Erektor 7 December 2005

časopis študentov Medicinske fakultete december 2005 letnik 03.01 200 SIT

Časopis študenotov Medicinske fakultete

December 2005 | letnik 03.01 | 200 SIT

Prof. dr. Dušan Šuput

Novi dekan Medicinske fakultete

Ptičja gripa

Matic Osovnikar

Trenutno najboljši slovenski šprinter in študent Medicinske fakultete

Egipt

Generalna skupščina IFMSA

Anita Tadić

Lanskoletna predsednica Društva študentov medicine Slovenije

VSEBINA UVODNIK 04 Zaprašene knjige!

PREDSTAVLJAMO 05 Prof. dr. Dušan Šuput: Novi dekan Medicinske fakultete 09 Anketa z bruci STROGO STROKOVNO 10 Izšel je nov učbenik za histologijo 11 Ptičja gripa ali aviarna influenca: FACTS INTERVJU 13 Matic Osovnikar POD TUJIM NEBOM 16 Generalna skupščina IFMSA 18 Poletna šola infekcijskih bolezni v Aleksandriji 20 Tropska medicina: Madagaskar

5

16

FOTOREPORTAŽA 21 Sejem rabljene literature NA SCENI 22 Osveščen, ne zadet 24 Motivacijski vikend DŠMS 25 Motivacijski vikend projekta Virus 26 O2 za vsakega

13

INTERVJU 28 Anita Tadić KORISTNO 31 O digitalnih potrdilih in uporabi E-študenta V PROSTEM ČASU 33 L’etat, c’est moi 34 Kuba 35 Pa še en Helex prosim 37 Humor 34 38 Križanka 39 Urgentni Pajzl

28 25

18

Kolofon Zaprašene knjige!

Appendix - 25 let nazaj: (najden med zadnjo čistilno akcijo v našem klubu) ŠTUDENT NAJ... ...ve, da KC še ni dokončan ...ve, da je nova Medicinska Fakulteta še vedno v izgradnji ...ve, da so inštitut za pa-fi gradili tudi norci! ...ve, da novega statuta zlepa ne bomo sprejeli ...pojasni, zakaj želijo nekateri iz Inštituta za histologijo in embriologijo v Bengazi ...razpravlja o pregovoru: »Kdor hoče, ta zmore!« ...zavzame stališče do predloga do maksimalno štirikratnem opravljanju izpita v toku študija (pafi) ...naj ločuje travo od pepela na Pajzlskem dvorišču! ...zavzame stališče o rednem in normalnem seksualnem življenju študentov medicine ... zavzame stališče o snemanju porno-filmov v hospitalni ustanovi ...zbere vse frekvenčne podpise! In jih utemelji! ...ve, da je novi učbenik za anatomijo Playboy May 1981 ...ve, da se sloni, ki potujejo v avtobusih imenujejo potniki (Appendix, številka 3, letnik 1980/81) Anatomija – še vedno: (najdena med zadnjo čistilno akcijo v moji sobi pod Playboyem) radiusalikoželjnicajedolgacevastakostnapalčnistanipodlahtadistalnaepifizaje znatnokrepkejšaodproksimalneproksimalnaepifizaimaglavicocaputradiiglavicajeizdolbenafoveacapitisradiiinnpasastoobrobljenassklepnolgladčinocircum ferentiaarticularispodglavicojevratcollumradiimedialnospredajizpodvratujegr čavinatuberositasradii . . .

Se še spomnite Mollyjinega monologa iz Uliksesa?

(Skripta Anatomija I)

Glavni in odgovorni urednik Matija Švagan Izvršna urednica Maja Kebe Urednik fotografije Tjaž Ocepek Oblikovanje Rok Stojan Lektorici Diana Ramšak, Marija Gale, Vodja prodaje Valentina Černetič Erektorjeva ekipa Gabrijel Fišer Maja Jurca Marija Gale Boštjan Rituper Tomaž Šmigoc Anita Tadić Pri tej številki so sodelovali še: Alja Longo, Petra Grbec, Polona Novak, Špela Blaznik, Darja Janjatovič, Miha Vodičar, Katja Matovič, Tina Korač, Nina Glavnik, Ana Luin, Ana Perpar, Alenka Vittori Tisk Schwarz d.o.o., Vrhnika Naklada 700 izvodov

Erektor – znova in znova: (sveže tiskan) ‘Ta novi’ smo rekli: »Kdor hoče, ta zmore!« in nadaljevali delo ‘ta starih’.

Ker imamo veliko za povedati.

Ker je prav.

Ker bi tudi sloni brali Erektor.

Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, Ljubljana Cena vključuje 8,5% DDV. Vaše prispevke pošljite na: erektor@dsms.net V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906.

ISSN 1581-9078

s

Prispevke pošljite na: erektor@dsms.net

Intervju z dekanom Prof.dr. Dušanom Šuputom, dr.med.

Ko služba postane način življenja…

Besedilo: Maja Jurca, Fotografije: Maja Kebe

Novi dekan medicinske fakultete, neprekinjeno zaposlen in vendarle poln energije. Ko smo končno le uspeli najti prosti termin za intervju med kopico njegovih sestankov, je po treh vprašanjih odpovedal diktafon. V drugo je šlo bolje: zanimiv pogovor in veliko smeha. Na koncu nam je bilo kar žal, da je moral odhiteti po novih opravkih – morda sestanek, predavanje ali zgolj pomoč drugim? To zmorejo le vrhunski.

1.

Prof. dr. Šuput, letos ste bili izvoljeni in imenovani za Dekana MF. Kaj vam ta vloga pomeni? »Pomeni mi veliko, ker se je za tako zahtevno funkcijo precej težko odločiti. Veliko stvari je potrebno urejati in veliko stvari je neodvisnih od same fakultete, saj moraš koordinirati dela več ustanov, da pouk teče nemoteno. To je precej velik izziv, delo pa zahteva polno mero odgovornosti in sposobnosti

Prof.dr. Dušan Šuput, dr.med.

dogovarjanja. Po drugi strani pa je tudi neke vrste zadovoljstvo, če ti uspe stvari premakniti in izboljšati, čeprav že do sedaj niso bile kaj preveč slabe.« 2.

Kako vam uspe najti prosti čas glede na vse naloge in

Dekan

obveznosti, ki jih imate in vam jih prinaša nova funkcija? »Obveznosti je vedno veliko, ne glede na to, kaj delaš, če le stvar resno vzameš v roke. Obseg dela na nekaterih drugih področjih sem moral pač zmanjšati, ker je to res ‘full-time job’. Sobote in nedelje so velikokrat zasedene, a se kljub temu najde čas, saj ima dan 24 ur.

Takrat skočim na bližnji hrib ali pa se udeležim kakšne druge športne

aktivnosti, pozimi pa rad smučam.

Prostega časa je bilo tudi prej malo.

Spominjam se nekega strojnika, ki ga je že pred leti, še preden sem postal dekan, zanimalo, kako izgleda moj vsakdan, pa sem ga povabil, da se mi je en dan pridružil od zgodnjega jutra naprej. Ko je bilo vseh obveznosti, sestankov, diskusij

o rezultatih raziskav in dela na inštitutu okrog 20.30 zvečer konec, mi je rekel: »Ja, sedaj vidim. To sploh ni služba, ampak način življenja!« Dejansko, če hočeš nekaj dobro delati – to velja tudi za zdravnike nasploh – se moraš temu predati in potem to res postane neke vrste način življenja.« 3.

Ko študent že po vaših spoštovanja vrednih nazivih vidi, da ste dosegli vrhove, ki si jih vsak lahko le želi, se vpraša, v čem je vaša skrivnost. Kaj je tisto, kar vas vselej žene naprej? Želja po znanju, veselje do dela? »Oboje, pa še kaj drugega. V glavnem mora človek delati stvari, ki ga veselijo, potem te niso obremenjujoče. Vsaka stvar ima pozitivne in negativne strani. Ko sem začel raziskovati, ni bilo veliko opreme in tudi ta smer ni bila močno finančno podprta. Zato sem delal veliko različnih stvari. Po eni strani je to slabo, ker si preveč obremenjen in omejen s tehnološkimi možnostmi, po drugi strani pa prav zaradi dela na več področjih dobiš širši pogled.« 4.

Za sabo imate že kar nekaj napornih let študija in dela.

Je bila medicinska stroka vaša dolgoletna mladostniška želja? »Medicina me je že od vedno privlačila. Najbolj me je zanimalo to, zakaj se določenih bolezni ne da pozdraviti. Kot majhen otrok misliš, da boš vse lahko razrešil in pozdravil, ko boš velik, čeprav kmalu ugotoviš, da se vseh stvari enostavno ne da razrešiti. Toda medicina me je vseeno zanimala, ni pa bila edina. Razmišljal sem tudi o fiziki, arhitekturi, slikarstvu…

Predstavljamo Sprejemne izpite za arhitekturo sem zamudil, ker sem bil ravno na morju, medicinske sprejemne izpite pa sem ujel.« (smeh)

5.

Kaj vam je pomenil študij na začetku poti? »Prvi letnik je bil neke vrste šok, ker se mi je zdelo, da bo stvar na univerzi veliko bolj zahtevna, pa sploh ni bila.

Na fakulteti se mi je zdelo veliko lažje, kot v srednji šoli, ker si čas lahko razporediš po svoje in te ne gnjavijo vsak dan. Čeprav je sedaj malo drugače, ker vas vseeno gnjavimo – več kolokvijev imate. Po drugi strani pa je študij sedaj na nek način tudi slabši. Mislim, da krivda temelji na navadah v celotnem šolskem sistemu, od vrtca do fakultete. Študent je navajen, da mora ponoviti tisto, kar sliši, ne da bi nujno vedel, za kaj gre.

Glavno je, da dobi lepo oceno in se odreši še enega izpita. Pri nas so bile stvari nekoliko drugačne. Zahtevalo se je več razumevanja stvari. Nobene stvari se ne moreš trajno naučiti med študijem. To se pravi, vsi detajli, ki se jih boste sedaj naučili – ne naštudirali - bodo čez nekaj let že neveljavni. Študirati je treba tako, da najdeš neko ogrodje, da veš, kaj je tisto, kar je najbolj važno in potem na tem gradiš svoje znanje naprej«.

Dekan

6.

Se je MF takrat bistveno razlikovala od MF danes? »Ja, mislim, da se je precej. Veliko stvari se je obrnilo na slabše, veliko

pa tudi na boljše. Slabo je to, da je fakulteta postala zelo ekstenzivna in veliko manj intenzivna. Izgubile so se nekatere kvalitete, kot je naučiti se študirati in se potem na osnovi tega znajti v praksi. Po drugi strani smo imeli mi veliko slabšo prakso kot vi, ker je bilo vaj iz klinike manj.

Praktično nam niso pustile nobenih izkušenj. Vi imate tega več. Mogoče bi bilo dobro imeti še več…« 7.

Kako se, po vašem mnenju, spreminjajo študentje skozi generacije? »V vsakem letniku je nekaj zelo dobrih in nekaj manj dobrih študentov, moram pa reči, da je vse manj tistih z zelo slabim znanjem, ki dejansko ne poznajo najosnovnejših stvari.

Včasih je bilo tega več.« 8.

Je kaj, kar pri današnjih študentih pogrešate? »Zelo malo študentov se hoče poglobiti in resno pobrskati, kaj neka stvar pomeni. Večina hoče samo reproducirati tisto, kar ‘morajo’ povedati. To je problem

december 2005

tako študentov kot tudi nekaterih predmetov na fakulteti, ki v to silijo. Premalo študentov se vpraša: »Zakaj?«. Če se sprašuješ: »Zakaj, zakaj…?«, vedno prideš do meje, ko ne veš več, zakaj. In tu se začne raziskovalno delo.« 9.

No, v četrtem letniku ste prejeli Prešernovo nagrado za nalogo Poskus analize potenciala motorične ploščice. Ste temo izbrali iz področja PAFI? »Najprej sem želel raziskovati iz področja onkologije; takrat je ‘prišel’ alfa fetoprotein, kar je bilo čisto novo in zato me je zanimalo. Potem se je izkazalo, da je material nemogoče dobiti. Na srečo mi je prof. Kordaš predlagal, da bi delal raziskovalno nalogo pri njem. Predlog sem z veseljem sprejel, s tem da sem k sodelovanju povabil še kolega M. Štrucla, s katerim sva nameravala delati že na prejšnji tematiki. Tako smo zadevo speljali do konca in to zelo dobro.« 10.

Ste radi hodili na predavanja? »Kar nekaj profesorjev je bilo, katerih predavanja so me zelo zanimala. Na predavanja prof. Kordaša sem zelo rad hodil, ker so bila vsaj zame neke vrste ‘show’. Velik vtis so name napravili tudi nekateri drugi profesorji. Prof.

Milčinski je npr. izpostavljal zanimive etične teme, prof. Kordaš pa nas je vedno provociral s tem, da je povedal kaj narobe. Jaz, seveda, nisem mogel biti tiho in sem se po navadi uprl.

Veliko študentov pa tega ni maralo in so samo gledali, češ: »Daj povej že, kaj hočeš, da ti lahko isto povem nazaj…« 11.

Je potem tudi na izpitu šlo v redu? »Ja, na izpitu je bilo kar zanimivo… …Sem pa dobil eno oceno odlično 14 – še sedaj jo imam v indeksu.« 12.

Resno ?! (smeh) »Iz patologije.«

Predstavljamo 13.

Kaj pa na PAFI? »Ne, tam je bilo 10. Ampak nisem bil študent, ki bi dobival same 10, daleč od tega.

tistega, kar so že drugi odkrili. Zato sem se tudi usmeril na delo na fakulteti, bilo pa je naključno, da sem pristal ravno na PAFI.«

14.

Vas je PAFI navdušila že takoj v tretjem letniku? Kaj vas je privlačilo na tej vedi, da ste se odločili usmeriti nanjo? »To je bil mogoče prvi predmet, ki mi je bil zares zanimiv. Saj je bila biofizika v prvem letniku tudi, a ni bila nič posebnega, ker se je bolj ali manj nanašala na snov iz gimnazije. Za fiziologijo smo imeli zelo resnega profesorja, ki nas je s svojim sistemom naučil preciznosti.

Za izpit smo namreč dobili esejska vprašanja z enim, kvečjemu dvema listoma papirja. Svoje znanje si bil prisiljen strniti na nekaj stavkov in s tem povedati vse bistveno. Tudi tega sedaj manjka. Pri PAFI pa sem vedno užival na predavanjih in v dialogih s prof. Kordašem. Če si bil prepričljiv in si imel dobre argumente, potem je bilo v redu.«

16.

Kako to mislite? »Bil sem v vojski, ki mi je bila zelo odveč. Poklical sem prof. Kordaša, če je na MF kakšno prosto delavno mesto, da bi šel na razgovor. Tako bi me namreč lahko spustili iz vojske za nekaj dni. Profesor je sprejel mojo prošnjo, dobil sem vabilo in šel na PAFI. Potem pa se je stvar tako zapletla, da so na PAFI vse vzeli precej resno in tako sem pristal tam.« (smeh) »Sem si pa takrat zelo želel kombinacije dela na PAFI (eksperimentalno delo) in na nevrofiziologiji, ki je bolj kliničnoraziskovalno usmerjena. Tudi tja sem bil sprejet v službo, ampak so bile razmere zelo nenaklonjene sodelovanju med kliniko in predkliniko in so mi na vsaki strani rekli: »Ali boš tukaj, ali pa tam.« To je bila zame zelo težka odločitev in težko sem se odpovedal nevrofiziologiji.

Po drugi strani pa menim, da take bazične raziskovalne metode lahko dajo boljše odgovore in lahko z njimi več narediš. Ampak sedaj, ko delam z magnetno resonanco, sem zopet precej vključen v kliniko.«

15.

Ste kdaj razmišljali o delu s pacienti ali vas pedagoško in raziskovalno delo bolj veselita? »Delo s pacienti me je vedno zanimalo. Prav užival sem na začetku na, stažu, ne glede na to, v katerem

oddelku. Tudi v splošni ambulanti, ali ko sem obiskoval paciente po hribih. Vedno pa me je zanimalo, kaj za kakšno stvarjo stoji, rad sem raziskoval in ne zgolj uporabljal

Dekan

17. Če se vrneva na vaša študijska leta: Proti koncu študija na MF ste bili na štirimesečni praksi v Dallasu, ZDA. Vam je ta izkušnja veliko doprinesla k nadaljnjemu

uspehu? »Za 4 mesece sem dobil odobritev s strani jugoslovanske in ameriške vlade. Šel sem v Beograd na izpite iz angleščine, ki so vsebovali tudi medicinska vprašanja. 4-mesečno prakso sem potem še podaljšal, tako da sem tam ostal cel semester.

V Dallasu sem klinično ogromno pridobil. To je bilo v petem, takrat tudi zadnjem letniku medicine.« …(zvoni telefon)…

18.

Kaj bi želeli spremeniti na MF sedaj kot njen strokovni vodja? »Vse sem napisal v svojem programu, ki ga je potrebno predstaviti, kot kandidat za mesto dekana in vse napisano nameravam tudi izpeljati.

Nekatere zadeve, ki jih nameravam dokončati, so povsem ekonomske narave, npr. ureditev statusa fakultete kot zdravstvene ustanove, ker je trenutno le pedagoška. Med zadevami, ki študente verjetno bolj zanimajo, je reforma pouka, na kateri se gradi že nekaj časa. Prenova je že v teku, tudi program za urnike že imamo. Dobro bi bilo uvesti več medicinskih predmetov, že v začetku študija. Na prvem mestu se mi zdi pomembna komunikacija med zdravniki in bolniki, ki bi se je študentje morali učiti že v prvem letniku, pa tudi komunikacija med študenti samimi. Poleg tega se mi vsebinska reforma zdi še bolj pomembna kot organizacijska. Mogoče bi morali zmanjšati podatkovni obseg in se usmeriti bolj na razumevanje. Študentom bi morali podati neke temelje, ki jih lahko uporabljajo do konca svoje kariere. Mislim pa, da bi bil tu odpor na obeh straneh, tako s strani profesorjev in asistentov, kot s strani študentov.« 19.

Tudi pri študentih? »Tudi, saj so že sedaj včasih na izpitu kar užaljeni, če hočem, da povejo ‘zakaj’. Po tolikih letih učenja padete v neko rutino in pouk lahko postane odveč in zelo naporen, če je potrebno razmišljati. Študente bi morali razbremeniti nekaterih

Predstavljamo oblik pouka in jim pustiti več časa za ‘študij’, ne le ‘učenje. Velikokrat je tempo tak, da enostavno nimate časa za poglobljen študij.«

Poznam jih kar nekaj, čeprav niso bili vsi med ‘najboljšimi’ študenti, kot bi človek pričakoval. Vsaj temeljnih osnov se tukaj ne dobi malo.«

20.

Kaj menite glede kakovosti študija na naši fakulteti v primerjavi z drugimi MF v Evropi? »Veliko se govori o tem, da Univerza v Ljubljani ni prišla med prvih 500

21.

V preteklosti ste se že in še danes se veliko strokovno izpopolnjujete v tujini. Vam to narekuje delo ali je to osebna želja po spoznavanju novega?

na svetu. Vzrokov za to je več. Zelo težko bi se bilo prebiti med prvih 100 ali 200 ob takem načinu financiranja in takem razmerju med študenti in profesorji; pri nas je študentov veliko preveč, in profesorjev premalo.

Poleg tega dodatne točke prinesejo Nobelovi nagrajenci, ki pogosto v dodiplomskem študiju sploh ne sodelujejo, in članki, kjer je ob avtorju navedena še fakulteta, na kateri je opravil raziskavo. Slednjega pri nas ne delamo dosledno. Menim pa, da dobijo študentje na naši fakulteti veliko več, kot je videti po takšnih lestvicah. Naša fakulteta je zelo kvalitetna in precej cenjena. Tisti, ki so šli v tujino, so tam zelo uspešni.

»Zadnjih nekaj let je izobraževanja vse manj, več je sodelovanja.

Metode raziskovanja so namreč vse lažje. Ko sem med študijem delal raziskovalno nalogo, je bilo pri elektrofiziologiji vse precej zahtevno; tako intelektualno, kot tudi, kar se tiče ročnih spretnosti. Kar nekaj naprav sem tako moral sam sestaviti, danes pa stvari enostavno kupiš.

Praktično lahko že vsak uporablja elektrofiziološke metode. Podobno je z drugimi metodami, tehnologija večino stvari poenostavlja. Seveda je potrebno v vsako metodologijo investirati nekaj časa, a posebno izpopolnjevanje večinoma ni potrebno. Zdaj intenzivno delam s

Dekan

december 2005

funkcionalnim slikanjem možganov z magnetno resonanco in opazil sem, da je zelo dobro hoditi na kombinacijo nekajdnevnega izobraževanja in nekajdnevne predstavitve svojih rezultatov v Londonu. Moram reči, da sem se tam naučil toliko nevroanatomije, kot bi se je lahko redkokje.«

22.

Za konec bi se vam zahvalila za vaše sodelovanje in vas morda vprašala še, kaj bi svetovali študentom za uspeh v karieri in življenju? »Svetoval bi vam dvoje. Najprej to, da bi se bolj spraševali ‘zakaj’ in se bolj spustili v razumevanje snovi, kot pa v to, koliko stvari si (do izpita) zapomniš. Poleg tega pa je pomembno, da počnete čim več stvari, ki vas veselijo. Vsako stvar lahko dobro opraviš le, če ‘padeš noter’, na silo pa se redko kateri problem reši.« …(vnovič zvoni telefon)

Predstavljamo

ANKETA Z BRUCI Maja Kebe

Tistega dopoldneva, ko so še snežaki škrtali z zobmi, sem ob osmih zakorakala v avlo in iskala žrtve – bruce, ki naj bi mi zaupali prve vtise iz študentskega življenja.

Našla sem jih za cel roj, vsi pa so čenčali o pravkar odpisanem kolokviju iz fizike. To bi lahko imenovali sreča, saj je bila velika travma že za njimi in se me niso imeli časa ustrašiti. Zaslišala sem tri medicinke in enega dentalca. Vsem se za sodelovanje zahvaljujem.

Tomaž Petek: V Ljubljani se že počutim skoraj tako kot v Mariboru. Študentskega življenja sem že vajen: dva meseca, dva kolokvija, dosti učenja.

Mojca Dežek: Prihajam iz Sevnice, to je na Spodnjem Štajerskem, sicer pa že tretje leto živim v Ljubljani. Edina novost je faks, ki mi je zelo všeč, ker je toliko praktičnega dela. Predavanja so tudi zanimiva, še posebno ta od prof. Komela in prof. Zorka, kar je posledica mojega velikega zanimanja za biokemijo. Uživam pa tudi na vajah iz fizike.

Prvi koraki

Tina Bizjak: Sem iz Letuša, to je v okolici Mozirja. Na Ljubljano se še privajam, življenje na faksu pa se odvija po pričakovanjih: veliko učenja ob zanimivih predavanjih.

Larisa Čehovin: Stanujem v Gotovljah v Savinjski dolini. Tukaj smo s prijateljicami najele stanovanje, tako da prevladuje domačnost in ni časa za domotožje.

Mogoče se prav zaradi tega na faksu počutim nekoliko tuje, saj se mi zdijo nekateri kolegi preveč vzvišeni.

V samem učnem programu sem navdušena nad nujno medicinsko pomočjo in anatomijo, nad fiziko pa še bom, ko jo opravim.

Strogo strokovno

december 2005

Izšel je nov učbenik za histologijo Marija Gale Res je, dočakali smo ga! Od letošnjega oktobra dalje se lahko splošni in dentalni medicinci nižjih letnikov pohvalimo z novim učbenikom za histologijo. Izdal ga je Inštitut za histologijo in embriologijo MF v Ljubljani v nakladi 1000 izvodov.

Novica o izidu je bila za mnoge prav prijetno presenečenje. Marsikdo je z njim že imel možnost »bližnjega srečanja prve vrste« in od takrat se nam, študentom, o njem porajajo različna mnenja. Nekoliko sem poizvedovala med kolegi in tudi zasledila nekaj kritik na forumu spletne strani Medeno srce (tudi negativne kritike so se našle, ampak brez njih najbrž ne gre).

Komentar: in končno se lahko učimo iz učbenika, ki je bil napisan ekskluzivno za nas. Beseda je slovenska, tako da ob učenju ne potrebujemo še dodatnih učnih pripomočkov v obliki angleško-slovenskih (ali katerikoli drugih) slovarjev.

Za učbenik je potrebno nekoliko globlje seči v žep, ki je pri mnogih študentih bolj, kot ne, plitek. Za ceno 8800 SIT bi lahko dobili marsikaj drugega (študentskih bonov za skoraj cel mesec, fotokopij za celo leto, litre kavic…). A vendar je cena 2ali celo 3-krat nižja, kot za učbenike, nove ali rabljene, ki jih k nam uvažajo iz drugih držav po Evropi in svetu. Tako pač je, slovenski medicinci smo še vedno ogrožena vrsta (beri: nekam malo nas je) in za nas se mnogih učbenikov

pač ne izplača pisati, prevajati in tiskati. A tu in tam, kot kaže, že doživimo kakšno izjemo.

Učbenik je po izgledu in vsebini zagotovo vreden tega imena in vidi se, da je bilo v njegovo oblikovanje in rojstvo vloženega veliko truda, dobre volje in dolgih ur dela. Tudi fotografije preparatov so rezultat dela Inštituta in niso izposojene iz tujih virov.

Edina “kritika, ki je vredna glasnejše omembe in zaradi katere mnogi negodujejo, se tiče slovničnih napak. Še zlasti strokovnih, saj se zaradi njih poveča verjetnost, da se česa naučimo narobe. Vendar verjamem, da je vsak začetek težak in da bodo ob prihodnjih izdajah v tiskarni do zob oboroženi s škratocidi proti tiskarskim škratom.

Tako bodo zanamci, ki bodo greli stole vajalnic in predavalnic v prihodnjih letih, najverjetneje deležni še boljše in popravljene izdaje. Do takrat pa: vse čestitke avtorjem.

Kakorkoli že, menim, da je bila izdaja tega učbenika več kot le dobra dolgoročna poteza naših profesorjev in vseh, ki so sodelovali pri njegovem nastanku. Ta korak bi lahko bil svetel vzor tudi nekaterim drugim inštitutom in katedram naše fakultete.

Tudi tisti, katerim se ocena iz histologije že sveti v indeksu, lahko malo pofirbcate pri mlajših kolegih ali v MR in vržete pogled ali dva v njegovo notranjost. n

»And here are the results of the voting«: + že samo dejstvo, da smo ga dobili + napisan je v domači, slovenski besedi + platnice so zelo lepe, vsebina zelo pregledna + vsebuje veliko barvnih sličic in fotografij preparatov, ki pomagajo pri lažjem razumevanju snovi + obsega celotno snov, ki jo je potrebno vedeti za izpit iz histološkega dela predmeta + vsebuje klinične aplikacije (nepogrešljivo za povprečnega medicinca) + veliko tabel, ki še dodatno pripomorejo k preglednosti + obsežena snov je dovolj strnjena, odvečnega ‘balasta’ praktično ni + je odraz dobre volje profesorjev in pokazatelj, da jim ni vseeno za svoje študente + vzpodbudna uvodna beseda (Dragi kolegi…)

10 Knjige, knjige...

- cena je nekoliko visoka (8800 SIT) - pogoste slovnične napake (tudi v strokovnih izrazih), ki pa od poglavja do poglavja variirajo - listi so gladki, zato je besede s svinčnikom težko podčrtavati - ne obsega poglavij iz embriologije, ki jih je za izpit prav tako potrebno znati - nekaterim imetnikom učbenika se nekaj sličic preslikuje na sosednjo stran (vprašljiva kvaliteta barve) - manj strnjen kot Kališnikov Oris histologije (kar niti ni tako zelo slabo, saj je Kališnikov učbenik za nekatere okuse preveč zgoščen)

11

Strogo strokovno

PTIČJA GRIPA ali AVIARNA INFLUENCA: FACTS

Alja Longo

Ptičja gripa ali aviarna influenca je infekcijska bolezen ptic, ki so naravni rezervoar za vse podtipe virusne influence A – zato predvidevajo, da so ptice tudi izvor te bolezni v drugih živalih. Bolezen, ki so jo prvič odkrili v začetku prejšnjega stoletja v Italiji, se pojavlja po vsem svetu. Večina virusov gripe povzroči pri pticah asimptomatično ali blago infekcijo, razpon pa je odvisen od linije virusa. Hudo obliko imenujemo visoko patogena aviarna influenca (HPAI – highly pathogenic avian influenza). Povzročitelja HPAI sta dva podtipa virusa influence A: H5 in H7.

Orthomyxovirae

Nevraminidaze

Orthomyxovirae je družina RNA virusov, katerih tarčna skupina so vretenčarji. Človeško gripo lahko povzročajo virus influence A, B in C, sposobnost povzročanja epidemij in pandemij pa ima le virus influence A. Ključni komponenti virusa, ki sta odločilni za specifično delovanje virusa in potencialno zdravljenje infekcije, sta površinska antigenska glikoproteina hemaglutinin (HA) in nevraminidaza (NA). Po tipih teh glikoproteinov so poimenovane linije virusne influence A. Virusi te družine imajo 7-8 segmentov antisense enojne RNA. Velikost celotnega genoma je 12000 – 15000 nukleotidov. Vsak segment nosi zapis za pomembno virusno beljakovino.

Oseltamivir je antivirusno zdravilo, uporablja se v terapevtiki in profilaksi pri virusni influenci A in B. Deluje kot analogni inhibitor prehodnega stanja nevraminidaz. Podobna učinkovina je zanamivir, ki pa se ne uživa oralno, temveč z vdihavanjem.

SLIKI 3 in 4!

Poleg omenjenih so na voljo tudi zdravila, ki delujejo kot inhibitorji proteinskega kanala v membrani virusa (protein M2). Taki zdravili sta amantadin in rimantadin. H5N1

Hemaglutinin Zgradba: hemotrimerična integralna glikoproteinska molekula. Trije identični monomeri imajo sredinsko alfa verigo, glave pa vsebujejo vezavna mesta za sialično kislino. SLIKA1 Odgovoren za vezavo virusa na tarčno celico. Obstaja vsaj 16 podtipov hemaglutininskih antigenov (H1 – H16), podtipi človeške gripe pa so H1, H2 in H3. Hemaglutinin se specifično veže na receptorje celic, ki vsebujejo sialično kislino in omogoči destabilizacijo lipidnega dvosloja. Sledi fuzija gostiteljske in virusne membrane.

Med hemaglutininske molekule so vrinjeni skupki nevraminidaz v razmerju 4-5:1

Ptičja gripa

upočasnijo razširjanje virusnih infekcij.

Slika 1: HEMAGLUTININ Zgradba: enojna polipeptidna molekula, orientirana v nasprotni smeri kot hemaglutinin. Šestim konzervativnim aminokislinam sledi hidrofilna variabilna veriga. Molekula je s hidrofobno regijo zasidrana v virusni membrani. SLIKA 2!

Znanih je 9 podtipov nevraminidaze (N1-N9), podtipa človeške gripe pa sta N1 in N2. Sodeluje pri sprostitvi virusov iz celice – razcepi terminalne ostanke sialične kisline na površinskih ogljikovih hidratih okuženih celic.

Kemični inhibitorji nevraminidaz se uporabljajo kot zdravila, ki

H5N1 je najbolj letalna linija influence A doslej. Prenaša se med pticami preko sline, nosnih izločkov in fecesa; neposredno ali preko kontaminiranih površin.

Virusi aviarne influence navadno niso kužni za ljudi. Leta 1997 se je v Hong Kongu prvič zgodilo, da je virus ptičje gripe H5N1 okužil človeka.

Okuženih je bilo 18 ljudi, od katerih jih je 6 umrlo. Bolniki so se okužili neposredno od okužene poginule perutnine in njihovih iztrebkov.

Spomladi leta 2003 je na Nizozemskem izbruhnila druga epidemija prenosa ptičje gripe na človeka. Šlo je za HPAI H7N7, okuženih je bilo 83 ljudi, le eden je umrl.

Leta 2004 so se pojavili novi izbruhi te virusne infekcije v jugovzhodni in vzhodni Aziji, kjer si je virus ustvaril stalno ekološko nišo med farmsko perutnino. Do danes je prišlo do mnogih izbruhov s smrtnimi izidi, predvsem v Vietnamu, Indoneziji, Tajski in Kambodži. Število žrtev

Strogo strokovno

december 2005

narašča, trenutno je znanih 64 primerov, smrtnost pa je 50,8%. (podatki z dne 9. novembra 2005)

Slika 3: OSELTAMIVIR: (3R,4R,5S)-4-acetylamino-5-amino3- (1-ethylpropoxy)-1-cyclohexene1-carboxylic acid ethyl ester Simptomi pri okužbi s H5N1 so podobni kot pri navadni človeški gripi: vročina, kašelj, boleče grlo in mišice; v hujših primerih pride do pljučnice in sindroma oteženega dihanja. Vnetje očesne veznice, kar je značilnost virusne infekcije influence A tipa H7N7, je redkejše.

Prenos z živali na človeka Pomembno je dejstvo, da se po znanih podatkih virus doslej še ni širil s človeka na človeka. Da bi virus pridobil nove lastnosti, ki bi mu omogočale tak prenos, bi moralo priti do antigenic shift. To je proces, pri katerem se dve različni liniji influence združita tako, da nastane nov podtip, ki vsebuje mešanico površinskih antigenov obeh originalnih linij. Pomembno je, da je tak proces možen le pri virusu influence A, ne pa tudi pri virusih influence B in C. Pri vseh treh virusih je sicer normalen proces antigenic drift, to je naravna mutacija linije influence, s katero se virus izogne obrambi imunskega sistema. Ker sta virusa influence B in C sposobna le okužbe človeka, virus influence A pa tudi drugih živalskih vrst, je antigenic shift možen le pri slednjem.

Pri virusnem napadu na celico se odstranijo proteinske kapsule in lipidne ovojnice virusa in virusna RNA se prepiše v mRNA, ki je nato prevedena v nove virusne pro-

12 Ptičja gripa

Slika 2: NEVRAMIDAZA teine. Če je ista celica okužena z dve- ence. V zgodovini je znanih mnogo ma različnima linijama hkrati, lahko primerov, ko je epidemijo povzročil z antigenic shift nastali hibridni virus: španska gripa 1918, azijska gripa 1957, hongkonška gripa 1968 in prašičja gripa 1976.

Za prašiče je znano, da se lahko poleg prašičje okužijo tudi z obema, aviarno in človeško influenco. Zaradi te lastnosti so potencialni gostitelji, pri katerih bi lahko prišlo do antigenic shift in posledično do novega podtipa virusa. Če bi tak virus vseboval večino genov človeškega virusa in Slika 4: ZANAMIVIR: površinska polipeptida hemaglu5-(acetylamino)-4-[(aminoiminometh tinin in nevraminidazo aviarnega yl)amino]- 2,6-anhydro-3,4,5-trideoxy- virusa influence, bi zelo verjetno D-glycero-D-galacto-non-2-enonic imel sposobnost okužbe človeka acid in posledično prenosa s človeka na človeka. HPAI z možnostjo širitve s tvori viruse s kombiniranimi anti- človeka na človeka pa je pogoj za izgeni, primer: H5N1 in H3N2 lahko bruh pandemije, ki bi v najslabšem tvorita H5N5. Novonastalem virusu primeru povzročila smrt okoli 150 pravimo hibrid. Tak dogodek je lahko milijonov ljudi, kar predstavlja 2-3% nevaren, saj človeški imunski sistem celotne človeške populacije. težko prepoznava nove linije influ-

Tabela1

13

Intervju

»VEDNO SEM IMEL CILJ TEKOČE ŠTUDIRATI!«

Gabrijel Fišer

Matic Osovnikar je trenutno najboljši slovenski šprinter in z rezultatoma 10.15 na 100 metrov in 20.47 na 200 metrov bržčas tudi najhitrejši belopolti Zemljan. Le malokdo pa ve, da je ta 25-letni atlet iz Škofje Loke tudi študent Medicinske fakultete, in sicer je absolvent na Odseku za dentalno medicino. Matic je bil zelo prijeten in zanimiv sogovornik, pogovarjali pa smo se pred popoldanskim treningom na klopci pred štadionom ŽAK v ljubljanski Šiški. Še več o njem lahko izveste na spletni strani www.maticosovnikar.com.

Dentalna medicina je vse prej kot lahek študij. Kako ti uspe usklajevati študijske obveznosti s treningi in tekmovanji? Imaš morda kako posebno študijsko metodo, morda fotografski spomin?

Najpomembneje je, da si znaš dobro razporediti čas. Drži, da je dentalna medicina študij, ki vzame precej časa, vendar atletika k sreči ni tak šport, pri katerem bi bil neprestano zdoma, kot denimo pri smučanju.

Vseeno pa je bilo včasih težko, še zlasti v četrtem, petem in šestem letniku; ravno takrat sem namreč začel več trenirati, tudi dopoldan, in sem imel poleg vaj vsak dan še dva treninga. Sedaj, ko sem absolvent, imam več časa in je usklajevanje lažje.

Kakih posebnih trikov glede učenja pravzaprav nimam; najlažje mi je študirati zvečer, ker sem take vrste človek, da raje potegnem v noč, kot

zjutraj vstajam. Tako sem zares veliko naredil zvečer in ponoči.

Kolikšen del leta si odsoten zaradi treningov in tekem?

Zaradi treningov sem dlje časa zdoma le dvakrat letno. Decembra gremo ponavadi na Kanarske otoke, kjer je moč trenirati, ker je pri nas zunaj premrzlo. Takrat sem odsoten dva do tri tedne, lani sem bil celo en mesec. Spomladi, marca ali aprila, ponovimo trening v tujini. Kar se tekem tiče, jih imamo v zimskem obdobju februarja in marca, vendar na prizorišče večinoma odpotujemo dan pred tekmo in gremo po tekmi takoj domov. Drugače je v poletnem času. Med majem in septembrom je namreč res veliko tekmovanj in neprestano potujemo, vendar se na fakulteti v mesecu maju večinoma že vse zaključi. Ko sem bil še vezan na pogoje za napredovanje v višji letnik, sem moral biti pozoren, da se kak izpitni rok ni pokrival s tekmo.

Koliko odmorov imaš med sezono?

Začneš že kmalu po poletni sezoni trenirati za zimsko?

Letos sem bil brez treningov le štirinajst dni na koncu septembra.

Sezona se je sicer že prej zaključevala in je šlo za nekakšen aktivni počitek.

Tak ritem mi ni najbolj všeč, ker imam zelo rad morje. To poskušam izkoristiti v septembru, vendar na morju takrat ni več isto kot julija ali avgusta.

Kako ti gredo na fakulteti na roko kot vrhunskemu športniku? Kako pogledajo profesorji, ko se pojaviš na izpitu? Imajo tremo ali so mor-

Matic Osovnikar

da nesramni, češ “ti kar laufaj, a o mojem predmetu nimaš pojma!”?

Kaj takega se mi še ni zgodilo. Najbolj zanimivo je bilo, ko sem v tretjem letniku delal biokemijo, izpit za drugi letnik, ker sem se pogojno vpisal in mi je ta izpit ostal. Profesorico je zanimalo, čemu izpit delam šele zdaj in sem ji pač razložil, da sem bil na olimpijadi. Teh stvari ne razlagam preveč naokrog, takrat še nisem bil tako znan in profesorica me je vprašala, kaj sem si ogledal. Razložil sem ji, da sem pravzaprav tekmoval.

Drugače pa mi vsi pravijo, da premalo izkoriščam svoj status, ampak jaz tega nočem. Hočem študirati normalno, kolikor se le da. Na fakulteti so bili do sedaj vedno ustrežljivi, če sem imel priprave in sem bil dlje časa odsoten. Vedno sem se lahko dogovoril, da sem študijske obveznosti opravil v drugem terminu in s tem sem zelo zadovoljen.

Kdaj si se pravzaprav začel ukvarjati z atletiko? Je bilo to čisto od malih nog ali so tvoj talent odkrili šele kasneje? Si bil vedno šprinter ali si se ukvarjal tudi z drugimi disciplinami ali celo s kakim drugim športom?

Najprej sem se ukvarjal s smučanjem.

Začel sem pri šestih letih in celo osnovno šolo smučal, vendar nisem bil preveč uspešen. Ko sem prišel na gimnazijo, sem ugotovil, da ne bo šlo, ker si nenehno zdoma in je smučanje težko usklajevati s šolo. Nato je oče predlagal, da bi poskusil z atletiko, ki sta jo v mlajših letih trenirala oba z mamo. Trenerja Alberta Šobo, ki je še vedno moj trener, je poznal iz službe

Intervju

december 2005

družimo kaj dosti z drugimi. Drugače je na mitingih, kjer je v hotelih zelo zanimiv sistem, da te po naključju razporedijo v sobo z nekom drugim. Meni se to pogosto dogaja, ker je Slovencev na mitingih zelo malo in če ni nikogar drugega, me dajo v sobo z nekim nepoznanim atletom.

Takrat spoznaš zelo različne ljudi in to je malo bolj zanimivo, ko si nekaj dni skupaj. Na naslednji tekmi, ko se spet vidiš, si že skoraj stari prijatelj.

in šel sem kar k njemu. Star sem bil 14 let in na začetku brez ambicij po dobrih rezultatih. Pri 17-ih letih pa sem osvojil medaljo na olimpijskem festivalu mladih. Tedaj sem si rekel, da pravzaprav dobro kaže in sem vse skupaj resneje zastavil. Na začetku sem tekel zlasti na 400 metrov in zraven mogoče še 200. Na 100 metrov sem tekel le kdaj pa kdaj, da sem se malo preveril. Poskusil sem se tudi na ovirah, moj trener je bil namreč oviraš in je vsakega svojega varovanca poskušal usmeriti tja, vendar se na ovirah nisem tako znašel, da bi jih še naprej treniral.

Ko si se odločil za študij dentalne medicine, je bila že na vidiku uspešna atletska kariera. Si kdaj pomislil, da bi postavil šolo na stranski tir in se popolnoma posvetil športu?

Ko sem se vpisal, sem imel cilj tekoče študirati. Vsako leto sem se boril z izpitnimi roki in pogoji. To je bil vedno moj prvi cilj in zelo sem vesel, da mi je uspelo priti tako blizu koncu.

Ravno v zadnjem času, ko sem že absolvent, se mi zdi, da gre malo počasneje. Ni namreč več pogojev, ki bi me priganjali k učenju. Količina treningov in tekem ter vsega, kar spada zraven, je zelo velika in ostane mi zelo malo časa.

Kako treniraš in kakšni so treningi? Imaš kakšno posebno dieto?

Opiši svoj običajni dan?

Običajno imam dva treninga, ob

14 Matic Osovnikar

desetih zjutraj in ob petih popoldne. Trening traja približno dve uri, odvisno od programa. Lahko je mnogo krajši ali pa se podaljša tudi na tri ure. Imam tudi ritual, da pred treningom vedno spijem kavico in si vzamem čas za to. Po treningu se je treba čimprej regenerirati ter nekaj dobrega pojesti za kosilo ali večerjo.

Tako gre res precej časa. Pri prehrani pazim, da je čimbolj zdrava, uživam pa tudi proteinske in vitaminske dodatke, brez katerih ne gre. Občasno v program vključim tudi masaže.

Kakšne stike imaš s tekmovalkami in tekmovalci iz drugih držav, ki jih srečuješ na velikih tekmah? Je sploh možno vzpostaviti kakšen prijateljski odnos ali se ekipe držijo bolj zase? Kakšni so v resnici ekstravagantni temnopolti šprinterji, ki televizijskemu gledalcu zbujajo strahospoštovanje?

Zanimivo je, da si vsak po svoje predstavlja človeka, ki ga vidi na malem zaslonu, tudi mene. Ko koga spoznam, namreč najpogosteje slišim, da na televiziji izgledam večji.

Tudi z ostalimi je tako: večja zvezda, kot je, tem bolj ga precenjuješ. V resnici pa so to precej običajni ljudje in večina se tudi tako obnaša. Noben problem ni navezati stika z njimi ali se karkoli pogovoriti, razen če niso resnično oblegani z vseh strani. Sicer pa je tako, da smo na prvenstvu ekipa, ki se zelo dobro razume. Tako se avtomatsko držimo skupaj, ker nam tako najbolj ustreza in se ne

Ti je mogoče ostala v spominu kaka zanimiva prigoda, denimo iz olimpijske vasi?

Najbolj zanimivo je gledati, kako eni športniki oblegajo druge. Ko se denimo pojavi Jao Ming, košarkar, visok 2.30 metra, atrakcija, zvezda iz lige NBA, se ostali športniki obnašajo kot navijači: vsi se hočejo slikati z njimi in dobiti avtogram. Drugače pa se težko česa spomnim. Morda v Sydneyju leta 2000, ko smo srečali ameriško košarkarsko sanjsko moštvo in so bili vsi po vrsti navdušeni nad našimi Murinimi oblekami, ker pač veliko dajo na stilske obleke. Mi vedno kritiziramo, kaj dobimo in smo samo gledali, kaj se jim dogaja, da jim je

Mura tako všeč. Z zanimanjem so si ogledovali naše obleke v stilu uau, kaj imate to, mi pa na drugi strani z velikimi očmi uau, dream team in smo se prav smešno obnašali poleg njih.

Ali se ob takih priložnostih med športniki in športnicami vzpostavljajo tudi intimni odnosi?

15

Intervju Tega se ne opazi ravno na prvi pogled, seveda pa se to dogaja, vzpostavljajo se stiki in tudi ljubezni, težko pa bi kaj konkretnega rekel.

Mnogi ljudje menijo, da kot športnik kar naprej potuješ in

vidiš veliko sveta. Je to sploh res?

Imaš tudi čas za oglede ali vas zgolj prevažajo na relaciji hotel – stadion?

Največkrat je res prav to. Na samo prizorišče ne prideš veliko pred tekmo, z letališča greš naravnost v hotel in se tudi koncentriraš na tekmo, tako da nimaš pretirane želje hoditi naokrog; po tekmi greš navadno domov, takoj ko je možno. Če si zainteresiran, sicer lahko vedno kam greš in tudi organizatorji ti ustrežejo, če rabiš informacije, prevoz ali karkoli.

Na prvenstvih ali olimpijskih igrah, ki trajajo dlje, pa imaš po tekmah več časa za kak sprehod po Atenah ali za kakšno žurko. Na mitingih greš torej z letalom po celem svetu, vidiš pa bolj malo, na prvenstvih pa si je moč tudi marsikaj pogledati.

Kakšni so tvoji cilji v atletiki? Je to morda tek na 100 metrov pod magično mejo desetih sekund?

V šprintu sta gotovo najbolj mikavni obe magični meji - 10 sekund na 100 metrov in 20 sekund na 200 metrov.

Svoj rekord na 100 metrov bi moral popraviti za petnajst stotink. Sliši se malo, vendar pa se zavedam, kako težko bo to odteči. Sem pa na primer v Atenah leta 2000 že tekel tako dobro, da bi z idealnimi pogoji tekel

Matic Osovnikar

okrog te meje. Sicer pa je moj cilj kolajna z velikih tekmovanj. Letos mi je to uspelo na sredozemskih igrah, naslednji cilj pa so evropska prvenstva.

di poškodb. Doma me precej potegne tudi računalnik, včasih se usedem za kako igrico in ob tem kar pozabim na uro. To mi ni ravno najbolj všeč. Za kaj drugega pa res nimam časa.

Je še kak atlet tako izobražen?

Zanimivo, da je stomatologija program, kjer ni veliko študentov, vendar z menoj trenirata še dva študenta stomatologije. Morda nista tako uspešna v svetovnem merilu, v slovenskem pa prav gotovo in tudi za treninge si vzameta praktično toliko časa kot jaz. Morda je to zmagovalna kombinacija. Zdi se mi, da kar precej mladih športnikov poskuša študirati, nekateri bolj, drugi manj uspešno; nekateri se študiju bolj posvetijo šele po vrhuncu kariere.

Do sedaj te še nisem opazil v Pajzlu.

Sem te morda spregledal ali res ne zahajaš tja? Se moraš kot športnik popolnoma odreči »običajnemu« študentskemu življenju – zabave, ponočevanja – ali se tudi kdaj pregrešiš?

Takole bom rekel, v prvem in drugem letniku sem bil kar redno v Pajzlu, vendar ti takrat verjetno še nisi študiral. Vsake stvari se počasi naveličaš in greš raje kam drugam.

Sem pa tudi v Pajzlu kar nekajkrat bil in se tudi dobro imel. Moji kolegi so že starejši, večina jih je že doštudirala in nismo več toliko prisotni na fakulteti.

Drugače pa rad grem ven, seveda pa moram paziti; če imam naslednji dan trening, se ne morem napiti in biti zunaj do jutra. Vedno se najde kakšna sobota, ko imam nedeljo prosto in takrat grem prav rad ven žurat. Ni tako, da bi stalno čepel doma.

Te ljudje na cesti prepoznavajo in ogovarjajo? Mar kolegi buljijo vate, ko te vidijo na kosilu v Štorklji, kot sem to enkrat naredil sam? Kako si se navadil, da nisi več anonimen?

To se res kar precej dogaja. Ponavadi gre za luštne opazke, ki se jim še sam nasmejim. Na začetku me je malo presenečalo, pa sem se hitro navadil in navsezadnje je prijetno, če te kdo prepozna in te malo pohvali. Ravno danes je bilo zanimivo, ko sem bil doma v Škofji Loki in so montirali nova vrata, pa me je eden od delavcev prosil, da mu za otroke podpišem koledarčke. Po kaki večji tekmi, na primer olimpijadi, se tudi to dogaja pogosteje, v obdobju treningov, ko se ne pojavljam toliko v medijih, pa malo manj.

Kako porabiš tisto malo prostega časa, ki ti ostane?

Morje imam zelo rad, žal pa je to bolj oddaljena želja. Za kak dan se skočim spočit na Pokljuko, kjer imamo družinski vikend, rad pa pogledam tudi kak drug šport po televiziji. Navijam za vse naše in kar precej padem v nogomet, košarko ali hokej.

S kakimi drugimi športi se skorajda ne ukvarjam, enkrat ali dvakrat na leto grem smučat, ko najdem kak prost dan, moram pa tudi paziti zara-

Imaš morda kako sporočilo za bruca, ki ga vsi naokrog strašijo, koliko se bo treba učiti na tem faksu?

Vsak mora poskusiti še kaj početi zraven, zlasti kak šport vedno paše.

Ne moreš se stalno učiti, pa tudi treba se ti ni. Študij je sicer zahteven, ampak če se dobro zorganiziraš, spet ni treba stalno sedeti doma. Od družbe, ki sem jo dobil na fakulteti, je večina znala poleg študija tudi uživati.

Matic, hvala za pogovor! Ostajamo tvoji navijači!

NAJ ...

Hrana in pijača: palačinke, kava Knjiga: Štoparski vodnik po galaksiji Film: Any given Sunday Glasba: rock, metal – Metallica, U2 Avto: mazda 6 Država: Avstralija Vzor v športu: Michael Johnson

Pod tujim nebom

december 2005

800 medicincev iz celega sveta na enem mestu:

GENERALNA SKUPŠČINA IFMSA

AM 2005, Hurghada, Egipt

Anita Tadić

V okviru zveze IFMSA se dvakrat letno zberejo študentje medicine vsega sveta, oz. držav članic te zveze. Letos se je odvijala avgustovska skupščina v Hurgadi v Egiptu. IFMSA ali Internationa Federation of Medical Student Association je zveza, ki združuje društva študentov medicine z mednarodno aktivnostjo. Pri nas je to DŠMS za katerega (upam), že vsi veste, kaj to je...(sufliram: Društvo študentov medicine Slovenije), v mednarodnih vodah znan kot SloMSIC, Slovenian Medical Student Commitee.

Skupščine te vrste se odvijajo dvakrat letno in sicer prvi teden v marcu in prvi teden v avgustu. Zakaj in kako v nadaljevanju...

Zveza IFMSA je nastala leta 1951 v želji po izmenjavi študentov, izkušenj in novih doživetjih. Med ustanoviteljicami ponosno stoji tudi YuMSIC, kjer smo se v tistih letih nahajali tudi mi- SloMSIC. Torej smo sokrivi za obstoj organizacije, ki združuje študente medicine 78 držav, omogoča izmenjave malo manj kot 9000 študentov letno in izvaja številne mednarodne projekte na različnih medicinsko obarvanih področjih in se tako kot največje študentsko telo dotika aktualnih zdravstvenih in študentskih tem.

Tako se zveza deli v 6 komitejev in sicer: SCOME- standing commitee on medical education (medicinsko izobraževanje) SCOPE- standing commitee on profesional exchange (izmenjave)

on public health (javno zdravje) SCORA- standing commitee on reproductive health and AIDS (varna spolnost) SCORPstanding commitee in human rights and peace (človeške pravice, mir) DŠMS je tako polnopravni član IFMSA že 54 let. V teh letih tudi naše delovanje ni ostalo le na izmenjavah. Razvijali in razvili smo številne projekte. Nekateri izvirajo iz IFMSA projektov, spet drugi so povsem naše ideje in se IFMSA skuša zgledovati po našem modelu. Seveda se pa isti projekti od države do države razlikujejo, saj je oblika projekta odvisna od potreb in

SCORE- standing commitee on research exchange (znanstvene izmenjave) SCOPH- standing commitee

zmožnosti izvajanja le-tam.

V dobi pred internetom, ko je IFMSA temeljil predvsem na izmenjavah (ni še bilo projektov) so bile

16 Egipt

letne skupščine pomembne v malce drugačnih okvirjih kot danes. To je bil čas ko so se zbrali študenti, odgovorni za izmenjave v svojih državah in se pogovarjali ter dogovarjali koliko in kateri študenti gredo na izmenjave, izmenjali prijavnice itd. Študenti, ki so se udejstvovali skuščin takrat, verjetno še danes hranijo v spominu kovčke polne papirjev, ki so jih nosili po svetu...danes je dogajanje ‘malce’ drugačno. S stališča izmenjav pri papirologiji pripomore internet.

Marčevska skupščina je namenjena izmenjavi prijavnic (AF-ov, ki jih verjetno ravnokar izpolnjujete vsi tisti, ki ste dobili izmenjavo), avgustovska pa podpisovanju pogodb, kar je dosti bolj napeto, saj bi vsaka država rada poslala čimveč svojih študentov v svet. Poleg izmenjav so tu še projekti, ki ta čas namenijo izmenjavi izkušenj, izoblikujejo nove strategije, se seznanjajo z dogajanjem po svetu, spoznajo nove projekte na njihovem področju, se izobražujejo,... Sicer ima vsak komite svojo dinamiko in določene značilnosti po katerih slovi...podrobnosti kdaj drugič. :)

17

Pod tujim nebom Letošnjo avgustovsko ekipo so Egipčani namestili v Le Meridien

hotel v Hurgadi...no pravzaprav ni bil čisto v Hurgadi, ampak v tako veliki državi kot je Egipt...kdo bi opazil?

Otvoritvena skupščina se je odvijala na plaži ob okoli 40C, grizljanju sladkih melon in slabem ozvočenju. Kot vsako leto je tudi letos prireditev združevala osrednja tema. Letos so to bili: Millennium development goals, cilji za leto 2015, ki se dotikajo tako revščine kot lakote, osnovne izobrazbe za vse, enakopravnosti med spoloma, smrtnosti otrok, zdravja mater, spolno prenoslivih bolezni, stabilnosti okolja, globalno sodelovanje v razvoju gospodarstva držav tretjega sveta.

Na to temo smo prisluhnili predavanju na otvoritvi in med tednom, se udeleževalli delavnic, ogledali filme na katero od teh tem. Glede na to, da so bili cilji postavljeni leta 2000, so se teh letih razvili tudi projekti s koreninami v MDG, kot je npr. vsem znan Make poverty history. Princip je enostaven: kupiš zapestnico, plačaš 1 euro ali 1 dolar in se pri tem zavedaš kako veliko spremembo lahko naredi tako majhen prispevek.

V splošnem pa navaden dan skupščine zgleda tako, da so dopoldan in popoldan zasedanja posameznih komitejev, poleg šestih že omenjenih sestankuje še skupina predsednikov. Kot sem že rekla je dinamika teh sestankov povsem različna od komiteja do komiteja.

Zvečer se vsi komiteji zberejo na planarki, ki je volilno telo

Egipt

skupščine. Tu se sprejemajo vse za zvezo pomembne odločitve, uradne izjave o aktualnih dogajanjih, spre-

jemajo nove članice, izvajajo volitve.

Dva popoldneva sta namenjena treningom projektnega managmenta, dela v skupini, marketinga, ...skratka vsega, kar lahko olajša ali obogati delovanje takšnih organizacij. Predavatelji so kar študenti sami in sicer takšna oblika predavanj temelji na principu medsebojne pomoči, organizacije, ki nimajo težav z npr. kontinuiteto ljudi pomagajo organizacijam, katerim se npr. take težave kronično ponavljajo. Učenje je vedno obojestransko, saj se tudi predavatelji marsikaj naučijo ob podajanju določene teme.

Nekako osrednji dogodek je še vedno vezan na izmenjave študentov.

Letos sta vzporedno potekali AF market in Project Fair. AF market bi lahko imenovali kar mravljišče študentov, sicer malo bolj kaotično kot v naravi...skratka NEO-ti (national profe-

sional exchange officer) in NORE-ti (national research exchange officer) vseh držav v eni dvorani, vsak s svojo vizijo izida, nekje se te vizije pokrivajo, drugje spet ‘zmaga’ boljši pogoajalec. Tako sta Tim in Martina pod budnim očesom Matevža skušala med množico najti vse države, s katerimi imamo izmenjave, podpisati nove pogodbe za naslednje leto in uloviti še kakšno novo izmenjavo in s tem omogočiti čimveč izmenjav za naše študente. Podpisane pogodbe boste dopolnili tisti, ki ste izmenjavo dobili in bodo vaše prijavnice kmalu romale na naslednjo skuščino.

Medtem smo ostali (Eva, Nina, Marko, Janko, Miha, Anita, Katja, Barbara, Gregor) tekali v sosednji dvorani, kjer smo predstavljali svetovnemu občinstvu nekaj naših projektov in sicer Osveščen, ne zadet!, Projekt Virus, Medimedo; in si ogledovali, kaj in kako realizirajo ideje v drugih državah.

Poleg projektov smo se letos prvič predstavili tudi na Cultural show, odplesali na ritme Magnifica in ponesli Hir Aj Kam v svet :) In en dan je namenjen počitku oz. bolj turističnim opravilom...kaj pravite, kaj bi lahko počeli v Hurgadi?

Naj vam namignem, da leži na obali Rdečega morja...snorklanje, seveda!

Delovni teden smo zaključili z zakljucno prireditvijo in zabavo imenovano Taste of the world, kjer se pomešajo okusi tradicionalnih jedi in pijač s celega sveta...kako pisan je lahko medicinski svet!

Pod tujim nebom

december 2005

MEDTEM, KO SE SVET ZGRAŽA NAD DOGAJANJEM V SHARM EL SHEIKU...

POLETNA ŠOLA INFEKCIJSKIH BOLEZNI V ALEKSANDRIJI Anita Tadić Telefonski imenik bakterij, virusov in parazitov dobi jasnejšo sliko pri vajah in izbirnem predmetu infekcijske bolezni (v 4.letniku)...v skrivnost ostanejo zaviti le še primeri nam eksotičnih držav. No, seveda se dogaja tudi, da v kliniko na Japljevi vkoraka nedavni popotnik, ampak vprašanje je, če je to ravno v tistem času, ko ima študent vaje...skratka vedno obstaja možnost, da naša radovednost pokuka tudi kam čez mejo, kjer vsakdan izpolnjujejo nam zelo redki primeri, najsi bo to zaradi (ne)urejenosti zdravstvenega sistema, higiene ali kulture.

Odločitev je padla: Alexandria Summer School, Egipt. ‘centru’ mesta in neposredni bližini bolnice. Ne škodi tudi dejstvo, da te ob izhodu na balkon preseneti pogled na Sredozemsko morje, lepoto ublaži hrup poplave avtomobilov pod balkonom...

Aleksandrija ali kakor ji Egipčani pravijo Skenderija Poletna šola infekcijskih bolezni poteka že od leta 1993 in sicer pod okriljem mednarodnega združenja organizacij študentov medicine (IFMSA). Zato niti ni naključje, da sem zanjo prvič slišala ravno na enem od kongresov IFMSA. Zelo so se bahali z nagrado, ki naj bi jo dobili v letu 1996...dovolj da so vzbudili mojo radovednost.

Lokacija mesta je skoraj sanjska. Odpira se na Meditiran, spogleduje z Južno evropskimi kraji, o katerih slike imamo v mislih, kadar sanjamo o pobegu na lepše. Aleksandru Velikemu že leta 332 pr.n.š. ni bilo treba predolgo premišljati ali bo dal graditi mesto na severu Egipta, ki se dandanes razteza 27 km ob obali in 7 km v notranjost in

18 Egipt

daje dom 8(!) milijonom prebivalcev.

Kultura je arabske narave, močno prevladuje islam, promet je na prvi pogled kaotičen, a sčasoma uvidiš, da vseeno funkcionira. Plavolase evropske ženske so eksotika, moški se sprehajajo z roko v roki, nešteto otrok te igrivo ogleduje in si želi biti ujetih v objektiv turistov.

Ampak vrnimo se poletni šoli in infekcijskim boleznim.

Zbralo se nas je nekaj čez dvajset nadobudnežev s celega sveta in smo bili prepuščeni desetim nadvse prijaznim in skrbnim Egipčanom. Venomer so nas opozarjali na kulturne razlike arabskega sveta, verjamem, da so tako marsikomu prihranili masiven kulturni šok. Vsakega izmed nas so pričakali na postaji in prepeljali do Hotel Fuad, ki je v samem

Preden vstopiš v bolnišnično območje, si v ‘ob-bolnišnični coni’, kjer se pripraviš za vstop. V našem primeru je to pomenilo: poskrbi, da imaš pokrita kolena, ramena, trebuh, oblečeno haljo in zaprt ‘arabic button’- to je seveda gumb, ki pokriva popek. In že si nared, pri vstopu skozi velika vrata železne ograje vrže nate pogled še stražar. Če se katera od tvojih priprav iskaže za neuspešno, te vrne nazaj ‘ob-bolnišnično cono’ na popravni izpit, kot se je to zgodilo eni izmed naših Brazilk.

Tečaj traja 3 tedne in sicer v glavni bolnišnici Aleksandrije Meery Hospital, ki je največja in tudi najstarejša bolnišnica v tem mestu.

Program obsega 4 šolske ure dnevno od katerih je zadnja posvečena pregledu pacienta. Najprej smo se posvečali parazitom in nato se na oddelku tropske medicine spoznavali z v Egiptu najpogostejšimi oblikami infekcijskimi boleznimi. Bila sem presenečena nad Angleško šolo in kar malo ponosna na našo drago fakulteto v Ljubljani. Zakaj?

Ugotovila sem, da znanje, ki ga dobimo tu zadošča tako pregledu najpogostejših bolezni pri nas kot tudi vsaj pregledu infekcij značilnih za določeno kontinent, če ne tudi

19

Pod tujim nebom

državo. Medtem, ko v Angliji očitno v predmetu mikrobiologije sploh ne povohajo parazitov. Ostanejo jim kot izbirni predmet, oz. šele pri specializaciji infekcijskih bolezni. Na žalost (ali na srečo?) nismo imeli vstopa na oddelek, kar verjetno pove dovolj o tamkajšnjih razmerah, kjer je sepsa po operaciji že skoraj nuja. Ampak, nam niti ni bilo potrebno stopiti na oddelek, saj je že okolica bila dovolj zgovorna. So se pa zato profesorji maksimalno potrudili in izvedli svoj del na kar se da visoki ravni. Angleščina je bila pri treh od štirih perfektna, pri pregledu pacienta so si vzeli čas za vsakega izmed nas in občasno zardeli ob zavedanju razmer v katerih so prisiljeni delati.

Izven Meery pa je šla skrbnost naših gostiteljev tako daleč, da nam sprva niso pustili niti čez cesto brez spremstva, njihova prijaznost pa pa do te mere, da so se čez arabske vikende (t.j. četrtek in petek!, sobota in nedelja sta normalen delavnik) spremenili v turistične vodiče in nam približali lepote tako Alexandrije kot preostalega Egipta...za

Egipt

primerno ceno seveda- saj so vendarle še vedno Arabci. ;) Pravzaprav so leta 1996 dobili nagrado za najboljši program med vsemi mednarodnimi šolami, ki potekajo pod okriljem IFM-

SA. Od takrat se trudijo ohraniti to titulo, kar pomeni da je za gostujoče študente treba poskrbeti tudi izven bolnišnice. Alexandrija vsekakor ponuja marsikaj, celo eno izmed sedmih čudes sveta: Biblioteka Alexandria, ki nas je pričakala v vsej svoji veličini in res je vredna ogleda; palača Montazah in njeni mogočni vrtovi, Aleksadrijsko trdnjavo, Pompey-ev steber zastražen z ostanki Sfing, grško-romanski muzej, številne katakombe,... Odpravili pa smo se tudi ven iz Alexandrije in sicer pokukali v Kairo, kjer smo se vsi strinjali, da nam bolj odgovarja mediteranski zrak in počasnejši tempo življenja, ki smo se ga kljub vročini že kar navadili v teh tednih. Korak iz Kaira so nas pričakale piramide Gize in sprehod s kamelami. V vsej svoji vročini smo doživeli tudi potep od Aswana do Luksorja, mesta nastalega na Tebah.

Prečesali nešteto templjev: Philaeov, Kom-Ombov, Ozirisov (Edfu), Luksor tempelj, Dolino kraljev, tempelj kraljice Hačepsut in verjetno še kaj pa od vročine nisem več sledila, saj sem doživela zame rekordnih 53’C! V puščavi ob Libijski meji smo ublažili vročino z vožnjo z džipi in mangovim juicem v vasici Siwa...

Egipt v celoti je bil neverjetna in nepozabna izkušnja... drugačna, definitivno prevroča, v trenutkih empatije rahlo žalostna, a polna nepopisnega veselja ob preprostih užitkih...

IN SHA ALAH! SUKRAM BESHR, MAGED, AHMED!

Pod tujim nebom december 2005

Na Rdečem otoku Špela Baznik

»Akory aby?« »Tsara be.« »Ino vov vov?« »Tsy mis.« V prevodu: »Kako ste?« »Dobro.« »Kaj delate?« »Nič posebnega.« Te pozdravne besede slišiš na vsakem koraku. Na Madagaskarju namreč. Avgusta letos smo se trije absolventi medicine in ena novopečena zdravnica odpravili na humanitarno odpravo v okviru Sekcije za tropsko medicino. Že leto dni prej pa so se začele priprave oz. lov za sponzorji. Vsa dobljena zdravila, kirurški in sanitetni material smo predčasno poslali do glavnega mesta Antananariva, za tem pa še sami prek Dunaja, Dubaja in Mauriciusa poleteli do Ivata, letališča v bližini Antananariva. pacientov. Veliko je bilo pljučnic, prehladnih obolenj, astme, skabiesa, gobavosti, tuberkuloze, revmatske vročice, nefrotskih sindromov, podhranjenih otrok in tipičnih tropskih bolezni, kot so malarija, shistosomoza, filarioza, tropski ulkusi in abscesi.

Tudi sami smo na lastni koži spoznali nekaj bolezni in: kljub jemanju preventive smo vse tri punce imele malarijo, edini fant v naši odpravi pa jo V glavnem mestu smo se srečali z misionarjem Pedrom Opeko, ki nam je razkazal Akamasoo, mestece, ki ga sam gradi za družine s smetišča. Povsod je bilo polno otrok.

Vsi so smrkali, kašljali, zaudarjali po urinu ter hodili bosi in strgani v poletnih oblekah pri pičlih 10°C. Pot nas je nato vodila na jug otoka do vasice Ranomene, kjer v tamkajšnjem dispanzerju deluje sestra Tereza.

Tam smo naslednja dva meseca delali tudi mi. Živeli smo pri misionarju Janezu Krmelju, ki nas je nekaj večerov učil malgaških medicinskih izrazov, da smo se z domačini lahko tudi sami sporazumevali. Veliko nam je prevajala tudi sestra Tereza, ki že skoraj štiri desetletja dela na Madagaskarju.

Dnevno smo imeli 50 do 80

20 Madagaskar

je odnesel le s prebavnimi težavami.

Ob vikendih smo se navadno odpeljali do bližnjih vasi in do gradbišča, kjer Janez s pomočjo Pedra Opeke gradi nov bolnišnični kompleks. Janez prinaša ljudem novo upanje, saj gradi tudi ceste.

Infrastruktura je tam še nekaj desetletij za našo. Do Ranomene, ki je od bližnjega obmorskega mesta Vangaindrana oddaljena 42 km, vodi nacionalna makadamska cesta, polna lukenj in blata. Zanjo smo s terencem potrebovali slabe tri ure vožnje. V Ranomeni živijo ljudje v lesenih kolibah, pokritimi z listi pahljačastih palm, brez oken, le z vhodno odprtino in ognjiščem. Na nekaj kvadratnih metrih spi celotna

družina. Drugače je v mestih, kjer imajo zidane hiše in elektriko. V glavnem večmilijonskem mestu pa imajo celo boljši nogometni stadion kakor mi v Ljubljani.

Odprava nam je prinesla veliko novih izkušenj, nepozabnih dogodivščin in veliko znanja. V Sloveniji redko slišiš toliko pljučnic, bronhitisov, astme in hib srčnih zaklopk, vidiš toliko tropskih bolezni in tipaš tako zelo povečana jetra, vranico, bezgavke in zadebeljene živce pri gobavosti, kot tam. Tam si prepuščen samemu sebi, nimaš konzultacij, kaj šele osnovnih laboratorijskih preiskav. Vse kar imaš, je znanje, stetoskop, termometer, merilec krvnega tlaka, mikroskop, testne lističe za urin in s seboj prinesene knjige.

Ugotoviš, kako dobro je imeti pitno vodo brez parazitov in bakterij, toplo vodo pri tuširanju, elektriko, hladilnik in pralni stroj. Spoznaš, da rek, ‘delam kakor črnec’, ne drži. Si neizmerno vesel, ko ješ čokolado.

In nikoli ne pozabiš dobrosrčnih misionarjev ter radovednih pogledov otrok. Skratka, pustolovščina, ki jo priporočam tudi vam.

21

Pod tujim nebom

Sejem rabljene literature TjaĹž Ocepek

Sejem rabljene literature

Na sceni

december 2005

OSVEŠČEN, NE ZADET! Tina Korač, Katja Matovič Veš, kaj je aktivna substanca v ecstasyju? Se zavedaš, da lahko kontracepcijske tablete ob hkratni uporabi speeda prenehajo učinkovati? Zakaj pravzaprav pride do odvisnosti? Je vsak uporabnik drog res narkoman?

Zato smo tu! Odgovarjamo na vprašanja, podiramo stereotipe o drogah, želimo zmanjšati tabuiziranost teme ter povečati

raven osveščenosti širše slovenske javnosti o drogah in zasvojenosti. Pri tem skušamo na čim bolj objektiven način podajati strokovno podprte informacije o drogah.

Aktivnosti v okviru projekta pripravljamo skozi celo leto, najobsežnejše pa so tudi letos potekale v novembru.

Izobraževanje o drogah in zasvojenosti Izobraževanje je potekalo od 9. do 11. novembra v prostorih Medicinske fakultete. Predavali so priznani slovenski strokovnjaki različnih strok, s čimer smo zainteresirani javnosti prek različnih vidikov (psihološkega, sociološkega, medicinskega...) poskusili podati celosten pogled na problematiko drog in zasvojenosti. Med udeleženci predavanj nismo bili le študenti medicine, temveč je bil izkazan velik interes tudi s strani študentov drugih ljubljanskih fakultet.

22 Projekt

Motivacijski vikend 11.11. smo se s prostovoljci, ki so želeli bolj intenzivno sodelovati pri našem projektu, odpravili na

motivacijsko-izobraževalni vikend v Kobarid.

Tam smo poglabljali znanje o problematiki drog, imeli delavnice s področij timskega dela, vrstniškega izobraževanja, motivacije ter izvedeli nekaj o nalezljivih boleznih, povezanih z uporabo nesterilnega pribora pri injiciranju. Med drugim smo pripravljali tudi koncept za delavnice, ki jih bomo v prihodnjem letu pričeli izvajati v osnovnih in srednjih šolah.

Seveda pa je bil motivacijski vikend tudi priložnost za druženje, spoznavanje in zabavo.

Akcija V sredo, 16.11., smo na večjih ljubljanskih fakultetah izvedli akcijo osveščanja slovenskih študentov. V ta namen smo pripravili brošure, v katerih so bile opisane posamezne vrste drog, učinki in tveganja, prisotna pri njihovi uporabi, ter posledice dolgotrajnega uživanja. Poleg tega smo v brošuri predstavili še veliko zanimivosti ter ukrepe pri predoziranju.

V četrtek pa je v centru Ljubljane potekala glavna akcija osveščanja širše slovenske javnosti.

Trudili smo se vzpostaviti osebni stik z mimoidočimi, odgovarjati na zastavljena vprašanja, najbolj zainteresiranim pa povedati, kje lahko dobijo dodatne informacije s tega področja.

Kaj sledi?

Ker med glavne cilje projekta Osveščen, ne zadet! sodi izobraževanje mladine, bomo v marcu prihodnjega leta pričeli z izvajanjem delavnic po osnovnih in srednjih šolah. Učencem in dijakom želimo na nekonvencionalen način, z metodo vrstniškega izobraževanja, predstaviti problematiko drog in jim omogočiti, da si pravočasno izdelajo ustrezen odnos do drog in zasvojenosti.

Za več inform spletno stran www.osvescen.org, kjer so objavljene podrobnosti o vseh aktivnostih projekta, našli pa boste tudi kontaktne naslove, galerijo slik in se mnogo več.

23

Na sceni

Srce, moja Skrb Nina Glavnik Samo smešen skupek besed, ali še kaj več? Mislim, da se pomembnosti te trditve zaveda velika večina študentov te fakultete. Znanje o tem organu nas neprestano spremlja in grozi s svojo pomembnostjo. Ste se že kdaj vprašali, kateri je najpomembnejši organ v našem telesu? Možgani…?

Dovolj nakladanja! Kot že naslov pove, smo študentje MF Ljubljana zopet rodili nov projekt Društva študentov medicine Slovenije.

Temelji na zavedanju grožnje o velikem porastu srčno žilnih bolezni v Sloveniji in svetu in hkrati naše moči, da to rast upočasnimo. Seveda teče na to temo že kar nekaj akcij, ki

splošni populaciji nudijo informacije o tej bolezni in hkrati oporo pri spreminjanju svojih življenjskih navad. Ampak naš projekt ni namenjen splošni populaciji. In ni namenjen aktivnemu spreminjanju življenjskega stila. Smo samo študenti medicine in ker še nimamo tiste kratice za imenom, še nimamo dovolj ugleda in moči za nadlegovanje javnosti z nečim tako dolgočasnim, kot sta holesterol in hipertenzija.

Zato smo se usmerili na manjšo, bolj dovzetno skupino.

Naša ciljna skupina so osnovnošolci in srednješolci, v, zaenkrat še, večjih slovenskih mestih. Ne samo, da imamo prednost pred starejšimi kolegi, ker imamo še direktne zveze in poznanstva na svojih osnovnih in srednjih šolah, ampak imamo tudi ogromno prednost v navezovanju

Projekt

stikov z učenci oz. dijaki. In kjer sta potrebni dobra komunikacija in interaktivnost izobraževanja, se izvajajo delavnice. In kaj, vraga, je spet to?

Enostavno! Greš v razred s kolegom, ki ti ščiti hrbet v primeru

kratkotrajne amnezije, in nekoliko debatiraš z ljudmi tam notri. Namen delavnic je čim bolje predstaviti problematiko današnjega življenjskega stila v povezavi s kardiovaskularnimi boleznimi. Naš namen ni zastraševanje ali prepovedovanje.

To je delo staršev. Mi smo študenti in vemo nekaj več, kar se večini otrok zdi blazno »kul« in so tisti dan tako dobre volje, ker jim bomo zaupali v čem je trik. Ciljamo na mlade ljudi, ki so ravno v fazi uporništva in oblikovanja temeljev svojega življenja.

In še malo o organizaciji. Letos bomo predvidoma izvedli nekje med 50 in 100 delavnic po osnovnih in srednjih šolah. V novembru je morda kdo zasledil plakate, ki so vabili na izobraževanje SmS. To smo mi.

Na popoldanskih predavanjih smo izobrazili 45 prostovoljcev, 18 se jih je udeležilo motivaci-

jskega vikenda, ki je sledil. Bili smo zelo produktivni. Če povzamem: nadgradili smo znanje o srcu in sorodnih strukturah, se preizkusili v vlogah motivatorjev in organizatorjev ter se predvsem bolje spoznali. Saj je dobro sodelovanje članov osnovna kvaliteta vsakega tima. Sedaj smo pripravljeni na soočenja z razredi.

Naše delavnice so sicer podprte z videoprojekcijo, ki pa naj bi služila predvsem kot slikovna podlaga in potuha »slabega spomina za številke« vodje delavnic.

Delavnica mora potekati kot pogovor, v najslabšem primeru po sistemu ‘vprašanje-odgovor’. V dveh šolskih urah skušamo udeležencem delavnice nazorno prikazati vzroke in mehanizme bolezni ter njihovo preventivo. Pravi izziv, kaj ne?

V primeru odprtih vprašanj ali morebitne skrite ljubezni do pedagogike ali kardiologije, ne obremenjujte z njimi kolega, ampak napiši e-mail na srce@ dsms.net! A ja, naš najpomembnejši organ je srce!

Na sceni

december 2005

MOTIVACIJSKI VIKEND DŠMS Darja Janjatovič

Novo študijsko leto se je začelo in z njim tudi obštudijske dejavnosti. Začetek leta je tako ravno pravšnji čas za vpeljavo novih članov v naš DŠMS (Društvo Študentov Medicine Slovenije). To smo tudi letos izpeljali na že tradicionalen način: najprej smo organizirali info teden v avli Medicinske fakultete, temu pa je sledil motivacijski vikend.

In kaj je to motivacijski vikend? Sestavljen je v grobem iz uradnega in neuradnega dela.

Naš cilj – cilj starih članov DŠMS, je

pokazati novim članom kdo smo, kaj delamo, kakšni so naši projekti in kako se lahko vključijo v naše delo.

Letošnji motivacijski vikend je potekal od 14. – 16.10.2005 v CŠOD (Center šolskih in obšolskih dejavnosti) Jurček v Kočevju. Že ob prihajanju se je naša dogodivščina že simpatično zapletla. Nekateri so namreč v iskanju Jurčka zašli do Novega mesta in namesto do začetka večerje prispeli šele po večerji. Sledila je predstavitev društva in drugih organov fakultete, vendar je moral Sergej kar pohiteti, saj so priprave na Češki party že čakale. Hmmm....

In zdej? Kaj je to Češki party? To je ena svetovna žurka, za katero se

24 Motivacijski vikend

oblečeš v oblačila in kombinacije, ki jih sicer nikakor ne bi dal nase. Nikakor ne sme manjkati močen makeup za punce in natopirane frizure, za fante pa je nepogrešljiv gel za lase in kake bele nogavičke. Ob tem ne pozabimo na pravo glasbo, češko pijačo in temu primeren ples. Kljub žuru pa nas je zjutraj že čakalo delo.

Po zajtrku so se zvrstile delavnice, na katerih smo izdelali letni plan za društvo, pri delavnici kriznega managementa smo se reševali in skušali preživeti iz strmoglavljenega letala v puščavi, naučili smo se, kako organiziramo projekt in kako zberemo sponzorska sredstva. Med delavnicami pa seveda niso manjkale team building igrice, skozi katere smo se spoznavali in navezali močnejše stike. Ob tem zabavnem delu, sploh nismo opazili kako hitro je bil že čas za večerjo in po njej nova zabava.

Sobota je bila dan za K.R.S.T. novih članov, na katerem so se »društveni brucki« spoznali z duhovi društvenih

sterešin, priredili smo jim različne igrice, na koncu pa seveda ni manjkala zaprisega. Tako smo postali vsi »enaki« in smo se zabavali še dolgo v noč. Prijetno, sončno, nedeljsko jutro je bilo ravno pravšnje za delavnico o marketingu. Izdelali smo nekaj reklam za novo, revolucionarno antimaček zdravilo in v tem procesu predstavljanja ugotovili, da imamo tudi medicinci igralske sposobnosti in do smo izredno kreativni. Naredili smo še evalvacijo vikenda in ugotovili, da nam je bilo vsem »fuuuulll fajn....«. Ob koncu smo si razdelili majčke in nanje napisali svoje vtise in tiste stvari, ki jih nismo upali povedati naglas... (hmmm... le kaj bi to bilo?) :). In karavana pisanih avtomobilov se je odpravila proti domu v ritmih glasbe: I LIKE TO MOVE IT; MOVE IT.....

V pričakovanju drugega leta, nevega motivacijskega vikenda in novih članov (vabljeni vsi), pozdravček,

25

Na sceni

PREMIKI NARODOV

a.k.a. Najštevilčnejši VIRUS motivacijski vikend v zgodovini Miha Vodičar UVODNO SREČANJE Po dobri uri tavanja v črni noči in izgubljanja že tako ne najbolj razvite orientacije je celotno pleme, še najpomembneje pa mladiči, prišlo na dolgo pričakovani cilj – CŠOD Rak, ki je bil s strani vodje plemena (beri: Nina) izbran za to častitljivo dogajanje. Po namestitvi v brloge in jame ter zavarovanjem zalog pred nevoščljivimi, zahrbtnimi, predvsem pa lačnimi lokalnimi medvedi se je začelo. Vsak od kandidatov za spoštovanja vreden naziv polnopravnega Viruščana je najprej moral potrditi svojo prisotnost pri sami Mami Virus (beri: Maja) in se predstaviti ostalim. Nadaljevalo se je z izbranim izrazoslovjem, brez poznavanja katerega postati Viruščan nikomur dano ni. Po obširni obravnavi

ja in Tina (se že tako dolgo poznamo, da smo »na ti«, kljub temu da bi morali biti »na vi«), kančkom kvalitetne glasbene produkcije, vročim plesom, razgibavanjem teles, priložnostnimi spogledovanji, norim rajanjem in se zaključilo v prijetni družbi igranja kitare in dretja vseh možnih pesmi iz našega še kako obširnega repertoarja. Izmučeni, prepereli, ne najboljšega vonja, in substencialno podkrepljeni so se zvesti pripadniki plemena, po rahlem čiščenju inventarja, odpravili na zaslužen dve urni počitek.

DRUGI DAN Na ukaz vrhovnega budilca, vsem dobro znanega jutranjega težaka in morilca še zadnje človeške pravice do neomejene količine spanca, se je delovno ljudstvo moralo še prezgodaj dvigniti na noge in začeti

terminologije spolnih organov, udov, aktov in ostalih spremljajočih pojmov in substanc je napočil čas za najdaljšo točko dnevnega reda prvega dne – nori žur. Začelo se je malce zadržano, z začetnimi pogledi, razmisleki, vljudnimi besedami, splošnimi pogovori, se nadaljevalo s spoznavanjem starih prijateljev Tiski-

z intenzivnim dnevnim mučenjem Viruščanskega redu. Začelo se je nič kako drugače kot z jutranjim teženjem Mame Virus, ki je uboge premražene mladce in mladenke že navsezgodaj zjutraj, s pomočjo svojih zvestih lakajev, spravljala v obup z raztegovalnimi vajami in ostalimi oblikami telesne vadbe. Nato se je

Virusov vikend

začelo zares. Razlogom za spolni odnos so sledile metode zaščite pred spolno prenosljivimi boleznimi, nezaželeno nosečnostjo in neplodnostjo, tem so sledili razlogi in izgovori za opustitev teh metod in pa naštevanje alternativ spolnemu odnosu. Navkljub dejstvu, da je bilo ljudstvo psihofizično na psu, so se zelo dobro odrezali in prestali tudi ta preizkus. Zadovoljni sami s sabo so mislili, da je najhujše mimo, kar se je, kot je bilo pričakovati, izkazalo za puhle misli. Sledile so ostale oblike mučenja, ki so rezultirale v relativno dobrem odporu in vzdržnosti.

Nič hudega sluteči kandidati so že računali na izboljšanje situacije in lahkoten preostanek dneva, ko jih je zadelo najhujše. Na sceno je stopil »tečen mul’c«, ki je vsakemu postavil eno vprašanje. Seveda ta z nobenim odgovorom ni bil zadovoljen in je vedno znova vrtal še in še… in še… in še… Kdor se je psihično slabše pripravil na zaključek dneva, je kaj kmalu izgubil živce. In teh ni bilo malo. Nakar se mul’c iznenada odloči, da mu je dovolj in da se mu ne da več težiti. Kakšno olajšanje je to bilo za vse, ki še niso prišli na vrsto. Niso še vedeli kaj jih čaka… Kot zaključek dneva je program narekoval degustacijo močnejših pijač v različnih mešanih oblikah. Dasiravno ta naloga izgleda smešno lahka, je pod seboj pokopala marsikoga.

Navkljub vsemu je noč ponovno prehitro minila in zasluženi dve uri počitka sta bili kot na mestu.

DRAGI MOJ KONEC Je mar to budilka? Je mar to glasen tovorni vlak? Je mar to reaktivno letalo, ko prebija zvočni zid?

Neeee! To je profesionalni odžiralec spanja številka ena! Nič ne vpraša, nič ne sliši, samo pride in neusmiljeno opravi svoje delo (beri: gre vsem na živce). Vidno, skoraj pred zadnjim izdihom duše, pred izpustitvijo svo-

Na sceni

december 2005

PROJEKT: O za vsakega, tobačna industrija in zakoni 2

Ana Luin

jega ega in totalnim zlomom pod hudimi pritiski, so se nič hudega sluteči mučenci privlekli na svoja mesta v glavno sobano. Tam jih je čakalo presenečenje. Nihče drug kot »tečen mul’c«, bolj tečen kot kdajkoli poprej.

Vsi tisti, ki so prejšnji dan mislili, da so jo dobro odnesli, so se sedaj zamislili nad svojo usodo. Vprašanja so bila krepka, prodirajoča, polna nepredvidljivih insertov, predvsem pa dvoumna, intrigirajoča, na momente celo nespodobna. Kljub temu, da je stvar postajala rizična, so vsi preživeli naporno jutranjo seanso. Do konca je tako ostalo le malo časa in ker smrtnih žrtev ni bilo, so za zaključek vsi kandidati postali uradni pripadniki starodavnega plemena Viruščanov.

PREMIK PROTI BAZI Utrujeni, bledi, cianotični, dezorientirani, a vendar srečni in zadovoljni ter polni raznoraznih občutij so se vsi skupaj podali na pot proti svoji originalni točki izvora – mostiščarskemu naselju. Na poti so se ustavili le še na poslednji kompenzaciji dehidracije, nato pa se odpravili vsak na svoj konec na več kot zaslužen počitek.

Mama Virus je bila zadovoljna, staroste so bile zadovoljne, novo poštempljani mladci in mladenke pa seveda zadovoljni in nekateri med njimi morda celo zadovoljeni… hmmm…

26 Virusov vikend

Voditelji tobačne industrije sami priznavajo: »We don’t smoke the shit, we just sell it.

We reserve the right to smoke for the young, the poor, the black and the stupid!« Ravno zato bomo 7.decembra letos pripravili prvi slovenski nekadilski žur v klubu K4 v Ljubljani, 8.decembra v klubu MarksMB v Mariboru ter 10.decembra v Cyber-cafeju kt1 v Izoli. Obljubimo lahko dobro glasbo, noro zabavo in predvsem, da vam po vrnitvi domov ne bo treba oprati vseh prekajenih oblačil.

December 2004 je, ura je krepko čez polnoč in s prijatelji sedimo v lounge-u ogromne bruseljske diskoteke Dirty Dancing. Odpira se nam pogled na tri ogromna prizorišča, uživamo v ritmih elektronske glasbe in srebamo odlične cocktaile. V tej diskoteki je nekaj drugače. Ves čas sumničavo pogledujem naokrog. Občutek ni enak, kot v kateremkoli slovenskem nočnem klubu. Kaj kmalu se mi pogled ustavi na steni... Znak! »Zanimiva dekoracija.« si rečem sama pri sebi in veselo odplešem naprej. Zame je bil tisti znak le nek brez vezen kos pleha. Noč se počasi preveša v jutro in vseeno se počutim kot prerojena. Popolnoma nov občutek, ekstaza. Odpravimo se v garderobo in nato ven, na svež zimski zrak. Pa vendar se mi zrak ne zdi tako svež kot v Sloveniji! Seveda, saj v diskoteki nihče ni kadil, zrak je bil čist, plesali smo do zore! Niso me pekle oči in ni me žgečkalo v grlu!

Takrat se je rodil projekt O2 za vsakega!

Niti sanjalo se nam ni, v kaj se spuščamo. Zoperstavili se bomo najbogatejši industriji sveta, industriji, ki brez vesti zasvoji, prodaja in ubije. Proti industriji, ki je zakoreninjena v zgodovini modernega sveta, in ki ne pozna milosti. Njihova filozofija je: »Najboljši biznis je nekoga z nečim zasvojiti in mu potem to prodajati«. Izkaže se, da so mladi najbolj primerna skupina za izkoriščanje. Za vsakega umrlega kadilca, ter za vsakega, ki preneha kaditi, je potrebno pridobiti novega odvisnika, da industrija preživi.

Mladi smo najboljša naložba v prihodnost. Pred nami je še celo življenje. Ko enkrat postanemo zasvojeni, bomo tobačne izdelke kupovali do konca življenja. Marsikdaj pa se bo to življenje končalo prezgodaj, zaradi bolezni, povezanih s tobakom.

V podjetju Phillip Morris, ameriškem tobačnem ve-

27

Na sceni likanu, so dolga leta delali raziskave o življenjskem slogu, pričakovanjih in sanjah mladih. Ti podatki so bili strogo varovani, dokler podjetje ni bilo prisiljeno razkriti tajnih datotek zaradi sodnih procesov, ki so jih proti temu podjetju, kot tudi proti drugim tobačnim podjetjem, sprožili kadilci. Ti so zboleli zaradi izdelkov, ki jih ta podjetja proizvajajo in prodajajo – to je: cigaret. Ni naključje, da so cigarete Marlboro postale najbolje prodajane cigarete že v 70. letih prejšnjega stoletja. Ameriška mladina je v maskoti »kavboju« videla svobodo, razbojništvo in moč.

Tisto, o čemer sanjajo trinajstletniki vsak dan.

Kaj kmalu je ta ista tovarna z 19 milijardami ameriških dolarjev kupila mnoge priljubljene prehram-

zakonov na področju tobaka in si s tem zagotavljali še večji dobiček. Leta 1982 je bilo v poročilu Ministra za zdravje ZDA (Surgeon’s general Report) jasno zapisano znanstveno spoznanje, da nikotin povzroča odvisnost.

Podani so bili dokazi, da je odvisnost od nikotina ravno tako močna kot odvisnost od heroina in kokaina. Takrat so se stvari začele razpletati drugače.

Kmalu za tem so znanstveniki dokazali tudi to, da je pasivno kajenje ravno tako škodljivo, kot aktivno.

Začele so se pojavljati zahteve, da je nekadilce potrebno zaščititi pred temi vplivi. Pri pasivnem kajenju je namreč posamezniku kratena njegova osebna svoboda, saj je pravica do »dihanja čistega zraka« bolj legitimna od »pravice kaditi«. Poleg tega ne more nihče trditi, da je kadilec svoboden, saj je vendar zasvojen.

Njegovo telo diktira njegovim dejanjem.

V razvitih državah je na podlagi teh dejstev prišlo do revolucije na področju omejevanja uporabe tobačnih izdelkov. Slovenija je leta 1996 sprejela enega najbolj naprednih zakonov na tem področju (ZOUTI – zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov), ki je v veljavi še danes. Zakon med drugim navaja, da je kajenje prepovedano v vseh izobraževalnih in zdravstvenih ustanovah. To vključuje tudi vhod v tvojo fakulteto. Postavi se zase – Dihaj čist zrak!

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2000 izdala Okvirno konvencijo o tobačni kontroli (Framework convention on tobacco control), ki je prva konvencija SZO, obvezna za podpisnice. S tem želijo poudariti, da je nevarnost za obolenja, ki so posledica izpostavljenosti tobačnim izdelkom, res velika. Dejstvo je, da za AIDSom letno umre 3 milijone oseb, za boleznimi, povezanimi s tobakom, pa kar 5milijonov.

Slovenija je konvencijo podpisala leta 2004, letos spomladi pa jo je ratificirala.

V lanskem in letošnjem letu so uvedli popolno prepoved kajenja na vseh javnih mestih (tudi restavracijah in barih) na Irskem, Norveškem, v Italiji, na Švedskem in Malti . Če bo šlo vse po sreči, se bomo najbolj naprednim kmalu pridružili tudi v Sloveniji. V Sloveniji je po zadnjih podatkih izpred nekaj let le 23,7% kadilcev. Ni prav, da se mora več kot tri četrtine nekadilcev umikati kadilcem in biti prikrajšani za užitek sedenja v kavarni ob jutranji kavici ali čajčku. Prav tako ni prav, da so vsi nočni lokali zakajeni do zadnjega kubičnega milimetra. Enostavno ni prav, da bo marsikdo od nas na bolniški postelji zaradi odvisnosti drugih in zaradi kapitala tobačnih velikanov.

bene proizvode znamke Kraft foods. Še danes vsakdo pozna sirni namaz Philadelphia, čokolade Toblerone in Jacobs kavo. S tem nakupom so želeli postati del vsakdanjika povprečne družine in olepšati svojo vlogo v svetu. Vendar je primarni produkt ostajal smrtonosna cigareta. Že pred več kot 40 leti so bili znani škodljivi vplivi tobaka na zdravje. Vendar so pripadniki tobačne inTorej, postavite se že enkrat zase in obiščite naše žure. dustrije tovrstne izsledke zanikali, ter drago plačevali Tako boste pokazali, da tudi vas pasivno kajenje moti! dolgotrajne raziskave, s katerimi so pridobili čas za selitev industrije v manj razvite države brez restriktivnih

O2 za vsakega

Intervju

december 2005

Nekdanja predsednica Društva študentov medicine Slovenije:

Anita Tadić

Matija Švagan

Pogovor z lanskoletno predsednico Društva študentov medicine Slovenije (DŠMS) in eno izmed ustanoviteljic Kulturno umetniške sekcije DŠMS je potekal sproščeno, ob pivu. Lokacijo, ki je sicer blizu MF, a je le redka medicinska noga stopila vanjo, je izbrala Anita, tako, da je vse skupaj izgledalo, kot v kakšnem starem filmu. Spregovorila je svojih doživljajih med predsedovanjem, o načrtih za prihodnost, marsikaj pa je ostalo neodkritega, kar bo preganjalo še številne generacije medicincev... džakuzi, moja sli- liko mesto. Sedaj pa si predstavka je na steni po- ljajte štiri avtomobile in dvajset leg Titove,...ha- čudnih ljudi, ki sredi belega dneva haha,... seveda se na parkirišču divje plešejo na ritme hecam! Jaz vidim trenutno aktualnega jingla »I like to prednosti v tem, mov’ it«. (smeh!!!) »Najhujše pri tem da je za menoj pa je, da se ti čudni ljudje nikakor ne leto dragocenih spravijo domov in dve uri plešejo izkušenj, spozna- na isti »komad«, mimoidoči (beri: la sem ogromno sprehajalci, bila je nedelja popoldne) ljudi, predvsem so samo čudno pogledovali in zmpa je nepopisen igovali z rameni.« občutek biti del nečesa tako ve- Kako je izgledal tvoj lanski vsaklikega, kot je dan?

Kakšni so tvoji občutki, sedaj, ko DŠMS. Drugače pa je privilegij nek- »V bistvu tipičnega vsakdana ni bilo.

Tipično je bilo samo to, da sem si čez nisi več predsednica? danjih predsednikov to, da so, na »Mešani. Sem zelo navdušena, pred- primer, tradicionalno osebno vablje- dan pisala zadevice, ki so me čakale vsem, ko vidim novo ekipo na delu ni na Pajzl, vabljeni so tudi na vse os- v naslednjih dneh. Navadno sem si jih pred spanjem vkomponirala v me včasih kar prevzame, da bi jim tale žure,...« vsakdan in to je bil moj vodnik čez priskočila na pomoč. Po drugi strani teden. Ponedeljki so bili ponavadi pa rahlo zmedena, kadar pridem v Se ti zdi tak odnos v redu? klub in ne vem točno kaj se dogaja, »Vsekakor! Starejši člani so vedno najbolj kaotični, saj so začetek tedker pač nisem več na tekočem. Kar bogat vir informacij. Sicer pa v klu- na. In ponedeljek v Društvu je dan za sestanek. Tudi nedelje zvečer so pa mi po eni strani tudi odgovarja.« bu nikoli ni vladalo takšno vzdušje, znale imeti svoj čar, kadar smo npr.

da bi bilo naperjeno proti starjšim pripravljali kaj za naslednji teden.

Imaš sedaj več časa? članom, sploh pa ne proti nekdanJe pa res, da si večino časa nekje »V tem trenutku še ne, ampak se jim predsednikom.« na fasku ali v klubu in to do poznih počasi privajam.« nočnih ur. Priznati moram tudi, da Torej ne bo kluba nekdanjega lansko leto ni bilo najbolj študijsko.

Kakšne so prednosti in dolžnosti predsednika.

No, obveznosti sem že spravila nekdanjega predsednika? »Ne, ne bo Foruma 21. Haha, šala.« pod streho, ni pa bilo recimo ek»Moja dolžnost je predvsem »predaja« naziva novemu predsedniku Kateri dogodek ti je ostal najbolj stremnega poglabljanja, prostega časa,...« Sergeju, kar pa ni kratkotrajen dog- v spominu? odek ampak dlje časa trajajoč proces. »V bistvu se ta dogodek ni zgodil za Seveda to pomeni, da si na voljo, ko časa mojega predsedovanja, ampak Zakaj se nisi odločila še za eno gre kaj narobe in da pomagaš novi teden po njem, ko smo se vračali z leto? ekipi, saj smo vendarle prijatelji. Kar motivacijskega vikenda DŠMS. Us- »Ker sem začutila, da je čas za nove se pa prednosti tiče, nič takega, še tavili smo se v Kočevju, ob jezeru, in si ljudi. V društvu se je v preteklem vedno lahko uporabljam službeni v okrajni gostilni privoščili zasluženo letu zgodila kar velika prelomnica; avto in mobitel, kupili so mi tudi nek kavo. Kot veste, ne gre ravno za ve- tako med člani izvršnega odbora, kot tudi med ostalimi člani društva,

28 Anita

29

Intervju so sveži obrazi. Prišla sem do nekega zaključka, da sem naredila svoje in da je čas za druge.« Ti je bilo kdaj žal, da si se odločila za predsednico? »Ne, niti v enem trenutku! Tudi kadar je bilo hudo, je zmanjkovalo časa, energije, si popolnoma sam, se godijo stvari, da bi se najraje pogreznil, se skril, karkoli..., tudi takrat sem se zavedala, da sem se za to funkcijo odločila, da bom uspela in prenesla vse njene pozitivne in negativne strani. Tudi, če bi se s sedanjo izkušnjo vrnila leto dni nazaj, bi se ponovno odločila za to funkcijo. Res pa je tudi, da bi v tem primeru verjetno nekatere stvari naredila drugače, ker bi imela več znanja kot prej.« Gledaš sedaj drugače na dogajan-

je v društvu? Imaš boljši pregled nad projekti? »Dober pregled sem imela že pred predsedovanjem, ker sem bila eno leto vodja projektov. Takrat imaš največ opravka s posameznimi projekti, greš med ljudi in nisi nekje v pisarni, kjer prelagaš papirje. To mi je zelo pomagalo pri delu, ker sem že prej poznala delovanje projektov in konkretne probleme, ki se pri projektih pojavljajo. Zdaj pa, kot

Anita

nekdanja predsednica, vidim stvari malo bolj čisto. Podobno kot takrat, ko se odseliš od doma, tudi gledaš na svojo družino bolj od daleč, bolj čisto. Tako, na primer, sedaj vidim enostavne rešitve za probleme, ki so se mi takrat zdeli nerešljivi. To je dobro, predvsem ko sodeluješ z novo ekipo jim lahko veliko bolje svetuješ.

Ni pa se spremenilo moje generalno mnenje o DŠMS-ju: še vedno mislim, da je društvo ena fenomenalna organizacija.« Kakšno je tvoje mnenje o javnozdravstvenih projektih društva, za katere se zadnje čase govori, da prehajajo na polprofesionalno oziroma profesionalno raven? »Društvo je v zadnjih letih zraslo na zelo visoko raven. Po eni strani delamo projekte izobraževanja študentov Medicinske fakultete (Urgentna medicina, Zdravstveni tim, ...), ki bi že skoraj lahko padli med izbirne predmete našega kurikuluma.

Po drugi strani pa so tu še velikopotezni projekti kot so Virus, Osveščen, ne zadet!, O2 za vsakogar, Srce, moja skrb,… ki so sicer izven okvirjev našega kurikuluma, ampak bi z lahkoto lahko spadali v državne preventivne programe. Kam bo vse skupaj peljalo, bo pokazal čas. Ena stvar je pa gotova, smo še vedno samo študenti, delamo pa projekte, ki zahtevajo obilo organizacijskega in strokovnega znanja in hkrati očitno ne presegajo naših sposobnosti. Smiselno bi bilo študentom to nekje priznati, beležiti.« Kako si ti prišla v društvo? »Z Leo, mojo prijateljico in dolgoletno cimro (ženska z jeklenimi živci), sva prirejali večere poezije na MF in se nato pridružili Društvu, kjer sva ustanovili kulturno umetniško

sekcijo (KUS). Bilo je hecno, ker sva se vedno podpisovali kot Leanita (Lea in Anita) in je enkrat dejansko nekdo klical in vprašal, če lahko dobi Leanito. Hihihi... Najin namen je bil predvsem vpeljati tudi nekaj obštudijskega dogajanja. Vedeli sva, da je pred nama obstajala gledališka skupina in to je bilo to. Midve sva se usmerili v večere poezije, izdali tudi prvo zbirko poezije študentov MF, organizirali smo koncerte, multimedijske večere in podobno. V letu 2004 je bil celo mesec kulture, kjer je bilo dogajanje sploh fantastično, saj se je za vsakogar našlo nekaj: jazz, filmi, indijski večer,... Pod našim okriljem sta se dogajala tudi Irski večer in Filmoljub.« Kaj se dogaja s KUS-om? »Lani je KUS vodila Lea, izšla je druga zbirka poezije študentov MF, izvajal se je Filmoljub, bile so fotografske delavnice in seveda tradicionalni Irski večer. Letos bo KUS izdal še eno zbirko poezije, mislim, da Filmoljub in fotografska delavnica še ostajata.« Kakšne so tvoje ideje za prihodnost? Imaš mogoče v mislih kak projekt? »Ideje so, ampak projekta v konkretni obliki pa zaenkrat še ne. Zelo mi je všeč ideja o projektih, ki bi nekako vključevali in združevali vse študente medicine. Z ekipo (Daša, Janko, Sašo) smo se ravno spravili delat nekaj bolj zabavnega in sproščujočega- ekskurzijo v Beograd.« Džakuzi ponavadi pripada tistim, ki so vsaj dve leti predsedniki, kako to, da si ti tako hitro prišla do svojega? »Moj edini komentar je: blu, blu, blu, blu, blu, blu, blu, . . .« (in obilo smeha) Kakšna si bila kot brucka? Te je bilo kaj strah? Si bila že takrat tako samozavestna? »Mene novih stvari ni nikoli strah, nikoli ne čakam. Skoki v neznano me privlačijo, mi poženejo adrenalin po žilah in komaj čakam, da me kaj preseneti, da vidim kako se bom odzvala v tej situaciji. Zato sem nad

Intervju

december 2005

Naj, naj, naj, ...

Film: »Joooj, ful je enih fajnih filmov: Plesalka v temi, Botri, Surplus, Ice age, Dim, Božje mesto,...«

Knjiga: »Manjkajoči košček sreča veliki O, Shel Silverstein.«

Skupina/zvrst glasbe: »Ful različno in ful odvisno od razpoloženja...«

Šport: »Tek.«

Hrana: »Mango.«

Pijača: »Zeleni čas z okusom vanilije.« (in pričakuje, da ji verjamemo)

Lokacija/država/mesto: »Barcelona.« Osebni podatki:

Ime in priimek: Anita Tadić

Rojstni datum: 3.1.1982

Letnik študija: 5

Barva oči: rjava

Kontakt: anita@dsms.net Ljubezen:

Status: »Ponosna.«

Najdaljša zveza: »3 leta.«

Idealni moški: »Ni ga junaka.« (in mi naj spet verjamemo) faksom bila navdušena, nove stvari, novo okolje, novi dogodki, . . . Potem pa so prišli izpiti, . . . heh, heh, heh! Sem pa bila presenečena nad »nemedicinskostjo« prvega letnika.« Tvoje sporočilo za brucke? »Pregrizite se skozi!!!«

bruce

in

Tvoje metode učenja in sproščanja po učenju? »Učim se leže na postelji ali sede na žogi. »Grickanje« je obvezno. Po učenju (izpitu) pa se prileže sprostiti vso odvečno energijo, načini so številni.« Preprosti užitki? »Dobra glasba, kavica s prijatelji, smeh, ples do jutranjih ur, ‘čohanje’ naše mačke, prijetna tišina in še kaj.« Tvoji plani za prihodnost? Hočeš biti zdravnica ali raziskovalka? »Nočem biti raziskovalka, hočem in želim si stika z ljudmi, delati nekje na kliniki. Seveda se trenutno moja miselnost preusmerja iz delovanja v društvu bolj v to smer, drugače pa se še nisem odločila za eno določeno pot.«

30 Anita

In tvoji razpoznavni znaki? »Moja višina, odštekane frizure, da plešem do ranih jutranjih ur, ko smo na žuru samo jaz in še trije pijančki, ki so obležali v kakem kotu.« Kaj ti ljudje najpogosteje očitajo? »Da si ne vzamem dovolj časa zase.« Kaj je najbolj neumna stvar ki si jo kdaj počela/naredila?

Seveda takoj uporabi klic v sili in kliče svojo cimro. Pogovor, ki teče o spodobnih in nespodobih stvareh, traja kar dobri dve minuti. Nato: »Jaz, brucka na MF in moja cimra sva se odpravili na prvi Pajlzl. Ko sva prišli tja, sva ugotovili, da je vstopnina 500 SIT. Ah, tega pa ne damo! Ker takrat še ni bilo mrež na oknih v Pajlz, sva se brucki odplazili skozi okno, ves čas v strahu pred varnostniki. Skoraj nama je že uspelo, nato pa so naju zagledali varnostniki, odrinili vso množico in naju vsem na očeh zvlekli ven. Tako potem dejansko nisva smeli na prvi pajzl.« Kateri moški se ti zdi trenutno najbolj poželjiv?

Po temeljnem razmisleku in razgovoru ugotoviva naslednje reklo:

»Ni ga junaka!!! Heh, heh, heh, ...!!!« Se te moški kaj bojijo? Mislim glede na tvojo velikost in da »ga neseš« več kot marsikateri korenjak. »To moraš pa njih vprašat!«

31

Koristno

O digitalnih potrdilih in uporabi E-študenta Zgleda, da nas je prehod iz starega, terminalskega prijavljanja na izpite, na novega, spletnega, čisto vse presenetil; pozitivno in negativo. Da pa bi bila zadeva še hujša, so kar od nekje privlekli še ta digitalna potrdila in naredili pravcato paniko med študenti medicine in verjetno tudi študenti drugih fakultet. Ta članek bo poizkusil pojasniti, čemu sploh digitalna potrdila služijo ter, bolj praktično, kako jih pridobimo, namestimo in uporabljamo.

1.

Kaj je digitalno potrdilo

Čisto enostavno je to točno to, kar piše, da je. Digitalno potrdilo. Potrdilo v obliki ničel in enic, ki jih zna računalnik prebrati in iz tega sklepati, kateri medicinec ravnokar sedi pred monitorjem. Razen potrditve identitete ima digitalno potrdilo še en zelo važen pomen. Vso komunikacijo, ki poteka med uporabnikom (beri medicincem, ki tipka, klika in ukazuje računalniku v Maxilli) in strežnikom Eštudenta, zašifrira in v varni obliki pošlje temu strežniku.

Skratka, digitalno potrdilo omogoča zelo varen način komunikacije preko interneta, obenem pa tudi zagotavlja, da s strežnikom komunicira res tista oseba, za katero se oseba za računalnikom izdaja.

2.

Moje digitalno potrdilo Seveda današnji računalniki še ne zmorejo prepoznati osebe, ki sedi pred njimi, kar je za samo varnost slabo.

Zaradi tega je pot do pridobitve certifikata zapletena in dolgotrajna. Pristojne oblasti morajo osebo, ki ji bodo certifikat izdale, pozitivno identificirati. V praksi to pomeni, da se za certifikat morate oglasiti na območni enoti (katerikoli, lahko tudi v Ljubljani), prinesti s sabo vlogo za certifikat ter predložiti še osebni dokument.

Tega namesto vas ne more storiti nihče, ker se certifikat lahko izda samo osebi, ki vlogo odda osebno. Vzrok je seveda ponovno v varnosti. Ko to preizkušnjo preživite, vam Center vlade Republike Slovenije za informatiko pošlje kode za prevzem certifikata. To stori na dva načina.

Po spletni pošti (vaš naslov oddate na vlogi) pošlje referenčno številko, priporočeno po navadi pošti pa avtorizacijsko kodo. Ko ste oboroženi z obema kodama, je čas, da prevzamete potrdilo. To storite na strani Centra za informatiko (http://www.sigen-ca.si). Poiščete povezavo »Prevzem spletnega potrdila« in kliknete nanjo.

Na naslednji strani se odločite, za kateri spletni brskalnik boste potrdilo prevzeli. Nobene panike, spletno potrdilo je za vse možnosti popolnoma enako, razlikuje se le način inštalacije in sprememba nastavitev.

Ker večina uporabnikov uporablja MS Internet Explorer, bo v nadaljevanju opisan postopek za ta spletni brskalnik.

Kliknete na povezavo MS Internet Explorer (ver. 5, 6).

Sledi stran, kjer lahko preberete vsa potrebno navodila (priporočljivo), če pa iz kakršnega koli razloga tega ne boste naredili, kliknite na povezavo, ki je postavljena

E-študent

pod korak 2 (»navodila za prevzem spletnega potrdila z brskalnikom MS IE«). Na naslednji strani izberite »namestitev spletnega digitalnega potrdila«.

3.

Prevzem in inštalacija digitalnega potrdila S strani, ki se naloži, začnete postopek prevzema potrdila

na svoj računalnik. Kliknete Yes (oz. Da).

V ustrezni polji vpišete referenčno številko in avtorizacijsko kodo. Če veste kaj počnete, lahko nastavite poljubno možnost CSP, drugače pa tukaj izberite »Microsoft Enhanced Klikete OK. Cryptographic Provider«. Pošljite zahtevek s klikom na gumb in počakajte nekaj trenutkov.

Važno: Ko enkrat pošljete zahtevek, ne prekinjajte procesa, ker lahko pridobljene kode uporabite le enk- Vpišete geslo in kliknete Finish. rat. Če se postopek prekine, boste morali še enkrat na območno enoto. Sledite navodilom, dokler se vam ne prikaže naslednji okvirček: Brskalnik vas opozori, da spletna stran ni vredna zaupanja, ker njeno potrdilo ni med v brskalniku privzetimi zaupanja vrednimi overitelji. Na tej stopnji izberite v pogovornem oknu »Yes«

Koristno Odprlo se vam bo pogovorno okno, s katerim boste v vaš brskalnik namestili digitalno potrdilo SIGEN-CA. Kliknite Yes.

december 2005

Važno: Če dostopate do E-študenta preko javnega računalnika (npr. iz Maxille), je smiselno, da certifikat po uporabi vedno izbrišete, da ne bi prišlo do kakšnih zlorab. (Kliknete na gumb Remove (Odstrani) – glej spodnjo

Digitalno potrdilo je sedaj spravljeno na disku računalnika. Če ste potrdilo prevzeli na računalniku v Maxilla, pa tudi če ste ga prevzeli doma, je zelo pomembno, da naredite varnostno kopijo.

4.

Izdelava varnostne kopije V MS Internet Explorerju kliknete v opravilni vrstici na Tools/nternet Options (Orodja/Internetne možnosti) in kliknete na jeziček Content (Vsebina). Odpre se naslednje okno: Kliknete na Certificates (Certifikati)

sliko).

5.

E-študent Ko imate potrdilo nameščeno, je čas, da se odpravite na E-študent (http://estudent.uni-lj.si/). Na naslovni strani kliknete Prijava. Odpre se vam okno, kjer bo v tabeli, če je certifikat pravilno nameščen, tudi vaše ime. Najdite in označite ga, potem pa kliknite OK. Odprlo se bo še nekaj oken, kjer lahko mirno pritiskate OK in Naprej.

Nadalje se odpre stran, ki vas vpraša po geslu. Geslo za prvo prijavo je enako geslu, ki ste ga uporabljali na terminalskem prijavljanju. Se pravi vaš datum rojstva v formatu dd/mm/ll (npr. 111185).

Kliknite Potrdi.

V tabeli najdite svoje ime. To je vaš certifikat. Če hočete narediti varnosto kopijo, označite svoje ime in kliknete Export (Izvozi). Sledite navodilom in na koncu dobite datoteko s končnico .pfx. To datoteko varno shranite (na disketo, prenosi disk, …). Ko boste ponovno s kakšnega drugega računalnika potrebovali dostop do E-študenta, enostavno vstavite disketo, disk, …ter dvokliknite na to datoteko. Postopek inštalacije od tukaj naprej je enak, kot opisano zgoraj.

32

E-študent

6.

Za konec Če je šlo vse po načrtu, lahko od tukaj naprej sistem Eštudent uporabljate brez težav. Če pa se bodo problemu pojavili, vam na pomoč priskočijo skrbniki sistema. Povezavo najdete na začetni strani E-študenta (majhno pismo na spodnji levi strani ekrana).

Pa veliko užitkov ob prijavah in odjavah od izpitov.

Pomembno: Če se z digitalnim potrdilom v sistem prijavljate prvič, je to potrdilo potrebno v sistemu registrirati. To storite tako, da v meniju na glavni strani poiščete povezavo »Nastavitve«, tam pa povezavo »Reg. dig. potrdila«.

33

V prostem času

Praga

L’ETAT, C’EST MOI

Ana Perpar

Sredi oktobra sem se odpravila v Prago. Bivala sem v hostlu v devetposteljni sobi, katere populacijo so večinoma tvorili Američani in Avstralci (Slovakia you say?

Oh, right, Slovenia…). No, skratka, malce preveč bahavo sem se širokoustila o študentskem življenju v Sloveniji – o študentskih bonih in študentskih servisih, o zastonj šolanju in o skoraj zastonj bivališčih in tako dalje in tako dalje. Nato me je zadelo: te ugodnosti nam naša preljuba vlada počasi ukinja.

Opala.Sem mar edina, ki ima s tem probleme? Trn v peti predstavlja dejstvo, da so slovenski politiki pred skoraj petnajstimi leti imeli izjemno priložnost ustvariti popolno državo. Oziroma državo, ki bi se popolnosti asimptotsko približevala. In kaj jim je uspelo ustvariti?

Zastrašujoče skrpucalo z uradnim imenom Republika Slovenija. Zmrazi me, ko pomislim na to. Namesto da bi svoje lastne interese potisnili ob stran in vsa svoja dejanja, vsak budni trenutek usmerili v to, da bi Slovenijo potisnili korak bližje popolnosti, so si polnili lastne žepe, na račun državljanov jedli, pili, spali, dihali in pili kri tistim, ki je že tako ali tako niso imeli dovolj.

Teorija je namreč zelo preprosta. Država kot institucija ima le en namen: olajšati življenje posameznikom. To pomeni, da država v primeru, da posamezniku/-om ne uspe obvladati okoliščin, v katerih se znajdejo (npr. naravne ujme), ko logistične zahteve presežejo sposobnosti posameznika/-ov, ko se pokaže potreba po instituciji, ki ima pregled nad dogajanjem v celotni deželi, vstopi, opravi delo na učinkovit in zadovoljiv način in nato izgine. In se ponovno pojavi takrat, ko je to neizogibno potrebno. Tega se ne sme razumeti narobe - to ne pomeni, da bi morala država subvencionirati nakup trave ali podpirati lenobo v kakršnikoli obliki. Takšno »olajševanje« na dolgi rok le otežuje življenje.

Posamezniki, oziroma njihova življenja, se sčasoma začnejo prepletati, se srečajo, spet ločijo, ponovno srečajo in kot niti tvorijo tkanino družbe, ki z vsakim trenutkom postaja bolj zapletena, bolj sapo jemajoča in še lepša. Država je pa tisti obrambni mehanizem družbe, ki skrbi za to, da se tkanina ne razplete, da v njej ne nastajajo luknje in da ji ogenj, mraz in veter ne morejo do živega. Človek potrebuje tako družbo kot državo. Brez njiju je le obrita opica.

Okej, zdaj si pa poglejmo Slovenijo. No, saj ni tako hudo. Mogoče tudi v stari Jugi ni bilo tako zelo boljše. Ampak moji starši in strica pravijo, da je bilo. Jaz sem tu dokaj nezanesljiva priča, saj sem v času stare Juge bolj skrbela za to, da sem imela najnovejši model Barbike, kot da bi spremljala seje parlamenta. Mogoče je to vsesplošni pojav, da pomanjkanja sedanjega sistema kompenziramo s hvaljenjem prednosti prejšnjega.

Zadnje čase na cesti ne videvam toliko nasmejanih obrazov kot pred nekaj leti. V zraku visi občutek, da je Slovencem nekdo zataknil zanko za vrat in to zanko počasi, počasi zateguje, obenem pa govori, da bodo te spremembe kmalu obrodile sadove in da se najponižneje opravičuje za nastale nevšečnosti. In tako Slovenci capljamo iz dneva v dan, dovolimo, da nam vampirji pijejo kri, dovolimo, da nam kratijo pravice, za katere so se naši starši in stari starši borili do zadnjega diha in to opravičujemo s tem, da je zoperstavljanje državi enostavno preveč tvegano. Z vsakim dnem postajamo bolj anemični, bolj inertni. Bolj vdani v svojo usodo. Človeku sovražno socialno državo je zamenjala uporabniku prijazna oligarhična demokracija. Kakršenkoli poskus, da bi se tujec vrinil med vodilne, se konča katastrofalno.

Vampirji ne marajo konkurence. Majhen, zelo majhen, odstotek slovenske populacije ostaja konstantno na oblasti, med sabo pa žonglirajo z raznimi nazivi. To rahlo spominja na bolšji trg. »Čuj Jure, jaz imam tu dva ministrska stolčka pa nucam en sedež v upravnem odboru Petrola in enega v upravnem odboru Mercatorja.« »Važi, daj, bo moja tajnica poklicala tvojo.« Ob vsaki »menjavi oblasti« se zgodi samo to, da vodilni izvedejo rošado na najvidnejših mestih.

Da se vrnemo na začetek: študentske ugodnosti, tako kot mnoge druge, so v večini primerov potrebne. Nima vsak študent denarja za stanovanje v Ljubljani, za topel obrok vsak dan, za razne stvari, ki se državi zdijo samoumevne. Če dovolimo, da nam to vzamejo, dajemo kri vampirjem. Zavod za transfuzijo jo po moje bolj potrebuje.

Država nisem jaz. Država smo vsi.

Kolumna

V prostem času Kuba

december 2005

SALSA, CIGARE, FIŽOL IN KOMUNIZEM

Petra Grbec

34

“Donde puedo coher un taxi?” smo se gulili že med deset urnim poletom preko Atlantika in v tej točki sem se tudi zavedla kako hudo koristne znajo biti mehiške limonade in ščepec znanja italijanščine. Brez posebnega zavedanja, da bi nam obsežnejše poznavanje španščine še kako prav prišlo na naši poletni misiji po Kubi, smo se podali na štiritedensko avanturo.

Nepričakovani postanek v Dominikanski republiki, ki nam ga je za-

Navigator je zopet dosegel, da smo z barantanjem dobili najnižjo ponudbo in se odpeljali v center. Tam smo z ‘odhiše-do-hiše’ tehniko iskali najcenejše prenočišče in ga z mojim bornim znanjem španščine, ki je bila seveda bolj italijanščina in blefiranje z variacijami na temo, tudi v relativno kratkem času našli. Na Plaza de Dolores smo se usedli na klopco, raztegnili boleče in utrujene ekstremitete, uživali v mestnem vrvežu in naenkrat...:”Hey, white rasta!”,

kuhal orkan Dennis, smo izkoristili za nočno kopanje in degustacijo lokalnih specialitet in se že naslednje jutro hrabro podali na viharno in deževno Kubo.

Grega (a.k.a. Cofi Navigator) je nadzoroval logistiko, organiziral transport in kot že izkušen popotnik predvsem skrbel, da nas kje ne opeharijo. Prvi stik z deželo je bil trd in rahlo negotov, tako kot naš pristanek v Varaderu, saj smo že v Matanzasu na lastni koži okusili posledice naravnih sil. Brez posebnega dogovarjanja je, enkrat zjutraj, padla odločitev: čim prej na jug, natančneje v Santiago de Cuba.

Drugo največje mesto na Kubi je bilo pravo nasprotje sivega in deževnega Matanzasa. Na avtobusni postaji so nas takoj “napadli” domačini s ponudbami za “case particular” (neke vrste nizko proračunski rent-a-room) in taksi prevoze. Definitivno jih je krasila vztrajnost, trma in nadležnost, a Cofi

ki je seveda letel na Matijo (P.S.: edini svetlolasec z dreadlocksi v 3. letniku).

In od takrat naprej so ponudbe za neomejene količine opojnih substanc po zelo ugodnih cenah padale na vsakem koraku. Bo že držalo, da je Santiago precej blizu zelene Jamajke. Tu smo se tudi zgodovinsko izobraževali o kubanski revoluciji, pogumnem Fidelu in požrtvovalnih akterjih ljudskega upora, preverili stanje kubanskega zdravstva, prvič poskusili kubanski rum, skurili ventilator v sobi in na koncu odrinili v manj obljudene kraje, v Baracoo.

Majhno mestece, epicenter kakavovih in kokosovih plantaž, je bilo pravi balzam. Zapomnili smo si ga predvsem po najcenejšem prenočišču na celi Kubi in zelo prijazni lastnici, kopici Slovencev na avtobusni postaji, poceni hrani, rumu in cigarah ter enodnevni jamsko-gozdni avanturi, ki je od nas poleg plavanja čez reko (ker je most

Kuba

pač odneslo naraslo vodovje in veter) zahtevala dobršno mero zaupanja do prijaznega domačina, ki nas je z mačeto v roku vodil po okoliških brezpotjih.

Večerno posedanje na glavnem trgu, ob ležernem poslušanju avtentičnih ritmov trove (neke vrste počasna salsa) je postalo že kar navada in stežka smo odrinili naprej v Camagüey. Tina še dodatno otovorjena z domačimi produkti za nego kože (beri: kakavovo maslo in kokosovo olje).

Ta je bil zanimiv predvsem zaradi »tinajones«, ki še najbolj spominjajo na rimske amfore, v katerih so domačini nekdaj zbirali deževnico.

Izkoristili smo ga tudi za ogled kino predstave Viva Cuba, lokalnih znamenitosti in sprehode. Naša naslednja postaja je bila Santa Clara, Che-jevo mesto, ki pravzaprav razen monumentalnega spomenika temu idolu mnogih uporniških generacij, ki je Fulgencia Batisto v kubanski revoluciji spravil na kolena, ni prav dosti ponujala.

In že smo se bližali Trinidadu, ki je bil v orkanu najhuje prizadet, kar je botrovalo vrstam pred blagajnami izropanih trgovin in skoku cen v turističnih restavracijah. Dan po našem prihodu so domačini končno dobili že 14 dni težko pričakovano elektriko in jo pospremili z vsesplošnim navdušenjem. Mi pa smo odrinili na plažo, kjer sta se fanta predvsem potapljala, s Tino pa smo posnele ‘foto-session’ v kopalkah.

Kam pa naprej? Havana! In to ravno v času praznovanja obletnice revolucije, ko so bile ulice okrašene, iz hiš je prihajala glasba in so babice na stopnicah učile ponavljati male vnučke: »Viva Fidel!« Zvečer pa žur na promenadi ob živih zvokih salse in učenje prvih korakov tega temperamentnega plesa. Kubansko glavno mesto ponuja zares veliko, zato smo si ga privoščili v dveh manjših obrokih, vsega skupaj en teden.

Prvič smo se osredotočili na znamenitosti, muzeje, sprehode po mestu, poskušali smo priti v »Teatro Karl Marx«, kjer je 26. julija imel svoj govor Fidel Castro (brez vabil za čuda ni uspelo) in nehote spravili v zapor Kubanca, ki nam je v večernih urah na ulici preveč vneto opisoval svoja nestrinjan-

35

V prostem času ja s sistemom in jih podkrepil z dvigovanjem določenega prsta. Drugi obisk pa smo izkoristili za nakup spominkov in uživanje še zadnjih trenutkov na Kubi.

Vmes smo skočili za nekaj dni do najbolj zahodne province Pinar del Rio, kjer smo najeli avto in se tri dni vozarili po plantažah tobaka in ananasa, riževih poljih, ozkih dolinah in skozi prisrčne vasice, sicer turistični nogi pogosto nedosegljive. Prišli smo vse tja do bajne in dih-jemajoče, dokaj neobljudene plaže Maria la Gorda, s kristalno čistim morjem. Okupirali smo vsak svojo palmo in fanta sta si privoščila totalno blamažo s komentiranjem oprsja dveh turistk za katere se je izkazalo, da so bile Slovenke.

Predvsem pa smo si privoščili to,

za kar je Kuba, po mojem mnenju, idealna: mirno posedanje z brezdeljem, z možgani ‘na off’ in skrbmi tako daleč stran, kot je daleč Evropa. Sama bi dodala le še zvoke salse v ozadju, kozarec ruma v levi in cigaro v desni roki… pa drugič.

Kuba

PA ŠE EN HELEX PROSIM! Polona Novak

Možnosti dokazovanja, pridobivanja izkušenj in znanj v medicini so neomejene, odvisne zgolj od lastne volje in iznajdljivosti, zato sem po opravljenih izpitih v juniju sklenila, da bom odšla na prakso v zdravstveni dom, namreč zaradi intenzivnega učenja nekako nisem razmišljala kaj dosti o tem, da bom imela 3 mesece počitnic, kar pomeni, da se nisem prijavila na noben elektiv ali poletno šolo, ker pa 1. letniki nimajo praks, seveda tudi to ni prišlo v poštev. Ker pa je bila želja po odgovornem delu povezanem z medicino precej močna, sem klicala v zdravstveni dom, šla na razgovor in po principu - kjer je volja je tudi pot – naredila uvod v nepozabne 3 tedne nabiranja izkušenj in znanja, za katere bom zdravnici, ki me je vzela, za vedno ostala zelo hvaležna.

Sprva sem imela namen v članku predstaviti, kako koristno preživeti počitnice, namreč, zakaj bi bil prvi stik z bolnikom šele v tretjem letniku? Marsikdo si vneto želi hitrejše prenove študija, bolj polne predavalnice ali pa celo popolno zamenjavo klasičnega načina študija z učenjem skozi problem. Menim, da je začetniška praksa v Sloveniji odlična alternativa. Glede inovacij v sistemu fakultete je potrebno biti predvsem realen, glede zasedenosti stolov v predavalnicah in učinkovitih vaj pa je morda dobrodošla tudi samokritika, namreč tudi mi smo tisti, ki oblikujemo predavanja in vaje. In ne samo to, tudi mi smo odgovorni za svoje znanje, zato je tudi bilo moje vprašanje – čakati, da bo pravi stik s pacientom zgodnejši, ali pa stvari vzeti v svoje roke. Z nekaj truda se da izkoristiti prednosti učenja skozi problem brez pomanjkljivosti. Zdi se mi zelo kakovostno najprej narediti izpit in poln znanja pristopiti k pacientu, namreč zapomnimo si nekaj, kar slišimo, veliko, kar preberemo, še več, kar vidimo in skoraj vse, kar izkusimo

in popolnoma razumemo – in več ko bomo znali, širša bodo naša obzorja in boljša presoja.

Idejo za tako prakso sem dobila pri vajah iz nujne medicinske pomoči, razlika je le v tem, da ni obvezna, kar ima že a priori lepši prizvok, ne traja zgolj eno uro, temveč neomejeno dolgo, zdravstvenih domov pa je okoli 130 – malodane za vsakega eden in čeprav se vam bo morda zdelo neverjetno, entuziastične bruce z veseljem sprejmejo pod svoje okrilje. Poleg tega lahko malo bolj dozorite poklicu, postanete samostojni, samozavestni, komunikativni, predvsem pa dobite celoten realen pregled nad delom, vse znanje, ki ga pridobite, pa bo še kako prav prišlo. Dobite tudi praktične izkušnje iz urgence, in to pri nas, z našimi standardi. Tam lahko vadite tudi imobilizacijo, da boste znali učinkovito blažiti bolečine ob nesreči.

V Veliki Britaniji je taka počitniška prostovoljna praksa že skoraj obvezna. Tako se namreč že zelo zgodaj dobi občutek, odgovore na resnične strokovno-etične probleme, stres, humanost,…

V prostem času Podrobnosti morda kdaj drugič, bistvo tega članka so namreč 3 faze, ki so me napeljale k pomembnemu spoznanju.

Prvih nekaj dni sem bila zelo pozorna predvsem na bolezni ter ponosna na belo haljo, kar pa se je hitro spremenilo. V ospredju moje pozornosti niso bile več bolezni, temveč bolniki in njihove zgodbe, ki so mi nemalokrat sledile tudi domov. S splošno zdravnico, ki je hkrati tudi direktorica zdravstvenega doma, sem bila v ordinaciji 7 ur na dan in v tem času pisala neke vrste dnevnik, tako da sta mi anamneza in status kar lepo prišla v kri. Doma sem kak problem preštudirala tudi preko interneta.

Pomagala sem pri kartotekah, imela priložnost oskrbeti rano in skrbeti za preventivo, seveda so mi pa največ pomenili pogovori s pacienti. Mislim, da se vsi zavedamo, da je poklic zdravnika zelo odgovorno delo, saj si vsi želijo prijaznega zdravnika, v katerem vidijo rešitelja v takšni ali drugačni luči, ki jim olajša težave. Dandanes, ko ekonomija narekuje ravnanje ljudi, se kaj hitro zgodi, da morala zakrkne, kar pomeni, da mora imeti zdravnik izredno močno hrbtenico, da se ne spusti na raven, ko postanejo načela medicinske etike v svetu kopičenja kapitala le še utopija idealistov z intelektom. Poleg vsevednosti, pomembne predvsem pri diagnosticiranju, mora zdravnik tudi z nasmehom prikriti nočno dežurstvo, saj pacienti takoj opazijo, da je nekaj narobe in vlogi se obrneta. Poleg tega so po delu na vrsti obveznosti doma in še vrsta drugih opravkov, ki gredo zdravniku po glavi, medtem ko sprejme približno 40 pacientov na dan. Čeprav na prvi pogled vlada rutina, dan ni enak dnevu. In vendar je kljub kronični utrujenosti, stresu,… v tem poklicu nek poseben nenadomestljiv čar, ki tudi ob najtežjih trenutkih poskrbi, da svojega položaja ne bi zamenjali za nič na svetu. S strokovnostjo, zdravim razumom, odločnostjo, predanostjo, pogumom, potrpežljivostjo vzpostavljati upanje, pomagati ljudem, čemur na koncu sledi hvaležnost, dober občutek, ker si dal vse od sebe, da bi se pacient bolje počutil, se mi zdi življenje, za katerega se je vredno truditi. Ker pa so za natančno diagnozo včasih pomembni dolgi pogovori, zdravnik včasih izgubi rdečo nit, dejstvo pa je, da se pacienti ne morejo tako hitro skoncentrirati, da bi povedali vse, zato sem včasih pacienta spremila do čakalnice in se do konca pogovorila z njim, mu kaj svetovala,...

36 Kolumna

Včasih na drugi strani stene slišiš tudi opombe tipa: »Že celo večnost sem v čakalnici, zdravnica je pa še vedno na kavi,« medtem pa zdravnica dejansko dela s polno paro. Da pa ob vsej tej odgovornosti ostaneš normalen, se znajo tudi zdravniki zabavati. Veliko je smeha, »odštekanih« dogodivščin,…

Včasih sem dobila kak zelo koristen nasvet glede študija, poslušala zanimive zgodbe, ki jih imajo zdravniki vedno na zalogi, na sploh pa sem videla, kakšna pot me še čaka, si prevetrila prioritete, dobila precej znanja in izkušenj, ugotovila, da je zdravnica, ki tako suvereno šiva rane, imela nekoč dežurnega pobiralca s tal na vizitah, poleg tega lahko od pacientov, ki pridejo na preventivni pregled pred potovanji, dobiš zanimive ideje,… Spoznaš torej delo na splošno: od zavarovalnic, bolnišk, receptov, Kliničnega centra do spoznavanja zdravil.

Ker pa je bil zelo pogost stavek: »Pa še en Helex prosim,« sem se malo pozanimala, kaj to sploh je, kar pa je bil tudi uvod v tretjo fazo. Če posplošim, so v Afriki srečni ljudje, ki dobivajo razna zdravila proti malariji,… in da jemljejo tisti, ki jim jih priskrbijo, taka, da so srečni. Tu se mi zdi asociacija na Krasni novi svet očitna… Medtem ko žrtvam orkanov, poplav, požarov, lakote, aidsa, malarije, potresov v prvi vrsti lahko pomaga denar, ne vem, če bi lahko isto trdila za velik problem, in sicer bolezni modernega časa. Tako sem iz navdušenja nad boleznimi, sočutja z ljudmi, prešla na kritiko sistema. V socializmu je bilo delovno mesto zagotovljeno, zato se ni nihče maksimalno trudil, sedaj se pa ljudje tako borijo za obstanek oz. denar, da pozabljajo na temeljne človekove potrebe. Kdo v boju za kruh sploh še pomisli na sadje? »Zakaj bi dala jurja za grozdje, če se pa od pečenke bolj najem, pa še zastonj je!«, »Nimam časa za sprehode – cel dan garam, ponoči zaradi skrbi ne morem spati,…« Takšne in podobne trditve so zelo pogoste.

Ljudje nimajo volje, da bi živeli aktivno in zdravo. Zato pa ima velika večina prekomerno telesno težo in z njo povezane visok krvni pritisk, povišano koncentracijo holesterola v krvi, glavobole, diabetes, slabšo imunsko odpornost, gastroezofagealno refluksno bolezen, aterosklerozo,… Ustvari se nek začaran krog jemanja koktajla tablet, ki s svojimi stranskimi učinki zahtevajo še dodatne zaplete, sledijo okvare ledvic,…

Na tržišču so naslednja zdravila: Devi-

december 2005

don, Moclobemid, Prozac, Remeron, Salipax, Seroxat, Sinequan, Tolvon, Vivalan, Zoloft, Amyzol, Ladiomil, Aurorix, Cipralex, Parogen, Paroxat, Portal, Cipramil, Mirzaten, Citalox, Edronax, Efectin, Fluval,…(antidepresivi), Distraneurin, Fluzepam, Midazolam, Dormicum, Sanval (sedativi), Abilify, Haldol, Prazine, Risperdal, Rispolux, Risset, Seroquel, Solian, Sulprird, Clopixol, Eglonyl, Fluanxol, Melleril, Zeldox, Zyprexa (antipsihotiki) in Ansilan, Lorsilam, Oksazepam, Xanax,… (anksiolitiki). To je ogrooomno in ne samo to, poleg antibiotikov so nekateri izmed njih najpogosteje predpisana zdravila v Sloveniji. Zakaj?

Stres v službi, zahtevni otroci, soprog, nezdrava prehrana, malo ali nič gibanja, neprespane noči, preobjedanje in misli kot na primer – nisem več sposoben kontrolirati svojega življenja; na mojih plečih je enostavno preveč skrbi; zelo me je strah, ker ne vem, če mi bo uspelo; nimam več obstanka; ne morem živeti, če nimam vsaj dveh Helexov v sebi; čisto sem na tleh; cele dneve se vlečem kot megla,… Po teh stavkih se človek resnično zamisli. Ko postaneš pozoren, vidiš, da je to problem ne le v kraju, kjer živim, temveč na sploh problem vseh Slovencev, ki se doma ne pogovarjajo o težavah in si sčasoma nakopljejo hude psihične motnje – od dramatiziranja, panike, obsesivne kompulzivnosti, do depresij, in celo hujših sindromov. Seveda je za mnoge psihiatrija še vedno tabu. Napredek ima zelo očitno ceno – zdravje: izbira je stresna, svoboda zelo odgovorna,… Najstniki so že pravi alkoholiki, njihovi starši pa odvisniki od pomirjeval. Spomnim se primera, ko je pacientka raje ostala na Helexu, kot pa preklopila na baldrijanov čaj, da od njega ne bi postala odvisna…

Vendar pa nikoli ne pozabite – stvari nas same po sebi ne razburjajo, vznemirja nas naše razmišljanje o njih. In tako je pomembno spoznati, da svet ni črn, in tudi rožnat ni. Svet je PISAN. In če vam kdaj ne bo z rožicami postlano – si naredite to SAMI. Zdi se mi, da je medicina all inclusive – za ljudi, za upanje, za človeštvo, za lastno rast, za veliko znanja o vsem, odraščanje,… kar pa ne velja zgolj za medicino – ta pojem zamenjajmo z življenjem in z ugotovitvijo: ŽIVLJENJE TI DA LAHKO VEČ, ČE SI TO ŽELIŠ IN SI SE PRIPRAVLJEN ZA TO TRUDITI!

37

Humor

HUMOR Tomaž Šmigoc Doktor v psihiatrični bolnici vstopi v bolniško sobo in zagledal pacienta, ki sedi na stolu in zamišljeno vrti volan ter govoril: “Brrrrr...brrrrr...”

“Kaj pa delaš?” ga vpraša doktor.

“S tovornjakom se peljem v Pariz!” reče pacient.

V sosednji postelji pa je popolnoma gol pacient, ki skače po postelji.

“Kaj pa ti delaš?” vpraša psihiater.

“Medtem, ko je on na službenem potovanju jaz seksam z njegovo ženo!”

moški glas reče: “Želim izvedeti, kdaj bo iz bolnice odpuščen Roman Petrič iz sobe tristo dvanajst!”

“Trenutek, vam bom prevezala doktorja” je rekla tajnica.

Doktor dvigne slušalko in vpraša: “Želite?” “Želim izvedeti, kdaj bo iz bolnice odpuščen pa-

V psihiatrično ordinacijo vstopi možakar in reče:

kar dejal pacientu.

“Zakaj pa?”

“Ker moram za jst minut izklopiti

petnaelektriko!”

Na mednarodni zdravniški konferenci se spoznata mlad doktor in prijetna svetlolasa doktorica. Že prvi dan se po večerji skupaj odpravita v sobo. Ona si v kopalnici umiva roke, ko ji on reče: “Ti si pa sigurno kirurginja!”

“Kako pa si to ugotovil?” ga vpraša presenečeno.

cient Roman Petrič iz sobe tristo dvanajst!” “Če se ne bo zgodilo kaj nepredvidenega bo

“Bog mi je rekel, da sem jaz Napoleon!”

“Ni res!” se zasliši iz čakalnice. “Nič mu nisem rekel!”

“Kaj? Zob ste mi izpulili v desetih sekundah in za to računate 5 tisočakov?” se razburja bolnik, zobozdravnik pa mirno odvrne: “Če želite, vam lahko naslednjega pulim dve uri.”

“Po načinu, kako si umivaš roke.”

Po umivanju sta se predala posteljnim užitkom. Ko sta končala, sta prižgala cigarete.

Doktorica pravi: “Ti si pa sigurno anestezist!”

“Kako pa si ti to ugotovila?”

“Nič nisem čutila.”

Pride mlada, zapeljiva gospodična k zobarju. Pa reče: “Rajši bi rodila, kot, da mi izpulite zob!”

Vsede se na stol, zamiži in čaka. Potem, ko že nekaj časa čaka, vpraša zobozdravnika: “Kaj pa še čakate?”

“Ja, povejte mi, kateri sveder naj pripravim!”

Sveže operiran pacient na srcu piše pismo: “Dragi darovalec srca. Upam, da ti bo kmalu bolje...” odpuščen čez tri dni! S kom pa govorim?”

“Z Romanom Petričem. Končno sem prišel do informacije, saj med vizito nikoli nimate časa zame!”

Višja medicinska sestra pokliče sestro in ji razloži: “Tistega mornarja v sobi 10 morate dvakrat dnevno umiti. Ne bodite presenečeni, ker je tetoviran tudi po penisu. Na njem piše ADAM.” “Jaz sem ga danes zjutraj umivala je na penisu pisalo AMSTERDAM in ne ADAM!” “Dober dan!” reče električar pacientu, ki je v

Pride nuna h ginekologu na pregled. Ko jo zdravnik pregleda ji pove, da je noseča. Nuna tega ne more verjeti in trdi, da ni možnosti,da bi bila noseča.

Zdravnik jo le stežka prepriča. Nato pa gre nuna in se postavi v sredini cerkve in zavpije:” Kateri peder si ga je drkal po svečah?!”

“Kje pa je pacient iz sobe sedem?” je doktor vprašal glavno sestro.

“Tako visoko vročino je dobil, da sem ga odpeljala v sobo dva, kjer leži pacient z ozeblinami!”

V interni kliniki zazvoni telefon pri tajnici oddelčnega zdravnika. Tajnica dvigne slušalko in

Razvedrilo

bolniški sobi priključen na umetna pljuča. “Zdaj boste pa enkrat zelo globoko vdihnili!” je elektri-

Gospod doktor, zelo nenavadno težavo imam!” je reklo mlado dekle, ki je obiskalo zdravnika. “Vedno, kadar prižgem cigareto se mi vzbudi strašno spolno poželenje!”

“Kar pomirite se! Lepo se razkomotite in si prižgite cigareto!”

Križanka

KRIŽANKA

1 – nalezljiva bolezen, difterija 2 – pripovednik 3 – paličasta bakterija 4 – amper 5 – ozka, paličasta steklena posodica 6 – nestrokovnjak 7 – ameriški nobelovec, biokemik (Stanley) 8 – antično mesto na Kreti z labirintom 9 – Borut Derganc 10 – skandinavski drobiž 11 – mesto na Kubi (znano po talibanskem zaporu) 12 – polom, propad, poraz 13 – centralni komite 14 – ameriški boksar (Muhamed) 15 – vsemogočni 16 – avstrijska tiskovna agencija 17 – nemška tiskovna agencija 18 – avtomobilska oznaka Tajske 19 – priloga Dela in Slovenskih novic 20 – italijanski književnik in filozof Umberto 21 – slovenska arhitektka Živa 22 – morski sesalec 23 – radij 24 – brazilski pisatelj (Jorge) 25 – otok v Korejskem prelivu 26 – nasledstvo prestola 27 – pokrajina v Nigeriji, tudi ime plemena 28 – dušik 29 – ogljik 30 – rusko ime (Lev, Leon…)

31 – del kopnega, ki gleda v morje 32 – Lennonova ljubezen Yoko

38 Razvedrilo

33 – 21. črka abecede 34 – mišljenje 35 – prevod biblije v latinščino 36 – oznaka za čas 37 – nevestin partner 38 – površinska mera 39 – obljuba, pričakovanje 40 – vrhunec vročine, bolezni 41 – bog (lat.)

42 – okisana krma za živino 43 – avdicija Radia Celje za mlade talente (Full Cool Demo Top) 44 – karte za napovedovanje usode 45 – pas pri kimonu 46 – Denton Frasier 47 – vodja policijskega okoliša 48 – sedem dni 49 – kisik 50 – kdor se kuja 51 – americij 52 – rimska preskrba z žitom 53 – Emil Janko 54 – Disneyev srnjaček 55 – skodran pes, koder 56 – gospod 57 – Irma Martinčič 58 – rimska 500 59 – združenje ljubiteljev miniaturnih letal (International Miniature Aircraft Association) 60 – ženska na obisku 61 – spodnji del posode

december 2005

39

FotoreportaĹža

Skrita kamera: urgentni pajzl

Pajzl

Jaz sem zgoraj brez...

Kaj pa spodaj?

Okužba s klamidijo (Chlamydia trachomatis) je pri nas ena najbolj razširjenih ozdravljivih spolno prenosljivih bolezni, pogosto brez vidnih znakov, ki jo je možno odkriti le s posebnim testiranjem. »e je okuæba pravoËasno odkrita je zdravljenje enostavno in uËinkovito, neodkrita pa lahko resno škoduje tvojemu zdravju. Podrobnosti o nevarnostih, odkrivanju in zdravljenju bolezni najdeš na www.pliva.si/klamidija

Predani zdravju!