Erektor 13 December 2012 by Drustvo studentov medicine Slovenije (DSMS)

Časopis študentov Medicinske fakultete v Ljubljani

december 2012 | letnik 08.02 | 1 €

OSREDNJI INTERVJU: INTERVJU Z BORUTOM VESELKOM

ZLATI EREKTOR DOBI ...

distalno: jet lag

nepogrešljivo: stric zdravko svetuje

študentsko življenje: ali je poleg medicine možno še kaj?

ekskluzivno: ˇ intervju s prof. dr. igorjem D. gregoricem

Novo!

Samo 1,90 EUR

Znanost za vse. Je žensko srce drugačno od moškega? / 3 tedni brez cigarete so dovolj, da opustite kajenje / Fenomen: Kdo so ženske, ki prezrejo nosečnost / Zgodbe zaupnega telefona / Ubijalska želja po vitkosti / Za trening možganov pojdite na sprehod

Na voljo v trafikah in bolje založenih prodajalnah časopisov. 080 15 80 narocnine@finance.si / http://medicina.finance.si

| OSREDNJI INTERVJU 43 | Intervju z Borutom Veselkom

KAZALO

74 | ZA VELIKE SIVE CELICE

KOLOFON

Erektorska skupina študijskega leta 2012/2013.

Glavni in odgovorni urednik Aleš Porčnik Izvršna urednika Aleksandar Gavrić Nik Beseničar Glavni oblikovalec Miha Helbl Lektorice Andreja Saje Marija Žiher Mojca Kecelj Naja Videmšek Urednika fotografije Jan Štangelj Matej Zupan Prodaja in promocija Luka Čemažar

DECEMBER 2012

Erektorjeva ekipa Andraž Možina Anja Jurkin David Zupančič Hana Kavčič Jernej Lesjak Marija Malgaj Marija Vita Zupanič Matej Mlinarič Staša Lugovski Tisk grafex d.o.o., Izlake Naklada 850 izvodov

Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, 1000 Ljubljana Cena vključuje 8.5% DDV. V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906. ISSN 1581-9078 Vaše prispevke pošljite na: erektor@dsms.net

UVODNIK

ZANIMIVA POT V NEZNANO Aleš Porčnik

Oseba X ima možnost udeležiti se nekega dogodka, bodisi kratkega potovanja v tujino, piknika na še ne obiskanem kraju, jezikovnega tečaja netipičnega jezika, pijače ob večernih urah z količkaj znanimi osebami, raznoraznih projektov ali rojstnodnevne zabave bežnega znanca. Ta oseba X se najverjetneje dogodka ne bo udeležila. Vse skupaj mi je dalo misliti, zakaj se osebe odločajo tako in ne obratno? Pomenljiv pregovor: »Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi,« je tukaj na mestu. Ljudje smo srečni, če živimo po nekih preverjenih in nam domačih vzorcih iz dneva v dan. Znotraj teh vzorcev se nam ne more zgoditi skoraj nič kaj drastično novega, tujega, kar je za večino ljudi stresno in neprijetno. Z novimi dogodki se še nismo srečali in jih enostavno nimamo s čim primerjati. V sebi imamo zato nekakšen strah, saj skoraj vedno prej pomislimo na potencialno slabe kot na dobre stvari. Takšno mišljenje je posledica kompleksnega refleksnega vedenja z izvorom v evoluciji. Milijone let nazaj so bili takšni vzorci vsekakor evolucijska prednost. Tisti, ki so se držali domače jame, so lahko pazili in vzgojili svoje številne potomce. Drugi, ki so si upali kaj več, pa so večinoma potegnili ta kratko, saj jih je večkrat za skalo pričakal lačen plenilec. Takšni ljudje so v povprečju vzgojili manj potomcev. Iz generacije v generacijo so se geni za domače, skrbne vzorce ohranjali in predstavljajo večino v današnji družbi. Ti vzorci so bili predani nam. V sedanji družbi pa je situacija povsem drugačna. Zadrževanje znotraj domačih vzorcev v smislu evolucijske prednosti ni več tako pomembno, saj »siljenje« v nepoznano ni več neposredno povezano z nevarnostjo in bojem za preživetje. Pri varovanju družine pa nam danes pomagajo različne institucije, kot sta vrtec in šola. Te arhaične vzorce bi lahko primerjali s človeškim slepičem, zakrnelim organom, ki nam včasih lahko povzroči resne nevšečnosti. Nekateri dokazi iz narave pa potrjujejo dejstvo, da si vendarle moramo upati. Če se riba ne bi upala priti iz vode, človeka sploh ne bi bilo. In zakaj bi bilo »novo in drugačno« sploh koristno? Dovzetni za nove stvari bodo tekom življenja spoznali več ljudi, absorbirali več različnih idej, mnenj ter pogledov na svet. Več različnih informacij naši možgani dobijo, večja je verjetnost, da bodo nekoč prišli do neke inovativne ideje, kar je definicija napredka. Pridobiš si tudi vrline, ki te naredijo v stresnih situacijah bolj iznajdljivega in suverenega. Posledično je torej potrebno imeti odprte oči ter zgrabiti čim več priložnosti, ki se nam ponudijo. Zame je bila obuditev glasila Erektor podajanje v neznano. Takrat sem premišljeval, sedaj pa sem izjemno vesel, da sem se šel »izpostavljat lačnim plenilcem«. Ne samo da sem se naučil veliko novega, ampak sem pridobil tudi mnogo novih poznanstev ter prijateljev in še neznansko sem užival. Nikoli ne bomo vedeli, kaj smo zamudili, če se bomo zmeraj zadrževali v nam znanem okolju in opravljali vsakdanja opravila. Mar ne bi bilo nekoč lepo slišati v dobro znanem citatu: »Dr. Livingstone, I presume,« vaše ime?

BESEDA UREDNIKA

EKSKLUZIVNO

INTERVJU S PROF. DR. IGORJEM D. GREGORIČEM, SRČNIM KIRURGOM Aleksandar Gavrić

Po zaslugi prof. dr. Igorja Gregoriča je že več kot 700 slovenskih študentov medicine in mladih zdravnikov specializantov dobilo priložnost dodatnega izobraževanja v enem izmed največjih ameriških medicinskih centrov za kardiologijo in srčno kirurgijo, Texas Heart Institute (THI). Prof. dr. Gregorič, diplomant Medicinske fakultete v Ljubljani, se je v Ameriko odpravil leta 1984 in dobesedno dosegel »ameriške sanje«. Po 28 letih dela v eni izmed najboljših bolnišnic za srčno kirurgijo je pred nekaj meseci odšel na teksaško univerzo, kjer je v univerzitetni bolnišnici Hermann Memorial ustanovil oddelek za zdravljenje srčnega popuščanja. Med drugim je delal tudi z dr. Dentonom Cooleyem, soustanoviteljem THI in pionirjem na področju transplantacijske srčne kirurgije, ki je v ZDA opravil prvo presaditev srca. Kako mu je uspelo priti v ožji krog najboljših na svojem področju, s čim se trenutno ukvarja, kaj svetuje študentom … O tem in marsičem drugem smo se pogovorili za tokratni ekskluzivni Erektorjev intervju. Avtor: Aleksandar Gavrić

sko fakulteto. Šele tu sem se začel bolj specialno usmerjati za kirurgijo. To je bilo v 4. letniku oziroma na prvih vajah iz kirurgije. Takrat sem takoj začutil, da je kirurgija tisto, kar me res veseli. Diplomirali ste leta 1979, v Houston pa ste prišli pet let kasneje. Zakaj ste se odločili ravno za ta center? Ste ga v obliki prakse obiskali že kot študent?

Prof. dr. Igor D. Gregorič v svoji pisarni v UT Professional Building.

Kdaj Vas je področje medicine začelo zanimati? Že kot otroka v 2. razredu osnovne šole. Jaz sem vedno želel »zdravnikovati«, če tako rečem. Ali ste že takrat razmišljali, da se boste ukvarjali s tako natančnim in delikatnim področjem kot je srčna kirurgija? Ne, kje pa. Kot otrok sem le čutil, da hočem postati zdravnik. Zaradi dveh razlogov. Prvi je bil ta, da sem še pred začetkom osnovne šole zbolel za pljučnico in na dom je prihajal zdravnik, ki je imel zelo dober občutek za delo z otroki. Poleg tega pa so bili na vasi glavni trije možje; zdravnik, župnik in župan (smeh). Govorim seveda za šestdeseta leta. Drugi razlog pa je bila televizija. Raznorazne nadaljevanke z zdravniki so me navdušile za ta poklic. Tudi v gimnaziji je želja za medicino ostala, tako da sem se vpisal na medicin-

DECEMBER 2012

Vedno sem imel afiniteto za Ameriko. Zanimala me je že kot petletnega otroka, tam smo imeli tudi sorodnike. Zakaj Houston, to je pa daljša zgodba. Ko sem služboval v vojski v Beogradu, ki je bila takrat obvezna, sem pristal na vojno-medicinski akademiji na koronarni enoti. Takrat so vozili paciente iz te akademije na operacije v Houston, ravno k prof. Cooleyu na Texas Heart Institute. O tej ustanovi sem se veliko pogovarjal s kardiologi iz akademije, ki so se vračali iz Houstona. Po vojski sem se vrnil v Slovenijo in leta 1982 začel s specializacijo iz kirurgije v Šempetru pri Novi Gorici. Med predavanji nam je prof. Miksič, vaskularni kirurg iz Maribora, pripovedoval o svoji praksi na Texas Heart Institute. Na koncu predavanja sem profesorju izrazil željo, da bi rad obiskal to bolnišnico. Napisal mi je priporočilno pismo in naslov kam pisati. Tja sem pisal povsem samostojno in dobil pozitiven odgovor, da kot »fellow« lahko pridem za eno leto v Houston. To je bilo leta 1984. Kaj bi svetovali slovenskim študentom, ki bi radi danes delali in živeli v ZDA? Je danes lažje doseči ta cilj? To je še vedno težko; odseliti se moraš od doma, nikogar ne poznaš, konkurenca je večja. Vendar pa je to možno doseči, če si pripravljen vložiti energijo in se žrtvovati. Svetoval bi vam trdo delo, trd študij. Že kot študenti pridite čim večkrat v Ameriko, da zgodaj spoznate sistem. Čim prej začnite

EKSKLUZIVNO študirati USMLE. Ko opravite USMLE, je potrebno opraviti eno leto »researcha«. Delati morate trikrat bolj kot ameriški študentje in se pokazati. Zato da boste na koncu, ko bodo izpolnjeni vsi pogoji, pokazali vztrajnost in motiviranost. Na koncu je torej vedno vse na nas? Vedno je vse na tistem, ki si nekaj želi. Ker nam primanjkuje časa, grem kar direktno na naslednje vprašanje. Kakšen je Vaš delavnik danes? Koliko časa preživite v operacijski dvorani in koliko časa namenite eksperimentalnemu delu? Kot veste, sem se šele marca preselil iz Texas Heart Institute v univerzitetno bolnišnico Hermann Memorial. Lažje vam bom povedal, kako je bilo, ko sem delal še na THI. Raziskovalne dejavnosti je bilo 10-20 %, posvečanje študentom in specializantom pa 10 %. Ostalo je bila klinična dejavnost, predvsem operacijska dvorana. Danes poskušam dati mlajšim kolegom več nalog v operacijski dvorani, sam pa prevzemam vedno več administrativnega dela. Trenutno vzpostavljamo v univerzitetni bolnišnici Hermann Memorial nov center za zdravljenje napredovalega srčnega popuščanja, ki obsega tako transplantacijo srca kot mehanično srčno podporo. Sem smo prišli pred šestimi meseci. Prvo odobritev za mehanično podporo smo dobili junija, do sedaj smo opravili 10 ali 11 operacij, pri katerih smo vstavili HeartMate, ki je le ena izmed naprav LVAD (left ventricular assist device, op. avt.). Odobritev za transplantacijo smo dobili konec septembra letos, prvo smo opravili oktobra in v enem mesecu presadili 7 src. Zaposlili smo 170 novih sester in približno 70 ljudi za infrastrukturo našega oddelka. Ne bom skrival ambicij, naš center želimo pripeljati med top 10 v Ameriki. Med drugimi ste delali tudi z dr. Dentonom Cooleyem, enem izmed pionirjev srčne kirurgije, zlasti na področju srčne transplantacije. Dosegli ste tisto, o čemer sanjajo tudi mnogi dobri ameriški kirurgi. Seveda nas zanima, kako ste prišli do najboljših? Če bi odgovoril z eno besedo, bi rekel vztrajnost. Vztrajnost in trdo delo, brez tega ne uspe nihče, razen morda v »šov biznisu«. V akademskem, znanstvenem svetu pa je trdo delo pogoj. Kaj je uspeh ? To je zelo relativna stvar. Za nekoga je uspeh, če naredi 100 operativnih posegov v dveh mesecih, za nekoga pa je uspeh to, kar je dosegel Cooley. Jaz še vedno ne mislim, da sem uspel. Za mene uspeh predstavlja, biti najboljši kot nekdo lahko je. Da se človek maksimalno potrudi, da se educira, da dela trdo, da raste s svojim poklicem. Tudi to, da zna prenašati svoje znanje na učence, na delovno okolico in da s tem vsi rastejo. Če pogledate Cooleya; on ni bil le dober kirurg, bil je tudi dober »leader«,

PROF. DR. IGOR D. GREGORIČ

ustvaril je nekaj, kar je edinstvenega v svetu, to je THI. Educiral je maso ljudi po celem svetu. Poleg tega je bil s tehničnega vidika, tako se danes smatra, največji kardiokirurg vseh časov, z največjim številom operativnih posegov vseh časov. On in njegova ekipa sta imela, še preden sem jaz začel z njim delati, 100.000 primerov. Moj odgovor je torej, trdo delo, vztrajnost. Vsak dan študirati. Česa ste se od Vaših mentorjev naučili? Ali Vam je v glavi ostal kakšen stavek ali nasvet? Najbolj mi je ostal v spominu stavek dr. Frazierja, ki je rekel: »Jaz sem zaprisegel Hipokratovi zaprisegi, ne državi niti nobeni zavarovalniški firmi, ampak pacientu in pacient je vedno prvi.« Mislim, da je to fenomenalna poslanica za nas zdravnike in tudi za vas študente. Pacient mora biti vedno prvi v vsakem razmišljanju. Če imaš takšen »attitude« … Absolutno. Jaz imam pravzaprav tukaj Hipokratovo prisego (pokaže ne papir na mizi), ki je na moji mizi, tako da jo imam vedno pred sabo. To je pomembno zlasti v teh časih, ko denar lahko preusmeri zdravnikove prioritete … Kot zdravnik nikoli ne smete razmišljati o denarju, nikoli. Res je, da moramo tudi mi razmišljati o eksistenci, vendar ko si s pacientom, ne razmišljaš, ali bo plačal ali ne, ali boš zaslužil toliko, ali bo pogovor trajal 5 ali 10 min. Odgovoriti mu moramo na vsa vprašanja. Med pacientom in zdravnikom se mora vzpostaviti vez, »bond«.

Avtor: Aleksandar Gavrić

Prof. dr. Igor D. Gregorič med operacijo v Hermann Memorial Hospital v Houstonu

Avtor: Aleksandar Gavrić

Univerzitetna bolnišnica Hermann Memorial v Houstonu.

Kaj je po vašem mnenju v srčni kirurgiji najtežje? Mislite s tehničnega vidika? Kakršnegakoli. Najtežje so moralno-etične odločitve, ko moraš nekomu povedati, da nimaš več nobene terapije, nobene rešitve za bolnikovo bolezen. Pred tremi dnevi smo imeli primer. 40-letnik, ki je imel pred 15 leti transplantacijo srca, sedaj pa se stanje poslabšalo. Zaradi komorbidnosti in drugih razlogov ni kandidat za ponovno transplantacijo. Izredno težko je povedati bolniku in družinskim članom, da nimamo več rešitve in da bo njihov najdražji umrl. Zelo težko. THI je pionirski center na področju transplantacijske srčne kirurgije. Dr. Christian Barnard je leta 1967 v Južni Afriki opravil prvo uspešno presaditev srca na svetu. Kako je lahko Južna Afrika prehitela ZDA? To je enostaven odgovor. Barnard se je prišel učit v Ameriko, kjer je delal z vrhunskimi kirurgi. V Ameriki takrat še ni bilo jasne definicije možganske smrti. Zakonodaja v Južni Afriki je bila bolj ohlapna, zato je bilo možno, da je Barnard prvi uspel. Čeprav so v Ameriki že prej opravili presaditve, te niso bile uspešne. Cooley je sicer nekaj mesecev za tem tudi sam opravil prvo presaditev v Ameriki.

Če futuristično pogledamo na področje srčne kirurgije, kam gredo trendi? Bo vedno več neinvazivnih, perkutanih posegov, kot sta že danes uveljavljena PCI in TAVI? Vsekakor. Klasična kardiokirurgija je nekako v zatonu. S tem se moramo sprijazniti. Kot pacient si nihče ne želi imeti velikih operativnih posegov. Če se nekaj opravi z istimi rezultati in z manjšo invazivnostjo, je to jasen trend. Glede na to, da se pojavljajo nove vrste perkutanih terapij, je verjetno, da bodo naslednje generacije zdravnikov, ki se bodo ukvarjale s kardiologijo in kardiokirurgijo, nekako prepletene. Mislim, da bo tudi edukacija taka, takšni so trendi v Ameriki. Razvija se »hibriden« način edukacije. To so tako imenovani »therapist«, se pravi kardioterapevti. Niso niti kardiologi niti kardiokirurgi. Spretni bodo morali biti tako z nožem kot s katetrom. To je bodočnost kardiokirurgije po mojem mnenju. Kako pa je z robotsko kirurgijo na vašem področju? Prepričan sem, da bo v bodoče tudi robotika del opreme za srčno kirurgijo. Trenutno rezultati sicer niso obetavni. Zlasti ne v koronarni srčni kirurgiji. V valvularni, mitralni kardiokirurgiji je dosegla le večji kozmetičen učinek in manj začetnih bolečin. Dolgoročno pa ni nobene razlike v preživetju. Na koncu koncev pa vedno rečem, da nismo kozmetični kirurgi, ampak rešujemo življenja. Če imam 10-centimetrsko brazgotino je bolje, kot če bi imel majhno brazgotino in ne bi bil živ. Vendar je to današnja filozofija. Prepričan sem, da bodo vaše generacije in generacije vaših otrok gledale na take izjave s posmehom, v smislu: »Le kaj so si mislili?« Tako kot je, to ste najbrž že slišali, rekel Billroth: »Tisti, ki se bo dotaknil srca ali še huje, na njem operiral, bo izgubil spoštovanje svojih kolegov.« To je bilo konec devetnajstega stoletja, 50 let kasneje so se že reševala številna življenja v primerih, kjer je bila prej mortaliteta 100 %, danes je v kardiokirurgiji mortaliteta 1 %. Kar je danes aksiom, je jutri je zastarelo pravilo. Tako to gre … In prav je tako. Prav je, da znanost in tehnologija napredujeta, sicer bi bili še vedno v kameni dobi.

Barnard je bil izjemno ambiciozen …

Slovenskim študentom omogočate enomesečno izmenjavo in s tem nepozabno izkušnjo. Zakaj ste se za to sploh odločili in kako je do tega prišlo?

V teh letih so bili vsi ambiciozni, ker je bila to doba pionirstva, in vsi so hoteli biti prvi. To rivalstvo je pozitivno v smislu napredka, je pogonska sila, ki poganja raziskovalno delo. Sami veste, da je Texas Medical Center zrastel ravno zaradi rivalstva med Cooleyem in DeBakeyem.

Zametek te ideje izhaja še iz časov, ko sem bil študent. Poleti 1975 sem šel za tri mesece v Kentucky. Stanoval sem pri družini, v kateri je bil oče kirurg, profesor Floyd. Neštetokrat sem ga prosil, da bi me kot študenta peljal na univerzo, ker sem hotel videti njihove študente in se z njimi

DECEMBER 2012

Avtor: Aleksandar Gavrić

Imate poleg srčne kirurgije še kakšno drugo strast, zanimanje? Mislite kot hobi? Niti ne. Šport je bil moj glavni konjiček, »smučarija« in košarka. A tega je danes vedno manj in vse več časa preživim tu. Pravzaprav mi je hobi prebrati kakšno drugo knjigo, ki ni povezana z medicino. Nimam nekega posebnega zanimanja razen medicine. Kar se sicer sliši suhoparno, a moje življenje je bilo vedno podrejeno srčni kirurgiji. Pogrešate Slovenijo? Se pogosto vračate nazaj domov? Se nameravate kdaj dokončno vrniti nazaj?

Prof. dr. Igor D. Gregorič med operacijo.

pogovarjati. Ne vem zakaj, a te usluge mi ni nikoli naredil, zakaj, mi ni nikdar razložil. Čeprav je bil fenomenalen človek za vse ostale stvari in mi je ostal v zelo lepem spominu. To razlagam zato, ker me je želja po tem, da bi videl ameriško medicino, ameriški utrip v medicini na univerzi, spremljala že takrat. Začel sem razmišljati, da imajo drugi slovenski študentje enake želje. Prvi kontakt z medicinsko fakulteto v Ljubljani sem skušal vzpostaviti v začetku devetdesetih let. Ideja je padla na neplodna tla. Leta 1998 pa je v Houston prišel travmatolog, kolega Miro Batista iz Celja. Vedel je, da delam v THI. Obiskal me je, ko je prišel v travma center bolnišnice Hermann Memorial. Danes je to najbolj »busy« center za travmatologijo v Ameriki. Imajo 5 helikopterjev, 6000 do 7000 sprejemov letno. No, potem sva se pogovarjala o tej ideji. Rekel sem mu, da poskušam, a žal neuspešno, navezati stik s slovenskimi študenti. Obljubil mi je, da bo o tem govoril v Sloveniji. Svojim študentom na vajah je omenil možnost za obisk medicinskega centra, kjer sem delal. In res, kmalu zatem so prišle štiri slovenske študentke, ki so, mimogrede, danes odlične zdravnice. To je bil zametek. Sistem se je počasi razvijal. Danes pa sami vidite, da naš center vsak mesec obišče 5 do 10 študentov. Vaše bivanje tu, vaše izkušnje v bolnišnici skušamo vsakič znova izboljšati, zato nam je vaš »feedback« zelo dobrodošel. Vprašali ste me tudi, zakaj sem začel sprejemati slovenske študente? Mislim, da je največje zadovoljstvo prenašati znanje na mlade, jim dati malo »guidenca«, jih usmeriti in jim omogočiti razvoj. Mislim, da je to veliko zadovoljstvo zdravnika edukatorja. Obe strani tako profitirata …

Slovenijo pogrešam od nekdaj, zato sem vedno ohranjal stike z družino, s kolegi in tudi z vami, študenti. Moja nostalgija do Slovenije je bila vedno prisotna, a trenutno se še vedno čutim na vrhuncu kariere tu v Ameriki, kot šef centra za napredovalo srčno popuščanje. Ne razmišljam, da bi se vrnil. Poleg tega pa omogočam vam študentom in specialistom, da se prihajate sem učit. Ko pa ne bom mogel več opravljati tega poklica, razmišljam, da bi se vrnil oziroma vsaj živel več kot polovico časa v Sloveniji. Tudi Amerika mi je nekako zlezla pod kožo, tako da bo moje življenje verjetno potekalo na obeh straneh Atlantika, dokler mi bo zdravje to dopuščalo. Bi za konec kaj sporočili študentom? Zelo enostavno. Trdo delo, veliko študija. Maksimalno se potrudite, poiščite si možnost, da boste našli tisto vejo medicine, ki vas res zanima. Ne sprijaznite se z nečim, kar je danes na razpolago le zato, da bi dobili službo nekaj mesecev prej. Potrudite se za specializacijo, ki vas zanima. Najbolj produktivni boste, ko vas bo delo veselilo. Podpiram izobraževanje v tujini, a tudi Slovenija potrebuje kvalitetne zdravnike. Na vas mladih je, da boste v Sloveniji postavili medicino na visoko raven, da bo postala poslanstvo, kar naš poklic nedvoumno je. Doseči morate spoštovanje, da bo publika, se pravi populacija Slovenije znala ceniti vaše delo. Zato je potrebna moralna in etična neoporečnost, visoko kakovostno znanje in trdo delo. Prof. dr. Gregorič, v imenu cele ekipe Erektor se Vam zahvaljujem za intervju. V čast nam je, da bomo k zbirki prispevkov dodali tudi besedilo tega pogovora z Vami. Hvala vam.

Da, vsi profitirajo. Vsakič znova, ko vidim novo skupino, dobim več energije, da še izboljšam prakso.

PROF. DR. IGOR D. GREGORIČ

STROKOVNO

MEDICINA DRUGJE – FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO Aleš Porčnik, Miha Vrankar

V današnjem svetu si je nemogoče predstavljati medicino in z njo povezano sofisticirano diagnostiko in terapijo brez pomoči strojništva. Strojništvo z razvojem tehnologije izrazito napreduje in s tem doprinese velik del k izboljšavi kvalitet mnogih medicinskih strok. Vsaka končna funkcionalna naprava pa je le vrh ogromne piramide, ki je sestavljena iz mnogih koščkov zapletenih in dolgotrajnih procesov. V gradnjo te piramide so vpleteni predvsem strokovnjaki strojne fakultete, ki naredijo tako trdne temelje, da se vrh piramide nikoli ne zamaje.

Avtor: Urban Pavlovčič, uni. dipl. inž.

Z Miho Vrankarjem, absolventom strojne fakultete, sva si zastavila cilj, prikazati sodelovanje in prepletanje medicinskega in strojnega področja na aktualnih raziskovalnih področjih.

Fakulteta za strojništvo ima sedemnajst kateder in dvainštirideset laboratorijev, od katerih se je dobršen del ukvarjal z raziskovanjem različnih medicinskih strok. Podrobneje sva analizirala katedro KOLT (Katedra za optodinamiko in lasersko tehniko), katere predstojnik je prof. dr. Janez Možina in katedro KMTM (Katedra za modeliranje v tehniki in medicini), katere predstojnik je prof. dr. Ivan Prebil.

KOLT: se ukvarja s preučevanjem optodinamskih vplivov interakcije med svetlobo in snovjo ter razvojem laserskih obdelovalnih sistemov in merilnih naprav. Laserske merilne naprave razvite v katedri KOLT so bile že velikokrat uspešno uporabljene za merjenje oblik telesa. Prav tako se ukvarjajo z nadzorom laserskih terapij pri korekciji vida, odstranjevanju tetovaž in kožnih kapilar. Laserski sistemi razviti v katedri kolt so bili uspešno uporabljeni v raziskovalnih in kliničnih namenih. LASERSKO 3D MERJENJE V MEDICINI Temo laserskega merjenja 3D oblik v medicini, nam je predstavil doc. dr. Matija Jezeršek, uni. dipl. inž., ki se je z laserskim merjenjem zahtevnih oblik ukvarjal že kot doktorski študent, delo na tem področju pa uspešno nadaljuje doktorski študent Urban Pavlovčič, uni. dipl. inž.

DECEMBER 2012

(Slika 1) Levo: Merilnik, ki na površini izmeri defekt s projekcijo ploskovnega svetlobnega vzorca. Desno: Merilnik z linijskim laserskim projektorjem (z odstranjenim pokrovom), ki obliko površine »skenira« tako, da se sklop kamera-projektor zasuče okrog označene osi.

Na katedri za Optodinamiko in lasersko tehniko že vrsto let potekajo raziskave in razvoj 3D merilnih sistemov, ki temeljijo na laserski triangulaciji. Pomembne lastnosti tovrstnih sistemov so visoka hitrost, natančnost in brezdotičnost merjenja, kar je še posebej dobrodošlo v medicinskih aplikacijah, kjer se srečujemo s premikanjem merjene osebe ter mehko in občutljivo površino kože. Z medicinsko stroko sodelujemo v okviru skupnih raziskovalnih projektov MILT in LASTRIM, ki ju vodi profesor Janez Možina. Raziskave potekajo na različnih področjih ortopedije, plastične kirurgije, oftalmologije, dermatologije in pulmologije. V tem prispevku želimo predstaviti dve, in sicer nadzor celjenja kožnih razjed ter učenje dihanja na osnovi sprotnega merjenja 3D oblike prsnega koša.

Nadzor celjenja kožnih razjed Strojniški aspekt: Ta raziskava poteka v sodelovanju z Dermatovenerološko kliniko UKC Ljubljana z namenom razvoja objektivnejše metode za nadzor celjenja ran ali kožnih razjed. Trenutno se za merjenje dimenzij razjede uporabljajo konvencionalne metode, kot je uporaba merilnih trakov in kljunastih meril in prerisovalnih folij. Pomembne težave tovrstnih metod so predvsem možnost kontaminacije rane, slaba natančnost ter zamudnost. Ob uporabi optičnih 3D merilnih sistemov je fizični kontakt med rano in merilno opremo nepotreben, izmerjene pa so oblika (in s tem tudi vse dimenzijske lastnosti) in barva rane. Tovrstne meritve lahko služijo tudi kot 3D vizualni arhiv,

STROKOVNO s čimer nadomestimo klasično fotografiranje. Sam postopek meritve je hiter in za pacienta varen ter neboleč. Za potrebe merjenja oblike ran smo razvili dve konfiguraciji merilnikov. Obe delujeta na principu triangulacije. Glavna ideja metode je, da s kamero posnamemo površino telesa, ki je osvetljen s strukturiranim svetlobnim vzorcem. Svetlobni vzorec, kot ga vidi kamera, je deformiran skladno z obliko površine. Prvi merilnik uporablja laserski projektor, ki proti merjeni površini projicira svetlobno ravnino. Na mestu, kjer laserska ravnina seka merjeno površino nastane tako imenovana presečna krivulja. Za izmero celotne površine je potrebno izvesti skeniranje tako, da se sklop kamera-laser zasuče in s tem zaporedno izmeri profile celotne površine. Čas merjenja je odvisen od (v oklepaju so navedene tipične vrednosti) merilnega območja (100 mm), razmaka med profili (0,5 mm) ter hitrosti kamere (60 slik/sek) in v primeru navedenih parametrov znaša 3,3 sekunde. Pri drugem merilniku projiciramo svetlobni vzorec sestavljen iz 135 vzporednih črt, ki se sočasno projicira na celotno merjeno površino. Tako zadostuje za izmero celotne površine zgolj ena slika, kar omogoča še krajše merilne čase (5 ms). Ta merilnik temelji na komercialnem zrcalno-refleksnem fotoaparatu, na katerega je dodan večlinijski projektor. Njegova prednost je predvsem v visoki ločljivost, kakovostni izmeri barve površine ter enostavni uporabi, saj se meritve lahko izvajajo »iz roke«. Med merjenjem tudi ne potrebuje povezave z računalnikom. Merilnika imata merilno območje 150x150x200 mm in natančnost 0,3 mm. Oba omogočata tudi merjenje v barvah, kar je zelo pomembno za uspešno določitev območja rane. Iz izmerjene 3D oblike ran se določijo njene dimenzije, kot so površina, globina in volumen. Analiza poteka z uporabo namensko razvite programske opreme, kjer se na osnovi barvne slike najprej zazna rob rane, nato pa iz 3D površine vse potrebne dimenzije. Najzahtevnejši je izračun globine in volumna, saj ta temelji na razliki med izmerjeno in referenčno površino, ki naj bi v

MEDICINA DRUGJE

idealnem primeru imela obliko zdrave kože. V ta namen se uporabljata dva pristopa. Prvi temelji na primerjavi meritev »pred-potem«; drugi pa na aproksimaciji tako imenovane navidezne zdrave kože, kjer za izračun uporabimo podatke o obliki okoliške površine. Natančnost izmere volumna je zato pogojena predvsem z razgibanostjo okoliške zdrave kože in običajno znaša okrog 5 %. Na sliki 2 je prikazan primer meritve, kjer lahko istočasno proučujemo 3D obliko in barvo rane (levo) ter analiziramo njen relief (desno). Medicinski aspekt Pri laserski analizi rane iz kliničnega vidika smo v kontakt stopili z doc. dr. Nado Kecelj Leskovec, dr. med., spec. dermatovenerologije, ki ima na tem področju največ izkušenj. Sodelovanje s kolegi iz strojne fakultete se je na raziskovalnem področju pričelo leta 2006 in traja še danes. Poudarek raziskav z nizko energetskimi laserji je na dermatološki kliniki v Ljubljani na spremljanju različnih defektov kože. Največ laserskih meritev je bilo opravljenih na golenjih razjedah, med katerimi prevladuje venska golenja

razjeda, ki je zadnji stadij kroničnega venskega popuščanja, katere glavna značilnost je ovirano odtekanje venske krvi iz spodnjih udov. Indikacije za uporabo sistema laserskih merilnikov (3D) so predvsem površinske, manj globoke in ne podminirane rane, kot so venska, arterijska ali vensko-arterijska razjeda. Pri globljih ranah, kot na primer razjede zaradi pritiska in rane pri diabetičnem stopalu, pa se pojavijo mrtvi koti, pri katerih laserski žarki ne uspejo zajeti celotne površine, kar zmoti izračunavanje ustreznih volumnov. Glavni namen preiskave je po besedah docentke z objektivnimi parametri ugotoviti hitrost celjenja rane ter z njim povezane boljše sledljivosti zdravljenja. Na podlagi rezultatov je bil že izdelan algoritem, s katerim se lahko določi napovedno vrednost hitrosti celjenja razjede v naslednje pol leta. Najbolj močni napovedni dejavniki, na podlagi katerih je bil določen algoritem, so bili poleg same starosti pacienta, hitrost horizontalnega in vertikalnega celjenja ter čas trajanja razjede. Na osnovi dinamike celjenja je odvisna predvsem nadaljnja terapija. Če so hitrosti pozitivne, se terapije ne spreminja oziroma ostaja konvencionalna, če pa so hitrosti negativne ali ostajajo nespremenjene, pa je

Avtor: Urban Pavlovčič, uni. dipl. inž.

(Slika 2) Levo: 3D+barvna meritev kožne razjede. Desno: Barvni prikaz globine razjede glede na navidezno zdravo površino kože. Modra barva predstavlja vdrtino oziroma razjedo, rdeča pa izboklino.

STROKOVNO potrebno čim hitrejše ukrepanje. Ponovno se preveri diagnoza, po potrebi z dodatnimi preiskavami, interdisciplinarno obravnavo bolnika ter prilagoditvijo zdravljenja.

Avtor: Klemen Povšič, uni. dipl. inž.

Zaenkrat postopek še ni rutinsko v klinični uporabi, je pa v zadnji fazi izpopolnjevanja, zato upamo, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo naprave za lasersko merjenje prišle v širšo klinično uporabo. Učenje dihanja s sprotnim merjenja 3D oblike prsnega koša Tudi to temo nam je predstavil doc. dr. Matija Jezeršek, uni. dipl. inž., omeniti pa velja tudi Klemna Povšiča, uni. dipl. inž., ki se v okviru doktorskega študija zavzeto ukvarja s to tematiko. V sodelovanju z Bolnišnico Golnik poteka razvoj metode treninga oseb z motnjo dihanja, ki temelji na merjenju in prikazu 3D oblike prsnega koša. Na osnovi sprotnega prikaza oblike in deformacije celotne površine prsnega dela, pacient dobi pomembno vizualno informacijo o aktivnosti oziroma izkoriščanju posameznega predela pljuč, s čimer lahko lažje izboljša način dihanja. V ta namen uporabljamo dva laserska merilna sistema, ki temeljita na principu laserske triangulacije. Oba omogočata izmero 3D oblike celotne površine prsnega koša v realnem času (30 meritev/sekundo). Prvi sistem projicira na merjeno površino svetlobni vzorec 33 navpičnih laserskih črt. Merilno obmoAvtor: Klemen Povšič, uni. dipl. inž.

(Slika 3) Prikaz merjenja 3D oblike prsnega koša med dihanjem.

DECEMBER 2012

(Slika 5) Prikaz kompenzacije gibanja telesa. Oseba je najprej izvedla popoln izdih (levo), nato popoln vdih in se med zadrževanjem vdiha premikala po prostoru, kar je razvidno iz barvnih slik (zgornja vrstica). V spodnji vrstici je razvidno, da se barve, ki prikazujejo deformacijo, ne spreminjajo zaradi premikanja telesa.

čje sistema znaša 400 x 600 x 500 mm (širina, višina in globina), izmerjena natančnost pa ± 0,7 mm. Drugi sistem pa temelji na komercialnem merilnem senzorju Microsoft Kinect, ki sočasno z izmero 3D oblike izmeri tudi barvo površine. Merilno območje znaša 900 x 700 x 600 mm (širina, višina in globina) in ima nekoliko slabšo natančnost: ± 1,7 mm. Iz vsake 3D meritve se sproti izračuna deformacija površine ter sprememba volumna prsnega koša. Deformacije se grafično prikazujejo z barvno paleto, kjer modra barva predstavlja premik površine proti hrbtu, rdeča pa proč od hrbta. Na tak način se jasno vidi, kateri del telesa je med dihanjem aktiven (slika 4). Spremembo volumna se računa z integriranjem deformacije preko celotne površine. Ta vrednost je ravno tako pomembna za nadzor dihanja, saj nas informira o sumarni izrabi plučne kapacitete. Natančnost meritev smo verificirali z dvema referenčnima sistemoma in sicer z batno medicinsko brizgo in spirometrom. Rezultati so pokazali zelo dobro ujemanje izmerjenih in referenčnih volumnov. Standardna deviacija razlik izmerjenih in referenčnih volumnov znaša ± 0,07 dm3. Ugotovili smo da ima največji vpliv na napake premikanje pacienta med meritvijo, zato smo v postopek analize uvedli kompenzacijo premikanja telesa, ki je izvedena z uporabo štirih označevalnih točk: dve sta nameščeni na ramena, dve pa na področju pasu. Aktivna kompenzacija

Avtor: Klemen Povšič, uni. dipl. inž.

(Slika 4) Primerjava različnih vzorcev dihanja. Zgoraj: pretežno trebušno; spodaj: pretežno prsno dihanje. Barve predstavljajo smer deformacije. Rdeča proč in modra proti hrbtu.

gibanja izniči pomike merjenega telesa, ki niso povezani z deformacijo zaradi dihanja (slika 5). Sistem je v zaključni fazi razvoja. Trenutno potekajo meritve na pacientih z motnjo dihanja, kjer želimo v klinični praksi pokazati uspešnost naše ideje za izboljšanje učinkovitosti treninga dihanja.

STROKOVNO KMTM: se ukvarja s temeljnimi in aplikativnimi raziskavami na področju strojništva. Eden izmed njihovih glavnih delov predstavljajo raziskave vožnje in vozil, kot so dinamika vožnje in prometne nesreče. Zelo uspešni so tudi pri raziskavah poškodb ljudi, ki nastanejo ob prometnih nesrečah. TRČNA BIODINAMIKA Strojniški aspekt Trčno biomehaniko nam je predstavil asist. dr. Simon Krašna, uni. dipl. inž., ki se je s tem znanstvenim področjem intenzivno ukvarjal že kot doktorski študent. Z nadaljnjimi raziskavami tega področja pa se sedaj ukvarjata doktorska študenta asist. Senad Omerović, uni. dipl. inž., in asist. Ana Trajkovski, uni. dipl. inž. Biomehanika je prisotna na marsikaterem področju človeškega udejstvovanja. Trčna biomehanika se ukvarja z dinamiko človeškega telesa v pogojih trka vozil v prometni nezgodi, kot tudi pri delovnih in športnih nezgodah. Človeško telo (potnika v vozilu ali pešca) je v pogojih trka izpostavljeno sunkovitim obremenitvam, ki lahko povzročijo nastanek poškodb. Čas trajanja pojemka pri trku vozila običajno ni daljši od 0,25 s, zaradi velike kinetične energije pa so amplitude pospeškov in sil, ki delujejo na telo, zelo visoke. Avtor: Simon Krašna, uni. dipl. inž.

(Slika 6) Na sedežu »drče« je truplo, na katerega so nalepljeni senzorji, ki ob trku v odbojnik merijo pojemke. Podatke o zunanjih obremenitvah nato uporabimo pri numeričnem modelu.

MEDICINA DRUGJE

Analiza dinamike človeškega telesa v pogojih trka je zato specifična. Proizvajalci vozil v ta namen izvajajo predpisane preskusne trke, pri katerih odziv človeškega telesa merijo s pomočjo preskusnih lutk. Preskusne lutke so precizni instrumenti, opremljeni z različnimi senzorji za merjenje gibanja in obremenitev. Preskusne lutke posnemajo lastnosti človeškega telesa, in sicer z vidika oblike in masnih lastnosti telesnih segmentov, ter gibljivosti sklepov, ki telesne segmente povezujejo. Na podlagi izmerjenih pospeškov in sil se izračunajo poškodbeni kriteriji, ki povedo, kolikšna je pri tem možnost nastanka poškodb. Vendar pa so preskusne lutke prilagojene repetitivnim testom v predpisanih pogojih, katerih cena je tudi razmeroma visoka. Lastnosti preskusnih lutk zaradi njihove zasnove in omejenih konstrukcijskih zmožnosti ne posnemajo povsem lastnosti človeškega telesa, zaradi česar lahko pride do razlik med dinamičnim odzivom lutke in človeškega telesa. Zato se v zadnjem obdobju uveljavlja numerično modeliranje človeškega telesa, ki omogoča bistveno večjo fleksibilnost in je cenejše od izvajanja preskusnih trkov. Na FS in MF so se že pred slabim desetletjem povezali v skupnem raziskovalnem delu na področju trčne biomehanike in se usmerili v razvoj numeričnega modela človeškega telesa. Razvili so model človeškega telesa na osnovi dinamike sistemov teles. Model je sestavljen iz 19 telesnih segmentov, medsebojno povezanih s kinematičnimi vezmi – sklepi. Model je pasiven, saj se človek v večini primerov zaradi kratkega časa trka in sunkovitih obremenitev ne zmore dovolj hitro odzvati in s tem vplivati na dinamični odziv. Eden ključnih korakov pri razvoju modela je njegova verifikacija, kjer s primerjavo izmerjenega in simuliranega odziva ugotovimo, ali je model realističen. Zaradi specifik pogojev trka je pridobitev ustreznih eksperimentalnih podatkov predstavljala določen izziv. Zato so zasnovali in zgradili naletno

Avtor: Senad Omerović, uni. dipl. inž.

(Slika 7) Pri numeričnem modelu vse vhodne podatke o geometriji, mehanskih lastnostih tkiv in zunanjih obremenitvah združimo in nato s pomočjo metode končnih elementov računalniško obdelamo. Tako v simulaciji dobimo rezultate deformacij posameznih tkiv, ki bi nastali pri prometni nesreči. Na podlagi rezultatov pa nato lahko ocenimo, kakšne poškodbe bi lahko utrpel udeleženec v prometni nesreči.

progo za trčne preizkuse (slika 6). Proga je postavljena na MF in omogoča trčne preizkuse pri nižjih hitrostih. Na naletni progi so izvedli več serij trčnih preizkusov in na podlagi zbranih podatkov optimirali razviti model človeškega telesa tako, da simulirani dinamični odziv minimalno odstopa od izmerjenega (slika 7). V nadaljnjih raziskavah so se na FS in MF usmerili v podrobno modeliranje anatomskih struktur. Metoda končnih elementov omogoča preciznejšo analizo napetosti in deformacij, ki se pojavijo v tkivu, izpostavljenemu obremenitvi. Mehka tkiva imajo kot biološki »material« seveda drugačne lastnosti kot npr. jeklo, zato je modeliranje razmeroma težavno in zahteva bistveno več vhodnih parametrov. Za pridobitev eksperimentalnih podatkov so zgradili napravo za natezne preizkuse (slika 8). Naprava omogoča, da v kontroliranih pogojih odvzete vzorce tkiva izpostavijo natezni obremenitvi in beležijo potek raztezka in sile v vzorcih. Pri tem veliko težavo predstavljajo variacije v dimenzijah in starosti vzorcev, česar v tehniki nismo vajeni v tolikšni meri.

STROKOVNO Ker je metoda končnih elementov numerično zahtevna, je primernejša za lokalizirano analizo in ne za celotno človeško telo. Trenutno na FS razvijajo podroben model vratne hrbtenice z vsemi anatomskimi strukturami, ki pomembneje vplivajo na dinamični odziv pri trku ali so izpostavljene možnosti poškodb. Kljub temu da je modeliranje vratne hrbtenice izjemno težavno, aktualni rezultati kažejo, da so bili ključni problemi pri modeliranju identificirani in ustrezno obravnavani ter da so bili dosedanji napori pri raziskavah in razvoju pravilno usmerjeni. Medicinski aspekt Kontaktni osebi s področja medicine sta bili predstojnik Inštituta za anatomijo prof. dr. Dean Ravnik, dr. med., in izr. prof. dr. Marjana Hribernik, dr. med., spec. patologije. Do anatomov so prvi pristopili kolegi iz Strojne fakultete, ker so želeli proučevati dinamiko človeškega telesa pri trkih v prometnih nesrečah. Pri simulacijah prometnih nesreč se najpogosteje uporabljajo lutke, torej umetni materiali, ki se ob trkih obnašajo drugače kot pravo človeško telo. V kletnih prostorih Inštituta za anatomijo so strojniki zgradili posebno naletno progo, tako imenovano »drčo« (slika 6). Sestavljena je iz poševnih tirnic in sani s togim sedežem, ki pri pomikanju navzdol trčijo v odbojnik ter tako simulirajo pojemek pri trku vozila. Na sedežu je človeško truplo, ki je bilo fiksirano v fenolformalinski raztopini. Pred preizkusom tehnik, ki je fizioterapevt, razgiba in zmehča zaradi fiksirne tekočine otrdele sklepe in mišice, da postaneta gibljivost in trdota podobna, kot je pri živih ljudeh. Neposredno pred preizkusom na obleko trupla nalepijo laserske senzorje, ki merijo pospeške in pojemke pri trku. Cela simulacija trka je posneta s hitro-tekočo videokamero, kar omogoča analizo gibanja posameznih delov telesa pri trku. V prvi fazi raziskave so na osnovi CT slik trupla, uporabljenega v trčnih poizkusih, izdelali model človeškega telesa, ki ga lahko uporabimo za računalniško

DECEMBER 2012

simulacijo prometne nesreče. V nadaljevanju raziskave so se usmerili predvsem na natančnejšo analizo vratu, saj so poškodbe tega dela telesa pogoste in lahko tudi zelo nevarne. Z novejšimi raziskavami nameravajo dopolniti in nadgraditi že izdelan model človeškega telesa. Trenutno se ukvarjajo z analizo nateznih preizkusov vratnih ligamentov, ker želijo matematično popisati njihove lastnosti. Analizirajo tri ligamente, ki so ključni za stabilnost vratne hrbtenice: sprednji in zadnji longitudinalni ligament ter ligamente flava. Postopek odvzema in preparacije vratne hrbtenice, najpogosteje odseka od 3. do 7. vratnega vretenca (C3–7), je zapleten in zahteva veliko mero natančnosti. Za teste uporabljajo le sveže tkivo, odvzeto do 48 ur po smrti. Izolirani del vratne hrbtenice najprej pazljivo vzdolžno prerežejo, tako da dobijo sprednji in zadnji segment. Sprednji segment je sestavljen iz teles (corpus), medvretenčnih ploščic (discus) ter sprednjega in zadnjega longitudinalnega ligamenta. Zadnji segment je sestavljen iz lokov vretenc (arAvtor: Ana Trajkovski, uni. dipl. inž.

(Slika 8) Slika prikazuje trgalni stroj, na katerem testiramo različna tkiva. Rezultat testov so napetostno deformacijski diagrami, ki nam nato kot vhodni podatek služijo pri numeričnem modelu.

Avtor: Ana Trajkovski, uni. dipl. inž.

ALL PLL LF (Slika 9) Slika prikazuje tri izolirane ligamente (ALL – sprednji longitudinalni ligament, PLL – zadnji longitudinalni ligament in LF – ligament flava) na koščeno-ligamentno-koščenih delih, ki so pripravljeni za izvedbo nateznih preizkusov.

cus) in med njimi razpetimi ligamenti flava. Sprednji segment nato še enkrat vzdolžno prerežejo približno preko sredine vretenčnih teles, da dobijo dva kostno-ligamentna stebrička – sprednjega s sprednjim in zadnjega z zadnjim longitudinalnim ligamentom (slika 9). Tehniki zelo natančno odstranijo vso maščobo in vezivo in tako izolirajo vse tri ligamente. Oba dela sprednjega in zadnji segment horizontalno razrežejo, da dobijo koščeno-ligamentne-koščene dele. Vsak blok je sestavljen iz teles ali lokov dveh sosednjih vretenc (npr. C3–4, C5–6) in med njimi razpetih ligamentov. Koščeno-ligamentno-koščeni deli so tako pripravljeni za izvedbo nateznih preizkusov v posebni napravi, ki so jo zasnovali in izdelali na Strojni fakulteti.

STROKOVNO

REŠEVALCI V SLOVENIJI IN ZDA Andraž Možina, s pomočjo Davida Zupančiča

Slovenski reševalci, ki letos praznujejo svoj 90. jubilej, se tako samostojno kot tudi v sodelovanju z zdravniki dokazujejo kot nepogrešljiv del prehospitalne oskrbe pacientov. Že misel na njihovo nevidno prisotnost in pripravljenost v kateremkoli trenutku priskočiti na pomoč nam daje večji občutek varnosti. Njihova dejavnost in organizacija pa se kljub enakemu poslanstvu v različnih državah precej razlikuje. Kadar se v tej stroki primerjamo z zahodnim svetom, se razlike najočitneje kažejo med Slovenijo in ZDA tudi zaradi različnih zdravstvenih sistemov teh dveh držav. Kako se življenja rešujejo »čez lužo« in zakaj prihaja do razlik, smo povprašali g. Andreja Finka, vodjo Reševalne postaje UKC Ljubljana, ki je svoje izkušnje pridobival tudi v tujini.

Ameriški ekvivalent slovenskih reševalcev so tako imenovani paramediki, katerih primarna naloga so intervencije na terenu. Od naših reševalcev se razlikujejo predvsem po tem, da lahko samostojno opravljajo večji spekter nalog. V Sloveniji se pri sumu, da gre za življenjsko ogroženega pacienta, na teren skupaj z reševalci odpravi tudi zdravnik, praviloma specialist urgentne medicine, kar pa v ZDA ni ustaljena praksa. Razlogi za to so predvsem ekonomski, saj je ameriški pristop k organizaciji in vodenju izredno pragmatičen in usmerjen k ustvarjanju ugodnega »cost-benefit« razmerja. Čeprav je zdravnik na terenu lahko ogromna prednost, pa predstavlja tudi velik strošek, zato so ga nadomestili s podobno usposobljenimi delavci nižje izobrazbe, paramediki. Ti so pri oskrbi pacienta relativno avtonomni, imajo celo kompetence za administracijo Avtor: Matej Zupan

Slovenski reševalci motoristi dosegajo hitrejše odzivne čase, vendar pri tem tvegajo lastno življenje.

REŠEVALCI V SLO IN ZDA

Avtor: Matej Zupan

določenih zdravil. Kadar pa ocenijo, da pacient potrebuje zdravilo, ki ga sami ne smejo predpisati, morajo poklicati dežurnega zdravnika in dobiti njegovo dovoljenje. Da lahko nekdo pristopi k tečaju za paramedika, mora kot kandidat izkazovati določeno predznanje in izkušnje z delom na urgenci. Obvezno mora imeti tudi priporočilo zdravnika, odgovornega za vodenje nujne medicinske pomoči. Opravljanje tečaja se mu lahko že v izhodišču zavrne, če se ga smatra za neprimernega kandidata, kar je še ena posebnost v primerjavi s Slovenijo, kjer ima vsak diplomirani zdravstvenik ali zdravstveni tehnik možnost opravljati usposabljanje za reševalca. Ker je delo paramedikov precej odgovorno, je njihovo izobraževanje zelo temeljito. Tečaj lahko traja različno dolgo, odvisno od intenzivnosti. Pri najbolj zgoščenem programu, ki ga je možno opraviti v šestih mesecih, se teoretični pouk izvaja vsak dan od 8h do 17h, klinična praksa pa od 17h do 3h zjutraj. Licenca za paramedika je veljavna le v tisti zvezni državi, kjer se je kandidat usposabljal oziroma bo delal, razen če si pridobi tudi nacionalno licenco, ki velja v celotni ZDA. Ko se zaposli pa, kar se odgovornosti tiče, dela na licenco zdravnika »Medical director-ja«. Posebnost tega sistema je, da se mora v primeru strokovne napake paramedika, z njim zagovarjati tudi »Medical director«, ki mu je podelil licenco za delo v njegovem okrožju.

Delovno okolje slovenskega reševalca.

V ZDA so v mrežo prehospitalne oskrbe pacentov poleg paramedikov vključeni tudi policija in gasilci, tako imenovani »first responderji«. Ti so usposobljeni za to, da na kraj nesreče pridejo prvi in do prihoda paramedikov nudijo osnovno prvo pomoč. Podobno nalogo kot »first responderji« imajo pri nas reševalci motoristi. Medtem ko je v Sloveniji reševalna služba organizirana s strani države, je v ZDA to pristojnost posameznega okrožja, kar privede do ogromnih razlik v organizaciji sistema na lokalnem nivoju. Vsako okrožje se na podlagi javnega razpisa odloča za najbolj primernega ponudnika, ki je lahko javni ali zasebni. Z njim sklene pogodbo, ki je debela več centimetrov in določa vse podrobnosti, tudi zahtevan odzivni čas paramedikov. Okrožja, ki si to lahko finančno privoščijo, lahko na primer postavijo pogoj, da mora ponudnik v 95% zagotavljati absolutni odzivni čas manjši od 8 minut. Take pogoje je zelo težko izpolnjevati, kar poveča pritisk na paramedike. Če po-

STROKOVNO Avtor: Andraž Možina

nosti veliko večja, zato je tudi njihova gasilska mreža gosteje posejana, kar s pridom izkoriščajo v namene zagotavljanja nujne medicinske pomoči.

Sistem organizacije in kakovosti reševalnih služb med državama težko neposredno primerjamo, saj je v Sloveniji zdravstveno varstvo organizirano po načelu, da mora biti vsak deležen enakovredne oskrbe, v ZDA pa je deležen take, kot si jo lahko privošči. Oba sistema imata svoje prednosti in slabosti, gledano iz čisto moralnega vidika, pa je profitni sistem sporen v tem, da dobiček konča v žepu privatnikov, medtem ko bi isti denar lahko porabili za izboljšanje oskrbe pacientov.

Ko primerjamo delo naših reševalcev in paramedikov, ne moremo mimo razlik v tipu reševalnih vozil. Tipični ameriški reanimobil je tako imenovani »box ambulance«, ki je ime dobil zaradi škatlaste oblike modula, v katerem je prostor za pacienta in opremo. V zadnjem času lahko podobne oblike reševalnih vozil srečamo tudi pri nas, kjer jih uvajamo predvsem zaradi večje prostornosti, razlog za njihovo popularnost v ZDA pa je spet ekonomski. Imajo namreč odstranljive module, ki lahko preživijo tudi do tri ali štiri menjave vozila. Ko se vozilo iztroši, modul odstranijo in ga namestijo na novo šasijo. Tako lahko reševalna vozila na zunaj izgledajo popolnoma nova, v notranjosti modula pa so še vedno tapete iz 70-ih let. Ker so Američani bolj pragmatični, opreme načeloma ne menjajo, dokler je še uporabna. Tako lahko v njihovih rešilcih zlahka najdemo aparate, stare 10–15 let, kar je po besedah g. Finka za slovenske razmere neobičajno. Se-

Avtorja članka se g. Andreju Finku zahvaljujeta za prijaznost in posredovane podatke.

Tipična amreiška reševalna vozila v Washingtonu D.C.

nudnik prekrši katerikoli dogovor, zapisan v pogodbi, sledi kazen, največkrat v finančni obliki. Za primerjavo povejmo, da je povprečni odzivni čas reševalcev v Ljubljani 8-10 min, širše pa 13-15 min, z možnimi odstopanji glede na dostopnost lokacije. V ZDA je možno tudi, da v nekaterih okrožjih paramediki niso samostojna služba ali del bolnišnice, pač pa so del gasilske službe. Tako vse medicinske intervencije izvajajo gasilci. To je možnost, ki v Sloveniji zaradi logističnih omejitev ni izvedljiva. V ZDA je namreč stopnja požarne ogrožeAvtor: Matej Zupan

Reševalna postaja v Ljubljani ima na voljo 19 reševalnih vozil, s katerimi letno izvede približno 46.000 intervencij.

DECEMBER 2012

veda pa obstajajo tudi odkloni v drugo smer, saj si nekatera elitna okrožja lahko privoščijo ponudnike z daleč najmodernejšo opremo za primerno ceno. Na teren poleg paramedikov pošiljajo tudi zdravnike, njihova reševalna vozila pa predstavljajo višek tehnologije. Kjer denar ni ovira, so opremljena celo s pregrešno dragimi prenosnimi napravami ECMO, ki omogočajo vzpostavitev zunajtelesnega krvnega obtoka pri pacientih, ki doživijo zastoj srca. Z njimi se lahko kosa kvečjemu osebni rešilec predsednika Obame, ki je poleg vsega mogočega popolnoma opremljen še za posredovanje pri nuklearnih, bioloških in kemičnih nesrečah.

STROKOVNO

PEDIATRIČNA SRČNA KIRURGIJA V SLOVENIJI Aleksandar Gavrić

Srce, črpalka, brez katere življenje ni možno, začne biti četrti teden razvoja zarodka. Vsa odstopanja od normalne anatomije se razvijejo do trenutka, ko je srce veliko le dva milimetra in je plod star 8 tednov. Odstopanja v mnogih primerih niso združljiva z življenjem. V Sloveniji se letno rodi približno 150 otrok s prirojeno srčno napako. Med najpogostejše tri se uvrščajo ventrikularni septalni defekt1 (VSD), atrijski septalni defekt2 (ASD) ter odprt Botallov vod3. Kompleksne razvojne anomalije, kot so tetralogija Fallot4 in transpozicija velikih žil5, so redkejše.

Začetki umetnosti kongenitalne6 srčne kirurgije segajo v prvo polovico 20. stoletja. Robert Gross je leta 1938 v Bostonu prvi uspešno podvezal odprt Botallov vod. Kirurg Blalock je leta 1944 izvedel Blalock-Taussigovo anastomozo7 – poseg, pri katerem se povežeta arterija subklavija in pljučna arterija. S to operacijo se reši problem nezadostnega pretoka v pljučni cirkulaciji pri tetralogiji Fallot. Vztrajno delo in iskanje kirurških rešitev za probleme prirojenih srčnih napak sta postavila temelje ne le pediatrični, temveč tudi srčni kirurgiji odraslih. Da je namreč mogoče operirati znotraj srca, potrebujemo napravo, ki bo med operacijo prevzela funkcijo srca in pljuč. Srce se namreč med posegom ustavi in izključi iz cirkulacije. Priključi se na napravo za zunajtelesni krvni obtok. Kri se črpa iz desnega srca v napravo, kjer se oksigenira in vrne v aorto. Prirojene srčne napake so prisilile kirurge, da so našli način za operiranje znotraj srca. Kasneje je naprava za zunajtelesni krvni obtok omogočila tisoče operacij pridobljenih bolezni srca. Tudi v Sloveniji se je kirurgija na odprtem srcu začela s posegom na otroškem srcu. Leta 1958 je prof. dr. Miro Košak, »Michelangelo kardiokirurgije na Slovenskem«, kot ga imenuje prim. Aleš Brecelj, operiral ASD pri 5-letnem dečku. Za primerjavo; posege na velikih žilah, kamor štejemo operacijo koarktacije aorte, ligiranje odprtega Botallovega voda in Blalock-Taussigovo anastomozo so v svetu operirali že v poznih 40. letih.

Pediatrična srčna kirurgija v Sloveniji ima svojo zgodovino. V 80. letih smo že operirali otroke iz celotne nekdanje Jugoslavije. Leta 2005 zaradi bolezni dela ni mogel več opravljati prim. Miro Kosin, ki je vodil otroški oddelek od leta 1993. Problem se je začasno rešil s prihodom slovaškega kirurga, dr. Vladimirja Sojaka, ki je UKC zapustil slabi dve leti kasneje. Še istega leta (2007) so se s prihodom dr. Davida Mishalyja začele v Ljubljani izvajati tudi operacije pri transpoziciji velikih žil, ki velja za enega težjih posegov znotraj tega področja. Dr. Mishaly v Ljubljani še vedno občasno operira in za delo usposablja slovenskega strokovnjaka.

Povezava med levim in desnim ventriklom preko luknje v medprekatnem pretinu, oksigenirana in deoksigenirana kri se mešata. 2 Povezava med levim in desnim atrijem preko luknje v medpreddvornem pretinu, oksigenirana in deoksigenirana kri se mešata. 3 Povezava med pljučno arterijo in aorto, ki pri plodu omogoča obvod krvi mimo pljuč. 4 Kombinacija anomalij srca, hipertrofija desnega prekata, VSD, stenoza pljučne arterije in jahajoča aorta. 5 Srčna napaka, kjer aorta izhaja iz desnega, deblo pljučne arterije pa iz levega ventrikla. 6 Ki obstaja že ob rojstvu 7 Kirurška spojitev dveh cevastih organov 1

O trenutnem stanju in viziji slovenske pediatrične srčne kirurgije smo se za Erektor pogovorili z mag. Robertom Blumauerjem, specialistom kardiovaskularne kirurgije, z edinim človekom v Sloveniji, ki se trenutno subspecializira za zdravljenje prirojenih srčnih napak. Izkušnje je nabiral tudi v Texas Medical Center v Houstonu ter v Sheba Medical Center v Tel Avivu. Avtor: Aleksandar Gavrić

Operacija Tetralogije Fallot, operira dr. David Mishaly, asistira mag. Robert Blumauer.

PEDIATRIČNA KIRURGIJA V SLO

STROKOVNO Pediatrična srčna kirurgija velja med strokovnjaki za eno zahtevnejših področij med operativnimi strokami, ki nikoli ne preraste v rutinsko delo. Spekter prirojenih srčnih napak je širok. Pogosto obstaja veliko različic ene napake: »Tehnično gre za zahtevno področje. Pri nekaterih posegih, denimo pri switch operaciji, kjer se operira transpozicija velikih žil, je potrebno delati anastomoze na aorti, ki v premer meri le 6 mm in operirati na koronarnih arterijah, katerih premer ni večji od 1,5 mm. Še ena posebnost te kirurgije je prepariranje struktur, torej priprava terena za sam poseg. Veliko naših bolnikov potrebuje več kot eno operacijo, kar pomeni, da najdemo pri vsakem naslednjem posegu veliko zarastlin. V nekaterih primerih se lahko aorta zraste s periostom prsnice. To je velika težava in proces učenja za takšno delo je dolg.« Zaradi majhnosti naše države je smiselno vprašanje ali Slovenija potrebuje center za zdravljenje prirojenih srčnih napak: »V Sloveniji potrebuje letno približno 130 otrok kirurško zdravljenje zaradi prirojene srčne napake. Da bi kirurg ostal uigran, mora letno opraviti 100–150 operacij. Kot zanimivost povem, da najboljši kirurgi naredijo celo 300 operacij vsako leto. V Sloveniji smo pred leti že imeli center, kamor so se hodili zdravit bolniki s celega področja nekdanje Jugoslavije. Center za zdravljenje srčnih napak naj bi pokrival območje 4–5 milijonov prebivalcev. Pri takšni populaciji se rodi vsako leto približno 250 otrok, ki potrebujejo kirurško zdravljenje. Vizija sedanjega programa je narediti regijski center, kjer bi lahko zdravili otroke s širšega področja, vsaj iz sosednjih držav.« Trenutno imamo na tem področju le enega kirurga. Da bi se uresničili cilji, bo potrebnega še nekaj dela: »Nemogoče je biti razpoložljiv 365 dni v letu zgolj z enim kirurgom. Potrebujemo vsaj 2 kirurga specialista, ki se pri delu enakovredno izmenjujeta. Kmalu bodo meje padle in bolniki bodo prosto izbirali zdravstveni center, kjer se bodo zdravili. Ostati je treba konkurenčen, zato moramo ponuditi širok spekter storitev, torej operirati čim več različnih napak.«

Po mnenju slovenskega kirurga si konkurenčen, ko ponujaš moderne vrste posegov: »Od leta 2009 operiramo nekatere prirojene srčne napake z minimalno invazivnimi posegi. Namesto klasične sternotomije, kjer se prereže prsnica, se na ta način operacija izvede preko reza velikega le 4 do 5 cm. Tako sem vse ASD operacije, razen ene opravil na minimalno invaziven način. To bi bila lahko naša niša, naša priložnost, ki bi jo ponudil kot nekaj več.« Te operacije so v Ljubljanskem UKC začeli izvajati, ko se je začelo sodelovanje z dr. Mishalyjem. S prihodom izraelskega strokovnjaka smo tudi v

drugih pogledih dohiteli najboljše. »Leta 2011 je bila operativna smrtnost le 2,5–2,8 %, kar je rezultat, primerljiv z najboljšimi centri. Ali pa denimo »switch« operacije. V svetu so prvič operirali transpozicijo velikih žil leta 1978, pri nas se je to zgodilo šele pred štirimi leti. Do zdaj smo opravili že 20 takšnih operacij, 100 % uspešno. Tveganje pri tej operaciji je tudi 10 %. To nas uvršča v sam vrh. Moramo se zavedati tudi dejstva, da pri nas ni selekcioniranja bolnikov, operiramo vse, tudi tiste z najvišjim tveganjem, kar še oteži pot do dobrih rezultatov.«

Szeloodelovanje s kardiologi in intezivisti mora biti močno, temeljiti mora na zaupanju in dobri

komunikaciji. Kirurg pleza po skali, kardiolog mu da informacije, kje naj stopa, ga usmerja. Intezivist pa drži vrv, na katero je privezan kirurg. Da bi nalogo uspešno opravili, je potrebno sodelovanje vseh treh. Avtor: Aleksandar Gavrić

Priprava perikarda za popravo VSD pri Tetralogiji Fallot.

DECEMBER 2012

STROKOVNO Pred nekaj meseci so ne le v medicinski, temveč tudi v laični javnosti odmevale novice o preplačanosti dr. Mishalya. Izraelski kirurg je bil, ko smo pred petimi leti dobesedno čez noč ostali brez kirurga, edini pripravljen prihajati v Ljubljano operirati bolne otroke. Alternativa je bila in še vedno ostaja dražje zdravljenje v tujini: »Prevoz z medicinskim osebjem v eno smer v London stane 13.000 €, zdravljenje stane dodatnih 45.000 €, zdravljenje v Parizu je nekoliko cenejše, približno 27.000 €. Honorar dr. Mishalyu za leto 2010 je bil 900 € na operacijo. Izračunamo, da 4 velike operacije pokrijejo strošek enoletnega programa dr. Mishalya. Vendar ni pomemben le ekonomski vidik, tu so mamice po rojstvu. Iti na pot dva dni po rojstvu v tuje okolje, si tam organizirati ginekologa, je velik stres. Svojci so daleč stran. Zavarovalnica krije stroške bivanja le za enega od staršev. In nenazadnje je pošiljanje otrok v tujino velika izguba za slovensko medicino, saj zamujamo priložnosti za nabiranje dragocenih izkušenj.« Strokovnjaki pa programu ne zamerijo le prevelikega plačila, ves čas opozarjajo na še dva strokovna problema: »Eden največjih očitkov tega programa je bil, da v primeru po-operativnih komplikacij glavni operater ni dosegljiv. Takšni argumenti so naredili veliko škode, saj so zelo prestrašili starše. Hkrati niso povedali, da je bilo takšnih zapletov malo, tisti redki pa so bili uspešno rešeni brez dr. Mishalya.« Odgovornim so očitali tudi prepočasno učenje slovenskega kirurga: »Že pred enim letom je naša slovenska ekipa samostojno opravila 70 % vseh posegov. Še enkrat poudarjam, da namen tega, da trenutno operira tuj kirurg, ni

le pustiti za sabo vrhunskih operativnih rezultatov, ampak tudi strokovno usposobljenega kirurga. Ne dopuščamo pod-optimalnih rezultatov, saj smo začeli vse te posege operirati sami šele takrat, ko smo bili zatrdno prepričani, da jih lahko opravimo z najmanjšim možnim tveganjem.« Kljub temu da je pred kratkim odmevala zgodba, ki je poudarjala predvsem plačilo tujega kirurga in strokovne pomanjkljivosti takšnega načina sodelovanja, program teče naprej. Sicer počasneje, a pomembno je, da se premikamo. Ker dr. Mishaly prihaja sam, se ne uči le kirurg. Dragoceno znanje pridobivajo vsi člani slovenske ekipe: perfuzionisti, instrumentarke, anesteziologi in intezivisti. Pomembnost timskega izobraževanja mag. Blumauer ponazori z besedami: »Sodelovanje s kardiologi in intezivisti mora biti zelo močno, temeljiti mora na zaupanju in dobri komunikaciji. Kirurg pleza po skali, kardiolog mu da informacije, kje naj stopa, ga usmerja. Intezivist pa drži vrv, na katero je privezan kirurg. Da bi nalogo uspešno opravili, je potrebno sodelovanje vseh treh.« Naj zaključim z besedami dr. Blumauerja: »Ta program je trenutno ena lepših stvari, ki se dogaja v slovenski medicini.«

Vprirojeno Sloveniji se letno rodi približno 150 otrok s srčno napako. Med najpogostejše tri se

uvrščajo ventrikularni septalni defekt (VSD) in atrijski septalni defekt (ASD) ter odprt Botallov vod.

PEDIATRIČNA KIRURGIJA V SLO

KRITIČNO

DEBATNI KOTIČEK: EVTANAZIJA Andreja Saje, Marija Malgaj

Evtanazija je končanje življenja zelo bolnega človeka na njegovo željo z namenom, da ga odrešimo trpljenja. Izraz je grškega izvora in v dobesednem prevodu pomeni dobro smrt (eu – dobro, thanatos – smrt), v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa je definirana kot pospešitev smrti iz usmiljenja. Poznamo aktivno (direktno in namerno povzročena smrt bolnega) in pasivno (prekinitev življenja vzdržujočih dejavnikov) evtanazijo, obe sta pri nas nezakoniti, z izjemo potrjene možganske smrti, ki v širšem smislu tudi sodi pod evtanazijo. Poraja se etično vprašanje, ali ima oseba brez upanja na izboljšanje svojega stanja pravico, da sama odloči, kdaj in kako bo končala svoje življenje. Odgovor ni enostaven in tudi ne za vse enak. Po raziskavi etike tega področja je nastal tokratni debatni kotiček, ki bo kar se da objektivno predstavil razloge za in proti evtanaziji.

ZA: Evtanazija je prepovedana v veliki večini sveta, v Evropi jo dovoljujejo le države Beneluxa (Belgija, Nizozemska, Luxembourg). Prva izmed teh je bila Nizozemska, ki je leta 2002 sprejela zakon o nekaznivi zdravniški evtanaziji oziroma pomoči zdravnika pri samomoru, če je ta izvedena po temeljiti obravnavi in v skladu s kriteriji (Dutch Euthanasia Act). Ti vključujejo bolnikovo prošnjo po evtanaziji zaradi terminalne bolezni, bolnikovo trpljenje (neznosno in brezupno), informiranost bolnika, izčrpanje vseh možnosti uspešne paliativne nege in drugo mnenje strokovnjaka. V zvezi s tem so izvedli mnogo raziskav, ena izmed njih je pokazala, da se število prošenj za evtanazijo v petih letih pred in po sprejetju zakona ni bistveno spremenilo oziroma kaže trend navzdol. Primer Nizozemske je dokaz, da je evtanazijo mogoče regulirati in da lahko funkcionira tudi znotraj pravnih zakonov in moralne etike oziroma še več, na tak način vsaj obstaja nadzor nad dejavnostjo, ki je, skrita pod drugimi imeni, prisotna tudi v državah, kjer evtanazija ni dovoljena. V Veliki Britaniji je tako mogoča aplikacija zelo velikega odmerka zdravil (npr. opioidov), če je primarni namen zmanjšati bolnikovo trpljenje (lajšanje bolečine), ne pa škodovanje, četudi se zavedamo, da

DECEMBER 2012

bo takšen odmerek najverjetneje končal bolnikovo agonijo za vedno. Smrt je v tem primeru negativni neželeni učinek zdravila, s katerim smo uspešno zmanjšali bolečino trpečega. To je doktrina dvojnega učinka. Podatkov, ali se to dogaja tudi pri nas, nimamo. Sprejemljivejša je paliativna sedacija, kjer umirajoči prejema tolikšne odmerke benzodiazepinov, barbituratov in/ ali opiatov, da ne čuti nobenih bolečin, vendar postane povsem neodziven tudi za zunanje okolje in mirno, kot rastlina lončnica, čaka svoj konec. Smrt in z njo odrešitev ob tako hudi bolezni, ki zahteva ukrepe paliativne sedacije, pride kmalu, a vendarle predstavlja hud stres tako za domače kakor tudi za bolnišnično osebje. Poleg tega pa se umirajoči svojih zadnjih dni sploh ne zaveda več. Seveda je to še vedno boljša alternativa kot trpeti pred smrtjo, ni pa boljša od dostojanstvenega slovesa, ki bi ga omogočila evtanazija. Uporaba takšnih praks ne daje lečečemu zdravniku nobene pravne zaščite in še manj psihične opore ob tovrstnih odločitvah. Zelo tanka je meja med pomočjo in zločinom, licenco in zapahi. Evtanazija, ki bi bila pravno določena, bi tako ne le omogočila vsaj nek nadzor nad prisotnim dogajanjem, temveč tudi zaščitila zdravnike in jim omogočila, da spregovorijo o morebitnem psihičnem bremenu.

Smrt je del zdravnikovega zdravljenja. Je naraven konec življenja, ki nas vse čaka in le od nas je odvisno, kakšen odnos si bomo ustvarili do nje. Ni nujno, da je smrt a priori nekaj slabega, kar najbolje razumejo tisti, ki prebolevajo hujšo, neozdravljivo bolezen, ki bo vodila v njihov propad brez upanja na ozdravitev ali izboljšanje stanja. Ljudje, ki se soočajo s prihajajočim koncem, trpijo za hudimi bolečinami, inkontinenco, dušenjem, slabostjo, bruhanjem, nezmožnostjo požiranja, nepokretnostjo, preležaninami, delirijem in še bi lahko naštevali. Še veliko hujše so psihične težave zaradi izgube dostojanstva in neodvisnosti, strahu pred popolno izgubo kontrole, pogosta je depresija. Ob takem bolniku kljub paliativni negi težko govorimo o kvaliteti življenja in umirajočim ne gre zameriti, da si želijo čimprejšnje smrti ne glede na vero, v kateri so bili vzgojeni. V takih primerih je evtanazija s strani bolnika večkrat zelo zaželena. Hkrati pa so raziskave v tujini pokazale, da se je veliko ljudi s hudimi, neozdravljivimi boleznimi počutilo pomirjene že s samim védenjem, da je evtanazija mogoča, četudi niso potem nikoli zaprosili za njo. Tudi njihovi najbližji in negujoči so postavljeni v težek položaj. Razdvojenost med ljubeznijo do svojega dragega ter spoznanjem, da od njega ni več veliko ostalo, je zelo boleča. Trpljenje in propadanje bolnikov pred očmi svojcev

KRITIČNO globoko zaznamuje njihova življenja in tudi oni si nemalokrat želijo čimprejšnjega konca, včasih se zdi, da čakajo samo še to. Občutkom nemoči se tako pridruži še slaba vest zaradi takšnih misli. Če bi smrt postal sprejemljiv in reguliran dogodek za tiste, ki si tega želijo, bi to močno razbremenilo tudi njihove najbližje, ki bi občutili manj nemoči in krivde ter bi umirajočega pospremili na pot onkraj trpljenja na način, ki bi bil zanj in za njih najboljši. Nazadnje naj se dotaknem še finančnega vidika, ki pa je zaradi svoje etične vprašljivosti najmanj pomemben. Vzdrževanje ljudi pri življenju, ki si tega ne želijo in bodo neizbežno umrli v bližji prihodnosti, stane vsak dan tisoče in tisoče evrov. Ti bi bili ob prihranitvi lahko investirani v izboljšanje paliativne medicine, kjer se vsaki finančni in raziskovalni vložki večkratno obrestujejo, z izboljšanjem kvalitete življenja umirajočih. Ob učinkovitejši paliativni medicini bi bilo tudi prošenj za evtanazijo manj, kar bi nas približalo idealnemu dolgoročnemu cilju; ne da bi bila evtanazija prepovedana, ampak je enostavno nihče ne bi potreboval. Za konec navajam naslednjo misel znamenitega filozofa, ki je stara vsaj toliko kot samo vprašanje evtanazije: »Ni pomembno ali človek umre prej ali kasneje, ampak le to, kako umre, zato ima pravico izbrati smrt, ki mu je ugodnejša.« (Seneka, 4.st.n.št.) PROTI: Kljub uvedbi evtanazije v takšni ali drugačni obliki v nekaterih bolj svobodomiselnih državah sveta pa ostaja

ilegalna v veliki večini svetovnih dežel. Razlogov za takšno neravnovesje v prid ilegalnosti evtanazije je več. Navidezno jih lahko uvrstimo v več skupin, ki se med seboj nedvomno prepletajo – gre za etični, praktični in religijski pogled na omenjeni problem. Vprašanje razvrednotenja življenja z uvedbo evtanazije nedvomno ostaja ena največjih ovir v naših glavah. Nehote se postavi vrednost življenja zdravih nad vrednostjo življenja terminalno bolnih in se jih tako še bolj marginalizira. Konflikt je še toliko večji za pripadnike različnih veroizpovedi, ki bodisi verjamejo, da nam je življenje dano v dar od Boga, bodisi da je trpljenje del človekove rasti ter zorenja. Ne glede na pripadnost kateri izmed številnih religij ali pa popolno zavezanost ateizmu, ostaja problem pravnega nadzora nad izvajanjem evtanazije. Večinsko mnenje v populaciji (tako v pravni kot laični) ostaja, da bi z legalizacijo omogočili “padec prve domine”, ki bi vodil do neutemeljenih oziroma neupravičenih smrti (če se izrazim kontroverzno, bi lahko zapisali celo umorov). Ravno iz tega razloga so legalizacijo evtanazije zavrnili npr. v Veliki Britaniji, kjer je njihov komite za medicinsko etiko presodil, da bi bilo nemogoče zagotoviti, da bi bile vse evtanazije izpeljane s privolitvijo in da bi tako le še bolj izpostavili ranljivo skupino terminalno bolnih. Bolniki v zadnjem delu jeseni svojega življenja bi se pod pritiskom svojih družin lahko kaj kmalu počutili zgolj kot finančno, čustveno in časovno obremenjujoče in bi privolili v evtanazijo zaradi (neizrečene) želje družine po končanju tega težkega obdobja.

ZAKLJUČEK: O perečem vprašanju evtanazije sva se pogovarjali tudi s prof. dr. Jožetom Balažicem, ki je predstojnik Inštituta za sodno medicino in član Komisije RS za medicinsko etiko. Po mnenju Komisije RS za medicinsko etiko je evtanazija etično nesprejemljivo dejanje. Opaža, da prihajajo pobude za uvedbo evtanazije večinoma iz vrst mladih ljudih, medtem ko starejši takih pobud nimajo. Neozdravljivi bolniki vlagajo velike upe v razvoj medicine in hitro iznajdbo novega čudežnega zdravila – prav je, da takšno upanje obstaja in jim pomaga

DEBATNI KOTIČEK

Če izstopimo iz družinskega kroga, pa bi takšna uzakonitev prinesla tudi spremembe na medicinskem oziroma družbenem nivoju, ki pa ne bi bile nujno dobre. Degradirali bi kakovostno paliativno oskrbo, saj bi v času finančnega in moralnega pomanjkanja funkcionarji na visokih položajih še prekmalu ugotovili, da je ceneje, če se sprijaznijo z uvedbo evtanazije, denar, namenjen paliativni oskrbi, pa bi pospravili v kakšen drug predal ali morda kar v žep. Verjetnost, da bi s prihranjenimi sredstvi vlagali v bolj kakovostno paliativno oskrbo je žal majhna, saj so terminalno bolni že dandanes precej zapostavljena skupina v našem zdrastvenem sistemu. Najbolj črnogledi nasprotniki se bojijo tudi dejstva, da bi zmanjkalo motivacije (spet predvsem v finančnem smislu) za raziskave na področju iskanja morebitnega zdravljenja za zaenkrat še neozdravljive bolnike. Nenazadnje pa je treba na dilemo pogledati tudi iz zornega kota ostalih udeleženih v celotnem procesu, ne le bolnika. S svojo odločitvijo bolnik vpliva tudi na svojo družino in na multidisciplinarni medicinski ali multiprofesionalni tim, ki skrbi zanj. Družina se težko sprijazni s takšno odločitvijo, pa čeprav se trudi spoštovati odločitev svojega ljubljenega, svojstven občutek pa takšen postopek verjetno vzbudi tudi pri strokovnem timu. Vendarle je eno glavnih načel medicinske etike “primum non nocere” (najprej – ne škoduj). Ali bi ga z evtanazijo kršili ali ne, pa žal ostaja vprašanje, na katerega ne moremo odgovoriti črno-belo.

pri spopadanju z boleznijo v terminalni fazi. Velja poudariti, da je v zdravniškem poklicu v splošnem prisoten upor do izvajanja evtanazije. Slovensko zdravniško društvo se je na enem izmed svojih simpozijev jasno opredelilo, da zdravniki v primeru uvedbe evtanazije ne bi izvajali tega dejanja. Vprašanje evtanazije tako ostaja sivo področje, enoličnega in popolnoma pravilnega odgovora pa ni, kar je pravzaprav pričakovano, saj je tudi pogledov na smrt in umiranje veliko – 7 milijard unikatnih perspektiv.

KRITIČNO

JOURNAL CLUB-i: CJC, IJC, GJC, MSJC, PJC

Več informacij dobite na www.journalclub.si ali na facebook straneh posameznih klubov: facebook.com/cardiojournalclub, facebook.com/internajournalclub, facebook.com/gastrojournalclub, facebook.com/medicalstudentjournalclub in facebook.com/pediatricjournalclub

Podatkov o zgodovini tako imenovanih »journal club-ov« (JC) je malo. Prvega je ustanovil že pred več kot 100 leti, davnega leta 1875, dr. William Osler na Univerzi McGill, v kanadskem Montrealu. Dr. Osler je bil iz generacije še zadnjih “kompletnih” internistov, ki je tudi sam napisal učbenik medicine »The Textbook of Internal Medicine«. Osnovni namen dr. Oslerja za ustanovitev institucije, ki je dobila ime JC, naj bi bila nabava in distribucija medicinskih revij, na katere se iz finančnih razlogov ni mogel naročiti. Kasneje se je JC razvil v veliko več. Dr. Osler je tudi sicer znan kot eden tistih zdravnikov, ki so v svojem času revolucionalizirali učenje medicine predvsem z zagovarjanjem stališča, da se študent medicine uči ob postelji bolnika in ne v predavalnici. Poučeval je na univerzah McGill, Pennsylvania, John Hopkins in Oxford. S svojim delom je moderniziral učenje medicine in prenesel znanstvene metode in pristope tudi v klinično prakso. Njegova knjiga »The principles and Practice of Medicine«, ki je izšla leta 1892, je priznana kot prvi moderni učbenik medicine. Univerza McGill ga zaradi velikega vpliva na moderno medicino šteje med svoje »The Great McGillians«.

Izraz »journal club« se je obdržal in ima svojo definicijo. Gre za strokovno druženje ljudi, ki predstavljajo zanimive zadnje izsledke iz določenega področja medicine, pomembne članke na trenutno vroče teme v medicini, zadnje smernice … Namen je kritična debata o izsledkih, zasnovi študij, metodologiji, statistiki in podobno. Iz druženja lahko kasneje vzniknejo nove ideje, ki se v okviru skupine prevetrijo in pretvorijo v nove študijske protokole. JC-ji potekajo v okviru različnih univerz in bolnišnic po svetu in na različne načine. Namen je vedno izpolnjen, saj gre poleg strokovnega tudi za prijetno in kolegialno druženje brez formalnih zahtev. O projektu JC sva začela s kolegom razmišljati že leta 2009. Naslednje leto sva začela z organizacijo prve sezone Cardio Journal Cluba (CJC). Prijetno sva bila presenečena nad izredno pozitivnim odzivom kolegov in podporo učiteljev in nadrejenih. Ker sva želela, da potekajo srečanja v neformalnem, prijetnem in kolegialnem vzdušju, sva prosila Zdravniško zbornico Slovenije, če bi srečanja lahko potekala v njihovih prostorih in sicer v Klubu Domus Medica. V prvi sezoni smo se dobivali enkrat mesečno. V drugi sezoni smo zaradi velikega zanimanja število srečanj podvojili. K sodelovanju smo povabili tudi kolege iz drugih klinik, kjer se zdravniki srečujejo z bolniki

DECEMBER 2012

z boleznimi srca in ožilja. Ker smo želeli, da se srečanj udeležuje čim več kolegov, smo se odločili, da morajo biti brezplačna. Drugo sezono CJC smo zaključili z enodnevnim mednarodnim srečanjem Cardio Journal Club pro et contra, ki je bilo živahno in mladostno srečanje z udeležbo priznanih domačih in tujih strokovnjakov, zanimivimi pro et contra »boji« ter debatami, v katere so se nam preko interneta v živo pridružili tudi kolegi iz tujine. Z veseljem lahko povem, da smo uspeli idejo še dodatno razširiti in nadgraditi, saj so se nam pridružili tudi kolegi iz drugih strok ter drugih bolnišnic po Sloveniji. Tako so nastali še Internal Journal Club (IJC), Gastro Journal Club (GJC) in Pediatric Journal Club (PJC). V posebno veliko veselje pa nam je, da se nam s svojim klubom pridružujejo tudi študenti medicine z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z imenom Medical Student Journal Club (MSJC), katerega organizacijski odbor sestavljajo kolegi Aleksandar Gavrić, Sara Vodopivec, Daniel Košuta, Katjuša Beltram in Tina Zupančič. Ker je osnovni namen klubov JC družine odpiranje prostorov in širjenje sodelovanja, smo sodelovanje razširili ne samo v sodelovanje z različnimi strokami, pač

Blaž Mrevlje

pa tudi medgeneracijsko. Tako smo uvedli Institut vabljenega diskutanta, kjer se bo vsakemu predavanju, ki bo v skladu z osnovno filozofijo JC družine pripravljeno s strani starejšega specializanta ali mladega specialista, pridružil še izkušeni kolega ali profesor, ki se ukvarja z določeno subspecialnostjo. Odziv izkušenih kolegov in učiteljev je bil izjemen. Njihova mnenja in izkušnje bodo dodala srečanjem JC dodatno dimenzijo. Mislim, da lahko v imenu vseh sodelujočih izrazim veliko zadovoljstvo, da je projekt družine JC prerasel v medgeneracijsko, medklinično in medbolnišnično sodelovanje ter dodatno še v sodelovanje med zdravniki in mlajšimi kolegi, študenti medicine. Imamo 5 klubov, ki bodo od oktobra do aprila organizirali 50 srečanj, v katerih se bo soočilo 50 predavateljev, starejših specializantov ali mladih specialistov, v diskusiji s 50 učitelji in izkušenimi domačimi strokovnjaki. V mesecu maju pa bomo sezono JC 2012/13 zaključili s petimi pro et contra srečanji z mednarodno udeležbo. Počaščeni smo, da je medijsko pokroviteljstvo nad projektom JC prevzel časopis Medicina danes. Projekt že generira nove ideje. Zato vljudno vabljene vse študentke in študenti medicine, da se nam pridružite tako na srečanjih CJC, IJC, GJC in PJC, kakor tudi MSJC - ki ga sestavljate študenti za študente. Vljudno vabljeni k organizaciji srečanj. Če imate kakšne lastne ideje in nimate pravega okolja ali podpore, v katerem bi jih realizirali, ste vabljeni, da se obrnete na Aleksandra Gavrića (aleksandar.gavri@gmail.com) ali pišete na journalclub.si@gmail.com. Morda je JC okolje pravi odgovor za vas. Se vidimo.

KRITIČNO

KLIC V DUŠEVNI STISKI Anonimna avtorja

Življenje ni vedno posuto z rožicami. Kdaj pridejo na pot tudi ostro kamenje in bodeče neže. Klic v duševni stiski je strokovni telefon, ki je bil ustanovljen leta 1980 v okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani in od takrat dela vse dni v letu, od 19. ure zvečer do 7. ure zjutraj. Svetovalci smo izobraženi za delo z ljudmi in še posebej usposobljeni za pogovor s tistimi, ki razmišljajo o samomoru. Teh ni malo.

Ta telefon sem spoznala na vajah iz Psihiatrije, v sklop katerih spada tudi predstavitev »Klica«, ki je del urgentne službe za preprečevanje samomorov. Dolgoletni svetovalec je z nami delil

zazvoni. Ob nas je sedel »svetovalec v sili«, ki nam je priskočil na pomoč in nas usmerjal, če se nam je zataknilo pri vodenju pogovora.

Tpa uzanetehniko gre za reševanje težav drugih ljudi, pač pogovora, spraševanje relevantnih vprašanj in usmerjanje osebe, da sama poišče svoje rešitve.

svoje bogate izkušnje in v skupini zasejal precejšnje zanimanje z željo po konkretnem delu. Pustili smo kontakte in čez nekaj mesecev prejeli povabilo na izobraževanje. Tečaj je trajal pol leta in je potekal enkrat tedensko v kombinaciji teorije in »prakse« znotraj dveh skupin, velikih po dvajset udeležencev. Ko smo se prebili skozi polovico izobraževanja, je bila na vrsti pasivna hospitacija, na kateri je vsak izmed nas poslušal in se individualno učil od svetovalca na delu. Takrat smo prvič spoznali dejanski prostor, kjer ima »Klic« svoj sedež. Soba je namenjena samo svetovanju in poleg nujne opreme (miza, stacionarni telefon …) vsebuje še kuhalno ploščo, hladilnik in posteljo, na kateri lahko »predremamo« morebitne mirne urice. Pasivni je sledila še aktivna hospitacija, kjer smo se preskusili, iz kakšnega testa smo. Tako smo se sami usedli ob telefon in polni adrenalina čakali, da

KLIC V DUŠEVNI STISKI

Prve izkušnje s svetovanjem in hvaležnost razbremenjenih klicalcev so pustili močan občutek zadovoljstva in zagon za naprej. Na koncu izobraževanja so strokovnjaki, ki so nas ves čas ocenjevali, izmed nas izbrali pet

najbolj primernih za to delo in vključili smo se v skupino starih svetovalcev. Ti pa niso zgolj študentje medicine, temveč tudi psihologi, zdravniki, socialni delavci, pedagogi, medicinske sestre, ipd. ... Tako smo pričeli s svetovanjem in poskušali pomagati ljudem, katerih težave so tako osebne, da jih ne želijo povedati nikomur izmed prijateljev niti družini. Nekateri klicalci nimajo nikogar, ki bi jih poslušal in prav »Klic« jim predstavlja pomemben socialni stik. Delamo enkrat do dvakrat na mesec, med devetnajsto in sedmo uro zjutraj, ko ima noč svojo moč. Duševna stiska je takrat najhujša, misli najbolj črne in po navadi nikjer nikogar, ki bi nam pomagal. Takrat se veliko ljudi spomni na ta telefon. Številko najdejo v oglasih revij, na internetu ali pa kar v žepnih imenikih svojih sorodnikov. Razlogi za klic so brezštevilni. Ljudje kličejo zaradi osamljenosti, telesne ali duševne bolezni, neugodnih družinskih razmer, pestijo jih finančne, ljubezenske ali eksistencialne težave in misli na samomor niso redkost. Nekateri pa želijo le malo poklepetati ali kličejo, ker jim je to prešlo v navado, tako da ni vsak klic alarmantnega značaja.

KRITIČNO Delo je izredno zanimivo, saj si niti dva klica nista enaka, četudi kliče ista oseba. Daje ti občutek zadovoljstva, ko veš, da si nekomu pomagal prebroditi noč, predvsem pa je neusahljiv vir izkušenj za delo z bolniki. Tu ne gre za reševanje težav drugih ljudi, pač pa za tehniko pogovora, spraševanje relevantnih vprašanj in usmerjanje osebe, da sama poišče svoje rešitve. Zame je morda najpomembnejše znanje, kako ravnati z neutemeljenimi pričakovanji ljudi, ki želijo preveč pomoči. Kako biti empatičen in hkrati znati zaščititi sebe, ohraniti distanco. Trudimo se biti spoštljivo radovedni in ne preslišati še tako tihega klica na pomoč; resnični razlog klicalčeve stiske se včasih razodene šele kasneje, ko mi morda že razmišljamo o zaključevanju pogovora. Pomemben del svetovanja pa so tudi napotitve klicalcev, ki potrebujejo pomoč preko zmožnosti tega telefona. Naš namen ni postavljanje diagnoz, lahko pa klicalca spodbudimo, da obišče osebnega zdravnika, psihiatra, razne skupine za samopomoč ali – če je potrebno – tudi urgenco. Še vedno se zgodi, da premlevam dogajanje preteklega dežurstva in se sprašujem o pravilnosti svojih besed, kar je seveda prav, saj nihče ni nezmotljiv, sploh ne na začetku. Podočnjaki in utrujenost gredo zraven. Alfa in Omega našega napredka in duševnega miru pa so tako imenovane »supervizije«, ko se zberemo skupaj vsi svetovalci, naši vodji prof. dr. Onja Tekavčič Grad in Anka Zavasnik ter dva »supervizorja«. Vsi skupaj konstruktivno razčistimo najbolj bremenilne pogovore. Tako se ves čas izpopolnjujemo in učimo drug od drugega. Klic v duševni stiski pa ni edini svetovalni telefon pri nas. Po njegovi ustanovitvi so zaživeli še drugi, nekateri laični in prostovoljni, drugi profesionalni kot »Klic«. Nekaj jih je »splošnih« in namenjenih vsem vrstam klicev (Samarijan, TOM – telefon za otroke in mladostnike), večina pa jih je usmerjenih v prav specifične težave, kot je telefon CINDI za pomoč pri odvajanju od kajenja. Če potegnem črto, lepo je delati kot svetovalec na Klicu v duševni stiski in še lepše je, da telefon te vrste sploh obstaja.

DECEMBER 2012

Nikoli ne veš, če ga morda ne boš nekoč tudi sam potreboval. Navsezadnje nas teoretično znanje o stiskah, depresiji in podobnih boleznih pred njimi ne obvaruje. Študentka medicine pripoveduje

podatkov o pojavnosti duševnih bolezni med študenti medicine za enkrat še ni, medtem ko ameriške raziskave (U.S. NEWS) kažejo, da kar 21,2 % študentov medicine trpi za depresijo, 13 % se porajajo samomorilske misli, večji delež pa je prizadetih študentk kot študentov, da nižje življenjske dobe zdravnikov in zdravnic sploh ne omenjam.

Študentje medicine smo si različni tako po karakterju, interesih, kot po okolju, iz katerega prihajamo, ciljih in zahtevnosti do sebe. Verjamem, da nekateri pojma duševna stiska ne poznajo. Vendar pa v vsakem primeru zaupanje vase in v svoje sposobnosti ter suverenost pri študiju prideta s časom. In kaj sledi, ko se spotakneš že pri prvih izpitih? Kako se pobrati, dvigniti glavo in ponovno zbra-

Zdi se, da je duševna stiska na medicinski fakulteti znak šibkosti. O tem se ne govori, morda gre za tiho rivalstvo, potrebo po prikritju šibkih točk ali pa nam pomanjkanje časa in stres preprosto ne dopuščata druge možnosti, kot da breme nosimo v sebi. Nihče se ne želi ukvarjati s psihičnimi problemi, ki so pravzaprav orjaški faktor pri študiju. Z duševno stisko namreč pridejo straho-

D elo je izredno zanimivo, saj si niti dva klica nista enaka, četudi kliče ista oseba. Daje ti občutek zadovoljstva, ko veš, da si nekomu pomagal prebroditi noč, predvsem pa je neusahljiv vir izkušenj za delo z bolniki. ti moč in voljo za dolge ure sedenja in »guljenja zicledra«? Ko se človek počuti nemočnega in nesposobnega za težak, poleg tega pa še dolg študij, se seveda začnejo porajati dvomi, če je bila njegova odločitev pri izbiri fakultete pravilna. Izpitno obdobje – po novem sistemu pa že kar celotno študijsko leto – je že samo po sebi za številne študente izjemno naporno in stresno. Učenje dolgo v noč, strah pred izpiti, pred tem, da bomo razočarali sebe ali svoje bližnje, soočanje z neuspehom in razočaranjem ob padcu na izpitu ... Vse to so pritiski, ki lahko ogrozijo duševno zdravje študentov. Ne le študentje, tudi številne študije poročajo, da zdravje študentov medicine in dentalne medicine ni najboljše. Predvsem je ogroženo naše duševno zdravje, saj naj bi se med nami pojavljali depresija, anksioznost, izgorelost, samomor in zloraba psihoaktivnih snovi pogosteje kot med splošno populacijo. V Sloveniji

vi, temni kotički, za katere nismo vedeli, da v nas obstajajo, večna utrujenost in zaspanost, pomanjkanje motivacije in koncentracije, napadi tesnobe in panike, kar se prenese tudi v ostala področja našega življenja. Redkokdo opazi tvojo stisko in zato pogosto ni vzpodbude ali utehe s strani kolegov, ki morda doživljajo nekaj podobnega. O duševni stiski bi se moralo spregovoriti, kar bi bil kvečjemu odraz moči, ne pa šibkosti bodočih zdravnikov. V tovrstni stiski nosijo pogovori s kolegi, prijatelji ali pa strokovnjaki ogromno težo. Včasih je potrebno le, da ti nekdo prisluhne in svetuje, ko sam izgubiš kompas. Nekdo, ki ti pomaga videti svet v pravi luči, te ponovno spravi na noge ter tako pomaga pri soočenju s prihajajočimi življenjskimi izzivi.

KRITIČNO

ALTERNATIVNA MEDICINA Mojca Kecelj

Alternativna medicina? Seveda veste, za kaj gre, boste pomislili, oziroma vas ne zanima, ker študirate uradno medicino in se nočete ukvarjati z raznimi bolj ali manj uspešnimi šarlatani, ki vam »mešajo štrene« pri zdravljenju. Medtem ko vi garate za gorami knjig in podatkov, da pridobite znanje, potrebno za zdravljenje, oni trdijo, da so našli energijo, se znajo povezati z vesoljem, pravilno dihati in vam z dotikom ozdraviti vse, od astme pa do žolčnih kamnov. No, izkaže se, da slika ni tako črno-bela, kot se morda zdi na prvi pogled. Toda za začetek razčistimo, kaj zloglasna alternativa sploh je.

Po zakonu o zdravilstvu, ki je bil v Sloveniji sprejet oktobra 2007 (Uradni list RS, št. 94/2007 z dne 16. 10. 2007), je zdravilec vsaka polnoletna fizična oseba z najmanj srednjo izobrazbo zdravstvene smeri ali najmanj srednjo strokovno izobrazbo in opravljenim preizkusom iz zdravstvenih vsebin, ki jih predpiše minister, ter veljavno licenco. Vendar lahko, ne glede na zgoraj zapisano, homeopatijo, kiropraktiko, osteopatijo ter akupunkturo izvajajo le osebe z diplomo medicinske fakultete. Ker pa zakon do sedaj v praksi še ni začel zares delovati in večina ne upošteva njegovih določil, oziroma še vedno ni nekega pravega nadzora nad zdravilstvom v Sloveniji, sem definicijo zdravilstva poiskala tudi na internetu in dobila precej enostavno pojasnilo, da pod alternativo spadajo vse metode zdravljenja, ki nimajo znanstveno dokazanih učinkov, in jih zato uradna medicina ne priznava. Se pravi (tudi po zgoraj omenjenem zakonu) vse od zdravljenja s pomočjo angelov Atlantide, joge, ponovne povezave, tehnik dihanja, bioenergije, indijskih čaker, tradicionalne kitajske medicine pa vse do homeopatije in kiropraktike. Seznam je dolg in verjetno se mu vsak dan priključi še kaj novega. Nemogoče je opisati prav vse alternativne tehnike zdravljenja. Zato sem se odločila, da raziščem homeopatijo, za katero se mi zdi, da med zdravniki najbolj buri duhove in jih deli na dva dela – na tiste, ki jo zagovarjajo in se z njo ukvarjajo, in na tiste, ki so odločno proti.

HOMEOPATIJA Homeopatija menda zajema široko področje delovanja. Pravijo, da se s homeopatijo lahko zdravi praktično vse, od kroničnih bolezni, kot so razne alergije, astma, do akutnih obolenj in celo rakavih bolezni. Prav tako lahko s pomočjo homeopatskih zdravil krepite imunski sistem in torej delujete zgolj preventivno. Po dostopnih podatkih je v Sloveniji ter svetu vedno bolj priljubljena in s homeopatijo se boste, kot že rečeno, verjetno slej kot prej srečali, ne glede na to v katero področje medicine

se boste usmerili. Zato se mi zdi smiselno, da kot študenti medicine vemo nekaj o njenih osnovnih principih in zakonitostih. PODOBNO SE ZDRAVI S PODOBNIM Prvo načelo homeopatije je, da se vsaka bolezen zdravi z zdravilom, ki ga pridobimo iz naravnih snovi, ki pri zdravem človeku povzročajo enake ali vsaj podobne bolezenske simptome, kot jih ima obravnavani bolnik. Povedano zelo preprosto to pomeni, da se na primer zastrupitev z gobami zdravi s strupom (zelo razredčenim in torej nenevarnim) tiste gobe, ki je zastrupitev povzročila. Drugo načelo homeopatije je individualnost. To pomeni, da čeprav imata dva bolnika enake simptome in enako diagnozo (bolezen), ima ta bolezen lahko pri vsakem drugačno ozadje oziroma razlog nastanka in jo zato zdravimo z drugačnimi homeopatskimi zdravili.

Avtor: splet

Postopek potenciranja, načina priprave homeopatskih zdravil.

ALTERNATIVNA MEDICINA

KRITIČNO Tretje načelo homeopatije pa pravi, da ima telo sposobnost samozdravljenja, ki ga homeopat samo spodbudi s tem, da bolniku predpiše pravo zdravilo na podlagi vseh tako fizičnih kot tudi psihičnih težav in navad. Potem se telo zdravi samo od sebe in sicer po določeni hierarhiji od zgoraj (glava) navzdol (noge pridejo na vrsto na koncu), od noter navzven (najprej notranji organi, potem koža), bolezni pa se zdravijo v obratnem vrstnem redu, kot so nastajale, pri čemer po navadi bolnik v manjšem obsegu podoživi neko minulo bolezen in se tako celostno zdravi. To v praksi pomeni, da homeopat pacientu na začetku zdravljenja sestavi podroben potek bolezni, na podlagi njegovega prostega pripovedovanja o težavah, ki običajno traja dobro uro, homeopat pa ga lahko usmerja zgolj z nesugestivnimi vprašanji. Po potrebi opravi tudi pregled pacienta. Ker je za homeopatsko filozofijo zelo pomembna neločljivost telesa, duše in duha, homeopata zanimajo tudi podatki, ki na prvi pogled nimajo zveze z bolnikovimi težavami. Na podlagi pridobljenih podatkov homeopat predpiše bolniku ustrezno zdravilo, kar zahteva obširno znanje o učinkih vseh homeopatskih zdravil in so zapisani v nekakšnih katalogih – materiah medicah. Do sem se zdi vse precej jasno in do neke mere logično. To, da se podobno zdravi s podobnim, pravzaprav kot preventivo uporablja tudi uradna medicina. Mar niso prav cepljenja vnašanje manjših količin oslabljenih, mrtvih ali samo delov virusov, proti katerim se cepimo, v naše telo, kar lahko potem ustvari potrebna protitelesa, ki omogočajo, da telo hitreje ter manj burno odreagira na okužbo z istim virusom? Dobro izvedena anamneza, ki upošteva tudi psihične dejavnike, je v uradni medicini dobrodošla. Že dolgo namreč ni več dvomov, da je več kot polovica vseh bolezni psiho-somatskih (torej so nastale zaradi raznih »neravnovesij« v naši psihi) in tudi samozdravljenje je pojav, ki ga uradna medicina priznava, predvsem z ugodnim vplivanjem na lastni imunski odgovor telesa.

DECEMBER 2012

RACA ZA 20 MILIJONOV DOLARJEV Toda homeopatija se tu pravzaprav šele zares začne. Prišli smo namreč do bistva problema in vzroka za tako veliko nestrinjanje uradne medicine s homeopatsko – do homeopatskih zdravil. Homeopatska zdravila so narejena iz mineralov, delov rastlin, živalskih in človeških produktov ter patoloških snovi. Njihova glavna značilnost je njihovo redčenje v kombinaciji s tresenjem – potenciranjem, ki naj bi jim dajala zdravilni učinek. Različna zdravila imajo sicer različno razmerje redčenja zdravilne snovi z vodo, alkoholom ali sladkorjem, za vsa pa velja, da bolj kot so potencirana (se pravi razredčena), boljša so. Zdravila se redčijo v razmerjih 1:10 (oznaka D), 1:100 (oznaka C) ali 1:50.000 (oznaka LC), kar pomeni, da bo zdravilo z oznako C1 imelo na eno enoto zdravilne snovi 99 enot topila. Vendar se redčenja še nadaljujejo: eni enoti že razredčenega zdravila dodajo še 99 enot topila (dobimo zdravilo z enoto C2) in tako naprej vse do stopnje C200. Ključno naj bi bilo, da vsakič, ko zdravilo razredčijo, zdravilo tudi pravilno pretresejo. Vidimo lahko, da pri visokih redčenjih ni v zdravilih niti ene molekule zdravilne snovi več. Od tod tudi raca za 20 milijonov dolarjev. Zdravilna snov homeopatskega zdravila Oscillococcinum, ki se uporablja za zdravljenje gripe, so namreč račja jetra. Zaradi vseh potenciranj tega homeopatskega zdravila je za izdelavo za več kot 20 milijonov dolarjev zdravila dovolj ena raca. Tudi neodvisni znanstveniki so dokazali, da homeopatskih zdravil ni mogoče ločiti od vode. Od kod torej prihaja njihova zdravilnost? NEZNAN NAČIN DELOVANJA V farmakologiji velja, da je zdravilo tem uspešnejše, tem večja je koncentracija zdravilne snovi v njem, ob čemer pa vseeno upošteva razmerje med pozitivnim učinkom (odprava težav) in neprijetnimi ali celo škodljivimi stranskimi učinki, predvsem pa mejo koncentracije, od katere naprej je zdravilo lahko smrtno nevarno.

V homeopatiji pa velja načelo, da si voda oziroma topilo, v kateri je zdravilna snov, nekako »zapomni« to zdravilno snov in jo potem ohrani v svojem spominu ter s tem spominom tudi ozdravi človeka. Vendar so vse to samo meglene domneve – homeopatska zdravila delujejo na (do sedaj) neznan način, pri tem pa naj bi posegala v srž problema – delovala naj bi na pravo mesto nastanka bolezni (ki se po mnenju homeopatov nahaja v naši psihi, duševnosti) in ne mesto, kjer se bolezen izraža, torej fizično telo, kot to počnejo farmakološka zdravila, ki samo začasno odpravijo bolezenske znake in jih moramo ob kroničnih boleznih pravzaprav jemati večji del življenja. In tu nastane spor z uradno medicino in znanostjo, ki hoče učinke delovanja zdravil znanstveno dokazati s pomočjo uveljavljenih metod in ne pristane samo na domneve, o katerih pripovedujejo homeopati in njihovi uporabniki. Delovanja homeopatskih zdravil torej v tem trenutku ne razume nihče – ne homeopati, ne znanstveniki, ne zdravniki in še manj večina njihovih uporabnikov. Poetični opisi njihovega delovanja, s katerimi nas poskušajo prepričati homeopati, se nam lahko na prvi pogled zdijo precej smiselni. Zdravilo je »negativ« vzorca prvotne negativne snovi, ki potem reagira s »pozitivom« v telesu in tako uravnovesi bolnikovo energetsko telo. Voda ima spomin, ki lahko magnetno zapiše subtilno energijo, molekularna magnetna polja pa so odgovorna za duševne reakcije – prave vzroke naših bolezni. V njih se skrivajo predpostavke, ki se izkažejo za precej bolj neverjetne, ko začneš o njih poglobljeno razmišljati. Če malo karikiram; večkrat pretresena »voda« naj bi imela ključe do naše duše. Znala naj bi jo prepričati, da se pozdravi, po drugi strani pa naj bi vplivala tudi na okvarjene gene pri kroničnih ali dednih boleznih, najprej na bolezni, ki nas trenutno tarejo, potem pa tudi na vse ostale, potlačene bolezni, dokler nas nazadnje popolnoma ne ozdravi.

KRITIČNO Avtor: splet

uradni medicini? Na to vprašanje danes z gotovostjo ne moremo odgovoriti. Vemo pa, da se je znanost pogosto posmehovala odkritjem, ki jih je kasneje vzela za svoje – od Kopernika in heliocentričnega sistema do Einsteina in teorije relativnosti, po drugi strani pa je lahko nekaj časa častila dosežke, ki so se potem izkazali za napačne. V daljni preteklosti je uradna medicina zdravila z arzenikom, da o kakšnih še bolj srednjeveških metodah sploh ne govorimo, po drugi strani pa je kirurgija dolgo časa veljala za povsem svojo obrt, ločeno od uradne medicine. KAJ SE OD HOMEOPATIJE LAHKO NAUČIMO ?

Homeopatska zdravila se jemljejo v obliki sladkornih kroglic ali kapljic.

In vendar homeopatija nekaterim zelo pomaga. Ljudje doživijo izboljšanje akutnih in kroničnih bolezni in verjetno ne bi plačevali za draga zdravila in preglede, če jim ta ne bi pomagala. Medicina izboljšanje sicer pripisuje učinku placeba, vendar homeopati pravijo, da zdravilo pomaga le, če je pravo. V primeru, da pacient jemlje zdravilo, ki ne ustreza njegovi bolezni, do izboljšanja ne pride. In naj bo placebo ali ne – večini njenih uporabnikov je to vseeno. Posebno je to izraženo pri bolnikih, ki jim uradna medicina z uradnimi, preverjenimi zdravili ne more pomagati. Če jim lahko pomaga homeopatija, pa čeprav samo z učinkom placeba, jih je verjetno težko prepričati, da živijo v strašni zmoti oziroma čeprav živijo v zmoti, se počutijo zdrave. JE HOMEOPATIJA LAHKO NEVARNA? Homeopatska zdravila so brez stranskih učinkov in te v najboljšem primeru ozdravijo, v najslabšem pa tvoje stanje ostane nespremenjeno. In vendar nespremenjeno stanje v določenih primerih pomeni hudo, lahko celo smrtno nevarnost. Pred nekaj leti je v Sloveniji

umrl bolnik z malarijo, ki ga je zdravnica (kasneje obsojena zaradi malomarnega zdravljenja) zdravila s homeopatskimi zdravili, ki pa v danem primeru niso bila dovolj. Prav tako vam bodo mnogi zdravniki znali povedati za primere, ko na pobudo homeopata bolnik ob trenutnem izboljšanju kronične bolezni (astme, povišanega tlaka, sladkorne …) preneha jemati konvencionalna zdravila, kar lahko pripelje do hudega poslabšanja osnovne bolezni. Homeopatija je torej lahko tudi nevarna, če homeopat ne zna oceniti resnosti in napredovanja bolezni. Velja namreč, da je bolezen težje homeopatsko zdraviti, če je že zelo napredovala. V takih primerih bi moral homeopat bolnika napoti k uradni medicini, ne pa ga od nje celo odvračati.

Čeprav homeopatiji velika večina zdravnikov ne zaupa, pa to še ne pomeni, da se od nje ne moremo ničesar naučiti. Izgradnja zaupanja med bolnikom in zdravnikom in želja po ozdravitvi sta zelo pomembni, če ne celo ključni, pri vseh načinih zdravljenja tudi pri uradni medicini. Homeopatija daje poudarek ravno na odnosu med bolnikom in homeopatom. Zavzet pogovor in preprosto pojasnjevanje zdravljenja bolnika pomiri in v njem vzbudi zaupanje. Tak pristop ga bolj prepriča kot nekaj skopih, latinskih pojasnil. Tako dobi občutek, da homeopata zanima kot celostna oseba in ne samo kot posamezen telesni organ ali številka v kartoteki. Če torej uradna medicina od homeopatije lahko kaj prevzame, je to zagotovo dober odnos do bolnika, ki je mnogokrat ključen za boljše počutje in hitrejšo ozdravitev.

KAJ PA, ČE JE VSE RES? Homeopatije danes uradna medicina ne jemlje resno, ker svojim pacientom ponuja »stekleničko zdravila, ki je pravzaprav samo voda,« in visok račun. Ali obstaja realna možnost, da bomo nekoč v prihodnosti znali razložiti delovanje homeopatskih zdravil in jo bomo v določenih primerih uporabljali tudi v

ALTERNATIVNA MEDICINA

KRITIČNO

KAJ SO KVALITETNE IN KORISTNE VAJE NA MEDICINI? Mentor, gradivo, organizacija.

Anonimni študent višjega letnika

Vaje na Medicinski fakulteti predstavljajo dobršen del študijskih obveznosti in so večinoma obvezne. Na njih torej vidimo tudi tiste sošolce, ki jih na predavanja ni nikoli. Sam stojim za načelom, da kar (že) je obvezno, naj bo tudi učinkovito. Učinkovitost je odvisna od vaj, kot tudi, to je treba poudariti, od udeleženca le-teh. Študent bi moral od vaj čim več odnesti, hkrati pa bi morale snov podajati drugače kot predavanja, z drugačnim načinom pouka. Kaj torej so oziroma kaj naj bi bile dobre vaje? Tu nam med predkliničnimi in kliničnimi vajami ni treba delati prevelike razlike. Za obe obliki vaj, ne glede na to ali so v laboratoriju ali pa ob bolnikovi postelji, velja, da za njihovo vodenje potrebujemo dobrega mentorja oziroma asistenta, primerno gradivo in dobro organizacijo, kar vključuje tako kvantitativne (število vaj, čas njihovega trajanja itd.) kot kvalitativne (vstopni kolokvij, aktivno vključevanje študenta itd.) parametre. Spodaj bom pojasnil, zakaj sam in na podlagi pogovora s kolegi menim, da so ravno te tri stvari ključne za kvaliteto vaj. Torej najprej o mentorjih ali, kot jim radi pravimo predvsem na predkliniki, asistentih. Njihova vloga pri vajah je ključna, saj so oni tisti, ki največkrat odrejajo, kaj natančno se bo na vajah počelo, na kakšen način in koliko študente vključiti vanje. Naj na tem mestu navedem primera, ki pričata o pomembnosti dobre priprave in vodenja s strani asistenta. Spomnim se svojih prvih kliničnih vaj, vaj iz medicinske propedevtike. Na začetku drugega semestra tretjega letnika sem jih opravljal na oddelku v višjih nadstropjih UKC-ja. Vodila jih je mlada, zagnana zdravnica. Navajeni bolj lahkega tempa in površnega pisanja anamnez smo ji po prvi vaji morali po elektronski pošti poslati anamnezo in status iz vaj preteklega tedna. Ko smo nato drugič prišli tja, je z žalostjo in malce zgrožena povedala, da je spisek vsakega izmed nas zelo pomanjkljiv, vendar je to povedala na način, kot da nas želi nekaj naučiti in ne očitujoče. Potem nas je peljala v sejno sobo, kjer smo morali drug drugemu izmeriti tlak, nato pa oditi do bolnikov. Zahtevala je natančnost pri anamnezi in statusu, skupaj z njo smo hodili do bolnikov in se tam učili določenih veščin (enkrat smo vsi ostali pri neki bolnici toliko časa, dokler ni vsak začutil njenega femoralnega pulza), ko pa so vaje zaradi njene odsotnosti odpadle, jih je takoj želela nadomestiti s terminom izven

DECEMBER 2012

običajnega časa naših srečanj. Skratka, asistentka, ki ji je bilo nekaj do tega, da bi se študentje kaj naučili, čeprav je bila kot internistka zelo zaposlena. V drugi polovici semestra pa kot bi videli njen negativ. Skupina je bila na opravljanje vaj premeščena v pritljičje ustanove, kjer smo dobili novo mentorico, prav tako mlado, simpatično zdravnico. Vendar so tukaj vaje potekale dosti bolj »na izi«. Ob vprašanju, kam naj ji pošljemo

poročila iz vaj, se je zgolj nasmejala in vprašala, če smo to do zdaj sploh delali. Ko je vendar povedala svoj e-poštni naslov, pa na poslano poročilo sploh ni odgovorila. Ko so nam vaje odpadle, ni bilo nikjer govora o tem, da bi jih nadomeščali. Skratka, slabo vodenje s strani te asistentke, vsaj kar se tiče njene želje po tem, da bi se študentje česa naučili. Žal pa sta prva in druga asistentka tretirani enako, kljub temu da se je prva trudila, da bi od vaj kaj odnesli, druga pa je, čeprav je bila prijazna, delovala tako, kot da smo ji malo odveč. Res je, da se delo kliničnega in predkliničnega asistenta razlikujeta, saj je primarno delo prvega na kliniki, drugega pa z učenci. Je pa dolžnost kliničnega asistenta, da vestno opravlja tudi asistentsko delo. Nekateri to počnejo z velikim zagonom, drugi, na žalost študentov – bodočih zdravnikov! – pač ne. Pojdimo naprej na literaturo oziroma gradivo. Poleg priprav na vaje, ki jih organizirajo nekateri inštituti, je to temelj Avtor: Matej Zupan

Zaradi jasnega podajanja snovi, nazornih primerov in uspešnega motiviranja študentov k sodelovanju so vaje pri pafiju učinkovite, študentje jih obiskujemo z zadovoljstvom.

KRITIČNO za predpripravo nanje. Vprašanje je, ali je to sploh potrebno, ali pa bi bilo bolje, če bi študenta vzpodbudili, naj za predpripravo poskrbi sam in samostojno izbrska čim več literature, ampak to že spada v neko drugo debato. Na tem mestu bi vseeno veljalo pohvaliti nekatere učbenike oziroma zvezke, ki so pripravljeni za ta namen, npr.: Navodila za vaje iz patološke fiziologije, Biokemija 2 – navodila za vaje; iz kliničnih predmetov pa denimo Klinična nevrološka preiskava. Rad bi povedal še nekaj o sami količini gradiva, ki ga je treba predelati pred vajami. Seveda vaje niso izpit iz teorije, vendar je vseeno potrebno imeti neko predpripravo, brez katere posameznik ne more sodelovati na vajah. To je osnova, na kateri se gradi bodoče znanje. In prav tej predpripravi naj bi služilo gradivo za vaje. To pa ne sme biti preobsežno, saj tako predmet interesa iz vaj preide na predpripravo, čeprav bi morale biti učenju namenjene vaje. Povedano bolje, na vajah bi se morali naučiti relativno več kot na skupni/ samostojni predpripravi nanje, kar še posebej velja za kliniko. Obratno stanje lahko kaj hitro zadovolji potrebe po »znanju« in tako vaje nimajo več pravega namena in smisla. Kar pa je po mojem mnenju najvažnejše, je sama organizacija vaj. Če zanjo katedra ali inštitut ne poskrbi dobro, se lahko poruši ves trud asistentov in napori, vloženi v izdelavo literature. Najbolje je, da pojem organizacije in nujnost njene dobre izvedbe ponazorim s primeri. Pojdimo spet k materi klinične medicine – propedevtiki. Kljub veliko dobrim asistentom in učiteljem po različnih oddelkih in odlični literaturi prof. Kocjančičeve, menim, da organizacija tu ni najboljša. Prvič, stik s pacientom je direkten, pred tem ne zvadiš klinične preiskave (statusa) pod očesom mentorja na sošolcih. Ko te postavijo pred pacienta, od tebe pričakujejo, da to že znaš. Drugič, kolokvij, ki je nekakšna motivacija za aktivnost pri vajah in učenje, ni pogoj za napredovanje v višji letnik, zato ga večina dela pozneje. Pri

tako pomembnem predmetu, kot je propedevtika, ki te nakako vpelje v klinično medicino, menim, da bi se morali zgledovati po nevrologih. Katedra za nevrologijo namreč vaje organizira na način, da je prvi sklop vaj namenjen učenju statusa pod budnim očesom mentorja na sošolcih. Temu na koncu tedna sledita še pisni in praktični kolokvij, kar je spet zelo pohvalno (tako je vsaj bilo pred uvedbo bolonjskega sistema). Vendar pa se tudi pri nevrologiji sistem poruši zato, ker je med formalnim učenjem statusa in drugim sklopom vaj po navadi preveč časa in naučeno študent že pozabi, potem pa z neobnovljenim znanjem stopi pred pacienta. Bolj kritični bralci si boste morda mislili, da je študentova dolžnosti, da snov ponovi zaradi sebe in ne zaradi kolokvija, vendar mislim, da je formalni preizkus znanja, če že drugo ne, vsaj neka prisila, pa ne toliko k učenju kot k temu, da si študent drugače prilagodi čas in prioritete.

določen problem in kjer je treba uporabiti znanje, ki si si ga pridobil v času študija (predvsem to velja za klinične vaje), pokaže, kakšne kapacitete v sebi nosi študent. Vaje so, tako kot zdravniški poklic, zelo konkretne in neka na pamet naučena teorija ti, za razliko od izpita, največkrat ne koristi prav veliko. Na vajah se vidi, koliko je študent zainteresiran, koliko je pripravljen sodelovati, koliko narediti in koliko znanja odnesti. Seveda to ni dovolj, vendar bi v kombinaciji z objektivno oceno študentovih sposobnosti (pomen ocene mentorja) moralo prispevati k končni bilanci, katere večinski delež bi še vedno nosil izpit. Vaje odražajo sprotno delo, sprotno učenje in sprotno dokazovanje, se pravi tvojo aktivnost skozi celo leto. Za izpit po drugi strani zadostuje »zgolj« mesec dni časa. Upam, da bo ta članek prišel v roke kakšnemu profesorju, docentu, asistentu, ter mu pomagal dopolniti sistem vaj, da ne bi postale zgolj same sebi namen.

Naj navedem še primer celotno dobro organiziranega sistema, ne samo vaj. Tega si po mojem mnenju lasti Inštitut za patofiziologijo. Velika večina predavanj je zelo zanimivih in poučnih, literatura je natančno določena, vaje pa so tudi »res vaje«. Trajajo po pet ur, vsaka vaja obravnava drug sistem, asistenti so navadno pripravljeni. Kar pa se mi zdi ključno, je pomen vstopnega kolokvija. Spet gre za neke vrste prisilo, da na vaje prideš pripravljen in od njih nekaj odneseš. Morda bi bilo za take vaje nasploh vredno razmisliti tudi o pomenu izstopnega kolokvija takoj po koncu vaj, kar bi študenta stimuliralo, da se na vaje ne bi samo pripravil, ampak bi bil tudi med vajami maksimalno zbran in aktiven. Tako pa se zgodba za večino konča pri teoriji, ki jo morajo predelati, da se jim prizna prisotnost na vajah. Za konec pa še nekaj misli o vajah. Kot pomemben sklop učnega sistema žal niso dovolj cenjene. Sodelovanje na njih skoraj nič ne prispeva k celotni oceni izpita. Navadno je dovolj, da si na vajah prisoten in opraviš minimalne zahteve, ki so, kot že zgoraj opisano, nekje večje, drugje žal manjše. Mislim pa, da se prav na vajah, kjer si postavljen pred

KAJ SO KVALITETNE IN KORISTNE VAJE NA MEDICINI?

DISTALNO

MEDNARODNE IZMENJAVE DŠMS: IFMSA IZMENJAVE Hana Kavčič

Kdor ne potuje, nazaduje. In ker nam je na Medicinski fakulteti široko obzorje še posebej pomembno, se trudimo pri projektu Mednarodne izmenjave DŠMS čim več naših študentov poslati čim dlje, čim večkrat.

Za kaj sploh gre? Že davnega leta 1952 smo začeli slovenski študentje medicine »kukati čez planke« in ustanovili mednarodno organizacijo, predhodnico današnjega SloMSIC (Slovenian Medical Students International Committee), ki se pri nas imenuje DŠMS (Društvo študentov medicine Slovenije). Organizacija je bila zadolžena za naš prvi projekt, Mednarodne izmenjave, ki je do danes že precej zrasel. Mednarodne izmenjave DŠMS potekajo v okviru največje študentske organizacije na svetu IFMSA (International Federation of Medical Students’ Assosiations), ki med sabo povezuje 1,2 milijona študentov medicine po vsem svetu. Celotna organizacija izmenjav pa ne sloni na plačanih uslužbencih, temveč na študentih medicine, ki to delajo prostovoljno. Lahko se pohvalimo, da bomo v tem študijskem letu našim študentom in študentkam ponudili čez sto praks in elektivov v petdesetih različnih državah, na šestih kontinentih. Z velikim veseljem poskrbimo, da vsak, ki pride k nam, po enem mesecu skoraj zajoka, ker mora nazaj domov. Dober glas pa se sliši tudi v deveto vas, zato bolj kot si želijo študentje ogledati naš čudovit kotiček Evrope, večje možnosti imamo, da vam ponudimo kar se da raznolike izmenjave. Kako pa to sploh funkcionira? Hja, nič ni zastonj! S tem mislim, da so naše izmenjave bilateralne. Felipe iz Mehike si srčno želi v Slovenijo, Francka iz Bohinja pa je ravno končala tečaj španščine, ki bi jo rada vadila v Južni Ameriki. Če se ne bi potrudili, da bi Felipe pri nas preživel nepozaben mesec, naslednje leto noben Mehičan ne bi hotel k nam in vsi mi bi doma samo žalostno poslušali Franckino pripovedovanje o

DECEMBER 2012

svojih dogodivščinah. Dobra stran teh izmenjav je tudi, da vsak študent plača stroške tistega, ki pride. Francka bo torej plačala za svojo izmenjavo toliko, kot stane, da Felipe en mesec živi pri nas. Tako je vsakemu omogočena izmenjava, tudi če želi na primer nekdo iz Etiopije na Švedsko, ker sam plača tako ceno, kot če bi bil doma, njemu pa stroške krije gostujoča država. Kaj pomeni praksa in kaj elektiv? Na raziskovalno izmenjavo ali elektiv, se lahko prijavi vsak študent medicine. Za en mesec imaš možnost biti del raziskovalnega tima, ki se običajno s projektom ukvarja že prej, ti pa se delu priključiš in pomagaš s svojimi idejami ter pridnimi rokami. Po tem ko ti je dodeljena država izmenjave, lahko na njihovi uradni strani pobrskaš po projektih, ki te zanimajo in se odločiš na kakšnem inštitutu bi najraje delal. Če si v tretjem ali višjem letniku, pa se lahko prijaviš tudi na prakso oziroma opravljanje kliničnega dela v bolnici, ki je še najbolj podobna tukajšnjemu volontiranju. Izkušnje se lahko razlikujejo od države do države, nekje ti bodo pustili delati večino stvari, spet drugje pa boš bolj pasivni udeleženec. Preden se odločite za eno izmed mednarodnih izmenjav DŠMS, je dobro vedeti, da jih ne moremo enačiti s programom Erazmus. Pri IFMSA izmenjavi delaš en mesec na oddelku v bolnišnici oziroma opravljaš raziskavo na enem od inštitutov prostovoljno. To pomeni, da nam naša fakulteta te izmenjave zaenkrat uradno še ne prizna kot del študijskega programa. Po koncu izmenjave dobiš uraden IFMSA certifikat, ki ga kasneje lahko uveljaviš pri pridobitvi točk za specializacijo.

Naj poudarim, da vsaka izkušnja pripomore k širjenju obzorja, toda le malokrat lahko doživiš toliko pestrih in zanimivih dogodivščin, kot če potuješ. Spoznavanje tujih kultur, pridobivanje delovnih navad in spoznavanje različnih odnosov do bolezni vrže drugačno luč na zdravniški poklic. Doma je mogoče res najlepše, ampak tega ne moreš vedeti zagotovo, dokler ne stopiš na tuja tla. V naslednjih nekaj vrsticah lahko iz prve roke izveste, kako so se imeli vaši kolegi na letošnjih izmenjavah in iz njihovih osebnih izkušenj začutite prominenten utrip, ki ga bitje srca projekta Mednarodne izmenjave DŠMS proizvaja. Eva, praksa v Quebecu Sherbrooke se je kljub svoji majhnosti in počitniškem času izkazal za odlično mesto znanja, možnosti športnega udejstvovanja in nenazadnje, zabave, novih poznanstev in nepozabnih trenutkov. Praksa v Québecu? Toplo, toplo, toplo priporočam! Aleks, praksa na Finskem Na kratko je to res kratek povzetek, lahko samo uporabim frazo »time of my life«, saj planiram obisk Finske že v januarju. Naučil sem se res ogromno, od ročnih spretnosti pri kirurgiji, razumevanja samega sistema Scandia Transplant, do tega, kakšni so sploh Finci kot narod, pa tudi, da se izmenjava res splača, tudi če se več plača.

DISTALNO Maja in Tanja, praksa v Indoneziji To sta bila zagotovo dva izmed najlepših mesecev v najinem življenju. Neprecenljivo je spoznati okoliščine, v katerih obratujejo nekatere bolnice v razvijajočih se deželah, videti bolezni, ki jih pri nas razen v knjigah nikoli ne bi, ter se zavedati, kaj pomeni razkol med sicer vrhunskim znanjem in zmožnostmi, ki jih zdravniki imajo, ter s tem neizogibnimi kompromisi, ki jih morajo sprejeti. Še bolj dragoceno pa je spoznati oziroma biti del popolnoma drugačne kulture, poslušati osebne zgodbe številnih prebivalcev in popotnikov, splesti vezi, ki bodo trajale vse življenje in nabrati izkušnje, ki obogatijo tako tvoj um kot tudi srce. Lea, praksa na Portugalskem Če povzamem, je bila izmenjava v Lizboni nepozabna izkušnja, deloma zaradi prijetnega vzdušja in zanimivih medicinskih primerov v bolnišnici, zaradi lepega mesta, ki deluje zelo prijetno in sproščeno, v največji meri pa sem se imela na izmenjavi super predvsem za-

radi ostalih udeležencev, saj se ob vsakodnevnem druženju in norih skupnih izkušnjah hitro ustvarijo nova prijateljstva. Vsekakor izkoristite priložnost, da v okviru izmenjave odkrijete nove kulture, spoznate kolege iz drugih držav in njihov sistem študija in dela v medicini, obnovite svoje znanje tujih jezikov in predvsem preživite čudovit mesec v enem najlepših mest. Nika, praksa v Srbiji Vsem, ki se odločate za izmenjavo, Beograd zelo priporočam. Na praksi na kliniki sem videla veliko in se veliko naučila, prav tako pa je Beograd zelo lepo mesto, kjer se vedno nekaj dogaja. Ljudje so prijazni in gostoljubni pa tudi jezik, z malo vaje in predznanja seveda, ne bi smel biti prevelika ovira. Največ študentov je tam na izmenjavi julija in avgusta, a tudi v septembru nam ni bilo dolgčas. V naši skupini smo bili študentje s celega sveta – Bahrajn, Egipt, Tunizija, Češka, Italija … za naše druženje pa je skrbel Mladen Jovanovič, Leo v IFMSA Srbija. Čeprav se vam morda Srbija ne zdi zanimiva, vas tam čakajo Avtor: Celia Caula

prijazni ljudje, nove izkušnje, študentsko življenje in odlična hrana. Katja, praksa v Azerbajdžanu Izkušnja izmenjave je kljub vsemu pozitivna, vendar se moraš povečini znajti sam. Azerbajdžan je prekrasna država, polna nasprotij in prijaznih ljudi. Glavno mesto se ponaša z bliščem, preostal del države pa skriva prečudovito naravo, visoka gorovja in zelene planote. Rok, elektiv v Libanonu Študentje iz njihove medicinske organizacije (LeMSIC) ter vsi ostali, ki jih boste na izmenjavi spoznali, se res trudijo po svojih najboljših močeh. Izmenjava je dobro organizirana, poskrbljeno ja za vse, nikoli ti ni dolgčas, »place« za žuranje se vedno najde in če ni kakšne vojne ali napadov, je država res TOP. Andrej, praksa na Japonskem Če povzamem, (razen z akademskega vidika) res super izmenjava, spoznaš veliko zanimivih in zelo prijaznih ljudi. Priporočam mesto izbora Osako (je tudi lažje dobiti kot Tokyo). Res, da je draga država, a z edinstveno kulturo in načinom življenja, ki ga je vredno videti in izkusiti vsaj enkrat v življenju, tako da definitivno priporočam! David, praksa v Mehiki Tja se bom definitivno (tako ali drugače) še vrnil in to potovanje bom za vedno ohranil v lepem spominu. Mehiko za izmenjavo vsekakor toplo priporočam, pa če znate špansko ali pa ne, kajti celokupno gledano je ta izmenjava v meni pustila globoke in pristne spomine, takšne za zgodbe starih dni, to pa je konec koncev tisto, kar šteje in po čemer se velja ravnati.

S prijatelji v Lleidi, na prvem izletu izmenjave v Kataloniji.

MEDNARODNE IZMENJAVE DŠMS

DISTALNO Katja, praksa v Braziliji Dober mesec je minil prehitro. Četudi bi po strokovni plati lahko odnesla več, ne bom nikoli pozabila sproščenih, vedno nasmejanih Brazilcev, ki znajo uživati življenje s polno žlico, njihove gostoljubnosti in skrbnosti. Je nalezljivo. Nina, praksa v Etiopiji Zelo sem vesela, da sem šla na izmenjavo in predvsem, da sem šla v Afriko. To je bila ena tako neverjetna izkušnja, čisto drug način življenja, ki je pustil v meni močan vtis. Ne bom rekla, da nisem imela slabih dni, tudi to pride, a ko pogledam nazaj, bi to izkušnjo priporočila vsakemu. Lena, praksa v El Salvadorju Na splošno se še nikjer nisem počutila tako dobrodošlo kot v El Salvadorju. Ljudje so neskončno prijazni, sprejmejo te z odprtimi rokami in so definitivno največji plus moje izkušnje. Pa fantje so res kavalirji, se moraš kar malo navadit, da ti povsod odpirajo vrata ipd. Kako sem bila vesela, da sem imela letalsko karto šele 10 dni po koncu prakse in sem lahko še malo uživala v njihovi družbi. Jaz se skoraj zagotovo še kdaj vrnem. Saša, praksa na Poljskem Mesec na izmenjavi je bil zame mesec intenzivnega druženja, velikih novih prijateljstev, spoznavanja različnih kultur, osebnosti, prilagajanja. Težko je ubesediti vsa ta občutja in prelepe spomine, zato priporočam, da se odpravite na izmenjavo in sami doživite nepozaben mesec. Maša, praksa v Latviji Splošni vtis je pozitiven. Organizacija bila sicer slaba, vendar je bilo nekaj kontaktnih oseb, vključno z mojo, super. Od prakse odneseš ogromno, država je zanimiva in lepa (najbrž boste pogrešali samo hribe), ljudje so prijazni

DECEMBER 2012

in pivo je super (1l domačega temnega piva za 2,5€. V lokalu.). To ni najbolj »žurerska« izmenjava, vsekakor pa ni upokojenska. Na splošno greš lahko vsak večer kam, če hočeš, Estonci imajo podobne pivske navade kot mi ;) In še to: Estonija ni Rusija! V bistvu je prijetna mešanica postsocializma in Skandinavije. Tina, praksa v Honk Kongu Nad izmenjavo sem bila navdušena. Poleg odlične organizacije samega praktičnega dela, zavzemanja oddelkov tudi za študente na izmenjavi, je bil tudi družabni program odličen. Mesec zabave je zagotovljen, koliko ga izkoristiš, je pa seveda odvisno od vsakega posameznika. Vsekakor se splača v Hong Kong oditi septembra, ko se predavanja že začnejo, oziroma pred poletjem, ko še trajajo, saj je druženje s tamkajšnjimi študenti res nepozabno, dobro počutje pa garantirano. Luka, elektiv v Tajvanu Tajvan je super destinacija za izmenjavo, saj sta tako strokovni kot družabni del dobro organizirana in zanimiva, nikoli ti ni dolgčas. Vedno imaš koga, na kogar se lahko obrneš s težavami, in z veseljem ti pomagajo. Država je zanimiva in je nekakšen uvod v Azijo, saj je mešanica kitajske kulture in skoraj zahodnega standarda, res dobra pa je tudi hrana. Priporočam!

DISTALNO

“JET LAG” ALI SINDROM HITRE MENJAVE ČASOVNIH PASOV Marija Malgaj

Ravno se vračate z vaj v Houstonu, izmenjave v Braziliji ali sanjskega potovanja po Aziji in vas že naslednji dan čakajo študijske obveznosti ali zadnji Pajzl v tem letu, ki ga res ne smete zamuditi. A ker stric Murphy nikoli ne počiva, je vaš bioritem zaradi velike časovne razlike porušen, motivacije za obisk Pajzla pa krvavo primanjkuje. Da, imate “jet lag”, enega izmed zoprnih spremljevalcev potovanja.

Kaj sploh je “jet lag” in kje se skrivajo vzroki zanj? Strokovni têrmin za “jet lag” (sindrom hitre menjave časovnih pasov) je desinhronoza in – kot namiguje že poimenovanje – gre za fiziološko stanje, ki je posledica sprememb v cirkadianem ritmu organizma zaradi hitrega potovanja (ponavadi z letalom) preko več časovnih pasov. Stanje ni odvisno od dolžine

leta, ampak od transmeridiane (zahod - vzhod) razdalje, ki jo prepotujemo. Večinoma se težave pojavijo, če potujemo preko štirih ali več časovnih pasov. Za razumevanje nastanka desinhronoze moramo najprej osvežiti znanje o osnovnem oscilatorju ritma v našem telesu – suprahiazmatičnem jedru. To jedro se nahaja v hipotalamusu in oscilira s periodo 24 ur, ta oscilacija pa je

usklajena z dnevno-nočnim ciklom, ki ga določa biološka (cirkadiana) ura. Na delovanje suprahiazmatičnega jedra vplivajo svetlobni dražljaji. V mrežnici se nahajajo specializirane ganglijske celice, ki so neposredno občutljive na raven svetlobe – dražljaji se do suprahiazmatičnega jedra prenesejo po retinohipotalamičnem traktu. Po obdelavi v suprahiazmatičnem jedru se inAvtor: Matej Zupan

Leteti ali ne leteti – to sedaj ni več vprašanje!

JET LAG

DISTALNO formacija o ravni svetlobe prenese do epifize (češarike), ki je del epitalamusa. Epifiza v odgovor sprošča melatonin – raven tega hormona je najvišja ponoči (manj svetlobe), medtem ko je podnevi (več svetlobe) nizka. Melatonin deluje na delovanje različnih tkiv preko vezave na melatoninske receptorje. Med drugim vzbuja občutek zaspanosti in vpliva na sproščanje nekaterih drugih hormonov. V primeru poleta preko več časovnih pasov je informacija o ravni svetlobe kar naenkrat drugačna od pričakovane oziroma ni v skladu s prej poznanim dnevno-nočnim ritmom. Ta motnja ritma se kaže na več področjih delovanja našega organizma. Poleg vsem poznane menjave budnosti in spanja se v cirkadianem ritmu spreminjajo tudi telesna temperatura, srčna frekvenca in arterijski tlak ter koncentracija mnogih hormonov, odvajanje presnovnih produktov, pojavljanje lakote, lokomotorna dejavnost … Vidimo, da znan rek »noč ima svojo moč« še preveč drži! Občutek kot po prekrokani noči, a krivec ni alkohol … Simptomi so lahko zelo različni, odvisni pa so predvsem od velikosti časovne razlike in posameznikovih lastnosti. Najpogostejši problem so motnje spanja – če smo leteli na vzhod, težko zaspimo, medtem ko se zaradi potovanja na zahod prezgodaj zbujamo. Lahko se pojavijo motnje v koncentraciji, hitrejša utrujenost, glavoboli in razdražljivost, ki jo kar s pridom uporabljamo kot znanstveno upravičen razlog za slabo voljo ob vrnitvi domov s prekratkega potovanja. Spremembe se lahko kažejo tudi z zaprtjem in pomanjkanjem apetita. K razvoju simptomov pripomore še splošna potovalna utrujenost, h kateri pri potovanju z letalom prispeva okolje s suhim zrakom, ki vodi v blago dehidracijo, vsekakor pa je pomemben dejavnik tudi omejeno gibanje med poletom. Nenazadnje na splošno počutje izrazito vpliva tudi novo okolje – visoka vlažnost, huda vročina, pojav polarnega dneva ali noči …

DECEMBER 2012

Naj že mine! Hitrost prilagoditve na nov ritem je odvisna od posameznika; nekateri ljudje potrebujejo nekaj dni, drugi skorajda ne občutijo časovne razlike. Najprej nekaj splošnih nasvetov za boljše “spopadanje” z novim ritmom; na letalu spite le, če je to običajna ura spanja glede na uro v novem okolju; izogibajte se pitju alkohola in kofeinskih napitkov med poletom; na nov ritem se lahko poskušate postopoma navaditi že pred odhodom (če letite vzhodno, hodite spat bolj zgodaj že nekaj noči pred odhodom; če letite na zahod, hodite spat pozneje).

uri in da ne vztrajamo na ritmih domačega okolja. Ni več izgovorov … Opremljeni z vsemi nasveti lahko sedaj “jet lag” črtate s seznama slabih strani potovanja v daljne kraje, v zahvalo pa v uredništvu Erektorja pričakujemo čim več razglednic s takšnih in drugačnih eksotičnih krajev. Pa srečno pot!

Če ste pozabili na preventivo in vam ostane zgolj kurativa, je možnosti več. Svetloba oziroma izogibanje le-tej je najmočnejši stimulus za prilagoditev na nov ritem. Po nekaterih raziskavah naj bi pomagala tudi športna aktivnost na prostem, vendar še ni pojasnjeno, ali ni njena učinkovitost pravzaprav posledica izpostavljenosti naravni svetlobi. Pomagamo si lahko tudi z zaužitjem zelo nizke doze melatonina v obliki tablet s podaljšanim sproščanjem nekaj ur pred spanjem. Prednost melatonina v primerjavi z uspavalnimi tabletami je predvsem v tem, da pri melatoninu ne gre zgolj za indukcijo spanja, ampak za usklajevanje dnevno-nočnega ritma z ritmom spanja oziroma budnosti. Žal pa se pri uporabi melatonina pojavlja tudi nekaj vprašanj: kakšni so primerna doza, režim doziranja, stopnja učinkovitosti in ali je uporaba pri nosečnicah varna … Nenazadnje pa največkrat posežemo po uspavalnih tabletah ali kofeinskih napitkih, seveda odvisno od tega, kateri del dneva je pred nami. Moramo pa se zavedati, da ima lahko pogosto uživanje omenjenih substanc neugoden učinek na naše telo. Velja si zapomniti, da je najbolj učinkovit ukrep pravzaprav tudi najbolj preprost ukrep, in sicer da se takoj prilagodimo na lokalno uro oziroma ritem – da hodimo spat in se zbujamo po lokalni

Za sodelovanje pri nastanku članka se iskreno zahvaljujem izr. prof. dr. Tomažu Maršu z Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

DISTALNO

DEŽELA MAJEV: ZDRAVSTVO, REŠILEC IN JAZ Vit Vreček Dobrin

Sam sem imel prejšnje šolsko leto izjemno priložnost prepotovati in izkusiti zajeten del celotne Latinske Amerike. Skupno sem se zadržal na jugu Mehike v najrevnejši regiji imenovani Chiapas slaba dva meseca, v Gvatemali pa kar dobro polovico leta.

Moja pot se je začela v Mexico Cityju in me že v roku parih dni pripeljala do San Cristobala, najpomembnejšega mesta v Chiapasu, blizu meje z Gvatemalo. Imel sem srečo, da je bil moj »vodič« Nemec po imenu Aaron, ki je v letu 2009/2010 živel v bližnjem mestecu Ocosingu. Tam je delal v socialnem centru, kjer so se predvsem borili za pravice avtohtone populacije. V tej regiji s približno štirimi milijoni prebivalcev, je slabih 35 % direktnih potomcev indijanskih plemen, v veliki meri Majev. Njihov materni jezik je eden izmed mnogih različnih majevskih jezikov; tretjina avtohtonih prebivalcev, predvsem iz zelo ruralnih območij, ne zna niti špansko. Pod odličnim Aaronovim vodstvom sem počasi nizal vtise in gradil razumevanje do sveta okoli mene. Velika večina ljudi živi z manj kot 6 € na dan; v Gvatemali je to minimalno plačilo za 9 ur dela, čeprav se je treba zavedati, da v teh krajih od 70 % do 80 % populacije nima uradne zaposlitve – bodisi proda-

jajo ročno narejene izdelke po ulicah, loščijo čevlje za drobiž, beračijo ali pa živijo izključno od zemlje. Kdor je kadarkoli potoval po državah tretjega sveta, bo vedel, da mnogo stvari, ki so za nas, prebivalce razvite zahodne civilizacije, samoumevne, tam preprosto ne obstajajo ali pa so vsaj zelo redke. Na drugi strani je seveda tudi mnogo stvari, ki si jih mi nikakor ne moremo zamisliti, pa so tam. Kvalitetno zdravstvo žal še premnogokrat pade v prvo skupino. Pot naju je pripeljala v Ocosingo, kjer sem v želji, da bi pomagal ljudem, pristal v lokalni sekciji Rdečega Križa in tam dober teden delal kot prostovoljec. Rdeči Križ ima zelo drugačno funkcijo kot tu, saj smo v veliki meri brezplačno skrbeli za manjše poškodbe ljudi nižjega sloja. V ta namen smo v centru imeli ordinacijo z osnovno opremo, dve bolniški postelji in dve reševalni vozili, ki ju je že pred leti donirala mehiška vlada. Žal so se tekom mojega tedna prostoAvtor: Vit Vreček Dobrin

Okrajni center rdečega križa v Mehiki.

DEŽELA MAJEV: ZDRAVSTVO, REŠILEC IN JAZ

voljstva enemu izmed obeh vozil pokvarile zavore, tako da so naša že tako ali tako omejena sredstva postala še toliko bolj skromna. Drugi udarec zame pa je bil, ko smo se spravili čistit zaloge; stran smo pometali več kot tisoč cepiv proti tetanusu in hepatitisu B, ki jim je potekel rok uporabe. V času mojega prostovoljstva smo oskrbeli nekaj manjših ran in odrgnin, s par šivi zakrpali glavo nesrečnega gospoda, ki ga je nekdo zadel s kamnom ter dvakrat z reševalnim vozilom odpeljali pacienta od njunega doma do »Puesto de Salud«, neke vrste manjše bolnišnice oziroma zdravstvenega doma za revne. V prvem primeru je šlo za majhno deklico, ki se je s kovinsko iglo zbodla v oko, v drugem pa za starejšo žensko, ki je tarnala zaradi bolečin v trebuhu; v državi, kjer je treba pitno vodo posebej kupovati ter vse sadje in zelenjavo pred uporabo razkužiti z dezinfektantom v čisti vodi, seveda kar mrgoli raznoraznih parazitov, bakterij in virusov, tako da za bolečinami v trebuhu lahko stoji cel kup razlogov. Spomnim se žalostnih obrazev sodelavcev, ko so izvedeli, da me pot kliče dalje. Mnogo jih ni imelo nobene formalne medicinske izobrazbe in so se potrebnih znanj naučili med delom, je pa nekaj deklet obiskovalo šolo za medicinske sestre. Na sploh je večina ljudi tam zelo toplih in prijaznih ter so v veliki meri bolj srečni kot mnogokateri Evropejec, navkljub bistveno nižjemu standardu življenja. Čeprav je bilo moje znanje španščine takrat še zelo osnovno, so bili izjemno prijazni in mi pomagali pri učenju, saj sem bil edini, ki je govoril angleško. Ko je napočil dan mojega slovesa, so me še zadnjič zapeljali z reševalnim vozilom do roba mesta, od koder sem šel proti Gvatemali. Dan prej sem se tudi poslovil od Aarona, ki je odšel spremljat in pomagat

DISTALNO karavani »personas sin papeles«, torej ilegalnih imigrantov, ki so prečkali Mehiko v upanju na boljše življenje in predvsem na dober zaslužek v Ameriki. Ob raznih interakcijah z lokalci mi jih je mnogo povedalo, da so že bili na črno v Ameriki, kjer so delali za nanižje možno plačilo in kljub temu uspeli privarčevani denar poslati domov svojim družinam. V Gvatemali sem na severu spoznal Američanko Alicio, ki je delala za Peace Corps. To je ameriška dobrodelna organizacija, ki je predvsem priljubljena pri mladih, saj jim omogoča brezplačno potovanje in delo na odmaknjenih koncih sveta. Sicer je njihov primarni cilj širjenje znanja angleščine, vendar jih to ne ustavi pri opravljanju drugih, bolj družbeno koristnih del. Alicia je skrbela predvsem za poučevanje higienskih navad v lokalnih šolah in mi omogočila odličen vpogled v lokalno stanje. Skupaj z njeno sodelavko smo obiskali bližnjo šolo v Aguacatanu. Tam so že imeli korita, tekočo vodo in milo, za povrhu pa je tudi učiteljski zbor poizkušal motivirati učence k rednemu umivanju rok. Kasneje sem zvedel, da je to znak napredne osnovne šole v Gvatemali. Alicia mi je povedala, da marsikatera šola izven urbanega okolja nima niti tekoče vode. Pravi, da je glavni problem, da ni nobenega resnega nadzora nad šolami, zato se na ruralnih območjih celo zgodi, da tudi ljudje brez prave izobrazbe odprejo šolo zgolj zaradi državnih subvencij. V Gvatemali umre na 1000 rojstev 32 otrok mlajših od 5 let, od tega 25 mlajših od enega leta, kar je velik napredek od leta 1990, ko so bile te številke dvado trikrat višje. V splošnem pa so vodilni razlogi za smrt gripa in pljučnica, sledi diareja. Koronarni srčni zastoj je šele na petem mestu, takoj za nasiljem. Seveda stanje ni povsod tako črno. V večjih mestih kot sta Quetzaltenango in Guatemala City (ki ima s predmestji vred čez štiri milijone prebivalcev) najdemo tudi kvalitetne bolnišnice, ki so primerljive z zahodnimi standardi.

DECEMBER 2012

Vendar pa so te večinoma po zaslugi prostega trga privatne in tako so njihove storitve rezervirane zgolj za višji sloj prebivalstva in turiste z zavarovanjem. Revnim prebivalcem predmestnih favel tako ostanejo le javne bolnišnice, katerih kvaliteta in higiena pa sta žal velikokrat vprašljivi. Po podatkih je v Gvatemali le 0,9 zdravnika in 1 postelja na 1000 prebivalcev; v Sloveniji je ta številka bistveno višja, 2.4 zdravnika in 3.7 postelj na 1000 prebivalcev. Pot me je kasneje pripeljala do Lago de Atitlan v sredini Gvatemale, kjer sem se zataknil še za dolgo časa. Tam sem imel priložnost spoznati kopico ameriških študentov medicine, ki so opravljali del svoje specializacije pri lokalnih zdravnikih. Tudi sami so izrazili zaskrbljenost nad celotnim stanjem in dejali, da večino njihovega dela, poleg poškodb, sestavljajo predvsem zdravljenje raznoraznih intestinalnih parazitov, kar je posledica slabih higienskih navad. Dejali so, da je problem predvsem v slabo izobraženih starših, ki včasih, citiram, »serjejo po poljih sredi lastne zelenjave«. V takšnih okoliščinah je edina rešitev zgolj dobra šola, ki poučuje mlade generacije o higieni in jih vsaj navadi na umivanje rok. Za zaključek mojega bivanja ob jezeru pa sem naletel na bolj naravno vejo medicine, katere glavna prednost pa je predvsem večja dostopnost, še posebej v ruralnih območjih. O medicinskem znanju Majev sem veliko zvedel v lokalnem botaničnem vrtu, kjer mi je prijazen Gvatemalčan Juan poln entuziazma razkril mnoge skrivnosti, ki se že tisočletja prenašajo iz generacije v generacijo. Sam je skrbel za čez tristo različnih vrst rastlin, ki se uporabljajo za zdravljenje mnogih bolezni; bodisi kot začimbe, čaji, poparki, mazila itd. Povedal je, da so stari Maji, ki so živeli v tropskih deževnih gozdovih Gvatemale, Belizeja in Mehike, poznali in arhivirali več kot 1500 različnih zdravilnih rastlin. Bili so tudi dobro izučeni o anatomiji, tako da so v času, ko je bila Evropska medicina še zelo primitivna, sami opravljali tudi določene operacije, bili izvrstni zoboz-

Avtor: Vit Vreček Dobrin

Prostovoljci rdečega križa ob sortiranju igel.

dravniki, šivali odprte rane z lasmi in poznali neke vrste mavec za zdravljenje zlomov. Juan mi je tudi povedal, da se v današnjem času predvsem zaradi globalizacije mnogo Majev počasi odmika od starih modrosti. Vendar pa se je na srečo v zadnjih letih začelo veliko projektov, katerih cilj je spet poučiti ljudi o bogastvu zdravil, ki jih ponuja narava. V mnogih skupnostih so tako že ustanovili skupen zeliščni vrt, od katerega ima celotna vas korist. Tu se centralnoameriški del moje poti konča, saj me je od jezera naprej življenje počasi odneslo do čudovitih oddaljenih kotičkov Južne Amerike. Sam pa sem ostal z dragocenim zavedanjem, da je svet poln čudovitih in prijaznih ljudi, ki pa žal niso imeli te sreče kot jaz in vi, da bi bili rojeni v našem razvitem, izobilja polnem svetu, kjer je koronarni srčni zastoj glavni vzrok smrti. Cenite to!

DISTALNO

CLINICAL ELECTIVE V AMERIKI Saša Ilovar

V času študija medicine spoznavam, da mi obštudijske aktivnosti, ki od mene zahtevajo uporabo in nadgradnjo na fakulteti pridobljenega znanja, omogočajo bolj celosten pogled na medicino in tudi osebnostno rast. Ena izmed takšnih neprecenljivih izkušenj je bila letošnja klinična praksa na področjih otroške nevrologije in razvojne pediatrije na prestižnih Kennedy Krieger Institute in Johns Hopkins Hospital v mestu Baltimore, v zvezni državi Maryland, ZDA. Letošnje poletje sem imela priložnost videti, kako izgledajo klinične vaje, ki so jih deležni študentje na ameriških medicinskih fakultetah, kar sem si želela že od začetka študija medicine. Septembra 2011 sem sodelovala v študentski ekipi, ki je pomagala pri izvedbi 14. mednarodnega srečanja otroških nevrologov Mediterana v Piranu. Kongres je organiziral dr. Milivoj Veličković, ki vsako leto povabi študente, da mu pomagajo pri izvedbi srečanja, in jim s tem ponudi možnost brezplačne udeležbe na zanimivih in strokovnih predavanjih. Poleg poslušanja predavanj smo v času kongresa študentje lahko spoznali tudi strokovnjake s celega sveta in se imeli možnost pogovarjati z njimi. Tako sem spoznala profesorja nevrologije in pediatrije, ki poučuje

na Johns Hopkins University School of Medicine. Med pogovorom sem mu omenila, da si želim videti, kako poteka delo zdravnikov v Ameriki in da nameravam iti poleti v Houston, na klinično prakso, ki jo slovenskim študentom omogoča prof. dr. Igor D. Gregorič, vrhunski srčni kirurg iz Slovenije. On pa me je povabil, naj se oglasim tudi v Baltimorju, če bom kaj na vzhodni obali, in si pridem ogledat bolnišnico in inštitut, kjer dela. Po kongresu, med študijem za izpit, sem spoznala, da je nevrologija zagotovo eno izmed medicinskih podroAvtor: Saša Ilovar

Čudovita glavna stavba prvotne Johns Hopkins Hospital.

MEDICINA, IZKUŠNJA V LASTNI REŽIJI

čij, v katerih se vidim kot zdravnico. Želela sem več časa preživeti v stiku z nevrološkimi bolniki in se domislila, da bi izkušnjo klinične prakse v Ameriki lahko združila s pridobivanjem praktičnih nevroloških izkušenj, zato sem kontaktirala profesorja iz Baltimorja in se dogovorila, da pridem na klinično prakso v Baltimore. Profesor mi je pomagal urediti vse potrebno, da sem prejela prijavnico in me vpisal na seznam študentov za poletno kroženje, prof. Zvezdan Pirtošek mi je napisal potrebno priporočilo, dekan – prof. Dušan Šuput pa mi je pomagal izpolniti potrebne obrazce, ki so jih morali potrditi s strani Medicinske fakultete, da sem se lahko prek Johns Hopkins University, School of Medicine prijavila in bila sprejeta na clinical elective. V času, ki sem ga preživela v Baltimorju, sem imela priložnost videti veliko pacientov, nekatere z zelo redkimi boleznimi, o katerih sem prej samo brala v knjigah in strokovnih revijah. Po predhodnem dogovoru sem lahko sodelovala tako pri bolnišničnih kot ambulantnih dejavnostih. Priložnost sem imela opazovati in deloma sodelovati pri pregledu otrok, v manjšem deležu pa tudi odraslih pacientov. Način dela zdravnikov v Ameriki je v marsikaterem vidiku vreden posnemanja; njihov pristop je zelo sproščen in odprt, zdravniki so dostopni, se odkrito pogovarjajo s pacienti, imajo do njih topel človeški odnos in si zanje vedno vzamejo čas. Vsi zdravniki, zaposleni v izobraževal-

DISTALNO Avtor: Saša Ilovar

Ena izmed mnogih klopi po mestu, ki opeva Baltimore.

ni ustanovi, se zavedajo svoje vloge mentorjev in učiteljev, kar se kaže skozi tesno sodelovanje s študenti. Veliko mi je pomenilo, da sem bila ves čas del zdravniškega tima; vzeli so si čas zame, odgovarjali na moja vprašanja ter me spodbujali k razmišljanju in aktivnemu sodelovanju pri pogovorih o pacientih, zaradi česar sem začela bolj zaupati v svoje znanje. Preko takšnih debat sem se veliko naučila, znanje pa sem nadgrajevala tudi z vsakodnevno udeležbo na opoldanskih predavanjih z nevrološko tematiko, ki so jih pripravili čudoviti predavatelji, predvsem z namenom osvežitve in klinične poglobitve Avtor: Saša Ilovar

Originalni »badge« za identifikacijo in dostop do varovanih področij bolnice.

DECEMBER 2012

znanja specializantov in študentov. Poleg kliničnih izkušenj je bila moja poletna praksa v Baltimorju tudi izziv samostojnega življenja v do tedaj neznanem okolju. Medtem ko sem se v delo na kliniki hitro vključila, je bilo vsakdanje življenje v napol praznem študentskem domu, v začetku kar težavno, česar pred odhodom nisem pričakovala. Po osamljenem prvem tednu pa sem spoznala nove prijatelje in se potem tudi prostega časa bolj veselila. Pri vsaki izmenjavi je zelo pomemben finančni vidik, sploh če vam finančna sredstva ne omogočajo velike fleksibilnosti. Najvišji so stroški potovanja in bivanja. Nekatere šole imajo še šolnino, ki jo je, v primeru, da nimajo sklenjenih bilateralnih sporazumov s Slovenijo, potrebno veliko dražje plačati. Svetujem vam, da se dobro pozanimate, kakšne so vaše možnosti in kaj si lahko privoščite. Ko pa se enkrat odločite za kaj takega, ne varčujte pretirano z denarjem. Smiselno je, da si, ko ste enkrat tako daleč, ob koncu študijskega obiska privoščite še krajše potovanje. Opisala sem, kako lahko tudi na nekonvencionalen način uresničite

kakšno svojo željo in pridobite klinične izkušnje na priznanih ustanovah, o katerih dostikrat slišimo v medijih in jih omenjajo v najboljših strokovnih revijah. Izkušnja študijskega obiska v tujini je izziv, ki ga vsekakor vsakomur priporočam. To vam bo dalo nov zagon za nadaljnji študij, nove izkušnje za življenje in morda boste na ta način celo odkrili področje medicine, v katerem se profesionalno najdete. Zato pogumno stopite izven okvirov »mogočega«, verjemite vase in uspelo vam bo. Srečno!

DISTALNO

PO SLEDEH DUNAJSKEGA MEDICINSKEGA BOGASTVA Ana Križnič

Dunaj, mesto, ki je močno vplivalo na razvoj slovenskega naroda, in obenem mesto, kateremu so številni znameniti Slovenci pomagali do slave in znanja, je v soboto, 17. 3. 2012, spet okusil slovensko zvedavost. Okoli sto študentov pretežno prvega letnika medicinske fakultete, je v okviru predmeta Uvod v medicino – Zgodovina medicine raziskovalo nekatere muzeje, povezane z medicinsko stroko, za kar gre zahvala prof. dr. Zvonki Zupanič Slavec, dr. med., ki je organizirala ekskurzijo na zgodovinski Dunaj, in vsem njenim sodelavcem.

Dunaj nas je sprejel s čudovito toplim in sončnim vremenom. Naša prva postaja je bil novoustanovljeni muzej kontracepcije in abortusa (Museum of Contraception and Abortion), ki je edini te vrste na svetu. Prostorsko zelo majhen muzej se rad pohvali z lanskoletnim priznanjem za najboljši muzej Avstrije. V dveh sobah smo ob pomoči vodiča, ki je hkrati ustanovitelj muzeja in priznani ginekolog porodničar dr. Christian Fiala, pregledali zgodovinski razvoj abortusa in kontracepcije, ki pa, glede na videno in slišano, nista etični dilemi le v sodobnem času. Pri tako intimnih vprašanjih velja, da ima sto ljudi sto mnenj. Dr. Fiala, ki je velik simpatizer kemične kontracepcije za ženske, prav tako pa tudi velik zagovornik abortusa, če se ta izvaja na legalen način, nas je dobro in znanstveno poučil o statistikah, napredku in nekaterih sodobnih metodah. Najbrž ni težko verjeti, da je ob koncu med nami krožilo mnogo različnih mnenj in sodb o slišanem, vendar smo si bili v enem enotni – obisk muzeja je prinesel mnoga nova dognanja in argumente pri utemeljevanju naših stališč. Nekatere najbolj zanimive in neverjetne informacije so bile, da so ženske poleg številnih drugih pripomočkov kot kontracepcijsko sredstvo neuspešno uporabljale kokakolo ali kopalniški bide. Grozljiv je bil tudi pogled na pripomočke za izvedbo samoiniciativnega ilegalnega splava. Med njimi so se znašle pletilke in druge ostre, tanke konice, ki niso prizadele le ploda, pač pa tudi ženska rodila in druge organe ter nemalokrat pripeljale do smrti. Preteslo nas je tudi

dejstvo, da se v državah, kjer je splav ilegalen, vse to še vedno dogaja. Še najbolj pa sem bila presenečena in zgrožena nad podatkom vodiča, da so dnevi, ki so pri uporabi kontracepcijskih tablet namenjeni krvavitvi, pravzaprav le premišljena farmacevtska farsa. Da bi pomirili ženske, jo uporabljajo že od samega začetka, krvavitev pa je po njegovih beseda popolnoma nepotrebna. In to vsaj mene ni ravno navdalo z zaupanjem do farmacevtskih strojev. Za tem smo se podali v Patološki muzej, ki si ga je mogoče ogledati v stavbi stare dunajske psihiatrične bolnišnice

Narrenturm (Pathologisch-anatomisches Bundesmuseum Vienna). Stara blaznica, ki je znana tudi pod imenom Stolp norcev, je bila zgrajena leta 1784 v času vladanja Jožefa II. V okrogli stavbi, polni majhnih, strašljivih celic, je lahko prebivalo 200 – 250 blaznežev, ki so jih lahko skozi okna opazovali tudi mimoidoči radovedni Dunajčani. Sredi devetnajstega stoletja so ustanovo zaprli in od tedaj služi različnim potrebam dunajske univerzitetne bolnišnice. Od leta 1971 je v njem lociran Zvezni državni patoanatomski muzej z zbirko okoli 5000 preparatov. Javnosti je odprta približno petina. Skozi zbirko sta nas prijazno popeljala študent in študentka medicine in nam med ogledom opisovala bolezenska stanja, ki smo jih lahko opazovali v obliki preparatov, modelov in slik. Videli smo nepredstavljive posledice rahitisa, različne primere okostij siamskih dvojčkov, številne rakaste tvorbe, luskavico ... Mnogo je bilo tudi preparatov in modelov, ki so predstavljali tuberkulozo in sifilis, bolezni, ki jih dandanes ne bomo Avtor: osebni arhiv

Patološki muzej nas je navdušil že s svojo zunanjostjo, še zanimivejše zgodbe pa je skrival znotraj svojih sten.

PO SLEDEH DUNAJSKEGA MEDICINSKEGA BOGASTVA

DISTALNO Avtor: osebni arhiv

Del skupine se je sredi dunajskega kampusa nastavil sončnim žarkom in fotografskemu objektivu.

srečali na vsakem koraku. Ob pogledu na posledice katere od teh skoraj izkoreninjenih bolezni si je bilo mogoče predstavljati, kakšno stigmo sta bolezni predstavljali v družbi tedanjih dni. Podoben vpogled v zgodovino smo dobili tudi v naši naslednji in zadnji postaji, v Josephinumu, starem univerzitetnem centru Dunaja (Museum of the Medical University Vienna). Mogočna stavba je bila prav tako zgrajena v času vladavine Jožefa II in po njem nosi ime. Bila je vojaško kirurška akademija. Tu smo lahko občudovali številne medicinske zbirke. Pod vodstvom vodičev smo opazovali mojstrsko izdelane ogromne voščene lutke in modele, ki so jih po naročilu samega cesarja izdelali beneški mojstri. Skoraj tisoč dvesto umetnin je desetletja služilo kot odličen pripomoček pri poučenju anatomije telesa in tudi dandanes predstavlja suvereno alternativo

DECEMBER 2012

pri učenju. Poleg popolnoma anatomskih modelov so prava dragocenost modeli različnih porodov in porodnih zapletov, predstavljeni na 102 preparatih. Poleg voščenih umetnin smo v prostorih veličastne stavbe občudovali dragoceno medicinsko knjižnico (celotna zbirka obsega preko 10.000 del) in veliko zbirko starih medicinskih pripomočkov. Med vodenim ogledom smo se poučili tudi o razvoju higiene v zdravstvu, z vstopom žensk v zdravniški poklic, s starimi tehnikami za lajšanje težav ter mnogimi drugimi zanimivostmi. Poleg vsega omenjenega sta si dve skupini ogledali staro dunajsko bolnišnico (dandanes Universitätscampus Wien), občudovali veličastnost bolnišničnega kompleksa tedanjih dni (okoli 2000 postelj ob koncu 18. stoletja) in razmišljali o skokovitem napredku medicine

v sodobnem času. Skupina študentov dentalne medicine pa je obiskala zobozdravstveni muzej, ki ga vodi dr. Johann Kirchner. Ob koncu dneva smo si po urici ali dveh sprehoda po večernem Dunaju, privoščili dober čaj ali pozni prigrizek in nato po skupnem fotografiranju v avli dunajske univerze polni lepih spominov in novega znanja v prijateljskem druženju odšli proti domu.

DISTALNO

ZLATI EREKTOR DOBI David Zupančič, Aleš Porčnik

Označiti Mandibulo kot kavarno bi bilo žaljivo. To je namreč mnogo več kot prodajalna sendvičev in pijač; je prostor, kjer si lahko oddahnemo, kjer se vedno počutimo dobrodošli, kjer lahko pustimo literaturo ali jo prevzamemo, kupimo karte za najrazličnejše socialne dogodke ali preprosto klepetamo do onemoglosti. Mandibula je miselni konstrukt osebe, ki je tokratna dobitnica nagrade Zlatega Erektorja, najvišjega priznanja za pomembne prispevke k življenju študenta medicine – Silvo Ivanjko.

Priden. Deloven. »Zajebant«. S temi tremi besedami se opiše Silvo, upravitelj Mandibule. Človek, ki mu ni nič težko. Naj bo to kava z ekstra mlekom, prodaja kart za žur ali preprosto prenos zapiskov med študenti in študentkami. Človek, ki je vedno pripravljen pomagati – to mu je celo samoumevno, nekaj najbolj normalnega. Silvo je na Medicinsko fakulteto prišel pred osemindvajsetimi leti. Bil je eden mnogih, ki so z visokimi upi in strogo začrtanimi cilji vstopili v naše sivo-rjave hrame, a hkrati eden redkih, ki to niso storili z namenom, da bi postali študent medicine. Pri enaindvajsetih letih je namreč prišel na razgovor glede prostorov bodoče Mandibule. Preko prijateljice (študentke) je izvedel, da je na Medicinski fakulteti zapuščena kavarna, in v tem je videl določen potencial. Seveda ni bil edini s to idejo – na razpis za prevzem kavarne se je javilo več interesentov (kot pravi Silvo, »več dosti bolj resnih firm«), vseeno pa se je takratno tajništvo, z dr. Dolinškom na čelu, odločilo vzeti prav njega. Treba je poudariti, da smo študentje Medicinske fakultete skoraj 30 let kasneje še vedno zelo hvaležni omenjenim odgovornim osebam za to odločitev. Tako je Silvo prevzel svoj prvi posel. Ime za kavarno je našel sam in sicer v anatomskem atlasu, poleg Mandibule sta bila kandidata še Toraks in Maksila (takrat še ni bilo računalniške učilnice nad Mandibulo). Nekaj let se je celo govorilo, da je začel študirati medicino, potem pa opustil študij in raje odprl Mandibulo. V tem mitu ni resnice – Silvo nam je zaupal, da kljub vsakodnevnim stikom

Avtor: Matej Zupan

za prof. dr. Zvezdana Pirtoška. Kaj torej loči Mandibulo od drugih, »navadnih kafičev«? »Domačnost«, odgovarja naš zlati nagrajenec. »Z večino profesorjev, ki hodijo k meni na kavo, se tikamo, prav tako se tikam s študenti medicine – moram reči, da mi je prav »bed«, ko pridejo k meni kakšni bruci in me začnejo vikati.« Prav tako Silvo pravi, da ne računa ekstra za vsako banalno željo strank, kot je npr. malo dodatnega mleka pri čaju. Zaveda se, da od tega tako ali tako ne bi obogatel, zato se mu zdi odveč.

Silvo Ivanjko, letošnji zlati Erektorjev nagrajenec, upravitelj Mandibule in večni zaveznik študentov Medicinske fakultete.

z medicinci nikoli ni pomislil, da bi morda študiral medicino. S svojim delom je zadovoljen in mu nakloni ogromno časa in energije, kljub temu pa to ni bila njegova edina zaposlitev. Ima zelo fotogeničen obraz in to je s pridom tudi koristil. Posnel je okoli 50 reklam, sodeloval pa je tudi pri snemanju petih filmov, med drugim Nikogaršnja zemlja. V tem filmu je imel sicer nemo vlogo, je pa v kasnejših produkcijah (npr. film Božič s čuki) tudi govoril. Študentje višjih letnikov pa njegov obraz zasledijo tudi v knjigi Klinična nevrološka preiskava, kjer je sodeloval kot fotomodel

ZLATI EREKTOR DOBI SILVO IVANJKO

Mnogi dobro vemo, da Mandibule ne obiščeš samo takrat, ko ti pade raven glukoze ali kofeina. Tam se redno pušča najrazličnejša roba, ki jo želijo študentje posredovati drugim študentom, ki jih trenutno ni na fakulteti. Silva smo povprašali po najbolj zanimivih rečeh, ki jih je že spravil za študente medicine. »Enkrat mi je študent stomatologije prinesel proteze iz marcipana. Tu jih je pustil za kolega; tega kolega dejansko nikoli ni bilo, se pravi protez nihče ni prišel iskat. Tako da sem jih imel kakšni dve leti razstavljene gor, nad pultom, in je zgledalo super.« Najbrž bi jih pojedel že dosti prej, a nam je zaupal, da mu marcipan ne diši. Glede načrtov za prihodnost ima Silvo za Mandibulo v mislih predvsem prenovo terase, da bi se pokrila in bila nekoliko bolj prijazna za obiskovalce, ki bi radi kadili. Razmišlja tudi o tem, da bi začel streči pivo. Do nedavnega je mislil, da je znotraj fakultete strežba alkohola prepovedana, potem pa je prišlo do zanimivega dogodka, namreč

DISTALNO Avtor: Matej Zupan

Študenti vestno skrbimo, da Silvu v službi ni dolgčas, on pa zmeraj poskrbi, da mi nikoli nismo žejni, lačni ali slabe volje.

obiskala ga je inšpekcija, ker je nekdo prijavil, da streže alkohol pred 10. uro zjutraj. Seveda je bilo vse skupaj nekoliko humorno, ko je inšpektorju razložil, da v Mandibuli alkohola sploh ni. Prav članica komisije mu je ob tej priložnosti povedala, da v bistvu strežba alkohola (po 10. uri) ni prepovedana, saj fakulteta ni več vzgojno-izobraževalna ustanova, ampak le izobraževalna usta-

DECEMBER 2012

nova. Očitno smo torej medicinci že dobro vzgojeni! Silvo se ob vsakodnevnem delu s študenti medicine počuti mlajšega. Pravi, da si zdaj sploh ne predstavlja več, da bi delal kaj drugega. Hkrati pa si tudi študentje medicine težko predstavljamo, da bi v Mandibuli imeli koga drugega. Gre za unikatno simbiozo, od

katere ogromno odnesemo vsi. Za konec smo našega letošnjega nagrajenca vprašali še, ali ima po osemindvajsetih letih dela z zdravniško mladino kakšen nasvet za študente in študentke medicine. Silvo se je iskreno nasmejal in dodal: »Bodite sproščeni.«

OSREDNJI INTERVJU

INTERVJU Z BORUTOM VESELKOM Aleš Porčnik, Staša Lugovski

Sreda opoldne. S kančkom treme čakava v enem izmed vrste lokalov ob Ljubljanici. Koga čakava? Godota? Točen kot švicarska ura prihaja priznani igralec, cenjeni režiser, priljubljen televizijski voditelj in tudi doktor medicine Borut Veselko. Trema izgine s sproščenim nastopom gospoda, ki ga tako dobro poznava s televizijskih ekranov domačega okolja, a je za naju še vseeno tabula rasa. Komaj čakava, da začneva z vprašanji. Pred tem naročimo še kozarček belega kuhanega vina. Sedaj smo pripravljeni. Rodili ste se in odraščali na Koroškem. Kako Vam je Črna na Koroškem ostala v spominu? Ja, v Črni na Koroškem, v porodnišnici, takrat je bila še porodnišnica tam. Se pa rojstva ne spomnim prav dobro. Sicer pa sem prvih osem let preživel v Ravnah, na Čečovju 59. Kako so Vas ta leta zaznamovala? Kako so me zaznamovala ta leta, ne vem točno. Zelo dolgo so se me držale narečne posebnosti. Z otroki se še danes malo »pohecam« in oponašam ritem in kakšne besede, ampak na Koroškem si ne bi več upal tega, ker se bojim, da bi bil tarča posmeha. Danes na Koroškem ljudje govorijo bistveno drugače, kot pa smo mi takrat, kar mislim, da je močan vpliv šole in poenotenja govornega okolja. Danes še Prekmurci govorijo slovenščino. Ko sem pri 8 letih prišel z Raven na Koroškem v Domžale, me na dvorišču niso razumeli. Če moja mama ne bi bila Gorenjka in ne bi obvladala pravilne slovenščine, mislim, da bi potreboval prevajalca. Takrat besed, kot so štedilnik ali čevlji, v Mežiški dolini ni bilo. Mislim, da je več kot polovica predmetov imela germanske korene besed, spremenjeni pa so bili toliko, da jih niti Nemci ne bi razumeli. Kakšni ste bili kot otrok? Kar me je takrat zaznamovalo, je bila bolezen, ki se je tudi sam nisem dobro zavedal. Pri 4 letih sem verjetno zaradi škrlatinke dobil endokarditis, zaradi česar so mi prepovedali gibanje, kar je bil zame problem, ker sem bil zelo nemiren otrok. 24 dni sem bil v Slovenj Gradcu v bolnici. Dobro vem, da ne bi preživel, če bi bil penicilin odkrit 30 let kasneje. Mislim, da sem še naslednjih 5 let jemal penicilin v tabletah. Spomnim se, da sva se z očetom vozila v Slovenj Gradec, kjer so mi redno jemali kri. Vsakič, ko nisem jokal, ko sem dobil injekcijo, sem dobil »šamrolo« in zato nisem nikoli jokal. In »šamrole« sem dobil od očeta tudi za svoj 53. rojstni dan in zdaj jih imam še vedno približno 20 v pekaču, da se lepo posušijo, da se ne pokvarijo. Vsak dan jih pojem vsaj 5. Tisto, kar se mi je zdelo najlepše v tistem času je, da smo

BORUT VESELKO

mulci sami hodili v šolo. To so bile velike razdalje, kilometre daleč. Vse smo prepešačili sami, brez nadzora staršev. Kilometre odprtega prostora smo imeli, nihče nas ni nadziral, samo uro smo potrebovali, pa še to ne. Jedli smo kislico in zajčjo deteljico, ki smo jo našli. Jabolka smo »rabutali«, da nismo bili lačni in vse tako, dokler starši niso prišli iz služb, da je bilo vse v redu. Te svobode se zelo dobro spomnim. Omenili ste že, da ste se pri 8 letih skupaj z družino preselili v Domžale, ki je veliko bolj urbano mesto kot Ravne na Koroškem. Ste se težko vklopili v ta popolnoma drug svet, glede na rosno mladost? Poleg tega, da me nihče ni razumel, je bil to zame čisti šok. Tam ni bilo grmovja, ni bilo gozda, kar hudo sem trpel. Mislim, da par mesecev sploh nisem hotel iti na dvorišče, to je bilo zame čisto tuje okolje. Spomnim se, da naju je mama z bratom zbrcala na dvorišče in sva balinala, potem pa so prišli sosedovi otroci. So me pa kar hitro sprejeli in s tem nisem imel kakšnih večjih težav. Od tam pa nimam kakšnih sentimentalnih spominov. Potem ste se vpisali na gimnazijo, ki je za marsikoga prelomnica in čas pomembnih življenjskih odločitev. Zakaj ste se na koncu odločili ravno za medicino? Je bilo v igri še kaj drugega? Zato ker se nisem hotel odločiti. Ko sem bil pri psihologinji v srednji šoli, sem samo črtal možnost psihologije, ker sem bil blazno razočaran nad tem pogovorom. Jaz sem se pripravil na pogovor in mislil, da mi bo svetovalka lahko kaj svetovala, kaj bi v življenju najraje počel. Imel sem 6 opcij, in sicer geologijo, arheologijo, fiziko, psihologijo, filozofijo in še eno, ki se je ne morem spomniti. Takrat nisem pomislil ne na medicino ne na igralstvo. Za vsako sem ji povedal, zakaj bi, zakaj ne bi, ona mi je pa samo rekla: »Veš kaj Borut, ti si zelo sposoben fant, če boš priden, boš naredil, kar boš hotel. Lahko greš.« Sem si mislil, kaj »kurc« sem počel tri četrt ure, še zmeraj ne vem nič. Takrat sem psihologijo črtal, ker če takšne bebce psihologija proizvaja, potem psiholog ne bom. Obstajal pa je tudi indirekten vpliv brata, ki je šel študirati

OSREDNJI INTERVJU

Avtor: Staša Lugovski

Zaradi česa? Zaradi alkohola. Halo? (Smeh.) Pajzl je bil prostor, kjer sem preživel ne samo celoten študij, temveč tudi ves preostali prosti čas. Ste bili potem Pajzlčan?

medicino. Na medicino sem šel, ker sem mislil, da je najbolj široka. Da omogoča neopredelitev. Zelo pragmatična odločitev je bila. Poleg tega je bil to ugleden poklic, ne pa tako kot danes, ko vsi pljuvajo po njem. Kar naprej poslušam o tem, kako doktorji vse »zajebejo« in samo redko, od zelo bolnih ljudi, slišim pozitivne stvari. Najbolj žalostno je, da so tisti ljudje, ki jim medicina ne more pomagati, najbolj hvaležni pacienti. Hitro sem se naučil, da so najhujši zdravi pacienti. Katastrofa. Ni bil pa razlog ta, da ste se na Medicinsko fakulteto vpisali, ker je fino biti dolgo časa študent, saj študij traja dlje kot na drugih fakultetah? Točno to. (Smeh.) Ja, to je drugi razlog. 6 let. Takrat se mi je zdelo delo po štirih letih nepredstavljivo. To je bil še čas socializma, takrat je bilo zelo lepo biti študent. Pa še v Pajzlu so bili fantastični žuri in jaz sem bil žurer. Zdelo se mi je, da nekaj v življenju se je pa tudi dobro naučiti. Na medicini sem imel že znance, ki so bili bratovi sošolci in kolegi. Poleg tega pa se mi je nekako zdelo, da tudi, ko medicino končaš, lahko naprej študiraš fiziko. Medicina meji na toliko drugih znanosti, da sem bil pri tem najmanj omejen. Kot študente medicine nas seveda zanimajo utrinki iz Vašega študija medicine. Je bil študij naporen ali ste izpite opravljali z levo roko? (Smeh.) Ko sem odšel na medicino, sem se opredelil, da bom psihiater, ker me je zanimalo, kaj »dogaja tam not u kepi«. Študij medicine sem imel za obdobje svojega življenja, nisem pa imel kakšnega drugega visokega cilja znotraj tega. Tako sem se prepustil temu toku z velikim užitkom. Na medicini sem preživel mogoče najlepše obdobje svojega življenja. Znotraj teh dogodkov je polovica takšnih, ki se jih sploh ne spomnim.

DECEMBER 2012

Od prvega letnika naprej, vsa leta, do konca. Jaz sem bil tam doma, tam sem velikokrat tudi prespal, ker sem bil še vedno iz Domžal. Pajzl ni bil moj drugi dom, temveč moj prvi. Znotraj Pajzla so bili izjemno dobri odnosi med starejšimi in mlajšimi študenti. Poleg zapiskov sem tam dobil tudi izkušnje z izpitov in to se je zdelo zame, ki sem hotel študij narediti z levo roko, izjemno pomembno. Velikokrat sem tudi sebe vprašal, da če bom jaz s takšnim neznanjem prišel do konca, kako neodgovorno do pacientov je to. Potem sem si pa rekel, saj bom psihiater, psihiatrijo se bom pa res dobro naučil. Katere predmete se Vam je bilo mučno učiti in za katere ste se še posebej zanimali? Princip moje možganovine je takšen, da si podatke zapomnim zelo slabo. Zelo slabo se na pamet učim, zelo jasni so mi pa odnosi med stvarmi. Mene zanimajo principi delovanja. Pafi in fiziologija sta mi bili torej izjemno zanimivi. Histologija je bila zame prva travma, ker so kar začeli predavati o nekih histiocitih pa plazmatkah. Sem samo debelo gledal. Skratka katastrofa. Najhujša travma pa je bila farma, ker si je bilo potrebno na pamet zapomniti ogromno število imen, ki nimajo zveze z ničimer. Kaj pa anatomija? Ne, ne. Anatomija ima smiselna imena. Ko ti enkrat osvojiš pomene določenih besed, vidiš, da je celotna anatomija poimenovana zelo smiselno. Učenja na pamet je potem zelo malo. Prostorski odnosi pa so zelo bistveni in če si prostorsko zapomniš, od kod do kam gre neka tetiva mišice, boš znal skombinirati imena. Včasih sem tudi »falil«, ker sem po logiki hotel poimenovati kakšno mišico, ki si je nisem zapomnil. Vsak študent ima kakšne zanimive zgodbice o ustnih izpitih. Se vam je kakšna vtisnila še posebej v spomin? (Smeh.) Koliko časa imata? Jaz ne vem, to bi bilo za raziskat, ampak mislim, da sem najbrž rekorder z najnižjo povprečno oceno, ker mi je uspelo doseči 18 šestic, ampak nikoli pasti.

OSREDNJI INTERVJU

Ste dobili kakšno desetko? Po mojem ne, desetke mi niso nič pomenile. Bil sem lovec na šestke. Bil sem razočaran, ker sem se naučil farmakologijo za šestko in me je profesor zafrknil, prekinil serijo šestic in dal sedmico, češ da šest ni ocena. Jaz sem pa bil jezen, ker sem hotel imeti same šestice v indeksu. Življenje je lepše, če je zabavno. (Smeh.) To so pa neki zanimivi principi. Vam potem ocene niso kaj pomenile? A ne, so mi pomenile nekaj, saj ti pravim. Meni so nekaj pomenile šestice. Za desetko se nikoli nisem naučil, če sem kakšno dobil, sem jo dobil po krivici. Razočaran sem pa bil nad neko drugo šestico. Zdelo se mi je, da je patologija predmet, ki jo je treba absolutno znat, ker je to stvar odgovornosti. Patologijo sem se res »drkal« tako dolgo, da se mi je zdelo, da znam vse in sem bil na to tudi ponosen. Prišel sem do profesorja in prvič naredil taktično napako. Profesor je imel namreč princip dajanja podvprašanj. Dal je vprašanje in jaz sem povedal vse, kar sem znal, in nisem znal malo, res nisem znal malo. Potem mi je dal podvprašanje, ki ga pa nisem znal, ker sem mu že prej povedal vse, kar sem znal. Tako sem dobil 3 vprašanja in trikrat povedal vse in sem bil prepričan, da bo ocenjeval moje znanje. Njegov princip je bil, da če ne znaš odgovoriti na podvprašanja, ne znaš več kot za šest. In sem dobil šestko, s tem, da sem bil prepričan, da bi si zaslužil več. Kolegica je bila sodeč po mojem obrazu po izpitu prepričana, da sem padel. Moram priznati, da je bil to prvi izpit, na katerem bi raje padel, kot pa dobil šestko. Slaba taktika, kaj? Ja, nisem mislil na taktiko. Vedno, kadar sem delal za šestko, sem mislil na taktiko. Torej znanje ni vse? Znanje česa? Ko govorimo o znanju, velikokrat govorimo o pomnjenju snovi. Ampak danes gre veliko bolj za znanje prilagajanja novim situacijam, za znanje uporabljanja znanja. Če bi bil zdravnik, bi znal zelo dobro uporabljati svoje znanje, in kakor mi je profesor Jezeršek na vajah rekel – da je naša prva naloga, da vemo, česa ne znamo. Za to so drugi. Noben pacient ne bo slabo prišel skozi, če boste vedeli, kje so vaše meje. Da se vrnemo na vprašanje o izpitih. Drugi zanimiv izpit je bil izpit iz patološke fiziologije. Načeloma naj ne bi nihče vedel, pri kom je, jaz sem pa že tri tedne vnaprej vedel, da bom izpit delal pri prof. Majcenovi. Od svojih kolegov iz Pajzla sem izvedel, kaj sprašuje. Edina stvar, ki jo je res znala,

BORUT VESELKO

je bila tista mala skripta, ki sem se jo naučil na pamet. So mi pa drugi povedali, da na izpitu ne smeš povedati vsega kar znaš, ker dobiš podvprašanja. Takrat sem pravzaprav naredil sprejemni izpit za igralsko Akademijo. Eno izmed vprašanj so bile hiperglikemije in jaz sem točno vedel, da če začnem govoriti o diabetesu, sem avtomatsko padel. Se pravi, da sem najprej začel govoriti o eksotičnih hiperglikemijah, diabetesa pa sploh omenil nisem. Te stvari sem govoril tako, da ne bi mogla verjeti, če me ne bi videla. Rokce sem dal med noge in se delal, da imam probleme z izražanjem (pove ta stavek jecljajoče). Na sredi stavka me ustavi in pravi: »Kolega, kaj je z vami?« in sem ji na dolgo in široko začel razlagati, da imam blazno tremo, ampak da znam in me lahko vpraša, kar hoče. Jaz pa sem vedel, da ima omejen čas, ker so za mano bili tudi drugi študentje. Se pravi, da me ne bo mogla spraševati več kot pa toliko in toliko časa. Manj stvari, ki jih jaz v tem času povem, več je možnosti, da naredim izpit. Izpit se je končal tako, da mi je rekla: »Kolega, saj ste nekaj povedali, ampak kaj mislite delati v medicini?« To je bila pa edina stvar, ki sem jo znal gladko odgovoriti in ji rekel, da bom psihiater. »Aha, šest imate dosti«, je rekla. Potem sem pa odšel zmagovalno za tri tedne smučat v Francijo (smeh). Torej so izpiti za Vas bili igra? Ja, ja, seveda. Da se vrnemo k rdeči niti pogovora. Kakšne so bile Vaše obštudijske dejavnosti? Smučanje, veslanje in plezanje. Plezal sem recimo s Silvom Karotom, najbolj vrhunskim slovenskim plezalcem vseh časov. Na to sem ponosen. Ampak ko je on začel postajati vrhunski alpinist, sem jaz nehal plezat (glasen smeh). Veliko število študentov medicine postane tekom faksa par. Sami imate sedaj ženo, ki je tudi igralka. Ali je po Vašem mnenju pri takšnih poklicih olajšava, da je partner iz iste stroke? Mislim, da je poklicno okolje tisto, v katerem preživimo vsaj toliko ali več časa kot v postelji, zato se mi zdi neizogibno, da se veliko ljudi najde znotraj istega poklica. To ene stvari olajšuje, ampak je pomembno, da so vse stvari v ravnotežju, kar je tudi moto mojega življenja. Vedno. Nobena rešitev ni dobra, če ni rešitev v ravnotežju. Nobena stvar ni samo dobra in nobena ni samo slaba. Vendar je včasih tudi treba iskati stvari zunaj ravnotežja, je bolj zanimivo.

OSREDNJI INTERVJU

Zakaj ste se namesto bele halje odločili za gledališki oder in po koncu medicine šli delat sprejemne izpite na AGRFT? Eno z drugim nima nobene neposredne veze. Zakaj sem šel na medicino, smo razjasnili. Takrat se mi je zdelo, da je treba študentsko življenje podaljšati in v življenju čim več uživati. Tri stvari so bile, ki so me fascinirale in spodbudile k premisleku o igralstvu. Prva je bila predstava Ela z Alešem Valičem v gledališču Glej, druga film Macbeth Romana Polanskega, tretja pa sama oseba Albert Camus in njegova drama Kaligula, katere delovni naslov je bil Igralec. V eni noči sem jo prebral dvakrat. Takoj naslednji dan pa sem šel po vso njegovo literaturo, ker me je totalno fasciniral. Camus je bil tudi škorpijon. Njegov način razmišljanja in odnos do sveta mi je bil nekako tako za »popizdit« blizu. Še ena pomembna stvar, zaradi katere sem iz medicine šel na AGRFT, je bila ta, da me je v gledališču zanimalo doživljanje, ne pa početje nečesa. To me je pa tudi zanimalo v psihoterapiji. Seveda je cel kup stvari na tem svetu, ki jih ne moremo doživeti, ker ni časa, zgodovinskega trenutka. V psihoterapiji sem se želel soočiti z lastnim doživljanjem in doživljanjem drugih ljudi. V psihoterapiji se je nemogoče izogniti temu. Tako da me je čisto laično najbrž zanimalo to. Me je pa že v gimnaziji kolegica povabila na dramski krožek, ampak sem takrat imel takšno tremo, ki me je tako obvladovala, da si nisem upal niti pomisliti na to, da bi nastopal. Imel sem takšno tremo, da ko sem hotel povedati vic svojim kolegom, sem dobil vijoličasta ušesa, srce pa mi je bilo 120 na uro. Potem pa mi je na podelitvi »pajzlskih diplom«, kolegica v hecu rekla, da bi moral iti na igralstvo in to je padlo na izjemno plodna tla. Dojel sem, tri izpite do konca študija medicine, da je to bil edini možen trenutek, da bi se tega sploh lotil. Racionalno sem sklenil, da si ne bom dovolil, da bi se kot 50 let star in razočaran doktor spraševal, zakaj nisem šel poskusit. Rekel sem si, da je treba to možnost razočaranja odstraniti. Naj mi drugi povedo, da nisem za to. Šel sem na sprejemne izpite na Akademijo, da bi dobil negativen odgovor in da bi šel mirno naprej. Imel sem namen končati dve leti obvezne splošne medicine, za tem pa poizkusiti priti na psihiatrijo, kar ne bi bilo težko, ker so bili moški tisti čas v tej stroki zelo deficitarni. Ko sem šel gledat rezultate, sem šele po svoji fiziološki reakciji videl, kako zelo blazno sem si želel lotiti se igranja. Totalno natančno se spomnim stopnic, ki so bile od podesta do table z rezultati. Tistih par stopnic tja gor se mi je zdelo kot Mont Everest. Periferni vid mi je izginil, zožilo se mi je tudi vidno polje. Spomnim se tunela do te table z rezultati. Videl sem samo 2 vrstici in jih sprva nisem znal prebrati. Eno od imen je bilo moje. Sploh mi ni bilo jasno, kaj zdaj to pomeni. Gledal sem in zdelo se mi je, kot da je v tem trenutku minilo milijon let. Po mojem sem vse skupaj 17-krat prebral, če prav vidim. Pa sem šel stran pa potem nazaj.

DECEMBER 2012

Kako so sprejeli Vašo odločitev ostali – družina pa tudi prijatelji? Ali je to bilo presenečenje zanje? Bilo je totalno presenečenje, pravzaprav nekaj groznega. Nobeden drug ni vedel, da grem na sprejemne, razen moje žene. Šok je bil totalen. Jaz sem imel že zagotovljeno službo v Domžalah v Zdravstvenem domu. Potem so se začele skrbi, kako to povedati drugim. Smešno je, da sem to doživljal kot neko razočaranje, obremenitev, mogoče celo kot odgovornost. Zdaj bom moral pa to Akademijo delati. To je šlo mimo mojega načrta. Na sprejemnem izpitu pa sem enostavno užival. Zagotovo ste v medijskem prostoru najbolj znani kot voditelj oddaje Odklop, ki je bila v drugi polovici 90-ih zagotovo najbolj gledana razvedrilna oddaja, ki je vsega skupaj prejela tudi štiri viktorje. Sam se prav dobro spomnim, da sem komaj čakal, da zaslišim melodijo uvodne špice na Kanalu A. Kakšne so bile tiste tri sezone za Vas? To je bil najbolj intenziven čas mojega življenja, saj sem poleg tega počel še druge stvari. Moj avto je bil poln konzervic od Dark doga (energetska pijača). Enkrat se spomnim, da sem v 10 dneh spal vsega skupaj 14 ur. Iz gledališke vaje sem šel na nočno snemanje oddaje Rudnik, zjutraj sem se usedel v avto, šel spet na gledališko vajo, popoldne smo nekje posneli dnevne scene, zvečer spet na gledališko vajo, potem pa spet na nočno snemanje. Enkrat so me fantje še fino nategnili. Snemali smo oddajo v Idriji in ko so pripravljali sceno sem zaspal. Potem pa me je eden od fantov zbudil in začel preklinjat, da spim že cel dan in da to ni pošteno, jaz pa sem skočil v zrak in se začel opravičevati, da mi je šlo kar na jok. Potem pa so se fantje začeli »režat«. Katere oddaje poleg te so Vam še ostale v spominu? Veliko. Pa bi lahko izpostavili tri? Težko. Tista, kjer sem doživel največjo evforijo, je bila skok s padalom. Tista, ki se mi zdi po svoji sporočilnosti zelo vredna, je bila Heroin. Pa ko sem bil klošar in tista, posneta v zaporu. Zakaj pa mislite, da je oddaja požela takšen uspeh, da so jo imeli ljudje radi? Kaj je bil glavni razlog? Ne bi navedel enega glavnega razloga. Eno je bilo to, da smo bili v ekipi ljudje z zelo različnimi okusi in odnosi do življenja. Velikokrat je bilo tako, da sem bil prisiljen početi stvari, ki jih sam od sebe ne bi nikoli. Pa ne govorimo tukaj o »pucanju skretov«, ampak o ezoterikah (ezoterika je veda o drugem vidiku vseh stvari), ki so meni zelo tuje stvari. Jaz sem stvaren človek. Vendarle smo se lotili nekih tem, ki so bile drugačne

OSREDNJI INTERVJU

Avtor: Staša Lugovski

Vi pa teh vprašanj niste bili naučeni? Ne, kje pa, nikoli. Niti ne bi pristal na to. Ne, od prve oddaje naprej ne. Naj se stvari zgodijo. Tukaj so bili snemalci izjemno pomembni. Mi smo se tako poznali, da so vedeli, katero bedarijo bom naredil, še preden sem jo sam vedel. In ta povezava med snemalcem in voditeljem mora biti nujna. Jaz sem zelo velikokrat hotel in težil, da ko jaz sprašujem, ne smejo snemati mene, ampak reakcijo tistega, ki dobi vprašanje. Ni odgovor, ki ga začneš »blebetati« bistven, največkrat je ravno obratno. Ko ti postavim vprašanje, ki je zoprno, hočem videti tvojo reakcijo, preden boš odgovoril, ne pa potem, ko se že skoncentriraš in začneš odgovarjati. To so stvari, ki so se izjemno dobro spojile skupaj. Igrali ste v številnih gledaliških predstavah v MGL, Špas Teatru, SiTi Teatru, Prešernovem gledališču v Kranju itn. Kako se počutite na odru?

in vzpostaviti sem moral nek odnos do njih. Ta različnost nas v ekipi je bila temeljna stvar za uspešnost oddaje. Druga stvar je bila enostavna, pa vendarle idealna shema za nekaj, kar je na pol dokumentarno in na pol zaigrano. Bil je pomemben tudi izbor teh »čudakov«, s katerimi smo delali. Ena od zadev, ki bi jo jaz tudi visoko postavil, je radovednost. Največji problem oddaj, ki jih gledamo, je ta, da si velikokrat ljudje doma napišejo vprašanja, potem pa se jih držijo, čeprav je vprašanje, če jih takrat v danem trenutku ta vprašanja še zanimajo.

Začenjal sem v MGL-ju. Moj začetek je bil zelo hiter. Hotel sem diplomirati, še preden sem naredil vse izpite, ker me je čakala služba. Pred tem sem imel eno čudovito izkušnjo v Mariboru v 2. letniku. Z Vilijem Ravnjakom na čelu gledališča smo naredili 2 predstavi in takrat sem »izgubil nedolžnost« na odru in mi je bilo sploh perfektno. Potem sem prišel v MGL in imel cel kup zahtevnih vlog, ki so mogoče bile še prezahtevne, zato ker sem bil takrat še prepovršen in nisem dobro vedel, kaj sam s sabo počnem. Mogoče mi je tistega malo žal. Kasneje pa se je zamenjalo vodstvo in sem postal »sparring partner« in nisem hotel tako nadaljevati. Šel sem iz Mestnega gledališča in se vpisal na tečaj psihoterapije, ki je ena redkih stvari v življenju, ki je nekako nisem do konca naredil. Takrat sem mislil, da bom pustil igro za zmeraj in da se bom posvetil psihoterapiji. Potem pa nisem imel od česa živet, ker je treba imeti denar vsaj za obvezne dolžnosti. Ko so začele prihajati ponudbe za delo, sem jemal vse, ker sem imel cel kup dolgov za poplačat. Med ponudbami se je znašel tudi Odklop.

Ste si prebrali ozadje oseb pred snemanjem?

Do sedaj ste igrali tudi v več kot 15 filmih. Od nagrad ste prejeli naziv igralca leta v Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu leta 1991 in nagrado za najboljšega igralca na Festivalu slovenskega filma leta 2001. Kakšno je Vaše mnenje o filmu?

Ne, ničesar. Ravno v tem je bil čar. Šlo je enostavno za radovednost. Nikoli ne bom tebe dvakrat vprašal iste stvari. Jaz verjamem v govorico telesa celotnega človeka, v neke zadeve, ki niso samo verbalne. Če mene zanima to, kar te vprašam, boš ti verjel, da mene to zanima in bodo tisti tretji, ki gledajo, verjeli, da mene to zanima, in jaz bom postal njihov »gobec«, ko bom tebe spraševal. Mislim, da je bila to ta glavna stvar. Vsi, ki so gledali to oddajo, niso gledali mene, kako nastopam, da sprašujem, ampak so oni skozi mene spraševali ljudi, od katerih so potem dobili odgovor.

Filmi so kot meteor, ki priletijo od nekod – ne veš zakaj, ne veš kako. Tukaj se mi zopet zdi, da če bi se moral eni stvari odpovedati zaradi druge, bi mi bilo težko. To je kot prehrana. Jaz ne bi nikoli hotel biti vegetarijanec, ampak mesa ne rabim zelo veliko. Mogoče ga jem enkrat na teden, vendar z velikim užitkom. Če pa bi ga moral jesti vsaki dan, tako kot v Argentini, bi trpel. Če bi se moral eni stvari odpovedati zaradi druge, ne vem, kaj bi naredil. Tako je s filmom in gledališčem. Najbolj idealno bi bilo, da bi na vsako leto ali dve posnel kakšen film in da bi imel dve lepi gledališki vlogi na leto.

BORUT VESELKO

OSREDNJI INTERVJU

Avtor: Staša Lugovski

Kaj pa mislite o slovenskem filmu? Slovenski film je trenutno v zelo dobrem stanju, finance za film pa so katastrofalne. To dvoje je treba razlikovat, ker nekoč je bil film kar dobro podprt, po kvaliteti pa je bil vprašljiv. Zelo sem navdušen nad potencialom mladih igralcev in režiserjev, saj imajo veliko idej, ampak na žalost finančno niso podprti in so prisiljeni znajti se na vse možne načine. In kaj politiki iz tega izračunajo? Kot da je razlog za to, da je slovenski film boljši zadnja leta to, da ni bil financiran. Nevaren teren. Imate kakšne zanimive prihajajoči projekte na obzorju ali ostajajo skrivnost? Ni nobene skrivnosti, ne vem, s čim se bom ukvarjal, vem pa, da bom imel par projektov zato, da bom lepše živel, ker mi to v življenju veliko pomeni. Čeprav se ne štejem med tipične potrošnike, mi denar zelo prav pride. Do nedavnega ste bili tudi direktor Prešernovega gledališča v Kranju, vsega skupaj kar 10 let. Kakšne izkušnje Vam je to delovno mesto prineslo? Direktorstvo moram razdelili v dva dela in sicer v prvo petletko, ki se mi je zdela izrazito produktivna, in drugo petletko, ki je bila umiranje, usihanje in bolj spoznavanje samega sebe kot kaj drugega. Prvo petletko sem naredil z vero vase in v ljudi in takrat smo kot ekipa poželi velike uspehe, druge petletke pa sem se lotil naivno. Ljudje, s katerimi sem sodeloval, so doživljali stvari drugače, kot sem jaz mislil, da jih. Še vseeno sem verjel, da imamo velik skupni interes, za katerega bomo pripravljeni vsi delati. Pri tem ne govorim, da se mi je zgodila krivica, pač pa sem jaz videl stvari drugače. Ko sem določene probleme znotraj gledališča hotel sam reševati, sem izgubil podporo in zadeva je zame postajala mučna. Videl sem, da nepopisno bolj uživam na odru kot pa v pisarni in da nekih ciljev, ki bi lahko presegli to, kar smo že dosegli, v tistem okolju in stanju ne bom mogel preseči. Zadeve so se čudovito razpletle, zdaj pa spet uživam na odru. Vam je kadarkoli žal za odločitve, ki ste jih sprejeli, recimo, da niste nadaljevali s specializacijo po končani medicinski fakulteti? Ne. Mogoče sem samega sebe toliko streniral, da si ne dovoljujem takšnih razglabljanj za nazaj. Hkrati pa preveč uživam v tem trenutku in zdi se mi, da je moja sreča moja dolžnost. Če zdaj nisem srečen, je moja dolžnost, da v naslednjem trenutku bom. Mislim, da je eden izmed problemov današnjega dne, da imamo ljudje prevečkrat občutek, da imamo pravico do sreče, ki bi morala biti na določen način dosegljiva, kot recimo, da grem v trgovino in z denarjem kupim to.

DECEMBER 2012

Sreča pa je seveda preveč neulovljiva, da bi jo na določen način lahko dosegel. Ogromno je ljudi, ki tako počnejo – npr. se bom poročila in bom srečna. Ja »dej ga srat«, mislim, da to ne gre tako. Kolegica mi je enkrat rekla: »Zdaj imam pa tega dovolj, ali si bom psa kupila ali pa bom otroka rodila.« A potem bo pa bolje? Veliko ljudi se tega zaveda, ampak ne najde recepta, ker so še vedno prepričani, da jim sreča na nek način pripada in da jo morajo na nek določen način dobiti. Sreča je dolžnost. Zelo filozofski vidik sreče … Ampak mislim, da je zelo praktičen. Jaz nočem biti pri tem filozofski, jaz hočem, da je to praktično. Če vzameš srečo kot svojo dolžnost, se pravi tudi kot svojo odgovornost, mislim, da se ji skoraj ne moreš izogniti. Če pa misliš, da je tvoja sreča nekaj, kar se bo zgodilo, ne nekaj, kar boš naredil, da bo tvoja sreča nekaj, kar bo prišlo mimo tebe, ti jo boš pa ujel, potem to pomeni tvojo pasivnost, ker čakaš nanjo, da pride mimo, čakaš, da ti jo bo nekdo dal. Tako je zelo majhna verjetnost, da se ti bo to zgodilo. Tako da je to praktična naloga in ne filozofska. Še zadnje vprašanje. Imate za študente medicine kakšno popotnico? Saj sem jo ravnokar povedal. Srečo je treba videti kot aktivni princip, absolutno pa ne kot pasivnega.

Borut Veselko, najlepše se Vam zahvaljujeva, da ste si vzeli čas in naju z zanimivimi odgovori zabavali.

ŠTUDENTSKO

PREDSTAVITEV PROJEKTA URGENTNA MEDICINA Člani projekta

Projekt Urgentna medicina je pod okriljem Društva študentov medicine Slovenije začel delovati leta 2001. Njegov ustanovitelj je bil Miran Križančič, sedaj že specialist plastične in rekonstruktivne kirurgije v Mariboru. Prve ideje za ustanovitev projekta so se pojavile po vedno bolj množičnem pritoževanju študentov medicine, da po končanem študiju nimajo dovolj praktičnih izkušenj in niso dovolj pripravljeni za nudenje nujne medicinske pomoči, kadar bi bilo to potrebno. Sicer se študentje z resničnimi situacijami in njim primernim ukrepanjem (npr. nudenjem ustrezne pomoči in organiziranjem sekundarne oskrbe ponesrečencev) srečajo že v prvem in tretjem letniku pri predavanjih iz Nujne medicinske pomoči 1 in 2, vendar pa je znanje, ki ga pri teh predmetih pridobijo, predvsem teoretično, praktičnega pa je veliko manj. Samo z utrjevanjem praktičnih postopkov se namreč delo lahko avtomatizira in na ta način prepreči morebitne napake ter precej olajša delo profesionalni ekipi ob prihodu, hkrati pa se s takojšnjim ukrepanjem pacientu zvišajo možnosti za preživetje ali uspešno rehabilitacijo.

V anketah, ki so bile izvedene med študenti Medicinske fakultete v Ljubljani, je zelo velik del študentov (97 %) pokazal zanimanje za obnavljanje in nadgrajevanje znanja nujne medicinske pomoči, zato smo se študentje odločili, da s sodelovanjem strokovnjakov s kliničnih oddelkov Kliničnega centra pripravimo delavnice, ki bodo udeležencem celovito in poglobljeno prikazale sedanje doktrine pomoči v primeru različnih nesreč – od nesreč v prometu, zastrupitev, internističnih urgentnih situacij in prvič tudi v primeru nesreč v gorah in ob podpori helikopterske enote. Odzivi so bili tako s strani študentov kot s strani strokovnih mentorjev delavnic zelo pozitivni, zato smo takšno predvsem praktično nadgrajevanje in usposabljanje skušali omogočiti vsem študentom medicinske fakultete v okviru študijskega programa. Na delavnicah urgentne medicine se študentje predvsem 5. in 6. letnika praktično seznanijo z nujnimi ukrepi (npr. intubiranje, defibriliranje), zanimivimi učnimi primeri (npr. akutni koronarni sindrom) in skozi slikovite prikaze spoznajo pomen sodelovanja z reševalci, gasilci in helikoptersko nujno medicinsko pomočjo. Po opravljenih delavnicah imajo študentje novo znanje, kako pomagati nekomu, ki se je zgrudil poleg njih in potrebuje takojšnjo pomoč.

V letu 2011 smo poskusili organizirati dogodek, ki bi bil namenjen večjemu številu študentov, zato smo se odločili za uvedbo študentskih kongresov Urgentne medicine. Prvi je imel naslov Masovna prometna nesreča, odziv nanj pa je bil zelo dober, zato smo se v organizacijski ekipi odločili, da kongresi postanejo stalni del programa projekta. Od takrat smo organizirali še dva kongresa z

naslovoma Novosti s področja oživljanja in Oskrba hudo poškodovanega, v decembru 2012 pa načrtujemo še kongres z naslovom Nujna stanja v toksikologiji. V letu 2012 smo poleg klasičnih delavnic urgentne medicine začeli izvajati tudi delavnice urgentnega ultrazvoka, ki potekajo en dan in so prav tako namenjene študentom višjih letnikov, ki že imajo ustrezno anatomsko in internistično predznanje. Projekt Urgentna medicina je zasnovan na dejstvu, da se bo vsakdo od nas v življenju gotovo srečal z različnimi situacijami, ki bodo zahtevale prisebnost in poznavanje postopkov nudenja nujne medicinske pomoči, hkrati pa tudi izurjenost in rutino, zato je namenjen študentom Medicinske fakultete (predvsem višjim letnikom z ustreznim predznanjem), ki se zavedajo odgovornosti do sočloveka, ki so jo prevzeli tisti trenutek, ko so se odločili za zdravniški poklic.

Avtor: arhiv projekta

Utrinek iz delavnice urgentnega ultrazvoka pljuč.

PREDSTAVITEV PROJEKTA URGENTNA MEDICINA

ŠTUDENTSKO

IZJAVE BRUCOV, ŠTUDENTOV ČETRTEGA IN ŠESTEGA LETNIKA Anja Jurkin, Hana Kavčič

Od prvega informativnega dne, ko se ti zdi, da te hoče vsak profesor na fakulteti odvrniti od vpisa na Medicinsko fakulteto, pa vse do trenutka, ko se moraš posloviti od častnega naziva »študent«, se lahko marsikaj spremeni. Nivo stresnih hormonov se z vsakim opravljenim izpitom počasi zmanjšuje, alkoholna dehidrogenaza pa ima vedno več dela. Zasačili sva študente različnih letnikov pri njihovih običajnih opravilih ter jih radovedno spraševali o njihovem prostem času, dogajanju na fakulteti, »žuranju« in večnih ljubezenskih temah.

Kaj anatomskega najprej opaziš na nasprotnem spolu?

Bruca: Zala Pirnat in Rok Mioč

Študenta 4. letnika: Živa Makovec in Anže Jerman

Avtor: Anja Jurkin

Medicina – si naletel/a na šesteroglavo pošast, ki bruha ogenj, ali na puhastega pudlja, ki bi se božal? Zala: Hm … na nekaj vmesnega. Rok: Na šesteroglavo pošast, ki bruha ogenj. Imaš mogoče že izbran kakšen medicinski predmet, ki se ga veseliš? Zala: Za enkrat – in upam, da me bo tako interesirala tudi, ko do tja prilezem – endokrinologija. Rok: Hm … Še ne razmišljam o tem. Rad bi samo naredil prve izpite. Šolsko leto se je šele začelo – se ti zdi, da se že kaj pozna pri tvojem prostem času, ga imaš manj? Zala: Ja, definitivno ga imam manj. K temu najbolj pripomorejo urniki, ki so kar naporni. Pavze imamo bolj malo, dostikrat tudi pozno pridemo domov s faksa, tako da za stvari, ki sem jih počela v popoldanskih urah, zdaj ni časa. Rok: Se strinjam z Zalo. Včasih tudi med čakanjem na naslednje predavanje delam kaj v zvezi s faksom, da nimam slabe vesti. Praktično je delo z mano, dokler ne pridem domov. Pajzl – prva asociacija? Zala: Pijani ljudje. (Smeh.) Zala Pirnat in Rok Mioč

DECEMBER 2012

Rok: Hm … veliiiko ljudi.

Zala: Zobe. Rok: Ustnice in oči.

Kaj bi izpostavil/a kot največji plus in kaj kot največji minus pri študiju medicine? Živa: Hm, plus je ta, da lahko ljudem, ki te spravljajo ob živce, na eleganten način sarkastično poveš, katero ''bolezen'' imajo po tvojem mnenju. Minus pa je ta, da si kdaj zaradi informacij, ki te obdajajo, sam domišljaš, da imaš kakšno bolezen; prejšnjič mi je po vstavljanju leče oko močno pordečilo in se razdražilo, danes pa sem 1 uro poslušala pacientko, ki mi je razlagala, da se je njej tako začela multipla skleroza … Anže: Največji plus, da je študij nedvomno zanimiv in uporaben. Kot največji minus pa … ne vem, precej naporno je vse skupaj, za razliko od recimo FDV-ja. Mnenje o bolonjskem sistemu v enem stavku? Živa: Počutim se, kot da sem spet v srednji šoli. Anže: Zdi se mi, da je klinika na tak način kar obetavna, sicer je pa precej bolj naporno, kot je bilo včasih. Če bi imel/a možnost jutri odpotovati kamorkoli, kaj bi izbral/a? Živa: Če ne bi imela omejitve glede denarja in časa, bi pot začela proti Tunisu, potem naravnost naprej (okoli Zemlje) do Helsinkov, mogoče potem še na kavo v Pariz. Surfanja na Bahamih se tudi ne bi branila.

ŠTUDENTSKO Anže: Grem v Azijo, Indijo. Kateri žuri so bolj nori - stomatološki ali medicinski? Živa: Medicini sem tako zvesta, da na stomatološke sploh ne hodim (smeh). Anže: Medicinski. Na stomatoloških sploh še nisem bil.

Avtorji: Matej Debevec (zgoraj), Anja Jurkin (spodaj)

Najbolj izviren ''pick up line'', ki si ga bil/a deležen/a? Živa: Joj, žal izvirnega še nisem doživela. Spomnim se fanta, ki je po končanem striptizu samozavestno prišel do mene in me vprašal, če mi je bil všeč. Na žalost sem morala odgovoriti: ''Could have done better.'' Anže: Ne vem, se ne spomnim.

Študenta 6. letnika: Anja Ilovar in Luka Vitez Se še spomniš svojega prvega ustnega izpita? Anja: Ja, se. Bila je fizika pri prof. Svetini, ki je bil zelo zastrašujoč. Sam rezultat je bil sicer zelo dober, izpit pa ni bil prijeten. Profesor je bil kar zahteven. Luka: Ja, moj prvi ustni izpit je bil pri biofiziki. Izredno zanimiv. Profesor Svetina je spraševal. Nisem se ravno izkazal, ampak sem zaigral na njegovo čustveno noto in ga prepričal, da znam več kot sem dejansko pokazal.

na Medicinjadi, tam smo se celo noč zabavali in počeli nagajive potegavščine in »nagajivščine«, po naporni noči pa smo skupaj z vsemi udeleženci pričakali sončni vzhod na obali Budve. Je v teh letih nastalo veliko medicinskih parov? Anja: Je, je. Veliko se jih je tudi razšlo, ampak povsod okoli nas so medicinski pari. Luka: Ja, nekaj pa jih je, na prste ne bi znal preštet. Glede na to, da ima v tokratnem Erektorju Silvo posebno vlogo - morda še s tvoje strani kakšna pohvala oziroma tvoj spomin nanj? Anja: Silvo nam je bil vedno v pomoč, vse kar smo »rabil« nam je »zrihtal«, je super oseba, tako da hvala mu za vse. Luka: Silvo je legenda. Avtorji: Ralph Kamel (zgoraj), Žiga Bezjak (spodaj)

Bi svetovala teoretičnemu bratu ali sestri, naj se vpiše na medicino? Anja: Ne, razen če ga to zelo, zelo zanima. Luka: Vsekakor. Se še spomniš prvega pajzla? Anja: Z razlogom ne. Luka: Deloma. Bil je pozabno nepozaben. Najboljša izkušnja s sošolci v preteklih letih? Anja: Je bilo pa veliko dobrih. Predvsem medsebojna pomoč in tu moram posebej omeniti sošolca Blaža, ki nam je večkrat s svojimi »dobrotami« prihranil ure in ure učenja. Anže Jerman in Živa Makovec

Luka: Eno lepših izkušenj sem doživel

IZJAVE BRUCOV, ŠTUDENTOV 4. IN 6. LETNIKA

Luka Vitez in Anja Ilovar

ŠTUDENTSKO

ALI JE POLEG MEDICINE MOŽNO ŠE KAJ? Anja Jurkin, Nik Beseničar, Staša Lugovski

Študij medicine velja za enega težjih. Veliko učenja, vaj, odrekanja, tudi sprotnega dela. Vendar med nami, tako med študenti medicine kot med zdravniki in profesorji, obstajajo tudi taki, ki se poleg medicine udejstvujejo in šolajo še na drugih področjih. Takšni, ki zmorejo, kar se drugim zdi nemogoče, in ki jih njihova volja in želja po znanju peljeta še dlje. Onkraj meja anatomskih atlasov, EKG posnetkov in kirurških grabljic. In da, s tem mislimo na druge fakultete! Če se tudi sam še iščeš ali razmišljaš o vzporedni poti, je ta članek kot nalašč zate, da iz prve roke izveš, kaj pomeni študirati vzporedno oziroma zaporedno. Če pa je medicina tvoje edino področje interesa, pa si sploh vabljen/a, da si oddahneš od napornega vsakdana in se poglobiš v tale zanimiv članek, ki so nama ga pomagali ustvariti študentje in profesorji Medicinske fakultete v Ljubljani, za kar se jim že na začetku iskreno zahvaljujemo!

Lucija Čemažar, študentka 5. letnika medicine in 3. letnika Akademije za glasbo Kako to, da si se poleg študija medicine odločila še za Akademijo za glasbo? Glasba me je že od nekdaj navduševala – že v otroštvu sem veliko časa posvečala igranju violine. Kar nekaj časa sem čutila, da bi rada svoje ''glasbeno'' znanje poglobila in začela sem se zavedati, da lahko željeni nivo dosežem le na Akademiji za glasbo. Tako sem nek trenutek sprejela odločitev in se ob koncu drugega letnika medicine udeležila sprejemnih izpitov na Akademiji za glasbo. Kakšen je tvoj urnik – kako ti uspe oboje uskladiti in koliko časa ti sploh ostane zase? Na obeh fakultetah se udeležujem najbolj obveznih predavanj in vaj. Dostikrat je potrebno zamenjati skupine in termine – za to se lahko zahvalim prijaznim sošolcem in sošolkam, ki mi to omogočajo. Tudi profesorji so večinoma pripravljeni pomagati, omogočajo mi menjavo terminov, kadar je to izvedljivo, kdaj so me tudi že predčasno spustili z vaj, če se mi je mudilo na drugo obveznost … Definitivno imam časa veliko manj kot takrat, ko sem študirala samo medicino. Večinoma je moj urnik

DECEMBER 2012

Avtor: Anja Jurkin

celodneven, vendar si, kadar je možno, seveda vzamem čas tudi zase, za prijatelje in za razne stvari, ki jih rada počnem. Dostikrat si zaželim več prostega časa, vendar se zaradi tega glasbi ne bi odpovedala. Kako gledajo profesorji na tvojo izbiro (dveh vzporednih študijev) na eni in na drugi fakulteti? Te podpirajo? Večinoma mojo izbiro odobravajo. Občasno se seveda najde kdo, ki mi nakloni grd pogled ob mojih prošnjah za prilagoditev urnika ali opravičevanju izostankov zaradi obveznosti pri drugem študiju – in načeloma tudi to razumem in sprejmem … V splošnem pa lahko rečem, da me zelo podpirajo tako na Medicinski fakulteti kot na Akademiji za glasbo in vesela sem, da je tako.

Lucija Čemažar

Avtor: osebni arhiv

Kaj je tvoja prvotna strast in kakšne imaš plane za prihodnost: medicina ali glasba? Moja prioriteta je vsekakor zdravniški poklic. Na Akademiji za glasbo pa se še dodatno izpopolnjujem; violina je moj način izražanja. Kot sem že povedala, samo ljubezen do glasbe ni dovolj – konkurenca, profesorji in spodbude na Akademiji mi omogočajo doseči željeni nivo znanja in izražanja. Vendar pa se v pedagoški poklic na tem področju ne nameravam usmeriti. Seveda pa bom

Prof. dr. Zoran Grubič, dr. med. in univ. dipl. kem.

ŠTUDENTSKO po končanem študiju še naprej nastopala, imela kakšen kvartet … Všeč mi je, ker sta si področji tako različni – medicina temelji na znanosti, glasba je umetnost, kljub različnosti pa sta obe koristni za zdravje. Tvoj nasvet za ostale študente medicine, ki si želijo oziroma že vzporedno študirajo še na drugi fakulteti? Če ima nekdo zares močno željo po vzporednem študiju, je vredno vložiti toliko časa zanj. Če pa je to le nek preblisk ali majhno navdušenje, priporočam razmislek o tem, ali ga zanima dovolj, da bi mu posvetil toliko svojega časa.

Zoran Grubič, dr. med. in univ. dipl. kem., redni profesor predmeta Patološka fiziologija, doštudiral tudi Primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kemija, primerjalna književnost in medicina. Vaša prvotna strast? Vedno sem bil bolj humanistično usmerjen, zelo me je zanimala književnost, tudi sam sem poskušal pisati romane; vendar moji starši nekako niso bili naklonjeni temu, da bi študiral kaj v povezavi s tem – verjetno je tudi to malo pripomoglo k moji odločitvi za študij kemije. Danes sem staršem pravzaprav hvaležen, saj me je ta odločitev pripeljala do medicine. Razložite nam, kako so se Vaši trije študiji med seboj kronološko prepletali. Hm, pri meni morda niti ne gre toliko za vzporedne študije kot za zaporedne. Je pa res, da se je vse skupaj prepletalo. Kot rečeno, sem se najprej odločil za študij kemije. Tam sem bil zadovoljen, vendar sem imel željo po nečem več, čutil sem, da mi nekaj manjka. Začel sem hoditi na predavanja na Filozofsko fakulteto – predavanja so bila odprta

vsem in z veseljem sem se jih udeleževal. Kmalu mi to ni bilo dovolj, želel sem se bolj sistematično poglobiti v vse skupaj, zato sem se odločil za primerjalno književnost in se vpisal še na Filozofsko fakulteto. Ko sem se v sklopu kemije zaposlil kot raziskovalec na Inštitutu za patofiziologijo, sem ugotovil, da kemija pri medicinskem raziskovanju ne bo dovolj. Tako sem prišel do odločitve, da se vpišem še na Medicinsko fakulteto in lahko rečem, da je bila to ena izmed mojih najboljših življenjskih odločitev. Kako Vam je uspelo vse časovno usklajevati? Primerjalno književnost sem študiral z vmesnimi pavzami, saj sta mi kemija in delo, povezano z njo, vzela veliko časa. Ni se mi mudilo; nikoli se namreč nisem gnal za nazivi in naslovi, študiral sem zase in zaradi svojega zanimanja. Kasneje, ko sem se ob raziskovalnem delu na inštitutu vpisal še na medicino, je bil moj urnik prav tako zelo zaseden: služba, študij, služba, študij. Vendar se je oboje tematsko prepletalo, tako da mi je vse samo koristilo, nikoli se nisem počutil preveč obremenjenega. Pomembno je, da te stvar, v katero se spustiš, močno zanima; mene osebno so vse moje ''študijske izbire'' preprosto navduševale in to mi je znova in znova dajalo zagon za naprej. Je socialno življenje kdaj trpelo? Nikoli nisem bil tip človeka, ki bi močno potreboval družbo in vsakodnevno druženje. Branje je bilo vedno moja strast, tako da je večinoma to zapolnjevalo moj prosti čas. Se pa spomnim, da smo se občasno dobivali v takrat znamenitem lokalu Šumi, kjer so se zbirali tako pisatelji, umetniki, kot zdravniki – in tam se je vedno našel kakšen kotiček za filozofske debate. Nikoli torej nisem imel občutka, da moje »socialno« življenje kaj trpi, saj sem vedno počel to, kar mi je ustrezalo, me zanimalo in izpopolnjevalo.

ALI JE POLEG MEDICINE MOŽNO ŠE KAJ?

Vaš nasvet za študente medicine, ki si želijo oziroma že vzporedno študirajo še na drugi fakulteti? Predvsem naj bodo zvesti sebi. Ljudje smo si različni, nekateri študij pač jemljejo izključno kot investicijo v prihodnost. S tem načeloma ni nič narobe, če svojo stroko potem res obvladajo. Moj nasvet je, naj se ne ženejo za nekimi visokimi nazivi, vendar naj najdejo v sebi tisto, kar jih res zanima; tako so vse poti do uspeha odprte.

Nina Lakota, študentka 4. letnika medicine in absolventka Zdravstvene fakultete, smer Zdravstvena nega O katerih možnostih si razmišljala, ko si izpolnjevala vpisni list v 4. letniku srednje šole? Zakaj si se odločila za zdravstveno nego? Tik preden je bilo treba oddati prijavnico, sem bila prepričana, da bom šla študirat mikrobiologijo, in kar naenkrat me je prešinilo, da nočem delati v laboratoriju. Naslednja misel je bila medicina, vendar 6 let mladosti preživeti za knjigami ni bila opcija, ker sem takrat potrebovala ogromno časa zase, česar medicina ne bi dovolila. Pregledala sem predmetnike različnih študijev, ki so vsebovali fiziologijo, biologijo človeka, anatomijo – te stvari so me namreč zanimale – in se na koncu odločila za zdravstveno nego. Kaj so bile prednosti tega študija, kaj te je motilo? Kaj te je pripeljalo do tega, da si resno začela razmišljati o študiju medicine? V 3. letniku zdravstvene nege sem bila na izmenjavi v Španiji in ko sem prišla nazaj, sem ugotovila, da nisem znala niti približno toliko, kolikor bi želela znati. Tudi se nisem videla, da bi delala kot medicinska sestra v UKC Ljubljana v prihodnosti. V tistem času sem vsaka 2 meseca imela vsaj 3 dobre ideje, kaj bi lahko počela v svojem življenju. Čez poletje sem šla delat na urgenco in tam

ŠTUDENTSKO Avtor: Staša Lugovski

razvoj, nismo na primer imeli možnosti toliko potovati po svetu kot danes, in študij je bil eden od načinov, da se to kompenzira. Danes so drugačni časi, svet je specializiran. Malo je zanimanja za širše obvladanje nekega področja, ker ni zagotovila, da si boš lahko s tem služil kruh. Pa še ogromno časa se porabi. Spomnim se, da so me spraševali, zakaj mi je treba toliko študirati. In resnično se je potem pokazalo, da je več manj. Več znanja včasih dela samo preglavice, če hočeš nekaj doseči. Tudi zato, ker se je teže odločati. Ali ste v srednji šoli imeli namen študirati sprva medicino ali fiziko?

Nina Lakota

mi je prišla na misel medicina. Videla sem, da sprašujem stvari zdravnike, ne pa medicinskih sester. Bolj podrobno me je zanimalo človeško telo, vedela pa sem, da se nikoli ne bom šla sama poglabljati, če ne bom imela neke zunanje motivacije. Tako sem šla na medicino ne zaradi samega naziva dr. med., ampak ker sem si zares želela znanja. Ali je medicina do sedaj izpolnila tvoja pričakovanja? Ja, je. Ta prva 3 leta sem delala z veseljem. Torej, kako je bilo vzporedno študirati? Kako si razporedila svoj prosti čas, ko si ga imela? Na zdravstveni negi sem bila absolventka s še precej izpiti in je bilo kar težko, ker so izpitna obdobja na obeh fakultetah v istem času, tako da sem izpite na medicini delala čez leto, na zdravstveni negi pa septembra. Zdravstveno nego sem dala za zdaj na čakanje, diplomirati še moram. Medicina je v ospredju in tudi obštudijske dejavnosti. Pravzaprav kakršnekoli dejavnosti, ki vključujejo druženje. Med izpitnimi obdobji mi je lepo biti za knji-

DECEMBER 2012

go v knjižnici, čez leto pa potrebujem čas za druženje. In seveda potovanja. Dajo mi motivacijo in me napolnijo z energijo. Imaš kakšen nasvet za medicince, ki študirajo vzporedno oziroma imajo takšne načrte v prihodnosti? Sami vejo, zakaj so se za to odločili, in vsak ima svoj način, kako se lotiti študija. Svetujem vsem, ne samo tistim, ki delajo dva faksa, naj ostanejo široki. Če imaš več zornih kotov, iz katerih lahko gledaš na eno stvar, je velika prednost. To mi je izredno všeč.

Vito Starc, dr. med. in dipl. ing. fizike, redni profesor predmeta Fiziologija Za Vašo življenjsko pot bi lahko rekli, da je nekonvencionalna. Izbira študija medicine, nato fizike in kasneje magisterij iz kardiologije in doktorat iz fiziologije so odločitve, ki se jih malokdo loti in jih tudi dokonča. Ali ste že od nekdaj imeli takšen načrt? Nikoli nisem bil lovec na nazive, študiral sem stvari, ker so me zanimale. Moja generacija je študirala v časih socializma, bilo je manj možnosti za osebni

Fiziko sem imel od nekdaj zelo rad in sem jo želel študirati, vendar sem se zaradi spleta okoliščin odločil za medicino, ker je široka in tudi meji na fiziko. So Vam pri kasnejšem študiju fizike pomagala pridobljena medicinska znanja? Ko sem se z medicino ukvarjal po končanem študiju fizike, sem potreboval nekaj let, da sem resnično ugotovil, da je fiziko mogoče uporabiti v medicini. To se mogoče smešno sliši. Ko sem prišel do določenih spoznanj, sem ustvaril sistem s posodami z vodo, ki ga še danes uporabljam pri študiju fiziologije in za katerega menim, da je zelo koristen za razumevanje mnogih pojavov v medicini. Uvidel sem tudi, da se fizike ne moreš naučiti v 4 letih (tako kot ne medicine v šestih). Fizika je način razmišljanja in klasičen zdravnik delno razmišlja tudi kot fizik. Upošteva, da se snov ohranja, pojave v telesu si predstavlja prostorsko in konsistentno ter povezuje podatke med seboj. To mu pogosto pomaga, da pride do diagnoze. Ampak zaradi tega ni treba iti fizike študirat. Jaz sem jo šel študirat, ker me je zanimala. Torej ste bili radi študent? Težko je reči. Zdi se mi, da je bil včasih študij bolj naporen, zlasti razmere za študij in življenje so bile težje. Najbrž

ŠTUDENTSKO sem tudi zaradi tega hitro študiral, oba faksa v 8 letih. In temeljito sem naštudiral. Ko sem potem prišel v medicinsko prakso, sem ugotovil, da je pridobljeno znanje sicer dobra osnova, mnoge stvari pa so se v praksi pokazale povsem drugače, kot sem si predstavljal med študijem. Pomeni, da ni vsega v knjigah. Mnoge stvari pridobimo z izkušnjami in tisto, kar je v knjigah, se potem nekoliko spremeni. Tu lahko pomaga dobro vodenje študenta, ki pa mora imeti interes za to. Kako ste po študiju našli srednjo pot med tema znanostima? Kar zadeva fiziko, me je zanimalo, kako deluje narava. Prišel pa sem do spoznanja, da vsega ni mogoče razumeti, ker je to bistvena lastnost narave. Moja radovednost je bila tako potolažena in bolj sem se začel spogledovati z medicino. V obdobju, ko sem bil raziskovalec na Inštitutu Jožef Štefan, sem prejel ponudbo Inštituta za fiziologijo, kjer so bile takrat kadrovske težave. Tako smo se v določenem trenutku in na istem mestu znašli mladi strokovnjaki, ki smo zelo malo podedovali od predhodnikov, in smo skupaj ustvarjali prihodnost tega inštituta. Avtor: osebni arhiv

Vsi medicinci zelo dobro poznamo kronično pomanjkanje časa za obštudijske aktivnosti. Ali ste imeli dovolj prostega časa kljub dvojnemu študiju in kako ste ga razporedili? Organizacija časa je bila ključnega pomena. Našel sem sicer čas tudi za šport in glasbo, v disko pa sem šel izjemoma. Kasneje pa je bilo s časom vedno teže. Bistvena razlika med študijem in kasnejšim opravljanjem poklica je tudi v tem, da je študent egocentričen in gleda pretežno nase. Tak sem bil tudi jaz. Med študijem je vse na krožniku. Točno se ve, kaj je treba napraviti do diplome. Zato pogosto pravijo, da je čas študija najlepši del življenja. Kasneje pa pridejo poleg stroke še druge stvari na vrsto, tudi družina, in človek se mora posvečati tudi drugim. Poleg svojih strok se v prostem času ukvarjate tudi z letalstvom. Z letalstvom sem se začel ukvarjati še v nekdanji državi, Jugoslaviji, in bil sem zagnan pilot, veliko sem letel. Po osamosvojitvi Slovenije je prišlo do pomanjkanja zdravniškega kadra v takratnem letalstvu in posvetil sem se organizaciji izobraževanja letalskih zdravnikov. Paradoksno pa mi je zaradi tega zmanjkalo časa za letenje. No, sedaj se to popravlja in še vzdržujem svojo letalsko licenco.

Morda je boljša varianta, da si po diplomi najdete tako usmeritev ali specializacijo in delovno mesto, ki samo po sebi zahteva taka dodatna znanja, ki vam razširijo obzorje. Pri tem ne mislim na neko paradno specialnost, ki je modna v nekem trenutku, ampak tisto, ki je pisana na kožo vašim sposobnostim in značaju in kjer so dobre razmere za profesionalni razvoj. Zelo pomembno je tudi, da dobiš nekega vzornika, ki te navduši in te zna usmerjati s svojim znanjem. Pogosto je za lastni razvoj bolj pomembno, kam prideš, kot pa koliko zmoreš. Take priložnosti pa se pogosto pojavijo le redko in za kratek čas.

Aleš Christian Mihelač, študent 5. letnika medicine in 3. letnika na Konservatoriju za glasbo in balet Kako to, da si se poleg študija medicine odločil tudi za šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet? Že kot sedemletnik sem začel igrati na čelo. Ta dejavnost me je spremljala skozi celo osnovno šolo in tudi gimnazijo, ko sem vzporedno obiskoval tudi nižAvtor: osebni arhiv

Kaj svetujete medicincem in tistim, ki študirajo vzporedno še na drugih fakultetah, oziroma načrtujejo nadaljnje izobraževanje v nemedicinskih sferah? Vsak dodaten študij na drugi fakulteti, ki ga nekdo opravi v celoti, pomeni, da je dobil globlji pogled na drugo stroko, kar mu zelo razširi obzorje. To je za mladega, ki ne podlega enoumju, zelo pomembno. Se pa danes, na žalost, ne ceni pretirano. Vendar pa si pri študiju na dodatni fakulteti ni dobro naložiti preveč dela, ker z večjimi študiji pride tudi več balasta, pa tudi ni garancije, da bo študij dokončan. Prof. dr. Vito Starc, dr. med. in dipl. ing. fizike

ALI JE POLEG MEDICINE MOŽNO ŠE KAJ?

Aleš Christian Mihelač

ŠTUDENTSKO jo glasbeno šolo. Za nadaljnje šolanje sem se odločil zato, ker menim, da bi moral vsak, predvsem pa študent medicine, poleg svojih primarnih obveznosti početi še kaj aktivnega. Glasba mi širi obzorja, predvsem pa se ob igranju sprostim. Bi verjel tistim, ki pravijo, da ti dodatne aktivnosti v času študija zgolj kratijo dragocen čas za študij, ali pa tistim, ki dodatne aktivnosti zagovarjajo zaradi tega, ker naj bi te človeku omogočile sprostitev od nekega ozko usmerjenega področja in jih napolnila z energijo? Definitivno z drugimi. Kot sem že omenil, me glasba sprošča in v njej uživam. Presenečen sem, koliko medicincev se ukvarja s pesništvom, športom itd. To vsekakor zelo pozdravljam in podpiram. Če poiščem neko povezavo med glasbo in zdravništvom, jo najdem v človeški toplini, ki jo daje glasba in ki jo nato lahko uporabiš denimo v stiku s pacientom. Kot polprofesionalca naj te vprašam, se imaš kasneje namen vpisati celo na Akademijo. Odvisno od mojih obveznosti kasneje. Zaenkrat to možnost dopuščam. Katere so po tvojem mnenju prednosti in katere slabosti vzporednega šolanja? Plusi so: izpolnjenost, širjenje obzorij, nova poznanstva. Minusi pa pomanjkanje časa – glasba mi namreč vzame približno 6 ur 3–4krat na teden – spanca in občasna frustriranost zaradi prekrivajočih se obveznosti. Za konec. Si s svojim vztrajnim vadenjem doma v hiši že kdaj spodbudil koga, da se je pritožil ali celo poklical varuhe zakona, hehe? (Smeh.) Kakšne take anekdote žal nimam. Morda zato, ker je čelo inštru-

DECEMBER 2012

ment z bolj blagim, ušesom prijaznim zvokom. Uporabljam pa tudi poseben dušilec zvoka.

Tomaž Marš, dr. med. in univ. dipl. biol., IZREDNI profesor predmeta Patološka fiziologija Kako to, da ste šli po študiju biologije študirat še medicino? Ali je bila to želja od prej ali želja po razširitvi znanja? Kot vsak diplomant sem iskal zaposlitev in našel sem jo na Inštitutu za patološko fiziologijo kot mladi raziskovalec. Glede na delo na Inštitutu za patološko fiziologijo, sem sam pri sebi videl, da bi bilo smiselno znanje, ki ga že imam, dopolniti še z medicinskim. Če bi primerjali študije, je bilo za vas kot diplomanta sorodne stroke lažje študirati zaradi morebitnih prekrivanj? Vsaj na začetku mi je bilo lažje kot nekomu, ki medicino vpiše kot prvi študij. Pri kliničnih predmetih pa je bil tudi zame študij enako zahteven, kot za druge kolege, vendar mi je širše predklinično znanje vseeno zelo koristilo. Iz tehničnega vidika mi je bilo lažje, saj sem prvi letnik takrat še lahko preskočil.

delo ima veliko večji pomen oziroma smisel, če v ozadju vidiš nek klinični problem. Za samo klinično delo pa je včasih pomembno postaviti določen problem v malo širši biološki kontekst. Morda so kliniki včasih preveč ozko usmerjeni v nek klinični problem. To mejo je dobro preskočiti in stvar postaviti v širši kontekst. Kateri študij je bil za vas bolj zanimiv, boljše organiziran? Študija lažje primerjam, ker sta oba naravoslovna. Vsak ima svoje pomanjkljivosti in prednosti, če pa že moram narediti primerjavo, bi rekel, da je bil študij medicine bolje organiziran od študija biologije. Tudi logični potek predmetov je na medicini nekako bolj smiseln. Problem, ki pa na medicini obstoji, je veliko število študentov v letniku in tako le-ti med seboj ne morejo dobro timsko sodelovati, prevečkrat je v ospredju individualizem. V medicini pa je občutek za timsko delo izjemno pomemben. Avtor: osebni arhiv

Če bi se še enkrat odločali, bi izbrali isto pot ali samo MF/BIO? Menim, da je že sam študij medicine dovolj širok. Na Univerzi v Ljubljani medicinec dobi dovolj bazičnega znanja, kar se mi zdi zelo pomembno. Tudi znanstveno delo na našem inštitutu je za zdravnika lažje kot za biologa. Kakšne prednosti ste imeli kot bazični raziskovalec v zdravniški praksi? Mogoče je boljše, če na stvar pogledamo obratno. Znanstvenoraziskovalno

Izr. prof. Tomaž Marš, dr. med. in univ. dipl. biol.

ŠTUDENTSKO

PO ŠTUDENTSKIH VOLITVAH: ZMAGA ISKRE Marija Vita Zupanič

Oktobra so na vseh članicah Univerze v Ljubljani potekale volitve poslancev v Študentski zbor Študentske organizacije (ŠZ ŠOU) in na mesta članov odborov na posameznih visokošolskih zavodih (ŠOVZ). Študentske volitve običajno nimajo večjega odmeva, kar je posledica slabe obveščenosti o njih, nepoznavanja vloge ŠOU, poleg tega pa tudi vsebinsko skromnih programov list in pridobivanja volivcev z darili ter žuri, kar pri mnogih zaseje odpor. O poslanstvu v ŠOU in perečih problemih delovanja ŠOU je v intervjuju spregovorila Urška Simonišek, nekdanja predstavnica MF v Študentskem zboru. Idejno sušo v paleti list je letos pregnalo novoustanovljeno društvo Iskra, ki je s svojim programom, usmerjenim v reševanje ŠOU, visokega šolstva in socialnih vprašanj mladih prepričalo večinski delež volivcev. Iskra ima svoje predstavnike tudi na Medicinski fakulteti in njihov vodja Blaž Plaznik Šporin je za Erektor predstavil vizijo Iskre. Volitve na MF je komentiral tudi Marko Stopar, predstavnik liste Obrazi MF, ki je bila na oktobrskih volitvah drugouvrščena.

Avtor: Matej Zupan

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani skrbi za kakovosten študij ter bogato obštudijsko dogajanje. Naloga študentskih predstavnikov v ŠOU je tudi ta, da se za pravice študentov pogajajo z vlado. ŠOU sestavlja več organov, pri čemer najvišje zakonodajno telo predstavlja Študentski zbor, v ka-

terem se 45 študentskih poslancev iz višješolskih in visokošolskih zavodov v mandatnem obdobju dveh let bori za dobrobit študentov. Poslanci delujejo v šestih delovnih telesih, prav tako pa se lahko oblikujejo v poslanske klube. Delovanje ŠOU nadzorujejo senat, tožilstvo in razsodišče. ŠOU ima na vsakem visokošolskem zavodu svoj odbor (ŠOVZ), katerega ključna vloga je razporejanje finančnih sredstev med projekte v dotičnem zavodu. Na Medicinski fakulteti se ta odbor imenuje ŠOMF. Člane vanj smo volili na oktobrskih volitvah. Na Medicinski fakulteti so se za funkcije v ŠOMF-u potegovali člani treh list, to so bile Iskra, Obrazi MF in Povezani za MF, ter dva samostojna kandidata. Kakšni so bili rezultati? Iskra je prepričljivo zmagala, saj so njeni kandidati zasedli vseh pet mest, za katera so kandidirali. Blaž Plaznik Šporin in Marko Petriček sta bila tako izbrana za predstavnika Medicinske fakultete, kar pomeni, da kot študentska poslanca v ŠOU predstavljata študente medicine. Predstavnica področja kulture in založništva je postala Sanja Zupanič, predstavnik področja izobraževanja Mićo Božić, predstavnik področja športa in turizma pa Saša Kuzmanović. Za predstavnika

PO ŠTUDENTSKIH VOLITVAH: ZMAGA ISKRE

mednarodnega sodelovanja je bil izvoljen Marko Stopar, član liste Obrazi MF. Poleg naštetih študentov sta članici ŠOMF-a postali tudi predstavnici liste Obrazi MF Saša Štupar in Marša Gojković. V ŠOMF sta se uvrstili kot tako imenovani »lucky losers«, kar pomeni, da sta prejeli največ glasov med neizvoljenimi kandidati. Član ŠOMF-a pa je po dogovoru tudi en predstavnik Študentskega sveta, in sicer Tomaž Ivanušič

URŠKA SIMONIŠEK, predstavnica MF v ŠZ ŠOU v letu 2011: sistem v ŠOU je potrebno spremeniti Urška, v letu 2011 si postala poslanka v Študentskem zboru (ŠZ) ŠOU in s tem nadaljevala mandat Luka Voduška, ki je diplomiral. Kaj ta funkcija pravzaprav pomeni? Kakšno je bilo tvoje delo? Meni je funkcija pomenila nadaljevanje dela, ki sem ga v ŠOU opravljala pred tem (tožilstvo, delo na razpisih). Moje delo je bilo predvsem opozarjanje, da določeni projekti v ŠOU nimajo dodane vrednosti, pomoč pri spreminjanju aktov za uveljavitev boljšega nadzora in pa delo z razpisi in študentskimi društvi. Pomagala sem pri spreminjanju razpisov v bolj logično, praktično in društvom prijazno smer. Poslanec v zboru sprejema razne odločitve, smernice, razpravlja o pomembnih temah za študente, spreminja akte, potrjuje pogodbe in sodeluje v delovnih skupinah, ki ga zanimajo. Obe poslanki z MF sva bili na primer članici delovne skupine za socialo in zdravstvo in sva spremljali vsebino na tem področju ter predlagali vrsto projektov.

ŠTUDENTSKO Ali meniš, da si s svojim delom v ŠOU kako doprinesla k položaju študentov medicine? Ali ima funkcija poslanca v Študentskem zboru sploh zadostno moč za doseganje sprememb? Prioriteto so imele stvari, ki so mi tudi osebno zelo pomembne – civilno-družbena iniciativa in študentska društva. Mislim, da so imeli študentje medicine od mojega dela največ preko izvedenih projektov, ki so bili odobreni društvom na MF v sklopu razpisov v ŠOU (Medicinski razgledi, DŠMS, SiDSIC). Funkcija sama po sebi nima velike moči, kot povsod drugje je pomembno, koga poznaš in kako jasno znaš argumentirati svoje mnenje za doseganje sprememb. Pri tem so seveda zelo pomembni poslanski klubi. Sama sem bila sicer nepovezana poslanka, sem pa k sreči poznala veliko poslancev že od prej in mi je bilo zato lažje. Po kakšnem ključu se razporejajo poslanci v Študentskem zboru v poslanske klube? Večinoma glede na to, pri kateri opciji so kandidirali. Iskra bo verjetno imela svojo poslansko skupino. Samostojni kandidati tvorijo poslanske klube glede na tendence. Nekaterim so bolj pomembni zavodi in razpisi, drugi verjamejo, da bi se ŠOU moral tržno naravnati. Eni so bolj socialno usmerjeni, drugi pa bolj neoliberalno. Veliko pa je tudi povezovanja glede na znanstva od prej in celo družinskih vezi. Za ustanovitev poslanskega kluba so potrebni trije poslanci. Poslanski klub ima pravico imenovati tožilca, ki ga (zgolj formalno) potrdi predsednik zbora, zato so kar pomembni. Na račun delovanja ŠOU je bilo slišati mnogo kritik, spomnimo se samo investiranih 85.000 evrov za svetovanje o nakupu lokala Bachus in kopališča Laguna. Kako sama gledaš na take poteze ŠOU, ki so videti kot speljevanje vode na mlin mladih povzpetniških funkcionarjev, nikakor pa ne kot delovanje za skupno dobro vseh študentov Univerze v Ljubljani?

DECEMBER 2012

Kar pride v medije, je še najmanj škandalozno. ŠOU je bil vedno kalilnica bodočih politikov, to je dejstvo. Sistem je tak, da privlači določeno sorto ljudi. Veliko zelo sposobnih in razgledanih mladih si zaradi tega ne želi kandidirati za funkcije v ŠOU, kar je škoda, ker potem ne prihaja do sprememb. Letos vidim nek napredek na tem področju in upam, da bo končno prišla ekipa, ki bo usmerjena v dobro študentov. Težavo vidim tudi v tem, da so mnogi premladi in premalo izkušeni za študentsko politiko in jih drugi hitro zmanipulirajo. Večina se jih ne zaveda, da je namen politike delovanje za javno dobro. Predvsem pa se je potrebno zavedati, da študentske politike večinoma ne peljejo tisti, ki jih študentje izvolijo, temveč starejši tako imenovani botri iz ozadja. Dokler bo nadzor tako ohlapen, se bodo dogajali tudi škandali. K sreči je ŠZ že v tem mandatu naredil prvi korak s spremembami aktov, je pa pred novim zborom poslancev še veliko dela. Sistem v ŠOU je potrebno spremeniti, šele takrat bo možno delovaAvtor: osebni arhiv

Urška Simonišek, nekdanja predstavnica Medicinske fakultete v Študentskem zboru ŠOU.

nje v dobro vseh študentov, kar naj bi bilo poslanstvo ŠOU. Se pa vseeno pozablja, da v sklopu ŠOU delujejo za študente nenadomestljive dejavnosti – Študentska svetovalnica, Študentska založba ali pa Zveza mednarodno usmerjenih društev, ki izvaja programe mobilnosti in izobraževanja – tu delujejo le prostovoljci. Nenadomestljivi so tudi razpisi. Je pa financ, namenjenih tem dejavnostim, veliko premalo. Za razpise gre samo okoli 3 % vseh financ v ŠOU. Čemu se torej nameni preostalih 97 % denarja? Nameni se podpori zavodom (ŠOLT, Svetovalnica, Založba, K6_4, Radio študent …), delu in projektom v resorjih (resorji za mednarodno sodelovanje, socialo in zdravstvo, obštudijske aktivnosti, študijsko problematiko …), nadzorne organe, razne projekte, zaposlene na ŠOU (okoli 40 %) … Za kaj je bil denar po tvojem mnenju najbolj narobe porabljen? Obstaja kar nekaj projektov brez posebne vrednosti, ki jih po mojem mnenju študentska organizacija ne bi smela podpirati. Ne podpiram financiranja žurov, ker je teh vedno dovolj tudi brez ŠOU. Ne strinjam se tudi s podporo nekaterim javnim zavodom (ne govorim o tistih, ki so člani družine ŠOU), ki sicer delajo za študente, vendar imajo že tako zadostno financiranje iz drugih virov. Najprej je treba podpirati študentske projekte v izvedbi študentov, še posebej na ravni prostovoljstva. Ne podpiram financiranja delovnih vikendov resorjev, predsedstva, ŠZ in organov v ŠOU. Delovne vikende je možno izpeljati v Ljubljani brez zapravljanja denarja za nastanitev nekje drugje. Prav tako ne podpiram povrnitve telefonskih stroškov predsedstva, dnevnic in podobnih zadev. Študentski honorarji na mnogih resorjih so previsoki, sploh glede na to, kaj ljudje dejansko delajo oziroma česa ne delajo za ta denar.

ŠTUDENTSKO Omenila si tudi botre iz ozadja – bi lahko bolj konkretno povedala, kdo so?

Avtor: Matej Zupan

To so večinoma nekdanji funkcionarji, ki potem v naslednjih mandatih prevzamejo druge naloge v ŠOU, večinoma take svetovalne narave. Težava je, da imajo po navadi težnje po svetovanju koriščenja storitev pri vedno istih ponudnikih ... Ali si spremljala letošnje študentske volitve? Spremljala sem volitve na MF in na nekaj drugih fakultetah, o bolj sočnih podrobnostih pa izveš vedno, če hočeš ali ne. Predvsem sem slišala precej o pretepanju na nekaterih fakultetah in ostalih kršitvah. K sreči je bilo na MF bolj civilizirano. Splošni rezultati po fakultetah so me precej prijetno presenetili in verjamem, da bo nov mandat za ŠOU prinesel spremembe na bolje. Volilna udeležba na študentskih volitvah je zmeraj nizka, letos je bila na MF sicer 33 %, kar je trikrat več kot dve leti nazaj. Kaj meniš, da je vzrok za apatijo študentov? Eden od razlogov za nizko volilno udeležbo leta 2010 je bil zagotovo, da sta bila takrat samo ena lista in en samostojen kandidat, letos pa je bilo kandidatov precej več. Tako so bili tudi študentje o volitvah obveščeni z različnih naslovov, kar je super. Večinoma je slaba volilna udeležba posledica neobveščenosti. Mislim, da študentje tudi ne vidijo smisla v volitvah, ker imajo (podobno kot na državni ravni) občutek, da jih to ne zadeva in za njih ne bo imelo nobenih posledic. Volilne kampanje so se za moj okus začele prepozno, mogoče bi bilo zanimivo videti predvolilno soočenje. Mladi na splošno nismo apatični, še posebej ne na naši fakulteti, kjer smo zelo družbeno zavedni in vključeni v dogajanje na vseh možnih področjih družbe. Mogoče pa se mi tako zdi, ker delam v društvih, kjer srečujem samo najbolj aktivne študente MF.

Marko Petriček in Blaž Plaznik Šporin, trenutna predstavnika Medicinske fakultete v Študentskem zboru ŠOU.

Letos me je presenetila sprememba v miselnosti študentov, ker so se v velikem številu udeležili volitev in so dejansko vedeli, kakšen program je kdo pripravil. Končno dajemo več na vsebino kot na formo in upam, da se bo ta trend nadaljeval. Smo pa študentje medicine že v prejšnjih letih izstopali iz množice volivcev po tem, da se nas ne da podkupiti z darili. Mislim, da nas tudi naša fakulteta spodbuja k razmišljanju in izstopanju iz povprečja in da se tekom študija še kako zavedamo, da se naš glas mora slišati. Še vedno pa premalo govorimo o prihodnosti zdravstvene oskrbe, določene teme so tudi za naše študente še tabu in smo premalo angažirani na področju problematike mladih v Sloveniji. Ali bi dala novoizvoljenima poslancema kak nasvet? Predvsem naj se dobro pripravita na seje in vedno pregledata gradivo, ker je žal poslancev, ki to počnejo, v trenutnem zboru bolj malo. Študentje MF smo bili vedno tisti, ki smo imeli na sejah vedno kaj za povedati (poleg BF, FF in FKKT), naj se ta tradicija nadaljuje. Zavzemata naj se za civilno-družbeno iniciativo in pa seveda za študentska društva, saj so ta tista, ki za študen-

PO ŠTUDENTSKIH VOLITVAH: ZMAGA ISKRE

te naredijo največ in se zavedajo, kaj vse študentje potrebujejo. Pa uspešen mandat.

BLAŽ PLAZNIK ŠPORIN, trenutni predstavnik MF v ŠZ ŠOU: sam zares ne moreš doseči ničesar Na volitvah si kandidiral na listi Iskre in bil izvoljen za poslanca v ŠOU. Čestitam za zmago tebi in drugim predstavnikom Iskre. Kaj je po tvojem mnenju najbolj botrovalo uspehu Iskre na volitvah na Medicinski fakulteti? Upam, da naš program, tako lokalni kot na ravni ŠOU. Trudili smo se informirati študente o volitvah, jim predstaviti, zakaj se sploh voli. Organizirali smo tudi javno tribuno o prenovi študijskega programa na MF, s katero smo pokazali, da nam je za vsebino, ne le za formo. Zelo me navdihuje dejstvo, da nam je uspelo zmagati le s programom, ne pa z darili, žuri ... To kaže na to, da so študentje že naveličani tega in si želijo vsebine, sprememb. To se mi zdi pozitivno sporočilo.

ŠTUDENTSKO Iskra je imela svoje kandidate na šestih fakultetah, na petih je zmagala. Kako bi povzel bistvo Iskre? Iskra je društvo študentov, ki nas združuje kritična misel do stanja, v katerem smo. Skrbita nas predvsem področji visokega šolstva in socialnih vprašanj študentov pa tudi širše družbe, poleg tega pa smo izgubili zaupanje v ŠOU, ki nas je dolžna zastopati. O vsem tem je bil zapisan obsežen program. Prihajamo z najrazličnejših fakultet, od akademij do naravoslovno-tehniških fakultet, tako da nikakor nismo ozka skupina. Iskra bo skušala med študente širiti kritično držo do družbenega dogajanja in aktivno pripomoči k izboljšanju razmer. Bi lahko predstavil Iskrin lokalni program, torej načrte, ki jih boste skušali izvoljeni predstavniki Iskre na MF uresničiti v prihodnjih dveh letih? Iz izkušenj starejših študentov in dejanske statistike vemo, da mnogo študentov na koncu študija ne pozna praktičnih osnov. Organizirali bomo tečaj kirurškega šivanja in tečaj jemanja venske krvi, h kateremu bo vključeno tudi merjenje krvnega tlaka. Potem sta tu medicinska angleščina in medicinska terminologija, kar je aktualno za mlajše letnike. Z ustanovitvijo bralnega krožka bomo posredovali nekaj bolj družboslovnih vsebin. Brali bomo kritično literaturo, ne prezahtevne, pač pa dovolj splošno, da bo študentom, ki jih to zanima, dalo osnovo za začetek samostojnega raziskovanja teme. Organizirali bomo tudi javne tribune, saj je čas tak, da se je treba o določenih problematikah pogovoriti, tako študentje med seboj kot tudi profesorji in študentje. Zagotovo bomo v teh dveh letih dobili še kakšno idejo, tudi na pobudo drugih študentov medicine. Če bo predlog izvedljiv in bo interes študentov zanj zadosten, bomo projekt podprli. Iskra je zmeraj odprta za nove ljudi – za ljudi, ki jih zanima opisana problematika in so se pripravljeni angažirati. Vseeno nam je, od kod človek prihaja, samo da ima poštene namene, je samoiniciativen in čim bolj aktiven. Kogar to zanima, se lahko obrne name, na Marka

DECEMBER 2012

Petrička ali kogarkoli drugega iz Iskre. Kakšne načrte ima Iskra za prihodnost? Delovali bomo še naprej kot društvo neodvisno od samega Študentskega zbora in ŠOVZ-ja. Poleg programa, ki smo ga zapisali, želimo delovati tudi širše. Poslanstvo Iskre ni bila le zmaga na teh volitvah, temveč ima širši in dolgoročnejši cilj. Iskrino delovanje bo vidno čez leto ali dve. Mnogo študentov ima občutek, da se jih družbena problematika ne tiče. Lahko je razumeti, kaj pomeni, da čez en teden ne bo bonov, težje pa si je predstavljati, da bomo morali čez eno ali dve leti zaradi situacije, v kateri smo sedaj, plačevati šolnine. To je preveč oddaljeno. Študentje tudi vidijo probleme, a se čutijo nemočne. Sam zares ne moreš doseči ničesar, a saj najdeš somišljenike. Meni se zdi ukvarjanje z družbeno problematiko zelo pomembno. Preko projektov, katerih izvedbo smo si zadali na MF, jo bomo poskušali približati tudi drugim medicincem. Morda jih lahko Avtor: osebni arhiv

vzpodbudimo k aktivnemu družbenemu udejstvovanju. MARKO STOPAR, predstavnik mednarodnega sodelovanja: delovati v dobro študentov MF

Na volitvah si kandidiral na listi Obrazi MF. Imeli ste močno volilno kampanjo. Do zadnjega ni bilo moč napovedati, kakšen bo izzid volitev. Kako ste bili zadovoljni s svojim rezultatom? Kampanja se mi je zdela korektna. Vsak je hotel čim bolj prepričati s svojim programom in energijo. Na koncu je odločilo 40–50 glasov. Malce razočaranja je bilo, saj je bilo v kampanjo vloženega kar nekaj truda. Konec koncev tudi ni velik neuspeh, saj smo trije člani liste prišli v ŠOMF in se veselimo skupnega dela z ekipo Iskre. Trudili se bomo, da bomo v duhu programa delovali v dobro študentov MF. Kakšna so tvoja pričakovanja v zvezi s funkcijo predstavnika mednarodnega sodelovanja, za katero si bil izvoljen, in delom v ŠOMF-u? Mislim, da bomo v ŠOMF-u delovali kot ekipa in se trudili za projekte, za katere bomo presodili, da so vredni podpore (tako stare kot nove). Vsak bo bdel nad določenim področjem in poskušal čim bolje usmerjati sredstva, tako finančna kot organizacijska, za kvalitetno izvedbo projektov.

Marko Stopar, predstavnik mednarodnega sodelovanja.

ŠTUDENTSKO

PAJZL: ŠTUDIJSKI IN DRUŽABNI PROSTORI ŠTUDENTOV MEDICINSKE FAKULTETE Ekipa Pajzla

Pajzl. O njem se govori, predvsem 4-krat na leto, ko je tu žur. Vendar obstaja tudi ostalih 361 dni v letu kot študijski prostor. Vseeno pa Pajzl ni tako preprosta stvar. Obstaja namreč na treh nivojih.

Prvi je sam študijski in družabni prostor v fizični obliki. Nahajajoč se na Vrazovem trgu 2 nam najprej da vpogled v predprostor. Tu ob parkiranih kolesih včasih najdeš tudi kakšen nenavaden predmet, od vozičkov do plinskih jeklenk (uporabljenih večinoma v miroljubne namene). Iz tega vodita dve poti: levo do stranišč, naravnost oziroma desno pa v družabni prostor. Čez dan se tu bolj ali manj zadržujejo študentje, ki v bolj distalnih prostorih resneje študirajo. Ob čaju, kavi ali večernem pivu se dorečejo marsikatere debate ali povejo stare štorije, da se prekine monotonost študijskih dni. Sledijo tihi prostori namenjeni učenju in ravno za te marsikdo ne ve, kako izgledajo. Prva soba je namenjena študentom vseh fakultet, kjer se lahko uporablja prenosne računalnike in izjemoma šepeta. Na desni je tako imenovani Vagon, kjer so spravljene knjige, ki so jih generacije Pajzlčanov zapustile za študij prihodnjim. Iz prve sobe logično pridemo v drugo sobo, ki je namenjena le medicincem. Tu je tišina popolna, da je lahko študij kar najbolj produktiven. Naslednji prostor pa je namenjen študentom, ki že dlje časa redno študirajo v Pajzlu in so udeleženi pri skrbi za prostor – Pajzlčanom.

Na drugem nivoju je Pajzl prostor z dolgoletno tradicijo, staro skoraj toliko kot naša fakulteta. Na svoji sedanji lokaciji se nahaja že več kot 60 let. Tu so medicinsko znanje pridobivale številne generacije študentov, ki so zaradi pomanjkanja ali oddaljenosti knjižnic, pobud katerega izmed profesorjev, pomanjkanja samodiscipline (ki so jo nato lahko razvili ob motivaciji kolegov) zašli v ta prostor. V njem pa so nepričakovano našli tudi tisti del (študentskega) življenja, ki ga drugje niso.

Avtor: ekpia Pajzla

PAJZL

Na tretjem nivoju pa Pajzl ni le študijski in družabni prostor Medicinske fakultete. Je mnogo več. Oblikujemo ga med seboj tesno povezana skupina študentov. Vsak član je na svoj način poseben, vsi pa skupaj složno skrbimo za prostore, jih predstavljamo ostalim študentom, se med seboj družimo in stojimo drug drugemu ob strani. Bralci, kot ste verjetno opazili, je Pajzl prav zaradi njegove večplastnosti težko opisati. Pri pisanju članka smo si ves čas zastavljali vprašanje, kaj Pajzl sploh je, a se nam je popoln odgovor na to vprašanje vztrajno izmikal. Zadnje dni pred velikim izpitom številne pod pra-

vimi koti postavljene rumene ploskve, ki jih tvorijo mize ob z opažem kritimi stenami, obiskovalca prepričajo, da gre za mitični Labirint s Krete; študenti ob knjigah in v tišini na miren sobotni večer nas postavijo v srednjeveški samostan; s kolegi na julijski popoldan smo daleč stran od skrbi; na pajzlžuru smo na zabavi ob koncu sveta; na kakšne čudne noči pa na japonskem TV show-u … Si dobil vtis, da je Pajzl le običajen prostor ovit z iluzijami? Na nek način imaš prav. Pajzl je le filmsko platno in ti sam po sebi ne bo pokazal kaj dosti (ker ti tudi ne more!). Če boš v Pajzlu preživel nekaj časa, predvsem pri študiju, pri druženju s prijatelji, kolegi in Pajzlčani, pa se ti bo s časom pričela kazati slika. Projektor filma je seveda vsak sam. Na celuloidnem traku pa bo posnetek nekega majhnega prostora in časa, ki si ga tvoril tudi ti. In ogled tega filma ti bo ostal v spominu še zelo dolgo časa.

ŠTUDENTSKO

7. tradicionalni koncert Medicinske fakultete: Posluh za Afriko ŠTUDENTI MEDICINSKE FAKULTETE UL v sodelovanju z:

Maja Klarendić

»Music is the medicine of the mind.« J. A. Loggan

Avtor: Larisa Kazič

Isto leto kot jaz so na medicino prišli tudi – sedaj že tradicionalni – koncerti Medicinske fakultete. Spomnim se, da sem se kot brucka udeležila tega novonastalega dogodka v Filharmoniji, ki ga je takrat organizirala Polona Maver. Ideja in vzdušje sta bila odlična in s strahospoštovanjem začetnika medicinske poti, sem občudovala množico mladih študentov, ki so suvereno ne samo študirali, ampak tudi igrali na vsa mogoča glasbila. Z veseljem sem nato obiskala tudi vse naslednje koncerte, zaradi časovne stiske sem spustila samo lanskega, ki se je iz Slovenske filharmonije premaknil v Cankarjev dom. Morda je bilo presenečenje letos tudi zaradi tega še večje.

TRADICIONALNI KONCERT šTUDENTOV MEDICINSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI

KUD KC in MF dr. Lojz Kraigher

»Nič ni lažjega, kot igrati glasbeni instrument. Edino, kar moraš storiti, je, da ob pravem času pritisneš pravo tipko … in potem glasbilo igra samo od sebe.« J. S. Bach

Moram priznati, da me je med koncerti vedno motilo, če je bila osvetljena vsa dvorana in oder ni imel tistega mračnega čara, ki ga dobi, ko se občinstvo pogrezne v svečano temo. Vedno sem si želela, da bi arhitekt predavalnic Medicinske fakultete zamenjal svoje načrte s tistimi od dvorane v Filharmoniji; temina predavalnic mi nekako nikoli ni dajala posebnih estetskih užitkov, na koncertih pa sem prav to pogrešala. Letos se je zame začelo tako, kot se šika – s temo.

Začetek koncerta je bil zelo mogočen; na oder je prikorakalo več kot 100 nastopajočih, ki so skupaj s štirimi solisti in pevskimi zbori Cor, zborom Oražnovega študentskega doma in zborom Lege Artis iz Zagreba izvedli priredbo znane pesmi Heal the World Michaela Jacksona, ki jo je posebej za ta koncert priredila mlada skladateljica Uršula Jašovec. Če kdo do takrat še ni spoznal lepote timskega dela ali je predstavo o prisrčnosti združevanja moči in glasov že izgubil, je Avtor: Peter Kordiš

gotovo dobil potrdilo o tem, da sodelovanje lahko obrodi čudovite sadove. Vsaj meni se je ježila koža, ko sem jih poslušala. Pravzaprav sem v ''naježenem'' stanju ostala kar cel koncert; vem, da se sliši kot veliko pretiravanje, ampak program je bil letos zares osupljiv. Tudi misel, da nekdo ob vseh obveznostih toliko ur posveti trdemu delu z instrumentom ali glasom, te navda s posebnim spoštovanjem in občudovanjem nastopajočih kolegov. Če je Ludwig Van Beethoven nekoč zapisal: »Beethoven zna, hvala bogu, pisati glasbo, toda na žalost ne zna početi prav nič drugega,« pa so bili med nastopajočimi številni medicinci, ki so poleg drugih šol zaključili tudi srednjo glasbeno šolo, kar nekaj (če smo natančni, štirje, op. avt.) pa jih glasbo spoznava na profesionalnem nivoju. Poleg na Medicinsko fakulteto so namreč vpisani še na Akademijo za glasbo. S sosedom sva razmišljala, da so na Akademiji lahko srečni in mirni glede prve pomoči, saj imajo vsak dan ''dežurnih'' kar nekaj bodočih zdravnikov, ki tam pojejo, ubirajo črno bele tipke, godejo na violinske strune in še in še. Seveda so navdušili tudi ostali sošolci, ki ''glasbeno kondicijo'' odlično ohranjajo doma. »Instrument v glasbi je to, kar je barva na sliki.« H. Berlioz

Virtuozinja na klavirju in vodja koncerta Mateja Lasič.

DECEMBER 2012

ŠTUDENTSKO Program je bil sestavljen tako, da sta se izmenjevali ena vokalna in ena instrumentalna točka. Če se vsaj sama ne spomnim, da bi zadnja leta na koncertih slišala kaj dosti pevcev, je bilo letos precej drugače. Tisti, ki jih niste slišali – naj vam povem, da si sploh ne morete predstavljati, kaj vse skrivajo grla vaših sošolcev! Spretne prste, ki so mojstrsko žgečkali instrumente, pa smo poslušalci navdušeno nagradili z bučnimi aplavzi. Poleg klasične glasbe smo slišali tudi čudovite, malo bolj pop in jazzovsko obarvane točke. Vse skupaj so popestrili še zbori ter vedno poživljajoči Big Band Medicinske fakultete. In da ne pozabim omeniti – med točkami naša ušesa niso bila prikrajšana, saj sta jih zabavala simpatična voditelja Domen Križaj in Hana Kavčič, nagovorili pa so nas tudi dekan prof. dr. Dušan Šuput, vodja koncerta Mateja Lasič in predstavnica humanitarnih odprav Maja Harej. Letošnji koncert je imel kljub tradicionalnosti tudi svežo noto – po zaslugi organizatorke je prvič postal še dobrodelen. Zares posrečen naslov – Posluh za Afriko – nas je poslušalce nagovarjal k zbiranju sredstev za humanitarno-medicinske odprave, na katere se odpravljajo študentje višjih letnikov Medicinske in Zdravstvene fakultete. Kolegi, ki bodo pomagali najrevnejšim prebivalcem daljnih dežel, so bili zares hvaležni za 1500 evrov zbranih sredstev.

Avtor: Larisa Kazič M. Jackson, prir. U. Jašovec: Heal The World

J. Offenbach, prir. G. Bergeron: Barcarolle

Združeni pevski zbori in orkester študentov medicinskih fakultet »Posluh za Afriko« *

Petra Marija Skušek | violina Anja Udovc | klavir

E. Satie: Gymnopedie No. 1 Duška Stopar | citre

W. A. Mozart: Madamina il catalogo e questo; arija Leporella iz opere Don Giovanni

J. Michl: Nezakonska mati

Domen Križaj | bariton Ingrid Macus | klavir

Sanja Zupanic | sopran Alenka Podpecan | klavir

F. Chopin: Scherzo No. 3 v cis-molu, Op. 39

F. Molino: Nocturno Op. 37; Rondo pastorale

Mateja Lasic | klavir

Marjetka Mavri | kitara

I. Jones, G. Kahn: It Had To Be You

F. Lehar: Meine Lippen, sie küssen so heiß; arija Giuditte iz operete Giuditta

Bernarda Mrak | vokal Nicole Vidak | klavir (Medicinska fakulteta Reka)

J. Mchugh, prir. S. Nestico: On The Sunny Side Of The Street A. C. Jobim, prir. R. Holmes: The Girl From Ipanema C. Barnet, prir. J. Privšek: Skyliner Big Band Medicinske fakultete Ljubljana Ana Leben | vokal Mitja Dragolic | dirigent

M. Jackson, prir. U. Jašovec: Earth Song Združeni pevski zbori in orkester študentov medicinskih fakultet »Posluh za Afriko« *

Andreja Saje | saksofon Jan Sever | klavir Oh, Happy Day (spiritual) Pevski zbor Medicinske fakultete »Cor« Alenka Podpecan | zborovodkinja

(odmor)

* Orkester Medicinske fakultete Ljubljana Big Band Medicinske fakultete Ljubljana Združena pevska zbora Medicinske fakultete Ljubljana »Cor« in »Oražnovega doma« Pevski zbor Medicinske fakultete Zagreb »Lege artis« Saša Vipotnik, Ana Leben, Tina Prosen, Gregor Ravnik | vokal Alenka Podpecan | dirigentka

Lin

Avtor: Peter Kordiš

»Govoriti o glasbi je enako neumno, kot če bi plesal o arhitekturi.« Steve Martin Za konec naj povzamem misel organizatorke, ki je v svojem govoru dejala, da je sedem od nekdaj pravljična številka; sedem gora, sedem voda, sedem osnovnih tonov v glasbi, sedem barv mavrice in sedem let medicinskih koncertov. Zares je bilo pravljično in najlepša hvala vsem, ki ste združili umetnost medicine z umetnostjo glasbe. Vsem odpravam pa srečno pot in »naslišanje« naslednje leto. Sumim, da naši sosedje, poslušalci zlatega abonmaja v Gallusovi dvorani, niso uživali tako zelo kot mi. Kaj več vtisov pa je težko spraviti na papir, saj se, kot je zapisal nemški pesnik Heinrich Heine: »Glasba pričenja tam, kjer končuje beseda.«

Več kot 100 nastopajočih je v veličastnem slogu izvedlo priredbo znane pesmi Heal the World Michaela Jacksona, v duhu dobrodelnosti Posluh za Afriko.

7. TRADICIONALNI KONCERT MF

NEPOGREŠLJIVO

POGOVOR S HIŠNIKOM MEDICINSKE FAKULTETE Aleksandar Gavrić

Malokateri študent ne pozna Franca Medveška, hišnika Medicinske fakultete, ki ga še bruci srečajo prav na začetku šolskega leta. Osebno se ga spomnim že iz uvodnega predavanja, ko je v veliki predavalnici pomagal pri nedelujočem mikrofonu. Gospod Franc je prijazen človek, z veliko znanja, kombiniranega z izkušnjami, in je vedno pripravljen pomagati. Kot sogovornik je izredno zanimiv, saj zelo dobro pozna zgodovino naše fakultete. Kot sam pravi, bi nam lahko različne zgodbice in anekdote, ki jih je doživel med službovanjem, pripovedoval tedne.

»Veste kako gospod, mi sicer smo gasilci in »pumpamo« vodo, a naša intervencija se začne, ko je vode 7 cm«. Prva klet pa je bila žal samo 4 cm pod vodo in so šli.

S človekom, ki je na Medicinski fakulteti že od njenega samega začetka, smo prijetno pokramljali, kot vedno pa nas je spravil v zelo dobro voljo. Medicinska fakulteta bi bila brez takšne osebnosti zagotovo bolj suhoparna.

Nič se niso vrnili. Potem sem jaz začel zapirat ventile in smo nekako rešili problem.

Gospod Franc, kakšen je vaš delavnik?

Poleg službe imate zagotovo še kaj hobijev?

Moj delavnik je dolg 24h na dan. V službo pridem ob 6:30, v službi sem do 14:30. Popravim marsikaj, npr. vrata, zamenjam ključavnico, pripravljam prezentacije za podelitev diplom in razne druge stvari. Da, tudi z elektriko se ukvarjam! (Smeh.)

V prostem času se ukvarjam s fotografijo, ribolovom in računalništvom.

Ljudje Vas gotovo pogosto pokličejo za nasvet in pomoč. Vas kdaj pokličejo po nepotrebnem, takrat, ko bi lahko problem sami enostavno rešili?

Kaj je najbolj nora stvar, ki ste jo popravili s »fazenbriferjem«? Depilator za dlake pod pazduho, pa mogoče za še kje drugje. Kdaj ste začeli delati na Medicinski fakulteti? To je pa dolga zgodovina. Leta 1982 sem na MF prišel intervencijsko za 2 meseca, ostal sem pa 30 let. Pred otvoritvijo predavalnic je bilo potrebno zmontirati transformatorje. Nato smo s prekinitvami hišo gradili 5 let, ko se je odprl tudi visoki del, kamor so se začeli 87. leta seliti inštituti. Prvi se je priselil inštitut za sodno medicino. Zadnji so v 5. nadstropje prišli mikrobiologi, ker je bil tam predviden hlevček za male živali. V igri so bili mački in opice na primer. V prvem prostoru tam še danes ni žarnic, ker je bil ta prostor namenjen opicam in bi lahko namesto mene menjale žarnice.

DECEMBER 2012

Zdaj pa klasično vprašanja, povejte nam kakšno zanimivo zgodbico … Teh je ogromno. Na primer, kako sem spoznal prvega človeka na MF. S kolegom sva delala na sodni medicini, tam kjer so zdaj obdukcijski prostori. To je bilo leta 1983. Pride nek možakar, bela halja in si rečem, »u madona, ta je pa že profesor«, in naju opazuje, kaj delava. Čez nekaj časa nama reče: »Dejta vidva stopit pod tisto kupolo, da vidim koliko kaj spijeta.« Dol imajo namreč neke kupole za dnevno svetlobo na hodnikih. No, in reče mojemu mojstru »ti pa rad malo spiješ« potem pogleda še mene »ti ga pa nič ne cukneš« in možak odide. Čez nekaj časa sem izvedel, da je bil to tehnični pomočnik na sodni medicini. Ste morali kdaj na pomoč poklicati tudi gasilce? Ja, seveda sem jih poklical. Zanimiva zgodba. Zima, huda zima, mislim da leta 1984, sobota zvečer. Poči cev pri hidrantu, voda »lije« v anatomijo kot slap. Vse pod vodo, zato sem poklical gasilce. Prideta dva s hudima avtomobiloma z brigade dol pogledat in rečeta:

In so se potem vrnili …

(Pogleda proti oknom v društvu.) Že tu v vašem društvu vidim, kako imate zaprta okna. Rešetke nad okni so odprte. Tukaj bi lahko imeli atomsko elektrarno pa ne boste nikoli segreli prostora pozimi, ko bo – 5 stopinj celzija. Potem pa ves čas poslušam pritožbe, kako so okna slaba. Torej moramo biti pozorni še na rešetke nad okni, se prepričati, da so zaprte … Ja, in tukaj bi jaz povedal tudi ostalim uslužbencem na faksu, če kdo od njih bere Erektor, naj bodo pozorni na te rešetke in na okna preden bodo mene klical: »Franc, pri men je mraz za znort.« Hvala, upam, da bomo vsaj malo prispevali k manjši porabi toplotne energije (smeh). Zakaj mikrofon pogosto »crkne« že po eni uri predavanj? No, to ni čisto tako, da kar »crkne«. Velikokrat je kriva napačna uporaba mikrofona. Nekdo si ga pripne čisto pod vrat in glas leti mimo mikrofona, nekdo si ga pripne na pas in je spet predaleč. Pripeti ga moraš tako kot imava midva tega. Nekje 20 cm pod brado. Velikokrat odpove na primer baterija. Mi

NEPOGREŠLJIVO imamo rezervne baterije pri vratarju in to hitro rešimo. Baterija zdrži 15 – 20 h predavanj. Jaz ne vem, koliko časa ga je nekdo uporabljal. Predavanja se končajo ob 13:00 mikrofon pa je pogosto prižgan do 21:00 ali pa celo noč. Zjutraj sicer prekontroliram vsak mikrofon, če je v funkciji. Velikokrat se zgodi, da je še toliko baterije in se prižge lučka, že čez dve minuti pa je že popolnoma izrabljena. Je pa malo »Murphya« s temi mikrofoni. Se zgodi, da se bo to vedno dogajalo pri enem in istem profesorju. Čisti »Murphy«. V neki prilogi je bil na koncu vedno intervju s 15 ali 20 vprašanji, kratka dejstva. Eno izmed vprašanj je bilo tudi; najljubša knjiga, pesem in film? Pesem Africa. Ne vem kdo je izvajalec, vem, da je pela ena punca. Knjiga … 7000 dni v Sibiriji. Strašanska knjiga. Poglejte si malo na internetu. Kar preberte si jo. Film (premišljuje) težko rečem. Ne poznam jih po naslovih. Rad gledam dokumentarne filme, komedije in resnične zgodbe. Všeč mi je tudi tematika vzhodna – zahodna Nemčija. Imam ravno eno anekdoto, vam jo povem. Bil sem doma na dopustu, vračam

se v vzhodno Nemčijo, kjer sem takrat tam delal. Od tega je že 35 let. Pot je dolga in kaj češ drugega delat, čitat, ne? S sabo sem nesel Radar, odlična revija. Potem sem si kupil kakega Tovariša, nekaj podobnega današnji Mladini. S sabo sem nesel tudi Nedeljski dnevnik pa revijo Zdravje. In revija Zdravje je bila ena prvih, ko so kaj »šenkal« zraven. Takrat so dajal en viterginček na naslovnico. Problem se je pojavil na meji med vzhodno in zahodno Nemčijo. »Pa ga imamo!« so mi rekli na carini. So cariniki ciljali na drogo? Ja, in so me spraševali, kaj je to, zakaj to nosim s sabo. Tam so me dve uri »matrali«. Potem so me spustili in ni bilo zapletov. Zelo zanimive zgodbe, vidim, da bi lahko le z njimi zapolnili polovico Erektorja. Kaj pa moto, imate kakšno življenjsko vodilo? (Premišljuje.) Da denar ni vse ali pa lepa beseda mesto najde. In pa tudi izrek Alberta Einsteina: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki delajo napake, uničili ga bodo ti-

sti, ki ne odreagirajo na te napake.« Spet sem se spomnil ene zgodbe. Podelitev Prešernovih nagrad v srednji predavalnici. Notri 50 študentov in 50 mentorjev. Punci, ki je pela v zboru je postalo slabo in je padla skupaj. Kako so odreagirali ? Nihče ni naredil nič. Ne obtožujem nikogar, samo pravim; ne se obrnit stran, ko se kaj takšnega zgodi in reči, saj nisem v službi. Nenazadnje se učite medicino, zato me to še bolj preseneča. Očitno se ljudje bojimo reagirat, da ne bi kaj narobe naredili. Še zadnje vprašanje, kaj bi svetovali študentom? Ne bodite užaljeni, če vas včasih poprosim, ko vas je malo v predavalnici, da se usedete bliže k mizi. Zato, da se uporablja le ta del razsvetljave ne pa vseh 24 reflektorjev. Vsak je močan 1 kilowatt, to je 24 kilowatt-ov na uro. Poraba je tako velika, kot jo imate doma v pol meseca. Ne bodite jezni, če se to zgodi in vam to rečem. Za konec bi rad povedal, da sem ponosen na to, da sem »delček« ekipe, ki po svojih močeh pomaga pri izobraževanju študentov medicine Slovenije. Zavedam pa se tudi, da sem na fakulteti zaradi vas študentov in ne da ste tu vi zaradi mene!

Avtor: osebni arhiv

Franc Medvešek (levo).

POGOVOR S HIŠNIKOM MF

NEPOGREŠLJIVO JAPELJEVA ULICA 2

ZEMLJEVID MEDICINSKIH LOKACIJ

Klinični oddelek za gastroenterologijo

ZALOŠKA CESTA 4

NJEGOŠEVA CESTA 4

LESENA PREDAVALNICA UKC - POLIKLINIKA

GRABLOVIČEVA ULICA 46

OČESNA KLINIKA

ZALOŠKA CESTA 29

1 CENTER ZA MENTALNO ZDRAVJE (CMZ)

ZALOŠKA CESTA 2

9 8

FOTOKOPIRNICA ONKO

ŠLAJMERJEVA ULICA 1A

FOTOKOPIRNICA ŠTORKLJA

ZALOŠKA CESTA 4

INŠTITUT ZA FIZIOLOGIJO

DECEMBER 2012

NEPOGREŠLJIVO 9

ZALOŠKA CESTA 4

Matej Zupan (foto), Miha Helbl (oblikovanje)

INŠTITUT ZA MIKROBIOLOGIJO IN IMUNOLOGIJO

ZALOŠKA CESTA 2

DERMATOVENEROLOŠKA KLINIKA

POLJANSKI NASIP 58

- CMZ, enota za zdravljenje odvisnih od alkohola - Katedra za družinsko medicino

PETKOVŠKOVO NABREŽJE 57

ZOBOZDRAVSTVENA AMBULANTA

TRUBARJEVA ULICA 2

INŠTITUT ZA VAROVANJE ZDRAVJA REPUBLIKE SLOVENIJE

LINHARTOVA CESTA 51

WOLFOVA ULICA 12

ORAŽNOV DIJAŠKI DOM

AŠKERČEVA CESTA 4

12 Univerzitetni rehabilitacijski inštitut - Soča

ZEMLJEVID MEDICINSKIH LOKACIJ

ZDRAVSTVENI DOM ZA ŠTUDENTE

NEPOGREŠLJIVO

STRIC ZDRAVKO SVETUJE Stric Zdravko

Avtor: osebni arhiv

Stric Zdravko v svojem delovnem okolju.

1. Dragi Zdravko! Že večkrat se mi je zgodilo, da sem zjutraj, ob pogledu v ogledalo, opazil izrazito modro-vijolične lise na vratu. V nekem filmu sem videl podobne spremembe ob ugrizu vampirja. Skrbi me, da je moja punca vampirka in Vas prosim za nasvet, kako to preverim. Že vnaprej se Vam zahvaljujem za odgovor in Vas lepo pozdravljam. A. G. Dragi študent! Hvala za zanimivo vprašanje. Vaše vzbrsti (efluorescence) so lahko različnega etiološkega izvora. Izmed vseh možnih vzrokov na PubMedu (mojem vsakdanjem čtivu) ni zabeleženega niti enega primera ugriza vampirja, vendar vseeno dopuščam možnost, da je vaš strah upravičen; empirično je namreč potrjeno, da so ženske občasno krvoločni tip človeka. Če želite biti popolnoma prepričani, da vaša partnerka ni vampirka, predlagam sledeče: znano je, da česen pri vampirjih inducira degranulacijo bazofilnih granulocitov in hudo alergijsko reakcijo, ki se lahko konča z anafilaktičnim

DECEMBER 2012

šokom. Predlagam, da pojeste 5–10 strokov surovega belega česna, nato pa punco poljubite in počakajte reakcijo. Bolj verjetno pa je, da ste utrpeli ljubezenski ugriz (hickey). To je pogosti način izkazovanja naklonjenosti, ki nastane zaradi vakuumskega poka drobnih površinskih žil. Po navadi se kaže zgolj kot simpatična kožna sprememba, ki (odvisno od intenzitete 'napadalca') traja povprečno od 5 do 12 dni in se med tem časom sprehaja po različnih odtenkih od modre do temno vijolične. Treba pa je omeniti zanimiv primer, ki so ga v New Zealand Medical Journal objavili Teddy Y. Wu, Jonathon Hsiao in Edward H. Wong, novembra 2010. Ljubezenski ugriz je v tem primeru pri 44-letni Maorki povzročil trombozo a. carotis interne (ACI). Pacientka je bila sprejeta s klinično sliko možganske kapi, ki se je kazala z monoparezo leve roke. Z Dopplerskim ultrazvokom je bila ugotovljena 65 – 70 % stenoza (zožitev) ACI (Slika 1a, 1b). Iz anamnestičnih podatkov so izvedeli, da je njen Maorec nekaj dni pred manifestacijo klinične slike naredil na njenem vratu konkreten ljubezenski ugriz. Zdravljena je bila z antikoagulacijsko terapijo, po enem mesecu je prišlo do popolnega okrevanja. Za konec bi rad še poudaril, da se ljubezenskih ugrizov ni treba bati ali načrtno izogibati, saj je opisani primer bolj izjema kot pravilo – ampak ravno izjeme delajo medicino zanimivo. 2. Dragi Zdravko! Zanima me, ali je po koncu izpita profesorju vljudno ponuditi roko kot znak »skupnega« sodelovanja. Jo morda lahko celo poljubimo? Študent višjega letnika Vsak izpit je unikatna, neponovljiva (ponovljiva?) izkušnja. V naši kulturi je najbolj sprejemljiva fizična komunikacija stisk roke. Seveda je samoumevno, da če vam roko ponudi profesor, je nikakor ne smete zavrniti. Če pa tega niste deležni in si po tako ali drugače končanem izpitu vseeno

želite palmarnega kontakta, morate pri tem upoštevati več faktorjev. Za začetek se zavedajte da lahko, v primeru izredno slabega nastopa z vaše strani, gesta profesorju zgolj izboči površinske facialne vene in ga pahne v izbruh jeze. V kolikor pa se vam zdi, da je bilo vajino sodelovanje zadovoljivo, lahko brez skrbi ponudite roko. Če do stiska roke pride, si zapomnite sledeče – podajte roko suvereno, dlan naj bo vštric s podlaktjo, stisk močen, a neboleč, trajanje kontakta pa naj ne bo sumljivo. Glede poljubljanja je treba biti previden, sploh če je oseba istega spola, saj gesta izžareva določeno homoseksualno nagnjenje. Če pa vas izprašuje oseba nasprotnega spola, je lahko poljub roke gesta staromodnega gentlemenstva. Vse prevečkrat pa je to vseeno znak neprimernega zapeljevanja, zato pazljivo in vsekakor ne uporabljajte jezika. 3. Ali se lahko pasivni herpes na ustih pri določenem spolnem aktu prenese na spolni organ? Anonimnež Dragi nadebudni infektolog! Najprej moramo razčistiti, da pasivni herpes na ustih sploh ne obstaja. Pasivni herpes Avtor: PubMed

Slika 1a – Longitudinalni pogled proksimalne notranje karotidne arterije. Luminalni tromb označen z belo puščico. Slika 1b – Transverzalni pogled karotidnih arterij. Notranja karotidna arterija in tromb sta obkrožena s črtkanima črtama. Tromb je označen z belo puščico. ECA – Zunanja karotidna arterija; ICA – Notranja karotidna arterija; CCA – Skupna karotidna arterija.

NEPOGREŠLJIVO počiva v živčnih ganglijih, na ustnicah pa govorimo o aktivni obliki, ki je lahko simptomatska ali asimptomatska. Omenjen virus spada v družino Herpesviridae, rod Simplexvirus – po slovensko virusi herpes simpleks. Znotraj tega rodu poznamo virus herpes simpleks 1 (HHV-1) in virus herpes simpleks 2 (HHV-2). HHV-1 je najpogostejši (80 % primerov) povzročitelj vsem znanega herpesa na ustnicah, HHV-2 pa v večini primerov povzroča genitalni herpes, ki je od HHV-1 veliko bolj kužen, poleg tega pa ima na genitalijah tudi hujši kliničen potek. Vseeno pa lahko genitalni herpes povzročita oba tipa virusa, ki tako veljata za najpogostejša povzročitelja razjed na spolovilu v industrijsko razvitejših državah. Znaki so na obeh lokacijah enaki: pordela koža ali sluznica, mehurčki s prozorno tekočino, ki sčasoma počijo in jih prekrije krasta. Po okužbi ostanejo virusi herpesa v človeškem telesu (predvsem v živčnih ganglijih) doživljenjsko v pasivni obliki, dokler se iz različnih vzrokov ne reaktivirajo. Oralni seks je definitivno lahko eden izmed načinov prenosa herpes virusov na genitalije. Po ocenah strokovnjakov je tak prenos zelo pogost, največ prenosov se celo zgodi takrat, ko je okužba asimptomatska, torej kadar ni zgoraj opisanih simptomov na koži ali sluznici, virus pa je vseeno aktiven. Virus se aktivira (simptomatsko ali asimptomatsko) predvsem ob padcu imunske odpornosti, v primeru prekomerne izpostavljenost UV žarkom, v stresnih situacijah, neprespanosti ali pri menstruaciji. Moram pa povedati, da je najhujši zaplet okužbe s herpes virusi herpetični encefalitis. Klinično ima dramatičen potek in visoko smrtnost. Manifestacija znakov in simptomov na koži in sluznicah je tako v primerjavi z encefalitisom le majhna nadležnost. Da zaključim. Strokovnjaki infektologi odsvetujejo oralni seks osebam, ki se jim herpes pogosto izraža oziroma priporočajo oralni seks s kondomom – vsi pa dobro vemo, da je to podobno lizanju treh kepic sladoleda skozi stekleno okno. Zato se je dobro vprašati, ali se je vredno odpovedati temu načinu ljubljenja na podlagi 150–200 nm velikega pleomorfnega virusa z ikozaedrično nukleokapsido, ki

lahko potencialno povzroči določene posledice. Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak zase. 4. Kaj je sploh smisel ženskega orgazma pri razmnoževalni funkciji, razen tega, da pritegne ženske k razmnoževanju? Anonimnež Orgazen je nenaden izbruh nabrane seksualne napetosti, ki je pod vplivom simpatičnega avtonomnega živčevja in se kaže z ritmičnim krčenjem pelvične muskulature in intenzivnim občutkom ugodja. V kolikor ima pri moškem evolucijski pomen (črpanje semenske tekočine preko duktusov v sečnico) pa pri ženski v striktno evolucijskem smislu ni nujen. Ogromno je polemik okoli ženskega orgazma. Na tem področju je bilo narejeno mnogo raziskav, predvsem zato, ker je raziskovanje zagotovo zanimivo in zabavno, sploh za moške raziskovalce. Nekatere teorije navajajo celo do 10 različnih tipov ženskega orgazma, v glavnem pa so sprejeti trije tipi – klitorisni, vaginalni in orgazem G-točke. Četudi ni neposredne fiziološke povezave med ženskim orgazmom in procesom zanositve, ne moremo reči, da ženski orgazem pri reprodukciji nima smisla. Upoštevati je treba določene psihološke in vedenjske vzorce. Ob doživljanju orgazma je ženska na močnejši sentimentalno-čustveni ravni in to lahko pozitivno vpliva na trdnost razmerja (ljubezni?). Tako je večja verjetnost, da bo s partnerjem v prihodnosti ponovila spolni odnos (kar poveča možnost zanositve), prav tako pa je navezanost partnerjev temelj za morebitno kasnejšo vzgojo otrok. Treba se je tudi zavedati, da je človek v osnovi hedonistično bitje in da mnogo žensk v spolni odnos privoli prav zaradi pričakovanja orgazma, torej bi bilo globalno gledano na svetu brez ženskih orgazmov manj seksa in potencialno manj potomcev. Mislim, da se strinjamo, da človek v življenju potrebuje občasno čisti užitek, pa naj bo to orgazem, zbiranje znamk ali odgovarjanje na vprašanja bralcem Erektorja. Hvala torej evoluciji ali našemu stvarniku, da na tem področju nista diskriminirala med spoloma.

STRIC ZDRAVKO SVETUJE

5. Stric Zdravko, zadnjih nekaj let opažam napredujoče redčenje las, ki se je sprva začelo na vrhu glave, sedaj pa je plešavost zajela celotni frontalni del lasišča in napreduje nazaj proti temenu. Rotim te, povej mi, s čim sem si to prislužil in ali obstaja kak način, da to »reverzibiliram« ali pa vsaj ustavim? Košati Praslovan. Dragi bralec, v krivinah vašega črnila čutim veliko stisko nad dejstvom, da vam lasje bežijo za obrambno linijo, ki je koronarna sutura. Sodeč iz opisa gre za čezmerno občutljivost na DHT (dihidrotestosteron), tako imenovano androgeno alopecijo. Ta do petdesetega leta prizadene skoraj vsakega drugega moškega, prvi znaki (tanjšanje in pojav puhastih las na sencih in temenu) pa se lahko pojavijo že pri dvajsetem letu. Razlogi so genetske narave, nekaj genov, ki povzročajo plešavost, je vezanih na X kromosom, spet drugi so vezani na avtosome in se značilno prenašajo z očeta na sina. Vsekakor pa mišljenje, da plešavost lahko povzročijo okoljski dejavniki, kot je prhljaj ali uporaba različnih gelov ne drži! Redko lahko hud stres (na primer porod, kar pa za vas verjetno ne pride v poštev) povzroči simptomatsko izpadanje las, kar imenujemo telogeni efluvij. Slednjemu ste kot študent medicine morda bolj izpostavljeni. Še posebno nevarni so izpiti iz predmetov Javnega zdravja. Za ustavitev tega neredkega pojava obstaja veliko možnosti – od mehanske stimulacije lasišča do kemijskih učinkovin in preparatov. Med slednje spadajo inhibitorji encima alfa reduktaze (Finasterid ali naše »kontracepcijske«). Druga izmed pri nas dostopnih učinkovin je Minoxidil, antihipertenzivni vazodilatator, ki ustavi izgubo las in tudi »reverzibilizira« ali spodbuja ponovno rast. Nanaša se ga direktno na problematično mesto, zato nima sistemskih stranskih učinkov. V končni fazi pa vedno obstaja možnost presaditve. Vendar kar brez skrbi, izpadanje las ne pomeni izgube spolne privlačnosti in pogosti rek, da so plešasti moški najboljši ljubimci, menda tudi drži.

KULTURA

POEZIJA

Imaš lastnost

PREZEBLA

Imaš lastnost: povezana je z lepoto.

Hlastam po zraku v globini že predolgo modrikava tišina.

Uničuje vse čarobno, ki svetu vrača žar, v oči privlačnost vnaša; ko estetika resničnost vliva, se poteze mehkejše zdijo, ljubši je slikar življenja švist vetra me poboža po licu, navdih zajamem sapo, življenje telo izgubi težo, svoboda oči sijejo, sreča spet se zavedam, kako diham kraj in čas … Nikar! Ne prekinjaj čiste lepote obstoja ki je sebi namen redko se zgodi. Všeč ti je najlepše Ali ne vidiš? BM

Mehurčki upanja moten pogled sol v očeh. Lebdenje udov tok odnaša nemočno truplo. Primi mojo dlan reši me globine same sebe. BREZ ROKAVIC Neštetokrat raztreščiš stekleno kar imava na tisoče črepinj lebdi okoli naju njih lesket slepi obstojiva da se ne poreževa. Težnost se včrepini pokrije pod brez tal golih rok pobiram upam da ne reže prvih treh ne čutim drugih pet je mehkih deveta zaskeli! Ranljivost se razpre a še kar pobiram upam s krvavimi dlanmi brišem si solze začutim znan utrip skloniš se pobiraš z mano brez rokavic. Naja Videmšek

DECEMBER 2012

Bodi moj kisik strgaj alge z mene priklepajo me k dnu. Potegni me na breg ogrej negibne ustnice poljubi hladno dušo. Oživi me. Prezebla sem. Naja Videmšek

HUMOR

VICI, SMEŠNI ZA POP*** Andreja Saje

adi az zar nu: »J žbo za o p m slu e ta m reč gubim Kondo ak mesec iz s ti tebe v n.« e pak če e, am , jo en ted ž e Ž » vrne: raviš dobro !« on od Tamp lužbe ne op t mesecev s ve svoje bim za de u jaz izg

re?

o aredila pa ne m

i rada nekaj n enuje riba, ki b

Kako se im Skuša.

Želim si te o dvle znojiti ... hoče či v posteljo, te utrudit i in prem da ti gori telo in da se kler me ima š... treseš doLjubim te! Tvoja GRIPA !

vinu, ovem p d o če se oktor, dlje živel?« bo dlje.« d d o sp m t: »Go se vam ali bo Pacien ženskam, amo zdelo in ,s petju ik: »Niti ne n Zdrav

Pacient in zo bo Pacient: »Ko zdravnik v ambulanti; liko pa stane , da si samop Zobozdravn lačniško dam ik: »40€« izpuliti zob?« Pacient: »40 €?!? Za samo nekaj minut Zobozdravn de ik: »No, če že lite, ga lahko la???« izpulim zelo počasi.«

VICI, SMEŠNI ZA POP***

HUMOR

HOROSKOP David Zupančič

Periost (21. 3.–20. 4.) Zaradi vaše značilne arome in intenzivne poraščenosti vas bodo znanstveniki uporabili za dokončen dokaz teorije evolucije. Naredite jim stvar še malo lažjo in se zavestno obnašajte nekoliko bolj opičje – če vam ne gre, poskušajte oponašati kakšnega politika.

Sistola (21. 4.–20. 5.) V obupnem poskusu, da se izvlečete iz hazarderskih dolgov, boste v lokalnem kazinoju zastavili svojo ledvico. Igro boste sicer izgubili, vas bo pa kasneje maščevala zavrnitvena reakcija.

Sklera (21. 5.–20. 6) V naslednjem mesecu boste dokončno nasitili možgane s podatki, zato ob nadaljnem študiju obstaja nevarnost spontane odpovedi interesa za medicino. Predlagamo sprostitveno dejavnost, npr. obredni sežig stare literature preteklih izpitov.

Globulin (21. 6.–22. 7.) Vaše kronično pomanjkanje seksa se bo stopnjevalo do hude depresije. Da bi naposled le dobili partnerja, boste začeli na fakulteto hoditi pomanjkljivo oblečeni. S tem pa boste bolj verjetno kot ljubezen dobili pljučnico.

Femur (23. 7.–22. 8.) Zaradi intenzivnega zehanja med predavanji se vam bo izpahnila čeljust. Na srečo boste obkroženi z nadebudnimi bodočimi zdravniki, ki vam jo bodo z veseljem nasilno pribili v primeren položaj. Ponovni nesreči se lahko izognete s prepisom na bolj zanimivo fakulteto.

Vagus (23. 8.–22. 9.) Za leto 2013 si boste zadali mnogo novoletnih zaobljub, ki jih boste potem vestno ignorirali. Tako se vaš življenski slog ne bo bistveno spremenil, vaše neutrudljivo iskanje ljubezni pa bo morda celo produktivno, v kolikor boste razširili kriterij in začeli iskati tudi med pripadniki istega spola.

DECEMBER 2012

HUMOR

Ostium (23. 9.–23. 10.) Zaradi pretirane uporabe aromatiziranih kondomov boste začeli vonj po gozdnih sadežih asociirati s spolnim odnosom. Priporočeno je, da vonjave pri seksu vseeno omejite, saj vas bodo v nasprotnem primeru začele vzburjati slaščičarne in sladoledarji.

Bulbus (24. 10.–22. 11.) Med tavanjem po medicinskih podzemnih hodnikih se boste konkretno izgubili in bili na njih prisiljeni prenočiti. Priporočeno je, da si ležišče naredite nekoliko dvignjeno od tal in si omislite kamuflažo, saj ponoči lovijo lačni anatomi.

Adenozin (23. 11.–21. 12.) V naslednjih nekaj mesecih boste v sebi odkrili skrito naklonjenost Javnemu zdravju in se začeli zavzemati za razširitev omenjenega predmeta znotraj študijskega programa. Predlagamo, da to počnete pod psevdonimom, sicer obstaja velika verjetnost napada s strani sošolcev.

Medulla (22. 12.–20. 1.) Naposled boste našli skupino ljudi, ki vas je pripravljena sprejeti kljub vašemu ubijalskemu zadahu. Bodite prizanesljivi do svojih novih prijateljev in skušajte omejiti odpiranje ust ali pa si po petnajstih letih načrtnega upora vseeno omislite zobno krtačko.

Dens (21. 1.–18. 2.) V prihodnjih mesecih vas čaka mnogo izzivov, kar bi bilo razburljivo, če ne bi bili tako kronično nesposobni. Tako se boste najbrž skoraj pol leta uspešno spotikali čez najrazličnejše ovire, ampak brez skrbi – »što ne ubija, jača.«

Plazmid (19. 2.–20. 3.) Vaša miselnost, da je vsakodnevno tuširanje zabloda sodobne družbe, bo med vašimi prsti na nogah vzredila zeleno-modre glivice. Predlagamo temeljitejšo osebno higieno, sploh zaradi dejstva, da vas v bližajočem se izpitnem obdobju čakajo ustni izpiti.

HOROSKOP

VELIKE SIVE CELICE

ZA VELIKE SIVE CELICE Matej Mlinarič

Rešite nagradno sklepalno nalogo ter napišite na kuponček za vsako osebo v nalogi: kje se uči, koliko časa se uči in kaj se uči. Z nekaj sreče je lahko vaš povsem nov in aktualen učbenik Interne medicine založbe Littera picta. Izpolnjen kuponček morate izrezati iz revije, ga ustrezno izpolniti in ga oddati najkasneje do 21. 12. do 12. ure v škatlo z oznako za sklepalno nalogo, ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvu v Mandibuli. Žrebanje bo še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico. Imena nagrajencev bomo objavili tudi na mailing listi.

POMEMBNO!

Navodila za reševanje sklepalnih nalog:

Rešena naloga:

S pazljivim branjem skušate izluščiti povezave med posameznimi pojmi iz različnih področij (osebe, bolezni, ure ...). K vsakemu pojmu iz posameznega področja sodi natanko 1 pojem iz vsakega drugega področja. V pomoč so vam podane tabele, kjer lahko s plusi (+) označite, da sta pojma med sabo povezana in z minusi (-), da pojma nista povezana. Na desni strani je podan rešen primer s postopkom reševanja. Uspešno reševanje!

Tudi nekatere živali so prenašalci bolezni (vektorji). S pomočjo navedenih podatkov skušajte ugotoviti, katera žival je prenašalec katere bolezni:

DECEMBER 2012

1. Muha cece je prenašalka spalne bolezni. 2. Komar mrzličar ne prenaša toksoplazmoze.

VELIKE SIVE CELICE

NAGRADNA SKLEPALNA UGANKA

LUKA: _____________________________________________

JANEZ: ____________________________________________

MARIJA: ___________________________________________

ANJA: _____________________________________________

REŠITEV:

Letnik:______________________________________

Ime in priimek:_______________________________

E-pošta:_____________________________________

KUPONČEK (izreži me)

Na zadnjem Pajzl žuru so se srečali štirje študenti Medicinske fakultete (Anja, Marija, Janez, Luka). Ker se je izpitno obdobje hitro približevalo, so se seveda pogovarjali tudi o prihajajočih izpitih. Vsi so redno vpisani in imajo opravljene vse obveznosti za nazaj. Glede na podane izjave skušaj ugotoviti, kje se posameznik uči, kaj se uči in koliko ur dnevno mu vzame učenje. Koliko dni pa so se učili in ali so se učili sproti, pa boste ali ste že izkusili na lastni koži.

1. Janezu, študentu 3. letnika EMŠ, se med izpitnim obdobjem ne ljubi kaj preveč premikati, zato se uči kar v študijski sobi svojega študentskega doma. 2. Obe študentki sta bolj pridni in se učita več ur na dan kot njuna moška kolega. 3. Študent/-ka, ki bo opravljal/-a anatomijo se bo učil/-a v CMK-ju, saj si tam lahko izposodi čitalniški izvod anatomskega atlasa. 4. Študent/-ka, ki bo opravljal/-a fiziologijo, se uči 7 ur. 5. Anja se uči patologijo, a ne v CTK-ju. 6. Ena izmed študentk se uči v CMK-ju 9 ur.

SKLEPALNA UGANKA

VELIKE SIVE CELICE

NAGRADNA KRIŽANKA Rešite križanko in na osenčenih poljih boste dobili geslo, ki ga napišite na list papirja, skupaj z vašimi podatki (ime, priimek, letnik in e-poštni naslov). Listek morate oddati najkasneje do 21. 12. do 12. ure v škatlo z oznako »za križanko«, ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvu, v Mandibuli. Žrebanje bo še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico. Imena nagrajencev bomo objavili tudi na mailing listi. Z malce sreče in znanja vam lahko pravilno geslo prinese eno izmed nagrad za širjenje obzorja:

DECEMBER 2012

1. nagrada je knjiga ZELENI PAPAGAJI: kronika vojnega kirurga založbe Sanje. 2. nagrada (trikrat) je knjiga SREČA – Velika knjiga o sreči založbe Mladinska knjiga. 3. nagrada (trikrat) so miselne igre podjetja Znalček.si.

VELIKE SIVE CELICE

Gobelin za posebno priložnost Tokratni gobelin je posvečen zelo pomembnemu društvu, ki letos praznuje zavidljivo obletnico. Erektorska ekipa iskreno čestita društvu ob okroglem jubileju! O katerem društvu teče beseda, pa boste ugotovili, ko pravilno rešite gobelin. Še nekaj besed o tem, kaj sploh je gobelin. Gobelin, imenovan tudi hanjie ali nonogram, je logična uganka, pri kateri glede na navodila ugotavljaš lego črnih polj. Številke na začetku vrste ter na vrhu stolpca povedo, koliko črnih polj je

v tej vrsti oziroma stolpcu. Vsako posamezno število pove, koliko črnih polj je skupaj (med njimi ni nobenega belega polja). Če pa je med dvema številkama vejica ali nova vrsta, pa to pomeni, da je med njima vsaj 1 belo polje. Na začetku in na koncu vrste oziroma stolpca je lahko eno ali več belih polj, lahko pa se začnejo vrste oziroma stolpci tudi s črnimi polji. Priporočljivo je začeti tam, kjer je vsota števk čim bližje številu polj v isti vrstici oziroma stolpcu. Tista polja, za katera smo prepričani, da so bela, lahko označimo s križci (s svinčnikom, da lahko kasneje zbrišemo).

1 5 6 5 1

1 5 6 5 1 x

x x

1 5 6 5 1

1 x

3 x

x x

3 x

Primer rešenega gobelina: Na začetku preverimo, v kateri vrstici oziroma stolpcu je vsota števil čim bližja številu polj v isti vrstici oziroma stolpcu. V tem primeru je to stolpec, ki ima zgoraj napisano 6. Lahko bi začeli tudi s stolpcema, kjer je napisano 5, toda moramo biti previdni, kajti zgoraj ali spodaj mora biti v tem primeru še 1 belo polje. Pobarvamo vsa polja, za katera smo prepričani,

GOBELIN

da ležijo tam – kot je narisano v primeru. Sedaj pa pogledamo še prvo vrsto in vidimo, da je samo 1 polje črno in ker je že pobarvano, lahko v vsa ostala polja vnesemo križce, kajti tam zagotovo ni več črnih polj. Z istim postopkom nadaljujemo, dokler ne vnesemo vseh črnih polj, da dobimo neko podobo.

Založba Littera picta d.o.o. Rožna dolina c. IV/32-34, 1000 Ljubljana Tel: 01/ 362 52 00, fax: 01/ 362 52 22 E-naslov: zalozba@tiskarna.net

NEPRECENLJIVA MONOGRAFIJA NOVA 4. IZDAJA KNJIGE

INTERNA MEDICINA Knjigo so uredili priznani zdravniki, specialisti interne medicine Mitja Košnik, Franc Mrevlje, Dušan Štajer, Peter Černelč, Mirta Koželj in drugi področni uredniki.

Kaj je novega v 4. izdaji knjige INTERNA MEDICINA?

NOVOLETNA AKCIJA:

Knjiga z brezplačnim DVD-jem samo

150 €

• • • • • • • • • • •

slovenski epidemiološki podatki in pristop, uveljavljen pri nas klinično prepoznane bolezni in klinični pristop k bolniku racionalni pristop k uporabi diagnostičnih metod pravilno vrednotenje pozitivnega in negativnega izvida nefarmakološki ukrepi pri zdravljenju prioritete pri izbiri zdravil in terapevtskega ukrepanja pravilna uporaba zdravil in kriteriji za oceno učinkovitosti zdravljenja učinki zdravil, interakcije med zdravili in previdnostni ukrepi seznam referenčnega gradiva posameznih vej interne medicine posebnosti bolezni v starosti, med nosečnostjo in v različnih fazah razvoja novo poglavje o paliativni obravnavi

Prosimo, izpolnite manjkajoče podatke in: • prijavnico pošljite po faksu 01 362 52 22 ali • pokličite na telefon 01 362 52 30 oziroma 01 362 52 00 ali • prijavnico pošljite po pošti na naslov: Littera picta d.o.o., PE Medvode, Barletova 4, 1215 Medvode ali • pošljite e-mail s svojimi podatki na naslov: zalozba@tiskarna.net

Naročam s 25% popustom po akcijski ceni 150 € (redna cena 199,90 €) četrto izdajo INTERNA MEDICINA (knjiga z brezplačnim DVD-jem)

ORGANIZACIJA / PODJETJE: DAVČNA ŠTEVILKA: IME: NASLOV: POŠTA: TELEFON: ŠT. IZVODOV

E-POŠTA: po akcijski ceni 150 evrov z DDV

DATUM: PODPIS: Knjigo naročam kot darilo in za nakup želim prejeti darilni bon. DA Akcijska ponudba velja za naročila, prejeta do 31. januarja 2013.

Miselne igre znalček si

Zahvala V imenu celotne Erektorske ekipe se zahvaljujem Inštitutu za sodno medicino, Inštitutu za biomedicinsko in medicinsko informatiko, Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ter Centralni medicinski knjižnici za finančno pomoč v obliki donacij. Prav tako sem zahvaljujem Študentski organizaciji univerze v Ljubljani (ŠOU), Študentski organizaciji Medicinske fakultete (ŠOMF) ter Študentskemu svetu Medicinske fakultete (ŠSMF) za vsa sredstva, ki so nam bila dodeljena s stani razpisov. Zahvaljujem se tudi založbam Littera Picta za poklon novega učbenika Interna medicina, Sanje za poklon knjige Zeleni papagaj in Mladinska knjiga za poklon treh knjig Sreča ter trgovini Znalček.si za poklon treh miselnih iger. Brez Vaše pomoči izdaja tokratne številke zagotovo ne bi bila izvedljiva, hvala! Aleš Porčnik

Ä&#x152;asopis, ki dobro stoji!