Erektor 8 April 2006

časopis študentov Medicinske fakultete

april 2006 letnik 03.02 200 SIT (0,83 €)

Prof. dr. Andrej Baraga

Plečnikovi nagrajenci 2005

Paranoja

Kenija

Gorazd M. Obdukcijski pomočnik na Inštitutu za sodno medicino

SLOVENSKI MEDICINSKI

SLOVENSKI MEDICINSKI

VSEBINA UVODNIK 04 Kam to vodi?

05

PREDSTAVLJAMO 05 Prof. dr. Andrej Baraga o NMP 09 Fritz Pregl : Kvantitativna organska mikroanaliza PRILOŽNOSTI 10 Poletje v Ljubljani INTERVJU 11 Gorazd : Obdukcijski pomočnik na inštitutu za sodno medicino

21

NA SCENI 15 Dramska skupina POD TUJIM NEBOM 17 Kenija 19 54. Generalna skupščina IFMSA v Čilu 21 Izlet v neznano NA SCENI 23 Beograd 24 Medimedo INTERVJU 26 Plečnikovi nagrajenci 2005 IZ ŽIVLJENJA 31 Paranoja

24 17

RUMENI EREKTOR 32 Med nami so gnila jabolka 33 Skrivnostno izginotje Patohistoloških preparatov V PROSTEM ČASU 34 Šport na MF 36 Humor

11

10

Kolofon Kam to vodi?

Glavni in odgovorni urednik Matija Švagan

To vprašanje sem si začel postavljati med nastajanjem tega Erektorja. Seveda, (kot da je to nekaj čudnega) so se na mojem »urniku« znašli tudi kolokviji. Da bi pa nam študentom bilo lažje, in ker je del učenja tudi ponavljanje, so naši dedje prišli na genialno idejo in uvedli ponavljalne vaje. No, da preidem na dejstvo: pridem na ponavljalne vaje, kjer mi veselo sporočijo, da tam pač ne morem ostati, ker je od sedaj naprej dovljenih samo dvajset študentov v vajalnici. Zakaj? Eden izmed »kompotov« naj bi dobil noge in odpeketal neznano kam.

Izvršna urednica Maja Kebe Fotografija, naslovnica in grafična podoba Tjaž Ocepek Oblikovanje Rok Stojan Lektorici Diana Ramšak, Marija Gale Vodja prodaje Valentina Černetič Erektorjeva ekipa Gabrijel Fišer Petra Grbec Timotej Lončarič Tomaž Šmigoc

Ampak dajte no, zresnimo se malo! Ne mislim nikogar obsojati, lahko pa rečem, da za uresničevanje lastnih nagnjenj – fetišev obstaja kakšen manj patetičen način. Ravnokar sem prišel na (butasto) asociacijo, kaj lahko sledi takšnemu dejanju. Bodo začeli izginjati preparati rok in nog iz vajalnic za anatomijo? Bomo prišli na obdukcijske vaje in nam bodo »veselo« povedali, da obdukcija odpade, ker je nekdo sunil kar celo truplo? (Se počutim kot v kakšni grozljivki z zombiji in oživelimi mrtvimi.) Ne, ne to nikamor ne vodi! Še Jagenjnčki bi obmolknili... (Kakšna asociacija...?) Pomoje je najbolje, da izdelamo psihološki profil medicinca. Tako, po hollywoodsko, sumljivemu (pri tem sebe ne izključujem) pokažimo zmazek iz črnila, se malo poigrajmo in preštevajmo točke EQ in nato po vseh znanstvenih načelih ugotovimo povprečja in odstopanja od... hmm... »povprečnega medicinca«. Naredimo stvar še bolj zapleteno, vprašajmo se zakaj?

In odgovor.

Kaj je že rekel Hamlet? Biti ali ne biti! Ali si, ali pa te ni. Preparat je in ga ni.

Torej vse ni tako črno kot se zdi (navsezadnje to pomeni en preparat manj za kolokvij :-P) in tudi bomo na to nekako pozabili in odnesli s seboj v zamujajočo pomlad. Ampak pazite, da mrliči res ne bodo dobili nog!

Matija Švagan

Pri tej številki so sodelovali še: Grega Brecl-Jakob, Jure Kos, Sergej Godec, Iztok Tepeš, Luka Stanisavljević, Ana Perpar,

Miša Fister, Meta Levstek, Lea Mačkovšek, Vesna Jugovec Tisk Tiskarna Primožič Naklada 600 izvodov

Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, Ljubljana Cena vključuje 8,5% DDV. Vaše prispevke pošljite na: erektor@dsms.net V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906.

ISSN 1581-9078

s

Prispevke pošljite na: erektor@dsms.net

Intervju s prof. dr. Andrejem Barago

Moška kvota . . .

Luka Stanisavljević, Iztok Tepeš

Vsi se ga spomnimo kot profesorja Nujne medicinske pomoči, ki nam je že v prvem letniku dal priložnost, da smo okusili medicino s kliničnega vidika in nam skušal približati osnovno poslanstvo zdravnika, ki mora biti sposoben nuditi ustrezno prvo pomoč. Enajsto leto že teče odkar predava NMP in čeprav je tik pred upokojitvijo se delu profesorja še vedno posveča z vso zbranostjo. Sam bi rekel : “Vzgoja in učenje sta del zdravniškega poklica, ne le zdravljenje…”

2.

Se ukvarjate z kakšnimi konjički, dejavnostmi v prostem času?

Rad hodim v hribe, nekajkrat sem bil na trekingih. Notri prinašam tisto kar sem zamudil v mnogih letih intenzivnega kirurškega ude-

1.

Na kaj najprej pomislite, ko se spomnite na študentska leta?

Na svoj prvi izpit, biofiziko. Bil sem maturant klasične gimnazije.

O fiziki iz gimnazije nisem imel dosti pojma in sem si mislil, da ne bom nikoli končal medicine, če padem na prvem izpitu. Še danes

jstvovanja. S prijatelji, ki so ostali alpinisti in sem z njimi v mladih letih tudi malo plezal, sedaj uživam v Himalaji, v budistični in hindujski kulturi, ki je povsem drugačna od naše. S trekinga prideš poln energije, ker 3, 4 ali 5 tednov hodiš v miru, obvarovan pritiska vsakdan-

NMP

se mi zdi imenitno, da sem tisto fiziko, ki je nisem znal preveč dobro, naredil z 10. To mi je dalo takšno energijo, da sem potem v rednem času, kar lepo končal medicino brez posebnih težav.

josti. Ker vidiš, kako ljudje na drugem koncu sveta živijo manj stresno kot mi, čeprav je njihov življenjski standard merjeno po materialnih dobrinah, neprimerno nižji. Gledal sem njihove otroke, kako se igrajo, kako se srečno podijo po tistih blatnih dvoriščih ali bosi po snegu visoko v gorah. In me doma stisne pri srcu, ko vidim, kako so pri nas dvorišča prazna in se otroci že v vrtcu igrajo s pritiskanjem na igrice, pogosto odmaknjeni in sami. Starši pa jim kupujejo kupe igrač za vsak praznik. Spominjam se punčke, stare štiri ali pet let, v tibetanski begunski vasi, visoko za Manaslujem, ki je imela eno samo igračo.

To je bila plastična steklenička od zdravil kjer se je pokrovček odpiral in zapiral, pa se je s to igračko veselo igrala in pri tem še pazila na mlajša bratca. Ta kulturna razlika je ogromna in jo moraš doživeti.

Kot zdravnik doživljaš po eni strani tisti prvinski občutek pomagati ljudem na drugi strani pa hudo frustracijo, ker veš, da bodo tisti trenutek, ko boš odšel, spet prepuščeni sami sebi. Če jim daš tableto, jo morajo takoj pojesti, saj jo sicer zakopljejo v zemljo, v veri, da bo tako bolje delovala. Vsaj v vodnikih piše tako. Šlo naj bi za šamansko mišljenje. Kot zdravnik lahko dosti pomagaš z nasveti. Sam sem nekajkrat tudi šival rane, oskrbel nekaj abscesov in starih opeklin, pregledoval pa sem tudi omrzle noge naših nosačev, kar se jim je zdelo zelo nenavadno. Namreč, da gost iz Evrope poklekne zraven domačina ter mu pretipa in obveže noge.

3.

Torej se zdravnik pravzaprav nikoli ne more ločiti od poklica, pa vendar je včasih to koristno...

Nujno se je včasih distancirati od

Predstavljamo svojega dela, samo v Himalaji to ni mogoče. Tam te povsod oblegajo domačini z zdravstvenimi težavami. Kot rečeno, dostikrat jim svetuješ samo prevoz v bolnico, le da je do prve ceste vsaj pet dni hoda.

Kolegica dermatologinja je imela več sreče, pogosto je predlagala le, naj otroka umijejo, pa je bil zdrav.

4.

Kako razumete dolžnosti učitelja?

Vedeti morate, da je mnogo zdravnikov, ki imajo zelo dober odnos do študentov. Ti imajo tako imenovani pedagoški eros in radi učijo. Pravzaprav sta vzgoja in učenje del zdravniškega poklica in ne le preventiva in zdravljenje. Od časa Hipokrata poznamo očetovsko-sinovski odnos med starim zdravnikom in njegovimi učenci. Seveda imamo zdravnike, ki nimajo ambicije učiti in takih ne moremo siliti. Saj je bil tudi kakšen, ki se je potegoval za naziv asistenta, pa potem ni hotel več delati z študenti. Mislim pa, da je takih malo.

5.

Zakaj se smernice NMP spreminjajo tako pogosto, predvsem pri oživljanju? Ali temu botrujejo nova znanstvena odkritja ali predvsem praktične izkušnje?

Dolga leta sem vodil Strokovni center za prvo pomoč pri RK Slovenije. Naloga tega centra je bila spremljati in usmerjati doktrino prve pomoči. Naša intenca je bila ne spreminjati doktrine, dokler spremembe niso dokazano dobre, ker bi bila drugače samo zmeda.

Nikoli nismo učili modnih muh.

Zelo pomemben je pouk Temeljnih postopkov oživljanja (TPO). Smernice Evropskega reanimacijskega sveta se prenavljajo vsakih 5 let in to se je zgodilo ravno letos. Prilagajajo se izkušnjam in raziskavam in naj bi bile znanstveno potrjene (»evidence based«), temeljijo torej na praktičnih rezultatih in ne le na nekih teoretičnih izhodiščih, ki

niso preverjena. Izkazalo se je, kako pomembna je vztrajna masaža srca, pomembnješa celo od pogostih vpihov, in da zadoščata 2 vpiha na 30 masaž, kar je najnovejša doktrina. Že pred leti se je pokazalo, da porabi reševalec preveč časa za ugotavljanje pulza in tako izgublja dragoceni čas pred začetkom aktivne reanimacije. Zato so spremenili navodilo glede ugotavljanja cirkulacije: če v 7 sekundah ne zaznamo pulza, se moramo ravnati po drugih pokazateljih cirkulacije.

Vemo, da je masaža srca pri nekom, ki mu srce še bije, lahko nevarna, vendar je še bolj nevarno, če jo opustimo pri nekom, ki masažo potrebuje. Doktrina se torej vedno prilagaja izkušnjam.

6.

Kako se, pri izvajalcih TPO, ponavadi kažejo težave prenašanja teoretičnega znanja v prakso?

Kar se naših medicincev tiče, imajo na fakulteti dovolj priložnosti, da se teoretičnih osnov na predavanjih in seminarjih naučijo večkrat.

V času študija, kot izbirni predmet,

v času sekundariata pa kot priprava na strokovni izpit. Tisti, ki jih to posebej zanima, se bodo lahko

udeležili še tečajev ATLS (napredni postopki oživljanja - Advanced Trauma Life Support), kateri se intenzivno pripravljajo. Če študentje hodijo na predavanja, si bistvene stvari in poudarke bolje zapomnijo. Za primer: postopke ob amputacijah oziroma z amputiranimi deli slišite v času študija zelo natančno najmanj dvakrat. Enkrat v prvem letniku, kjer to predavajo plastiki pri NMP, in drugič v četrtem letniku pri kirurgiji. Nek-

April 2006

Predstavljamo do, ki v petem letniku reče, da ne tivno stanje, dokler se ne navadiš. ve, kaj bi naredil pri amputaciji, Ali je lažje opraviti izpit očitno ni spremljal predavanj. 8. z že določenim znanjem patofiziologije, kirurgije, interne medicine… ? Se vam zdi primerno, da je NMP sedaj pogoj za 2.letnik?

Mislim, da je prav, da je izpit iz NMP v tem obsegu, ki ga imamo, potrebno opraviti v prvem ali najkasneje v drugem letniku.

To pa zaradi tega, ker okolica od medicinca pričakuje, da bo ob ponesrečencu znal nekaj narediti. Dokler se učiš osnov NMP in PP brez poglobljenega znanja drugih kliničnih in nekliničnih predmetov, se naučiš teh stvari tako, da jih znaš narediti brez To bi moral vedeti vsak študent. razmišljanja. Ko znanje razširiš, pa seveda vidiš, da so možnosti 7.

Kaj bi sporočili različne. Na izpitih vidim, da tisti, študentom, ki so izgubili zav- ki se naučijo, kar zahtevamo od est na prvih predavanjih NMP? njih v prvem letniku, naredijo izTakim vedno rečem, naj se ne pit pogosto bolje kot tisti v šestem. vznemirjajo. Poznam jih kar nekaj, ki so omedleli ob prvem vstopu 9.

Lansko leto ste uvedv operacijsko dvorano, danes pa li nov koncept vaj NMP, torej so odlični kirurgi ali ginekologi. obiske raznih klinik. Vaje so Stik s hudo poškodovanim ali se izvajale relativno slabo, krvavečim je lahko hud pretres, na študente 1. letnika so poki močno prizadene nevrovegeta- gosto gledali kot na odvečne.

NMP

Kako bi bilo mogoče to rešiti?

Nov koncept vaj je bil uveden na željo študentov, ker so hoteli čim več stvari videti v živo. Študentu naj bi pokazali konkretna delovišča, bolnika, začutili naj bi atmosfero, ki jih bo spremljala vse življenje. Čeprav sam pri prenovi nisem aktivneje sodeloval, moram reči, da mi je ta koncept všeč. Bojim se le, da študentje ne dobijo tistega, kar bi lahko dobili, ker so včasih ure, ko pridejo na delovišče, neprimerne. Morda ni pacientov, ustreznih asistentov, drugi klinični zdravniki pa včasih nimajo interesa pomagati na vajah. To bo mogoče rešiti tako, da bomo na vseh deloviščih, kjer potekajo vaje, naredili opomnik, ki bo opozarjal na urnik vaj in dolžnosti kliničnih delavcev. Ko bomo popravili napake iz prvega leta, seveda tudi z vašo pomočjo, bodo vaje take, kot morajo biti.

10.

Predvsem zadnje leto se veliko govori o novi knjigi za NMP. Mislite, da bo izboljšala kvaliteto učenja ali le povečala kvantiteto?

Mislim da je nova knjiga zelo zanimiva. Notri bodo osnove in nadgradnja. Pomembni so konkretni primeri, diferencialne diagnoze, kjer se lahko močno zmotiš. Podana bo miselna pot rešitve določenega problema. Skratka knjiga, ki bo za moje pojme zelo obširna, vendar zagotovo zanimiva. Bojim se le, da se je bodo v prvem letniku študentje ustrašili.

Mislim pa, da bodo predavatelji znali povedati kaj je v knjigi zelo pomembno in kaj manj. Knjiga bo koristna in moderna, zares napisana za NMP, vse dosedanje so bile bolj ali manj za Prvo pomoč.

11.

Ali se imate za strogega izpraševalca?

Moji izpiti, NMP in kirurgija, sta dve različni stvari. NMP je zastavljen kot pisni izpit, kjer veliko število študentov pokaže, kako

Predstavljamo se znajde pri reševanju »mutiple-choice« testov. Ocena je odvisna predvsem od tega, koliko si se učil in kako natančno si prebral učbenik. Na kirurgiji je stvar drugačna. Tam je ocena sestavljena iz znanja na pisnem izpitu (za katerega mislim, da ga marsikateri kirurg in tudi izpraševalec z mano vred ne bi opravil!) in od tega, kar študent pokaže tekom celotnega študija: od mentorja, ki ga je na vajah opazoval 6 tednov, ter ga ocenil na več področjih, od odnosa do bolnikov, sodelavcev, teoretičnega znanja in praktičnih izkušenj. Sam postavim študentu 6-7 vprašanj z različnih področij kirurgije, ne sprašujem le travmatologije, ker se mi to ne zdi primerno, saj gre za kirurški in ne travmatološki izpit.

Od študenta skušam dobiti znanje, ne pa dokazovati neznanja in na koncu najbrž pogosto ocenim tudi predobro, saj ne bo znal ne manj, ne več, če bo dobil pri meni 7 ali 8.

12.

Kaj vas je navdušilo za travmatologijo? Ali bi se še enkrat odločili tako?

Kot študent medicine sem šel po 1. letniku na prakso v Novo mesto, kjer sem se navdušil za kirurgijo. Že prve dni mi je bilo dovoljeno šivati rane, kar je bilo za tiste čase kar normalno. Takrat sem se zastrupil s kirurgijo. Bil sem splošni kirurg v Novem mestu do leta 1975, potem pa sem zaradi družinskih razlogov prišel v Ljubljano, čeprav sem se od Novega mesta zelo težko poslovil. Želel sem priti na abdominalno kirurgijo, kjer pa me niso vzeli. Na travmatologijo me je sprejel profesor Skerget, za kar sem še vedno hvaležen. Nikoli mi ni bilo žal, da sem pristal na travmatologiji, ker se mi zdi od vse kirurgije najbolj vseobsegajoča, dejansko od glave do peta. To je kirurgija, ki pomaga zdravemu človeku zaradi nezgode, ki je nenadoma iztrgan iz aktivnega življenja. Rezultati

so dostikrat razveseljivi, čeprav v nuji je dobil Rh pozitivno kri, je pogosto tudi žalostno. Še en- medtem pa so prinesli ustrezno kri krat bi se odločil za enako pot. iz Ljubljane. Bolnik je, sicer senzibiliziran, preživel. Ob odpustu je 13.

Imate kakšne izkušnje z bil na senzibilizacijo opozorjen, saj delom/izobraževanjem v tujini? bi ga ponovna transfuzija Rh neusŠtudiral v tujini nisem nikoli, bil trezne krvi ubila. Če bi moral danes pa sem po 4. letniku en mesec na ponoviti postopek, bi poklical torpraksi v Hamburgu. Kot specialist akalnega kirurga ali kardiokirurga, sem bil eno leto v Kuvajtu kot kon- ker sem pač v Kliničnem centru in zultant-travmatolog.

Absolutno je delo timsko, v manjši bolnišnici svetujem vsakemu medicincu, da pa so kolegi še vedno pred enakimi gre vsaj za kakšen mesec delat v tu- izzivi, le instrument je sodobnejši, jino, da vidi kako stvari drugod po- posebna kirurška žaga, s katero tekajo in da si razširi obzorja. Po- vzdolžno prerežeš prsnico prej kot tem tudi vidi, da naša fakulteta kar v 1 minuti. Če si v nekaj prisiljen in lepo izobražuje, da je marsikaj pri imaš neko osnovno kirurško žilico, nas celo boljše kot v opevani tujini. potem navadno narediš tisto, kar 14.

Kateri primer z vaše dolgoletne klinične prakse ste si najbolj zapomnili?

Ko sem bil mlad specialist v Novem mestu in sem začel dežurati kot nadzorni kirurg, so mi pripeljali nekoga, ki je bil skozi vrat zaboden v prsni koš. Bil je brez tlaka, pulz praktično neotipljiv, poškodovanec je umiral. V nuji sem naredil tisto, kar mi je najprej prišlo na misel.

Globoko rano na vratu tem tamponiral z 10 m sterilnega povoja.

Anesteziologinja je vzpostavila venske poti in poškodovanca intenzivno nalila. Ob tem se je pojavil merljiv tlak, bolnik je bil pripravljen na nujno operacijo. Takrat sem prvič in zadnjič v svojem življenju odprl prsni koš z vzdolžno sternotomijo.

Prsnico sem vzdolžno presekal s sternotomijskim dletom, ki je bilo v omari kot zgodovinski predmet in so ga na hitro sterilizirali s kuhanjem. Z njim sem uspešno opravil sternotomijo, čeprav se mi je z dletom zdela skrajno tvegana.

Krvavitev sem ustavil s trakovi okrog velikih žil zgornje prsne aperture. Truncus thyreocervicalis, ki je bil odrezan z desnim lobusom ščitnice vred, sem ligiral, zašil rano na pljučih in dreniral prsno votlino. Bolnik je bil AB Rh negativen,

je prav. Ko zjutraj poslušam, kaj so moji kolegi delali v dežurstvu ponoči, si pogosto mislim: »Hvala Bogu, da nisem bil dežurni jaz.«.

15.

Kaj predstavlja indeks, poln odličnih ocen? Je to znak kasnejšega dobrega zdravnika?

Mislim da ocene v indeksu niso pravi odraz tega, kakšen zdravnik bo nekdo. Ocene so odraz tega ali je nekdo priden, inteligenten, ne povedo pa, ali ima tudi empatijo do bolnikov. Nekdo, ki je odličen medicinec in tudi perfekten teoretik, ne bo nujno tudi dober zdravnik. To sta dve različni stvari. Ljudje smo si pač različni in zato imamo tudi različne možnosti poklicnega ude-

April 2006

Predstavljamo jstvovanja po koncu študija. Res pa je, da če se več kandidatov poteguje za določeno mesto, potem na koncu pretehtajo dobre ocene, čeprav menim, da bi morali enakovredno tehtati tudi osebnostne lastnosti in siceršnje dejavnosti. Na primer, koliko se je študent, ki nima samih najboljših ocen, udejstvoval na praksi v periferni bolnišnici, medtem ko je bil tisti z odličnimi ocenami en mesec na Kubi. S tem ni sicer nič narobe, morale pa bi biti pomembne tudi te stvari.

Mislim, da je nekdo, ki je zelo tekmovalen primeren za vrhunskega specialista, za vodjo kakšnega projekta ali za predstojnika katedre. Tekmovalnost pa ni nujna za dobrega kliničnega zdravnika.

Pomembno je, da je tekmovalen v tem smislu, da hoče pridobiti čim več znanja, ki pa ga more biti pripravljen deliti s kolegi. Do neke mere je tekmovalnost koristna, vendar pa ne sme biti sebična.

nas, temveč tudi drugod. Področja, ki niso ekonomsko privlačna, kjer ne moreš pričakovati, da boš na hitro dobro zaslužil in hitro daleč prišel, prenehajo biti zanimiva za pametne moške in taka področja zasedejo ženske. Dekleta so v času odločanja za fakulteto nedvomno bolj zrela in bolj pridna, znajo več in zato lažje pridejo na medicino. Mislim, da bi morali imeti kvoto, čeprav je to malo krivoversko, lahko bi ji rekli »moška kvo17.

Nekateri so zaskrblje- ta«. Mnogi, ki se niso vpisali kot ni nad naraščajočim številom odličnjaki, so postali odlični in 16.

Ali se vam zdi tekmov- žensk na medicini. Kaj pa vi? najboljši zdravniki, pogosto boljši alnost v medicini škodljiva, Vsako leto opažam, da je več od onih, ki so zaradi odličnih morda kdaj pride do odmika študentk kot študentov. Vendar to ni ocen brez težav prišli na medicino. od primarnega cilja zdravnika? samo problem študija medicine pri FRITZ PREGL

KVANTITATIVNA ORGANSKA MIKROANALIZA Gabrijel Fišer

Friderik (Fritz) Pregl je vse do današnjih dni edini Nobelovec slovenskega rodu. Rodil se je v Ljubljani leta 1869, nato pa ga je življenjska pot zanesla na študij medicine v Gradec. Uspešno je diplomiral in se po diplomi vse bolj usmerjal v kemijo. Zenit njegove znanstvene kariere je Nobelova nagrada za kemijo, ki jo je prejel leta 1923.

V čast 135. obletnice rojstva in 80. obletnice podelitve Nobelove nagrade sta Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani in Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije izdala faksimile Preglove Kvantitativne organske mikroanalize (Die quantitative organische Mikroanalyse), ki so jim dodane še zanimive spremne študije in Preglovo predavanje ter slavnostni govor ob prejemu Nobelove nagrade. Urednica knjige je predstojnica Inštituta

Nobelovec

za zgodovino medicine doc. dr. faksimile ponudijo še veliko več.

Zvonka Zupanič-Slavec. Spremne študije in Preglov govor so napisani v slovenskem in angleškem jeziku, strokovni del publikacije pa je zaradi zgodovinske vrednosti besedila nepreveden, torej je v nemškem jeziku.

Uvodni del je napisan zanimivo in je razumljiv malodane vsakomur, knjigo pa je vredno vzeti v roke že samo zaradi dejstva, da se spominjamo velikega znanstvenika slovenskih korenin. Če pa koga posebej zanima njegovo strokovno delo in je obenem vešč nemškega jezika, pa mu lahko

10

Priložnosti Izmenjave

POLETJE V LJUBLJANI...

Za izmenjave team: Jure Kos, Gregor Brecl-Jakob

V okviru Društva študentov medicine Slovenije, v sodelovanju z Medicinsko fakulteto, potekajo na našem faksu izmenjave. Te izmenjave omogočajo študentom MF potovanje v tuje države, kjer lahko pridobivajo izkušnje v tamkajšnjih bolnišnicah ali na raziskovalnih inštitutih. Med najbolj zanimivimi so Brazilija, Španija, Mehika, Sudan, Nigerija, Egipt in še mnoge druge. Seveda pa je število izmenjav na leto omejeno in je zato potrebno, med zainteresiranimi, narediti selekcijo. Pri selekciji pa ima poleg letnika študija, jezikovnega testa ter motivacijskega pisma velik vpliv tudi sodelovanje oziroma pomoč pri izvajanju izmenjav.

V osnovi moramo za vsakega našega študenta, ki ga pošljemo na izmenjavo, mi sprejeti enega tujega in tudi poskrbeti zanj.

Nekdo mora vzpostaviti kontakt z njim, ga obvestiti o vremenskih razmerah v Sloveniji, o nočnem življenju ter nasploh o vseh stvareh, ki mu lahko koristijo pri načrtovanju njegovega gostovanja v Ljubljani (kakšne obleke naj ima

s sabo, koliko denarja potrebuje, itd.). Ko študent enkrat prispe v Slovenijo, se je treba z njim dobiti, mu pokazati, kje je Mednarodna pisarna, ga odpeljati do njegovega bivališča, mu pokazati, kje lahko kupi bone, ter ga seveda tudi predstaviti mentorju, ki ga je bil pripravljen vzeti pod svoje okrilje. Nato se tvoje uradne dolžnosti počasi začno umirjati. Študentu pa moraš kljub vsemu biti na razpolago ves čas njegovega gostovanja. Tako ve, da ima nekoga, na kogar se lahko zanese, kar mu daje občutek varnosti in mu tako še polepša bivanje pri nas.

Za družabni program v poletnih mesecih sicer skrbi Mednarodna pisarna (ŠOU), ki organizira razne izlete po Sloveniji, vendar pa receptorju nič ne prepoveduje, da tudi sam ne organizira kakšnega družabnega dogodka :). Drugače povedano, to je celo zaželeno. V poletnih mesecih, ko je pri nas tudi do 25 tujih študentov, je druženje z njimi lahko nadvse zabavno in s tem je tvoj čas, ko jim moraš biti na razpolago mnogo krajši in prijetnejši.

Kaj torej dobiš, če si poletni receptor oziroma, če mu pomagaš?

Predvsem si zagotoviš, da boš v prihodnjih dveh letih skoraj zagotovo lahko odpotoval na eno izmenjavo/elektiv v državo, ki si jo boš izbral. Spoznal boš mnogo tujih študentov medicine, sklepal nova prijateljstva, pridobival pomembne življenjske izkušnje, izpopolnjeval znanje tujega jezika, imel pa boš tudi tisočero možnosti za zabavo.

Nova poznanstva ti bodo pomagala tudi, ko boš potoval na izmenjavo ali mogoče le na počitnice, saj boš lahko imel zagotovljen prostor za spanje pri kakšnem prijatelju. Samo predstavljaj si, kako super bi bilo, da greš med poletnimi počitnicami na »roadtrip« po Evropi in imaš v vsaki državi prijatelje s katerimi lahko popestriš svoje potovanje.

Poletna recepcija ponuja to in še veliko več... Torej, če si za, te zanimajo izmenjave, bi rad spoznal nove ljudi ter pridobil nove izkušnje, piši na neo@slomsic.org ter spremljaj novosti na www.dsms. net (v maju) in vsa tvoja dodatna vprašanja bodo pojasnjena.:)

April 2006

Intervju Gorazd M., obdukcijski pomočnik na Inštitutu za sodno medicino

»VSI SMO IZ ISTE MOKE, VPRAŠLJIV PA JE KVAS!« Gabrijel Fišer, Maja kebe

Podzemlje Medicinske fakultete je zanimivo. Že od prvega letnika dalje študentje zahajamo tjakaj po znanje iz anatomije, patologije in sodne medicine. V podzemlju Medicinske fakultete so pacienti mirni in hladni. Nič več jih ne boli in ne pritožujejo se nad čakalnimi vrstami. So pa v podzemlju tudi ljudje, ki jim delo z mrtvimi pomeni vsakdanji kruh. Gorazd M. je le eden od njih. Opravlja delo obdukcijskega pomočnika. Kot že ime pove, pomaga zdravniku pri razteleševanju trupel. Mrtve tudi slači in umiva ter jih pospravlja v hladilnik.

Gorazd je bil izjemno zanimiv, dobrovoljen in gostobeseden sogovornik. Njegove misli so tako švigale sem ter tja, da jih je bilo kar težko spraviti na papir. Pred vami je poskus ujetja njegovih misli ...

Vaš poklic je zelo nenavaden. Kako ste pravzaprav postali obdukcijski pomočnik? Je bila to vedno vaša želja ali le splet okoliščin?

Nekje v petem razredu osnovne šole sem izvedel, da sodna medicina obstaja. Takrat sem v šoli tudi napisal prosti spis o nečem podobnem. Učiteljica je bila zgrožena in mojega spisa ni ocenila. Sicer pa sem končal srednjo zdravstveno šolo in sem po poklicu medicinska sestra z lulčkom (smeh). V srednji šoli sem dodobra spoznal bolnišnico od kleti do podstrehe. Takrat sem si rekel, da na oddelku že ne bom delal, ker so imeli fante zelo radi za prenašanje težkih bremen, zlasti na intenzivni enoti so bili fantje kot nalašč za dvigovanje težkih pacientov. Minilo me je. Še posebno na praksi iz kirurgije, ko so imele sestre počitnice med našo prakso. Dejansko smo delali namesto njih. Delo se mi je uprlo prav zaradi tega odnosa.

Spominjam se nekega dne, ko je kot zakleto vse po vrsti tiščalo na veliko potrebo. Vsakemu dijaku so dodelili sobo, v kateri je moral skrbeti za paciente že od jutra dalje.

To je pomenilo postiljanje postelj, umivanje, zajtrk, preoblačenje, hranjenje. Jaz sem dobil sobo, v kateri je bilo od sedmih pacientov pet nepokretnih. Nenehno sem moral prenašati nočne posode, ki jih je bilo potrebno prazniti, izplakovati, razkuževati ... Ob

Gorazd

tem je bilo potrebno pacientom tudi brisati zadnjo plat, rokavic iz lateksa pa še ni bilo, imeli smo neke plastične, ki so se pogosto strgale.

Ko pa sem prišel k izplakovalniku, je bil le-ta poln. Za drugimi pa že nisem hotel pospravljati teh izločkov. Tako sem zložil kahle na tla ob izplakovalnik drugo v drugo in odšel na malico. Ko sem se vrnil, je bila na oddelku že strežnica z vozičkom, ki je čistila. Naenkrat sem zaslišal močan ropot. Strežnica

je, kajpak, z metlo butnila v kup kahel, ki se je podrl. Močno se je razjezila, jaz pa sem pobegnil s prakse. Tedaj sem si rekel, da če bom že delal v zdravstvu, bom nekje drugje.

Pri nas se pacienti ne drenjajo čez vrsto, vedno potrpežljivo čakajo, ne stokajo, ne boli jih ... To je po svoje kruto, ampak delati je precej lažje kot denimo na intenzivni enoti, ko se trudiš, daš vse od sebe, končni rezultat dela pa je enak našemu.

11

12

Intervju Kako pa ste začeli delati na Inštitutu za sodno medicino?

Po končani srednji šoli sem šel najprej za deset mesecev k dimnikarjem. Nisem namreč dobil ustreznega dela, pravzaprav še nisem imel mature, ker sem imel popravni izpit iz angleščine. V tem času sem naredil popravni izpit in maturo. Plače pri dimnikarjih so bile tedaj, pred dvajsetimi leti, zelo dobre. Ko sem potem prišel na Inštitut, je bila plača skoraj polovico manjša. Mislil sem, da se mi bo zmešalo. Vendar sem si to izbral, zato sem vztrajal.

Kakšno je delo na Inštitutu?

Boste tu ostali? Ste že razmišljali o menjavi službe?

Delo tu sicer ni vedno najbolj prijetno. Kljub vsemu ima svoje čare in zanimivost. Včasih me vseeno prime, da bi zamenjal poklic. Hotel sem iti že v vojsko, vabili so me tudi v dom ostarelih.

Vendar sem na koncu ugotovil, da so delovni pogoji in plačilo tam slabši in da sem tu vsaj prvi med svojimi, tam pa bi bil zadnji.

Kakšen pa je vaš urnik dela?

Urnik je fiksen, delam namreč od sedmih zjutraj do dveh popoldne, približno trikrat mesečno pa sem tudi dežuren. Dežuram od pol dveh popoldne pa do jutra naslednjega dne. To je precej naporno. Najprej opravim običajnih sedem ur dela, nato dežuram, naslednjega dne pa spet delam. Dežurstvo je včasih v redu, včasih pa je dela čez glavo, da niti ne veš več, kje se te drži. Vendar se da preživeti.

obdukcijski pomočniki.

grem skozi vrata Inštituta nazaj v »normalno« življenje, nisem Kakšna izobrazba je predpisana za več obremenjen s tem, kar se je poklic obdukcijskega pomočnika? dogajalo v službi.

Ko sem sam prišel na to mesto, se je zanj prijavilo okrog pet kandidatov. Kaj pa kakšna bolj neprijetna Ko je bil zadnji razpis, jih je bilo stvar, ki gotovo pride? Denimo že več kot sto. Morda tudi zaradi lepa mlada punca, ki v cvetu časa, razpis je bil namreč ravno v mladosti konča na obdukcijski času odpuščanj delavcev, ko je bilo mizi ... kako se soočite s tem? veliko brezposelnih. Pogoj je bil Ni prijetno videti mladega človeka, zgolj osnovna šola, vendar so vedno ki je na ta način končal svojo pot, bolj kot na izobrazbo gledali na to, res ne. Škoda je takih ljudi, da da so vzeli nekoga, ki jim je deloval se pobijejo, ko imajo pred sabo primeren za tako delo. Tega pač ni še veliko, če ne kar vsega. Sploh sposoben početi vsakdo. Sposoben razteleševanje otrok ... to zares moraš biti odmisliti. Če te to začne ni prijetno. Poleti imamo tudi preganjati, nisi pravi. ogromno motoristov in tudi drugih ponesrečencev, ki tako končajo.

Ravno na to se nanaša naslednje Umri mlad, pa boš imel lepo vprašanje. Ste sposobni odmisliti? truplo, koristno za transplantacijo Nosite bremena iz službe domov? ... (smeh) ... tako pač je.

Delovnih obveznosti nikoli ne nosim domov. Ne vem, kako bi bilo Kako pa poteka vaše delo? videti to, da bi jih tovoril v četrto Delamo v timu. Sestavljamo ga nadstropje (smeh). Na začetku pa je zdravnik, obdukcijski tehnik ter bilo seveda težje. Prvih štirinajst dni administratorka. Delo tehnika sem živel bolj ali manj od piva. Vse je priprava trupla za obdukcijo. skupaj se mi je postavilo pokonci, Mrliča stehtam in izmerim, nato pa ko sem videl paradižnikovo juho. ga v prisotnosti zdravnika začnem Kot sem rekel, sposoben moraš slačiti. To je lahko zelo pomembno biti odmisliti, drugače ne gre. Ko pri sodnih obdukcijah, kjer

Je za vaš poklic kaj zanimanja?

Zgodi se, da pridejo spraševat.

Ljudje slišijo, da je to delo zelo dobro plačano. Vendar potreb trenutno ni. Tisti, ki smo, smo bolj ali manj stalni. Na Inštitutu za sodno medicino delamo trije

April 2006

Intervju ugotavljamo sledove na oblačilih in podobno. Sledi raztelešenje trupla. Potem ko zdravnik pregleda notranje organe, je treba truplo sestaviti nazaj v prvotno obliko, ga zašiti in oprati. Obdukcija lahko traja le pol ure, včasih pa se zavleče tudi na osem ur. Zdravnik med obdukcijo sproti narekuje svoje ugotovitve, administratorka, ki sicer ni v istem prostoru, temveč na radijski zvezi, pa medtem piše.

Na leto opravimo približno tisoč obdukcij, ki pa niso enakomerno razporejene. Včasih kak dan ni nobene, imeli pa smo jih že tudi po dvajset v enem dnevu.

Delate tudi na terenu?

Včasih smo na terenu delali več.

Vendar so kmalu ugotovili, da to pravzaprav nima smisla. Šli smo na primer na Jesenice, tam opravili obdukcijo, nato pa so truplo pripeljali v Ljubljano na kremacijo.

Mnogo ceneje je bilo, da truplo že prej prepeljejo v Ljubljano, kot pa da gre cela ekipa na Jesenice.

Na terenu je vedno več težav; vsega nikoli ni moč vzeti s sabo, kak instrument se ti zlomi, pa ga ne moreš ustrezno nadomestiti.

Tudi vremenski pogoji so pogosto neustrezni. Spomnim se, kako smo enkrat delali na Blejski Dobravi pri – 20°C. Vedno je bilo potrebno dosti improvizirati.

Ko nekoga spoznate in mu poveste, kakšno delo opravljate, kakšne so reakcije ljudi? Ali sosedje vedo, kakšno delo opravljate?

Tisti, ki me poznajo, večinoma vedo, kje delam. Ni kakih posebnih reakcij. Konec koncev nisem nikomur nič slabega naredil, tudi nikogar nisem ubil, temveč so vsi že pokojni prišli ... (smeh) ... včasih sicer koga zelo zanimajo kake podrobnosti, ampak danes je tako ali tako moč iz rumenega

Gorazd

tiska že skoraj vse izvedeti (smeh). četrtega razreda; vedno mi je bil Sicer pa sem prisegel na poklicno izziv ustaviti čas, pa čeprav samo molčečnost. na sliki, ker se ga drugače ne da, zgolj dvodimenzionalno ... slika, Imate kaka dodatna izobraževanja spomin, bilo je ... iz prihodnosti ni nikoli fotografij. Predvsem me je iz vašega področja?

Prav iz moje ožje stroke pa vedno pritegnila naravoslovna kakega specifičnega dodatnega fotografija, rad slikam panorame, izobraževanja ni. Sam sem sicer ob prizore iz narave. Tudi sam veliko delu študiral tudi radiologijo, prišel hodim v hribe. Nikoli pa nisem sem celo do statusa absolventa, ki maral slikati ljudi, ker so me potem pa sem ga tako dolgo vlekel, da vedno gnjavili, kdaj bodo dobili so program spremenili iz višje- slike. v visokošolskega in ko sem šel nazadnje vprašat, koliko mi manjka Torej ste v prostem času veliko v do zaključka študija, je iz dveh stiku z naravo? kolokvijev in štirih izpitov nastalo Ja. Rad se klatim po gozdu, po osem kolokvijev in nevemkoliko naravi. Treba je pogledati pod vsak izpitov, pa še diplomo bi moral kamen, v vsako luknjo. Živali so napisati v štirih mesecih. Postavili zanimive, drugače razmišljajo kot so mi take pogoje, da je bilo zame ljudje. Nekateri sicer pravijo, da praktično nemogoče končati študij. nič ne razmišljajo, ampak je bojda Manjkajo pa mi taki »piflarski« kravam vse zelo jasno, problem je izpiti – statistika, družbena ureditev le v komunikaciji krava-človek. in zdravstvo. Kar je bilo stroke, se ni Krava človeka dobro razume, žal bilo poseben problem naučiti, zlasti pa človek kravo slabše razume anatomija mi ni nikoli delala težav (smeh). Doma imamo manjšo (smeh). Veliko lažje si je 3D stvari kmetijo, pravzaprav imam kmečki predstavljati, če jih stalno v rokah fitnes, kjer se rekreiram. Vsako držiš, kot pa učiti se anatomije iz leto je treba spraviti kakih dvajset atlasa. Bolj plastično je vse skupaj. ton sena. Tudi konja imamo. Med Pa še to bi morda dodal: nekoč mi tednom živim v Kranju v najetem je nekdo rekel, da smo vsi iz iste stanovanju in se vozim delat v moke, vprašljiv pa je kvas, tako ali Ljubljano, za vikende pa sem drugače, kako bo kdo vzhajal. Vsi večinoma doma, v Podkorenu smo zgrajeni po istem sistemu. na Gorenjskem. V Ljubljani ne bi Ekstremen primer tega je viscerum mogel živeti, “gnila” mi je (smeh). inversum, ko je vse skupaj zrcalna V Kranju pa lahko grem peš od slika, ko ima nekdo jetra na levi, enega do drugega konca mesta, vranico na desni. Podobni smo si, kamorkoli, pozimi tudi potegnejo ne pa enaki. proge za tek na smučeh po Zlatem polju in je fantastično. Od kod Ukvarjate se tudi s fotografijo. pa sta vidva? Aha, Primorca, iz Povezujete ta vaš hobi tudi z Gorice ... zanimivi konci. Zadnjič delovnim okoljem? sem v Oglasniku gledal, kako se v Nekaj časa sem bil na Inštitutu Štanjelu prodaja veliko zemljišče tudi fotograf. Vendar kot fotograf z vodnim izvirom. To bi bilo pravzaprav nikoli ne zaključiš s zanimivo obdelovati in bi se dalo svojim delom. Vedno je kaj. Kot tudi kar nekaj pridelati. Seveda pa obdukcijski tehnik pa si potem, za vse to ni časa. ko truplo umiješ in ga pospraviš Ukvarjam se tudi s čmrlji. Pri v hladilnik, z delom zaključil. S čebelarski zvezi Slovenije imajo fotografijo se sicer ukvarjam že od namreč podsekcijo čmrljarjev.

13

1414

Intervju Čmrlji so zanimivi, individualistični in ne nepomembni, predvsem kot opraševalci. Tudi v Evropi umetno gojijo čmrlje za opraševalce v rastlinjakih. Čmrlj redkokdaj piči.

Včasih smo imeli doma tudi čebele in ko je roj pobegnil, jih je bilo treba vedno loviti. Tudi na macesen sem splezal, če je bilo treba. Na tistem macesnu pa deset metrov ni bilo nobene veje, pa sem vzel dereze in kline in v alpinističnem stilu ujel roj čebel. Čmrlji so drugačni, zanje se ni treba toliko sekirati.

Hribe imate zelo radi, saj ste tam doma. Tudi kaj plezate? Če gledaš Špikovo skupino iz postelje, potem hribe preprosto moraš imeti rad. Plezal sem, ko sem bil mlajši, še nisem bil poročen in nisem imel otrok. Plezal sem iz preprostega zanimanja: kaj je tam, kaj bom videl, ko bom nekam prišel. Radovednost me je gnala.

Nisem plezal za vrhunske rezultate, plezal sem iz užitka. Preplezal sem kar precej Julijskih Alp. Iskal sem skrite kotičke, živalstvo, trope gamsov, jelene. Kresilni kamen, na primer, če ga hočeš najti, moraš stopiti z Vršiča na Sleme. V dolini Vrat lahko najdeš ostanke kremenčevih alg in fosilnih rib v neki steni. V jašku nekega zapuščenega rudnika v Dražgošah smo iskali kristale čistega kalcita, zanimivo. Tudi Silvo iz Mandibule je bil takrat z nami. Prijateljev moraš imeti veliko. Nekdo mi je rekel, da imam prijatelje, stare od sedem do sedemdeset let. Mislim, da veliko izgubiš, če si omejen na ozek krog ljudi. Človek mora biti širok.

Podkorena seveda peš, tistih sedem kilometrov. Vendar sta oba rekla, da nočeta gledati tistih pijančkov, ker skoke tako najbolje vidiš po televiziji. In smo šli hodit na neko senožet, kjer je bilo še vedno dva metra snega in se je ugrezal kljub krpljam, ki smo jih nosili. Ko sem bil jaz otrok, so te senožeti še kosili, danes pa se vse zarašča.

Gorazdove misli o naj hrani, pijači, avtu, knjigah, glasbi, filmih ...

Hrana: vsega po malem, preveč dobrega je slabo, jesti zmerno ...

Pijača: na vodo ni nihče alergičen, to je taka bazična zadeva. Že na alkohol ali sadne sokove so nekateri alergični.

Avto: danes je nujno zlo, brez že težko kam prideš, javni prevoz je predrag. Še ko sem bil jaz majhen, ni bilo tako. Ljudje so potovali peš, s kolesi, vprežno živino.

Knjige: najraje imam večne knjige, sicer preberem tudi kak roman.

Večne knjige so tiste, ki jih lahko večkrat vzameš v roke in pobereš iz njih kaj koristnega, da ti ni treba vsega nositi v glavi. Lani sem na sejmu študijske literature, na primer, kupil knjigo Infekcijske bolezni (smeh). Koristila mi je letos

in prepričan sem, da mi še bo!

Glasba: zanimivi so klasiki, to je večna glasba.

Filmi: v kino hodim redko, ko je kaj dobrega, televizijo gledam, ko je slabo vreme. Pleše z volkovi se mi je morda vtisnil v spomin, pa dokumentarci ... Dober film je tisti, ki ti nekaj da, od katerega nekaj odneseš, recimo Matrica je dober film, ampak to je znanstvena fantastika. Tega mi še ne bomo dočakali, moji pravnuki bodo že bližje temu.

Imate kako sporočilo za medicince?

Ne vem… Živite zdravo... to je bolj splošno sporočilo (smeh). Medicus kurac (curat), natura sanat (zdravi) ...

Gorazd, najlepša pogovor!

hvala

Živite z družino?

Sem srečno ločen ... (smeh). Otroka sicer živita pri mami, vendar k meni zelo rada prideta. Ravno v nedeljo nismo vedeli, ali naj gremo v Planico na polete ali pa kam drugam. Če bi šli v Planico, bi šli iz

April 2006

za

Na sceni Predstavitev dramske skupine

ŠTUDENTJE ODKRIVAMO ČAROBNI SVET GLEDALIŠČA Gabrijel Fišer

Decembra 2005 je na Medicinski fakulteti ponovno zaživela dramska skupina. Pisana druščina študentov medicine in dentalne medicine se je gnetla na uvodnem sestanku, kjer smo bolj ali manj soglasno sklenili, da bo naš prvi projekt namenjen najmlajšim bolnikom. Zvezdica Zaspanka Frana Milčinskega se je pokazala kot nalašč za to priložnost. Število navdušencev se je na naslednjih srečanjih sicer nekoliko zmanjšalo, še vedno pa nas je ostalo dovolj, da naš projekt ni bil ogrožen. Prizadevna vodja Kaja je razmeroma uspešno postavila igro na oder, krotila muhe igralskega ansambla ter se obenem tudi dogovarjala za termine uprizoritev in iskala finančno podporo.

Razdelili smo si vloge ter nekaj žrtev zadolžili še za kostume, sceno in glasbeno spremljavo predstave.

Kolikor toliko redno smo se dobivali na vajah, vendar pa te niso imele posebno dobrega učinka, ker je kateri od pomembnih igralcev vselej manjkal. Kostume za predstavo smo si izposodili v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica.

Najbolj produktiven je bil tako februarski motivacijski vikend, ki smo ga preživeli v lovski koči nad Polzelo na Štajerskem. Tu je bila zasedba skoraj kompletna. Zaustavilo nas ni niti obilno sneženje in izvedli smo kar nekaj vaj, obenem pa še izdelovali sceno in usklajevali različne podrobnosti glede predstave. Seveda ni manjkal niti neformalni zabavni del vikenda, ki nam je vlival moči in pozitivne energije za nadaljevanje projekta.

centra in Medicinske fakultete na predvečer dneva žena. Igre je bila namenjena predvsem otrokom, vendar so si jo ogledali tudi drugi.

Med drugim so bili prisotni številni visoki gostje z Medicinske fakultete in Kliničnega centra. Pozdravili sta nas tudi strokovna direktorica prof. dr. Saša Markovič ter celo vdova avtorja Zvezdice Zaspanke. Kljub veliki živčnosti in nekaterim na vrat na nos narejenim improvizacijam je igra odlično uspela in občinstvo je bilo navdušeno. Otrokom se je bržčas najbolj vtisnil v spomin razbojnik Ceferin, ki je z njimi uspel vzpostaviti pravi kontakt.

V načrtu imamo še nekaj poKrstna uprizoritev predstave je novitev predstave, nato pa bo bila 7. marca v avli Kliničnega cen- dramska skupina nadaljevtra v okviru prireditve Kulturno- ala delo z novimi projekti. umetniškega društva Kliničnega

Dramska skupina

Kaja

Jamšek

(režiserka in pripovedo-

valka) odgovarja:

Ponovno si ustanovila gledališko skupino na naši fakulteti. Kaj te je gnalo k temu ?

Predvsem to, da je takrat še ni bilo.

Nato pa še občutek, da se na faksu premalo stvari dogaja. Projekti sicer so, a jih je kdaj kar preveč, drugič pa spet nobenega. Ni nečesa na kar bi hodil vsak teden.

Poleg tega pa lahko bolnikom kot bodoči zdravniki vsaj malo olepšamo dneve. Pa še zabavno je.

Vsak novi projekt predstavlja velik organizacijski zalogaj. Kako si se ga ti lotila?

Najprej sem se pozanimala, če je

15

16

Na sceni med študenti kaj zanimanja in našli lo pripraviti dobro predstavo. za knjigami. To nam pri dramski smo se trije navdušenci, ki smo bili skupini kar uspeva. Zahvala gre pripravljeni to organizirati. Potem Torej načrtujete ponovitve? vsem, ki so sodelovali. Pridni!!! pa ni bilo težav. Sestali smo se z Tri, aprila: v pediatrični kliniki, Janja Kolar (Zvedica, Klicarka) komentira: Na vajah je bilo zelo zabavno, sploh nisi imel občutka, da delaš.

Tudi sama predstava je potekala tekoče, brez velikega stresa.

Najbrž je za to kriva tudi ekipa, se štekamo.

V skupini sem sklenila ogromno novih stikov, stare pa sem še poglobila. Skratka, dobra izkušnja.

Savo Pristovnik (Ceferin) dodaja :

ljudmi iz DŠMS – ja glede financ, na na onkologiji in eno za kolege. šoli smo vprašali za prostor, napisali Vabljeni! plakate in uspešno privabili 20 ljudi.

Nam izdaš še nekaj misli za konec?

Po kakšnem ključu si izbrala Vsem kolegom bi svetovala, naj si besedilo – Zvezdico Zaspanko? vzamejo nekaj časa tudi za to, da Pred prvim sestankom sploh se nasmejejo, ne da samo sedijo nisem imela izbrane igre. Sem pa imela v načrtu, da bi naredili nekaj preprostejšega, da bi se sploh spoznali. Potem smo pa skupaj zbirali predloge in nekdo je to predlagal.

S predstavo smo želeli, da najmlajši bolniki Kliničnega centra vsaj za nekaj časa pozabijo na svojo bolezen in na to, da morajo zaradi nje ležati v bolnišnici. Predstavo so z zanimanjem gledali in zdi se mi, da so bili po njej boljše volje - upam da ne samo zaradi piškotov, ki so jih dobili na koncu.

Kako ste se pa ujeli?

Vsaj polovica se nas je poznala že od prej iz drugega letnika. Z ostalimi pa smo se kar hitro našli, sploh na vikendu intenzivnih vaj, kjer smo največ naredili.

Si z uprizoritvijo zadovoljna?

Zelo, vendar cele še nisem imela priložnosti videti, ker sem bila med nastopajočimi. Tudi sodeč po odzivih publike, bi lahko rekla, da nam je uspe-

April 2006

Pod tujim nebom Kenija

HAKUNA MATATA, POLE POLE Miša Fister, Meta Levstek, Lea Mačkovšek

Večkrat v časopisu zasledimo kak prispevek o Keniji. Ali pa na TV, saj je vseeno. In Kenija vedno izpade kot super lepa dežela, kamor se gre na dopust na safari ali pa na bajne plaže na obali… Vse to je res. Vendar je Kenija še veliko več, kot to.

Po zanimivih naključjih in nenaključjih se je »The big five«, kot so nas poimenovali, znašla skupaj v Nairobiju. 3 Slovenke (Lea- leopard, Meta- slon, Mišanosorog) in 2 Španca (Mikel- lev in Victor- bivol) smo bili zasedba, ki je dva meseca osvajala slume v Nairobiju ter vse strani neba Kenije.

Razlog naše odprave je bilo prostovoljno delo za nevladno neprofitno organizacijo, Provide International, ki vodi klinike v največjih slumih glavnega mesta.

Po začetnem privajanju na novo okolje (beri: edini wazungu daleč naokoli, odkritju naše ljube tilapie v »Malindi dishes«, matatujem, umazaniji,…) smo hitro in resno začeli delo v klinikah. Hitro v smislu takoj, vendar v Keniji vse stvari potekajo v svojem tempu.

Tako smo za vsak premik, idejo ali akcijo potrebovali kar nekaj časa

Kenija

(dni!) in dobre živce.

Vsak dan nas je prišel iskat Francis, naš prijatelj, ki je eden izmed glavnih vodij organizacije. Razvozil nas je po več klinikah, kjer smo se lotili vsak svojega dela. Klinike so imele več (ne)funkcijskih enot: zobozdravstvo (kjer je bila edina storitev na voljo puljenje bolj ali manj obolelih zob), ginekologija in porodništvo (kjer so ženske v temnih malih sobah v tišini rojevale otročke ali pa so preprečevali zaplete doma opravljenih splavov, ki so v Keniji nelegalni), laboratorij (kjer so skoraj vsakemu diagnosticirali vsaj malarijo), ter splošno ambulanto (kjer ti takoj postane jasno, zakaj tako strmo narašča bakterijska odpornost proti antibiotikom). V vseh klinikah delajo zdravstveni tehniki kot zdravniki, saj si organizacija finančno ne more privoščiti pravih zdravnikov.

Ker so bile vse klinike majhne, smo se vsak dan razdelili. Nekdo je pomagal v laboratoriju ročno centrifugirati krvne vzorce, drugi je cepil celo četico otrok, tretji je prepričeval »zdravnika«, da četrti antibiotik pa res ni potreben za po vsej verjetnosti virusno obolenje, četrti je porojeval že sedmega otročka v družini, peti pa štel in v majhne bele ovojčke razdeljeval po 2 tableti paracetamola v zobozdravstvene namene.

Po nekaj dnevih nam je postalo jasno, da z našim medicinskim znanjem, neznanjem jezika in »pole pole« načelom ne bomo kaj dosti storili. Ker so delavci v klinikah bili vajeni samo statičnih obiskovalcev iz Severne Evrope in smo bili mi prvi prostovoljci, ki so bili pripravljeni delati cel dan, smo kmalu obupali. Po treznem premisleku smo ugotovili, da lahko največ pomagamo s svojim znanjem.

Lotili smo se delavnic preventive: varne in zdrave spolnosti, drog, ipd.

Tako smo s pomočjo domačinov, ki so po potrebi prevajali, izvajali izobraževanja v raznoraznih »učilnicah« - sredi polj, na temnih

17

18

Pod tujim nebom Zavihali s m o rokave in se skupaj z ženskami iz sluma dodobra zaprašili.

Ta koj nato smo vsi dobili najbolj krvave žulje po rokah v hodnikih, dvoriščih, razpadajočem svojem centru, s kozami ali brez njih … življenju - z neprimernim orodjem Med tem časom smo spoznali smo odstranjevali razbite ploščice Karen - diplomirano socialno na tleh. Nato smo vse pomili, delavko, ki je bila pridružena prepleskali zunanjost centra, potem organizaciji. Karen vodi skupine pa se odpravili na zaslužen dopust, za samopomoč, ki jih sestavljajo samske ženske z otroki. Ukvarjajo se z najrazličnejšimi dejavnostmi, npr. prodajo in izdelovanjem nakita in oblačil, prodajo sadja in zelenjave, mikro varčevanja,…

Tako lahko preživljajo sebe in svoje otroke in jim mogoče omogočijo šolanje. Karen nas je peljala v njihove domove in nas spoznala z njimi, njihovimi življenjskimi zgodbami in razmerami, v katerih živijo. Po celodnevnem obisku v slumu pa nas je peljala še v svoje domovanje. Njen dom se nič ne razlikuje od »stanovanj« ostalih; gre za sobo v velikosti 2×3 m, s skupnimi prostori za umivanje, pranje, … V njeni sobi živijo štirje, v drugih podobnih pa še nekaj medtem ko nas je zamenjala druga več. To nas je tudi spodbudilo k skupina prostovoljcev. temu, da smo prepričali direktorja Ker smo že bili tako daleč od doma Jonaha, da je najel zapuščen in in ker je Kenija izredno slikovita razpadajoč objekt, ki bi služil kot in raznolika dežela, smo jo želeli center za zbiranje, druženje, delo dodobra prevoziti, prehoditi in in izobraževanje teh žensk in preplavati. Šli smo na zahod do otrok. Prav tako naj bi služil kot Lake Victoria preko Akambalanda zavetišče HIV pozitivnih, zato smo (kjer je podnebje polpuščavsko), ga poimenovali kar HIV center. vmes osvojili vrh Mount Kenya Najprej smo nakupili vse potrebno (svojih 5000m), in se prepustili za čiščenje in obnovo centra. sončku in polnočnemu kopanju ob

polni luni na obali in otoku Lamu.

Kenija definitivno opraviči svoj sloves!

Zadnji teden bivanja v Keniji smo spet preživeli z našimi prijatelji v HIV centru. Tam so si medtem že uredili prijetno okolje, kamor so radi zahajali tako najmlajši kot tudi mladostniki in starejše ženske.

Malo smo se pogovarjali o resnih temah, malo urejali pričeske, malo igrali, pa je minil še zadnji teden.

Ker nam ni uspelo pobegniti brez slovesa, je bilo poslavljanje veliko težje, kot smo si predstavljale. V teh dveh mesecih smo se navezale na velike podrobnosti, ki delajo življenje tam tako posebno. Na široke nasmehe in žar v ljudeh.

Veselje do življenja kljub težkim, včasih nemogočim razmeram.

Priporočamo!

Slovarček: Hakuna matata- brez problema Pole pole- počasi, počasi Slumi- barakarska naselja The big five- peterica najbolj znanih živali na safariju Wazungu- belci Tilapia- vrsta ribe Matatu- prevozno sredstvo (kombi) za 9-12+x oseb

April 2006

Pod tujim nebom Pucon, Čile

54. GENERALNA SKUPŠČINA IFMSA Sergej Godec

Že samo dejstvo, da je bil za državo gostiteljico v mesecu marcu izbran Čile, pospeši tvoje zanimanje za celotno zadevo v smeri Južne Amerike. Prijavljati se na srečanje sredi mrzlega decembrskega dne – ko veš, da se vpisuješ v poletje – pa še toliko bolj!

IFMSA je naša krovna mednarodna organizacija s sedežem v Ženevi, uradno priznana s strani WHO in Združenih narodov kot mednarodni forum študentov medicine, ki pomembno prispeva k mobilnosti študentov in razširjanju humanitarnih načel.

Izbrana ekipa osmih študentov medicine iz naše fakultete, od 2. do 5. letnika: Boštjan, Vane, Sonja, Grega, Matija, Tea, Anita in jaz smo se sicer pripravljali na vso stvar, vendar smo precejšnji del potovanja namenili spontanosti.

Za začetek nam je bilo dovolj, da bomo pač prileteli v Buenos Aires in da imamo do skupščine slabih 14 dni! Kolegom, ki so šli prvič na tak dogodek, poskušaš kar se da nazorno prikazati kaj to sploh je IFMSA in kako zgleda 600-700 študentov medicine iz 63 različnih držav na enem kupu za en teden.

Sredi februarja smo, po odlični italijanski kavi v Benetkah, poleteli proti Madridu in se tam vkrcali na čezoceanski 12 urni let v Buenos

GA – Čile

Aires. V času poleta smo napisali poročilo za IFMSA, pojedli vse, kar so nam prinesli, popili vse zaloge na letalu in v večernih urah pristali na drugi strani. Občutek, ko iz zime in klimatiziranega letališča stopiš v 35° C in vlažno podnebje, je zmaga.

3 dni v 13 milijonskem Buenos Airesu smo izkoristili do zadnje minute.

Izkusili smo temperament mesta – od tipičnega spontanega uličnega tanga, bojnega vzdušja ob tekmi Boca Juniors-ev, evakuaciji po tekmi ko so domačini žal izgubili in smo se skupaj z domačini bali za lastno zdravje, odlične hrane z obveznimi argentinskimi zrezki, privatne žurke s 150 ljudmi do jutra na vrtu z bazenom v neki hiši, izleta z ladjo po delti, ogledom znamenitosti…

Mesto smo zapustili v nočni vožnji z udobnim »semi-cama« busom in se zbudili v Bahia Blanci v Pampah. Od tu dalje pa na tipično argentinsko farmo, kjer smo 2 dni tako uživali, da smo komaj verjeli.

Prijazni domačini so nas namestili v čudovito vilo, ponudili prijetno kopanje v bazenu in postregli z odlično večerjo. Zjutraj pa smo se odpravili na 5 urno ježo po njihovem ogromnem posestvu. Pred tem sem vedel, da je konj uporabna štirinožna žival z 32 pari kromosomov. Nisem vedel, da se bo končalo z galopom. Prvovrstna izkušnja.

Tu smo se žal morali ločiti, kajti jaz in Anita sva morala preko celotne Argentine v Mendozo in od tu v Čile v Santiago, kjer sva imela dodatne 3 dni priprav pred generalno skupščino (pre-GA). Nisva vedela da bo vožnja z avtobusom trajala 27 ur in da se bova na pol utekočinila.

Ostali pa so si privoščili malo več uživanja – od »in vivo« ogleda pingvinov, morskih levov in drugih čudnih živali, do izjemnega nacionalnega parka v Barilohce. Z Anito sva mejo prestopila ponoči, v Andih, blizu najvišje gore v Južni Ameriki – Aconcagua. Nočno nebo tako visoko je verjetno nekaj, kar se pri nas preprosto ne da videti. Vedel sem, da je zvezd ogromno, ne pa da jih je toooolikoooo!!!

Končno je napočil tisti 1. marec, ko smo se spet vsi srečali v turistično razvitem Puconu, ki se nahaja ob idiličnem jezeru, pod na pol spečim

vulkanom Villarica. S slednjega, katerega vrh je bil odet v sneg, se je čez dan kadil bel dim, ponoči pa si videl, kako žari lava iz vulkanskega žrela. Vsaka država je bila nastanjena v svoji leseni koči, zajtrk so nam dostavljali »na dom«. Še danes mi ni jasno, kdaj, kdo in kako je podtikal

19

20

Pod tujim nebom salamo, sir, kruh in podobno v naš stališč. Plenarna zasedanja so se hladilnik. Naši najbližji sosednje: zaključila s številnimi uradnimi Francozi, Srbi, Brazilci in Avstrijci. stališči IFMSA do svetovnih problemov. Sprejeli smo tudi novo, 93.

Generalna skupščina IFMSA se članico v našo družino – Mosamzgodi 2x letno. Prva je v mesecu bique. Dela je bilo veliko, od jumarcu, druga v avgustu. Dogodek tra do večera, včasih pozno v noč.

gih državah. Po napornem dnevu vsak večer, logično, sledi zabavni del: red vulcano party, super hero party, tradicionalni finiš pa je seveda national food and drinks party.

Zaradi različnih interesov slednjega ne smem komentirati, kaj več lahko izveš »off the record« :-) edino kar manjka pri vsem skupaj je dober spanec. Podočnjake okrog oči ti na srečo pokriva lepo zagorela koža. Čile smo zapustili iz Santiaga 8. marca jaz, Vane, Matija in Grega, ostali trije so si privoščili še ekstra 2 dni ob Pacifiku. Zakaj? Ker smo morali uloviti še zadnje vaje na pafi in farmi, seveda! Pa ne kar tako, ampak v petek ob obilnem sneženju! Vendar je bil počitniški del ekipe, ki je ostal malo dlje, solidaren do nas in nam je v plastični plastenki dostavil plažo z oceanom. Trenutno je na moji polici v sobi in tedensko spreminja barve…

je svojevrstno čudo, saj se nas je zbralo čez 600 iz vseh kontinentov. Vsi smo bili študentje medicine, vsi polni pričakovanj in idej!

Začelo se je z otvoritveno ceremonijo, prvim plenarnim zasedanjem predsednikov in številnimi govori, nadaljevalo pa seveda z zabavo. Naslednji dan je bil prvi delovni dan, kjer je vsak od nas hodil na svoje delavnice: medicinsko izobraževanje, reproduktivno zdravje in AIDS, javno zdravje, prakse in elektivi. Čez celoten teden so se zvrstila številna šolanja: projektni menedžment, delavnica vodenja tima, kako organizirati projekt, kako upravljati z ljudmi, kako se odzvati v kriznih situacijah, kako vzdrževati kontinuiteto v organizaciji in še veliko več. Osrednja tema je bila revščina in lakota, kjer so predstavniki WHO in drugi strokovnjaki skušali globalno predstaviti problem, nato pa v 20 delovnih skupinah razpravljati na to temo s številnih

Zahvaljujem se, v imenu ceSkozi ves teden seveda spoznavaš lotne delegacije, vsem katedram, ljudi na bolj ali manj osebni način, ki niso preveč komplicirale z z enimi bolj, z drugimi manj. nadomeščanjem študijskih obSklepajo se nova poznanstva, veznosti, vsem kolegom in koleginova prijateljstva. Včasih tudi kaj cam ki so nam omogočili zamenjaveč. Učiš se nove besede v čudnih vo skupin in seveda društvu. Hkrati jezikih, poslušaš o tujih običajih in se vselim okrogle 55. generalne razlikah v študiju medicine v dru- skupščine IFMSA avgusta v Srbiji!

April 2006

Pod tujim nebom Somalija

IZLET V NEZNANO Ana Perpar

Na zadnjem kongresu ponudnikov turističnih storitev se je veliko govorilo o razširitvi ponudbe potovanj v afriške dežele poleg Egipta, Kenije, Maroka, Tunizije in Madagaskarja. Bilo je govora o tem, da so tam zdaj razmere veliko bolj stabilne, da bi se dalo s tem veliko zaslužiti (na obeh straneh, seveda), da bi to olajšalo razumevanje tujih kultur… Na spisku se je znašla tudi Somalija. Odločila sem se, da preizkusim to ponudbo in vam, cenjenim bralcem, opišem izlet v Somalijo. Izbrala sem možnost adrenalinsko – pristnega izleta, kjer obiskovalci dežele dobijo vpogled v vsakdanjik domačinov, poleg tega so v ceno vključena tudi nekatera presenečenja, o katerih so organizatorji molčali.

Tako letališče v Mogadišu kot tudi v Hargeisi veljata za mednarodni letališči, a z Brnika zaenkrat še ni neposrednega leta na katerokoli letališče na območju Somalije, zato sem z letalom Adrie Airways najprej odletela v Pariz, nato pa iz Pariza z Daalo Airlines preko Djibutija v Hargeiso.

1. DAN: Hargeisa je za somalske razmere dokaj varno mesto, vendar se je organizator dogovoril s trenutno vladajočim klanom za ugrabitev takoj ob našem prihodu.† Lažni taksist nas je pričakal na letališču, nas vseh dvajset stlačil v kombi z osmimi sedeži in tri ure vozil po zelo slabo prevozni cesti do skrivališča, kjer smo prebili nadaljnjih štiriindvajset ur. Celice so bile vlažne in mrzle, pogostitev ni bila vključena v ceno. Nekajkrat se nam je zazdelo, da v bližini slišimo leve, nakar je v celici zavladala vsesplošna panika. Janez, triin-

tridesetletni ekonomist, po izgledu sodeč že vsega hudega vajen človek, je suho pripomnil, da so to veliko verjetneje naši želodci. Izkazalo se je, da ima prav. V ceno prav tako ni bila vključena en suite kopalnica.

Potrebo smo opravljali v kotu sobe.

Zanimivo je, da se je že tu izoblikovala hierarhija naše skupinice.

Več si veljal, dlje od smrdljivega kota si se nahajal. Tako ali tako pa nas je bilo dvajset dobro hranjenih Slovencev stlačenih na petih kvadratnih metrih zemlje. Nihče se ni mogel popolnoma izogniti smradu.

2. DAN: Vrata celice so se končno odprla. Paznik je poškilil v sobo in nas obvestil, da so nas njegovi pajdaši pripravljeni za majhno doplačilo malce pretepsti. Kar nekaj ljudi je bilo pripravljenih plačati. Vrnili so se nekaj ur kasneje, kar precej zdelani. Dostava do hotela je bila brezplačna; tiste, ki so od pretepa težko hodili, so ugrabitelji nesli celo do sob.

Popoldne smo počivali v svojih sobah, zvečer so nas peljali na voden ogled mesta, v katerega je bil vključen ogled tržnice. S sabo smo, kot nam je bilo naročeno, prinesli ameriške dolarje, zato smo

denar lahko menjali na več mestih v Hargeisi. Vendar v Somaliji ni večjega apoena kot 500 šilingov, zato smo nosili s seboj velike vreče, polne denarja (1$=20,000SoS‡).

Nekateri so menjali denar na tržnici, kjer so turistom na posebni stojnici nudili uslugo opeharjenja pri menjavi denarja. Količino izgubljenega denarja se je dalo izbirati, za majhno doplačilo pa je kupec namesto pravih bankovcev dobil kose lista, ki jih je lahko porabil samo zato, da si je ob naslednji ugrabitvi lahko z nečim brisal zadnjico.

3. DAN: Iz Hargeise smo se s terenci odpravili proti SV države. Takrat sem prvič začela resno sumiti, da so organizatorji sramotno varčevali.

Džipi so bili tako slabe kvalitete, da je Janezu po dveh urah vožnje skozi nos izskočila njegova leva ledvica.

Tri ure smo jo iskali, dokler ni sam rezignirano zamahnil z roko, češ da jo je verjetno že zdavnaj odne-

† Nominalno naj bi bil to lažni prevoz od letališča do hotela, če imate kakšne druge želje, to organizatorju sporočite tri dni pred odhodom, da uskladi vse potrebne spremembe. ‡ Nekaterim obiskovalcem se je zdelo zelo zabavno, da ima Somalija, ena izmed najrevnejših dežel na svetu, kot okrajšavo za svojo valuto SOS.

Somalija

21

22

Pod tujim nebom sel kakšen orel ali jastreb. Pozno zvečer (ali zgodaj zjutraj) smo prišli na sam konec Afriškega Roga.

Utaborili smo se na plaži in čakali na sončni vzhod, ki je bil, roko na srce, vreden vseh »presenečenj«, ki smo jih do zdaj doživeli.

4. DAN: Nadaljevali smo pot proti jugozahodu. Sredi dopoldneva smo se ustavili na nekoliko premožnejši kmetiji, kjer smo bili dogovorjeni za kosilo in za brezplačno uro jahanja. Konji iz tega dela Somalije so zelo cenjeni, saj naj bi bili ena izmed najkakovostnejših ras v Afriki. Iz prve roke lahko povem, da so zelo krotka bitja in je ježa na njih pravi užitek. Popoldne smo kosili na verandi hiše. Edini, ki je mrko odklanjal kakršnokoli hrano, je bil Janez. To se nam ni zdelo nič čudnega, saj smo vsi predvidevali, da mu je še slabo zaradi izgubljene ledvice. Ko pa smo zvečer legli k spancu v naše šotore, sem začutila krče v spodnjem delu trebuha.

Seveda. Vpogled v vsakdanjik domačinov.

O, sranje.

Naslednjih par ur sem prebila v družbi mojih so-turistov, brez Janeza seveda, ko smo brez kakršnegakoli dostojanstva klečali/ čepeli poleg majhne jamice na robu posestva. Janez je sedel na majhni skali nekaj deset metrov stran od nas, kadil smrdljivo cigaro in zmajeval z glavo. Vsake toliko je kdo izmed nas izustil srce parajoč stok, ki je odmeval še nekaj minut.

Celo Drejčku, petletnemu sinu štajerskega para, to ni ostalo prihranjeno.

5. DAN: Glede na slabo stanje cele skupine so se organizatorji dogovorili z lastnikom kmetije, da lahko ostanemo še en dan. Bil je presenečen, saj njegova družina pije tukajšnjo vodo in mleko že celo življenje.

Janez je samo zavijal z očmi.

Okoli poldneva sem med pogovorom z Najo, študentko prava iz Maribora, opazila, da ima rumene oči. Ko je za to zvedel naš vodič, jo je po hitrem postopku spakiral na letalo in naročil pilotu, naj jo pelje v kliniko v Hargeisi.

Popoldne smo se počutili dovolj močne, da smo nadaljevali pot.

Vendar se je izkazalo, da terenci ne smejo voziti hitreje kot deset na uro, saj se je drugače začela naša kalvarija »jovo na novo«. Zvečer smo prispeli do naslednjega mesta na naši poti, vendar smo se vsi, razen Janeza, samo zabarikadirali v sobe in šli takoj spat. Janez je pa šel bos brodit po potoku, ki je tekel blizu našega hotela. Dva dni kasneje je dobil shistosomiazo.

6. DAN: Navsezgodaj nas je majhno letalo odpeljalo v Mogadish. Z letala nas je oboroženo spremstvo peljalo do hotela, kjer je upravnik vsakemu dodelil varnostnika, ki je noč in dan stal pred našimi vrati.

Popoldne je sledil ogled znamenitosti, mošeje Fakr ad-Din iz konca 13. stoletja, palače Garesa in tržnice Bakara, kjer na stojnicah prodajajo tako živila kot evropske potne liste, granate in AK47 avtomatične puške.

Zvečer so nas obvestili še o zadnjem presenečenju: ponovna uprizoritev bitke za Mogadiš, v kateri so ameriški vojaki napadli mesto.

Vsak je dobil neprebojni jopič, polavtomatsko pištolo in nekaj nabojev. Skupaj z Janezom sva se po izmenjanem pogledu, s katerim sva si povedala več kot s polurnim pogovorom, umaknila na varno

in s tretjega nadstropja stanovanjske hiše opazovala potek bitke.

Končni izid ni bil tako slab: tokrat so Američani zmagali, in sicer z enim prestreljenim udom manj. Ko so udeleženci bitke rajali na trgu, je Janez, drugače tako redkobeseden, rekel: »Veš, zakaj sem šel na to potovanje? Ker nisem mogel verjeti, da so ljudje lahko tako neumni. Tile bebci tam spodaj (s sredincem je pokazal na najine sonarodnjake) so se pustili ugrabiti, okrasti, zastrupiti in skoraj ubiti. In vse to zakaj? Ker so za to plačali. Oh, saj nič ne rečem, Hargeisa je lepa, sončni zahod na plaži tudi, jahanje konja je bil odlično, tudi za ledvico mi ni preveč hudo. Ampak a ti resno misliš, da lahko, po sedmih dneh kontroliranega trpljenja, ko si imela izpustitev točno planirano, zdravljenje na dosegu roke, denar ti je bil vrnjen, v tej bitki pa so veljala stroga pravila, ki so služila tvoji varnosti, da lahko po tem iskreno rečeš, da razumeš Somalijce? Da razumeš njihovo trpljenje? Matere ne vedo, če bodo svoje otroke še kdaj videle žive. Otroci ne vedo, kdaj bodo morali sami skrbeti zase. Nihče ne ve, kdaj bo priletela tista usodna krogla iz bog ve kje in jim razparala čreva ali prestrelila možgane. Njihovim življenjem vlada tesnoba, nepredvidljivost.

In tukaj sediva midva, Evropejca, v neprebojnih jopičih, jutri pa se vračava domov na varno.« Zavzdihnil je in na tleh ugasnil svojo cigaro. »Kako si drznemo priti v njihovo deželo in jim reči, da pa zdaj končno razumemo, kako jim je? Saj nikamor ne gremo brez oboroženih varnostnikov!« Bilo me je neznansko sram.

7. DAN: Po zajtrku smo z letališča v Mogadišu odleteli v Djibuti, od tam naprej pa v Pariz in nato na Brnik.

April 2006

Na sceni

FOTOREPORTAŽA: Ekskurzija v Beograd

Beograd

23

24

Na sceni Plišasti pacienti uspešno pozdravljeni

PROJEKT MEDIMEDO Vesna Jugovec

Na kratko za vse, ki še ne veste: 1. Kaj je Medimedo? Je projekt, ki ga organiziramo študentje medicine in je namenjen otrokom v starosti od 4. do 6. leta.

2. Kako poteka? Študentje postavimo improvizirani zdravstveni dom za plišaste igračke s čakalnico, ambulantami, rentgenom, operacijsko sobo in lekarno. Nato pridejo otroci s svojimi bolnimi igračami in študentje medicine oziroma Medimedo zdravniki jih pozdravimo ter jim predpišemo ustrezna zdravila (en bonbon zjutraj in enega zvečer) .

3. Kaj so naši cilji? Da otroci na sproščen način, preko igre, premagajo strah pred zdravniškimi pregledi in vidijo da ljudje v belih haljah nismo tak bavbav. Dosežemo pa tudi drugi cilj projekta, in sicer je to zmanjšanje negotovosti bodočih zdravnikov ob srečanju z najmlajšimi bolniki.

Medimedo letos Vsi, ki se vsaj za trenutek ustavite in pogledate kaj se dogaja okoli vas na faksu, ste zagotovo opazili, da vas je naša Medimedo ekipa letos zasula s plakati, ki so vabili študente, naj se preizkusijo v vlogi Medimedo zdravnika.

No, če niste opazili nobenega izmed že omenjenih plakatov, pa zagotovo niste mogli prezreti kupa plišastih igrač, ki je za nekaj tednov poživil avlo Medicinske fakultete (naše igrače so bile tako zanimive, da so si prislužile celo mesto na naslovnici Erektorja).

Da preidem k bistvu - skratka, letos smo bili zeeeeeeeeeeeelo pridni. Projekt smo organizirali v nekaj ljubljanskih vrtci (devetih, če smo natančni), enega velikega pred Kolosejem in še v nekaj drugih krajih po Sloveniji (našim že tradicionalnim mestom Piranu, Novemu mestu, Mariboru in Novi Gorici, so se pridružili še Mežica, Kamnik in Radenci). Pri tem smo s pomočjo študentov stomatologije,

farmacije in psihologije pregledali, pozdravili in postavili na noge oziroma tačke plišaste igračke več kot dva tisoč petstotih otrok in se pri tem zelo zabavali.

Mali skrbniki plišastih pacientov

Na kaj mora biti pripravljen Medimedo zdravnik? Na vse! S tem mislim na vse možne reakcije otrok in na vse možne bolezni, za katere ste že slišali ali pa tudi ne.

Večinoma so otroci, s katerimi se srečamo pri izvajanju projekta, krasni v vsakem pogledu.

Ni jih strah, pripravljeni so se vživeti v vlogo starša svoje plišaste igračke in so navdušeni nad vsem, kar vidijo. Kot povsod drugod pa se tudi tu sem in tja najde kakšna izjema.

Nekateri otroci namreč že pred prihodom v čakalnico začnejo jokati. Eni zato, ker se je pred njimi začel jokati že nekdo drug ali pa zato, ker ne vedo, kaj točno jih čaka. Ti ponavadi ne predstavljajo problema, saj če ne prej, pa potem, ko ostali otroci prinesejo bonbone

iz lekarne, ugotovijo, da nimajo razloga za strah in hočejo tudi sami k zdravniku. Drugi pa se dejansko bojijo zdravnikov in jih je skorajda nemogoče prepričati, da bi odnesli svojo igračko na pregled. Takrat jih seveda ne silimo k temu, temveč nekdo od zdravnikov pride v čakalnico k otroku z bonboni ter poskuša narediti, kar se v tistem trenutku lahko naredi. Najdejo pa se tudi otroci, ki sploh niso zainteresirani za vse skupaj in te po tem, ko si jih vprašal, kaj je narobe z njihovim medvedkom, samo začudeno pogledajo in vprašajo ali ti resnično verjameš, da je njihova igračka živa, ker oni namreč vedo, da ni. Včasih pa naletimo tudi na otroke, ki se kar malce preveč navdušeni nad vsem skupaj in bi radi kar naprej hodili na ponoven pregled k zdravniku.

April 2006

Na sceni Tu je včasih težko reči ali imamo opravka z malimi hipohondri ali pa sladkosnedi, ki bi radi dobili čim več bonbonov v lekarni.

Določeni otroci pa zelo resno vzamejo navodila naših Medimedo zdravnikov, saj smo že slišali za primere, ko več dni doma nihče ni smel premakniti njihove igračke, ker je zdravnik naročil naj počiva.

Patologija plišastih pacientov Kar zadeva bolezni, moram reči, da se kot Medimedo zdravnik srečaš z zelo pestro patologijo.

Včasih je potrebno opraviti zgolj sistematski pregled, sem in tja pa se tudi zgodi, da je potrebo koga reanimirati. In ker so otroci, ki pripeljejo k nam svoje igrače, vedno na tekočem z dogajanjem po svetu in doma, smo letos poleg standardnih prehladov, glavobolov, angin, bušk in zlomov zabeležili kar nekaj primerov ptičje gripe, ki pa ni bila omejena zgolj na perutnino, temveč je napadala vse po vrsti, od medvedov pa vse tja do pikapolonic. In v vseh teh primerih so nam otroci znali lepo razložiti, da se je njihova igrača igrala z labodi ob jezeru in tako dobila ptičjo gripo. Pogoste so tudi kirurške intervencije, ko je potrebo prišiti odpadel gumb, ki predstavlja oko ali pa zašiti luknjo na tački.

Pred kratkim pa smo imeli v naši ambulanti tudi prvi porod – na svet ni prijokal ne fantek, ne punčka, temveč zajec (ponosnima staršema čestitamo). Pa to še zdaleč ni vse.

Pomagali smo že medvedu pri njegovih težavah s kajenjem, cepili

Medimedo

tigra proti zaspanosti, krokodilu fluorirali zobe, odstranili razne tumorje, pozdravili peto bolezen in še marsikaj.

Medimedo pred Kolosejem

Letos smo se organizatorji odločili za skok v neznano, saj smo poleg že ustaljenega obiskovanja vrtcev in šol prvič organizirali tudi javno prireditev pred Kolosejem.

Ta se je razlikovala od prejšnjih po tem, da niso bili povabljeni posamezni vrtci, temveč so starši pripeljali svojega otroka v lastni režiji. Na ta način smo želeli omogočiti obisk Dežele Medimedo tudi otrokom, ki ne obiskujejo vrtca ali pa njihov vrtec ni prišel na vrsto za izvajanje projekta. S tem pa smo tudi nekoliko tvegali, saj tokrat dobra obiskanost ni bila zagotovljena že vnaprej. Zato smo se zgodaj lotili oglaševanja našega projekta s plakati po vrtcih in prek raznih medijev. Pa tudi na sam dan prireditve nismo stali križem rok, temveč smo nekajkrat poslali skupino študentov oblečenih v bele halje, s stetoskopom okoli vratu in velikim povitim medvedom in letaki v rokah na odpravo po BTCju, kjer so poželi veliko pozornosti tako starih kot mladih, katere so zmotili ravno sredi sobotne nakupovalne mrzlice.

Zaradi dolgih predhodnih priprav in skrbnega načrtovanja je na dan prireditve potekalo vse gladko. Že ob šestih zjutraj smo začeli s postavljanjem šotora, nekaj ur kasneje smo se lotili še priprave igralnice, čakalnice, ambulant, lekarne in ob

deseti uri so se vrata naše bolnišnice za plišaste igrače končno oprla.

Kljub temu, da smo bili sredi muhastega aprila, je bilo vreme na srečo na naši strani. Obiskalo nas je več kot dvesto petdeset otrok s svojimi bolnimi prijatelji. Nekaj med njimi je bilo takih, ki so prišli prav z namenom, da obiščejo Deželo Medimedo, ostali pa so bili naključni mimoidoči, ki so lahko dobili izkaznico in igračko kar pri nas. Vsi pa so si po opravljenem pregledu pri zdravniku ali zobozdravniku in obisku lekarne, lahko skupaj s starši ogledali še reševalno vozilo, ki je bilo cel dan parkirano zraven našega šotora. Reševalci so ga otrokom z veseljem razkazali in kar nekajkrat prižgali sireno, tako da se jim je do konca dneva izpraznil akumulator in smo nato mrzlično iskali kable za oživljanje reševalnega vozila.

Ob šestih popoldan so se vrata naše bolnišnice zaprla in takrat smo skupaj s številnimi pridnimi prostovoljci ponovili postopek od zjutraj, le da zdaj v obratni smeri, torej najprej pospravili vse stvari v šotoru in jih naložili v kombi, ter se nato lotili razstavljanja šotora.

Po tako uspešnem dnevu in dobro opravljenem delu pa je vse pridne prostovoljce čakal še več kot zaslužen žur.

25

26

Intervju INTERVJU S »TA PRIDNIMI«

KDO SO PLEČNIKOVI NAGRAJENCI 2005 Valentina Černetič, Petra Grbec

Najprej sta prišli Marta in Mirjam, potem še Klemen in Jasmina, že čez nekaj trenutkov nam je skozi okno mahal Andraž. In na tretjini pogovora je zadihano prihitela še Ines.

Z aktualnimi Plečnikovimi nagrajenci smo dogovorili za podrobno zasliševanje ob kavi, seveda je vse potekalo s pomočjo sodobnih mučilnih naprav. Po slabih dveh urah znojenja ob diktafonu so vsi kandidati preizkus uspešno prestali. Rezultat: ČISTA DESETKA.

O Plečnikovi nagradi:

Andraž

Štirim študentkam in dvema študentoma (po dolgem času spet moški predstavniki!), ki so se najbolje odrezali pri anatomiji, histologiji in patologiji, so v decembru 2005 podelili denarno nagrado 80.000 tolarjev in Dorlandov medicinski slovar. Takšne nagrade niso pričakovali in so bili zato še toliko bolj zadovoljni.

Predvsem pa jim to priznanje pomeni potrditev, da so na pravi poti, prava nagrada pa je pravzaprav znanje, ki so ga na tej poti osvojili. Andraž kljub temu dodaja: »Dokler se podeljujejo nagrade, je malo verjetno kdo dober zastonj«.

Kako so vaš uspeh sprejeli profesorji, asistenti, kolegi, starši…? Klemen: Ob vsesplošem odobravanju domačih, bi še posebMarta: Starši so bili seveda veseli, no rad izpostavil asist. Lariso kolegi ki me bolje poznajo, so bili Stojanovič, ki mi je čestitala z prav tako zelo veseli in mi čestitali. velikim navdušenjem in v njeTisti profesorji, ki so povezani z nem slogu. Veliko mi pomenijo nagrado so mi čestitali, drugače tudi čestitke s strani sošolcev. pa ni bilo kakih sprememb. Andraž: V moji družini je veselje Mirjam: Domači vedo koliko na- naraščalo premo sorazmerno s stapora vlagam v študij in so bili rostjo. Najbolj vesela in ponosna morda zaradi tega še bolj veseli. je bila babica, za nekaj dni je bila Nekateri kolegi so mi čestitali, pri nekaj let mlajša (smeh). Čestitali nekaterih pa sem dobila občutek, so mi nekateri sošolci, kar mi tudi da bi se temu najraje izognili. veliko pomeni. Osebno mi je na Od profesorjev in asistentov mi podelitvi čestital prof. Ravnik, je čestital samo prof. Ravnik. kasneje pa tudi prof. Kordaš.

Ines: Predvsem mama je bila zelo Jasmina: Starši so bili ponovesela, ker dajejo pri teh nagradah si in veseli zame, le mama se je poseben pomen materam. Od pro- z malo manjšim navdušenjem fesorjev sem dobila čestitke pred- udeležila podelitve na odru vsem na sami podelitvi. Drugače (smeh). Bližnji kolegi in nekatpa ni bilo posebnega odziva. eri profesorji so mi čestitali.

Ste že kot nadebudni bruci vedeli za to priznanje in ste se že takrat zavestno odločili, da ga »osvojite«?

Marta: Za priznanje sem sicer slišala že v prvem letniku, ampak sem šele po izpitu iz anatomije in histologije začela razmišljati o tem.

Mirjam: Prvič sem o tem slišala v sredini drugega letnika .Že pred tem sem pri študiju poskušala dati od sebe največ kar lahko, tako da kakšne zavestne odločitve ali spremembe načina učenja pri meni ni bilo.

Ines: Zvedela sem šele po anatomiji in histologiji. Patologijo pa se zaradi tega nisem učila nič več ali manj. Ocene ne moreš vnaprej načrtovati, ker ni odvisna samo od tebe.

Klemen: Na izpitu iz histologije mi je to povedala prof. Metka Zorc in mi svetovala, da se splača potruditi. Potem sem pa poskusil …

Andraž: Prvi zanesljiv vir je bil prof. Ravnik. Ko sem šel vpisat oceno iz anatomije in je videl tudi oceno iz histologije mi je rekel: »Tako kolega, zdaj pa samo še patologija.« Ko sem o sami nagradi premišljeval pred izpitom iz patologije, sem prišel do zaključka, da ta nagrada ne more in ne sme biti moj cilj. Je samo potrditev pravilnega pristopa do študija.

Jasmina: Za nagrado sem od

April 2006

Intervju Marte izvedela po tem, ko sva v indeksu že imeli vpisano oceno iz anatomije in histologije. Pomislila sem: »Se bom pa še za patologijo potrudila in morda bo uspelo.« Ines

Se vam zdi, da vam bo nagrada pomagala v boju za specializacije?

boju, če bo do tega prišlo, sama nagrada ne bo veliko prispevala. Bolj ključne se mi zdijo druge stvaripovprečje, raziskovalne naloge…

Jasmina: Se strinjam z ostalimi.

O študiju anatomije, histologije in patologije in študiju nasploh Kakšne substance uporabljate pri dolgotrajnem in napornem študiju (kava, alkohol, poživila…)? Po resnici!

Marta: Svež zrak!

Mirjam: Če se učim ponoči, si pomagam s kavo.

Ines: Ne pijem kave, ne pijem alkohola, pojem pa ogromne količine čokolade.

Klemen: Glavna substanca je motivacija. Baje pa sibirski šoferji uporabljajo segreto kokakolo in kavo kot ultimativni zvarek za preprečevanje utrujenosti (smeh).

Andraž: Pri vztrajanju v sedečem položaju mi pogosto pomagajo vzpodbudni pogovori s cimrom, voda, svež zrak v kombinaciji s tekom, včasih pa tudi kofein, teofilin, teobromin (smeh).

Jasmina: Ob študiju anatomije in histologije sem popila velike doze kapučina.

Ko je bila na vrsti patologija, sem že bila »na zelenem čaju«, mami pa me je skrbno zalagala s potico.

Marta: Plečnikovo priznanje v boju za specializacije prinese zelo malo točk, ki jih lahko dobiš tudi na druge načine. Pomeni bolj vzpodbudo, da delaš še bolje.

Mirjam: Ne. Mislim, da nagrada nima posebnega vpliva na specializacijo ali nadaljnjo kariero.

Ines: Morda se zdiš nekaterim ljudem bolj obetaven.

Drugače pa mislim, da imajo večji pomen raziskovalne naloge.

Klemen: Nagrada je stvar treh izpitov, tako da mislim, da bistveno ne pripomore k točkam za specializacije… Mogoče je kot en skrit adut, če postane boj prehud. Ampak upam, da se to ne bo zgodilo.

Andraž: Nisem še čisto prepričan ali bom v življenju klinični specialist ali bom delo nadaljeval v Kako je pedagoško - znanstveni smeri. V bilo z obisvsakem primeru pa mislim, da v k o v a n j i

Plečnikovi nagrajenci

Jasmina

predavanj? Ste pridno hodili na vsa in si delali svoje zapiske?

Marta: Predavanja vseh treh predmetov so bila zelo zanimiva, zelo koristna in se jih splača poslušati. Mislim, da so tisti, ki so jih »prešpricali«, veliko zamudili.

Mirjam: Do četrtega letnika sem redno hodila na predavanja. Po svojih zapiskih se najlažje učim. Letos pa nisem več redno na predavanjih.

Ines: Tudi jaz sem letos malo manj na predavanjih, ker imam tudi druge obveznosti.

Klemen: Večinoma sem hodil na vsa predavanja, ker se mi zdi, da si lahko tako razjasniš nekatere svari. Skoraj vse predmete se učim iz zapiskov, zdi se mi , da kombinacija slišanega in zapisanega podatka že veliko pripomore k temu, da si ta podatek zapomniš.

Andraž: Po drugem letniku se je delež obiskovanih predavanj začel zniževati. Zdi se mi, da bi se morali predavatelji bolj osredotočiti na razlaganje neke snovi, ne pa zgolj podajati podatke, ki jih je včasih lahko preveč. Predavanja se mi zdijo v redu v tem smislu, da lahko sproti vprašaš predavatelja o stvareh, za katere nisi prepričan, da si jih pravilno razlagaš. Približno zveš tudi, kaj profesorji zahteva-

jo na izpitu, kar ti lahko pri-

27

28

Intervju

Klemen hrani nekaj časa pri učenju.

Jasmina: Redno sem obiskovala predavanja, ker sem si tako najlažje ustvarila vpogled v snov in dojela, kaj profesorji pričakujejo od nas. Stvari, ki jih slišim na predavanjih, se mi velikokrat obrestujejo na izpitih in dolgoročno jih bolje ohranim v spominu.

Ob učenju pa obvezno uporabim tudi predpisano literaturo.

Za druge letnike sta aktualni anatomija in histologija, za tretje pa patologija. Nam zaupate vaš čudežni recept?

Marta: Vse se začne že v prvem letniku s kolokviji iz anatomije in histologije. Če to dobro opraviš, si že na pol poti. Pri patologiji si moraš narediti predvsem sistematičen načrt, začeti najprej s splošno patologijo in si dobro razjasniti stvari.

Mirjam: Če te stvar zelo zanima in si motiviran, te že to samo po sebi žene k učenju in kar nekako steče. Drugače pa nisem delala razlik med predmeti, ki so bili za Plečnikovo nagrado in ostalimi.

Ines: Tudi jaz mislim, da moraš biti dovolj motiviran. Jaz imam to srečo, da me študij zelo zanima.

Imam svoje zapiske, učim pa se vedno tudi iz knjige. Najprej si naredim načrt, vzamem si tudi nekaj

rezerve, ker na koncu vedno zmanjka časa. Med učenjem pa se sproščam s športom.

Klemen: Najprej se moraš naučiti osnov, ki ti ost anejo.

Ko nekatere podatke že zdavnaj pozabiš, lahko na teh temeljih ponovno zgradiš znanje.

Konkretno za te tri izpite pa je res najboljša možnost, da jih opraviš s kolokviji. Pri anatomiji je pomembna vztrajnost že od samega začetka, pri patologiji pa je najboljše začeti s splošnimi zadevami in predvsem sistematično učenje.

Andraž: Glede učenja imam tri splošne in tri specialne nasvete. Literaturo berite pozorno, že ena črka je lahko včasih pomembna. Če si nekatere podatke težko zapomnite, si pomagajte s pripomočki, akronimi, komičnimi situacijami…Stara vprašanja naj vam služijo predvsem kot orientacija, ali se pravilno učite. Hodite pripravljeni na vaje iz anatomije, histologijo poskusite narediti s kolokviji, pri patologiji pa si vzemite dovolj časa za izpit in se tudi kolokvijev lotite resno.

Jasmina: Sprotno delo, natančnost, sistematičnost se vedno obrestujejo. Ponavadi med učenjem pobrskam še malo po internetu, podebatiram s kolegi… Če ima kdo podobne dvome in skupaj iščeva rešitev, je to odlična motivacija in je pomnjenje bistveno učinkovitejše .

cine, vendar verjetno ne v Sloveniji.

Mirjam: V prvem letniku se nisem takoj znašla, predvsem glede načina učenja, ki je bil popolnoma drugačen kot sem ga imela v gimnaziji. Potem pa je mi je bil študij vedno bolj všeč. Nikoli mi ni bilo žal in če bi se odločala še enkrat, bi izbrala isto pot.

Ines: Nikoli mi ni bilo žal in sem zelo uživala v prvih treh letnikih, ker so mi teoretični predmeti zelo všeč. Poleg medicine pa me zanimajo tudi druga področja in razmišljam o vzporednem študiju.

Klemen: Nikakor mi ni žal, celo vesel sem, da nisem izbral fizike, kot sem najprej nameraval. Medicina se mi zdi široko področje, kjer lahko vsak nekaj najde.

Andraž: Trudim se, da bi svoj pristop k študiju konceptiral tako, da mi ne bi bilo nikoli žal, karkoli bi že študiral. Naravoslovni predmeti pa me s svojim vzročno posledičnim pristopom k razlaganju najbolj veselijo, zato sem na začetku okleval med študijem medicine in fizike. Ni mi žal moje odločitve, vendar zdaj, ko se študij preveša v klinični del pogrešam nekatere teoretične osnove, ki bi mi kasneje prav prišle in to poskušam nadomeščati v prostem času, za hobi. Žal pa mi velikokrat zmanjka časa. Razmišljam tudi o vzporednem študiju, vendar mislim, da bi bila moja povezava zaporedna.

Jasmina: Mnogokrat sem se že spraševala o pravilnosti odločitve, a vedno znova zaključim, da kakorkoli že stvari stojijo, je to za nekaj dobro. Z do zdaj pridobljenim znanjem sem korenito spremenila pogled na svet, bolj sem dojemljiva zanj in predvsem življenje v njem.

Tako da moram reči, da mi ni žal.

Vam je bilo kdaj žal Ste že kdaj morali pokaodločitve za študij medicine? zati svoje medicinsko znanje v praktičnem življenju?

Marta: Ne. Če bi se še enkrat odločala, bi izbrala študij medi- Marta: Odvisno kaj pomeni

April 2006

Intervju medicinsko znanje. Oživljala nisem še nobenega, kakšno rano pa sem že povila. Drugačne priložnosti še nisem imela.

Mirjam: Odvisno kaj si človek ob tem predstavlja. Če je to oživljanje, potem moram reči ne. Res pa dam doma včasih nasvet, razložim kakšen aktualen pojav ali povem staremu atu zakaj jemlje katero zdravilo.

Ines: Znanci in sorodniki me velikokrat vprašajo za nasvet, tako da bolj pomagam s teoretičnim znanjem in jim svetujem. Drugače pa uporabljam pridobljeno znanje v vsakodnevnem življenju, na primer v povezavi s športom.

Klemen: Prisoten sem bil pri prometni nesreči, kjer sem poškodovancu povil glavo in komolec. Sicer pa me je bilo vedno strah prometnih nesreč, ampak ko mora človek ukrepati, ta strah izgine. Če bi svoje znanje uporabil tudi v spremembi življenjskega sloga, bi bil to tudi velik dosežek.

Andraž: Enkrat med študijem biologije celice, me je s straniščne

komo, v smeri proti komi. Zjutraj si je vbrizMarta gal inzulin, pozabil pojesti zajtrk in se fizično naprezal.

Ko sem prišel do njega, sem ga postavil v pravilni bočni položaj in poklical reševalca.

Ta je pridirjal na jeklenem konjičku, se na makadamskem dvorišču pošteno zložil in sosedu končno izmeril koncentracijo glukoze v krvi, ki je bila 1,5 mM. Kar po telefonu sta se nato z zdravnico dogovorila, koliko glukoze bo vbrizgal sosedu. Takrat sem se naučil, da lahko medicinsko znanje zelo koristno uporabiš v vsakdanjem življenju, da se človek npr. ne zaduši, če to ni nujno potrebno (smeh).

Jasmina: Svoje medicinsko znanje vpletam praktično v sleherni dan. Predvsem v pomenu skrbi za zdravje, preventive. Včasih tudi svetujem ljudem, ki jih zanima kaj o njihovih boleznih. Spoznanje o uporabnosti znanja me vedno znova navduši in motivira za naprej.

bo opravljala svoje delo z veseljem in bo priljubljena med pacienti.

Mirjam: Bolj kot se bližam koncu študija, bolj se širi moj krog zanimanja znotraj medicine.

V tem trenutku se ne morem natančno usmeriti, verjetno nekaj s področja interne medicine.

Ines: O prihodnosti si ne bi upala še nič trditi. Tudi mene delno zanima raziskovanje. Mislim, da je najbolje najprej spoznati cel študij in se na koncu odločiti. Pa tudi želje se s časom spreminjajo.

Klemen: Upam da bom na lepem, srednje velikem čolnu, z ljubečo ženo in kupom razigranih otrok (smeh). Zdravnik pa kot kardiolog, nevrolog… mogoče kaj drugega.

Andraž: Vse svoje bom nosil s sabo, tako da ni niti toliko pomembno ali bom doma ali v tujini, na kliniki ali inštitutu. V svojem življenju bi rad združil štiri ideale: fiziolog, fizik, filozof in »foter«.

Jasmina: Ugibati o prihodnosti ne Modrovanja o prihod- želim, nimam tako daljnosežnih nosti, ljubezen, žuri … načrtov. Kar bo življenje prineslo…

Eno klasično in »znu- Kaj za vas pomecano« vprašanje. Kje se ni biti dober zdravnik? vidite čez dvajset let?

Mirjam Marta: Oseba, ki razume paMarta: Glede specializacije je v bist- cienta, mu zna pomagati, se z školjke dvignila soseda. Njen mož vu težko reči, ker je na faksu veliko njim pogovoriti. Dober zdravnik, se je namreč znašel na pol poti med področij, ki me zanimajo. Upam pa, mora zaupati v svoje znanje. popolno zavestjo in hipoglikemčno da bom čez dvajset let zdravnica, ki Mirjam: Dober zdravnik mora

Plečnikovi nagrajenci

29

30

Intervju imeti veliko znanja na svojem področju, ob tem pa mora ostati »človeški« in ohraniti dober posluh za paciente. Če zna nekdo vso teorijo na pamet, nima pa občutka za ljudi, potem je bolje, da s pacienti nima opravka. Je pa še vedno lahko na primer odličen raziskovalec.

Ines: Mora imeti znanje, občutek za ljudi in predvsem mora biti prijazen. Pacienti si želijo prijaznih zdravnikov.

Klemen: Teh lastnosti je veliko. Prijaznost, zaupanje v svoje znanje in tudi zavedanje, da nismo vsemogočni in je na koncu narava tista, ki odloča. Zdravnik mora ravnati po svoji vesti.

Andraž: Vse dobre stvari so tri.

V jeziku predklinikov je dober zdravnik tisti, ki veliko razume, v jeziku klinikov bi bil dober tisti, ki ima ob vsaki kombinaciji znakov in simptomov celo morje diferencialih diagnoz. Ena ključnih lastnosti pa je po mojem mnenju tudi ta, da v svojem poklicu uživa in postaja srečen s tem, ko povečuje srečo drugih.

Jasmina: Biti resnično dober zdravnik je zelo zahtevno in združuje mnogo vidikov posameznikove inteligence. Kot prvo znanje, strokovnost, pa tudi empatijo, sposobnost prisluhniti pacientu. Moja teta Sonja pravi, da ji zdravnica polepša dan že samo s tem, če malce pokaže zobe (smeh).

Se med napornim študiranjem najde čas tudi za ljubezen?

Marta: Če želiš, si vzameš čas.

Mirjam: Dolgo sem bila prepričana, da ljubezen in študij ne moreta teči vzporedno. Danes pa mislim, da se da v življenju združiti prav vse, kar si zares želimo; tudi študij in ljubezen - v vsakem pomenu te besede.

Ines: Ljubezen in študij se da združiti, če najdeš pravo osebo.

Klemen: Ljubezen je po mojem bistvo življenja. Do izbranca, staršev, soljudi… Ljubezen mora bit!

Andraž: Ljubezen je v življenju nujna, gre le za to, kako jo razumemo ali kot življenje z osebo nasprotnega spola, istega pola, predajanje umetnosti…. Najvišja oblika ljubezni je ta, ko človek lahko živi z drugim, ne da bi ga pri tem poskušal spremeniti, ampak si drug drugemu pomagata, da bi postala boljša.

Jasmina: Ljubezen v širšem pomenu je zame stalnica in brez nje bi bilo dolgočasno živeti.

Ines: Nisem še bila v Pajzlu, tako da ne morem oceniti.

Klemen: Kot tradicija MF se mi zdi to odlična stvar in jo moramo tudi nadaljevati.

Andraž: Pajzl je zelo zanimiv dogodek. Sam po sebi ne zagotavlja dobrega občutka, vendar se imamo ponavadi fajn. Mogoče zaradi tega, ker smo mi sami po sebi fajn…

Jasmina: Zadnje čase ne zahajam več v pajzl, kadar pa sem bila tam, je bila zabava »taprava«. Zanj Kaj pa žuri v Pajzlu? sem slišala še preden sem se sploh odločila za MF, torej ima svoj sloves, Marta in Mirjam: Na žure v Pajzl ki mu ga ne gre kar tako odvzeti. ne hodim, se pa tam pogosto učim.

NAJ NAJ...

MARTA CVIJIĆ Horoskop: tehtnica Naj preparat: Zreli teratom Naj profesor: prof. Starc, čeprav je vsak profesor po malem »naj« Prosti čas: televizija, internet, šport, literatura…

MIRJAM HORVAT Horoskop: ribi Naj preparat: Pečatnocelični karcinom - Kreyberg Naj profesor: veliko jih je bilo dobrih: prof. Sketelj, prof. Tomori, prof.

Poljak…

Prosti čas: športne aktivnosti, pogovori z najbližjimi INES HRIBERNIK Horoskop: škorpijon Naj preparat: Prirojene cistične ledvice (ren cysticus congenitus) Naj profesor: prof. Grubič Prosti čas: aerobika, tek, tuji jeziki…

KLEMEN STEBLOVNIK Horoskop: ribak Naj preparat: 14. Uhelj prašiča Naj profesor: prof. Starc Prosti čas: vse mogoče stvari, predvsem petje ANDRAŽ STOŽER Horoskop: kozji rog Naj preparat: Omentum majus – peča budre Naj profesor: akad. prof. Marjan Kordaš Prosti čas: tek, odbojka, karte, šah, glasba, likovna umetnost, literatura (med študiranjem poezija, med počitnicami proza), debatiranje s kolegi…

JASMINA STAROVEŠKI Horoskop: vodnarka Naj preparat: Atrophia fusca myocardii (eden izmed prvih pri patologiji, ko sem dojela pomen natančnega in prodornega očesa) Naj profesor: prof. Balažic, prof. Starc, prof. Grubič, doc. Luzar, prof.

Rott...

Prosti čas: šport in druženje s prijatelji, literatura, internet …

April 2006

Živim se vse zgodi...

PARANOJA

Živčki...

J. K.

Kot vesten študent medicine sem se učil za izpit iz prve pomoči. Z zanimanjem sem prebiral o obvezovanju, imobilizaciji, zastrupitvah ter seveda tudi o raznoraznih krvavitvah v lobanji ter o možganski kapi. Ker se tiste sončne nedelje nisem kaj preveč učil, sem se odločil da bom preiskusil svojo srečo ob knigah ponoči…seveda sem za pomoč moral uporabiti 3Redbule. Učiti se mi seveda potem ni dalo, sem pa zaradi pretirane konzumacije kofeina začel malo preveč razmišljati!...aja, če še nisem omenil, sem čisto za odtenek hipohonder :-) Blo je pa tak…

Glava me je bolela že cel večer..okoli 2h zjutraj sm začenjal dobivat mravlince v nogah pa rokah…. glede na knigo za prvo pomoč so to prvi znaki za možgansko kap….jeba! čisto normalno je blo da sm se pol začel ful sekirat….v glavi mi je vedno bol prtiskalo. Ob 4ih sm končno zaspal….ampak ne za dolgo! Čez pol ure sm se spet zbudu, po celem toraksu pa so me grabli mravlinci.. in takrat sm jes pogruntal največjo genijalnost v svojem življenju do zdej: »šittt, žilica mi je v glavi počla!!« in potem se je sekiranje šele res začelo. Vsake tolko časa sem začel dobivati mravlince v noge in roke, ko sem hotel zaspati, sem vsakič ko sem skoraj zaspal, dobiv privid sebe iz tlorisa, okoli moje glave pa so skakali mali ludeki…se vem ja!! Ko sem se vstal iz postle se mi je vrtelo…desna stran glave me je ful bolela. Šov sm si pogledat zenice…ble so normalne. Začelo mi je bit slabo, potem sm šov obadva cimra zbudit, pa jim težit da mi je žilica počla. Šel sem na WC pogledat če mam slučajno kero zenico razširjeno…in itak…. desna je bla širša. Potem sm šov pogledat v knigo, kera bi mogla bit...in ugotovim da bi mogla bit leva. V tem trenutku sm se malo pomiru, češ mogoče mi pa ni žilica počla. Vendar še vedno nism mogu zaspat zarad prividov. Prišu sm celo do spoznanja, da to da ne morem zaspat, izvira iz dejstva da mi je žilica počla ravno v tistem delu možgan, ki je odgovoren za preskok med budnim in spečim stanjem:) sedaj sem se spet odpravil na wc, da še enrkat čekiram zenice…in NI DA NI, zdej je bla večja leva zenica… nič mi ni blo jasno. Že sem razmišlal kak bom mami sporoču da me nasledn vikend ne bo domov, glih tak pa sem sprejemal zelo pomembne odločitve o tem, kateri alkohol naj rečem kolegom da hočem da pijejo na pogrebu. Šov sm v postlo čisto pretresen. Cimru sm reku, da me mora zbuditi vsake pol ure če slučajno zaspim. Vedno bol sem ugotavljal, da vse te simptome dobivamam zaradi pretiranega psihiranja. Ugotovu sm celo, da dobil mravlince v noge in roke samo takrat, ko pomislim na to če jih mam al ne. Tudi glava me je vedno bol bolela, a aspirina nisem upal vzet, če bi pa lsučajno simptomi le bli pokazatelji česa, in bi mogu it na operacijo. Nisem in nisem se mogu popolnoma prepričat da je vse vredu. Zato sem šov pogledat v knigo, da bi ugotovil kaj korstnega ki bi me pomirilo. Prebral sm da če maš hematom v glavi, da ti malo predn skup padeš otrpne en del telesa. To me je potolažilo…nič mi ni otrpnilo in lahko sem šov spat….ampak NE!....čez 10 minut sem komaj premikal levo roke, skoraj kot da bi…otrpnila!... zdej sm mel vsega poln kufer, ura je bla že 9 zjutraj, spal sm celo noč pol ure, pa še sekiram se ko kak debil.

Poklical sem v zdravstveni dom! Zdravnice se je najprej nasmejala, potem pa mi povedala da se to večkrat zgodi medicincom da projecirajo nekaj naučenega na sebe. Nato mi je naročila naj grem v lekarno in si kupim persen…to mi je ponovila približno 3x. In v trenutku sem bil čisto vredu, brez glavobola, roko sm lahko začel premikat, vglavnem vse je blo ok…razn živčn sm bil še malo. Persen pa ni bil potrebn…je pivo zaleglo!

Zdej to sm napisal, tak da vsi vi potencialni kritični primeri hipohondrije veste… da če zbolite za neko redko boleznijo, ki ste se je še isti dan učili iz knjig…ne se sekirat, pa si kr takoj pivo odprite pa je takoj bolše…aja pa z učenjem tut ni dobro pretiravat :-)

Paranoja

31

32

Rumeni EREKTOR

MED NAMI SO GNILA JABOLKA! Diana Ramšak

»…Kolikor bo le mogoče bom varoval čast in plemenito izročilo zdravniškega poklica. Kolege bom imel za brate…« Tako govori izsek iz ženevske prisege, kateri bi se morali zavezati vsi, ko se podamo na pot študija medicine. A žal ni tako. Med nami so osebki, ki so, brez trohice slabe vesti ali oklevanja, pripravljeni prevarati kolege in celo profesorje. Vse za dosego svojih iztirjenih ciljev.

Vsa zgodba se je začela že v lanskem decembru, ko nam je vrli kolega iz četrtega letnika ponudil nakup odličnih CD-jev s programom za avskultacijo. Pokazal nam je CD, katerega je nabavil zase in ga na vse pretege hvalil ter opeval. Vse lepo in prav. Celo preveč lepo, da bi lahko bilo res. Seveda smo, v dobri veri, da je vsa stvar povsem legalno ter legitimno naročena in dobavljena iz Kanade, pobrali denar in ga izročili našemu pretkanemu kolegu. Stvar se je nekako vlekla skozi zadnjo polovico decembra v januar in nato v februarju dobila razsežnost aferice. Kolega nam je po priganjanju in prigovarjanju končno poslal (!) težko pričakovani in že davno plačani CD. Šok. Ko sem odprla ovitek, v katerem naj bi bil originalni, iz Kanade nabavljeni plošček, sem z odprtimi usti ostrmela. V rokah sem držala taisto cdjko, ki nam jo je vrli kolega pokazal pred dobrima dvema mesecema.

Ne vem, kaj mu je rojilo po glavi, da si je sploh drznil kaj tako neumnega. Kaj je razmišljal? Je mislil, da neumna bionda ne bo ugotovila, da je CD star in že viden? Da mi ne bo prišlo na uho, da ima to isto stvar skorajda polovica četrtega letnika?

Seveda smo sklicali krizni sestanek vseh kupcev in kolega soočili z dejstvi, a je, kljub temu, da nam ni mogel predložiti računa, trdil, da je to originalna zadeva, za katero je plačal 400 $ ali slabih 75.000,00 SIT.

Zagrozili smo mu z dekanom, s študentskim svetom, nakar se je le omehčal in nam vrnil denar.

Kljub vsemu pa ni imel niti toliko jajc, da bi se opravičil. Da bi vsaj rekel: »Sori.« Da bi izkazal vsaj trohico obžalovanja. Kanček slabe vesti. NIČ! Kot da je svojo dušo, vest ali karkoli že hočete, prodal hudiču.

Naknadno sem iz zanesljivega (!) vira izvedela, da se je ta naš vrli kolega že v drugem letniku poslužil prevare. Takrat ni poskušal prevarati kolegov, ampak profesorje! Stvar je bila taka, da je zaradi želje po boljšem povprečju ponaredil oceno v indeksu. Droben poteg s kemičnim svinčnikom je šestico čudežno pretvoril v osmico. In ko so nepridipravu naključno stopili na prste – Zavod za zaposlovanje je preverjal ocene – je imel še vedno toliko poguma, da je pred disciplinsko komisijo in profesorjem, ki ga je bil ocenil, trdil, da je to zagotovo napaka profesorja. Kljub temu ga je dobri stari profesor ugnal v kozji rog. Dokazal je, da kolega laže.

Sledile so obljube o tem, da nikoli več ne bo poskušal kaj podobnega, oprostilna »sodba« in dovoljenje, da lahko nadaljuje študij.

Kako hitro so bile obljube pozabljene.

Moralna dilema: Naj bo tak človek zdravnik? To je skoraj tako, kot da bi volk postal pastir črede ovac. Če ni imel nobenih moralnih zadržkov do tega, da je poskušal prevarati tako profesorje kot svoje kolege, potem lahko z gotovostjo trdim, da se ne bo ustavil niti pred svojimi pacienti. Takrat nas bo oblatil vse.

Vrgel bo črno senco na vse tiste, ki se trudimo, da bi ohranjali plemenitost in čast poklica kateremu se bomo kmalu zavezali. Si predstavljate? Samo pomislite na stare ženičke, ki se jih da z lahkoto prepričati v marsikaj, mogoče celo v to, da ti zapustijo vse svoje premoženje. Si sploh lahko zamislite v kolikšnem obsegu se lahko ta človek okoristi z močjo bele halje?

Končno razsodbo prepuščam vsakemu posamezniku. Vrlega kolega pa le milo opozarjam, da ga imam na očeh.

Naj dodam le še misel iz odličnega Bartolovega romana: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« To misel bi dopolnila le še z eno besedo: »NEKATERIM!« Uredništvo ne odgovarja za točnost in resničnost navedenih podatkov .

April 2006

Rumeni EREKTOR SKRIVNOSTNO IZGINOTJE PATOHISTOLOŠKIH PREPARATOV tajna agentka P.G.

Ljubljana, petek 13.1. – z št. 43 najdenega na zelenici pred ni misiji so poleg neugodnih vreinštituta za patologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani so sporočili, da ponovno pogrešajo nekaj deset histoloških preparatov, ki jih študentje uporabljajo pri praktičnem pouku iz mikropatologije v prvem semestru.

To je v zadnjem mesecu že drugo izginotje tovrstnih didaktičnih pripomočkov; prvič so nepridipravi inštitutu odtujili kar 103 preparate.

Predstavniki inštituta so ogorčeni nad nizkotnim in moralno popolnoma nesprejemljivim dejanjem, kar je seveda razumljivo in se sprašujejo ali so na medicinski fakulteti sploh še varni.

Da bi razkrinkali storilce in oprali čast nedolžnih študentov t retji h letnikov, ki so v času tatvin pridno gulili patološke skripte, smo se lotili resne strokovne analize kriminalnega dejanja. S pomočjo gruzijskega inštituta za forenzično patopsihologijo v Tbilisiju smo skušali rekonstruirati psihološki profil storilca ali storilcev. Posebni tajni agenti, ki se že leta in leta urijo za podobne zahtevne naloge so pospešeno spakirali zobne ščetke in se »undercover« podali na sled nepridipravom. Po dvomesečnem razčlenjevanju dokazov in izjav prič, ki jih je bilo bore malo, analizi dnk in prstnih odtisov najdenih na treh mikroskopih v vajalnici ter primerjavi odtisa športnega copata

Pata

fakulteto z odtisi vseh možnih osumljencev, smo izčrpno poročilo poslali v referenčni laboratorij v Nemčijo. Tam pa naših ugotovitev niso mogli ne ovreči, ne potrditi.

Vidno razočarani, a trdno odločeni, da nam tole ne bo ušlo izpred nosu smo zagrizli še močneje.

Aktivirali smo posebne paravojaške enote, kontaktirali Interpol, izdelali fotorobot osumljencev, razposlali tiralico in sprožili verižno

menskih razmer in pomanjkljivih dokazov ovirale še študijske obveznosti in tako smo bili primorani zaključiti akcijo in zapreti Dosje X.

Zadeva je torej sedaj uradno zaključena, a kot da bi se nam nekdo smejal v brke kapljajo od časa do časa namigi kje in kako naj bi iskali neotesane fičfiriče. Zadnji indici, ki jih šušljajo ovaduhi, ki se klatijo po vajalnicah in predavalnicah naše fakultete pravijo, da se skrivajo v samem centru Ljubljane…tam nekje pri Ljubljanici…

A kdo bi vedel?

P.S.: Če bi kdo

karkoli vedel ali videl, naj čimprej pismo po e-mailu. Pomagali sta pokliče 113 ali pa sporoči Ljutudi Ljubica in Gospa, ki sta z bici, ki bo obvestila našo posebno ozvočenima metlama s tremosen- komisijo za obravnavanje dokazorjem hodili pometat na patologi- znega materiala. jo. A kot se je izkazalo, je bil tale oreh le pretrd. Naš uspeh na zada-

33

34

V prostem času

ŠPORT NA MF Tomaž Šmigoc

Na našem faksu veliko poslušamo tudi o zdravem načinu življenja. Vendar se pogosto zgodi, da smo mi tisti, ki damo najmanj na zdravje. Veliko moramo presedeti za knjigami in tako mnogi pozabimo na telovadbo, šport, rekreacijo… To ni le naporno potenje, ampak je tudi najboljši način za sproščanje, izogibanje stresu, daje nam energijo in moč. Je pa šport tudi dobra oblika druženja in zabave.

Športna vzgoja je del našega učnega programa. V prvih treh letnikih je naše potenje obvezno, četrti, peti in šesti letniki pa lahko obiskujejo telovadbo po lastnem interesu. V obveznem delu je potrebno zbrati 18 točk na semester. Točke prinaša obiskovanje ur športne vzgoje (1 obisk = 2 točki), pa tudi udeleževanje drugih športnih aktivnosti (smučanje (4), izleti …).

Lahko pa prinesete na koncu leta potrdilo, ki dokazuje, da ste bili športno aktivni v katerem drugem klubu ali društvu. Nad vso organizacijo in izvajanjem bdita športna pedagoga, profesorja Ksenja Jeras Filipič in Slavko Potočnik.

Znano je, da se lahko udeležite raznih športnih aktivnosti v Rožni dolini, plavate na Kodeljevem, testirate svojo vzdržljivost na vzdržljivostni vadbi… Športne dvorane so kar polne, kar dokazuje, da medicinci nismo samo

je še) ugodna za smuko, le vreme je včasih ponagajalo. Smučarske karte so šle za med, saj sta bila naše zanimanje in udeležba na visokem nivoju. Še posebej v času počitnic in po opravljenih izpitih je udeležba narasla. Ja seveda, če pa so bile karte subvencionirane in tako dostopne po ugodni ceni (2500 sit) za naš suh študentski žep. Lani se jih je prodalo 250, letos pa kar 440. Bilo bi dobro, če bi fakulteta podpirala tovrstno možnost rekreacije in nam namenila v prihodnje še več subvencioniranih kart. Na Krvavcu je bilo poskrbljeno tudi za tiste, ki so hoteli izboljšati svoje smučarsko znanje, saj je bila orza knjigami. Pogosto pa preje- ganizirana brezplačna smučarska mate tudi maile, ki vas obveščajo šola, profesor pa je zainteresiranim še o ostalih možnostih rekreacije. teoretikom razdelil tudi priročnike Da ste na tekočem s torkovo in o smučanju. Poteka tudi tečaj potapetkovo vremensko napovedjo pljanja. To je sicer dražja oblika rekna Krvavcu, skrbi prof. Slavko reacije, saj stroški narastejo zaradi Potočnik. Letošnja zima je bila (in nabave literature, opreme in njene-

April 2006

V prostem času ga vzdrževanja ..., vendar je cena, ki nam jo ponujajo, kar 30-40% nižja kot pa drugje. Lahko pa se udeležite tudi kakšnega planinskega izleta, kolesarjenja, raznih tečajev …, ki jih organizirajo naša in tudi druge fakultete ali pa tudi ŠOU. Žal je komunikacija med fakultetami o njihovih športnih dejavnostih malenkost slabša, tako da nam kakšen zanimiv dogodek morda uide.

Da je v medicincih močan športni duh, pričajo številni dosežki na tekmovanjih. Na Mediciniadah (športne igre študentov medicinskih fakultete Jugoslavije) so bili v preteklosti (po letu 1984) dvakrat skupni zmagovaleci, trikrat drugi in enkrat tretji. Podobne uspehe so dosegali na športnih prvenstvih ljubljanske univerze, saj so bili trikrat skupni zmagovaleci prvenstva (1988, 1989, 1992) trikrat drugi in trikrat tretji. Tudi v zdajšnjih letih sodelujemo na univerzitetnih tekmovanjih. Naše ekipe uspešno tekmujejo v kolektivnih športih, kjer se uvrščajo v zaključne dele tekmovanja. Imamo ekipo v nogometu (letos so se žal poslovili v četrtfinalu), košarki, moško in žensko ekipo v odbojki … Odbojkarska ekipa naših študentk je v študijskem letu 2003/2004 osvojila naslov prvakinj na Univerzitetnem prvenstvu ljubljanske univerze; v letošnjem študijskem letu pa so z veliko smole izpadle iz bojev za najvišja mesta. Večina tekmovanj še poteka, tako da o vseh končnih rezultatih še ne moremo poročati.

Je pa problem teh turnirskih tekmovanj to, da potekajo čez vse leto in kar pogosto se zgodi, da katerega od pomembnih članov ekipe ni zaradi študijskih obveznosti ali drugih razlogov. Potekajo pa tudi posamična tekmovanja v različnih športih, na katere se lahko prijavite po razpisih, ki jih prejemate tudi na mailing listo. V mesecu marcu so plavalci v štafeti osvojili naslov Univerzitetnih prvakov, med posa-

Šport na MF

mezniki pa je naslov osvojil Luka Prodnik, v disciplini 50 m delfin, in drugo mesto na 50 m prsno. Športno pa so aktivni tudi naši kolegi v Oražnovem dijaškem domu, kjer ekipa Odd.starebajte.koma nastopa v študentski malonogometni ligi. Organizacija je pri njih na visokem nivoju. Imajo predsednika kluba, selektorja s pomočniki in najglasnejšo navijaško skupino, ki po novem vključuje še navijačice. Vsako tekmo pa vzamejo pod drobnogled na svoji tiskovni konferenci. Več o njih je na voljo na www.fc.orazen.net.

Da drži trditev »Zdrav duh v zdravem telesu«, dokazujejo tudi številni uspešni zdravniki. Mnogi med njim so uspešno zastopali našo fakulteto na različnih športnih tekmovanjih. Veliko pa jih je še vedno aktivnih v medicinskem športnem društvu in se udeležujejo medicinskih iger.

Če v okviru naše športne vzgoje ne najdeš zanimivih vsebin, so se pripravljeni o tvojih predlogih za izboljšanje pogovoriti tudi profesorji športne vzgoje. Lahko pa se rekreacije lotiš tudi sam – možnosti je veliko. Za dodatne predloge ali motivacijo lahko obiščeš tudi stran ŠOU športa (www.sousport. si), kjer dobiš veliko informacij o rekreaciji, tečajih, usposabljanjih za učitelje in vaditelje, športnih tekmovanjih, ugodnih kartah, izletih (nekateri ponujajo prave adrenalinske užitke) … Včasih se splača izkoristiti status študenta, saj se veliko športnih aktivnosti lahko udeležiš po nižjih cenah.

Torej, pohvala vsem, ki ste aktivni in skrbite za svoje zdravje in dobro počutje. Tisti, ki zbirate pogum, si nehajte iskati izgovore in začnite migati, totalni »a-športniki« pa poskusite kdaj pa kdaj tudi peš do faksa, ali pa vsaj do naslednje postaje.

35

36

Humor

V prostem času Zbral: Tomaž Šmigoc

“Gospod doktor, mi lahko predpišete

zdravilo proti glistam?”

“Za odrasle?”

“Hmmm, res ne vem, koliko so stare.”

Psihiater nariše navpično črto in vpraša mladega bolnika: “Na kaj pomislite ob tem?”

“Na nage babe!” odgovori bolnik.

Zdravnik nariše krog in vpraša: “Na kaj pa ob tem?”

“Na nage babe!” Zdaj nariše psihiater zvezdo: “In zdaj?”

“Jasno, na nage babe!” reče bolnik.

Zdravnik odloži svinčnik in resno ugotovi: “Kaže, da so gole ženske vaša fiksna ideja.”

prijel za ustnice, približal je svojo glavo moji glavi, jaz pa sem trepetala, kaj bo. Vedela sem, po kaj sem prišla k njemu. Želela sem si tega, on pa je bil tega že navajen. Kljub želji me je bilo strah. Nežno me je vprašal, če ne gre bolj narazen. Res sem jih raztegnila, kolikor se je dalo. Je že notri. Zabolelo me je, začutila sem, da mi teče kri, hkrati pa sem čutila olajšanje. Izvlekel ga je. Bil je krvav in nič več tako trd, kot bi moral biti. To je bilo moje prvo srečanje z zobozdravnikom.”˝

Pacient je prišel k zobozdravniku in se opravičil: “Oprostite, ali me lahko sprejmete, kljub temu, da sem zdravstveno izkaznico pozabil doma? Veste, zelo me boli zob!”

“Seveda!” je rekel zobozdravnik.

“Bova pa vrtala z ročnim vrtalnikom in brez injekcije proti bolečinam!”

“A moja? Kdo pa je risal vse te svinjarije, vi ali jaz?” se razburi bolnik.

Bolnik s hudo drisko priteče zadnji hip v ordinacijo po recept. Zdravnik je že nehal delat, zato mu rahlo jezen in malo zmeden napiše recept za apaurin in mu reče nad pride čez dva dni na pregled. Bolnik pride ob določenem času in zdravnik ga vpraša: “Ali imate še drisko?” “Še. Samo zdaj se ne sekiram več.”

“Napol sem se ulegla, nežno me je

“Dober dan, gospa Silva. Kar slecite se!”

“Kam pa naj odložim obleko?”

“Kar tu, poleg moje...”

“Doktor, kakšne so moje možnosti za preživetje operacije?”

“Veste, tovrstno operacijo bom danes opravil štiridesetič!”

“No, potem sem lahko pomirjen!”

“Tudi jaz mislim tako. Enkrat mi pa ja mora uspeti!”

“Doktor, doktor!” je zavpila medicinska sestra. “V čakalnici je pacient, ki mu je stroj odrezal obe nogi!”

“Recite mu naj vstopi!” je mirno dejal doktor.

“Sestra, vprašajte pacienta za njegove osebne podatke, da bomo obvestili domače.”

“Pacient pravi, da ga doma vsi poznajo!” je rekla sestra, ko se je vrnila.

“Sedaj bo malce bolelo. Stisnite zobe in na široko odprite usta!” reče zobozdravnik pacientu.

“Dober dan, gospod doktor.”

April 2006

V prostem času

BLONDINKIN MEDICINSKI SLOVARČEK avtor neznan

Aerosol – sol pridobljena iz zraka.

Afrodiziak – divjak iz Afrike.

Afta – nafvta slabe kakovosti.

Angina – sestra od vagine.

Arterija – grška boginja, zaščitnica bolnih.

Beta receptor – hotelski uslužbenec druge kategorije.

Biceps – dvojni cepec.

Bronhitis – bolestna mahnjenost na bonbone Bronhi.

Carski rez – predel v Moskvi.

Danka – prsata nordijska konkurenca na plaži.

Diareja – snemanje diaposnetkov.

Edem – vrsta nizozemskega sira.

EKG – mobitel v bolnišnici.

Genitalno – nasprotno od genialno.

Gonoreja – reja krav.

Heroin – junak moškega spola.

Impotenca – matematična operacija.

Kondom – drugo ime za konjušnico.

Malarija – pribor za pleskanje.

Mamografija – ponarejanje maminega podpisa.

Narkoza – gensko mutirana koza.

Penis – voznik formule 1.

Radioaktivnost – vključen radiosprejemnik.

Strdek – majhen spolni organ v pokončnem stanju.

Ultrazvok – radijska frekvenca.

Urulog – urar.

Vulva – avtomobilska znamka.

Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher

prostovoljno, neprofitno, humanizaciji v medicini namenjeno društvo

VABI NOVE ČLANE Vabljeni so vsi študenti, ki bi s svojim umetniškim ustvarjanjem radi popestrili dogajanje v Kliničnem cenntru in na Medicinski fakulteti.

VABIMO RAZSTAVLJAVCE V Malo galerijo Kliničnega centra in avlo Medicinske fakultete informacije: Maja Benca, Biserka Komac maja@normstudio.com biserka.komac@amis.net

MEdICINSKI VIRTuOZI uBIRAJO čRNO-BELE TIPKE Pianisti študenti z Medicinske fakultete v Ljubljani koncert: 10.10.2006 ob 16.30 informacije: Zvonka Zupanič Slavec zvonka.zupanic-slavec@mf.uni-lj.si

KUD-ove SEKCIJE Likovna sekcija info: tone.pacnik@guest.arnes.si Vokalna skupina KC Vox medicorum info: polonca.mali@ztm.si Mešani pevski zbor dr. Bogdan Derč info: janez.cepljak@gov.si Pevski zbor študentov MF COR info: knez@email.si

Ljubljanski zdravniški orkester Camerata medica info: gregormavcic@hotmail.com Zdravniška komorna glasbena skupina Pro medico info: 041/204-574 Folklorna skupina COF Klub optimističnih folkloristov info: zoc.cof@gmail.com Šahovska sekcija

info: bojan.persl@kclj.si

SPLETNA STRAN www.mf.uni-lj.si/kudkcmf e-naslov: kudkcmf@mf.uni-lj.si

37

Skrita kamera: Brucovanje dentalnih medicincev

Aktivnosti za zdravje

Talum d.d., Kidri~evo