Erektor 6 April 2005

Časopis študentov Medicinske fakultete

april 2005 | letnik 02.03 | 200 SIT

Specializacije

o kirurgiji Z Asist. mag.

Boštjanom Mlakarjem Pod tujim nebom

Tropska medicina

Intervju

Prof. dr. Alojz Ihan Iz življenja

Študentke mamice Zakulisje

Pajzl skozi čas Na sceni

Brucovanje 05

Intervju

Plečnikove nagrajenke

Vsebina Predstavljamo

Specializacija iz kirurgije: Pogovor z asist. mag. Boštjanom Mlakarejm Knjiga Hansa Bankla: Bolni Habsburžani

Učbeniki v CMK: Kaj in kako?

Nadaljevanje sage MF Mb vs.Lj: Resnica o anatomskih preparatih idr.

Plečnikove nagrajenke: Anja, Tjaša, Lea, Andreja in Maja

Intervju

Pod tujim nebom

Tropska sekcija in odprave: Izkušnje iz dežel tretjega sveta 54. IFMSA srečanje študentov medicine: Turčija/Antalyja Praksa v Sudanu: Poletje sredi zime

Odkrivanje Indije na malo drugačen način: Umetnost življenja Strokovna srečanja in kongresi: Doma in v tujini Delavnice urgentne medicine: Vabljeni!

20 21 22 23

Prof. dr. Alojz Ihan: Specialist imunologije in literat

24

27 29 30

32 33 34 34 35 36 37 38 39

Smrt v življenju: 2. okrogla miza

1. december: Koncert projekta Virus

Novoletni Pajzl: Fotoreportaža

Brucotomija 2005: Tokrat skupaj z Mariborčani

Pajzl skozi čas: Zabučale gore ali kako postati Pajzlčan Projekt koledar 2005: Uspešno zaključen

Življenje študentk mamic: Plenice, dude in ..... PAFI

V prostem času

12 13 14 16 18 19

Iz življenja

Intervju

10

Na sceni

24

16

Priložnosti

5 7 7 8

5

Internet: Proxy strežnik

Kolumna: Anima humana

Leposlovje: Berem, torej sem /2

Zgodbe: Jelko - Analiza

Šport: Ekipa ODD.STAREBAJTE.KOMA

Izleti: Strokovno-zabavna ekskurzija v Beograd

Humor: V sliki in besedi

Križanka: Modri študentski servis preseneča

Skrita kamera: Brucovanje 2005

19

13

36

6 3

35

30

10

14

23

Stvarniki

Uvodnik

Glavna in odgovorna urednica Martina Turk

DA TI NE UIDE VLAK!

Izvršna urednica Tina Peršuh

Kako vemo, da mineva čas? Po urah, koledarjih, starih fotografijah… Po oblačilih, ki smo jih prerasli. In oblačilih, ki so nam še vedno prav, pa jih ne nosimo več, ker sodijo v neko povsem drugo življenjsko obdobje. Starši pravijo, da po otrocih.

Ko se ozreš nazaj, ni težko najti mej med različnimi obdobji življenja. Nekoč smo čas delili glede na rojstne dneve, potem po poletnih počitnicah. Takšni mejniki so še potovanja, preselitve, vstopi posebnih oseb. Medtem ko teče čas, zamenjujemo vrednote, prijateljske kroge, delovna mesta, najljubšo hrano, police polnimo z novimi CD-ji in hodimo k frizerju. In vsak tak časovni okvir ima v našem spominu svoj priokus, lastno atmosfero, nekaj kar nam daje vedeti, da je to bilo nekoč in ni zdaj. Že delček iz preteklosti včasih zadostuje, da se sprožijo vsi spomini okrog njega. Ko po naključju najdeš stare lakirane čevlje ali slišiš pesem, ki si jo nekoč do onemoglosti poslušal, nehote podoživiš takratno življenje.

Mogoče ravno zato delamo Erektor. Da bi ga nekoč, čez mnogo let, ko bomo že vsi specialisti bogsigavedi česa, po naključju našli. In če bo takrat imel moč, da se za trenutek vrnemo sem, ga je vredno delati, vredno prodajati, vredno brati.

Trenutno smo na neki točki naše časovne linije. »Šele, ko boste prišli do konca, boste razumeli začetek«, so nam povedali na prvi uri predavanj iz fiziologije. V mislih so imeli 600-stranskega Levya. Vendar je tako z vsako celoto, vse ima svoj začetek in svoj konec – življenje, 1 leto, 1 dan, kosilo, Levy. Ker pa smo mi sedaj nekje vmes, in živimo sedanji trenutek, se je brezveze obremenjevati z začetkom in koncem. Že včeraj in jutri znata biti preveč. Treba se je osredotočiti na danes. In izživeti priložnost (…navsezadnje je le pomlad).

Žal smo pogosto v skrbeh, da česa ne bomo ujeli ali da smo kaj zamudili. Ker časovna linija pač neizogibno teče, ljudska modrost pa pravi, da ti ne sme uiti tvoj vlak. Se bi človek kar sekiral, če transportni sistem ne bi bil podvržen napredku. Je pa danes toliko povezav, linij in različnih voznih redov, da lahko strahospoštovanje dolgujemo le še biološki uri. Dokler živiš, ni nič prepozno. Če si zamudil vlak, se usedi na avion. In če si pozabil kupiti decembrski Erektor, ga še vedno lahko dobiš z aprilskim. (Da ne bodo kdaj trpeli spomini!)

Martina Turk

Tehnični urednik Boštjan Rituper Urednik fotografije Matija Švagan Lektorica Petra Trpin Vodja prodaje Maja Tripar Vodja promocije Petra Tomaževič Erektorjeva ekipa Jasna Bordon Rok Devjak Gabrijel Fišer Urša Kožar Polona Maver Nino Mirnik Ana Perpar Barbara Pistor Peter Trošt Alenka Vittori Pri tej številki so sodelovali še: Katarina Benković Nina Glavnik Nadan Gregorič Anja Podobnik Savo Pristovnik Nina Jugovar Ajda Skarlovnik Tisk Schwarz d.o.o., Vrhnika Naklada 700 izvodov Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, Ljubljana Cena vključuje 8,5% DDV. Vaše prispevke pošljite na: erektor@dsms.net V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906.

ISSN 1581-9078

Predstavljamo O specializaciji iz kirurgije z asist. mag. Boštjanom Mlakarjem

“ČE DELAŠ VEČ STVARI HKRATI, SE NIČESAR NE NAVELIČAŠ!”

Gabrijel Fišer, Nadan Gregorič

Asist. mag. Boštjan Mlakar je uradno prvi, ki je končal specializacijo iz abdominalne kirurgije pri nas po novem programu. Z njim sva se pogovarjala zlasti o specializaciji iz kirurgije, vendar je bil asist. Mlakar tako zanimiv sogovornik, da je pogovor zavil tudi nekoliko vstran. Počne zares veliko stvari, leta 2000 pa je ustanovil tudi spletno stran www.zdravniski-nasveti.net, z namenom ponuditi javnosti nasvete s področja manj znanih obolenj, zapostavljenih medicinskih ved in preventive. starem sistemu začel štiriletno specializacijo iz splošne kirurgije. Nato se je sistem specializacij spremenil, trajanje so podaljšali na šest let in med samo specializacijo sem po lastni želji prešel v program abdominalne kirurgije.

Tako sem po končani specializaciji postal uradno prvi specialist abdominalne kirurgije pri nas.

Ste že med študijem medicine čutili željo postati kirurg?

Pravzaprav ne. Med študijem so me zanimali zlasti alternativni pristopi, predvsem tradicionalna kitajska medicina (akupunktura). Na Medicinski fakulteti sem med študijem opravil tečaj akupunkture, takoj po študiju pa sem odšel na enomesečno izpopolnjevanje iz naravne medicine v Michelrith v Nemčijo. Tam so nam poudarjali, da je zlasti pri novotvorbah naravna medicina pogosto nemočna in pride pogosto v poštev le radikalno kirurško zdravljenje, naravne metode zdravljenja pa so lahko v pomoč pri okrevanju in preprečevanju ponovitve obolenja. Tako me je zamikala kirurgija.

Kako se je vaša pot nadaljevala?

Po vrnitvi domov je bilo na Inštitutu za anatomijo razpisano mesto asistenta, ki bi mu bila omogočena specializacija po želji. S prijavo sem uspel, na inštitutu pa sta prof. Ravnik in prof.

Gadžijev intenzivno raziskovala jetra z anatomskega in kirurškega vidika.

To je veliko pripomoglo k temu, da sem se tudi sam odločil za specializacijo iz kirurgije. Leta 1998 sem še po

Se še vedno zanimate za tradicionalno medicino?

Področje tradicionalne medicine je tako široko, da ga resnično ni mogoče gojiti poleg kirurgije. Za to resnično ni več časa. Mi pa uvid v alternativne metode zdravljenja veliko pomaga pri razumevanju pacientov, ki se poleg uradnih medicinskih metod zatekajo tudi k alternativnim oz. kot raje rečemo, komplementarnim metodam.

Lahko na kratko opišete, kako poteka specializacija iz kirurgije? Kako preverjajo vaše znanje?

Prvi dve leti imajo vse veje (splošna, abdominalna, torakalna...) skupno deblo. Izjema je le nevrokirurgija, katere potek je od samega začetka ločen. Po dveh letih sledi mali izpit pred komisijo, na katerem se preverja znanje iz splošno-kirurških problemov. Šele nato sledi usmerjena specializacija. Način preverjanja znanja se od mentorja do mentorja razlikuje; v poštev pridejo priprava seminarjev o kliničnih primerih, diskusije na sestankih in strokovnih srečanjih...

Pred pripravo na operacijo (primer je laparoskopska operacija žolčnika) pa mora specializant navadno opraviti kolokvij, pri katerem mentor na oddelku preveri njegovo znanje s tega področja. Specializant lahko predlaga glavnega mentorja svoje specializacije in njegova želja se navadno upošteva.

Specializacija kirurgije

Težava je le v tem, da ima en glavni mentor lahko največ tri specializante. Če je torej glavni mentor že zaseden, mora specializant poiskati drugega oz. mu tega določijo. Glavni mentor s specializantom izdela načrt poteka specializacije in mu je glavna opora.

Potem so tu še neposredni mentorji, ki se s specializantom ukvarjajo na posameznih oddelkih.

Pri nas ta sistem še ni tako uveljavljen kot v tujini, vendar je pri novem siste-

mu specializacij bolje kot prej. Ravno v zadnjem ISIS-u je bil članek o tem, da so mentorji pravzaprav zelo malo časa s specializantom. Ni tudi nujno, da se specializant največ nauči ravno od mentorja, saj se v času svoje specializacije srečuje tudi z mnogimi drugimi zdravniki. Veliko težo bi morala imeti tudi specializantova ocena mentorja, ki pa je, kolikor vem, sploh še ni. Tudi kroženje po bolnišnicah predstavlja posebno poglavje in pogosto se specializant nauči več v manjših bolnišnicah kot pa v večjih, kot je npr. Klinični center. V manjših bolnišnicah je manj zdravnikov in zato več priložnosti za praktično delo in operacije.

Kako pa izgleda specialistični izpit?

Pred izpitom se z vsakim članom izpitne komisije dogovoriš za kolokvij.

Tu dobiš občutek, kako izpraševalec

Predstavljamo sprašuje, kakšen je njegov stil. Izpraševalec ti lahko na kolokviju tudi predlaga, da še izpiliš znanje na kakem področju, ki škripa. V osnovi bi morali biti kolokviji resna stvar, pri katerih specializant dokaže svoje znanje, izpit sam pa zgolj formalnost.

Vendar žal dejansko ni nujno, da je tako. Izpit je sicer sestavljen iz treh delov: lažje operacije (dimeljska kila, operacija žolčnika...), pregleda pacienta s predstavitvijo primera ter teoretičnega dela z vprašanji in diskusijo.

Kolikšna je potreba po kirurgih pri nas? Po kateri veji je največ povpraševanja?

V osnovi velike potrebe po kirurgih ni. Mesta so v glavnem zasedena, še največ potreb je v manjših bolnišnicah, manj v Ljubljani in Mariboru.

Težko rečem, v kateri veji so potrebe največje. To se hitro spreminja. Enkrat se odpre prosto mesto v eni veji, drugič v drugi. Zgodi se tudi, da se razpisana mesta za specializacijo ne zapolnijo. V mojem času naval na kirurgijo ni bil tolikšen kot denimo na interno medicino. Pri kirurgiji so namreč zelo pomembne tudi ročne spretnosti in psihofizične sposobnosti, bolj kot npr. pri interni medicini ali dermatologiji.

Kako je s specializacijami v tujini in medsebojnim priznavanjem le-teh?

Lahko vam odgovorim iz prve roke, kajti januarja sem se v Angliji pri GMC (General Medical Council) lahko brez težav registriral kot splošni zdravnik, specializacije pa mi niso priznali, ker naj ne bi bila v skladu z evropsko direktivo. V tujini še vedno večinoma opravljajo specializacijo iz splošne kirurgije, ki se kvečjemu zadnje leto nekoliko bolj specifično usmeri npr. v kolorektalno ali hepatobiliarno kirurgijo. V zvezi s specifičnim sistemom pri nas sem naslovil tudi vprašanje na zdravniško zbornico. Tudi naša specializacija iz splošne kirurgije ima na primer precej drugačen program kot v Angliji in je najverjetneje tudi ne bi priznali. Zaradi teh težav je dobro, da se specializant pozanima tudi o takih stvareh, ko se odloča za specializacijo.

Kaže, da je poenotenje programov še precej daleč.

Spomnimo se vas zlasti kot asistenta na anatomiji. Vas delo s študenti nižjih letnikov posebej veseli ali si v kratkem obetate kak “prestop” na kirurgijo?

V osnovi rad delam več stvari hkrati, ker se potem ničesar ne naveličam. Študiram, imam družino, potujem, živim razgibano življenje. Družino imam v Lovrencu na Pohorju in se približno trikrat na teden vozim na relaciji LjubljanaLovrenc na Pohorju. Sem eden tistih, ki najbolj nestrpno čaka zadnje kilometre avtoceste čez Trojane. S študenti rad delam. Po anketah so zadovoljni.

Najbolj jim je všeč, da na vajah anatomijo povezujem s kliniko, vzdušje je sproščeno, ni zapeto. Vaj asistenti ne vodimo stalno, temveč v sklopih. V premoru med sklopi napišem kak članek. To me privlači, na kliniki je namreč vsak dan bolj ali manj enak. Čar fakultete je akademska svoboda, ni strogih omejitev ali vezave na čas. Delo asistenta se seveda vsaka tri leta ocenjuje, in sicer na podlagi člankov, raznih simpozijev, ocen študentov, kar je tudi prav. To je pravzaprav služba za določen čas (pogodba se podpiše na vsaka tri leta) in zanjo ni velikega navala.

Letos se je prva generacija medicincev vpisala tudi v Mariboru. Glede na to, da ste s štajerskega konca, vas kaj mika delo tam?

Maribor mi je gotovo bliže. Vsak začetek je težak in potrebno bo še precej dela, da bo stvar stekla. Ni jim enostavno. Zdi se mi, da bi mi anatomija na mariborski fakulteti vzela preveč časa.

Imate ob vseh službenih zadolžitvah sploh kaj časa za hobije?

V študentskih letih in na začetku specializacije sta bila moja hobi-

Specializacija kirurgije

april 2005 ja tradicionalna medicina in indijska filozofija. Ukvarjal sem se tudi z umetnostim drsanjem, smučanjem, malo tudi z jahanjem. Velikokrat moram storiti kaj povsem tretjega, da se sprostim. Delam na vrtu, obrezujem drevje, tudi kakšen žur ne manjka. Imam dva sinova in včasih si želim, da bi imel več časa zanju.

Bosta morebiti tudi vaša sinova šla po vaših stopinjah?

Ne obremenjujem se s tem, kakšno pot si bosta izbrala. Najpomembnejše se mi zdi, da otrok ne siliš, da živijo tvoje sanje.

Bi za konec želeli študentom še kaj povedati?

V mojih časih študentje nismo bili vajeni spraševati. Morda je zdaj drugače.

Moja vizija je, da bi morali študentje doseči neko ravnovesje med pravicami in dolžnostmi. Vsak ima pravico vprašati, vendar ima tudi dolžnost, da se pripravi na vaje. Če na vajah med študenti in asistentom vlada preveč sproščen odnos, študentje veliko sprašujejo, vendar hkrati ne opravijo svoje dolžnosti. Sprašujejo tisto, kar piše v skriptah in bi to morali vedeti. Odgovori na vprašanja študentov pa za asistenta niso enostavni, saj lahko hitro izgubi rdečo nit in zaide s teme vaj. Če ne vprašaš, si celo življenje butec, če pa vprašaš, si butec le eno minuto.

Predstavljamo Predstavitev knjige Hansa Bankla

BOLNI HABSBURŽANI – bolezni in

počutje vladarske rodbine

UČBENIKI V CMK

Jasna Bordon

Katarina Benković

Habsburžani so v 700 letih svoje vladavine (1218-1918) uspeli doseči vse, kar nudi svetovna zgodovina, čeprav jim je pozneje marsikaj ušlo iz rok. Do nečesa pa vendarle ni uspelo priti nikomur izmed njih – do naslova Veliki. Če ni to hudo!

V zgodovino pa so se zapisali po drugačnih poimenovanjih: eden je bil Hromi, drugi Svetovni čudež, pa Lepi, poročen z Ivano Kastiljsko – Blazno, torej par Blazno – Lepi, itd.

Verjamem, da smo vsi redni obiskovalci CMK in da si tam sposojamo predvsem učbenike. Verjetno se je tudi večina vas že kdaj jezila, ker določenega učbenika ni bilo. In kako učbeniki sploh prispejo v CMK?

Duhovita knjiga iz zakulisja življenja Habsburžanov, ki jo spremljata zgodovinska (prof. dr. I. Grdina) in geografska študija (prof. dr. M. M. Klemenčič) o vlogi in pomenu Habsburžanov v slovenskem etničnem prostoru ter medicinska študija o vplivu bolezni na življenje in delo velikih vladarjev (doc. dr. Z. Zupanič Slavec), je plod priznanega avstrijskega patologa Hansa Bankla, ki je v ta namen preštudiral več kot 200 bolniških kartotek in obdukcijskih poročil članov te vladarske rodbine.

Vsebina je podana v kratkih poglavjih z jedrnatimi opisi in razveseljujočimi anekdotami. Tako nam Hans Bankl, sicer na malce nenavaden in morebiti na trenutke nespoštljiv, a hkrati prisrčen in ljubezniv način, skuša približati rodbino Habsburžanov, ki so kljub svojim uspehom, zmagam in bogastvom doživeli svoj zaton.

Cesarje nam predstavi skozi »rentgenske posnetke«: takšne, kakršne so dejansko bili, z vsemi svojimi muhavostmi in bizarnimi dejanji, od Rudolfa IV – Goljufa do Friderika III, ki se je zapisal v zgodovino s svojim A.E.I.O.U. kot mojster kviza. O pomenu zaporedja črk so še dandanes številna ugibanja, verjetno pa je bil to njegov pečat. Cesar Jožef II., katerega prva žena je bolj kot njega ljubila svojo ljubico, se je rad tolažil v bordelih, kjer so ga kdaj pa kdaj vrgli na cesto zaradi skopuštva. Cesar Franc Jožef je svoje obveznosti opravljal po ustaljenem dnevnem redu. Njegova pedantnost in skrb za zdravje ter umirjen življenjski slog so pripomogli k temu, da je dočakal zavidljivo starost 86 let, kar je rekord v habsburški družini. Avstrijska cesarica Elizabeta,

znana pod imenom Sissi, je bolehala za anoreksijo. Na dvoru je dala narediti fitnes studio, kjer je vsako jutro redno telovadila. Zaradi zasvojenosti z vitkostjo se je redno tehtala, marsikdaj pa je dnevno pojedla zgolj šest pomaranč.

Bolni Habsburžani je čudovita pripoved o habsburški rodbini, stvaritev, za kakršno so potrebni pogum, znanje in velik pisateljski talent. Kljub temu, da v knjigi nastopa veliko število oseb in da se bralec kdaj pa kdaj kar malce izgubi med vsemi temi letnicami, je knjiga izredno berljiva, atraktivna, ironična, polna toplega humorja in nenazadnje tudi poučna. Medicincem ponuja uvid v t. im. patografijo, bolezensko biografijo znamenitih ljudi; zavedamo se namreč, da lahko nekatere bolezni vladarjev tudi usodno vplivajo na cele narode.

Prevod s spremnimi študijami je izšel pri Inštitutu za zgodovino medicine v sodelovanju z Znanstvenim društvom za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije.

Knjiga: Bolni Habsburžani

V knjižnici vsako leto pripravijo plan nabave, v katerem se odločijo, koliko sredstev bodo namenili za učbenike.

Pri tem se srečujejo s težavo, da se literatura vsako leto podraži za 10-15%, za nabavo pa so že leta namenjena enaka proračunska sredstva. Kljub temu uspejo vsako leto zagotoviti osnovne učbenike za 10% in dopolnilne za 5% študentov, ki so vpisani v določen letnik.

CMK nabavlja vso predpisano in priporočeno literaturo za pedagoški proces MF in podiplomski študij na naši fakulteti V sodelovanju z učitelji MF knjižnica skrbi za bogat izbor in redno dopolnjevanje zbirke učbenikov, ki vsebinsko pokrivajo predpisan predmetnik za študij medicine in dentalne medicine. Pri izboru literature pa je pomembno tudi priporočilo strokovnjakov, študentov, obiski knjižnih sejmov, zgledujejo pa se tudi po tujih medicinskih knjižnicah. Tako so v letu 2004 fond učbenikov v knjižnici posodobili in ga uskladili s predpisanimi predkliničnimi učbeniki za nov študijski kurikulum. Vsi učbeniki so navedeni v računalniškem katalogu CMK sistema COBISS. V katalogu so zajeti vsi tekoči predpisani učbeniki za študij medicine in dentalne medicine.

Cilj knjižnice je zgraditi popolno zbirko slovenske strokovne biomedicinske lite-rature. Zbirajo tudi vse publikacije, ki jih izdaja MF. Pri nakupu domačih učbenikov se odločijo za višji procent nabave, ker je ciljna publika širša.

In na katere učbenike lahko upamo v bodoče? V knjižnici so konec leta 2004 prejeli ponudbo za nakup nove, 3. izdaje Interne medicine. Dolgo pa že pričakujejo npr. novo pediatrijo ali domačo sodno medicino.

Predstavljamo

april 2005

Nadaljevanje sage MF MB vs. MF LJ Urša Kožar

Morda se spomnite članka iz prejšnjega Erektorja, kjer je bilo govora o obeh Medicinskih fakultetah v Sloveniji?

Po objavi smo na uredništvo dobili nepričakovano veliko replik (nekaterim smo pač stopili na prste, spet drugi so želeli samo, da se razkrije vsa resnica), zato sem se odločila zgodbo raziskati nekoliko bolj v podrobnosti.

Nenazadnje smo dolžni poročati o tem, kaj se dogaja. mu je Senat MF dovolil poučevati na obeh fakultetah. Tudi urniki so bili v ta namen že dogovorjeni …

Asistentka ni pobegnila z inštituta za BIC Poročali smo, da »kolikor je znano, je službo menjala le ena asistentka (Biologija celice)«, kar je sicer res, vendar so si nekateri to mogoče napačno interpretirali. Omenjena asistentka (ki naj še naprej ostane neimenovana), je namreč lani le nadomeščala kolegico, ki je bila na porodniškem dopustu. Potemtakem bi letos ob vrnitvi otročnice ostala nezaposlena in se je seveda znašla po svoje.

Sporni anatomski preparati Tale zgodba pa je veliko bolj zapletena, kot je sprva kazalo. Ko so se v Mariboru odločili odpreti vrata Medicinske fakultete, so se (bolj kot ne v paniki) obrnili na prof. dr. Deana Ravnika in Inštitut za anatomijo, če jim lahko pripravijo in pošljejo anatomske preparate, na katerih se bodo medicinci učili. Prof. dr. Ravnik je prošnjo seveda uslišal in zanj ter za nekaj vztrajnih laborantov se je začelo dolgo poletje.

Preživeli so ga večinoma v laboratorijih in vajalnicah v kleti inštituta ter mrzlično pripravljali material, ki je moral biti do začetka novega študijskega leta nared.

Končna vsota je znašala: 8 delno seciranih trupel, 10 celih skeletov, 30 – 40 celih možganov (ki bi jih v Mariboru narezali po svoje) ter 16 lobanj.

Da sploh ne omenjamo nazornih preparatov fetusov, nosečnic, obarvanih osteoloških preparatov ipd. Ali povedano drugače: ¾ materiala je ostalo v Ljubljani, ¼ pa je bila poslanega v Maribor, kar je glede na razmerje študentov (250 : 80) tudi pravično.

Prav tako se je prof. dr. Ravnik tudi

MF Mb vs. Lj

In kje se je zalomilo?

Bolj ko se je približeval začetek študijskega leta, vse več stvari se je začelo kazati kot le utvara in prazne obljube, ki so bile dane s strani vodstva MF v MB. Zaradi prostorske stiske bi se morali prostori, namenjeni v celoti Inštitutu za anatomijo, razdeliti na 3 dele, da bi v isto hišo stlačili še Inštituta za histologijo in fiziologijo.

To konkretno pomeni, da ostaneta Inštitutu za anatomijo le 2 vajalnici, pisarna in laboratorij. Ker se vedno zalomi pri denarju, se je tudi tukaj;

Preparate so pošiljali sem ter tja

angažiral in s pomočjo arhitektov spremenil nekdanjo pralnico in skladišče ob SBM v sodoben inštitut z vajalnicami, laboratoriji, pisarnami in vsem, kar je potrebno. Pri tem je upošteval tudi spodrsljaje, ki so nastali pri gradnji ljubljanskih vajalnic in laboratorijev, tako da so mariborski v tem pogledu naprednejši.

Začelo se je tudi dogovarjanje o tem, da bi prof. dr. Ravnik poučeval na Mariborski fakulteti (česar se je, kot odkrito prizna, tudi veselil). Njegova vizija je bila ustvariti nekakšno paralelo med obema fakultetama, da bi bili primerljivi in bi lahko sodelovali, kar pomeni tudi izmenjavo študentov.

Sprva se je nameraval čisto posvetiti mariborskim študentom, kasneje pa

Prof. dr. Ravnik se je veselil poučevanja na mariborski MF

prof. dr. Ravnik je zahteval najmanj 2 asistenta, ki bi s študenti delala na vajah, a zaradi omejenega proračuna to ni bilo mogoče.

Končno se je prof. dr. Ravnik odločil ostati na ljubljanski MF, v Maribor pa so povabili prof. dr. Pejkovičevo, ki je

Predstavljamo prej poučevala na beograjski fakulteti.

Sledi nov zaplet: omenjena profesorica ne želi delati s preparati, prepariranimi s formaldehidom, saj je ta po njenem mnenju toksičen. (Samo za informacijo; v Beogradu delajo s 16% formaldehidom, v Ljubljani pa le z 1%). To pa še ni vse – Inštitut za anatomijo MF v Ljubljani izstavi račun za 2 milijona SIT sestrski fakulteti v Mariboru za pripravo materiala (in ne za »prodajo trupel«, kot so to imenovali v Mariboru).

Preparate torej »vrnejo« v Ljubljano.

Pa ne vseh. Tiste »ta lepe« in najbolj nazorne so zadržali zase (govorim predvsem o osteološkem materialu), poleg tega pa naročijo 2 kadavra iz MF v Grazu, preparirana z alkoholom in pa nekaj plastičnih skeletov.

Danes in jutri Na mariborskem Inštitutu za anatomijo je dejansko zaposlena le profesorica, ki ima tako vlogo profesorja kot asistenta. Na pomoč ji priskočijo specializanti iz SBM, seveda ko jim čas to dovoljuje. Pomoč iz Ljubljane nudi doc. dr. Marija Hribernik, dr. med., specialist patolog, ki občasno hodi predavat tudi v Maribor.

Razmere na inštitutu samem pa so oz. še bodo katastrofalne. Hišo so po načelu 50 : 50 razdelili med anatomijo in fiziologijo, nekam vmes dali tudi histologijo, za vse tri inštitute zaposlili zgolj eno tajnico, da o tem, da se še ne ve, kdo bo predaval fiziologijo od oktobra naprej, sploh ne govorimo.

Fiziologom namreč pripadajo 3 sobe in 3 laboratoriji, ki pa so zaenkrat še prazni – inštitut se torej ne gradi na raziskovalni bazi, temveč le zgolj zaradi inštituta samega.

Predmetnik Zdi se mi, da nam vsi želijo vbiti v glavo, kako so na MF MB napredni, na MF LJ pa smo zaostali, preveč se držimo istih starih okvirjev, smo preveč tradicionalni itd. Že samo če pogledamo predvidene urnike za mariborsko MF, je nepredstavljivo, kako lahko npr. anatomijo spraviš v en letnik, povrhu vsega ji dodaš še histologijo – torej vsak predmet 1 semester.

MF Mb vs. Lj

Nekatere stvari se seveda morajo spremeniti – zato tudi poteka prenova študija, v določenem času so pač nekatere stvari bolj primerne od drugih. Vendar ne pozabimo – prav zaradi svoje tradicije je ljubljanska MF obstala in dala toliko odličnih

1. SEMESTER Anatomija s histologijo Biologija celice Biofizika Kemija PBL: Prehrana in presnova

3. SEMESTER Fiziologija Angleščina Biostatistika Med. in inf. tehnologije Osnove epidemiologije Sociologija medicine PBL: Telesna pripravljenost

5. SEMESTER Interna medicina s propedevtiko Radiologija Izbirni predmet 1 PBL: Srce, pljuča, kri

7. SEMESTER Pediatrija Klinična psihologija Družinska medicina 1 Izbirni predmet 2 PBL: Družina in otroci

9. SEMESTER Dermatovenerologija Psihiatrija Nevrologija Nevrokirurgija Klinična biokemija Geriatrija PBL: Mišljenje in gibanje

zdravnikov (po ocenah se je okoli 90% vseh danes delujočih zdravnikov v Sloveniji kalilo na isti fakulteti kot danes tudi mi). To pa je nekaj, kar vliva pogum, da so morda preizkušeni sistemi, če ne drugo, pa vsaj bolj zanesljivi od inovativnih.

2. SEMESTER Anatomija s histologijo Biokemija Prva pomoč Medicinska terminologija Zgodovina medicine Molekularna biologija PBL: Kardiorespiratorni sist.

4. SEMESTER Fiziologija Farmakologija s toksikologijo Mikrobiologija 1 Patologija 1 PBL: Življenjski ciklusi

6. SEMESTER Kirurgija Anesteziologija Psihologija PBL: Prehrana, presnova, izločanje

8. SEMESTER Med. etika in pravo Sodna medicina Patologija II Oftalmologija ORL Fizikalna in rehabilitacijska med.

Med. v izrednih razmerah Izbirni predmet 3

10. SEMESTER Mikrobiologija II Socialna med. in higiena Porodništvo in ginekologija Klinična farmakologija Izbirni predmet 4

11. SEMESTER

12. SEMESTER

Onkologija in radioterapija Klinična mikrobiologija Medicina dela Maksilofacialna kirurgija z osnovami stomatologije Družinska medicina II

Družinska medicina (splošna ambulanta) Kirurgija (bolnišnica) Interna medicina (bolnišnica)

Predmetnik mariborskih medicincev

10

Intervju

april 2005

Anja Černe, Tjaša Kermavnar, Lea Papst, Andreja Petrun in Maja Pešič

LETOŠNJE PLEČNIKOVE NAGRAJENKE Tina Peršuh, Maja Tripar

Kot vsako leto so bile tudi letos v začetku decembra podeljene nagrade za najboljše dosežke pri predmetih anatomija, histologija in patologija oziroma Plečnikove nagrade. Letošnje nagrajenke so Anja Černe, Tjaša Kermavnar, Lea Papst, Andreja Petrun in Maja Pešič. Nagrajenke so na podelitvi zelo uživale in pohvalile voditeljico doc.dr.

Zvonko Zupanič-Slavec, ki je program povezovala z izredno priljudnim nastopom ter nenazadnje celo barvno usklajenostjo s prostorom, kjer je prireditev potekala. Ne razumejo pa, zakaj se pri podelitvi pozablja na očete dobitnic nagrad in se tako izrecno izpostavlja zgolj matere. Tudi tokrat je marsikdo pogrešal moškega predstavnika. Ali je zato kriva sreča ali smo ženske le bolj pridne in zagnane?

KAJ JIM NAGRADA SPLOH POMENI Za nekatere je neke vrste potrditev, spet drugim je to velik dosežek, nekdo pa ji ne pripisuje večjega pomena. »Ko sem v prvem letniku zvedela za to nagrado, sem komentirala v stilu mislim... tisti, ki jo dobijo, morajo biti pa zares f..., ker se mi je zdelo mission impossible dobiti nagrado, da moraš biti res čuden,... tako da bi se morala zdaj mogoče zamisliti sama nad sabo,« pravi Anja, ki pa je nagrade vendarle bila vesela. Pravi tudi, da je to zanjo potrditev, da dela dobro in da se obenem tudi drugi zavedajo, koliko dela je bilo v to vloženo.

Maja pa dodaja: »Nagrada gotovo pomeni priznanje za dobro, kvalitetno delo, čeprav sama zanjo nisem nič posebnega naredila. Enako bi izpite opravljala tudi, če ta nagrada ne bi obstajala.« Na vprašanje, ali se ji zdi prav, da tovrstna nagrada obstaja, pa pravi: »Zakaj pa ne. Včasih se mi zdi, da smo študentje medicine za svoj trud (ki ni majhen) premalo nagrajeni, tako ali drugače. Vsaka nagrada ali pohvala ti da nov zagon, zadovoljstvo in potrditev svojega truda.« Andreja razmišlja: »Je en dokaz več, da ves čas in trud, ki ga vložiš v študij, ni zaman. Je uradno priznanje mojemu dosedanjemu delu. Zdi se mi pa, da ni nikakršen absolutni kriterij za to, kdo zna več in boljše. Kvaliteta in količina pridobljenega znanja se v skrajnem primeru pokažeta, ko ju je treba uporabiti v konkretni situaciji. Takrat se pravzaprav zaveš, kaj vse ti še manjka«. Lei pomeni nagrada predvsem priznanje za preteklo delo in motivacijo za uspešno nadaljevanje študija.

Tjaša pa je do nagrade precej neopredeljena. »Nagrajujejo se ocene znanja anatomije, histologije in patologije: kot prvo je že sama ocena nekaj povsem subjektivnega, je mnenje profesorja glede kvalitete študentovega znanja, ki se ustvari na podlagi krajšega razgovora, in ne dejansko, objektivno študentovo znanje; poleg tega pa mi je uspeh na vsakem izmed izpitov nekako enako pomemben, tako da uspehu na teh treh področjih ne dajem neke večje veljave. Zadovoljstvo ob prejemu nagrade v meni pravzaprav inducirajo drugi, ki so mnenja, da je to dobra odskočna deska za doseganje poklicnih ciljev.«

Tjaša Kermavnar, Lea Papst in Andreja Petrun

Plečnikove nagrajenke

JIH JE NAGRADA SPODBUDILA K UČENJU? Načeloma ne, saj nekatere zanjo sploh vedele niso. Tjaša pa je imela drugačne načrte: »Ko sem kot brucka izvedela za pogoje za pridobitev Plečnikove nagrade in sem se pričenjala spoznavati z anatomijo in histologijo ter sistemi ocenjevanja, sem bila prepričana, da je denarna nagrada za odlične ocene iz teh predmetov edina smotrna stvar – da si lahko človek potem privošči psihiatra. Nikoli si nisem mislila, da se bom znašla v vlogi nagrajenke; še manj pa, da bom na koncu prikrajšana še za tisto finančno podporo, ki sem jo imela namen tako konstruktivno uporabiti.«

11

Intervju Da prejmeš to prestižno nagrado, moraš opraviti anatomijo, histologijo in patologijo z odlično oceno oziroma se v letniku najde tiste, ki so to opravili najbolje. Vsi pa poznamo famo teh predmetov in vemo, da je problem iztisniti že eno kilavo šestico. Koliko in kaj pa so se najdlje učile naša dekleta?

Maja: »Zagotovo sem največ časa vložila v študij patologije, učila sem se približno dva meseca.« Lea: »Najdlje sem se učila patologijo, in sicer 1 mesec.« Anja: »Patologija – dobra 2 meseca v povprečju 8h/dan.« Tjaša vsem izpitom posveča približno enako pozornosti, pri Andreji pa je učenje že od nekdaj nek sproten, kontinuiran proces. Povprašali smo tudi po posebnih razvadah (čokolada, hektolitri kave,....neješčnost) med intenzivnim študiranjem. Maja med intenzivnim učenjem poje veliko čokolade, včasih jo je že za zajtrk. Lei se običajno poveča apetit, tako da kar precej časa preživi pred hladilnikom. Anja: »Kaj čokolado se šteje med »posebne« razvade??« KAKO PA SO DO SEDAJ OBISKOVALE PREDAVANJA? Maja je bolj ali manj redno obiskovala le predavanja iz anatomije, nekje v drugem letniku pa je ocenila, da je bolje, če predavanj ne obiskuje redno, saj je zelo malo odnesla od njih. Lea in Anja sta tudi večinoma obiskovali le predavanja iz anatomije. Lea “Občutek imam, da se to v zadnjem času vse preveč zanemarja, pomembni pa so le znanstveni dosežki, slava in denar. Na človeka pa se vse preveč pozablja.” Andreja še dodaja, da predavanja niso pogoj za uspešno opravljen izpit, Anji pa predavanja predstavljajo izgubo časa, največkrat ni nič razumela in je na koncu bila vsa bleda, češ kako se bo ona to naučila… Andreja: »Počasi me bodo na MF vpisali na seznam stalnega inventarja. Ni predavanj, ki jih nisem obiskovala. Meni dajo nek pregled nad snovjo, spoznaš pa tudi »finte« profesorjev.«

Anja Černe in Maja Pešič

TUJINA, RAZISKOVANJE IN SPECIALIZACIJA Vse razmišljajo o raziskovalnih nalogah in pridobivanju izkušenj v tujini, vendar hranijo konkretnejše načrte za bližnjo prihodnost. Anji se zdi brez veze delati raziskovalno nalogo samo zato, ker jo pač vsi delajo, dodaja pa še, da bi šla v ZDA na “Po eni strani nagrada mogoče spodbuja perfekcionizem, kar verjetno za medicince ni najbolj zdravo, ker smo že itak bolj ali manj perfekcionisti, po drugi strani smo premalokrat pohvaljeni ...” Anja urgenco, pa ne zaradi dr.Carterja…

Tjašo zanima predvsem področje psihiatrije, v tujino pa še ne bi šla, ker meni, da je doma še veliko neodkritega. O specializacijah načeloma še ne razmišljajo: Anja se boji zarečenega kruha, Maja pa sigurno ne bo kirurginja, mogoče pa internistka ali pa

zdravnica družinske medicine. Lea bi takoj sprejela specializacijo iz nev-

Plečnikove nagrajenke

rologije. Vsekakor pa se vidijo čez 20 let kot dobre zdravnice, Anja še dodaja: »Želim biti dobra zdravnica. Taka, ki zna prisluhniti ljudem in njihovim težavam, ki vidi človeka kot celoto in ne kot RR 160/120 ter seveda, nujno strokovno na visokem nivoju.« Kolikor imajo prostega časa, ga večinoma porabijo za raznorazno sproščanje (kino, sprehodi,…), Maja trenira odbojko, Anja pa v zadnjem letu pazi eno leto starega fantka.

Na koncu pa nas je še zanimalo, koliko se jim je spremenila dioptrija od prve“Študente se dosledno izsiljuje, da obiskujejo predavanja, s tem, da se odgovori na izpitna vprašanja zgolj spredavajo, v knjigah pa jih ni mogoče najti.” Tjaša ga letnika. Lei se je poslabšala za 1.5, Andreji pa k sreči nič. Anja zgroženo ugotavlja: »Po končani gimnaziji brez dioptrije, danes -1.5!!« »V prvem letniku sem še super videla, zdaj pa imam dioptrijo –0.75 na obeh očesih,« ugotavlja Maja. Tjaša pa pravi: »Dejansko sem prešla s sokoljega vida na +1,25, -0,75 (cyl) na enem in +0,75, 0,75 (cyl) na drugem očesu. Pa najbrž ne toliko zaradi učenja kot zaradi splošne navade, da se na predavanjih ugašajo luči z namenom napraviti power-point predstavitve bolje vidne - potem pa piši!?!.«

12

Pod tujim nebom

april 2005

TROPI, TROPCI, SEKCIJA, ODPRAVE…

STPM ALI IZKUŠNJE IZ DEŽEL TRETJEGA SVETA Ajda Skarlovnik Kako se vse skupaj za nekatere konča in za druge morda začne Ravno včeraj je bila v veliki predavalnici naše MF predstavitev odprave Madagaskar 2004, tako da sem danes, ko tole pišem, še pod svežimi vtisi dogodkov in izkušenj, ki sta jih Eva in Jasna prinesli s tega afriškega otoka ter jih podelili s precejšnjim številom poslušalcev. Njuno zdravniško delo tam je obsegalo vse, od lajšanja manjših vsakdanjih tegob do dejanskega reševanja življenja, razmere, v katerih sta delali, pa so jih naučile potrpežljivosti, strpnosti ter zmožnosti improvizacije. Tudi samo popotovanje ter spoznavanje popolSplošni podatki o Madagaskarju: površina = 587.040 km2 14.873.387 prebivalcev življenjska doba = 53,2 let povprečno 5,7 otrok na žensko 1 zdravnik na 8.340 prebivalcev

noma drugačne kulture je gotovo dragocena naložba za v prihodnje.

Vse skupaj je bilo podkrepljeno z uspelimi fotografijami, ki so nas prepričale v to, da so ljudje v tropih prijazni, narava pa prekrasna. Dobra glasba in gost, slovenski misijonar na

Tropska medicina

Madagaskarju, Jani Mesec, so ustvarili prijetno vzdušje in verjamem, da je tako ta večer vsaj nekaterim izmed tistih, ki so bili tam, vzbudil zanimanje in željo, da bi se enkrat na podobno odpravo podali tudi sami.

STPM – kaj je to? Že štirinajst let deluje na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani Sekcija za tropsko (in potovalno) medicino, v okviru katere imajo študentje petega in višjih letnikov MF, pa tudi študenti Visoke šole za zdravstvo, dentalne medicine in farmacije možnost obiskovati izbirni predmet tropska medicina. Njegov nestor in nosilec je prof. dr. Franjo Pikelj s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Izbirni predmet poteka skozi vse leto in sicer v obliki predavanj enkrat tedensko (že tradicionalno ob ponedeljkih ob šestih zvečer) po dve uri. Vsebinsko predavanja pokrivajo potrebno znanja iz različnih področij - kirurgija, ginekologija, pediatrija, najpogostejše tropske bolezni… Vsako leto spomladi se tropci srečamo na tropskem vikendu, 15. in 16. oktobra 2004 pa je bil že tretjič uspešno organiziran tudi tečaj potovalne medicine.

No, pa… pojdimo!

Posebno poglavje izbirnega predmeta tropska medicina so seveda odprave v tropske dežele. Po opravljenem izbirnem predmetu in dodatnem praktičnem izpopolnjevanju na področju kirurgije, porodništva, mikrobiologije in laboratorijske diagnostike se študentje ter mladi zdravniki formirajo v manjše skupine in odpotujejo v trope. Do sedaj je v okviru teh odprav v države t.i. tretjega sveta odpotovalo skupno preko 200 študentov medicine in zdravnikov.

Prva odprava je bila organizirana že leta 1990, in sicer v Zambijo. Od takrat so se zvrstile še mnoge druge v Afriko, pa tudi Južno in Srednjo Ameriko, Azijo in Oceanijo. Člani odprav so med drugim delovali v Zambiji, Tanzaniji, Madagaskarju, Beninu, Gani, Slonokoščeni obali, Braziliji, Paragvaju, Boliviji, Mehiki, Indiji, Burmi in Papui Nova Gvineja, Haitiju ter Trinidad in Tobagu.

Prijetno s koristnim Že sama priprava na odpravo zahteva od udeležencev precej organizacijskih in komunikacijskih spretnosti. Treba je stopiti v stik s zdravstvenimi delavci

13

Pod tujim nebom v kraju, kamor nameravamo odpotovati, poiskati sponzorje, zbrati čim več materiala in zdravil, poskrbeti za letalske karte, cepljenja, malarično kemoprofilakso in kar je še takih stvari.

Namen takih strokovno humanitarnih odprav je humanitarna pomoč prebivalcem tropskih krajev, podpora primarnega zdravstvenega varstva v odročnih krajih, osveščanje in vzgoja prebivalstva na področju prehrane in higiene ter perinatalnega varstva, preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni ter cepljenje in prva pomoč.

Sprva se člani odprav vključujejo v delo univerzitetnih ali državnih klinik, kjer se dodatno izpopolnjujejo iz tropske medicine, spoznavajo značilnosti in razširjenost najpogostejših bolezni ter lokalne načine zdravljenja. Po obdobju uvajanja sledi samostojno delo na podeželju. Tam opravljajo delo zdravnika, skupaj z lokalnimi zdravstvenimi delavci pa obiskujejo tudi odročne vasi. Večina študentov tako dela približno dva meseca, slab mesec pa si vzamejo še za prosto popotovanje.

Nazadnje in sploh ne najmanj pomembno Sekcija za tropsko medicino je gotovo nekaj, na kar je naša medicinska fakulteta lahko upravičeno ponosna.

Z Urško zdaj tudi prvič zbirava ter sistematično urejava informacije o dosedanjih odpravah z namenom, da zaključke na osnovi teh podatkov uporabimo kot koristne smernice za prihodnje odprave ter v pomoč pri pripravi izbirnega predmeta v naslednjih letih. Tako želimo vse skupaj še izboljšati in dejavnost STPM v prihodnje morda še razširiti. Velja namreč, da bodo naraščajoči problemi v deželah tretjega sveta, povezani z globalizacijo, pa tudi enostavno dejstvo, da je bivanje v tropih za večino enkratna in nepozabna izkušnja, ki razširi obzorja in obogati način našega razmišljanja, pripomogli k temu, da je in bo dejavnost Sekcije za tropsko medicino vedno aktualna. www.stpm.org

Turčija: Antalya

V znamenju bodočih zdravnikov in novih poznanstev

TURČIJA/ANTALYA- 54.SVETOVNO SREČANJE ŠTUDENTOV MEDICINE (IFMSA) Nina Jugovar V začetku marca je v turističnem letovišču v Antalyi potekalo 54. svetovno srečanje študentov medicine ali bolj znano kot GA (General Assembly).

Srečanje je organizirano pod okriljem IFMSA (International Federation of Medical Students’ Association), katerega član je tudi DŠMS (Društvo Študentov Medicine Slovenije).

V okviru IFMSA deluje več komitejev, ki pokrivajo različna področja: reproduktivno zdravje, (ki vključuje tudi AIDS), javno zdravje, medicinsko izobraževanje, problem beguncev in širjenja miru, elektive in prakse.

GA-ja se je letos udeležilo tudi 7 naših študentov. Od teh naj omenim Katjo Kovač, ki je letos vodja resorja o medicinskem izobraževanju (SCOME) in svojo vlogo vestno opravlja. Katja je odšla v Turčijo že nekaj dni pred nami, saj se je za vodje komitejev vse skupaj začelo prej, ker se morajo pripraviti na vodenje in organizirati cel potek svojih delavnic. Nekaj dni kasneje, smo se ji po naporni 12-urni vožnji z avtobusom iz Istanbula pridružili še preostali člani slovenske delegacije. Sledilo je veselo lupčkanje in objemanje ob ponovnem snidenju starih znancev, kjer sva se z Danijelom počutila nekoliko izgubljeno, saj nisva poznala nikogar, ker je bil to za naju prvi GA. Ampak sva se hitro utekla v spoznavanje novih prijateljev in novih kultur.

Zvečer je sledilo uradno odprtje letošnjega srečanja, katerega tema je bila Materinstvo in otroštvo. V naslednjih dneh so potekala srečanja za posamezne komiteje. Z Danijelom sva se kot predstavnika projekta VIRUS udeležila srečanj, ki jih je organiziral komite za reproduktivno zdravje. Potekale so razne delavnice na temo HIV/AIDS, posamezne države so predstavile svoje akcije, ki jih izvajajo v okviru boja proti AIDS-u, seznanili smo se z novimi številkami obolelih…

Kljub napornim in delovnim dnem, sva se z Danijelom hitro strinjala, da so GA-ji super zadeva, saj spoznaš veliko zanimivih ljudi s podobnimi vizijami iz celega sveta, se marsikaj novega naučiš, vidiš kako se lotevajo projektov drugod po svetu in tako dobiš veliko novih idej. En večer je potekal v znamenju kulturnega šova, kjer so določene države pripravile zabavne igre, skeče, kratke filme in karaoke, vse v stilu nacionalnih značilnosti.

Dva popoldneva smo preživeli na treningih, kjer smo se izobraževali o tem kako se lotiti projekta, kako biti dober vodja, kako motivirati ljudi… Imeli smo tudi volitve, kjer smo izvolili bodočo predsednico Jano iz Slovaške, ta bo z svojo funkcijo nastopila oktobra in pa organizatorja naslednjega marčevskega GA-ja, kjer so zmagale Čile.

Našo delegacijo je pot nato vodila proti Istanbulu, od koder smo v zgodnjih jutranjih urah leteli naprej proti Ljubljani. Malo spanja in sanjarjenja na letalu nato pa….BUM…nazaj v resničnost…pričakala nas je zasnežena Ljubljana z nič kaj prijetnimi temperaturami. In da se je vse zaključilo tako kot se spodobi sem jaz finiširala z direktnim odhodom na vaje iz anatomije J, a polna energije in z mislimi že v Egiptu, ki je destinacija avgustovskega GA-ja.

14

Pod tujim nebom

april 2005

PRAKSA V SUDANU Poletje sredi zime

Savo Pristovnik

Letošnji januar sem preživel na praksi v Khartoumu – 8 milijonski prestolnici Sudana, ki leži na mestu, kjer se združita Modri in Beli Nil. Sudan je država, v kateri povprečni Slovenec izstopa v vseh pogledih: po barvi kože, veri, jeziku, razmišljanju, običajih, prijaznosti in gostoljubnosti, odprtosti... In ravno zaradi eksotičnosti, drugačnosti, neverjetno prijaznih ljudi in zato, ker ga še niso odkrili turisti, je to država, ki jo lahko zapustiš le z najboljšimi občutki.

PRIHOD O Sudanu pred prihodom nisem vedel veliko, saj je na internetu razen osnovnih informacij o državi težko najti kakšno sliko ali kaj uporabnega.

Ravno zato sem potreboval cel teden, da sem se navadil na njihovo kulturo.

Prva sprememba je prišla že takoj ob prihodu. Medtem ko so sošolko Tadejo, s katero sva istočasno prišla v Sudan, namestili k neki sudanski družini, sem jaz dobil sobo v moškem študentskem domu. Izgledala je.. zelo afriško – brez kljuke na vratih, okna brez stekel, s starim ventilatorjem na stropu, ki seveda ni delal, pa tudi elektrike prvih nekaj dni ni bilo. Tudi postelja ni bila ravno Dor-

meo. Že prvo noč me je v sobi čakalo presenečenje: milijon komarjev, ki so imeli žur do jutra. Podnevi pa so jih zamenjale muhe. Da ljudje v Sudanu ne komplicirajo glede higiene, mi je bilo jasno, ko sem videl WCje – luknja na tleh, nad katero je tuš, tako da je na istem mestu možno opraviti dve stvari hkrati. Problem je bil najti tudi

Sudan

koš za smeti in po dolgem iskanju sem ugotovil, da ga sploh ne poznajo.

Smeti pač vržejo po tleh, tisti ta čisti pa v kakšno luknjo.

Po ne preveč dobrih prvih vtisih je sledil lepši del. Ko sem hodil po dvorišču med študentskimi domovi, so prihajali študenti do mene, vsi so se hoteli pogovarjati z mano, mi dati njihovo telefonsko številko, me peljati na kosilo, vsak me je hotel povabiti domov in me predstaviti svoji družini…

Skratka, veseli so turistov in pripravljeni so narediti vse, da bi se tujci pri njih dobro počutili.

NAVADE, OBIČAJI Večina Sudana, predvsem severni del, je muslimanskega. Tam je vera daleč najpomembnejša stvar vsakega človeka, vse, kar delajo, izhaja iz vere.

To pa pomeni, da molijo petkrat na dan, ne pijejo alkohola, pred poroko se ženske in moški ne smejo niti poljubiti, ženske ne smejo nositi kratkih rokavov ali kratkega krila, na glavi pa morajo nositi ruto. In to kljub vročini, ki je zares neznosna. Januarja namreč, ki je njihov najhladnejši mesec, je bila temperatura podnevi od 30 do 40 stopinj. Če se moški hoče poročiti z žensko, mora za to prositi njeno družino in nihče ne sme biti proti. Moški ima lahko do štiri žene, če ima seveda dovolj denarja – ženskam tam ni potrebno delati, zato mora denar služiti mož.

Zaželeno je, da se bratranci poročijo s sestričnami, ker se dobro poznajo in naj bi bil tak zakon boljši.

Nočnega življenja ne poznajo, celo poroke se končajo ob enajstih zvečer.

Za žensko se ne spodobi, da se sprehaja po mestu po sončnem zahodu, razen če je v spremstvu kakšnega družinskega člana. Če v Sudanu odkrijejo, da imaš pri sebi alkohol, je minimalna kazen za to 50 udarcev s palico, za poljubljanje v javnosti pa kaznujejo moškega in žensko vsakega vsaj s 40 udarci. Ni pa čisto nič čudnega, če srečaš dva moška, ki se sprehajata in se držita za roke.

Tako da ni lahko biti Sudanec, še težje

pa je biti sudanska ženska. Ampak najbolj zanimivo je to, da se nad takšnimi omejitvami nihče ne pritožuje, celo prepričani so, da je tako prav, ker naj bi ta pravila pobrali iz Korana.

Za razliko od zahodnega sveta v Sudanu čas ne pomeni nič. Nihče nikoli nikamor ne pride pravočasno. Če se s kom zmeniš, moraš biti pripravljen na to, da bo lahko zamudil tudi eno uro ali več. Ampak ko se navadiš na to in začneš zamujati tudi sam, se ti to sploh ne zdi več tako slabo. Zanimivo je še, da sta tam sobota in nedelja delovna

15

Pod tujim nebom dneva, prost dan pa je petek – takrat Sudanci obiščejo vse sorodnike in molijo še malo več kot ostale dni.

TRANSPORT Poleg terenskih vozil in starih avtobusov imajo veliko rikš (ni niti moped niti avto, ampak nekaj vmes), zelo veliko ljudi pa se prevaža z oslom, zunaj mesta pa tudi s kamelo. Na cestah ni nobenih pravil: kdor je hitrejši, ima prednost. Če je na semaforju rdeča luč, še z večjim veseljem pohodijo plin. Prava umetnost je prečkati cesto, saj nimajo nikjer prehodov za pešce, vozniki pa imajo prednost pred pešci.

Jaz sem se najpogosteje vozil z avtobusom, vendar to ni enostavno, ker ni nikjer označeno, kam avtobus pelje.

Zato je treba hoditi od šoferja do šoferja in jih spraševati, kam peljejo.

Avtobus odpelje šele, ko se čisto napolni, ko pa hočeš med vožnjo izstopiti, moraš tleskniti s prsti in avtobus se ustavi.

zdravnik v Sudanu in prvi teden sem vsak dan prihajal v njegovo pisarno ter ga čakal. Ker njegova tajnica ni znala angleško, pa tudi sicer zdravniki tam govorijo težko razumljivo arabsko različico angleščine, je bilo zelo težko izvedeti, kje bi ga lahko našel.

Vsi so samo govorili, naj ga počakam v njegovi pisarni, saj bo kmalu prišel.

Po tednu dni čakanja pa mi je nekdo povedal: »Saj ni čudno, da tvojega mentorja ni tukaj, že dva tedna je v Savdski Arabiji.« Na srečo je prišel nazaj in od takrat je moja medicinska praksa potekala normalno.

Sicer pa ima skoraj vsak tamkajšnji bolnik malarijo, videl sem tudi lišmenioze, shistosomoze, beri - beri, aids in nekatere bolj običajne bolezni, ki jih je možno videti tudi pri nas.

Največji šok je bil, ko sem videl kako izgledajo njihove bolnišnice – so umazane, po njih se sprehajajo mačke in skupaj z bolnikom vedno pride tudi nekaj družinskih članov, ki si čez noč delijo posteljo z njim.

Ker sem se prvi teden poškodoval in dobil hematom na nogi, sem zato tudi sam od bližje spoznal, kako deluje njihovo zdravstvo. Zdravniki so mi najprej rekli, da mi ni treba skrbeti in da se bo poškodba popravila sama od sebe, a se je vse skupaj le še poslabšalo in na koncu je bila stvar že zelo resna.

Kljub bolečinam in povsem otečeni nogi sem, kolikor sem bil v takšnem stanju sploh zmožen, odhitel v bolnico. Zdravnica je potrdila urgentnost primera, a pred samim kirurškim posegom je bilo treba urediti še nekaj formalnosti. Vzela je bel list papirja in nanj napisala nekaj besed ter mi ga dala. Šlo je namreč za to, da sem moral SAM iti v lekarno in tam nabaviti skalpel, injekcije, anestetik in nekaj malega gaz. Operacijo so si nato prišli ogledat tudi nekateri bolniki, ki so mi rekli, da pravi moški nikoli ne sme pokazati, da ga boli, hkrati pa se iz srca nasmejali, ko sem se zvijal od bolečin.

PRAKSA V BOLNICI Prakso v bolnici sem opravljal na oddelku za tropske bolezni. Prvi teden je bil v stilu knjige Čakanje na Godota.

Imel sem mentorja, ki je zelo znan

HRANA V nasprotju z lačnimi koščenimi otroci, ki jih prikažejo na televiziji, je večina ljudi v Khartoumu lepo rejenih, še posebej ženske po poroki. Najbolj

KHARTOUM Glavni del Khartouma so velike tržnice, kjer je toliko ljudi, da vse skupaj izgleda kot mravljišče, kar pa ni čudno, saj ima povprečna sudanska družina osem otrok. Za vsako stvar, ki jo tam kupiš, je treba barantati za ceno. Tudi v trgovini si cene sproti izmislijo in tako sem za iste stvari vsak dan plačal drugo ceno.

Sudan

znana jed je ful, ki je mešanica fižola, olja in začimb. Predvsem v zadnjih letih je postala popularna hitra hrana in tako je mogoče dobiti hamburger ali kebab za vsakim vogalom. Poleg tega imajo Sudanci radi zelo sladkane stvari – čaj na primer naredijo iz pol skodelice sladkorja in pol vode. Hrana na splošno ni preveč dobra, ampak na srečo imajo tudi veliko sadja, ki pa ga bolj redko jedo, ker mislijo, da ima podobne učinke kot viagra. In zato samo pokvarjeni študenti peljejo svoje punce na sadno kupo.

POTOVANJE PO SUDANU Severni del Sudana je večinoma puščavski, južni pa je zelen, saj imajo tam čez vse leto padavine. Turisti težko potujejo po Sudanu, saj je potrebno imeti dovolilnico za vsako mesto, kamor si namenjen, razen za mesta na severu. Tako je zaradi državljanske vojne, ki je trajala 40 let in se je ravno januarja končala s podpisom mirovne pogodbe za ves Sudan razen za Darfur.

Velika razlika je med Khartoumom in ostalim delom Sudana, ki je povsem nerazvit. Jaz sem si ogledal piramide, ki jih je veliko blizu mesta Shendi, eno noč sem prespal v vasi sredi puščave, kjer o elektriki še niso slišali, vodo pa so zajemali kar iz Nila. Veliko lepih krajev je tudi v okolici Khartouma, še posebej ob Nilu, ki je na nekaterih mestih zaradi jezov tako širok, da se komaj vidi na drugo stran.

16

Pod tujim nebom Med največjim muslimanskim praznikom sva bila s Tadejo tri dni na obisku pri eni izmed študentk v majhni vasi blizu Wad Medani, kjer sva stanovala pri njenih sorodnikih, ki se med prazniki vedno zberejo skupaj.

Takrat smo zgodaj zjutraj v posebnih oblekah (jelavijah) častili Alaha, nato smo ubili nekaj ovc in plesali ter streljali s puškami v zrak. Vso to slavje je namenjeno moškim, ženske pa lahko samo gledajo ali pa se svobodno gibajo po kuhinji.

Zadnji teden sva potovala na vzhod Sudana v mesto Kassala, ki leži čisto ob meji z Eritrejo. Ker nisva imela dovolilnice, ki jo je zelo težko dobiti, sva noč preživela na policijski postaji, na srečo pa sva poznala nekaj vplivnih ljudi iz Khartouma, ki so preko telefona uredili, da sva lahko tam ostala dva dni. Kassala je eno najlepših mest, kjer pridelajo največ sadja v Sudanu, takoj ob mestu pa se dvigajo visoke gore. Tam sem videl tudi opice, ki se jih domačini bojijo, ker so jih že večkrat napadle in oropale – ljudje povedo, da najbolj drzne pridejo celo v hišo in izropajo hladilnik. In niso nič kaj vesele, če v njem ne najdejo vsaj kakšne banane. ŠE NEKAJ ZA KONEC Mesec v Sudanu se mi je zdel dolg kakor leto, pa ne, ker bi mi bilo dolgčas, ampak zato ker se je vsak dan zgodilo toliko novega. Je pa bil po enem mesecu poslušanja arabščine in angleščine neverjetno dober občutek, ko sva sredi Khartouma s Tadejo spoznala Sudanca, ki je govoril slovensko, ker je pred dolgim časom študiral v Ljubljani. Predzadnji dan naju je povabil domov na večerjo, pripeljal pa je tudi ostale prijatelje, ki so tudi študirali v Sloveniji. In ko sem jih pozdravil, mi je eden rekel: »Štajerc, ne?« Ko pa je še dodal: »Ko smo bli mi študenti, smo pili Laško«, sem mu samo še čestital in ostal brez besed.

Zadnji dan je bil rezerviran za poslavljanje. Zvečer sem zapravil vse sudanske dinarje za zadnjo večerjo, na katero sem povabil študente, s katerimi smo preživeli največ časa in v slovo spili še zadnji kozarec Nila. Masalama Sudan!

Indija

april 2005

ODKRIVANJE INDIJE NA MALO DRUGAČEN NAČIN

UMETNOST ŽIVLJENJA Anja Podobnik

Indijo si vsakdo predstavlja in jo tudi doživi na drugačen, poseben način.

Verjetno pa bi se večina strinjala z mislijo, da je dežela kontrastov. Ne glede na to, kakšno trditev o tej tako posebni »podcelini« postavite, vedno bo držalo tudi njeno nasprotje. Lahko je boleče revna ali pa nesramno bogata. Izprijeno pokvarjena ali predano poduhovljena. V toku s časom ali pa zvesta starodavnim tradicijam... Prav slednje pa je mogoče glavni razlog, da deželi kljub navideznemu kaosu vladata poseben, nam nerazumljiv red in notranji mir.

KAOTIČNO ULIČNO ŽIVLJENJE… Nepopisna gneča. Prerivanje skozi nekatere ozke nakupovalne ulice se zna spreobrniti v boj za preživetje. Na eni strani vsiljivi trgovci, ki te skušajo na vsak način prepričati, da življenje brez plastičnega kiča, ki ti ga ponujajo po dvajsetkratni ceni, skorajda ni mogoče. Na drugi strani uho parajoče trobljenje rikšarjev, ki ti ponujajo prevoz do naslednjega vogala, za katerega pa prisegajo pri vseh bogovih Hindujskega panteona, da je dolgih nekaj kilometrov proč.

Temu primerna je seveda tudi zahtevana cena. Zraven se ti »nič hudega hoteč« nalepi indijski mladec, ki te s svojim pačenjem v pravi gentlemanski angleščini lahko v nedogled utruja in te poskuša po ovinkih pripeljati do hotela, s katerim je tako ali drugače povezan. V tej pisani druščini se poskušaš umikati gospodaricam cest, gospem kravam, ki sredi ceste počasi prežvekujejo včerajšnje smeti, ko teh zmanjka, poližejo plakate s sten, zraven pa presenetljivo energično zamahujejo s svojimi ne preveč čednimi repi. Od neznano kje priteče glasna bosonoga skupinica skuštranih otrok, ki se trdno oprime tvojih hlač in te za nič na svetu ne spusti iz rok. Drug drugega skušajo preglasiti v vpitju tistih parih angleških besed, ki so se jih naučili od svojih podjetnih staršev: »Give me five rupees! Give me money!« Pogled ti mimogrede uteče na breznogega starčka, ki se z velikim naporom vleče po tleh in upa na sočutno finančno pomoč. Ko si končno pred vrati svojega hotela, prepričan, da te nič več ne more presenetiti in si že skorajda oddahneš, pa nekomu iz množice uspe zgrabiti tvojo roko in te zmesti z »Madam, what do you want in your life?« in prodornim pogledom.

Kopica radovednih oči

17

Pod tujim nebom posameznimi elementi in vrstami energije. Zdravljenje bolezni tako pomeni ponovno vzpostavljanje energetskega ravnotežja. Vsak posameznik pa naj bi se po svojih najboljših močeh prizadeval ravnotežje v svojem telesu ohranjati in tako preprečevati pojav bolezni. To se lahko doseže s primerno prehrano, pravilno izbiro športov, barvo oblačil, načinom mišljenja… in nenazadnje tudi z naravnimi ayurvedskimi zdravili.

Priprave na obred

… IN PODUHOVLJENA INTIMNOST Vonj kadila. Prasketanje grmade, katere ognjeni objem je nepovratna vozovnica do večnosti. Ob grmadi mož pokojne. Srečen, da se je njegova ljubljena od trpljenja v tej materialni realnosti poslovila ob najsvetejši vseh svetih rek, boginji Ganges. V ozadju se sliši zvonjenje z bližnjega templja.

V zraku so obstale svete mantre, ki jih z iskreno predanostjo ponavljajo goreči verniki. Življenje in smrt stopata kot dva zaljubljenca, z roko v roki. Ob reki so zbrane družine, ki se svojemu obrednemu umivanju predajajo s tako pozornostjo, kot da bi bilo to zadnje, edino in najpomembnejše opravilo na tem svetu. Požirek reke, v kateri je več vsakovrstne nesnage kot čiste vode, jih notranje očisti, daritev cvetnih vencev materi Gangi osreči, molitev vlije upanje. Človeku se zdi, da namesto zraka vdihuje spiritualnost v njeni najčistejši obliki. Umirjen si in nedolžno srečen.

BREZČASNE MODROSTI IN AYURVEDA Starodavne indijske tradicije so tako stare, da presegajo čas. To pa je le eden izmed razlogov, zakaj so vredne posebne pozornosti. Tu so, od kar obstaja človek oziroma od vedno.

Pravijo, da so bile najprej zgolj privilegij bogov, med navadne smrtnike pa so jih prinesli modreci, ki so jim bile resnice razodete v globoki meditaciji. Temu je sledil zapis v knjižni obliki in tako so nastale štiri znamenite t.i. knjige modrosti, Vede. Ena iz-

Indija

med njih, imenovana Atharva Veda, se še posebej posveča znanosti, ki jo mi poznamo pod imenom medicina.

Indijci to znanost imenujejo Ayurveda, kar v direktnem prevodu pomeni znanost o življenju. Ayurveda je torej veliko več kot samo preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje bolezni. Gre za holističen sistem, ki skrbi za vse aspekte človekovega življenja in mu pomaga doseči uravnoteženost telesa, uma in duha.

TRI DOŠE Na fizični ravni smo vsi sestavljeni iz zraka, ognja, zemlje in vode, ti naravni elementi pa se v vsakomur pojavljajo v različnem razmerju. Na osnovi tega Indijci ločijo tri energetske tipe ljudi, čemur pravijo tri doše. Imenujejo jih Vata, Pita in Kapha. Zrak prevladuje pri ljudeh tipa Vata, ki so ponavadi zelo mobilni, spretni v svojih dejanjih, hitro jih razvnamejo tako pozitivna kot negativna čustva in slabo prenašajo nizke temperature. Ogenj je dominanten pri ljudeh tipa Pita. Ti so dobrovoljni intelektualci, ki so pogosto žejni in lačni ter izredno slabo prenašajo vročino in pikantno hrano.

Prevladovanje zemlje in vode zaznamuje ljudi tipa Kapha, ki so počasni in togi v aktivnostih, malce slabše organizirani, a zelo stabilni. Lakota in žeja jih redko mučita, pohlepa ne poznajo. Čisto vsi imamo v sebi vse tri doše, le da se ena ponavadi močneje izraža in nas s tem odločilno oblikuje. Kakršnekoli motnje in bolezni, ki se pojavijo v našem telesu, pa izvirajo iz porušenega ravnotežja med

PRI AYURVEDSKEM ZDRAVNIKU Zelo posebna izkušnja je pregled pri ayurvedskem zdravniku. Z anamnezo si ne grenijo življenja, pač pa vas resno pogledajo v oči, pogledajo vaš jezik, tisti naprednejši vas celo stehtajo in za trenutek prislonijo stetoskop na prsni koš, potem pa se par minut resno posvetijo tipanju pulza na tisoč in en način…in to na obeh rokah. Ob tem vsake toliko zmajejo z glavo in vi ste že pošteno prestrašeni, da gre gotovo za kako hudo, neozdravljivo bolezen…

Po parih minutah nenavadnega pregleda pa vas še enkrat presenetijo in tokrat tudi zelo navdušijo. Ne da bi prej karkoli vedeli o vas, vam zgolj na osnovi omenjenega pregleda razložijo vse težave in neravnovesja na vašem telesnem, pa tudi miselnem in čustvenem področju…. in da je vaše presenečenje popolno, vse ali pa vsaj večina povedanega tudi drži.

Na koncu vam postrežejo še s preprostimi navodili za doseganje ravnotežja in vzdrževanje zdravja. Večinoma se nasveti dotikajo hrane, ki ji radi dodajo še kako zdravilce ali dve, narejeno iz himalajskih zelišč. Pa na jogo in meditacijo nikar ne pozabite! Ko tako nekaj časa pridno upoštevate zdravnikove nasvete, odpravite svoje zdravstvene težave in se resnično počutite bolje, si najprej potiho, potem pa naglas priznate, da tile Indijci nikakor niso od muh… in da imate sedaj še en razlog več, da se ponovno vrnete bodisi na kaotične ulice mest bodisi na bregove Gange… v vsakem primeru pa uživate tisto, k čemur stremimo vsi. Mir in srečo.

18

Priložnosti

KONGRESI

april 2005

Tina Peršuh

STROKOVNA SREČANJA IN KONGRESI DOMA… KAJ: Imunološki pogled na težko astmo - Strokovni sestanek ob svetovnem dnevu imunologije KDAJ: 16. april 2005 KJE: velika predavalnica MF INFO: www.klinika-golnik.si KAJ: Strokovno srečanje združenja za pediatrijo, Infektološke teme in neonatalogija KDAJ: 6. maj 2005 KJE: dvorana Krke, Dunajska 65, Lj INFO: KO za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo, 01 430 17 14 KAJ: 31. srečanje delovnih skupin – Kakovostna obravnava bolnika v družinski medicini KDAJ: 27. in 28. maj 2005 KJE: dvorana GIO, Dunajska 160, Lj INFO: kdrmed@mf.uni-lj.si KAJ: XXIII. Derčevi dnevi – Podiplomsko izobraževanje iz pediatrije KDAJ: 17. in 18. junij 2005 KJE: velika predavalnica MF INFO: mihaela.jurcec@kclj.si

…TER V TUJINI KAJ: Na letnem srečanju The Global Forum for Health Research, Forum 9 bo tekla beseda o revščini, enakosti in raziskovanju v zdravstvu. Poudarek bo na promociji in osredotočanju medicinskih raziskav na probleme držav v razvoju.

KDAJ: 12. do 16. september 2005 KJE: Mumbai, Indija INFO: www.globalforumhealth.org. in forum9@globalforumhealth.org KAJ: IPPNW (International Physicians for the Prevention of Nuclear War) European Student Conference Pričakujejo pribl. 100 udeležencev, razpravljalo se bo med drugim o grozeči nevarnosti jedrskega orožja, o delovanju študentskega gibanja IPPNW, organizirane bodo številne delavnice. Cena za 4 dni all inclusive: 120 eurov.

KDAJ: 22. do 25. april 2005 KJE: St. Petersburg, Rusija INFO: www.ippnw-students.org/stpetersburg/ KAJ: 12th International Student Congress of Medical Sciences (ISCOMS), eden največjih mednarodnih študentskih kongresov, kjer se zbere 500 udeležencev iz 25 držav. Potekajo predstavitve projektov, delavnice, mladi raziskovalci izmenjajo ideje in poglede na svoje delo.

KDAJ: 15. do 18. junij 2005 KJE: University Medical Center Groningen (UMCG), Nizozemska INFO: visit www.iscoms.nl in iscoms@med.umcg.nl.

KAJ: Tečaj oftalmologije z veliko praktičnega dela, zasnovan posebej za tuje študente medicine, optometriste, specializante oftalmologije. Tečajniki lahko nadaljujejo z 1 do 4 tedenskim izobraževanjem na drugih področjih medicine.

KDAJ: 25. do 28. junij in 29.6. do 1. julij 2005 ter 5. do 8. november. in 9. do 11. november 2005 KJE: London, VB INFO: s.lightman@ucl.ac.uk KAJ: International Medical Students’ Congress in Beirut. Teme srečanja so rak dojke, pljuč, kolona in hematoonkologija.

Potekale bodo tudi delavnice s predstavniki WHO in EMSA (problem evtanazije, transplantacije z vidika različnih kultur in religij,…)

KDAJ: 27. april do 1. maj 2005 KJE: Bejrut, Libanon INFO: www.earms.info www.egyoncology.org info@earms.info

Strokovna srečanja

19

Priložnosti

DELAVNICE URGENTNE MEDICINE Si že kdaj prisostvoval hudi prometni nesreči, ko ponesrečenci še vedno čakajo nujno medicinsko pomoč? Hudi poškodbi, kolapsu, ali mogoče le odrgnini (ne)znanca? Si že doživel pritisk pričakovanja okolice, če si v takem primeru povedal, da si študent medicinske fakultete? Če tega še ne poznaš, je že v vsakdanjem življenju veliko možnosti, da se srečaš s takšnimi situacijami (naravne nesreče, bolezni, prometne nesreče), na poklicni poti pa te to zagotovo čaka. Kot študent MF se takrat znajdeš pred velikim izzivom. Kako ukrepati?

Koga poklicati? Kaj narediti? Odgovore na ta vprašanja mora imeti vsak posameznik v glavi trdno zasidrane, tako da je v vsaki situaciji sposoben in pripravljen nuditi ustrezno pomoč.

Pomagati ali ne ni zgolj osebna izbira, to je dolžnost vsakega posameznika, še posebej bodočega zdravnika.

Za pomoč v nesreči je nujno potrebno teoretično poznavanje različnih situacij, predvsem pa praktičen pristop k poškodovancu in sosledje dejanj, ki se ga je potrebno naučiti in ga utrditi, da pride v »meso in kri«. Na takšen način se prepreči mnogo napak, saj časa za razmišljanje ni, hkrati pa to precej olajša delo profesionalni ekipi in zviša možnosti preživetja ali uspešne rehabilitacije ponesrečencev. Zato je nujno potrebno to znanje obnavljati in nadgrajevati. Žal pa osnovni šolski kurikulum urjenju teh veščin namenja le določeno število ur, ki pa v veliki meri ne zadošča potrebam in željam študentov.

Prav zato bomo že četrto leto zapored v sodelovanju s strokovnjaki iz področij urgentne medicine pripravi-

li delavnice, ki bodo udeležencem omogočile obnavljanje in nadgrajevanje tega znanja. V štirih popoldnevih bomo celovito in poglobljeno prikazali sedanje doktrine pomoči v primeru različnih nesreč, od nezgod v prometu pa do akutnega koronarnega

sindroma ter motenj zavesti, predstavili sodelovanje z drugimi vejami pomoči (gasilci, helikopterska nujna pomoč) in predvsem študentom nudili možnost, da s praktičnimi vajami (temeljni postopki oživljanja, intubacija, defibrilacija, IV kanali itd.) obnovijo svoje znanje in se tudi naučijo marsikaj novega.

Delavnice bodo potekale 20. – 23. aprila. 2005 in so namenjene študentom Medicinske fakultete, predvsem višjim letnikom. Prijave bomo pobirali dva tedna pred začetkom v avli Medicinske fakultete in Kliničnega centra. Več informacij bo na voljo še na naši spletni strani www.ksmf.org/ urgenca, če te pa zanima še kaj, piši na urgenca@dsms.org!

Vabljeni!

Organizatorji delavnic urgentne medicine

Urgenca

20

Na sceni

april 2005

2. OKROGLA MIZA: SMRT V ŽIVLJENJU »Male smrti (nas) proti véliki smrti« Jasna Bordon

Ko si star, imaš pred seboj samo še smrt; ko si mlad, imaš pa pred seboj življenje. Toda: »Kdor dolgo živi, veliko slabega doživi« – pravi španski pregovor. Potem se pa lahko vprašamo, ali ni življenje stvar, katero je bolje imeti za seboj kot pa pred seboj ...

Ljudje se starajo, zbolevajo in umirajo.

Toda smrt lahko nastopi v vsakem trenutku in človeku odvzame možnost, da realizira to, kar načrtuje, želi in upa. Pravi eksistenčni odnos do nje je samo v tem, da človek sprejme in upošteva njeno nedoločeno svojstvo, da se pojavi kadarkoli, tudi ta hip.

Decembra je bila ponovno, glede na pozitivne odzive z lanske 1. okrogle mize, organizirana okrogla miza z naslovom Smrt v življenju, ki se je pobliže dotaknila teme malih smrti nasproti eni in edini veliki smrti.

Pogovor med gosti je vodil psihiater Borut Škodlar.

Filozof Gorazd Kocijančič je poudaril, da je velika smrt nekje v prihodnosti, male smrti pa so v preteklosti.

Dotaknil se je mistične smrti, kajti mistika zaobrne temeljno vrednotenje, kaj je življenje in kaj smrt. Skozi človeško izkušnjo svetega se nam kaže skrivnost življenja in ta nas plaši, navdaja z grozo in hkrati privlači.

Matjaž Lunaček, psihiater in psihoanalitik, je dejal, da travmatična doživetja tekom življenja ponavljamo, da bi jih bolje razumeli, hkrati pa se dotaknejo v nas nečesa mrtvega, nečesa, kar je ostalo nepredelano.

Malo smrt potlačimo, deformiramo in se je ne zavemo. Dodal je, da smrtne so stvari, ki predstavljajo zastoj, ki so obrnjene v regresijo in v zmanjšanje vitalitete.

Psihiater Borut Škodlar se je dotaknil oseb s psihotičnimi motnjami, za katere je značilno, da si ne upajo čutiti, zaznavati, ob slehernem izzivu padejo v brezup in podoživljajo slabe izkušnje. Kako torej vzpostaviti dialog z njimi? Njihovo odmikanje ne smemo razumeti kot odklanjanje odnosa, pač

Okrogla miza - Smrt

pa kot željo po njem. Marsikdaj svojci odmik doživijo kot malo smrt, kajti težko sprejmejo to spremembo.

Starši si želijo dialoga, pacienti pa se v svojem brezupu odmikajo. Morda ravno strah pred smrtjo preprečuje ta dialog.

Janez Jazbec, pediater – onkolog, se je dotaknil problema smrti z vidika zdravnika oz. študenta medicine. Kot študenta ne pomni, da bi ga kakorkoli pripravljali na smrt. Dejal je, da se nanjo ne moreš pripraviti, kajti vsaka nova je kot prva.

Maja Sever, igralka z ljubljanske Drame, je prepričana, da je umetnost tista, s katero si lahko pomagamo pri malih smrtih. Skoraj vsaka dramska igra se ukvarja s smrtjo. Sama je na odru že večkrat umrla (čustvena smrt). V realnem svetu pa si proti smrti sam in ti igranje ne pomaga kaj dosti.

Lama Shenphen, budistični menih, posvečen od Njegove Svetosti Dala-

Salvador Dali, Devenir Geologique: Tudi smrt rabi počitek.

jlame, je povedal, da že vstop v budizem predstavlja neko malo smrt in ponovno rojstvo, saj moraš tedaj zavreči staro in sprejeti novo ime.

Smrt so vrata, ki te vodijo nekam drugam, v neznano. Tudi ko gremo spat, se dogaja podobno: sanje so neznanka, prebujenje pa ponovno rojstvo.

Smrt je Lama Shenphen povezal z vprašanjem strahu, saj je vse naše življenje povezano s prizadevanjem premagovanja tega občutka. Ljudje se načeloma bojimo dveh stvari: odgovornosti in smrti, kar je povezano s strahom, da bomo izgubili marsikaj.

Kaj bo potem? M. Lunaček je povedal, da strah pred smrtjo ni instinktiven (majhni otroci ga nimajo).Vprašljiv pa je strah pred neznanim, kot je npr. smrt, ki je prenešeni strah iz ranega otroštva (strah pred zapustitvijo).

Sociolog Aleš Črnič je dejal, da je vélika smrt skupna vsem civilizacijam, vendar pa obstajajo med civilizacijami razlike v njeni percepciji. Pri zahodnih civilizacijah smrt izvira iz vsakdana in nas navdaja z nelagodjem. Zato smo pred njo tako nebogljeni in pred smrtmi drugih ne znamo reagirati. V tibetanski religiji pa smrt ni tabu, ne pomeni konca obstajanja, pač pa nadaljevanje življenja v neki drugi obliki.

O strahu pred smrtjo je že pred 2000 leti pisal tudi rimski pesnik in filozof Titus Lucretius Carus, ki je dejal, da pogosto zgrabi človeka iz golega strahu pred smrtjo takšen gnus do življenja, da se v svoji srčni stiski sam vda smrti ter v svoji bedi pozablja, da je prav strah izvor njegovega trpljenja.

Za konec pa še misel Woodyja Allena: »Pa ne, da bi se bal umreti. Le da ne želim biti tam, kjer se to dogaja.«

21

Na sceni

Koncert ob svetovnem dnevu boja proti AIDS-u

KDO SE BOJI LADA BIZOVIČARJA? Alenka Vittori Kje ste bili, ko se je zgodilo? Prvega decembra zvečer? Kongresni trg? Če vas ni bilo, vam je odpuščeno samo v primeru, da ste se ravno takrat ukvarjali z uporabo kondomov. Sicer pa… morate nujno priti naslednjič.

Tudi če ste uspeli spregledati tisto milijardo (jaz jim ne verjamem, da jih je bilo samo 30.000) rdečih pentelj, ki so visele povsod po Ljubljani, so vam lahko že lastna ušesa povedala, da se v mestu nekaj dogaja. Na dan boja proti AIDS-u so namreč zvečer prvi zvoki glasbe zbrali na Kongresnem trgu množico ljudi. Ogrevati so jih začeli člani skupine Shyam in šarmantni »kondomčki« na dveh nogah, ki so krožili med ljudmi in bojda delili prave kondome, ki pa so bili, jasno, takoj razgrabljeni.

Trkaj pleše s kondomi

Na koncertu pa niso bili samo mladi. Zoran Predin je privabil tudi nekoliko starejšo publiko, ki je dajala gate na glavo že takrat, ko o AIDS-u nihče še niti sanjal ni. To je bil najbrž eden pomembnejših dosežkov koncerta, saj nikoli ni prepozno za ozaveščanje o spolnih boleznih, večina akcij pa se ponavadi osredotoča le na mlajšo populacijo. Lepo.

Seveda pa projekt Virus ni pozabil na mlade in še mlajše. Pripeljal jim (nam) je Roka Trkaja. Takrat se je gneča pred odrom še zgostila in vzdušje še dvignilo. Njegovi oboževalci so doživeli svoj trenutek in verjetno nihče od njih ne bo nikoli več pozabil na kondome. Trač: Kevin Costner menda razmišlja o novem filmu, ki ga je navdahnil Trkaj. Naslov bo menda ‘Pleše s kondomi’ in bo resen kandidat za Oskarja…

Oboževalci Slona in Sadeža, matematičnih formul, slovenske zgodovine, družinskega nasilja, kočevskih medvedov, talibanov in Osame ter peči na trdo gorivo so prišli na svoj račun takoj za Trkajem, ko sta omenjena gospoda nastopila. Toda čeprav sta se trudila, da bi zadovoljila vse glasbene okuse, je na obrazih nekaterih dolgolascev težje metalnega videza v publiki pisalo, da še nekaj manjka. Čakali so namreč na skupino Elvis Jackson in čakali so dolgo, saj je skupina nastopila zadnja. Toda pripravili so prav poseben uvod, ki je bil slišati kot ženski orgazem. Glede na to, koliko časa je trajal premor pred njihovim nastopom, bi znal biti orgazem celo pravi… Nadaljnji žur je bil tako še toliko bolj vroč.

Program je povezoval kdo drug kot Lado Bizovičar, ki je uspel v petih minutah sesuti vse tako imenovane argumente proti kondomom, potem pa še družbeno izobčiti vse, ki kondoma kdaj niso uporabili. Verjeli ali ne, to je bilo pravzaprav zelo zabavno (če seveda nisi bil med izobčenimi, pa tudi tisti so se smejali).

In edino, kar smo si še lahko želeli ob odhodu, je bilo to, da bi tisti mladi fantje, ki so si na koncertu kondome natikali na glavo, po koncertu kondome nataknili tudi tja, kamor spadajo. Da bodo zdravi, veseli in brez skrbi.

Za vse vaše bodoče orgazme pa si zapomnite abecedo varne spolnosti: A – abstinence, B – be faithful, C – condom.

On ve, kaj dogaja!

Projekt Virus

Mogoče so maaaalo pretiravali…

22

Na sceni

april 2005

Novoletni Pajzl - Fotoreportaža

Nina Glavnik

1.korak: zbrati nekaj entuziastičnih ljudi, ki so pripravljeni nadvse zgodaj v šoping (kdo drug kot punce)

Mission impossible: spraviti zaklad + štiri punce v en avto

Garderoberki med delom ...

Novoletni pajzl

2.korak: spraviti zaklad v avto

Mravljice na delu: ko spoznaš, kako ogromno površino ima Pajzl

Feštaaa

23

Na sceni

Ljubljanskim brucem so se pridružili tudi Mariborčani

BRUCOTOMIJA 2005 Tokrat dvojna. Ljubljana in Maribor.

Da zajamemo celo generacijo brucev, smo povabili še Štajerce. Polovica se je vabila razveselila in ko so prišli ob 14.00 na Fakulteto, smo vedeli, zakaj.

Prvih nekaj trenutkov nisem mogla verjeti, da so res medicinci. Mladi, divji, neukrotljivi. Pripravljeni na vse in še več. Pozdravila sta jih dekan, prof. Žargi, in prof. Ravnik, ki jim je razkazal še anatomski inštitut. Sledila je zabavna predstavitev projektov pod okriljem DŠMS, podkrepljena z igricami in filmčkom, ki v stilu »Matrix« predstavlja člane kluba. Must see! In sledilo je s strani organizatorjev (najbrž tudi gostov) reees težko pričakovano kosilo v Štorklji. A smo jih crkljali, a ne? Potem pa so nam pobegnili po Ljubljani z obljubo, da se vidimo zvečer.

Emonska klet. Zunaj je padal sneg.

Začelo naj bi se ob 21.00. Pa se ni, ker so emonci še stregli hrano in se ni spodobilo spustiti med njih neukrotljive mladince. Poslali smo jih nazaj na mraz. Prvi del krsta. Niti mraz naj ne uniči želje po žuru. Po deseti se je začelo polniti. Organizatorji so

bili v popolni kirurški pripravljenosti.

Bruce so čakale majčke ter tradicionalni B na čelo in pa kozarček brucomora. Pri vratih sta obiskovalce pričakala dva organizatorja. Moškega

Brucovanje

spola. Iz česar sledi, da je vedno več bruck izsililo, da niso dobile B-ja.

Pokvaril bi jim večerni make-up. Na srečo je na take pobegle ptičke prežal še en član, ta že nekoliko podkrepljen in neusmiljen. Usodno mešanico z imenom »brucomor« sta ustvarili

člana ekipe postavili poba, za katerega smo se bali, da bo pogoltnil še kozarec. In zmagali. Naslednja igra. Tri trojke, eden poje, druga dva plešeta.

Pesmi: Vedno si sanjala njega, Ubila si del mene, Brizgalna brizga. Vsi so bili divji, a kaj, ko se najbolj prodaja golo-

koktejl-veteranki, ki sta poskrbeli, da jakost pijače ne pomeni »požgi mi žrelo«. Da je bil zvarek hvale vreden, je potrdil tudi prof. Vodušek. Drugi del krsta. Emonska klet se je napolnila do zadnjega kotička.

Organizatorji smo začeli dvomiti v izvedljivost pripravljenih igric v celoti.

Nismo si predstavljali, kako stlačiti vse te ljudi na še manjši prostor. A se nismo vdali. Brin in Keti sta z energičnim pristopom zmotivirala bruce MF Ljubljana, ostali pa smo krotili divje bruce MF Maribor. In se je začelo. Štafeta. Dve koloni, kozarec piva v roko. Ko prvi spije, da kozarec na glavo in lahko začne drugi. MB so imeli definitivno boljšo taktiko, saj so kot zadnjega

ta. Ko je MB predstavnik potegnil dol hlače in začel skakljati v boksarcah, je bil zmagovalec znan. Taka drznost je vedno nagrajena. In zadnja, že pozno v noč, a glavna, je bila igra moških spodnjic in seveda ženskih modrčkov.

Punca, ki prva prinese moške spodnjice v kateri koli verziji, in fant, ki prvi prinese 3 modrčke od radodarnih kolegic, sta dobila potovanje za 1. maj.

Hitrost dostave zahtevanih artiklov je dokaz, da so medicinci res požtvovalni. Čakali smo 3 minute. Minuta na modrc. Uau. In še manj za boksarce. Pa smo dvomili v uspeh igre. Očitno tudi slačenje ni problem v zgodnjih jutranjih urah. Preplesali in prepili smo noč, plezali na mize spet in spet (varnostniki pa nas podili dol spet in spet).

Naših brucev nismo »mučili«; ne zato, ker si tega nismo želeli, ampak, ker ni bilo tehnično izvedljivo. Preveč vas je prišlo. Ali pa smo letošnji 5. letniki pač mehke duše. Kakor koli, ta noč je bila vaša in naša. Torej, BRUCI, DOBRODOŠLI!!!!

24

Intervju

april 2005

Pogovor s prof. dr. Alojzom Ihanom

CEL ORGANIZEM MORA TEŽITI V ENO SMER IN VSE ANTENE MORAJO BITI OBRNJENE K TISTI STVARI Martina Turk Kot študent petega letnika medicine je za pesniški prvenec Srebrnik dobil nagrado Prešernovega sklada. Danes je naš učitelj in vodja laboratorija za citometrijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo. Med pogovorom o pesniških začetkih po telefonu preverja, ali je material avtoklaviran in kdaj bodo prispeli klinični vzorci za preiskave. Doslej je izdal 6 knjig poezije, 2 romana, 2 knjigi esejev. Njegovo ime je zaslediti v različnih časopisih in revijah, kot tudi na številnih strokovnih člankih. Prof. dr. Alojz Ihan je človek, ki ne rabi nastopaštva, da bi pritegnil pozornost. gre za določene strasti, občutke do vode, globine.

Sicer sem najprej mislil, da mi bo šlo v smeri vedno večjih globin in podvodne fotografije, ampak potem se mi je obrnilo v ribolov.

Tudi zato, ker še raje od potapljanja jadram in mi je po sidranju bolj enostavno prijeti puško, kot se ukvarjati z jeklenkami in ventili. In riba je tudi dober, oprijemljiv in strasti vzbujajoč cilj.

Pred dvema letoma sva se srečala na Beletrininih literarnih delavnicah v Izoli. Takrat sem se predstavila kot nekdo, ki se želi naučiti potapljanja in francoščine, pa ste odgovorili, da imate podobne interese. Kako je vanja. koledarja je bil prof. zdaj s Prvi temkupec – z vašo francoščino in dr.

Tomaž Rott z Inštituta za patologijo, potapljanjem? na doberrekel, odziv da pa smo naleteli tudi A sem francoščina?

To na je inštitutih za anatomijo, biokemijo, far-a ena tistih želja, ki jih človek misli, makologijo, patološko fiziologijo, nikoli ne uresniči.

Lepa podoba,sodno ki jo medicino, na katedrah za javno zdravje, naštrika možganska skorja brez globinterno medicino, kirurgijo ter celo na inskih povezav. Potapljanje je drugo, tu dekanatu. Največ so za mamotom prispevali na Inštitutu za biokemijo, za kar

Prof. dr. Alojz Ihan

Kako poteka vaše trenutno življenje? Kaj se dogaja na citometriji, kaj v pesništvu, kje trenutno še sodelujete?

Glede pesništva je pred dvema letoma izšla zbirka Salsa, ki je bila med ljudmi nadvse dobro sprejeta, celo na vrhu lestvic,zahvaljujemo. kar sem pri se jim prodajnih še enkrat iskreno poljudnih knjigah že doživljal, pri poeziji pa je toprodaje, redek pojav.

Tega sem bil Izkupiček zmanjšan za pet seveda vesel.

Drugače zadnje leto tisočakov (pijača za vsepasodelujoče!), smo nakazali na račun Europadonnav glavnem ždim v laboratoriju, med e, slovenskega združenja bojprecej proti članki in projekti.

Vodimza tri raku ki je zbiralprojekte denar zainmamovelikedojk, raziskovalne veliko tom.

Darovali smo 50.000 tolarjev!

Ob hodim v Bruselj, ker sem v ekspertzaključku naše akcije smo simbolično

nem sistemu evropske komisije za ocenjevanje medicinskih raziskovalnih projektov. Bruselj sicer ni kakšno zabavno mesto, vendar se v znanosti iz držav EU tja preliva vedno več denarja, zato se je treba naučiti, kako ga v čimvečjih količinah pridobiti nazaj.

In tega športa se je najlažje naučiti kot ocenjevalec. Seveda pa kljub temu ni povsem enostavno, pisanje EU projektov je cela nova obrt, ki se jo je treba naučiti, čimprej, tembolje. Ampak ne gre le za denar, v lovu za njim si človek avtomatsko dviguje tudi lastno raziskovalno iniciativo, tehnologijo, laboratorijske standarde.

Pa situacija na inštitutu in v vašem laboratoriju?

Pri nas na mikri imamo to srečo, da imamo poleg raziskovanja tudi veliko rutinskega pogona, predvsem diagnostike, pa tudi razvojnega dela z industrijo. Rutina je koristna, ker vzdržuje delovni tempo neglede na navdih.

Laboratoriji so kot komplicirani stroji, sestavljenka človeškega in mehanskega kolesja, ki ga ni priporočljivo ustaviti, ker imaš lahko pri ponovnem zagonu hude težave. Pri nas raziskovalno delo poteka vseskozi in vzporedno z rutinskimi preiskavami.

Kaj vam prinaša največje zadovoljstvo – pedagoško delo, nastop predali izvod koledarja prof.dr.

Zvonna televiziji alidirektorju mogoče seja Društva imirju Rudolfu, Onkološkega slovenskih inštituta. pisateljev?

Poučevanje mi je všeč, ker ima toUspešno zaključena akcija nam liko obrazov.

Na začetku semvliva od pogum in v nas že imel zorijonajraje ideje za nove pedagoškega dela predadobrodelne projekte tipa. vanja in vaje, kjer sepodobnega trenira komuBodo na naslednjem koledarju pozirala nikacija in se človek ogromno nauči iz dekleta?

25

Intervju opazovanja tistih, ki jih uči. Zdaj mi je najprijetneje skrbeti za podiplomce, ki delajo v laboratoriju. Na univerzi namreč skrbimo za znanje, ampak znanje je čudna reč, koristi samo tisto znanje, ki ga imaš priliko uporabiti.

Bodoči zdravniki imate to srečo, da se učite za nadpovprečno struktuiran poklic, precej točno veste, kaj boste delali, ker je vsako leto potrebno zašiti toliko in toliko ran, pozdraviti toliko in toliko pljučnic, izprazniti toliko in toliko želodcev… Medtem ko naprimer biologi ali mikrobiologi po študiju pridejo na veliko manj predvidljiv trg dela. Ogromno narediš, če takega človeka postaviš v okolje, kjer lahko dela in dela nekaj tako smiselnega, da lahko v tistem raste in načrtuje naprej.

To se mi zdi krasen dosežek in za to se splača truditi. Verjamem namreč, da skoraj vsak naš medicinec ali drug naravoslovec, ki pride v dobro skupino, lahko producira dobre mednarodne članke.

Kako se počutite kot izpraševalec na izpitu? Je to vloga avtoritete? Študent na izpitu je čisto prijetno, niti ne pretežko opravilo. Težave ima študent, ki se mora marsičesa spomniti in še časovne distance navadno nima; jaz sem samo poslušalec. Seveda sem intimno na njegovi strani, že iz učiteljskega samoljubja navijam za študenta, seveda pa ne preveč, ker se prevelika zavzetost hitro spremeni v prizadetost, zamerljivost, celo nasilnost. Meni je treba na koncu le potegniti črto in vpisati rezultat.

Pa občutja na javnih nastopih – okroglih mizah, literarnih večerih, na televiziji? So vam izziv?

So bila leta, ko sem imel pri tem občutek, da moram pokazati, kaj znam. Sčasoma tovrstni adrenalin neha in javni nastopi postanejo samo zaznamki v koledarju, ki jih vanja. koledarja prof. ne smePrvi bitikupec preveč, da nejebibiltrpelo dr.

Tomaž Rott z Inštituta za patologijo, siceršnje delo in življenje. Malo bolj na odziv panasmo naleteli tudi na semdober pripravljen te stvari v obdobinštitutih za anatomijo, biokemijo, jih, ko mi izide kakšna knjiga, dafarse makologijo, naredi malopatološko reklame –fiziologijo, za knjigesodno se mi medicino, na katedrah za javno zdi potrebno skrbeti ne le do zdravje, trenutinterno medicino, kirurgijo na ka, ko so napisane, ampak ter tudicelo tako, dekanatu.

Največ so za mamotom prisda pridejo v stik z bralci. Pri tem so pevali na Inštitutu za biokemijo, za kar

Prof. dr. Alojz Ihan

mediji zelo koristni. Zunaj tega obdobja pa me je bolj težko pripraviti na večje medijsko angažiranje. Seveda, če pride TV ekipa v mojo pisarno in mi postavi kakšno vprašanje, pač odgovorim, enako kot študentu, ki bi si pred izpitom rad kaj razčistil.

Je dejavnost na teh številnih področjih pogoj za srečo ali so lastni potenciali lahko tudi nadloga? Kako je sploh mogoče biti uspešen na toliko različnih straneh?

Dejstvo je, da vsaka stvar rabi dovolj osredotočenosti. Recimo pri raziskovanju - ne samo da zavestno nekaj delaš, ampak da se v tistem obdobju tudi izven dela pogosto miselno poigravaš s svojim delom. Da torej živiš v eno smer in imaš tudi podzavestne antene stalno obrnjene tja – le

Ko se polni, se s tem že določa, kaj bom delal in česa ne. Če je koledar pregosto popisan, je treba pač zaostriti kriterije, kaj je treba in kaj ne. Če mi v tem trenutku nekdo reče za literarni večer ali TV okroglo mizo o kulturi, bom pogledal v koledar, ampak potem bom že po nekaj trenutkih zelo verjetno rekel, da nimam časa. Če imam antene obrnjene v drugo smer, se v tem trenutku pač ne bom spravljal na razprave o kulturni politiki, ker me to ne zanima in bi bil v tem tudi zelo slab, brez interesa, mnenja, asociacij, skratka bled in brezkrven.

Ste v umetniških krogih kdaj morali pokazati svoje medicinsko znanje, koga oživljati in podobno?

To je bilo v mlajših letih, ko sem veliko delal pri revijah, kot sta Literatura in Sodobnost. Takrat so se ljudje na zabavah počutili precej bolj zanesljivo, če sem bil zraven. In kar nekajkrat sem imel priliko, da sem koga zaradi slabosti obračal v primeren položaj.

Ste spremljali podelitev letošnjih Viktorjev?

Ne, me ni bilo v Sloveniji.

tako pridejo ideje, asociacije, se porodi iniciativnost in se proti cilju ne obrača le pamet ampak cel organizem teži v tisto smer. Kot pri zaljubljencih, ki se lahko ozirata vsak v svojo smer, pa se jima telesi vseeno odzivata na vsak premik. Mislim, da je v življenju večinoma tako, da si v enem obdobju lahko usmerjen s celim organizmom samo v eno stvar. Rutinsko lahko zraven delaš tudi druge stvari, ampak tista intuicija je v tem obdobju se jim še enkrat zahvaljujemo. posvečena samoiskreno temu. In ni možnosti, da bi takrat lahko nastala kakšna peIzkupiček prodaje,je, zmanjšan za pet smica. Odločilno kam so obrnjene tisočakov (pijača za vse sodelujoče!), antene. smo nakazali na račun Europadonnae, slovenskega za boj proti Znate reči tudizdruženja ne? raku dojk, ki je zbiral denar mamoSeveda. Se navadiš. Veliko jezanarejeno tom.

Darovali smo 50.000 tolarjev!

Ob že, ko si na Outlooku delam koledar. zaključku naše akcije smo simbolično

Kaj menite o obstoju »medijske osebnosti« v slovenskem prostoru?

V Sloveniji je paradoksno in po svoje ganljivo, da ljudje, ki medijsko glamurozno funkcionirajo, pogosto strašansko malo zaslužijo in relativno slabo živijo. Slovenija, ki je majhna, posnema vzorce medijskega blišča iz tujine, za katerim pa stoji stokrat več denarja. V Sloveniji medijsko pojavljanje samo po sebi ne prinaša denarja, tisti, ki se ga grejo, pa počnejo to na lastno veselje in lastne stroške. Človek kar občuduje to paradoksno zavijanje v celofan. Neredko kdo navzven deluje kot »Million Dollar Baby«, praktično pa živi v neki luknji in je skoraj brez honorarjev. predali izvod koledarja prof.dr. Zvonimirju Rudolfu, Viktorjev torejdirektorju ne. Kaj Onkološkega pa letošnja inštituta. podelitev Prešernovih nagrad ob slovenskem kulturnem prazniku Uspešno zaključena akcija nam vliva – to ste spremljali? pogum in v nasnižebilo zorijo ideje za nove Letos me tudi v Sloveniji.

Sem dobrodelne projekte podobnega tipa. pa nekajkrat šel, ker stari nagrajenci Bodo na naslednjem koledarju pozirala vsako leto dobivamo vabila... dekleta?

26

Intervju Kako pa se spominjate leta 86, ko ste stali na odru?

Ja, je bilo presenečenje, sem bil le še študent, in menda daleč najmlajši nagrajeni literat v vsej zgodovini. Zdaj, ko imam polno insajderskih informacij in vem, koliko razprav, kombinacij, kuhinj in vsega tega je zadaj, se mi zdi še toliko bolj nenavadno, da mi je takrat to kar padlo kot hruška z drevesa.

Kje se začne vaša pesniška pot in kako je potekalo njeno nadaljevanje?

Začelo se je v tretjem letniku medicine, prej nisem pisal. Potem bi med počitnicami moral delati raziskovalno nalogo na farmakologiji, pa je to propadlo in sem celo poletje pisal pesmice. V letu pred “Srebrnikom” je vsakodnevno nastala kakšna pesem ali vsaj osnutek. Mimogrede, med študijskimi poglavji anatomije in fiziologije, brez posebne resnosti. Šele pogovori s starejšimi kolegipesniki so mi dali vedeti, da je bila moja tedanja pesniška produktivnost nekaj povsem izjemnega. Ampak v resnici so se mi zadeve začele kazati resno kakšno leto po “Srebrniku”, ko se mi je pisanje začelo zelo ustavljati.

Takrat sem moral dati skozi dokaj resno in mučno obdobje. In se zlasti prebiti skozi številne psihološke pasti, ki so spremljale socialno odmevnost moje poezije. Razen Prešernove nagrade sem v tistem obdobju dobival vse mogoče jugoslovanske pesniške nagrade, dajal kupe intervjujev, se srečeval s književniki, ki sem jih prej poznal le iz učbenikov. Trajalo je precej časa, da sem se naučil v tisti ustvarjalni krizi spet prepoznavati svoje lastne literarne impulze in jih jasno razmejevati od socialnega šuma v zvezi z mojo poezijo.

Je preko pesništva pred javnostjo vanja. kupec koledarja bil prof. na nekPrvi način razgaljen vašjenotranji dr.

Tomaž Rott z Inštituta za patologijo, jaz? na odzivslačenja pa smo naleteli tudi ko na Ne,dober občutek je takrat, inštitutih za anatomijo, biokemijo, farrazgališ tisto, s čemer se sam pri sebi makologijo, patološko fiziologijo, sodno še nisi soočil in se sprejel.

Nekdo se medicino, na katedrah za javno zdravje, bo vdrl v tla, če se mu bo v javnosti internogumb medicino, kirurgijo ter celo na odpel na srajčnem rokavu, drug dekanatu.

Največ so za mamotom prisse lahko gol sprehaja pred TV kampevali na Inštitutu za biokemijo, za kar

Prof. dr. Alojz Ihan

erami. In ni rečeno, da se tisti prvi ni bolj razgalil od drugega. Zlasti pri esejistiki, ki je bolj eksplicitna, pazim, da pišem iz izkušenj, ki so že precej časa predelane. Sam sem tega pisanja zelo vajen, vem, kaj s pisanjem lahko povem, kam grem, do kod sem sproščen, do kod nisem. Dokler se nisem »ščistil«, da me večine svojih občutkov in emocij ni strah, toliko časa nisem pristal recimo na pisanje kolumen. Človek točno čuti, kdaj nastopi pravi trenutek. Vem, da ne morem več napisati besedila, zaradi katerega bi doživel šok, potem ko bi ga prebral.

Nekoč davno se mi je to dogajalo.

Kaj vas je napeljalo v medicino? Je bila to otroška želja ali trenutna odločitev?

Vseskozi me je zanimalo naravoslovje, to imam rad. Medicina pa se mi je zdela bolj usmerjena in zahtevna oblika naravoslovja. Pomišljal sem še o humanistiki, pa je bil ta študij takrat bolj zabušantski, kar mi ni bilo všeč.

Se mi zdi, da moraš v vsako stvar veliko vložiti, da lahko potem kaj nazaj dobiš. Treba je iti v sistem, kjer se precej dela, da potem od tega kaj imaš. ČAS JE Čas je, da si povemo, če si sploh lahko kaj povemo, in da si damo, če si sploh lahko kaj damo. Čas je in kmalu bomo ostali tudi brez njega.

In kaj je sprožilo korak v mikrobiologijo? Že v tretjem letniku medicine sem vedel, da me zanima raziskovanje. Med inštituti pa se mi je zdelo pametno izbrati takega, kjer so aparature stalno v pogonu, kjer hodniki in laboratoriji se jim še enkrat iskreno zahvaljujemo. nikoli niso prazni.

V tem smislu me je navdušil inštitut za mikrobiologiIzkupiček prodaje,jezmanjšan pet jo. O imunologiji bilo takratzamalo tisočakov (pijača za vse sodelujoče!), znanega, bilo je tudi manj raziskav, smo nakazali na račun Europadonnazato me je pritegnila.

Nasploh je ideja, e, slovenskega združenja za boj da lahko človek z lastno vojsko proti preraku ki je zbiral denar za mamomagadojk, mikrobe, kar privlačna in celo tom. Darovali smo 50.000 tolarjev! Ob dramatična. zaključku naše akcije smo simbolično

april 2005 V spremni besedi k vašemu pesniškemu prvencu Andrej Blatnik omenja, da ste tik po neki literarni delavnici imeli izpit iz patofiziologije, ki pa se takrat ni najboljše iztekel…

Ja, bil sem v Kopru, na eni izmed prvih takih delavnic. Naslednji dan sem imel izpit iz patofiziologiije in ga nisem opravil. Mislim, da se je to zgodilo prvič in tudi zadnjič. Sicer pa ga tako ne bi opravil. Ker nisem bil Oražnovec in sem študiral po uradnih knjigah. Oražnovci so imeli namreč cele zbirke zapiskov, skript in vsega tega, kar je krožilo iz generacije v generacijo. In pri nekaterih profesorjih je bilo nujno preštudirati zanje posebej prirejene zapiske, na tistem izpitu bi naprimer moral znati zbirko profesorjevih vprašanj, ki se je imenovala Pavlin Butik. Pa sem takrat izpitu prvič slišal zanjo. In seveda ni šlo.

Nekoč ste trenirali rokomet. Kako je s tem sedaj?

Res sem treniral rokomet, temu sem posvečal veliko časa. Je pa to zahteven šport, nujna je fizična pripravljenost, predvsem pa mladost in natreniranost, sicer je nevarno. Pred sedmimi, osmimi leti je bila obletnica Prul in po dolgem času smo se igralci vseh generacij zbrali na veteranskem turnirju.

Takoj sem seveda šel v akcijo in ko sem letel proti vratarju, sem se v zraku spomnil, da ne znam več doskočiti.

To so te natrenirane zadeve, ki jih telo obvlada, če jih ne treniraš, pa jih telo več ne zna.

Izven konteksta: kateri svetovni muzej vam je najbolj ostal v spominu?

Prado v Madridu, zaradi Goye. Slike, iz katerih brizga poltenost, čeprav so nastale v ortodoksnem španskem katolištvu. Madrid kot močna prestolnica mi je nasploh všeč. Nasploh imam rad velemesta, na čelu z New predali izvod prof.dr.najraje ZvonYorkom.

Tudikoledarja na počitnice imirju Rudolfu, direktorju Onkološkega hodim raje v velemesta, če seveda izvinštituta.jadranje. zamem Uspešno zaključena nam vliva Še za konec: vici oakcija blondinkah ali pogum in v nas že zorijo ideje za nove vici o policajih? dobrodelne podobnega (smeh) O projekte blondinkah.

Policajitipa. so Bodo na naslednjem koledarju pozirala dolgočasni. dekleta?

27

Iz življenja Zgodovina Pajzla

ZABUČALE GORE ALI KAKO POSTATI PAJZLČAN Polona Maver, Maja Tripar

Kaj je Pajzl, ni potrebno razlagati; ne le vsi medicinci, celo širša družba študentov v Ljubljani točno ve, da na našem faksu obstaja prostor, ki se nekaj večerov na leto spremeni v polivinilasto žarišče razgretih plešočih teles.

Tam se skozi divjo noč ob glasbi sproščajo neznanske količine energije vse tja do zgodnjega jutra.

A Pajzl je še mnogo več. Je prostor, ki združuje, ki daje zavetje. Za nekatere – imenujejo se pajzlčani – je skoraj način življenja. Tukaj pa so stvari že malo manj jasne. Kako deluje ta skrivnostna druščina? In od kdaj?

Kdo so njeni ugledni člani oziroma

Ponavadi se nas tu zadržuje približno deset pajzlčanov, bolj ali manj stalnih, na sestankih in žurih pa se zberemo vsi na kupu.

Večinoma smo pajzlčani študentje Medicinske fakultete, pridružijo pa se nam tudi pravniki, ekonomisti,

kuhinjo, kjer si lahko skuhaš kavo ali čaj, natočiš kakšen sok, pač stvari, ki nam jih omogoči zaslužek na pajzlskem žuru. Omogočen je tudi dostop do računalnikov in interneta, pa tudi mikroskopov, ki jih lahko uporabljajo tudi drugi študentje za učenje preparatov v Pajzlu,« pravi Tea. Kaj pa privilegiji in dolžnosti? »Privilegij?

Odprto je dlje kot patologija in histologija…Dolžnosti… Morda predvsem skrb za Pajzl, red, mir, čistočo, udeleževanje pajzlskih sestankov in seveda udeleževanje pajzlskih žurov.«

Praljudje kot komisija - no.1

kako postati eden izmed njih? Poskusili smo osvetliti »notranjost« našega Pajzla in zato smo o tem fenomenu malo povprašali zdajšnje pajzlčane – v njihovem imenu je odgovarjala Tea Tašker.

Rojstvo Pajzla je zavito v meglo; leta 1960 je zagotovo že obstajal, vendar tam, kjer je zdaj tretji del biokemije, pa tudi manjši je bil. Dve leti kasneje se je Pajzl na sedanjoje lokacijo. vanja.

Prvipreselil kupec koledarja bil prof.

Njegov namen ostaja vsa leta enak dr. Tomaž Rott zpa Inštituta za patologijo, naprostori dober odziv pa smodruženje naleteli tudi na – za učenje, in zainštitutih za anatomijo, biokemijo, farbavo. makologijo, fiziologijo, sodno Pajzl ni nekapatološko organizacija, je preprosmedicino, javnoPajzlčan zdravje, to prostor na za katedrah študente.za»Tudi interno kirurgijo ter celo na je dokajmedicino, širok pojem …Včasih tu dekanatu.

Največ so za mamotom prispreživiš več, drugič pa manj časa. pevali na Inštitutu za biokemijo, za kar

Pajzl

strojniki, skratka vsi, ki na začetku iščejo prostor za učenje - Pajzl je namreč odprt tudi med vikendi, ko se knjižnice zaprejo.« Kako pa postaneš pajzlčan? »Načeloma je to kar dolgotrajen postopek, ampak ni zahteven ali naporen…. Enostavno moraš veliko časa preživeti v Pajzlu, kar glede na številne knjige in izpite, skozi katere se moramo prebiti našem faksu,zahvaljujemo. sploh ni tako se jim šenaenkrat iskreno nemogoče… Družiš se z ostalimi ljudIzkupiček zmanjšan vklopiš za pet mi v Pajzluprodaje, in se pravzaprav tisočakov (pijača za vse sodelujoče!), v neko družbo, pristop pa je seveda smo nakazali račun Europadonnaodvisen od na vsakega posameznika. e, slovenskega združenja za boj prosproti Počasi začutiš neko pripadnost raku dojk, ki je zbiral denar za mamotoru in ljudem, Pajzl pa postane tvoj tom. Darovali smo 50.000 tolarjev!

Ob drugi dom. Na razpolago dobiš tudi zaključku naše akcije smo simbolično

Praljudje kot komisija - no.2

predali izvod koledarja prof.dr. ZvonSkozi pretekla se je v Pajzlu zvrstiimirju Rudolfu,leta direktorju Onkološkega lo že veliko študentov medicine, marinštituta. sikdo izmed njih je zamenjal stran Uspešno inzaključena akcijanovim nam vliva katedra zdaj predava genpogum in v nas že zorijo ideje nove eracijam medicincev. Mednjezaspada dobrodelne projekte podobnega tipa.

28

Iz življenja tudi prof. dr. Dean Ravnik, ki nama je povedal marsikaj o svojih pajzlskih letih. »Pajzl je na istem mestu odkar pomnim, le prostori so se malo spreminjali. V t.i. »vagon«, kjer so zdaj računalniki, so včasih lahko zahajale le stare bajte, tam so si kuhali kavo,

Praktični del diplome

igrali karte in čvekali; mi »sveži« tja nismo imeli vstopa, dokler nas ni kdo od starejših povabil. Tudi v mojih časih si postal pajzlčan, ko si bil že praktično del inventarja. Sicer pa so starejši vedno skrbeli za mlajše. Žuri so bili bolj interne narave, šele kasneje so začeli delati reklamo po drugih fakultetah, kar pa je s seboj prineslo prenapolnjenost, uničevanje in celo začasno zaprtje Pajzla, dokler niso naredili pravilnika in določili upravnika – študenta, ki je skrbel, da so stvari potekale tako kot je treba.« Profesor nama je zaupal tudi nekaj zgodbic: »Že kot bruc sem bil povabljen na diplomsko zabavo. To se je slišalo nekaj pomembnega, zato smo vsi bruci prišli v svojih maturantskih oblekah in so se nam seveda vsi ostali smejali... Spominjam se tudi dveh deklet, ki sta s svojimi čevlji oziroma s trdimi podplati vedno povzročali ropot, čeprav sta hodili po prstih.

Rekli smo jima »kure laufarce«, in nekoč smo jima na njuni poti skozi sobo nalašč nasuli sladkor. Tako sta se trudili, da ne bi bili hrupni, pod njunimi nogami pa je neznansko hreščalo in vsi pogledi so se obračali k njima!«

Pajzl

april 2005

Ko pajzlčan zaključi študij na fakulteti, mu kolegi priredijo pajzlsko diplomo, kjer razkrijejo njegove (umazane) podrobnosti, zapojejo mu pajzlsko himno, nato pa diplomant vstopi v častni klub pajzlskih seniorjev. Le-ti so v Pajzlu vedno dobrodošli, enkrat letno pa mladi pajzlčani organizirajo Revival Pajzl. Tu se srečajo različne generacije pajzlčanov, ki se predvsem zaradi druženja in obujanja spominov pripeljejo od vsepovsod, od Kopra pa do Murske Sobote.

Poleg prof. dr. Ravnika sva na anatomskem inštitutu obiskali tudi doc. dr. Marjano Hribernik, prav tako pristno pajzlčanko.

Ob zajetnem kupčku črno-belih fotografij, ki so večkrat izzvale smeh, nama je opisovala stare

teoretičnega in praktičnega dela. V teoretičnem delu so prebrali kandidatov življenjepis z vsemi zanimivimi in pikantnimi podrobnostmi in tudi odigrali posamezne odseke iz le-tega (za igralske vložke in izvirne zamisli je večkrat poskrbel takratni pajzlčan Borut Veselko). Sledil je praktični del diplome, v katerem je moral kandidat opraviti različne naloge, npr. z zavezanimi očmi pregrizniti z neznano vsebino napolnjen kondom in ugotoviti, kaj je bilo v njem, ali pa opraviti ginekološki pregled na improviziranem pripomočku...

Vse pa je potekalo pod budnim očesom tričlanske komisije. Ta je bila običajno napravljena v oblačila, ki so nekako šla v kontekst življenjepisa kandidata. Na diplomi nekega kandidata, ki je študiral 10 let, je bila komisija sestavljena iz praljudi, spet drugič so bili opremljeni s pilotskimi čepicami, ker je kandidatka delala kot stevardesa.

Ko so kandidati prestali preizkušnjo, so jim podelili diplome, ki so jih izde-

Teoretični del diplome kandidatke, ki je delala kot stevardesa in veliko ur preživela na ginekologiji (iz tega izhaja napis »ginekadrija«), v ozadju je viden takratni pajzlski grb

pajzlske diplome.

Diploma je bila

sestavljena

iz

lali vsako leto posebej. Pajzlska diploma je menda tudi edina diploma,

29

Iz življenja ki jo ima profesor Ravnik uokvirjeno in obešeno na domači steni.

himna ZABUČALE GORE

Pri najinem raziskovanju pajzlske zgodovine nama je pomagala tudi doc. dr. Metka Volavšek z inštituta za patologijo. O svoji pajzlski izkušnji nama je povedala tole... »Res je, v Pajzlu sem preživela praktično vsa študijska leta - od tretjega tedna v prvem letniku (ko smo s kolegicami po vajah iz biokemije šle vprašat, ali ima kdo zapiske, in ostale do jutranjih ur), pa do zadnjega izpita.

V pajzlu smo preživljali vse dneve - v njem sem naštudirala skoraj vse izpite. Med kadilsko sobo in nekadilsko, ki smo jo imenovali kurnik, je bilo kar nekaj razlik. Predvsem tisti, ki so študirali v nekadilski, sploh niso bili priznani za prave pajzlčane (pravzaprav ne vem zakaj). Ta »pravi« smo kuhali kavo vsakih nekaj ur, organizirali vsaj dva žura letno. Na žurih je bilo od vsega najtežje pospravljanje na koncu, saj so nekateri organizatorji vedno znova omagali...

Zabučale gore, zašumeli lesi, oj, mladost ti moja, kam odšla si, kje si?

Oj, mladost ti moja, kam si se izgubila?

Kakor da bi kamen v vodo potopila.

Kamen, še ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja nikdar več ne vrne. Časi, zlati časi, neužiti klasi!

Moja mlada leta, niso užila sveta.

Meni so med študijem v pajzlu najbolj pomagala t.i. rešilna vprašanja, ki smo jih bili vedno deležni pred ustnimi

izpiti, saj so starejši kolegi vedeli kar veliko o temah, ki jih določeni učitelji radi sprašujejo. Skoraj na vsakem pravem izpitu sem namreč dobila kakšno od teh vprašanj, na katerem sem seveda prejšnji dan v pajzlu padla in se ga potem naučila do podrobnosti.

Navada je bila, da se uspešno opravljen izpit krona z gajbo piva na kandidata.

Tako je bilo na velikih rokih kar nekaj tekočine na voljo. Ob spremljavi kitar in pesmi smo jih brez velikih težav uničili. Včasih so nam ponoči posodili še kakšno dodatno gajbo v gostilni Vinska trta - zjutraj smo samo vrnili polne steklenice, ki smo jih kupili v trgovini nasproti cerkve - komplikacij ni bilo, saj smo bili stalni gostje (in tu in tam).« Vsak izmed najinih sogovornikov - pajzlčanov bi lahko še veliko povedal o teh letih, ko so dneve in seveda tudi veliko noči preživeli v Pajzlu. A na kratko, šlo je, kot je rekla doc. dr.

Volavškova, vedno v smislu »ljubi in sovraži«, pa še učiti se je bilo treba...

PROJEKT KOLEDAR 2005 USPEŠNO ZAKLJUČEN! Vseh 200 izvodov koledarja razgaljenih moških 4. letnika medicine je bilo razgrabljenih. Dobrodelno akcijo, v kateri smo zbirali sredstva za nakup mamotoma, smo uspešno pripeljali do konca. Še sami nismo mogli verjeti, da nam je uspelo! Kljub mnogim težavam s fotomodeli, ki so kot po tekočem traku odpovedovali tik pred zdajci, smo se v popolni postavi uspeli fotografirati, nato pa smo dali koledarje v tisk. V torek, 21. decembra 2004, ob 12.30 smo v avli fakultete začeli s prodajo svežih, še po tiskarni dišečih koledarjev. Odziv je bil odličen! Vseh 200 izvodov je bilo hitro razprodanih, zanimanje pa ni pojenjalo niti potem, ko so zaloge že pošle. Koledar je kupila večina deklet iz 4. letnika, pa tudi mnoge iz ostalih letnikov. V posebno zadoščenje nam je, da smo bili tudi na inštitutih in katedrah deležni velikega odobravanja. Prvi kupec koledarja je bil prof. dr. Tomaž Rott z Inštituta za patologijo, na dober odziv pa smo naleteli tudi na inštitutih za anatomijo, biokemijo, farmakologijo, patološko fiziologijo, sodno medicino, na katedrah za javno zdravje, interno medicino, kirurgijo ter celo na dekanatu.

Pajzl

Največ so za mamotom prispevali na Inštitutu za biokemijo, za kar se jim še enkrat iskreno zahvaljujemo.

Izkupiček prodaje, zmanjšan za pet tisočakov (pijača za vse sodelujoče!), smo nakazali na račun Europadonnae, slovenskega združenja za boj proti raku dojk, ki je zbiral denar za mamotom. Darovali smo 50.000 tolarjev! Ob

zaključku naše akcije smo simbolično predali izvod koledarja prof. dr.

Zvonimirju Rudolfu, direktorju Onkološkega inštituta.

Uspešno zaključena akcija nam vliva pogum in v nas že zorijo ideje za nove dobrodelne projekte podobnega tipa.

Bodo na naslednjem koledarju pozirala dekleta?

30

Iz življenja

april 2005

Življenje študentk mamic

Plenice, dude in…..pafi Petra Tomaževič

Študirate za izpit in vam ne gre najbolje? Se trudite s snovjo, ki vas niti najmanj ne pritegne? Bi najraje vse nekam poslali, spakirali prtljago in šli domov? Če ste se z večino strinjali, pa pomislite, kako bi bilo, če bi se poleg tega pod vašo mizo plazil vaš otroček, ki bi z jokom želel pritegniti vašo pozornost, ker bi se na vsak način rad igral z vami.

Nemogoče, pravite, morda pa vse skupaj le ni tako nemogoče…

OB INTERNI JOČEJO ŠE TISTI BREZ OTROK Barbara je absolventka medicine in mamica triletnega Nejca in šestmesečne Ane. Do naziva doktorice medicine jo loči le še izpit iz kirurgije.

Sprva se mi je zdelo, da se bova za najin pogovor skrajno težko dogovorili, a Barbara me je presenetila, poleg vseh obveznosti, ki jih ima z otrokoma in s študijem, si je vzela čas.

Dobili sva se na faksu, medtem ko se je bil Nejc v vrtcu, mala Ana pa se je čuvala pri Janezu (iz Mandibule, ki je tudi očka).

Barbara že tri leta uspešno usklajuje materinstvo in študij, zanimalo me je, kako ji to uspeva? » Sprva, ko sem zanosila z Nejcem, me je bilo malo strah. Nisem vedela, kaj me čaka, a sčasoma sem se navadila. Študirala sem v glavnem ponoči.« In študira uspešno, kajti študij si je podaljšala zgolj za eno leto, v času prve nosečnosti, sicer pa je vse opravi-

la redno. Medicina pa vseeno ni kar tako, potrebno je redno hoditi na vaje, morebiti tudi na obvezna predavanja.

Kako je uredila varstvo v tem času? »Na samem začetku sem imela za Nejca najeto varuško, sedaj hodi v vrtec. Za Ano poskrbi Janez, kadar nimam časa, sicer pa tudi drugače veliko pomaga.

Pred velikimi izpiti pa priskočijo na pomoč tudi moji starši, takrat sta otroka doma tudi kakšen teden, da se jaz lahko v Ljubljani učim.« Pa je bilo kdaj tako hudo, da bi kar pustila študij in šla z otrokoma domov? » Ja, včasih je bilo hudo, še posebej takrat, ko sem se učila pafi ali pa interno, ampak takrat jočejo še tisti, ki nimajo otrok (smeh). Sicer pa nikoli nisem obžalovala, da imam otroke.« Barbara že od vsega začetka stanuje v Oražnu, kjer ima svojo sobo. »Ko sem postala mamica, sta mi punci, ki sta bili z mano v sobi in sta že končevali s študijem, prijazno odstopili prostor. Šli sta v slabšo sobo, tako da imam sedaj

Barbara

Študentke mamice

»ta boljšo«!« Kako pa gledajo nanjo kolegice in sošolke? »Zdi se jim fino imeti otroka, a se mi zdi, da je redko katera resnično pripravljena prevzeti takšno odgovornost. No, razen Maje, ki se je tudi opogumila.« Barbara je srečna s svojo družinico. »Lepo nam je, ko smo ob večerih vsi štirje skupaj!« Na koncu le zberem pogum in vprašam: Ja, pa sta načrtovala? »Ah ne, saj veš, kako je, zgodi se pač,« in se skrivnostno nasmehne.

TOPLO PRIPOROČAM! Druga mamica, s katero sem se uspela pogovarjati, je Maja, študentka četrtega letnika dentalne medicine, sicer tudi Oražnovka. Maja uživa v materinstvu šele krajši čas, saj ima njen Filip komaj šest mesecev. »Odkar imam otroka, se mi je življenje postavilo na glavo, a v pozitivnem smislu.

Dal mi je novo energijo. Z Gregorjem (očkom, ki je tudi dentalni medicinec ) sva res srečna. Otroka sva načrtovala.

V bistvu sem si že od nekdaj želela, da bi bila mlada mamica in ne šele tam pri tridesetih, poleg tega pa ne nameravava ostati le pri enem.« Zadnje čase je Maja bolj malo v Ljubljani. Zato pa je prejšnje šolsko leto kljub nosečnosti opravila vse vaje, celo večino izpitov, razen pafija, ki ga je naredila naknadno, kajti septembra jo je že presenetil Filip. »Sedaj imam večjo motivacijo za učenje, prej se bom naučila, več časa bom imela za Filipa! Kadar spi, takrat tečem za knjigo in poskušam najbolje izkoristiti ta čas.

Sicer pa imam zaenkrat, odkar imam otroka, izkušnje zgolj z enim izpitom, upam, da bo šlo tako naprej. Vsekakor s študijem želim nadaljevati in že v tem

31

Iz življenja letu opraviti nekatere izpite.« Kolegi, dentalni medicinci, jo presenečajo. »Kmalu po rojstvu so Filipa prišli pogledat moji sošolci in so me resnično presenetili. Res je, da sem jih povabila, a tolikšne pozornosti in daril res nisem pričakovala. So pa v glavnem veseli zame in se jim zdi fino, da sem mama. Sošolka, s katero sva si nekoliko bolj blizu, pa mi redno prinaša zapiske in drugo gradivo.« Mlada družinica sedaj stanuje pri Majinih starših, septembra se nameravajo preseliti v Ljubljano. »Naslednje leto želim zopet redno obiskovati vaje.

Za Filipa bova verjetno uredila varstvo ali vrtec, a zaenkrat ne veva še natančno.« Ni moč prezreti, da Maja kar žari ob pripovedovanju o malem Filipu. »Sem kot prerojena! Jaz kolegicam kar toplo priporočam, naj poskusijo (smeh)« VRTEC MED MEDICINCI Anja je študentka četrtega letnika medicine. Ne, Anja svojih otrok še nima, je pa vse do svojega petega leta stanovala v Ilirskem domu skupaj z mamo, tudi študentko medicine.

Spomini na tisti čas so zanjo izjemno prijetni. Mamo je s svojim rojstvom presenetila na začetku drugega letnika, medtem ko je oče ravno končeval študij na Fakulteti za elektrotehniko.

Sprva so stanovali vsi trije v sobici v Ilircu, kasneje, ko je moral oče v vojsko, sta živeli skupaj s teto. »Ilirski dom se od takrat ni veliko spremenil.

Zame niso imeli dodatne postelje, imeli pa smo blazino, ki smo jo položili zvečer na tla in na kateri naj bi spala jaz, a sem največkrat zlezla kar k mami.« Kako je mama uredila z varstvom? »Hodila sem v vrtec, tako je lahko mama hodila ob dopoldnevih na vaje.

Vem, da na predavanja ni hodila.

Spominjam se, da me je enkrat v vrtec prišel iskat socimer, ker mama ni imela časa. Bilo je vse lepo in prav, šla sem z njim, a ko sem prišla domov in ugotovila, da mame ni, sem se skrila pod mizo in jokala. Seveda so prišli študentje in me poskušali potolažiti. Zdi se mi, da sem bila kar zahteven otrok in zelo navezana na mamo.« Kljub temu da je bila obkrožena s skoraj samimi študenti, to ni bila njena

Študentke mamice

Maja

edina družba. »Res je, da sem kdaj, ko »Zelo megleno se spominjam enega mi je bilo dolgčas, vzela s seboj puzzle brucovanja. Bilo je precej veliko ljudi, ali kakšne druge igrice, hodila po Ilircu bruci pa so se mi smilili, ker so morali in iskala koga, ki bi se igral z mano. piti nekaj nagnusnega.« Spominjam pa se tudi drugih otrok, Kasneje je tudi ona izbrala študij npr. od drugih študentskih mamic, s ka- medicine. »Izbira je bila povsem moja, terimi se je mama bolj pogosto družila. včasih mi je šlo kar na živce, če je kdo Z nekaterimi sem še danes v stiku. Pa omenil, da bom zdravnica tako kot tudi hišnik v domu je imel hčerko, s mama, a potem sem vseeno izbrala katero sem se lahko igrala.« slednje. Ko sem prišla na dekanat in »Kdaj se je mama učila, ne vem, ver- v knjižnico, me je spreletel prijeten jetno dopoldan, ko sem bila v vrtcu. občutek. O, saj tukaj sem pa že bila!« Spominjam pa se, kdaj je mama nare- Kako si Anja predstavlja sebe v dila pafi. Takrat sem imela jaz mislim maminem položaju? »Težko si predda dve leti in nisem imela pojma, kaj stavljam kaj takega. Če bi pa se že znašla je to. Zdelo se mi je, da je to nekaj ve- v takem položaju, sem prepričana, da likega, zato sem veselo razlagala na bi s študijem nadaljevala in želim si, da okoli, da je moja mama naredila pafi bi mi tako dobro uspevalo združevati (smeh).« oboje, kot je moji mami.« Anja tudi za žure ni bila prikrajšana.

ANKETA V anketi nas je zanimalo, kaj bi študentke medicine storile v primeru, da bi zanosile, oziroma študentje v primeru, da bi zanosile njihove partnerice. Anketirancev je bilo 115, od tega 86 študentk in 29 študentov. Po pričakovanjih so se študentke, ki imajo partnerja, v večjem odstotku (61%) odločale za trditev, da bi v primeru nosečnosti obdržale otroka in nadaljevale s študijem. V manjšem odstotku (57%) so se za isto trditev odločale študentke, ki partnerja nimajo. Za splav bi se odločilo kar 28% vprašanih, med temi je več tistih, ki partnerja nimajo. Zanimivo je, da se nobena študentka ni odločila, da bi v primeru nosečnosti opustila študij in se popolnoma posvetila otroku. Nobena od vprašanih še ni mamica. Študentje so se v večini (46%) strinjali, da bi se v primeru partneričine nosečnosti za prihodnost morala odločiti skupaj. 20% bi partnerici prepustili odločitev, kar 10% bi ji zabičalo, naj splavi. Od vprašanih študentov sta dva že očeta. Študent 4. letnika ima enega otroka, študent absolvent pa kar dva.

32

V prostem času

april 2005

Proxy strežnik Boštjan Rituper

Avtor članka milo prosi, naj se bralec naslova ne ustraši in naj se raje spomni podobnih občutkov, ko je v Robbinsu zagledal naslov Lichen Planus, potem pa pogruntal, da je zadeva v bistvu čisto enostavna.

Torej, zakaj pisati o proxy strežniku in kaj to “enmu medicincu nuca”? Odgovor je čisto preprost. Tudi medicinec ima včasih željo na internetu početi kakšno stvar, za katero bi bil zelo vesel, da drugi ne bi o tem nikoli ničesar zvedeli. Pa najsi bo to poskus vdora v profesorjev računalnik v želji dobiti teste ali pa kukanje v svet “nagih tet”.

Slovarska definicija proxy strežnika (ali po slovensko tudi zastopnika) je komplicirana in niti ni tako pomembna, vendar pa mogoče kakšnega pikolovskega medicinca vseeno zanima, kaj vse ta reč zmore. Definicija se torej glasi: Proxy server je strežnik, ki je v omrežje vključen med uporabnikovim spletnim brskalnikom (npr. Netscape Navigator) in med »pravim« strežnikom. Je strežnik, ki prestreza vse uporabnikove zahteve in jih poskusi izpolniti, če pa jih ne more, jih posreduje “pravemu” serverju. Poanta definicije je (spet) čisto preprosta: proxy strežnik je nekaj med našim računalnikom in profesorjevim računalnikom, ki dela tisto, kar mi želimo in mu mi ukažemo. Seveda obvlada proxy strežnik veliko stvari, vendar se bomo v tem članku omejili samo ne eno (sicer niti ne najpomembnejšo) funkcijo tega strežnika. In to je ANONIMNOST. Vedeti je treba, da obstaja več različic proxy strežnikov in da niso vsi anonimni. Vse je namreč odvisno od tega, kdo z njimi upravlja in kaj od njih pričakuje.

Tukaj je morda smiselno še definirati anonimnost. Vsak uporabnik interneta dobi svojo številko (t.i. IP), s katero se identificira, ko se povezuje na določen strežnik. Zaradi te številke postane sledljiv (v principu je isto, kot če bi pustil svojo hišno številko). Proxy pa deluje kot neke vrste šifra. Uporabnik proxyju sporoči, kaj želi od profesorjevega računalnika, potem pa se proxy poveže na profesorjev računalnik, a mu uporabnikovega IP-ja ne sporoči. Za profesorjev

Internet

računalnik je torej uporabnik neviden (oz. anonimen). Profesorjev računalnik podatke sporoči proxy-ju, ta pa potem uporabniku. Dovolj tehničnega klamfanja. Gremo na prakso.

Anonimni proxy strežnik vklopimo v programu, s katerim brskamo po internetu. Ker je v večini primerov to Internet Explorer, bo tukaj ponazorjen vklop v tem programu. Seveda pa manjka še ena stvar. Logično: PROXY STREŽNIK. Na spletu je ogromno strani, kjer so naslovi teh strežnikov objavljeni, recimo:

gumb LAN Settings (glej Sliko 2) ter tam vnesete potrebne podatke.

Slika 1

http://www.publicproxyservers.com/ http://www.proxy4free.com/ http://www.stayinvisible.com/ http://www.anonymitychecker.com/ http://www.proxz.com/ http://www.checker.freeproxy.ru/ Na teh straneh najdete poleg seznama brezplačnih anonimnih proxy strežnikov še obilo ostalih podatkov o delovanju in tehničnih lastnostih le-teh. Še enkrat opozarjam, da morate izbrati anonimni proxy strežnik, če hočete ostati anonimni.

Slika 2

Vklop (Internet Explorer): 1. Odpremo jeziček Tools (Orodja) in izberemo Internet Options (Lastnosti) (Slika 1) 2. Kliknemo na jeziček Connections (Povezave) ter izberemo povezavo, s katero se povezujemo na splet (Arnes, Siol), nato kliknemo na Settings (nastavitve).

(Slika 2) 3. V okvirček Address (Naslov) in Port (Vrata) vpišemo nastavitve za proxy strežnik (naslove in vrata najdete na prej omenjenih straneh), kliknemo OK in že se na WWW povezujete preko proxy-ja.

(Slika 3) Če na splet dostopate preko mrežne kartice (LAN, ADSL, kabel), kliknete na

Slika 3

Za konec pa še samo eno kratko opozorilo. Deskanje po spletu preko proxy-ja je seveda varnejše in anonimno, vendar pa lahko zaradi tega trpi predvsem hitrost povezave.

33

V prostem času

ANIMA HUMANA Ana Perpar Tako, leto 2005 je končno tu. Zdaj se lahko spet posvetimo posvetnim stvarem. Faks, družina, prijatelji in podobne stvari. Nič več norenja okoli trgovin, prav tako pa tudi ne grotesknega filantropskega pretvarjanja. Nič ne rečem, saj je lepo, če nekomu, ki jih je potreben, stisneš v roko tisočaka ali pa dva. To ima pa smisel samo takrat, ko to narediš zato, ker se sam odločiš, da je to treba storiti, ne pa zato, ker je božič. Z dvema prešernoma bo pa on res lahko nekako zlezel do petindvajsetega decembra dvatisočinpetega leta. Ha, verjetno mu bo ostalo še toliko, da bo lahko odprl račun pri NLB. Ko politiki (moji stari prijatelji) v svojih predbožičnih in prednovoletnih govorih vzneseno govorijo o »miru na zemlji«, »dobri volji do vseh ljudi« in »dobrem novem letu za vse prebivalce tega sveta«, mi postane kar slabo (ja, no, Marjanu se pa kolca. Saj je res revež, vsak konec decembra ga takole zvije). Saj v teoriji cela stvar teče kot po maslu, ampak v praksi, aha, tam se pa stvari neznansko zapletejo. Ker vsi po vrsti pozabijo upoštevati faktor človeške duše, ki nam meša štrene pri gradnji raja na zemlji.

Faktor človeške duše se da možno opisati zelo na kratko: Kar lahko storiš danes, odlašaj na jutri. Zakaj bi danes dal drobiž brezdomcu, če mu ga lahko dam jutri? Zakaj bi mu ga dal jutri, če mu ga dam lahko pojutrišnjem? In tako dalje. Enkrat bo brezdomec tako ali tako ponoči na klopi zmrznil in problem bo rešen.

Gremo dalje (to z drobižem je namreč šele vrh vrha ledene gore). Predstavljajte si, da vaša in sosedova družina že na vekov veke gojita neke vrste spor à la Capuleti & Montegi zaradi njihovega hrasta, katerega korenine so razrvale že celih pet kvadratnih centimetrov vašega prečudovitega vrta! Nezaslišano… Vrh vsega je pa njihov predrzni smrkavec, za katerega pravijo, da v Ljubljani dela same be-

Kolumna

darije, predvčerajšnjim po vrnitvi iz gostilne pobruhal vaš predpražnik!

Stopiti v lužo bruhanja navsezgodaj zjutraj, in to še samo v nogavicah, ni ravno najboljše za sožitje s sosedom. Ker je pač to temo malce težko načeti, se obe strani zadovoljita z majhnimi, vsakdanjimi zlobami – sosedu sistematično skrivajo račune, dokler ne dobi opomina pred tožbo (»jaja, ta veter, vse odnese, kar ni prleplen, aneda, sosed?«), čisto po nesreči zabodejo žepni nož v vse štiri sosedove avtomobilske gume (»jaja, to vreme, a si morte predstavlat, sem šu mim vašga avta pa mi je spodrsnl, in glej si ga no, ko sm po nesreč zabodu nož v gumo, in še pol metra nism šu, pa mi je na nov spodrsnl…«), sosedovega mačka spakirajo v prtljažnik in ga odpeljejo v gozd, kjer naj se sam znajde, kakor ve in zna (»joj, pa tko je bil srčkan, ta vaš muc. A ste ziher, da ga niste po nesreč zaklenil v klet al pa podstrešje?«).

Zakaj bi se v miru usedli in pogovorili danes, če to lahko storimo jutri?

Enkrat bo sosed tako ali tako umrl in problem bo rešen.

Gremo dalje (to s hrastom je namreč šele vrh ledene gore). Predstavljajte si, da ste Izraelec. Vašo mati je razneslo pred petimi tedni, ko se je kombi, do vrha napolnjen z nitroglicerinom, zabil v veleblagovnico, kjer je ona ravno kupovala vse potrebno za jom kipur.

Vaša najstarejša hči ima samo eno roko, vaša žena pa ne sliši na levo uho. Obe sta stali preblizu bombe, ki je eksplodirala na vratih pošte. Ko se Šarena Arielle začne metati ven z nekakšnim zidom, ki naj bi tiste preklete teroriste nekako držal stran od vas, da ne omenjamo streljanja na slepo po palestinskih naseljih, ki tisto prekleto golazen drži v nekem spodobnem številu, vam postane kar toplo pri srčku. Končno nekdo, ki nas razume… Slišali ste že o odpuščanju, vendar se vam zdi le malce huda, glede na to, kaj ste že vse pretrpeli.

Vrh vsega pa je odpuščanje krščanska

vrednota in vi se boste kot vsak dober Žid kristjanom izogibali, ane, tem čudakom… Zakaj bi odpuščali danes, če to lahko storite jutri? Enkrat bodo Palestinci tako ali drugače izginili in problem bo rešen.

Gremo dalje (to z zidom je dobra polovica ledene gore). Predstavljajte si, da ste najmočnejši človek na svetu.

Najmočnejši človek na svetu, ki lahko v dveh urah dobi vse, kar mu srce poželi. Najmočnejši človek na svetu, ki bi lahko v trenu očesa prisilil vsakega norca po vrsti, naj vendar vzame pamet v roke in konča to norijo. Kaj bi storili?

Bi vzeli pot pod noge in vsakemu, ki bi se obnašal količkaj nečloveško, navili ušesa in prebrali levite? Bi potovali po kriznih žariščih in nudili vso pomoč, ki jo premorete? Bi v naročju pestovali enajstmesečno siroto, ki so ji gverile ubile oba starša, ki vrh vsega boleha za aidsom, in ki se je vsi ostali izogibajo kot kuge? Ali bi rajši sedli na udoben usnjen kavč, s kozarcem viskija v eni roki in z dobro cigaro v drugi, ljubezen vašega življenja z glavo počiva na vaši desni rami, otroci se pa lepo igrajo na preprogi pred kaminom. Čemu tvegati lepoto teh trenutkov, ki jih lahko imamo nešteto, čemu pomagati ljudem, katerim niti ne vemo imena in ki nam za našo pomoč ne bodo nikoli dovolj hvaležni, čemu izpostavljati sebe neznanim tveganjem? Zakaj bi reševali svet danes, če to lahko storimo jutri?

Enkrat bomo ljudje tako ali drugače izginili z obličja tega sveta in problem bo rešen.

Glede na to, kaj se zdaj dogaja na Pacifiku, bi posamezniki z bolj apokaliptičnimi nagnjenji sklepali, da nas ima Bog že poln kufer in sistematično čisti Zemljo, ki jo kani naseliti z manj samomorilskimi bitji, kot smo mi. Tale tako ali drugače je v resnici bliže, kot se nam zdi…

Tako kot predmeti v vzvratnem ogledalu…

34

V prostem času BEREM, TOREJ SEM /2

Larsa Gustafsson: Čebelarjeva smrt

april 2005

JELKO - Analiza Rok Devjak

Jasna Bordon Z upanjem, da ste si v minulih mesecih postregli s knjigo Arta Paasilinne, Tuleči mlinar, ter da je na vas pustila pozitiven vtis, vam tokrat v branje ponujam knjigo Čebelarjeva smrt, švedskega avtorja Larsa Gustafssona.

Na stoštiriinpetdesetih straneh je na humoren način podana zgodba upokojenega ljudskega učitelja Larsa Westina, ki mu strah pred soočenjem z morebitno boleznijo popolnoma spremeni življenje. Dolgo koleba ob misli, ali naj pismo z diagnozo iz okrožnega laboratorija sploh odpre ali ne. Kaj če v pismu piše, da mu preostane le še nekaj mesecev življenja, bo potem ohromljen, paraliziran?

Bo prisiljen oditi v bolnišnico in tam preživeti poslednje mesece v postelji z vse hujšimi bolečinami, bo vse bolj shujšan in brez moči? Ne, saj temu se da izogniti na zelo prefinjen način. Če pisma ne bo odprl, mu bo še vedno preostalo neke vrste upanje.

Na toliko stvari se je moral tekom življenja navaditi, zato bo lahko tudi bolečino napravil za sestavni del svojega življenja – prilagodil se ji bo.

Upam, da sem v vas vzbudila dovolj zanimanja, da boste posegli po knjigi.

Naj zaključim s citatom iz knjige: » ... danes sneži. Rešilni avto pride ob štirih. Upam, da na cestah ni prehude poledice. Zmeraj lahko upaš, da se nesreče ne bodo primerile. Zmeraj lahko upaš.«

Literatura

Pred kakim mesecem me je Jelko povabil na športni večer. Njegova košarkaška ekipa je izzvala neko drugo na dvoboj. Jelku sem se takoj opravičil, da znam celotno reč malce zamuditi, bom pa zagotovo prišel.

Odločilni dan je prišel kar prehitro in kot sem napovedal, sem tudi zamudil.

Zamudil pa nisem samo malo, ampak toliko, da same tekme (v ožjem pomenu besede) sploh nisem ujel in sem prišel samo na Analizo. To je tisti del tekme, ki se dogaja zunaj športne dvorane ali igrišča, lokacijsko pa je zelo fleksibilen: npr. bar, lokal, gostilna, beznica ali prijateljev dom, če je žena z otroki zdoma. Pristopil sem k omizju, kjer je bila zbrana druščina, si naročil pijače in jel poizvedovati po novostih. Dečki so bili redkobesedni.

Bili so zariplih obrazov, en bolj rdeč kot drug. Eden si je z roko krepko drgnil po laseh, da so kapljice potu letele po vseh naokoli. Spet drugi je z izbuljenimi očmi gledal v kozarec in z neaktivnostjo poskušal varčevati z energijo. Nato mi je Jelko povedal, da so izgubili in da se to sploh ne bi zgodi-

lo, če ne bi sodnik enkrat pod košem piskal prekrška. Jelko še niti ni končal stavka, ko mu je nekdo glasno vskočil v besedo in dodal neke nove argumente. Drugi smo prikimavali in dodajali svoje argumente. Tekom večera smo postajali vse glasnejši in vse bolj prepričljivi, dokler se nismo razšli.

Takoj na tem mestu pa bi dodal, da koncepta Analiz ne moremo posplošiti na vse športe; le-te se namreč »priležejo« k npr. nogometu, rokometu, košarki, formuli, tenisu, biljardu, šahu… Še nikoli pa nisem slišal za analizo po npr. umetnostnem drsanju ali pa analizo po umetnostnem plavanju. Naj navedem primer: si mogoče predstavljate stokilskega silaka, ki bi komentiral umetnostno plavanje: »…za zmago bi morala bolj stegniti noge in še bolj pokrčiti prste…« Osebno bi podvomil v njegovo heteroseksualnost!

Da ne zaidem preveč s poti, bi samo še dodal, da šport nedvomno ljudi povezuje, v njih spodbudi dobre misli in jih vodi k bolj zdravemu načinu življenja.

35

V prostem času V Oražnu se igra nogomet

Zmagovalci. Ekipa ODD.STAREBAJTE.KOMA Nino Mirnik

V študentski malonogometni ligi, ki se odvija v ŠC Triglav vsak četrtek od 21.00 do 23.00, zelo uspešno nastopajo tudi študenti naše fakultete. V skupini C, kamor jih je določil žreb, so že odigrali vse svoje tekme. Čeprav bo večina ekip v skupini odigrala še eno tekmo, jih nobena več ne more ujeti, tako da se v nadaljevanje tekmovanja uvrščajo kot prvi iz skupine.

Za kakšno ekipo pravzaprav gre? To je ekipa z imenom ODD.STAREBAJTE. KOMA, v kateri igrajo tisti stanovalci Oražnovega dijaškega doma (ODD), ki so za nogometno igro pač nekoliko bolj nadarjeni kot ostali. Zainteresirani stanovalci, ki z žogo niso tako spretni, pa so si razdelili še druge funkcije. Že po prvi tekmi se je tako o ekipi študentov naše fakultete veliko govorilo. Gre namreč za daleč najbolj organizirano ekipo v malonogometni študentski ligi. Taktiko, psihično, fizično pripravo in še kaj opravi strokovni štab s selektorjem, pomočnikom selektorja, tehničnim direktorjem, kondicijskim trenerjem in fizioterapevtkami. Na tekmi našo ekipo vzpodbuja navijaška skupina ODD ULTRAS ABTEILUNG, ki se na tekmo pripravlja običajno že od popoldneva in po domu prepeva navijaške pesmi in ode svoji priljubljeni ekipi. To pa še ni vse. Vsako tekmo spremlja tudi naš 2 metra visoki snemalec, ki mu ne uide nobena akcija, po vsaki tekmi pa posname tudi intervjuje z glavnimi akterji tekme in za mnenje povpraša navijače.

Nabiranje novih moči za uspešno nadaljevanje tekme

Šport

Ob prihodu ekipe v Oražnov dom se tam odvije tiskovna konferenca. Ta je za selektorja in kapetana lahko še bolj naporna kot sama tekma, še posebno, če je ekipa prikazala slabo igro. Selektor naredi analizo tekme, kapetan pa pove, kako je bilo na igrišču. Nato sledi čas za vprašanja stanovalcev ODD,

Kapetan ekipe ji z neverjetnimi potezami vedno znova vliva novih moči

udeležencev konference. Ob porazu se na selektorja kaže s prstom in na njegov račun rada pade kakšna pikra, navijači pa ob nezadovoljstvu lahko zahtevajo tudi njegov odstop. K sreči pa selektor, ki je poznan kot domski analitik, svoje delo opravlja več kot korektno.

Prosti četrtki so namenjeni predvajanju video posnetkov za tiste, ki se tekme niso udeležili, a se nemalokrat zgodi, da pride posnetke gledat več pravih navijačev, ki so že tudi na tekmi bili. Pred predvajanjem pa se tako kot na televiziji tudi pri nas zgodi nogometni studio s komentarji poznavalcev nogometne igre.

Ker dandanes nobena resna ekipa ne shaja brez uradne spletne strani, jo ima tudi naša. Na njej lahko najdete predstavitev strokovnega štaba, igral-

cev in navijačev. Obiskovalci strani pa se najraje ustavijo na novicah in galeriji slik in video posnetkov, kjer lahko podoživijo trenutke s tekme ali pa jim postane žal, da niso bili zraven. Če želite torej pridobiti več informacij v zvezi z našo nogometno ekipo, obiščite našo spletno stran fc.orazen. net. Na spletni strani ŠOU športa www.sousport.si pa si lahko ogledate seznam strelcev in kartonov lige ter razpored tekem, saj se lahko kdorkoli tudi sam tekme udeleži in navija za svoje kolege.

Okoli naše nogometne ekipe se res veliko dogaja, saj so idejne vodje vzele organizacijo projekta skrajno resno. Še pred zaključkom letošnje lige lahko našo ekipo razglasimo za zmagovalce po organizacijski plati. Na zmagovalce po tekmovalni plati pa bomo

Mladi, izredno hitri napadalec, nerešljiva uganka za nasprotnikovo obrambo

morali počakati do 31. marca, ko sta na sporedu polfinalni tekmi, tekma za 3. in tekma za 1. mesto. Tja pa se mora naša ekipa najprej še uvrstiti. Če upoštevamo, da v športih običajno zmagujejo ekipe, ki so podkrepljene z odlično organizacijo, pa to ne bi smel biti velik problem.

36

V prostem času

april 2005

STROKOVNO-ZABAVNA EKSKURZIJA V BEOGRAD Tina Peršuh

Utrujeni od preplesane in neprespane noči po letošnjem drugem Pajzlu smo se 25. novembra zvečer odpravili na pot proti Beogradu, največji metropoli JV Evrope za Istanbulom in Sofijo.

Nočno vožnjo so nam krajšali ritmi pristne srbske oz. jugo glasbe in pokušina alkoholnih napitkov, kar nas je hitro zazibalo v potreben balkan feeling. V jutranjih urah, ko se je na obzorju že izrisoval obris Beograda, nam je Janko osvežil in dopolnil znanje o pomembnih dogodkih starejše in sodobne zgodovine na tem območju (Arkan, volitve v Albaniji,..). Tako smo po devetih urah in uspešnem prečkanju hrvaško-srbske meje končno prispeli v Beograd.

NASPROTUJOČI SI MESTNI SIMBOLI Pri vstopu v mesto skozi Zahodna vrata Beograda smo se na vpadnici drenjali skupaj s stoenkami, fičoti, katrami, zastavami 128, ki so pri nas le hvaležni reciklažni material. Čeprav sodobnih avtomobilov višjega cenovnega razreda nikakor ne manjka, le bolj izstopajo. Prav tako pove veliko o današnjem življenju v Srbiji pogled na hotela Intercontinetal in Hyatt, katerima stoji nasproti zanemarjeno barakarsko naselje. Peljali smo se mimo ognja zmage, ki gori po Miloševićevem ukazu v spomin zmage Srbov nad Američani leta 1999 po bombardiranju mesta… Po prvih prežvečenih vtisih o tem velemestu smo se namestili v dveh hotelih v centru mesta, nedaleč od glavne beograjske ulice, Knez Mihajlove. Tako kot večina visokih zgradb, razen prenovljenih (npr. stolpnice CK, ki je bila med rušilnim bombardiranjem Američanov v zadnji vojni popolnoma porušena), sta bila tudi hotela v 80.

letih moderna primerka socialistične arhitekture, v katere se pa pozneje ni veliko vlagalo. Čisto nasprotje temu sta Jankovićev največji nakupovalni center najboljšega soseda v Evropi in ‘space shutle’, sedež Pink TV. Nasploh se v Beogradu danes ogromno gradi (stanovanjski bloki), čeprav kitajska ambasada, ki naj bi bila pred 6 leti pomotoma bombardirana, trmasto kljubuje v ruševinah.

INFO IZ PRVE ROKE Na voden ogled centra mesta nas je popeljal domačin Branko, prekaljen stari maček. Zbrali smo se na Trgu republike, pred konjem - spomenikom Milošu Obrenoviću, kjer se zbira beograjska mladina. Sprehodili smo se skozi park Kalemegdan (beri bojno polje), sinonim mesta Beograd. Pokazal nam je rušilne kamnite krogle, ki so pod Turki padale na mesto, ter še kako so srbski vojaki uspeli zajeziti vdor islama na evropska tla. Iz parka se ponuja pogled na sotočje Save in Donave, ob rečnih bregovih poteka živahen promet s splavi, k ponujajo tisto pravo balkansko fešto. Kasneje smo tudi sami uspešno preglasili trubače na srbski pojedini na enem izmed splavov.

OBISK PRI KOLEGIH V soboto dopoldan so nas pričakovali na beograjski Medicinski fakulteti in Inštitutu za sodno medicino. Prof.

Savić je predstavil začetke sodne medicine in njihovega inštituta, kjer so se učili tudi vsi strokovnjaki iz bivših jugoslovanskih republik. Za našo Sotočje Save in Donave

Izlet

budnost je poskrbel z nekaj sodnomedicinskimi primeri in pripadajočim slikovnim materialom (primer umora, samomora) in nas popeljal skozi muzejsko zbirko inštituta. Po pozdravu dekana prof.dr. Bogdana Djurićića in pogostitvi na fakulteti smo si še ogledali Cerkev Svetega Save, tretjo

Pred beograjsko Medicinsko fakulteto

največjo pravoslavno cerkev na svetu.

Navdušeni nad zunanjo lepoto in veličino nas je njena notranjost dobesedno šokirala; notranja dela se sploh še niso začela, s sten zeva živ beton, ljudje mašujejo med tovornjaki in bagri. Na poti do Titovega zadnjega počivališča, Hiše cvetja, smo se peljali mimo Arkanovega domovanja, stadiona Crvene zvezde in vil na Dedinjah, najelitnejši beograjski četrti. Janko je pripovedoval o Titu in njegovem življenju ter o spominu nanj, ki pri mlajših generacijah vedno bolj bledi.

Odraz tega je zanemarjena in pusta Hiša cvetja, ki je mestu bolj v breme kot v ponos. Zvečer so nas na žur povabili srbski kolegi, vstopnina so bile sladkarije za osirotele otroke.

Zadnji dan našega obiska v Beogradu smo se podali na tržnico Bouvljak, kjer velja nema što nema, osim ako nestane, zapravili še zadnje dinarje za večje ali manjše malenkosti in se oborožili z lepinjami in čevapi. Na poti domov je sledila demonstracija pitja rakije, kar nam je prišlo še tako prav, saj smo kar tri ure čakali na prestop srbsko-hrvaške meje…

37

V prostem času

HUMOR Peter Toršt Kirurg pove pacientu, ki se je zbudil po operaciji: »Bojim se, da vas bomo morali še enkrat operirati.

Namreč, v vašem trebuhu sem pozabil svoje zaščitne rokavice.« »No, če gre samo zanje, bi jih raje plačal, če me potem pustite pri miru.« Tip pride zjutraj na delo in ima obe ušesi obvezani. Šef vpraša: »Kaj se je zgodilo z vašimi ušesi?« »Včeraj sem likal srajco, ko je zazvonil telefon in šššš! Po nesreči sem odgovoril na likalnik, ne na telefon.« Šef: »To razloži eno uho, kaj pa se je zgodilo z drugim?« »Ja halo! A ni jasno, da sem moral poklicati zdravnika!«

Dama prihiti k veterinarju in kriči: »Moj pes je nezavesten in ga ne morem zbuditi. Naredite vendar nekaj!« Veterinar položi psa na mizo, ga malo pogleda, izvede nekaj enostavnih testov in reče: »Žal mi je, vaš pes je mrtev.« Gospa se ne more sprijazniti z novico in reče: »Ne, ne, ne more biti mrtev, naredite še kaj.« Veterinar gre v drugo sobo in pride nazaj z majhno mačko. Mačka skoči na mizo in ovohava psa od glave do repa. Voha in voha, nenadoma preneha, skoči z mize in odide. »No, to je potrdilo mojo tezo,« reče veterinar, »vaš pes je mrtev.« Gospa je zelo razburjena, vendar se končno pomiri in pravi: »Dobro, verjetno imate prav. Koliko vam dolgujem?« »To bo 65.000 tolarjev,« odvrne veterinar.

Gospa izbruhne: »Kaj!? Zakaj toliko? Navsezadnje niste za psa nič naredili.« »No,« odgovori veterinar, »5.000 je za obisk, 60.000 pa za CAT SCAN!« Zobozdravnik prosi pacienta: »Ali mi lahko naredite uslugo? Ali lahko nekajkrat zakričite, kolikor morete, kot da trpite nečloveške bolečine?« Pacient: »Zakaj? Doktor, danes sploh ni tako hudo.« Zobozdravnik: »V čakalnici je ogromno ljudi, jaz pa nočem zamuditi nogometne tekme ob 16:00.« Pacient: »Doktor, imam zelo rumene zobe, kaj naj naredim?« Zobozdravnik: »Nosite rjavo kravato.« Koliko psihiatrov potrebujemo, da zamenjamo žarnico?

Samo enega, vendar mora žarnica sama hoteti, da se zamenja.

Zdravnik jemlje anamnezo in ker se mu zdi, da pacient ni orientiran v času, ga vpraša: »Kateri letni čas je zdaj?« »Poletje.« »Glejte, sneg pada.«

Razvedrilo

»Pada.« »In otroci se sankajo.« »Sankajo.« »In dnevi so kratki.« »Kratki.« »Kakšno poletje je potem to?« »Usrano poletje je, gospod doktor.« Starejša ženska je prišla na obisk k svojemu bolnemu vnuku v psihiatrično bolnišnico. Na poti proti vhodu je naletela na moškega, ki je pritekel mimo z leseno palico med nogami, kot da bi jahal konja.

Gospa se je stresla od strahu. Moški je rekel: »Prisedite, mamka, vas bom zapeljal, kamor greste. Samo za 500 tolarjev.« Prestrašena gospa je palčala 500 tolarjev in moški jo je pustil pri miru. Nekaj korakov naprej jo je ves zasopel dohitel drug moški, grozljivega izgleda, in rekel: »Mamka, naj vas ozdravim. Samo 500 tolarjev.« Gospa je plačala 500 tolarjev, moški se je nahitro dotaknil njene glave in stekel stran.

Gospa je vsa razburjena šla k šefu klinike in se pritožila: »Kaj je sedaj to!« je rekla, »ali je primerno, da se vaši norci klatijo po poslopju brez nadzorstva?« »Ne, ne,« je odgovoril šef, »naši pacienti so vsi varno zaprti. To so bili študenti medicine. Tako si prislužijo nekaj denarja.« Zdravnika se pogovarjata: »Veš, pacient, ki sem ga zdravil zaradi ulkusa, je sinoči umrl. Obdukcija je pokazala, da je imel raka.« »No,« je odvrnil drugi, »jaz sem ves mesec zdravil nekoga zaradi zlatenice, obdukcija pa je pokazala, da je bil Kitajec.« Sestra v bolnišnici sprašuje pacienta z razbito glavo: »Ime?« »Branko Hribar.« »Datum rojstva?« »8. december 1965.« »Poročeni?« »Ne. Prometna nesreča.«

spat, pa vzemite rdečo tableto še z enim velikim kozarcem vode.« Preplašen, da bo moral jemati toliko zdravil, je zajecljal: »Jojmene, doktor, kaj natančno pa je narobe z mano?« »Ne pijete dovolj vode.«

Ženska je prišla k zdravniku. Sprejel jo je eden izmed specializantov, vendar je po kakšnih petih minutah v ordinaciji histerično kričeč zbežala po hodniku. Ustavil jo je strarejši zdravnik, jo vprašal, kaj je narobe in ona mu je razložila. Ta se je nato vrnil k mlajšemu kolegu in jezno vprašal: »Kaj je narobe z vami? Gospa Kotnik je stara 64 let, ima pet odraslih otrok in sedem vnukov in vi ste ji rekli, da je noseča!« Mlajši zdravnik se je namuznil: »Je pozdravilo njeno kolcanje, kajne?« Kakšnega nasveta nočete slišati od zdravnika pred operacijo? »Karkoli boste naredili, ne pojdite v tisto svetlobo.« Podpirajte bakterije. So edina kultura, ki jo imajo nekateri ljudje.

Slikar je spraševal pri lastniku galerije, v kateri je imel razstavo, če je bilo kaj povpraševanja po njegovih umetninah. »Imam dobro in slabo novico,« je odgovoril lastnik. »Dobra je, da je neki gospod poizvedoval o vaših delih in se zanimal, če bodo po vaši smrti pridobila na vrednosti. Ko sem mu povedal, da bodo, je kupil petnajst vaših slik.« »To je čudovito!« je vzkliknil umetnik. »In kaj je slaba novica?« »Ta gospod je bil vaš zdravnik.« Odkritje z zobozdravniškega stola: »Zobozdravniki so nesposobni postavljati vprašanja, ki zahtevajo enostaven da ali ne odgovor.« Pacient: »Povejte mi, doktor. Je resno?« Zdravnik: »No, na vašem mestu ne bi začel gledati nobenih nadaljevank na televiziji…«

Stara gospa pri zdravniku: »V zadnjem času sem močno oglušela.« »Kako ste to opazili?« »Ko imam vetrove, ničesar ne slišim. Prej pa sem jih dobro slišala.« »Vzemite te tablete trikrat na dan.« »Bom potem bolje slišala, doktor?« »Ne, glasneje boste prdeli.« Nekega popoldneva je moški srednjih let prišel k zdravniku, ker se zadnje čase ni dobro počutil.

Zdravnik ga je pregledal, zapustil sobo in se nato vrnil s tremi različnimi stekleničkami tablet. »Vzemite zeleno tableto z velikim kozarcem vode, zjutraj, ko se zbudite. Vzemite modro tableto z velikim kozarcem vode po kosilu. Tik preden greste

Moški pride k zdravniku zaradi bolečin v žrelu.

Zdravnik mu reče, naj si sleče hlače in skozi okno pokaže svojo zadnjico. »Kakšno zvezo ima to z mojim grlom?« »Nobene, samo sosedov ne maram.«

38

V prostem času

Sestavila: Alenka Vittori

KRIŽANKA

1 – krč (na primer bronhov) 2 – zvezda repatica 3 – pravljična dežela 4 – izumrla kokoš z Nove Zelandije, tudi vrsta sadja 5 – velik morski sesalec 6 – nada 7 – odprta poškodba telesa 8 – ime grškega filozofa 9 – rod RNA virusov iz družine Reoviridae 10 – Eva Žižek 11 – kravica, telička 12 – hiter dvig s tal 13 - ekstrakt rastline Strychnos toxifera, ki povzroča paralizo skeletnih mišic (tubokurarin) 14 – prostor za mrliče 15 – priredni veznik 16 – grški mitološki letalec, Dedalov sin 17 – americij 18 – košček obdelane zemlje pred hišo 19 – projekcija predmeta na vertikalno ravnino, risba, skica 20 – kos sukanca 21 – Marko Kocuvan 22 – slovenski matematik Milan 23 – posoda za pepel umrlega 24 – najvišja točka na nebu, nadglavišče 25 – postopek masiranja 26 – okončina 27 – avtomobilska oznaka Vatikana 28 – sedma črka grške abecede 29 – srbski jezikoslovec in zgodovinar Karadžić 30 – vnetje očesne šarenice 31 – materija, snov 32 – nikalnica

Razvedrilo

april 2005

33 – avtomobilska oznaka za Španijo 34 – daljše časovno obdobje, vek 35 – rimska 1000 36 – glavno mesto Savdske Arabije 37 – občutek moralne vrednosti 38 – planota v južni Franciji (»črno«) 39 – post scriptum 40 – filmski vesoljček, ki je telefoniral domov 41 – POP TV voditeljica Urška 42 – pokrivalo za glavo 43 – ime Erektorjeve lektorice Trpin 44 – tekoči produkt ledvic 45 – grška črka 46 – feničanska boginja ljubezni, tudi papežev letni dohodek 47 – kotna funkcija 48 – Evropska Unija 49 – reka v Arizoni (»hrast«) 50 – Adria Airways 51 – evropska gospodarska skupnost 52 – dvojica 53 – Anton Nanut 54 – železniška proga 55 – Laurence Olivier 56 – ameriški igralki dvojčici Mary Kate in Ashley 57 – enajsta črka 58 – fosfor 59 – nikelj 60 – državni organ za vzdrževanje reda in miru 61 – liter 62 – afriška država (glavno mesto Akra) 63 – oznaka za električni tok 64 – vulkanska gora na japonskem otoku Kjušu 65 – odvajalno sredstvo, klizma

Dobitnica 2 vstopnic za KOLOSEJ v prejšnji številki Erektorja je Barbara Bregant…. Čestitamo!

MODRI ŠTUDENTSKI SERVIS Ljubljana tokrat podarja 4 darilne pakete, kjer boste našli nahrbtnik, dežnik,… Pravilno rešitev križanke pošljite na erektor@dsms.net in ne pozabite pripisati svojih podatkov!

V kolikor ne boš izžreban, lahko na MODREM ŠTUDENTSKEM SERVISU dobiš tudi dobro plačano delo. Preveri na www.studentskiservis.si

V prostem Ä?asu

Skrita kamera: Brucovanje 05

39