žalost mikroklima in večja klima nikoli ni bila takšna, da bi nam to uspelo prej, ker je treba res ogromno prilagajanja in požreti moraš ogromno stvari, ki bi jih drugače rad imel. Toda lani nam je potem vendarle uspelo. Sicer pa sem bivša predsednica DŠMS, trenutno članica njegovega nadzornega odbora in od lani decembra, ko smo ustanovili zvezo, tudi predsednica zveze. Na tem mestu naj poudarim, da vsi postopki v povezavi z ustanovitvijo zveze potekajo zelo počasi, potrebno je spisati statute, številne pravilnike, ki jih moraš sestaviti v določenem obdobju, potrebno se je tudi dogovoriti z eno fakulteto in drugo fakulteto o tem, kje boš imel sedež, kdo bo nosilec te nove organizacije itd. In to so razlogi, da se pravzaprav o zvezi še skoraj nič ne ve, da tega še nismo promovirali in tudi ne bomo, dokler stvari niso zaključene. Ali bi lahko prosim najprej razložila, kaj sploh je zveza, o kateri govorita? Urška: Aha. Govora je o zvezi študentov medicine, ki za enkrat povezuje največji društvi medicincev v Sloveniji, to sta Društvo študentov medicine Slovenije in Društvo študentov medicine Maribor, ki pravzaprav zastopa več kot 90% članov Medicinske fakultete v Mariboru. Društvi že nekaj let iščeta pot do tega, da bi ustvarili eno skupno entiteto, ki bi bila

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

glas vseh medicincev v Sloveniji, ker konec koncev zdaj že enajsto leto ne obstaja samo medicina Ljubljana, ampak tudi medicina Maribor. Ampak na žalost je splošno ozračje tako, da med obema fakultetama ni neke povezave, niti na nivoju obštudijskih dejavnosti, niti na nivoju samih fakultet in njunih programov. Vemo, da mariborska fakulteta ponuja veliko možnosti, ki bi jih lahko mi koristili in obratno, namesto tega pa se mariborska fakulteta povezuje s fakulteto v Grazu. Meni se zdi grozno žalostno, da ne znamo na nacionalnem nivoju stopiti skupaj. Poleg tega pa ima naše društvo že 60 let obširno mednarodno aktivnost, in sicer organizacijo izmenjav, torej elektivov in praks. Ta se odvija v okviru IFMSA (International Federation of Medical Students’ Associations), ki pa dovoljuje članstvo le ene same organizacije na državo. Ti moraš biti torej znotraj svoje države organiziran tako, da ti tvoja struktura omogoča enotno zastopništvo države v federaciji. Tega mi prej nismo imeli, član je bilo samo DŠMS, smo pa vse odkar obstaja mariborska fakulteta sodelovali z njimi, na podlagi nekega neformalnega dogovora so dobili določen delež izmenjav, kolikor so jih pač lahko zapolnili oziroma kolikor so jih hoteli. Z nami so šli tudi na vse skupščine in sodelovali vedno, ko se je bilo potrebno kaj dogovarjati. Toda to smo želeli formalizirati. Trenutno so odnosi med člani obeh fakultet dobri in se odlično razumemo, ampak prav je, da imamo tudi neko formalno podlago. Bolj intenzivno smo začeli o tem razmišljati, odkar je v tej naši predragi državi situacija taka, da se moramo res boriti za službe, v kolikor do njih sploh pridemo, da študenti oziroma mladi zdravniki množično odhajajo iz Slovenije, če je to le mogoče. Tako smo si rekli, da če drugega ne, čeprav vemo, da to ne bo takoj možno, bi radi dali študentom organizacijo, ki bo strmela k temu, da bo vedno imela ljudi, ki se bodo ukvarjali tudi s tem področjem, da bodo skušali izboljšati možnosti zaposlovanja ter vrednotenje našega dela in pridobivanja drugih kompetenc med študijem, ki se trenutno pri nas na razpisih za specializacije ne upoštevajo. Vračamo se namreč k nekemu dvodimenzionalnemu sistemu, kjer je važna knjiga in tvoja ocena, čeprav vemo, da to ni vedno najpomembnejše. Vemo, da najboljši zdravniki niso tisti, ki so imeli najlepše povprečje na faksu, ampak tisti, ki znajo delati z ljudmi, ki se znajo prilagajati, ki znajo delati v timu, in to so tudi vrline, ki definirajo obe naši društvi. Ampak zveza študentov medicine je za enkrat organizacija v nastajanju, za katero upamo, da bo v par letih dosegla vse prej opisane cilje. Katere so glavne razlike v vlogi društva in zveze? Kje se konča društvo in začne zveza? Urška: Prva stvar je, da je za mednarodne aktivnosti, na primer izmenjave, odgovorna zveza s koordinatorji na lokalnih društvih. Podobno je urejeno tudi v ostalih državah. Druga stvar, za katero bo odgovorna zveza, pa je zagovorništvo študentov medicine v odnosu do drugih institucij kot so zdravniška zbornica, ministrstvo za zdravje, skratka vseh, ki se jih lahko

spomnite in zadevajo vse medicince. To bo sicer na nivoju zveze, vendar z direktno vpletenostjo obeh društev, članici zveze sta namreč društvi. Mi bi radi, da se vzpostavi nek tok informacij od študentov medicine preko lokalnega društva do zveze in nazaj. Zveza ni nekaj abstraktnega, zveza smo isti ljudje, ki smo prej opravljali različne naloge v društvih. Tretja stvar so lokalne projektne aktivnosti, o katerih naj več pove kar Andrej. Andrej: Da poenostavim. Delovanje društev oziroma zveze lahko razdelimo na tri nivoje. Eno je mednarodno, potem nacionalno in lokalno. Zveza bo zdaj prevzela delovanje na mednarodnem in nacionalnem nivoju, torej zastopanje na mednarodnih srečanjih, koordinacijo izmenjav, zastopništvo študentov v Sloveniji in podobno. Na lokalnem nivoju pa ostanejo večinoma vsem dobro znani projekti, ki delujejo v bližnji in širši okolici Ljubljane. Urška: Medtem ko bo projekte s podobno vsebino skušala med sabo povezati zveza. V njenem okviru bo nekdo, če drugega ne, imel za začetek pregled nad tem, kaj se dogaja v projektih Maribor in kaj v Ljubljani. Dejstvo je namreč, da je mnogo točk, v katerih se lahko povežemo. Javnozdravstvene akcije z enakimi grafičnimi podobami bi lahko bile recimo ena velika prednost, ker tega v Sloveniji nimamo. IVZ se trudi, tiska na primer plakate za vsak svetovni dan, a trenutno društvi naredita več. Potrebno pa se je zavedati, da so projekti sami tako veliki, da jih ne moremo strpati v en mali okvir in jih omejevati, ampak jim moramo pustiti, da delajo po svojih ustaljenih smernicah še naprej. Kaj se je po vajinem mnenju z vidika študenta ljubljanske Medicinske fakultete najbolj spremenilo po ustanovitvi Medicinske fakultete v Mariboru? Andrej: To pravzaprav težko rečeva, ker naju takrat še ni bilo, odkar sva midva na faksu mariborska fakulteta že obstaja. Mislim, da je prišlo do nekega tekmovanja in posledično do tega, da eden na drugega v nekaterih primerih gledamo z odnosom, ki ni najbolj primeren. Urška: Jaz pa mislim, da je, kolikor sem se pogovarjala z našimi starejšimi člani, ki so bili v tem obdobju v društvu, ob ustanovitvi mariborske fakultete in društva, nastal en ogromen razdor med obema fakultetama. Čisto po nepotrebnem. Na obeh straneh se je namreč čutila neka potreba po zaščiti sebe, svoje fakultete in svojega društva. Spuščati se v to, zakaj so eni ali drugi imeli tak odnos, je nesmiselno in se mi zdi, da bi se na ta način samo vračali nazaj, česar ne smemo. Dejstvo je pač, da fakulteti nista imeli stikov in da tudi študenti med sabo niso imeli stikov. Če z nekom nimaš stikov, ga ne moreš oceniti, ne moreš ga spoznati, ne moreš vedeti, kaj ta človek dela in kakšen človek je. Zato smo, da bi lahko ustanovili zvezo, morali najprej vzpostaviti nek odnos z mariborskimi študenti in njihovim društvom.

URŠKA KAVTIČNIK IN ANDREJ VUJKOVAC

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: Tadej Žlahtič

društva in določeni posamezniki, ki so bolj intenzivno vpleteni v delovanje društva. Kdo pa pravzaprav sestavlja izvršni in nadzorni odbor društva? Andrej: Izvršni odbor smo predsednik, podpredsednik Aleks Šuštar, vodja projektov Nace Ledinek, blagajnik Marko Mikša, tajnica Jana Sajovic, vodja izmenjav Hana Kavčič in vodja marketinga Anže Jerman.

Andrej Vujkovac

Kdaj bi potem rekla, da se je ta situacija začela popravljati? Urška: Midva lahko govoriva samo za društvi, medtem ko fakulteti recimo še vedno nimata stikov. Na nivoju društva se je največji prelom zgodil nekje decembra 2012-januarja 2013, ko sta ljubljanska in mariborska ekipa vendarle našli skupno besedo. Prej ni šlo, pa ne ker bi bili eni ali drugi nestrpni in bi izražali kako nestrpnost do druge fakultete, ampak samo zato, ker nas je bilo vse po malem strah, za svoje društvo pač hočeš poskrbeti, kolikor se da. In dejstvo je, da sta obe društvi kot svoji entiteti delovali super in še vedno tako delujeta. Zato je bilo težko reči, zdaj bomo pa naredili nekaj, kar bi moralo slej ko prej delovati še bolje. So se pa začele stvari obračati, ko je začela naraščati brezposelnost zdravnikov, naši stari člani so se vračali in govorili, da nimajo službe, da so brezposelni, da ne dobijo specializacije, in takrat je ta potreba po tem, da nekaj skupaj naredimo, postala večja od strahu.,Ko stvari ne potekajo, tako kot bi morale, se ljudje združijo. To smo naredili tudi mi. Kako je potekal sam proces oblikovanja zveze? Urška: Ko sem bila jaz v svojem prvem mandatu v izvršnem odboru leta 2012, takrat še kot vodja marketinga, predsednik DŠMS je bil Luka Kovač, mene pa so že smatrali kot bodočo predsednico, mi je bila predstavljena ideja o oblikovanju zveze. Predstavljeni so mi bili tudi vsi konflikti, zaradi katerih zadeva prej ni bila mogoča. Sama sem leto kasneje s svojim novim izvršnim odborom že decembra 2012 na strateškem vikendu, kjer naredimo celoten plan za prihajajoče leto, izpostavila, da je moja res velika želja, da se to izpelje. Na kar smo potem v Ljubljani in Mariboru vsak zase sklicali sestanek, na katerem smo naredili en tak pregled vseh prejšnjih komunikacij med obema društvoma, vse odkar se je fakulteta vzpostavila, pregledali smo vse »mejle« izmenjane med predsedniki in vse zapisnike sestankov, ki so se odvili. Na tem sestanku so bili prisotni člani izvršnega in nadzornega odbora

APRIL 2014

Urška: Torej 7 ljudi. Nadzorni odbor trenutno poleg mene sestavljata še Luka Kovač in Luka Vitez. V Mariboru pa imajo upravni, ne izvršni odbor, kar v osnovi sicer pomni enako, je pač ime, ki si ga izbereš, in ima pet članov. Njihov vodja izmenjav v to ni vključen, tako ga sestavljajo predsednik, podpredsednik, generalni sekretar, vodja projektov in vodja marketinga. Zdaj izvršni odbor zveze pa sestavljajo predsednik, podpredsednik, generalni sekretar in predstavnika, torej predsednika obeh društev. In na prej omenjenem sestanku smo po pregledu vseh komunikacij naredili en velik »brainstorming«. Andrej: V bistvu smo oblikovali nek osnutek, zarisali smo našo vizijo. Urška: In enako je naredil Maribor na svoji strani. Andrej: Potem pa smo se srečali z Mariborčani in se dogovorili, da si bomo te ideje izmenjali in jih predelali do delovnega vikenda, ki smo ga imeli v Mariboru. Tam smo pa kar dobro dorekli zadeve. Urška: Bilo je 13. in 14. oktobra 2013. Člani obeh društev smo se udeležili okrogle mize na temo brezposelnosti mladih zdravnikov v Sloveniji, ki jo je v Mariboru organiziralo Slovensko zdravniško društvo. Tam smo tudi izpostavili stvari, ki so se nam zdele najbolj problematične, kot so na primer nepravilne projekcije števila diplomantov v naslednjih letih, zastopanost na tej okrogli mizi pravzaprav izključno s strani starejših zdravnikov, zelo malo mladih vključenih in tako naprej. Potem smo se v petek zvečer študentje sami lotili razprave o zvezi in jo nadaljevali cel dan v soboto ter šli skozi vse tiste točke, ki smo jih že prej sestavili kot nekakšne predloge. Tu problem ni v tem, kaj bi mi vsebinsko od začetka do konca delali, problem je v tem, da je treba zvezo strukturno sestaviti tako, da so vse tehnične podrobnosti rešene: sestava izvršnega odbora, kako bodo potekale skupščine, kako boš dobil na skupščine določeno število ljudi iz Maribora in iz Ljubljane, kdo bo sprejemal odločitve, na kakšnem nivoju moramo odločitve sprejet, kdo lahko reče, da koga zastopa itd. Andrej: Z neko osnovno miselnostjo smo se vsi strinjali, to sploh ni bil problem, problem je bil samo, kako bi te stvari

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: Tadej Žlahtič

izvedli. Zato smo potrebovali ta vikend, da smo sedli skupaj in stvari predebatirali. Urška: Pa recimo zavarovati zvezo. To je zelo pomembna zadeva. Da mi sestavimo zvezo na tak način, da nikoli ne bo mogla ena fakulteta oziroma študenti ene fakultete izriniti študentov druge fakultete. Hoteli smo narediti tak statut, da bo res »bulletproof« – in zdaj tudi je tak, čeprav še delamo nekaj sprememb. Kdo pa je bil prisoten na tem srečanju v Mariboru? Urška: Tam je bil pravzaprav celoten izvršni odbor DŠMS, razen vodje marketinga, ki ni mogel priti, tam je bil naš nadzorni odbor, poleg tega pa še Vita Mesarič, vodja projekta Virus in Jane Tavčar NORE, torej vodja elektivov. Iz mariborske strani pa je prišel njihov upravni odbor, nadzorni odbor in še nekaj članov, ki so bili bolj aktivno vključeni v delovanje njihovega društva. Andrej: Pravzaprav večina bolj izkušenih članov društev. In to je bilo to. Dogovorili smo se še za ustanovno skupščino, ki je simbolično potekala na Trojanah 19. 12. 2013, na kateri smo potem podpisali to ustanovno listino. Urška: Ampak v tem času med oktobrom in decembrom, je bilo potrebno spisati statut te zveze, kar je dolg, konkreten dokument, ki sva ga pisala s predsednikom DŠMM Janom Hanslom, kar je za dva študenta medicine kar precejšen zalogaj. Na koncu ti leze ven že pri vseh možnih odprtinah. (smeh) Andrej: Evo, to sem prej razlagal o uradniške duhu. (smeh) Kaj lahko študent naše fakultete pričakuje od zveze? Urška: Mislim, da v prvi vrsti to, da bo vedel na koga naj se obrne v primeru vseh vprašanj, ki se mu porajajo glede poti, ki ga čaka po končanem študiju do zaposlitve. Andrej: Moje mnenje pa je, da se študenti mogoče malo premalo zavedajo, kaj vse lahko že dobijo v društvu. Ker načeloma se lahko veliko izkušenj in poznanstev pridobi že tu. Urška: Zdaj mi je zelo težko opisati, kaj lahko študenti pričakujejo od zveze. Zelo si želim, da bi lahko že zdaj ponudili neke rezultate, vendar jih še ni in jih zagotovo še nekaj časa ne bo. Toda dejstvo je, da nismo edini, za nami pride še veliko generacij, ki bodo študirale na tej fakulteti. Andrej: Mi gremo, čez nekaj let nas ne bo več na faksu. Urška: Zato bi lahko zdaj rekli, zakaj bi sploh še kaj delali, jaz se imam super, sem predsednik DŠMS, pridobil bom super izkušnje, potem gremo pa dalje. Ampak finta je v tem, da bo

Urška Kavtičnik

za nami prišlo še mnogo študentov, ki bodo brez služb, ki ne bodo imeli kam, ki ne bodo vedeli, kaj se dogaja. Na fakulteti sicer imamo študentski svet, ki bi se moral s temi problemi ukvarjati, ampak mu ne uspe, ker ima že tekočih problemov dovolj. Bolonjski program je pripeljal nekatere stvari, ki so super, medtem ko druge ne tečejo dobro, ne tečejo, kot bi morale in oni se ves čas ukvarjajo s tem. Če si torej predstavljam zvezo čez na primer deset let, pričakujem, da bo študente zastopala v odnosu do vseh institucij, ki usmerjajo in določajo njihovo prihodnost, v odnosu do fakultete, zdravniške zbornice, ministrstva za zdravje, FIDES, zdravniških društev, ki jih je cel kup in med sabo tudi ne tvorijo neke prave povezane strukture. Radi bi, da študenti medicine ne bi bili razkropljeni, temveč bi imeli eno skupno entiteto. Ker če nas je 3000, smo lahko nekaj, če nas je 200, pa nismo pa nič. Andrej: Poleg tega, da bi nudila vrata do vseh teh ustanov, bi predstavljala tudi neko skupnost med samimi študenti. Od povezovanja med sabo lahko imamo samo koristi. Urška: Zdaj smo se zelo osredotočili na samo zvezo, ne smemo pa pozabiti, da zveza sta vendarle obe društvi. Kakšni so torej načrti in želje za prihodnost društva? Andrej: Ravno v odnosu do zveze se je ustvarila neka potreba, da dosežemo čim večje število članov. Kot je Urška že prej povedala, imajo v Mariboru to že urejeno, tam je 90-95 % študentov včlanjenih v društvo. Da bo zveza lahko funkcionirala tako kot mora, moramo torej tudi mi zagotoviti večje število članov, trenutno jih imamo uradno približno 60. V naših projektih seveda sodeluje več študentov, a do zdaj je naš statut praktično onemogočal, da bi imelo društvo več članov. Statut je namreč določal, da je skupščina sklepčna samo v primeru, da je na njej prisotnih 50 % članov, sprejemanje večjih odločitev pa je bilo možno samo, če sta bili prisotni dve tretjini članov. Kar pa je skoraj nemogoče, če imaš 300 članov, v tem

URŠKA KAVTIČNIK IN ANDREJ VUJKOVAC

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

primeru ne bo skupščina nikoli sklepčna. Zato smo zdaj uvedli nekaj sprememb. Uvedli smo dvojno članstvo, eno so redni člani, drugo pa redni člani z volilno pravico. Tako so skupščine odvisne samo od članov, ki imajo volilno pravico, zato lahko včlanimo več ljudi, pa bo vse še vedno delovalo. Začeli bomo s tem, da vključimo vse člane projektov, potem pa bi se radi še bolj približali študentom. Sicer se že dolgo trudimo, da bi bilo čim več ljudi vključenih v projekte, da bi prišli potem malo pogledat na sestanke, da bi vendarle kdo ostal. Zdaj imamo še to dodano vrednost, da obstaja tudi zveza in da se bodo študenti v želji, da jih nekdo zastopa, vključili v samo društvo, s tem se namreč vsak študent vključi tudi v zvezo. Urška: Redno članstvo, ki ne prinaša nobenih drugih dolžnosti, kot podporo in simpatizerstvo temu, kar društvo in zveza delata, smo uvedli z namenom, da se lahko včlani vsak študent, tudi tisti, ki ne želijo aktivno sodelovati v samih aktivnostih društva, želijo pa izkazati svojo podporo temu, kar se dela. Vsak tak študent pa nam omogoča zastopanje v meri, s katero lahko resnično kaj dosežemo. Študente torej pozivava, da se vključijo v društvo. Andrej: V samem društvu se bomo imeli zaradi ustanovitve zveze možnost bolj posvetiti lokalnemu delovanju. Tudi z Medicinsko fakulteto in katedrami se zadnje čase bolj povezujemo in delamo na tem, da bodo naše aktivnosti tudi akreditirane s strani fakultete, na primer v obliki kakšnega izbirnega predmeta. Eden naših ciljev je, da bi v končni fazi dobili tudi točke za specializacije. Urška: DŠMS je med največjimi študentskimi društvi v Sloveniji, seveda po obsegu aktivnosti. In predsednik društva, vem po svoji lastni izkušnji, je bil vedno preobremenjen s količino različnih dejavnosti, ki jih je moral voditi. Od tega, da je moral hoditi na mednarodne skupščine trikrat na leto, do tega, da je moral delati vse, kar se tiče nacionalnega in lokalnega nivoja. Zato ni mogel delati ničesar res 100 %. Tako in tako ne moreš dati vsega v to, ker se ti lahko zmeša, je pa bistveno lažje, če se lahko osredotočiš na eno stvar. In prej je bilo to res nemogoče. Samo društvo je tako imelo vse te ideje, ki jih bo zdaj prevzela zveza, že prej, to si je društvo želelo delati, ampak ni bilo mogoče, ker ob obilici drugega dela ne zmoreš. Kaj pa za zvezo, kakšni so načrti in želje? Urška: Naš kratkoročni plan je, da bi nekje do konca tega študijskega leta, torej do konca junija, strukturno postavili vse, kar je potrebno s pravnega vidika in sočasno začeli že samo reklamo in informiranje študentov o tem, kaj se dogaja. Pa seveda da najdemo iz vrst obeh fakultet posameznike, ki bi se hoteli v to bolj aktivno vključiti. V zvezi namreč ne gre za izvajanje javnozdravstvenih projektov, gre za udejstvovanje na področju zdravstvene politike in ekonomike, ki zadeva tudi naše delo v prihodnosti. Če bo vse po sreči in jaz ne vidim, da bi lahko bilo kako drugače, pa bomo začeli tudi z izvajanjem

APRIL 2014

vsebinskih dejavnosti, zveza v tem času na primer že pridobiva kontakte na fakultetah, zbornici in ministrstvu. Kako lahko torej študent, ki ga to zanima, aktivno pomaga pri reševanju težav, s katerimi se društvo in zveza srečujeta? Urška: Za enkrat je prva stvar, da kontaktira kogarkoli na ravni društva ali zveze. Andrej: Najbolje da pride na sestanek DŠMS, ki poteka vsak ponedeljek ob pol osmih zvečer v prostorih društva. Prosto dostopni pa so tudi naši elektronski naslovi. Na ta način se lahko kdorkoli že vključi v vsebinsko formacijo programa. Bi želela za konec še kaj pripomniti, pojasniti, predlagati? Andrej: Jaz bi rad v prvi vrsti predvsem povabil vse študente, da pridejo vsaj kaj pogledat v društvo, ker sem mi zdi, da je mogoče neutemeljeno nekoliko na slabem glasu in si želim, da bi ljudje videli, da tu delamo take stvari, ki so vredne časa, ki ga namenimo in da lahko s tem vsak kaj pridobi, če že drugega ne, vsaj spozna nove prijatelje. Urška: Tudi jaz se lahko samo podpišem pod to, kar je povedal Andrej. Ljudje, ki jih tu spoznaš in vsa dodatna znanja, ki jih pridobiš, ne samo na področju medicine, ampak predvsem na vseh drugih, v komunikaciji, mediaciji, timskem delu, ki ga v Sloveniji na žalost še vedno precej primanjkuje, to so stvari, zaradi katerih se splača dodatno truditi. Dopolnila bi še to, da se je treba zavedati, da razmere niso rožnate in tudi ne bodo, če ne bomo mi nekaj aktivno naredili za to. Z ignoranco in umikanjem ne bomo dosegli, kar bi radi in že to, da vemo, kaj bi radi, je ena stvar. To da vemo, da bomo na tem delali, je druga stvar, ampak zdaj moramo pa to še narediti. Toda tega ne zmore 30 ljudi, za to je potrebna podpora vseh študentov.

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

ANEKDOTE IZ ŠTUDENTSKEGA ŽIVLJENJA Barbara Kecelj, Mojca Kecelj

Pravijo, da je smeh pol zdravja, najbolj smešne reči pa se po navadi zgodijo ravno takrat, ko jih najmanj pričakujemo. Prepričani sva, da si najbolj zapomnite tista predavanja ali vaje, na katerih ste se nasmejali – zato, ker je profesor izjavil kaj ob nepravem času na nepravem mestu, ker se je sošolec spomnil nove uporabe kakšnega laboratorijskega pripomočka, ker so imele strukture pod mikroskopom nenavadno obliko, ker ste slišali čisto nov vic, … Verjetno je dovolj razlogov, da se vsak dan vsaj malo nasmejete. Tu je zbranih nekaj zabavnih pripetljajev, ki so jih doživeli študentje medicine. Upava, da vas bodo spravili v smeh.

Na predavanju iz klinične stomatologije profesor razlaga o nenavadnih bolečinah v spodnji čeljusti, pri katerih z vso diagnostiko ne odkrijemo ničesar patološkega, hkrati tudi z zdravili ne omilimo težav in bolečina tudi po daljšem času ne preneha. Profesor zaključi z diagnozo: »Temu rečemo tudi sindrom »nepofukanih« bab srednjih let.« Vaje iz biologije celice. Na vrsti je pregled brisa ustne sluznice. Študentje si morajo z vatirančkom vzeti bris ustne sluznice. Študentki, ki ne posoja zapiskov, kolegi prijazno zamenjajo preparat. Pod mikroskopom ne najde celic, ki so narisane na tabli in pokliče asistenta. Ta pogleda preparat in ogorčen izjavi: »Kolegica, po naporni nočni telovadbi si drugič temeljiteje izperite usta.« Med vajami iz anatomije sošolka nedolžno ponudi rokavice sošolcu s stavkom: »Če bi kej rad pošlatu, ti kr povej.« Na predavanju profesor najprej komentira visoko udeležbo: »Lepo. Če boste zdržal.« Potem pa še prizna največjo napako večine profesorjev: »Mi imamo eno težavo. Nekaj učimo, drugo pa potrebujete.«

Na vajah iz fizikalne in rehabilitacijske medicine študentje gledajo različne pripomočke, ki omogočajo večjo samostojnost ljudem z raznovrstnimi boleznimi – od tistih, ki trpijo za hudim revmatoidnim artritisom, do tistih, ki imajo zaradi poškodb hrbtenjače le še delno funkcionalen ud in tistih, ki so morda ostali celo brez uda. Med njimi si mora vsak izbrati en predmet in povedati, kaj je to in kdo to uporablja – postaviti diagnozo njegove bolezni. Ogledajo si na različne načine spremenjene skodelice, pribor in krožnike, ki so večinoma namenjeni osebam s hudimi deformacijami rok zaradi revmatoidnega artritisa, nekaj pa tudi za ljudi z delno parezo rok. Potem na mizi ostane le še neka čudna okrogla stvar, ki spominja na žogico z luknjo na sredini. Nikomur se ne sanja, kaj bi to lahko bilo, zato začnejo ugibati – igrača granata, držalo za zobno ščetko (ne bo šlo, ker je luknja premajhna), držalo za ražnjič (ne, ker je prevelika, potemtakem tudi zobotrebec ne pride v poštev), držalo za svinčnik (tudi ne). Ker kljub vsem naporom ne uspejo ugotoviti, kaj ta predmet je, asistentka priskoči na pomoč in pove, da gre za držalo za kvačke. Sledi vprašanje, kdo bi to uporabljal in študentje v en glas odgovorijo: »BABICE!«. Asistentkin odgovor: »Babica NI diagnoza!«

ANEKDOTE IZ ŠTUDENTSKEGA ŽIVLJENJA

Vaje iz pediatrije, pulmološki oddelek. Mentorica: »V kliniki imamo tako kot v Harry-ju Potter-ju Nekoga, Ki Ga Ne Smemo Imenovati. Kdo ali kaj je to?« Odgovor: Pseudomonas aeruginosa (because it’s a tough bug to kill). Vaje na interni. Šefica pride na vizito in komentira, da v sobi smrdi (v mislih ima cigaretni dim). Bolnik ji odgovori: »Do sedaj ni smrdelo.«

NEPOGREŠLJIVO

YOU’RE SUCH A PAIN IN THE BACK VAJE ZA PREPREČEVANJE BOLEČIN V KRIŽU

Alja Lodrant, Slavica Bajuk, dipl. fiziot.; foto: Matej Zupan

Vedno pogosteje se mi dogaja, da ljudje, ki se približujejo šele prvi polovici abrahama, tožijo, da se očitno starajo, ker jih vse boli. Pokanje v kolenih, okorelost kolkov, najpogosteje pa bolečine v križu. A če dobro pomislimo, je to kljub naši mladosti verjetno povsem normalno glede na razmerje med časom, ki ga presedimo, in to običajno ne v najbolj optimalnem položaju, ter časom, ki ga posvetimo krepitvi in razgibavanju svojega telesa. Vsaj če sklepam po sebi. In ne boste verjeli, morda bolj, kot se tega zavedamo mi, so bili na to pozorni profesorji naše fakultete, ko so sestavljali program vaj pri predmetu Gibala. Študentje smo bili namreč zelo prijetno presenečeni, ko so nam naročili, da se moramo v okviru vaj iz Fizikalne in rehabilitacijske medicine na URI Soča oblečeni v trenirke udeležiti telovadbe. Na teh vajah nam je fizioterapevtka predstavila program vaj za preprečevanje bolečin v križu, ki ga sicer izvaja z bolniki, ki imajo najrazličnejše težave s hrbtenico zaradi poškodb, degenerativnih sprememb ali slabe drže. Tudi študentje smo se ob izvajanju teh vaj pravzaprav kar precej utrudili, predvsem pa precej naučili o tem, kako lahko že z nekaj minutami vadbe na dan preprečimo, da bi nas vse bolelo. Ker sem prepričana, da to znanje ne bi škodilo nikomur, sem kasneje vodjo vaj, gospo Slavico Bajuk, dipl. fiziot., poprosila, da mi pomaga naučeno predstaviti širši publiki, za kar se ji najlepše zahvaljujem. Tako sva za vas sestavili program, ki obsega dvanajst različnih vaj, natančno prikazanih na spodnjih fotografijah skupaj z opisi. Njihovo izvajanje v celoti traja približno 15 minut, če jih izvajaš vsakodnevno, pa dokazano zmanjšujejo verjetnost pojavljanja bolečin v križu. Pokažimo bolečinam v križu vrata, gremo »športat«. 1, 2, 3, ... 1. Vaji za krepitev trebušnih mišic in mišic medeničnega dna se izvajata leže na hrbtu s skrčenimi koleni in rokami ob telesu. Najprej napnite trebušne mišice – popek potisnite proti hrbtenici, vendar pazite, da pri tem ne izgubite fiziološke ledvene krivine. Zadržite 5 sekund, nato sprostite, sledi 5 sekund pavze. Ponovite 5-krat.

2. Vaja za krepitev trebušnih mišic se izvaja leže na hrbtu z rokami pod medenico. Z obema nogama krožite, kot bi vozili kolo. S petami se skušajte čimbolj približati podlagi. Vajo izvajajte 1 minuto. 2

4. Raztezna vaja se izvaja v štirinožnem položaju. Zadnjico pomaknite nazaj in navzdol, prsa potisnite navzdol k tlom. Z rokami zdrsnite naprej. Zadržite 20 sekund, nato sprostite. 4

Potem napnite še mišice medeničnega dna – kot bi na primer hoteli preprečiti izločanje črevesnih plinov. Zadržite 5 sekund, nato sprostite, sledi 5 sekund pavze. Ponovite 5-krat. Vajo lahko sicer izvajate tudi sede ali stoje, zato priporočamo, da temu namenite čas vsaj trikrat na dan. 1

3. Raztezna vaja se izvaja leže na trebuhu z dlanmi, položenimi na tla v širini ramen. Zravnajte komolce in dvignite zgornji del telesa. Glava naj bo v podaljšku hrbtenice, medenica in noge naj bodo sproščene. Bodite pozorni, da ne dvigujete ramen. Zadržite 20 sekund, nato sprostite.

APRIL 2014

NEPOGREŠLJIVO 5. Raztezna vaja se izvaja stoje, stopala so v širini bokov. Ena roka je položena na bok, druga je iztegnjena navzgor. Nagnite se v eno stran, nasprotno roko iztegnite čez glavo. Medenica naj ostane v srednjem položaju. Zadržite 20 sekund, nato sprostite. Ponovite vajo z nagibom v drugo stran. 5

7. Vaja za krepitev mišic medeničnega obroča se izvaja leže na boku. Telo je naslonjeno na komolec ene roke, z drugo roko se opira na podlago. Spodnja noga je skrčena, zgornja pa iztegnjena. Medenico dvignite navzgor, na podlagi naj ostane le golen. Dvignite še zgornjo nogo. Popek potisnite proti hrbtenici. Bodite pozorni, da hrbtenica ostane ravna. Zadržite 5 sekund, nato spustite medenico in nogo v začetni položaj, sledi 5 sekund pavze. Ponovite 5-krat. Nato ponovite vajo na drugem boku.

10. Raztezna vaja se izvaja leže na hrbtu, ena noga je skrčena v kolenu. Eno nogo skrčite v kolenu in jo nagnite v nasprotno smer, pomagajte si z nasprotno roko, s katero potisnite nogo proti tlom. Drugo roko odročite in poglejte v isto smer. Začutili boste nateg v križu in zadnjici. Zadržite 20 sekund, nato sprostite. Ponovite vajo tako, da je v kolenu skrčena druga noga. 10

8. Vaja za krepitev mišic spodnjega dela trupa se izvaja leže na hrbtu s skrčenimi koleni. 6. Vaja za pravilno držo se izvaja sede na stolu. Zaokrožite hrbet, napnite hrbtne mišice, popek potisnite proti hrbtenici in se vzravnajte. Zadržite 1-2 minuti.

Medenico dvignite od podlage in iztegnite eno nogo, stopalo povlecite k sebi. Zadržite 5 sekund, nato sprostite, sledi 5 sekund pavze. Ponovite 5-krat. Nato se vrnite v začetni položaj in ponovite vajo z drugo nogo.

11. Vaja za krepitev mišic se izvaja leže na trebuhu s podlaktmi, položenimi na tla v širini ramen, v komolcu je vzpostavljen pravi kot. Dvignite telo od podlage, tako da se opirate le na podlakti obeh rok in prste na nogah. Popek potisnite proti hrbtenici, medenico pa proti tlom. Bodite pozorni, da hrbtenica ostane ravna. Zadržite 20 sekund, nato sprostite. 11

Avtorici se najlepše zahvaljujeta tudi Staši Lugovski, ki je prevzela vlogo modela na fotografijah. 9. Vaja za krepitev ledvenih mišic se izvaja leže na boku.

Obe nogi dvignite približno 10 centimetrov od podlage, stopala povlecite k sebi. Zadržite 5 sekund, nato sprostite, sledi 5 sekund pavze. Ponovite 5-krat. Nato ponovite vajo na drugem boku.

VAJE ZA PREPREČEVANJE BOLEČIN V KRIŽU

NEPOGREŠLJIVO

ANKETA - MED ŠTUDIJEM IN ŠPORTOM ANKETA O ŠPORTNI AKTIVNOSTI ŠTUDENTOV MEDICINSKE FAKULTETE

Alja Lodrant

Verjamem, da vsi poznamo kakšnega izmed tistih sošolcev, ki lahko ure in ure razlagajo, kako dober trening so naredili prejšnji dan v fitnesu, kako prijetno utrujeni so se vrnili z vikenda na smučeh in kako komaj čakajo pomlad, da bodo lahko spet skočili na kolo. Potem so med nami taki, ki športu sicer posvečajo velik del svojega prostega časa, a o tem nekoliko manj govorijo. Če dobro pomislite, pa se boste verjetno spomnili tudi koga, ki ga knjige čisto preveč zaposlijo, da bi imel čas razmišljati še o športu. V eno izmed teh skupin oziroma v sive cone med njimi torej spada vsak izmed nas, ker pa me je zanimalo, katerih je največ, sem se odločila izvesti anketo o športni aktivnosti študentov Medicinske fakultete. Toda izvajati anketo zgolj zato, da potešim svojo radovednost, se je zdelo nekoliko nesmiselno, zato sem začela razmišljati, kaj bi še morala vprašati, da bi tako v tistih, ki bi anketo izpolnili, kot v tistih, ki bi prebirali njene rezultate, vzpodbudila razmislek o svojih lastnih odločitvah v zvezi s športom. Svetovna zdravstvena organizacija je namreč določila, da zdravje ni le odsotnost bolezni, temveč predstavlja stanje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja posameznika. Šport pa je ena redkih dejavnosti, ki pokriva vsa tri področja-poleg izjemno ugodnih vplivov na srčno-žilni, dihalni, gibalni, imunski sistem terna presnovo

in možgane-ima tudi pozitivne psihološke učinke, saj izboljša razpoloženje in splošno počutje ter v ljudeh spodbuja družabnost in strpnost do drugih. Glede na to bomo nekega dne kot zdravniki verjetno skušali ljudi prepričati, naj nekaj svojega časa posvetijo tudi športu, kar pa bodo prazne marnje, če se tega ne bomo držali tudi sami. Zato upam, da ob preučevanju spodnjih tortic in stolpcev, ki jih je pomagalo ustvariti kar 481 študentov- za kar sem jim izjemno hvaležna, ugotovite tudi, kje so vaše šibke točke.

kratko, bi se mi zdelo prav, da bi nas tudi fakulteta s svojim programom spodbujala k športni aktivnosti. In ne boste verjeli! Tako je tudi bilo pred tem čudovitim novim bolonjskim sistemom. Zato sem se v upanju, da prav tako kot mene še koga drugega zanima, kaj imajo o ukinitvi obvezne športne vzgoje povedati strokovnjaki-povezala sem se z gospo Ksenijo Filipič Jeraj, profesorico športne vzgoje na Medicinski fakulteti. Njen komentar, za katerega se ji najlepše zahvaljujem, si lahko preberete v zaključku prispevka.

Ker se zavedam, da nam študij vzame res veliko časa, šport pa zato včasih potegne E: 24%

1. Kako pogosto se ukvarjate s športom? A: Nikoli (0%) B: Manj kot enkrat na mesec C: 1–3-krat na mesec D: 1–3-krat na teden E: 4–6-krat na teden F: Vsak dan

F: 8%

D: 49%

B: 5%

C: 14%

Za primerjavo … … po podatkih raziskave Mladina 20101 se s športom ukvarja 92.9 % vseslovenske populacije mladih, od tega se slabi dve tretjini s športom ukvarjata vsaj enkrat tedensko, slabih 31 % pa najmanj 4-krat tedensko. … po podatkih raziskave iz diplomskega dela Vključenost športnih aktivnosti v življenjski slog mladih2 se s športom ukvarja 97.3 % študentov, od tega se s športom vsaj enkrat tedensko ukvarja skoraj 90 % študentov, slabih 18 % pa najmanj 4-krat tedensko.

APRIL 2014

1 Mladina 2010: družbeni profil mladih v Sloveniji. (Raziskovalno poročilo). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za mladino; Maribor: Aristej, 2011. 2 Cupar, T. Vključenost športnih aktivnosti v življenjski slog mladih. (Diplomsko delo). Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, 2012.

NEPOGREŠLJIVO

Na naslednje vprašanje odgovarjajte le, če ste na prvega odgovorili z vsak dan, 4-6 krat na teden, 1-3 krat na teden ali 1-3 krat na mesec. Izberite odgovor, ki velja za vas v največji meri. 2. S športom se ukvarjam zaradi: A: Zabave B: Zdravja C: Druženja s prijatelji D: Razvoja sposobnosti E: Možnosti tekmovanja F: Možnosti oblikovanja postave G: Možnosti sproščanja napetosti H: Drugo

12% 33% 4% 5% 1% 17% 20% 8%

Na naslednje vprašanje odgovarjajte le, če ste na prvo vprašanje odgovorili z nikoli ali manj kot enkrat na mesec. Izberite odgovor, ki velja za vas v največji meri. 3. S športom se ne ukvarjam, ker: A: Sem preobremenjen/-a s študijem 38% B: Me šport ne zanima 13% C: Se mi ne ljubi 38% D: Mi finančno stanje tega ne omogoča 4% E: Drugo 8% 4. S katerim/-i športom/-i se ukvarjate? Izberite največ pet odgovorov, ki veljajo za vas v največji meri.* A: Tek B: Hoja C: Fitnes D: Kolesarjenje E: Smučanje/deskanje na snegu F: Aerobika G: Plavanje H: Ples I: Rolanje J: Košarka

63% 49% 37% 33% 32% 22% 19% 18% 14% 11%

5. Ali sodelujete v kakšni obliki organizirane skupinske vadbe?

*Graf prikazuje deset najpogosteje izbranih športov.

B: 49%

A: Da B: Ne

A: 51%

ANKETA O ŠPORTNIH AKTIVNOSTIH

NEPOGREŠLJIVO 6. Ali sodelujete v organizirani športni vadbi za študente Medicinske fakultete? B: 74%

A: Da B: Ne

A: 26%

Na naslednje vprašanje odgovarjajte le, če ste na peto vprašanje odgovorili z »Ne«. 7. Ali ste sploh vedeli, da obstaja organizirana športna vadba za študente Medicinske fakultete? A: Da B: Ne B: 10%

A: 90%

8. Koliko denarja ste na mesec pripravljeni porabiti za športne dejavnosti? A: Manj kot 10 evrov B: 10–20 evrov C: 20–40 evrov D: 40–60 evrov E: Več kot 60 evrov

20% 26% 29% 15% 10%

9. V srednji šoli sem se v primerjavi s časom na fakulteti s športom ukvarjal/-a: A: Vsaj 2-krat manj B: Vsaj 1-krat manj C: Enako D: Vsaj 1-krat več E: Vsaj 2-krat več

9% 16% 24% 23% 27%

10. V izpitnem obdobju se v primerjavi s časom med semestrom s športom ukvarjam: A: Vsaj 2-krat manj B: Vsaj 1-krat manj C: Enako D: Vsaj 1-krat več E: Vsaj 2-krat več

APRIL 2014

27% 35% 31% 6% 1%

NEPOGREŠLJIVO 11. Ali se vam zdi, da je znanje, ki ste ga pridobili med študijem na Medicinski fakulteti, vplivalo na vašo športno aktivnost? A: Da, zaradi tega sem povečal/-a svojo športno aktivnost B: Da, zaradi tega vzdržujem svojo športno aktivnost C: Da, zaradi tega sem zmanjšal/-a svojo športno aktivnost D: Ne, moja športna aktivnost je kljub temu ostala nespremenjena

16% 30% 5% 39%

12. Ali ste mnenja, da bi morala biti športna vzgoja obvezna vsebina rednih študijskih programov na medicinski fakulteti tudi v novem bolonjskem sistemu?

B: 38%

A: Da B: Ne

A: 62%

Komentar ankete: prof. Ksenija Filipič Jeraj, profesorica športne vzgoje na Medicinski fakulteti Vsi športni pedagogi Univerze v Ljubljani (UL), ki smo združeni v Katedro za šport na Fakulteti za šport, vodstvo univerze in posamezne članice vse od uvedbe bolonjskih študijskih programov opozarjamo na problematiko pomanjkanja športne aktivnosti med študenti. Tudi na naši fakulteti se čuti, da športna vzgoja ni več obvezna. Študentje sicer pokažejo zanimanje in se vključujejo v programe, a so žal nekateri neredni z obiski, nekateri se vključijo kasneje, sredi študijskega leta, nekateri pa sploh ne. Število ur športa na MF se je v primerjavi s starimi študijskimi programi skrčilo za tretjino. Na splošno športni pedagogi opažamo, da na urah športa praviloma ne izostajajo tisti, ki imajo že izoblikovan odnos do gibanja oziroma rednega športnega udejstvovanja, in da pogrešamo predvsem tiste, ki bi redno športno dejavnost najbolj potrebovali. Naši študentje

ANKETA O ŠPORTNIH AKTIVNOSTIH

pri tem niso izjema. Moje osebno stališče je, da bi morala biti športna vzgoja obvezna vsebina rednih študijskih programov vsaj v enem letniku (1. ali 2. letnik) in nato kot nadgradnja v višjih letnikih tudi splošni izbirni predmet Šport, ki bi vključeval teoretične in praktične vsebine s področja športa v povezavi s študijskimi vsebinami posamezne članice. Na kar nekaj članicah UL (FF, BF, FKKT, FRI, FDV, FGG itd.) to že uspešno izvajajo in študentje so zelo zadovoljni. Športna vzgoja se ob vsesplošni finančni krizi morda zdi nadstandard, vendar obenem ne smemo pozabiti, da je bila na UL del rednih študijskih programov več kot 40 let, da je bilo vključeno celo 50% študentske populacije na UL ter da so učinki in ozaveščanje, ki jih redna športna dejavnost doprinese k skladnemu bio-psiho-socialnemu razvoju študentske populacije, izjemno pomembni.

NEPOGREŠLJIVO

ŠPORTNE LOKACIJE V LJUBLJANI Matej Mlinarič

Gibanje je pomembno - tako fizikalno gibanje kot gibanje v športnem smislu - a zaradi različnih izgovorov ga vse pogosteje zanemarjamo. Vendar pa se za vsak izgovor najde rešitev. Če ste med vadbo neradi brez družbe, vam številna športna društva, podjetja in klubi nudijo razne programe skupinske vadbe; če se rekreaciji rajši posvečate sami, pa so v Ljubljani številne proge za tek in hojo v naravi. Če se vam zdijo cene telovadbe zasoljene, se lahko udeležite brezplačnih vadb, ki jih nudijo Center za univerzitetni šport in matične fakultete, ali obiščete katero izmed številnih spletnih strani s kuponi, kjer se pogosto najde tudi kakšen popust za tenis, badminton, plavanje, pilates … Tudi ŠOU Šport nudi pestro ponudbo športov za študentom dosegljivo ceno. Če ne poznate lokacij, je spodaj naštetih nekaj izmed mnogih v Ljubljani, ki so večinoma dosegljive z mestnimi avtobusi ali z Bicikljem. Le za čas morate poskrbeti sami, kar pa pri študiju žal ni vedno mačji kašelj. Za motivacijo naj vam služi misel Matta Biondija: »Vztrajnost lahko spremeni neuspeh v izjemen dosežek!«

Univerzitetna športna dvorana Rožna dolina – Cesta 27. aprila 31 Bicikelj: postaja 26 (Škrabčeva ulica 2) LPP: 14, 14B Športi: nogomet, košarka, odbojka, fitnes, funkcionalni trening ... Ugodnosti za študente: Medicinska fakulteta nudi svojim študentom brezplačno igranje nogometa, košarke in odbojke ter krepitev telesa v fitnesu in pri funkcionalnem treningu. Za termine si poglejte urnik na strani: http:// www.mf.uni-lj.si/tv/predstavitev. Center za univerzitetni šport nudi kot celoletni rekreativni program badminton, jogo, fitnes, namizni

tenis, pilates, sodobni ples, step aerobiko, TNZ, zumbo in thai bo. https://sites.google.com/a/student.uni-lj.si/ cus/dvorana-rozna-dolina

Fakulteta za šport Gortanova ulica 22 Bicikelj: postaja 24 (Zaloška cesta 16) LPP: 5, 13, 28, 2, 9, 11, 20, 25 Športi: aerobika, zumba, joga-pilates, plavanje, fitnes Ugodnosti za študente: Medicinska fakulteta daje svojim študentom možnost, da se brezplačno udeležijo sledečih vadb: aerobika, zumba, joga – pilates in plavanje. Center za univerzitetni šport pa nudi kot celoletni rekreativni program plavanje in plavalni tečaj.

APRIL 2014

http://www.pocitnice-fsp.si

NEPOGREŠLJIVO

Park Tivoli Celovška cesta 25 Bicikelj: postaja 19 (Celovška cesta 26) LPP: 1, 5, 7, 7L, 8, 22, 25 Športi: bowling, fitnes, kotalkanje, plavanje, tek in tenis Ugodnosti za študente: Klub Študentska vadba ponuja znižane cene za plavanje in fitnes.

http://www.sport-ljubljana.si/park-tivoli

Park Kodeljevo Gortanova ulica 21, Poljanska cesta 99 Bicikelj: postaja 24 (Zaloška cesta 16) LPP: 5, 13, 28; 2, 9, 11, 20, 25 Športi: namizni tenis, plavanje, tenis, tek (400 metrska steza), nogomet, zunanji fitnes http://www.sport-ljubljana.si/park-kodeljevo

Športna hala gimnazije Bežigrad – Univerzitetni karate klub Peričeva 4 Bicikelj: postaja 12 (Železna cesta 18) LPP: 3G, 7, 11B, 12, 13, 20, 20Z, 22 Šport: karate Ugodnosti za študente: Univerzitetni karate klub organizira vadbo za študente. Vsako leto se lahko udeležite tudi intenzivnega enotedenskega treninga v Letovicah na Češkem.

http://mska.net

Športno društvo Tabor Tabor 13 Bicikelj: postaja 17 (Ilirska ulica 1) LPP: 2, 9, 12, 25, 27 Športi: aerobika – pilates, sabljanje, trim Ugodnosti za študente: Center za univerzitetni šport nudi kot celoletni rekreativni program sabljanje.

ŠPORTNE LOKACIJE V LJUBLJANI

http://www.sportnodrustvo-tabor.si

NEPOGREŠLJIVO Rožnik Bicikelj: postaja 26 (Škrabčeva ulica 2) LPP: 14, 14B Športi: tek, hoja Opis: Priljubljena tekaška in sprehajalna lokacija med študenti, znana tudi po zabavah v okviru Majskih iger.

Center Urban Roof Ulica Milana Majcna 6 Bicikelj: postaja 20 (Celovška 69) LPP: 1, 3, 5, 7, 8, 25 Športi: rolkanje, plezanje, moderni plesi Ugodnosti za študente: Na voljo imajo brezplačne termine za študente.

http://www.urbanroof.si

Zeleni prstan okrog Ljubljane vse okrog Ljubljane Športi: hoja, tek Opis: Z drugim imenom Pot ob žici oziroma Pot spomina in tovarištva. Pešpot je dolga več kot 30 km in poteka okrog Ljubljane na mestih, kjer je med letoma 1942 in 1945 bodeča žica omejevala Ljubljano. Tukaj vsako leto poteka tudi Tek trojk. Igrišča in ostale športne lokacije na prostem Igrišča štepanjsko naselje I: Steletova ulica; košarka in nogomet

Igrišča v BS-3: Trebinjska; košarka, nogomet in fitnes na prostem

ŠRC Fužine: Brodarjev trg; fitnes na prostem, nogomet, odbojka in košarka

Skatepark Ljubljana: Kranjčeva 26; rolkanje

Trim otoki in Trim steza Mostec: Večna pot, Mostec; atletika, tek in fitnes v naravi Igrišča Krim-Rakovnik: Pot k ribniku 15; košarka, nogomet in rokomet BMX steza Bežigrad: Kranjčeva 24; BMX kolesarstvo Igrišča Savsko naselje II: Šerkova ulica; košarka

APRIL 2014

Golovec: tek in fitnes na prostem (vadba z lastno težo)

Za pomoč pri sestavi liste športnih objektov se zahvaljujem Aljoši Kuzmanovskemu, članu športnega društva Kinvital, ter ostalim športnim navdušencem.

NEPOGREŠLJIVO

STRIC ZDRAVKO SVETUJE Stric Zdravko

Pozdravljen, stric Zdravko! Pred kratkim sem opazila, da se mi vsak dan, ko pridem s faksa, zvečer pojavi nov izpuščaj na telesu, ki zgine šele čez en teden. Sprašujem se, ali je to alergija na šolo. Sem v zelo veliki stiski in bi čim prej rada dobila odgovor. Anonimna bralka Draga kolegica! Hvala za vaše vprašanje. »Alergija na šolo« je res morda nekoliko naiven odgovor, ampak mislim, da lahko imate celo prav. V kolikor se lezije pojavljajo kot slabo omejeni plaki z edemom in srbečico, ki lahko hitro napredujejo v vezikule in včasih tudi napete bule, bi opisano stanje lahko ustrezalo klinični sliki kontaktnega dermatitisa. Ker je iritantov oziroma alergenov na Medicinski fakulteti nepredstavljivo veliko, bi bilo iskanje vzročnega agensa podobno iskanju barvne fotografije v naši novi knjigi za Interno medicino. Vseeno vam bom skušal ponuditi nekaj domnev o skrivnostni etiologiji vašega napadalca. V kolikor ste študentka nižjega letnika, bi

razlog z veliko verjetnostjo lahko iskali znotraj same predavalnice. V poštev bi lahko prišle nove lesene klopi in mize, prevlečene z umetnimi smolami, kreda za pisanje po tabli, pa tudi dišave, parfumi in eterična olja, ki nepovabljeno sevajo od vašega bližnjega soseda. Tako bi lahko na podlagi sočasnega pojavljanja ekcema in »benignega« pogovora z osebo videli, kdo je vaš skriti oboževalec. V kolikor ste ponosna lastnica opravljene predklinike, pa predvidevam, da je vaš manevrski prostor na Medicinski fakulteti mnogo širši. V poštev bi seveda prišla Mandibula (malo verjetno, ker alergije na Silvotov karizmatični optimizem v literaturi še ni opisane), vsi računalniki v avli (plastične miške, drsni stoli) in pa seveda najverjetnejši kandidat – prostori Društva študentov medicine Slovenije. Pred tamkajšnjimi neštetimi ekcematogeni bi bili dobro zaščiteni le, če bi se noter privalili oblečeni v velik kondom. Če za preoblačenje uporabljate omarice v kletnih prostorih, je lahko vzrok tudi tam. Paleta možnih krivcev je široka, saj vključuje agense tako živalskega izvora kakor tudi izpušne pline vozil, ki spretno manevrirajo po Avtor: (športno) oseben arhiv

STRIC ZDRAVKO SVETUJE

podzemnih labirintih. Seveda je veliko odvisno tudi od lokacije izpuščaja. Če je na rokah ali nogah, je najverjetnejši vzrok res kontaktni dermatitis, če pa se pojavi okoli predelov, ki so bolj intimne narave, pa je bolj možno, da vaša alergija izvira iz bolj osebnih in zabavnih področij kot je šola. Dopuščam pa možnost, da je tudi pojav takšnega izpuščaja lahko povezan z Medicinsko fakulteto, saj sem bil na ženskem stranišču le nekajkrat – vsekakor premalokrat, da bi sodil, kaj se tam dogaja vsak dan. Dragi Stric Zdravko! Najprej ti moram povedati, da je tvoja rubrika vedno prva, ki jo v Erektorju preberem, zares zanimiva! Moje vprašanje pa se nanaša na pregovor: »Zakaj ga ni junaka, ki ne lula, kadar kaka?« Zanima me, če za tem obstaja kakšna logična medicinska razlaga? Anomimnež Hvala za eno najbolj zanimivih vprašanj do sedaj. Vsak pregovor ima najmanj en delček resnice, zgoraj omenjeni pregovor pa je 100 % resničen in tudi medicinsko dokazan. Primarni mišici, ki zadržujeta blato, sta notranji in zunanji analni sfinkter (sphincter ani int., sphincter ani ext.). Notranji sfinkter je iz gladke mišičnine in je pod vplivom avtonomnega živčevja, tako deluje neodvisno od naše volje. Pri potovanju blata skozi notranji sfinkter se ta počasi relaksira, kar nam da »občutek polnosti«. Tako pride blato do zunanjega sfinktra, ki pa je iz prečnoprogaste mišičnine in katerega relaksacija je odvisna od naše zavestne pobude. Tako ga lahko relaksiramo, ko smo na straniščni školjki (ali na katerem koli spodobnem mestu) ali pa zadržujemo v kontrakciji in čakamo na primernejši trenutek. Uravnavanje uriniranja je zelo podobno, s tem da sta mišici razumljivo precej manjši. Ker so analni sfinktri močnejši kot uretralni,

NEPOGREŠLJIVO imamo boljšo kontrolo nad prehajanjem blata kot nad prehajanjem urina. Odgovor na vprašanje, zakaj je defekaciji pridruženo pogosto tudi uriniranje, se skriva v dejstvu, da se pri defekaciji popolnoma sprostijo tudi mišice medeničnega dna, medtem ko se pri uriniranju to ne zgodi. Relaksacija mišic medeničnega dna ima za posledico zmanjšanje napetosti v uretralnih sfinktrih (pozitivna povratna zanka). Še dobro, da je ta proces enosmeren, v nasprotnem primeru bi se lahko marsikateri poskus benignega uriniranja končal zelo dramatično. Dragi Zdravko! Na kongresu pred nekaj leti je predavatelj omenil, da velikost prsi lahko vpliva na migrenske glavobole. Ker takrat žal nisem bil dovolj pozoren, te prosim, da mi pomagaš pri razlagi tega zanimivega opažanja. Je za tem dejanska medicinska razlaga ali sem mogoče samo narobe razumel predavatelja? Skriti oboževalec

Obsežno oprsje torej vsekakor lahko povzroča glavobole, še pogosteje pa tudi bolečine v hrbtu. Vseeno pa za omenjenimi simptomi pogosteje stoji kaj drugega, zato predlagam, da punci ob glavobolu najprej ponudiš nesteroidni antirevmatik, preden jo odpelješ na mastektomijo v dežurno ambulanto.

Dragi bralec!

Dragi Zdravko!

Izmed vseh gromozansko raznolikih potencialnih sprožilcev glavobola je težko verjeti, da lahko to naredijo tudi prsi, za katere splošno velja, da imajo bolj pomirjevalne, analgetične učinke. Šalo na stran – predavatelja si pravilno razumel. Vloga kirurškega zmanjšanja prsi pri blaženju kroničnih glavobolov je implicirana že dolgo časa, pred kratkim pa je bila na to temo narejena celo uradna raziskava. Leta 2010 je dr. Ivica Dučić s kolegi analiziral podatke preteklih mastektomij in ugotovil, da je 50 % žensk, ki so pred operacijo trpele za kroničnimi glavoboli, po njej opazilo olajšanje te simptomatike, pri 15 % pa so glavoboli celo popolnoma izginili.

Med predavanji in študijem biokemije si izjemno težko karkoli zapomnim, si pa brez problema zapomnim ogromno neumnih podrobnosti, ki mi jih med odmori povedo sošolci in sošolke. Ali obstaja kakšna evolucijska ali nevrološka razlaga za tako neumno delovanje mojih možganov?

Logistika za omenjenim izboljšanjem je mnogo preprostejša, kot bi lahko pričakovali in na srečo se mi ni treba spuščati v analizo hormonskih fluktuacij, saj sem na tem področju nekoliko šibkejši. Zaradi velike teže oprsja (povprečna teža pri udeleženkah omenjene raziskave

je bila 2000 g!) so mišice vratu in hrbta pod večjim toničnim stresom kot pri lastnicah bolj skromnih, simptomatsko nemih prijateljic. Ta subtilna mamilarna obremenitev preko toničnih krčev vratne muskulature mehanično draži okcipitalne senzorične živce, ki potekajo skozi te mišice in v centralno živčevje vodijo bolečinske dražljaje z vratu, zatilja in skalpa - tako nastane glavobol. Tudi migrenski glavoboli imajo dostikrat periferni sprožilec, ki sproži sekundarno senzitizacijo določenih struktur v lobanji in značilni močen, enostranski glavobol – tako bi lahko tudi pri migreni, katere patologija ni primarno mišična, pojasnili olajšanje simptomov po sprostitvi posturalnih mišic telesa.

APRIL 2014

Pozabljivi Dragi kolega! Delovanje vaših možganov ni niti naključno niti neumno in upam, da vam bom lahko v odgovor ponudil tako nevrološko kot tudi evolucijsko razlago. Najbrž se ne motim v svoji domnevi, da so vam pripovedi kolegov in kolegic, ki ste jih v svojem vprašanju zelo odraslo in samokritično označil kot »neumne«, znatno bolj zanimive kot pripovedi predavateljev biokemije. V tem opažanju se skriva del odgovora, namreč motivacija je zelo pomemben faktor v procesu pomnjenja.

Poleg motivacije pa je treba omeniti še velik pomen čustvene vpletenosti pri oblikovanju spomina. V limbični sistem, ki je možganski center za čustva, med drugim spada tudi hipokampus. Ta pomembna struktura sodeluje pri oblikovanju kratkoročnega spomina, ki se ob dodatni stimulaciji projicira v obsežna področja možganske skorje in tam ostane več mesecev ali let kot dolgoročni spomin. Znano je, da si človek čustveno stimulatorne dogodke bolje in izraziteje zapomni. Tako si boste hitreje zapomnili na videz brezvezne podrobnosti, ki vam jih bo zaupala postavna kolegica, sploh če boste ob tem zaznali še mičen vonj njenega parfuma (center za voh je zelo blizu limbičnega sistema). Prav tako vam bo lažje ozavestiti podatke, ki vam jih bo posredoval kolega, na katerega imate skriven transfer ali pa do njega čutite bratsko ljubezen. Evolucijsko gledano je bilo v razvoju vrst vedno najbolj važno, da so si živali zapomnile tiste dogodke in informacije, ki so v njih izzvale veselje, stisko ali bolečino. Inducibilne transferaze tukaj torej nimajo svojega mesta. Vaši možgani torej ne delujejo nič drugače kot možgani vseh mnogih študentov medicine, ki so se svoj čas prebijali skozi biokemijo in podobne predklinične izzive. Če pa si želite vsaj nekoliko olajšati učenje biokemije s pomočjo limbičnega sistema, pa lahko v svojem letniku poiščete simpatično vrstnico in jo prosite, da vam v uho s čim bolj zapeljivim glasom zašepeta imena in funkcije encimov glikolize.

KULTURA

PEVCI ŠTUDENTSKEGA ZBORA COR POPESTRILI PRAZNIČNO VZDUŠJE Julija Dobrila, vodja projekta COR

Dva dni pred božičem smo pevke in pevci študentskega pevskega zbora Medicinske fakultete kot vsako leto obiskali klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani in tako razveselili paciente, ki so v tistem času preživljali dneve na zdravljenju, in tudi zdravstveno osebje. Avtor: Arhiv projekta

Priprave na dogodek so se pričele že nekaj tednov prej, ko smo študentje pripravili propagandni material, s katerim smo povabili vse zaposlene, predvsem pa bolnike na ta družabni dogodek. Medicinske sestre na klinikah so nam priskočile na pomoč pri organizaciji in nam povedale, kakšno občinstvo nas bo pričakalo na posameznih oddelkih. Predstavili smo se z venčkom pesmi, kot so že tradicionalne Glej, zvezdice božje, Poslušajte vsi ljudje, Tam stoji pa hlevček itd. Občinstvo nas je nagradilo s hvaležnim aplavzom. Največ lepih spominov je obudila že vsem znana Sveta noč, kjer so pri izvedbi sodelovali skoraj vsi prisotni. Pesem je ganila in pritekla je tudi kakšna solza.

Avtor: Arhiv projekta

Nato smo za konec obiskali tudi centralno kuhinjo Univerzitetnega kliničnega centra, kjer so nas kuharice nagradile s posladkom. Petje v zboru nas združuje in bogati, tu se sklenejo številna prijateljstva, zato v naše vrste vabimo vse, ki jih veseli zborovsko petje. Študente, ki bi se nam želeli priključiti, vabimo, da nas poiščejo ob ponedeljkih ob 19. uri v veliki predavalnici Medicinske fakultete.

Podobni dogodki so se ponovili na Ginekološki kliniki, Kliničnem oddelku za torakalno kirurgijo, Kliničnem oddelku za abdominalno kirurgijo, Kliničnem oddelku za žilne bolezni, Nevrološki kliniki in Gastroenterološki kliniki. Prijetno glasbeno popoldne se je zaključilo na Gastroenterološki kliniki, kjer smo, kot vsako leto, dobili topel čaj.

PEVCI ŠTUDENTSKEGA ZBORA COR

KULTURA

EREKTORJEV NAGRADNI LITERARNI NATEČAJ NOČ PRED IZPITOM

Marija Malgaj

V Erektorjevem (virtualnem) poštnem nabiralniku se je znašlo lepo število zabavnih, ironičnih, s stresom obarvanih in po kavi dišečih pesmi na temo Noč pred izpitom. Študentke in študenti Medicinske fakultete v Ljubljani so z nami delili svoje počutje pred (izpitnim) dnevom D. Prav vse tri spodaj objavljene pesmi so nas navdušile, zato tokrat podarjamo kar tri knjižne nagrade. Karolina Božeglav prejme knjigo Modre cvetke, ki jo podarja založba Sanje, Tjašo Kamenski bomo razveselili z zbirko pesmi pH nevtralna za življenje in smrt, ki jo podarja Mladinska knjiga, Anja Babič pa bo lahko uživala v branju knjige, ki jo poklanja založba Beletrina, in sicer gre za roman Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela. Noč pred izpitom Tjaša Kamenski Spet ta izpit! In še ena neprespana noč, bediš do jutra upajoč, da ti tistih par strani, ki jih predelaš v trdi temi, (medtem ko drugi že zdavnaj spijo), ostane v spominu vsaj toliko časa, da odpišeš test in z malo srečo pišeš več kot šest. Seveda naslednji dan ti je žal, da nisi ob tisti nečloveški uri raje spal, ker ko gledaš v test, ti tiste prebrane strani ne pomagajo čisto nič, ker te sprašujejo neke xy stvari, ki jih v oni knjigi sploh ni! In zdaj poleg tega, da itak nimaš pojma, si še neprespan, glava te boli in solzijo se ti oči. Sprobaš svojo srečo, obkrožiš nekaj, kr se ti smiselno zdi in ko končaš vidiš, da sploh ni tak hudo in da ti je pravzaprav kar dobro šlo. Zdaj si obljubiš, da boš pred drugim testom se dobro naspal, da če ne druga boš vsaj s trezno glavo ga reševal. A kaj ko pride spet test, moraš predelat še tistih par strani, in preden končaš je itak ura že 3, pol se pa res ne splača, da sploh kaj zatisneš oči.

APRIL 2014

Tečno se oglaša ura Anja Babič Tečno se oglaša ura, počasneje kot srce, ki utripa ponorelo, ko zavoha kavo vrelo. Čas neusmiljeno beži in mene vedno bolj skrbi. Le še moja luč gori, je to ključ do uspeha? Strašno se mi zeha. Nastopi faza, ko se mi že fučka. Takrat se ugasne moja lučka.

Noč pred izpitom Karolina Božeglav Kdo zna noč temno pregnati? Kdo zna pred odločitvami spati? Kdo zna se brž umiriti? Kdo zna vse znanje odkriti? Kdo ve, kateri podatki so glavni? Kdo ve, kateri banalni? Kdo ve, če dovolj imam znanja? Kdo ve, če glava prazna ni banja? Kdo bi mogel oko zatisniti? Kdo bi mogel v sanje uiti? Pred jutrišnjim izpitom se nemogoče je skriti!

KULTURA

EREKTORJEV NAGRADNI FOTOGRAFSKI NATEČAJ ČAS

Tadej Žlahtič

Zahvaljujemo se vam za odziv na zahtevni fotografski natečaj s temo Čas. Spet ste dokazali, da smo »medicinci« vsestranski in ne le človeški »skenerji« za medicinsko literaturo. Pri fotografiji je - tako kot pri kateri koli drugi umetnosti - ocena subjektivna, dojemanje dela pa prepuščeno vsakemu posamezniku. Težko smo izbrali najboljše delo, saj so vsa unikatna, a kot pravijo, je zmagovalec lahko le eden. Čestitamo Mateju Debevcu, ki nas je prepričal s svojo fotografijo z naslovom Zate ga nimam. Izbrali smo jo zaradi izvirnosti in zgodbe, ki kritizira novodobni čut za sočloveka v stiski. Matej za nagrado prejme strokovno knjigo (s priloženo zgoščenko) Ehokardiografija.

Avtor: Matej Debevec

»Zate ga nimam«

EREKTORJEV NAGRADNI NATEČAJ

HUMOR

HOROSKOP Lara Kavčič, Barbara Kecelj

Periost (21. 3. – 20. 4.) Pri praktičnem delu propedevtike vas bodo razvrstili na vaje v prosekturo Inštituta za sodno medicino, kar vas bo tako prestrašilo, da si ves teden ne boste upali iz hiše. Le pogumno, prišlo je do pomote. Na strah lahko pozabite vse do vaj iz sodne medicine!

Sistola (21. 4. – 20. 5.) Kot led, ki je ukleščil drevesa, se bo spomladi začelo tajati tudi vaše srce, ki ste ga med izpitnim obdobjem prepustili zimskemu spanju. Ogrel vam ga bo čeden mlad asistent. Da bi ga osvojili, boste začeli nositi oblačila z globokim dekoltejem in vrtoglavo visoke pete, kar pa verjetno ne bo pomagalo – sploh, če ste fant.

Sklera (21. 5. – 20. 6.) Bliža se vaš rojstni dan in bližnji vas bodo sklenili presenetiti s tematsko zabavo. Ker vedo, kako zelo vas zanima mikrobiologija, bodo za temo izbrali bakterije. Pazite, da v torti ne naletite na kakšno salmonelo!

Globulin (21. 6. – 22. 7.) Med izpitnim obdobjem ste tako drastično povečali dnevni vnos kave, da se še nekaj mesecev ne boste mogli odvaditi pitja. Svetujemo vam, da kupujete slovensko in na ta način rešite državo iz recesije.

Femur (23. 7. – 22. 8.) Ugotovili boste, da je skrajni čas, da se začnete pripravljati na poletje in si izoblikujete postavo. Če nimate dovolj časa in denarja za fitnes, vam lahko predlagamo preprosto rešitev – v CMK-ju si poleg osnovne literature izposodite še vso dodatno. Obrestovalo se vam bo tudi pri učnem uspehu!

Vagus (23. 8. – 22. 9.) Ker se vam bo zazdelo, da ste zaradi faksa že predolgo brez socialnega življenja, boste v tem mesecu sprejeli čisto vsa vabila na zabave. Ne bodite preveč začudeni, če se vas bodo vsi po vrsti izogibali; vonj po razkužilu za roke in pridiga o škodljivosti alkohola na takih dogodkih nista preveč zaželena.

APRIL 2014

HUMOR

Ostium (23. 9. – 23. 10.) V želji, da bi se čim bolje pripravili na izpit iz psihiatrije, si boste hoteli najti poskusnega zajčka, na katerem bi lahko vadili. Ob živce boste spravili vse sošolce, prijatelje in družinske člane, izogibati pa se vas bodo začeli celo hišni ljubljenčki.

Bulbus (24. 10. – 22. 11.) Konec meseca bo sreča na vaši strani, saj boste vplačali Loto in zadeli večjo nagrado. Vaše veselje bo kmalu splahnelo, ko boste ugotovili, da imate zdaj ravno dovolj denarja za nakup novih učbenikov.

Adenozin (23. 11. – 21. 12.) Pozabili si boste oprati haljo, zato se vam bo na njej zaredila sumljiva rožnata plesen. Kot pravi »medicinec« si jo boste ogledali pod mikroskopom in ugotovili, da ste vzgojili novo biološko vrsto. Nismo povsem prepričani, ali so čestitke primerne.

Medulla (22. 12. – 21. 1.) Skrivnostni oboževalec vam bo začel pošiljati pisemca s povabili na zmenek. Ker je od vašega zadnjega razmerja minilo že veliko časa, boste ponudbo zgrabili z obema rokama, a izkazalo se bo, da se je nad vami navdušila starejša pacientka, ki bi se rada pogovarjala o svojih zdravstvenih težavah. Dens (21. 1. – 18. 2.) Med zajtrkom se vam bo začelo kolcati in nadaljevalo se bo še ves dan. Ker ste gledali preveč epizod Dr. Housa, vas bo zaskrbelo, da imate kakšno nenavadno bolezen, a naj vas pomirimo. Kolcanja se lahko preprosto znebite tako, da se nečesa prestrašite. Recimo rezultatov kakšnega izpita.

Plazmid (19. 2. – 20. 3.) Položaj planetov bo maja nadvse neugoden, kar vas bo neprijetno vznemirilo. Slabe energije se boste skušali znebiti s prižiganjem kadila in z obešanjem talismanov po hodnikih UKC-ja. Na žalost vaša metoda ne bo odgnala slabe volje, temveč kvečjemu kakšnega pacienta.

HOROSKOP

HUMOR

VICI, SMEŠNI ZA POP* Ines Gumilar

ločita, a in dedek se od oč. 80-letna babic n o živela poročn aš da bosta podo im ra ša d ed ka : »A aPa b ab ic a vp »Z e: ek je ne razum kondom?« Ded eva pri teh letih?« buj kaj pa ga potre obiti »Jaz nočem d e: n vr d o Babica h starih jajc!« salmonele od te

Pride Jože s hribov k ortopedu zaradi težav s stopali. Zdravnik mu naroči, naj se sezuje, ob tem se razširi smrad po ordinaciji. Zdravnik: »Vaše noge pa imajo precej neprijeten vonj.« Jože: »To mi je rekel že prejšnji zdravnik, ampak sem hotel še drugo mnenje.«

Blondinka pride k zdrav niku z buško na glavi. Zdravnik vp raša: »K aj se vam je zgodilo?« Blond inka: »Udarila sem se.« Zdravnik: »Ste kaj hladili mesto udarca?« Blon dika: »Ja, ves čas sem dajala hladn e obkladke na rob mize, pa ni nič po magalo.«

Vpraša le va ritnica d poročila z mano?« esno: »A bi se Pa pravi »Eh, nim des as vsak d**k misla, saj pa gre na: va za narazen!«

Starejši par se oglasi pri zdra vniku, da jim rezultate test a a. Mož vstopi v ordinacijo, že sporoči v čakalnici. Zd na ga čaka ravnik možu: »Go je manjša nez goda. Prejšnji spod, zgodila se nam teden, ko sm vašo ženo, sm o testirali o testirali še en kazali, da je en o gospo. Test i so poa HIV pozitivn a, merjevo bole zen, ampak n druga pa ima Alzheie vemo, kate ima katero bo ra o lezen, ker sm o pozabili nap d njiju imeni.« Mož: isati njuni »Kaj pa lahko sto Zdravnik: »Pre dlagam, da va rite v tem primeru?« šo ženo odpel od doma, jo p jete ust veste, da z njo ite tam samo in če se vrne stran domov, ne smete imet i spolnih odn osov.« Pevci v medicini: poveži besedilo pesmi z ustreznim zdravnikom!

Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce …

OTORINOLARINGOLOG

Dihi z mano, dihi, dihi z mano …

INFEKTOLOG

Njene dolge noge z mano vštric bi hodile …

SRČNI KIRURG

Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na OFF …

OFTALMOLOG

Včeraj me je pič'la ena stvar, pič'la me je bolj kot pič' komar …

ANESTEZIOLOG

Da ne bi s stola ušel, ko mogu reč' bom »A!« …

ORTOPED

Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos …

NEVROLOG

V očeh pa najdem neki sladkega …

ZOBOZDRAVNIK

APRIL 2014

VELIKE SIVE CELICE

ZA VELIKE SIVE CELICE Matej Mlinarič; foto: Tadej Žlahtič

Identični fotografiji Fotografiji se razlikujeta v desetih podrobnostih. Da lahko sodelujete v nagradnem žrebanju, morate najti vsaj devet razlik med fotografijama. Na nagradnem kuponu, ki ga najdete na strani 85, na kratko opišite razlike in ga oddajte najkasneje do 25. aprila 2014 do 12. ure v škatlo z oznako »Za razlike«, ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvu v Mandibuli. Žrebanje bo še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico. Nagrajence bomo obvestili tudi po elektronski pošti.

Z nekaj sreče in znanja vam lahko pravilna rešitev prinese eno izmed uporabnih nagrad: 1. nagrada: stetoskop znamke Littmann. 2. nagrada (trikrat): miselne igre podjetja Znalček.si.

IDENTIČNI FOTOGRAFIJI

VELIKE SIVE CELICE

Nagradna križanka Rešite križanko in na osenčenih poljih boste dobili geslo. Izpolnite kupon, ki ga najdete na strani 85, in ga oddajte najkasneje do 25. aprila 2014 do 12. ure v škatlo z oznako »Za križanko«,

ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvu v Mandibuli. Žrebanje bo še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico. Nagrajence bomo obvestili tudi po elektronski pošti.

Z nekaj sreče in znanja vam lahko pravilna rešitev prinese eno izmed uporabnih nagrad:

Nagrade sta poklonila podjetje 3M (stetoskop znamke Littmann) in Znalček.si (miselne igre).

1. nagrada: komplet miselnih iger podjetja Znalček.si. 2. nagrada (trikrat): miselne igre podjetja Znalček.si.

APRIL 2014

Ime priimek: ________________________ E-pošta: ____________________________ Letnik: _____________________________

___________________________________

____________________________________________

REŠITEV:

Razlike: _____________________________________

REŠITEV:

KRIŽANKA:

FOTOGRAFIJI:

Ä&#x152;asopis, ki dobro stoji!

Časopis študentov Medicinske fakultete v Ljubljani

april 2014 | letnik 10.01 | 1 €

Osrednji intervju: doc. dr. Boštjan Mlakar, dr. med.

Podiplomski študij dentalne medicine v tujini v

Debatni kotiCek: Oralna kontracepcija

Ženska v zdravniškem poklicu v

Fantomska boleCina

Miselne igre znalček si