Erektor 15 December 2013 by Drustvo studentov medicine Slovenije (DSMS)

Časopis študentov Medicinske fakultete v Ljubljani

december 2013 | letnik 09.02 | 1 €

OSREDNJI INTERVJU: INICIATIVA ZDRAVNIKOV

NAJBOLJ NENAVADNE DUŠEVNE BOLEZNI

MEDICINSKE APLIKACIJE

SKODELICA KAVE

ZOBNA VILA PRINAŠA

STRIC ZDRAVKO SVETUJE

Miselne igre znalček si ZAHVALA V imenu celotne Erektorjeve ekipe se zahvaljujem Inštitutu za sodno medicino, Inštitutu za anatomijo, Inštitutu za biostatistiko in medicinsko informatiko, Inštitutu za patološko fiziologijo, Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, Zdravniški zbornici Slovenije, Društvu za napredek kardiologije ter podjetju Remeda d.o.o, medicinski center Domžale za finančno pomoč. Zahvaljujem se tudi Študentskemu svetu Medicinske fakultete (ŠSMF) in Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani (ŠOU) za sredstva, ki so nam bila dodeljena v sklopu njunih razpisov. Prav tako se zahvaljujem podjetju Proloco Medico za poklon šivalnega kompleta, nevroloških kladivc in lučk ter podjetju Znalček. si za poklon miselnih iger. Na koncu še iskrena zahvala Društvu študentov medicine Slovenije (DŠMS), pod okriljem katerega deluje naš časopis. Brez Vaše pomoči izdaja tokratne številke ne bi bila izvedljiva, hvala! Marija Malgaj

| OSREDNJI INTERVJU 35 | Iniciativa zdravnikov | ZOBNA VILA PRINAŠA 38 | Specializacije dentalne medicine (1. del)

| ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE 42 | DŠMS predstavlja: Gaster Felix 43 | Študij na MF in družina – ali, kdaj, kako in zakaj? 49 | Urgenten pregled projektov in delovnih skupin DŠMS

KAZALO

KOLOFON

Erektorjeva ekipa študijskega leta 2013/2014

Glavna in odgovorna urednica Marija Malgaj

Urednik fotografije Matej Zupan

Izvršni urednici Mojca Kecelj Naja Videmšek

Erektorjeva ekipa Ana Ferfolja Martina Hrovat Anja Jurkin Lara Lenart Alja Lodrant Staša Lugovski Matej Mlinarič Sara Popović Aleš Porčnik David Zupančič

Glavni oblikovalec Miha Helbl Oblikovanje naslovnice Miha Helbl Tadej Žlahtič Na naslovnici Matic Krašovec Lektorice Ines Gumilar Lara Kavčič Ana Kisovar Iva Kukovica Špela Ozimek Petra Skušek Katarina Valek Sabina Vesnić 4

DECEMBER 2013

Tisk grafex d.o.o., Izlake Naklada 800 izvodov

Izdaja Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, 1000 Ljubljana Cena vključuje 8.5% DDV. V razvidu medijev je Erektor vpisan pod zaporedno številko 906. ISSN 1581-9078 Vaše prispevke pošljite na: erektor@dsms.net

UVODNIK

BESEDA UREDNICE Marija Malgaj

“Medicina je izrazito ekipen šport.” To so besede enega izmed predkliničnih predavateljev na naši fakulteti, ki so se zasidrale v moj – sicer (pre)natrpan z mnogimi faktičnimi podatki – spomin in se mi vsake toliko časa prikradejo v misli. Žal v časih, ko je boj za specializacije postal izrazito krvav (pravzaprav ne pretiravam, če zapišem: “ne boj, mesarsko klanje”), študentje na pomen in lepoto te misli (pre)pogosto pozabimo. Ni mi v ponos, če trdim, da nas je stanje prisililo, da se včasih slepo držimo načela “every man for himself”, a vendar ne pretiravam preveč. Morda sama teže tega dejstva niti ne občutim v pravih razsežnostih, saj sem del izrazito ekipno naravnane študijske skupine. Negotova prihodnost, ki zadnje čase vse bolj straši tudi študente medicine, je zagotovo velik pritisk. Še dodatno nam včasih zbija moralo občutek, da smo pravzaprav povsem nepomembni ali celo odveč. To se največkrat zgodi na kliničnih vajah, kjer se študente bolj ali manj vključuje v vsakdanje delo na oddelku, seveda tudi glede na študentove sposobnosti in zanimanje. Nekatere katedre oziroma bolje rečeno oddelki slovijo po izvrstnih vajah, drugih se drži sloves malo slabših. Na prvih se študenta vsaj trudijo vključiti v delo ekipe na oddelku, na drugih je le še en opazovalec več, ki stoji nekje tam zadaj v peti vrsti in je tako ali tako preveč “zelen”, da bi bil sposoben kaj več kot opazovati. Preden me napadete z očitki, naj dodam, da je situacija seveda močno odvisna tudi od obremenjenosti zdravnikov na oddelku in da smo študentje dovolj kritični, da znamo takšno stisko opaziti. Kakšno pa je stanje na sončni (ali bolje rečeno severni) strani ograje? Če vzamemo pod drobnogled skandinavske države, ugotovimo, da je v teh visoko razvitih deželah medicina prav zares ekipen šport, enakopraven član ekipe pa je tudi študent (skandinavski, arabski, slovenski, kakršenkoli želite). Komunikacija poteka sproščeno, neobremenjeno, brez laskavih doktorskih nazivov, zgolj po imenih, vsak član ekipe pa ima možnost – oziroma bolje rečeno je k temu krepko spodbujen – da izrazi svoje mnenje in pogled na določen primer, diagnostiko, prognozo. Sicer si lahko predstavljate, da k ekipnemu rezultatu bistveno več prispevajo starejši, izkušenejši “igralci medicine”, vsake toliko pa uspe kak nepričakovan gol komu izmed “zelencev”. Pravzaprav pa je poanta takšnega načina dela v tem, da se tudi “zelenci s klopi” ne počutijo več zgolj kot grelci klopi, ampak kot aktivni udeleženci tekme – kirurške, internistične, radiološke, … skratka tekme za (kakovostno) življenje pacienta. Seveda je takšen pristop mogoč ne le zaradi že pregovorne skandinavske mentalitete temveč tudi zaradi blagostanja, ki ga te države nudijo svojim zdravstvenim delavcem – “klinični” profesorji in asistenti imajo dejansko čas in sredstva, da se posvetijo svojim študentom. Preden odjadram predaleč na sever, naj poudarim, da je delo v ekipi ena izmed najpomembnejših vrlin, ki bi jo morali študenti medicine osvojiti tekom izobraževanja na fakulteti. Nekaj tega znanja nam dajo že “ekipne” naloge pri mnogo predmetih (priprava seminarjev, predstavitev kliničnih primerov, nenazadnje tudi skupinsko učenje … ), dodatno pa se lahko v takšnem načinu dela kalite, če se pridružite Erektorjevi ekipi ali kateremu izmed ostalih projektov Društva študentov medicine Slovenije. Poleg tega da se boste navadili timskega dela in prilagajanja, se boste sprijaznili tudi z neizogibnim dejstvom, da nič ne poteka po točno določenem planu, ki ste si ga zastavili, kar vam bo zagotovo prišlo prav čez nekaj let, ko se boste soočali z nabito polno ambulanto ali pa z dejstvom, da ste mladi zdravnik/-ca, prijavljen/-a na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Prej pa si dovolite vzeti krajši odmor in se razvajajte s tokratnim Erektorjem, ki stoji še bolj pokončno kot doslej!

BESEDA UREDNICE

EKSKLUZIVNO

INTERVJU Z ALEKSANDROM DOPLIHARJEM, DR.MED. VODJA AMBULANTE PRO BONO

Martina Hrovat

Aleksander Doplihar, specialist medicine dela, prometa in športa, je prostovoljec že od mladih let. Opozarja, da temeljne vrednote, ki bi naj odlikovale zdravstvene delavce in družbo nasploh − solidarnost, humana usmeritev in želja pomagati pomoči potrebnim − izginjajo. Hipokratova prisega se zanemarja, pozablja, zdravstvo pa vedno bolj podlega političnim in materialističnim vzgibom. Leta 2011 je dr. Doplihar za svoje dolgoletno delo prejel državno priznanje Naj prostovoljec in postal Ime leta 2011. Od upokojitve dalje je vodja ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja Pro Bono, ki se nahaja v Savskem naselju v Ljubljani. Tam se je z mano pogovoril za tokratno številko Erektorja.

»Tisti, ki so šli v medicino zato, da bodo na lahek način zaslužili veliko denarja, naj takoj izstopijo iz študija.« Nam lahko opišete delovanje ambulante s posvetovalnico Pro Bono, komu je namenjena in kako je organizirana? Ambulanta Pro Bono je bila ustanovljena 17. februarja 2002. Ustanovljena je bila za nudenje zdravstvenih uslug ljudem, ki Avtor: splet

nimajo zdravstvenega zavarovanja; ne obveznega in tudi ne dodatnega. To so brezdomci, brezposelni, popotniki, izbrisani, Romi. Ustanoviteljica ambulante je bila Mestna občina Ljubljana ob sodelovanju Zdravstvenega doma Ljubljana, Slovenske filantropije in občinskega Karitas Štepanja vas. Ambulanta krije potrebe pacientov iz mestne občine Ljubljana. Sčasoma se je pojavila potreba po novih ambulantah izven področja Ljubljane. Ljudje z drugih koncev Slovenije so za nas izvedeli preko medijev. Tako je bila leta 2006 ustanovljena podobna ambulanta v Mariboru. Ljudje, ki prihajajo sem, so v glavnem ljudje, ki nimajo eksistence, nobenih možnosti v življenju in so odrinjeni na rob naše družbe. Moram reči, da je socialna politika naše države taka, da tudi v dvajsetih letih, kar kot država obstajamo, nismo naredili ničesar, da bi rešili problematiko teh ljudi. Še huje, ob prehodu v suženjsko-odvisni sistem, se pravi z uvedbo lastninjenja, z odtujevanjem državne in skupne lastnine, je prišlo do bogatenja nekaterih ljudi in do siromašenja ostalih. Najkrajšo so pri tem potegnili srednji meščanski sloji, obrtniki, ki sedaj propadajo po tekočem traku, ker ne morejo plačevati svojih obveznosti. Tudi za to nimajo denarja, da bi se zdravstveno in pokojninsko zavarovali. Posledica je, da imamo vedno večje število nezaposlenih in socialno-zdravstveno nepreskrbljenih. Kako je organizirano financiranje ambulante? Imate dovolj denarja za izvajanje zdravstvenih storitev? Naš glavni finančni sponzor je Mestna občina Ljubljana, ki zagotavlja sredstva za plačilo treh zaposlenih: medicinske sestre, socialnega delavca in snažilke. Oni so tu redno zaposleni. Vsi

DECEMBER 2013

EKSKLUZIVNO ostali (zdravniki, farmacevti in ostali, ki sodelujejo) pa delamo volontersko, se pravi zastonj. Slednji imamo svojo službo ali smo v pokoju in del svojega prostega časa žrtvujemo za to, da ljudem brez zdravstvenega zavarovanja nudimo najnujnejše. Ostala potrebna sredstva zagotavljajo ostali ustanovitelji. To bi sicer morala zagotoviti država, pa, kot sem rekel, v dvajsetih letih ni za to naredila ničesar. Katere zdravstvene usluge nudite svojim pacientom? Pri nas delajo specialisti družinske medicine, revmatologi, kirurgi, psihiatri, ginekologi … To je nekakšna poliklinika. Medicinska sestra paciente naroča na preglede k zdravnikom. V okviru ambulante redno zdravimo vse kronične bolnike, ki prihajajo, seveda pa imajo prednost vsi akutni bolniki. Katere bolezni pestijo vaše paciente? Se obolenja razlikujejo od obolenj ostale populacije? Sprva smo imeli velik problem z ljudmi, ki so imeli tuberkulozo. Takoj na začetku, ko smo odprli ambulanto, se je pojavilo deset tuberkuloznih bolnikov; od tega sta dva umrla, ker sta se pričela zdraviti prepozno, ostali pa so se nekako pozdravili. Sicer pa zaradi neurejenega zobovja in neredne prehrane prevladujejo želodčna obolenja. Ker sta skoraj v vseh primerih prisotna alkoholizem in kajenje, so tu še bolezni, povezane z vplivom alkohola in cigaret. Veliko je psihiatričnih problemov, kajti ljudje, porinjeni na obrobje brez sredstev za življenje in brez možnosti za normalno bivanje, to prej ali slej duševno dekompenzirajo in pridejo v situacijo, ko nujno potrebujejo psihiatrično pomoč. Seveda imamo probleme tudi z ženskami in njihovimi ginekološkimi težavami (porodnice, nosečnice), ker v javni zdravstveni službi pogosto ne upoštevajo določil 7. člena zakona o zdravstvenem zavarovanju. Ali od nastopa gospodarske in socialne krize več pacientov obišče vašo ambulanto? Kriza je v glavnem povzročila to, da se je nenormalno stanje v zvezi z zavarovanji še poslabšalo. Ničesar nismo izboljšali − niti v interventnem zakonu niti v nobenem od drugih ukrepov, ki jih država sprejema. Vedno več ljudi živi v bedi in brez možnosti za normalno življenje. V Sloveniji jih je že več kot 250.000. Država na te ljudi pozablja. Naši vase zaljubljeni politiki o njih ne razmišljajo. Vidimo, da sprejemajo en kup zakonov, ne da bi razmišljali, kaj pomenijo in kakšne posledice bodo imeli! Sprejemamo zakone, novele zakonov in člene, ki niso humani. Pacientom jemljejo pravico do priznanja invalidnosti in do priznanja minimalne odškodnine za njihove telesne težave (Zakon o invalidsko pokojninskem zavarovanju, 2. člen). Naglemu porastu nezavarovanih se po novem izogibamo tako, da ljudem zavarovanje zamrznemo. To je samo drugo ime za isto

ALEKSANDER DOPLIHAR, DR. MED.

stvar. Ljudje ostanejo brez vsake možnosti zavarovanja. Niso pa nezavarovani, ker smo uporabili novo ime v izogib socialnim nemirom. Ljudje, ki prihajajo pred invalidsko-pokojninsko komisijo nezavarovani, pogosto nimajo dovolj izvidov za dokaz svoje invalidnosti. Predsednik komisije bi v tem primeru moral določiti, katere preiskave je še potrebno opraviti, in komisija bi morala poslati pacienta na te preiskave v skladu s Pravilnikom o delu invalidskih komisij. Ta pravica je pacientom kršena. To je sigurno posledica nenormalnega in koruptivnega delovanja invalidskih komisij, katerih člani so uslužbenci ZPIZ-a, kar jim vsekakor onemogoča objektivno delo − ocenjevanje! Kršijo se tudi pravice otrok nezavarovanih oseb. Zakon pravi, da imajo ti otroci vseeno pravico do brezplačnega zavarovanja. V resnici so številni otroci nezavarovani: otroci Romov, izbrisanih, otroci tistih, ki so izgubili službo. Ali vaše pojavljanje v medijih in opozarjanje na problematiko kaj vplivata na organe, pristojne za spremembe? Tu lahko uporabimo rek »psi lajajo, karavana gre naprej«. Naša vlada, naši poslanci so tako zaverovani sami vase in imajo tako visoke dohodke, da niti približno ne razmišljajo o krizi in stiski ljudi, za katere so zadolženi. Oni lagodno in brezskrbno živijo, siromaštvo pa se nezadržno širi. Ničesar ne naredijo, da bi se to preprečilo. Poglejte, reševanje krize je potekalo tako, da so naprej vzeli regres upokojencem. Nihče od naših visoko plačanih poslancev ni razmišljal, da bi dal svoj regres. Znižali so pokojnine, nihče pa ni pomislil, da bi znižal svojo plačo. S prostovoljstvom se ukvarjate že dolgo. Kako se je to začelo? Že od nekdaj je v meni zakoreninjena želja, da bi pomagal pomoči potrebnim. Doživel sem hudo stisko, hudo krizo leta 1941. Takrat so nas Nemci pregnali v Srbijo. Srbi so nam izredno človekoljubno in pošteno pomagali skozi petletno krizo. Takrat je v meni dozorela ta »slaba« navada, da želim pomagati. Stari ste 83 let in ste še vedno zelo dejavni. Od kod črpate energijo za vašo veliko dejavnost in ustvarjalnost? Imam veliko srečo, da imam podporo žene in družine. Nihče ni usmerjen v to, da bi prekomerno grabil denar. Če bi jaz vse življenje delal samo za denar, bi lahko svojim otrokom bistveno več zapustil. Vidite, novi zakon o nepremičninah bo tudi udaril po revežih. Ljudje, ki so na ministrstvu, licemersko sporočajo v medijih, da lahko ljudje vzamejo hipotekarni kredit, če ne morejo plačati davka. To je največja svinjarija, ki se je zgodila v zadnjem času. S hipotekarnimi krediti bo država dobila še tisto malo, kar je

EKSKLUZIVNO človeku ostalo. To nas vodi v suženjski odnos. Ljudje bodo morali bivati v tujih prostorih. Celo življenje so se trudili, da bi nekaj ustvarili, plačali državi vse potrebne kredite in davke, da so si lahko zgradili topel domek. Zdaj pa, ko so obnemogli, jim država ni pripravljena plačati ustreznega nadomestila, plače in pokojnine pa so tako nizke, da ne morejo niti v dom upokojencev. Svoj dom bodo dali na oltar državi in s tem razvrednotili in osiromašili svoje potomce. Bi za konec kaj svetovali študentom medicine? Da, študentom medicine bi rad povedal to, da naj ostanejo ljudje. To, kar strašno pogrešamo, je humana usmerjenost. Tisti, ki so šli v medicino zato, da bodo na lahek način zaslužili veliko denarja, naj takoj izstopijo iz študija. Hipokrat je točno vedel in

»/.../ je socialna politika naše države taka, da tudi v dvajsetih letih, kar kot država obstajamo, nismo naredili ničesar, da bi rešili problematiko teh ljudi.« točno zapisal, kaj pomeni biti zdravnik, mi pa njegovo prisego zanemarjamo. Študentje je niti ne poznajo niti ne vedo, da so s svojim poklicem poklicani za to, da bi pomagali sočloveku − ljudem v stiski in bolezni, ko pomoč najbolj potrebujejo. Tu je velik problem. Gledamo nezadržno dirko za denarjem, silen pohlep, ko se ljudje celo na televiziji hvalijo, da delajo

DECEMBER 2013

dvajset ur na dan. To je nesprejemljivo. Če bi dvajset ur delali za dobrobit pacientov v izrednih situacijah, bi bilo to drugo. Delajo pa samo za svoj žep. Mislim, da to ni prav, ker je človek sposoben normalno delati v medicini pet, šest ur. Potem so napake prevelike. Prevelik je riziko tako za človeka, ki dela, kot za tistega, ki uslugo sprejema. Mislim, da bi morali biti študentje medicine drugače educirani že na fakulteti. Fakulteta jim ne da ničesar v zvezi s humanostjo, z obnašanjem, odnosom do ljudi. To je zelo, zelo pomanjkljivo.

Avtor: splet

STROKOVNO

MEDICINA DRUGJE - FAKULTETA ZA ARHITEKTURO ARHITEKTURA BOLNIŠNIC

Staša Lugovski Avtor: splet

Veliko večino svojega življenja preživimo v zaprtih okoljih. Precej časa, ki ga preživimo izven zgradb, pa je vseeno tesno vezan nanje – ali je to sedenje v mestnem parku ali pa sprehod po ulici. Stavbe so povsod okrog nas ter so pomemben dejavnik našega vsakdanjega počutja, čeprav se tega premalokrat ne zavedamo. Kot zdravniki bomo veliko časa preživeli v zdravstvenih ustanovah, njihova arhitektura pa je marsikdaj ključnega pomena za čim bolj učinkovito opravljanje naše dejavnosti in vsesplošno močno vpliva na počutje na delovnem mestu. V tem prispevku se bom osredotočila na arhitekturo bolnišnic, predvsem pa na sam ustvarjalni proces arhitektov: o čem razmišljajo, ko jih zasnujejo, kakšne so želje uporabnikov in kaj je z omejenimi finančnimi zmožnostmi sploh uresničljivo? Izpostavila bom tudi največjo in najbolj prepoznavno zdravstveno ustanovo v Sloveniji – Univerzitetni klinični center v Ljubljani. Nemours Children’s Hospital, Orlando, ZDA

Vizija projektanta Zdravstvene ustanove so po svoji naravi kompleksni objekti. Zato morajo arhitekti v današnjem času pri gradnji bolnic razmišljati o mnogo vidikih stavbe. Cilj arhitekta je optimizirati njeno uporabnost in omogočiti čim višjo raven učinkovitosti za uporabnike. Preprosteje povedano, nagibajo se k temu, da zdravniku omogočijo, da opravi čim več dela čim boljše, čim hitreje in čim bolj ugodno. Arhitekt projektira objekt z namenom, da ta služi ljudem in ne obratno. Želja je optimizirati izkušnjo zdravljenja tako za paciente, svojce kot tudi za zdravnike. Načini, na katere to dosežejo, so različni, en izmed ključnih pa je spremljati smernice v medicini in slediti spremembam v postopkih zdravljenja. Potrebno je tudi poizvedeti o pridobitvah modernih aparatov (projektanti s pomočjo strokovnega osebja bolnišnice naredijo načrt njihove razporeditve , saj so le-ti nemalokrat dragi in mnogi zahtevajo posebne pogoje vzdrževanja), opazovati spremembe v demografiji pacientov in temu prilagoditi stavbo. Eden izmed pomembnih aspektov je fleksibilnost stavbe (večnamenska uporaba v prihodnosti, možnost spreminjanja vsebine). Bolnišnice so zelo pogosto projektirane za takojšnje funkcionalne in lokalne potrebe, pri čemer se zelo hitro

spregleda dolgoročno načrtovanje in prihodnost tega objekta. Zato je že med samim projektiranjem objekta treba pomisliti na nadaljnje faze dograjevanja na sami stavbi ali priključevanja stavbne strukture v njeni okolici, saj s časom veliko zdravstvenih objektov zaradi povečanih potreb pridobi prizidke oziroma se v njihovi neposredni bližini gradijo nove stavbe. Zato je mogoče pogosto opaziti, da bolnišnice s tem izgubijo svojo celovitost, postanejo slabo dosegljive, »vklenjene« na otoku med drugimi stavbami. Poveča pa se tudi njihova nepreglednost, kar je nezaželen faktor v sleherni veliki javni ustanovi, saj morajo biti povezave jasne in lahko razpoznavne. To velja tudi

za samo notranjost stavbe, kajti vsakemu izmed nas se je že zgodilo, da se je izgubil v iskanju določenega oddelka ali storitve. Vzrok tiči (poleg naše zmedenosti) že v neustrezni konceptualni zasnovi (tlorisu) stavbe, ki povzroči zapleteno iskanje želene poti. Obiskovalci in uporabniki zdravstvenih ustanov prihajajo tja z razlogom in njihove pobude so velikokrat povezane s stresnimi življenjskimi situacijami. Dodatnemu stresu znotraj same stavbe pripomore prenasičenost s senzornimi informacijami kot so hrup, različne osvetljave, vonji in neprezračenost. Arhitekti zato želijo poskrbeti za ugodje v stavbi, in Avtor: Moderne in javne zgradbe iz zbirke MAO

DTS objekt Kliničnega centra, svinčnik inletraset na transparentnem papirju

MEDICINA NA DRUGIH FAKULTETAH

STROKOVNO Avtor: splet

in gradnja v večini primerov vseeno podrejeni finančnim zmožnostim projekta. Zgodba Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana

Univerzitetni Klinični Center Ljubljana

sicer dati poudarek na primerno naravno osvetljenost in klimatizacijo prostorov, vključitev objekta v naravo, ob tem pa spremljati sodobne trende v uporabi ekoloških in zdravih materialov, ki lahko nadomestijo tiste, ki so jih uporabljali v preteklosti. Vedno obstajajo možnosti nesporazumov med projektantom, uporabniki in investitorjem projekta. Do konfliktov prihaja zaradi razporeditve prostorov kot tudi njihovega notranjega in zunanjega videza. Arhitekt ne sme dovoliti, da načrtovanje stavbe poteka izključno iz medicinskega vidika ter da projektantu ostane le »šminkanje« stavbe navzven in navznoter. Stavba mora delovati kot funkcionalna in estetska celota. Seveda ne gre pozabiti na stroge normative in zakonodajo, ki določajo postopek projektiranja in gradnje bolnišnic. Ta pravila zajemajo širok spekter lastnosti stavbe (umestitev v urbani prostor, organizacijska shema prostorov, materialov itd. ). Kot zadnji in največji problem bi omenila finančni aspekt gradnje. Veliko se dela na tem, da se z razpoložljivim denarjem naredi čim več, vendar sta projektiranje

DECEMBER 2013

Univerzitetni klinični center v Ljubljani je bil v sedemdesetih letih 20. stoletja zgrajen kot največji bolnišnični kompleks v nekdanji Jugoslaviji in je s svojo zasnovo pomenil prelomnico v takratni bolnišnični arhitekturi. Obsežen projekt je bil zaupan arhitektu Stanku Kristlu, ki je želel »postaviti objekt na sodobno evropsko raven tako v smislu medicinsko - tehnoloških zasnov kot v smislu arhitekturno-tehničnih pogojev«1. Kristl je vzpostavil stike s tujimi strokovnjaki, saj na domačih tleh ni bilo vzornikov in dovolj izkušenih na področju projektiranja bolnišnic. V tujini so poleg tehničnih in medicinskih parametrov poudarjali tudi sociološke in psihološke vidike ter fenomen »socializacije bolnišnice«2, njeno vpletenost v vsakdan in javno življenje, na kar se je naslanjal tudi Kristl. Razvoj idejnih načrtov je zaradi nenehnih sprememb programa in investicijskih zmožnosti doživel številne variante. Leta 1967 je bil razpisan javni natečaj za idejno rešitev diagnostično – terapevtsko - servisnega (DTS) objekta, čigar zasnova bi morala upoštevati stavbo Poliklinike, hkrati pa je morala omogočati rast in prilagodljivost kompleksa v prihodnosti. Kristlov zmagovalni natečajni projekt je bil nagrajen s povišano prvo nagrado. Projekt odlikuje jasna funkcionalna delitev na odprto, javno pritličje z glavnim dostopom prek razsežne ploščadi in avle ter na prvo nadstropje s strogo medicinskimi dejavnostmi izrazito zaprtega značaja. Kristl je veliko pozornosti posvetil funkcionalni organizaciji kompleksa z delitvijo prostorov na čiste in nečiste poti ter s skrajševanjem poti osebja in poti 1 Stansko Kristl, »Golgota gradnje našega UKC«, Bilten Univerzitetnega kliničnega centra 2 Stanko Kristl, »Diagnostično terapevtsko servisni objekti Kliničnega centra v Ljubljani«, Sinteza

med ključnimi enotami, kot sta intenzivna nega in operacijski trakt. Poleg upoštevanja funkcionalnih in medicinskih zahtev sodobne bolnišnice je Kristl pri načrtovanju izhajal predvsem iz dejstva, da je za bolnišnično okolje ključen terapevtski dejavnik, zato se je poglobljeno ukvarjal z oblikovanjem humanega prostora: »Vsa pozornost se osredotoča na človeka in tu iščemo kriterij vsega arhitektovega početja pri realizaciji bolnišnice«2. Z oblikovanjem toplega interierja in z vključevanjem nezdravstvenih dejavnosti, kot so pošta, restavracija, lekarna, kavarna, banka ali frizer, je bolnišnico spremenil v prijetnejši javni prostor. Območje UKC se je kasneje razvijalo v nasprotju s Kristlovo idejno zasnovo, kar se danes odraža v arhitekturno - urbanistični nepovezani celoti; Kristl je takšnemu razvoju javno nasprotoval. Na prvotno idejo se danes navezuje le skoraj dokončani novi urgentni blok, ki se gradi po novih Kristlovih načrtih. Ker je medicinska praksa napredovala v z dokazi podprto znanost, je šel v to smer tudi dizajn zdravstvenih ustanov. Obstajajo dokazi, da dobro načrtovane zahteve za gradnjo zdravstvenega objekta igrajo pomembno vlogo v ustvarjanju varnega bolnišničnega okolja, primernega za zdravljenje pacientov. Čeprav je z dokazi podprt dizajn še vedno šele v povojih, število raziskav na tem področju sunkovito narašča. Ta nova era bolnišničnega dizajna ima potencial za temeljito spremembo, ki promovira moč pacienta in njihovih družin ter poudarja podporo zdravljenju in zaposlenim v tej stroki.

Za strokovno pomoč pri zbiranju literature in pisanju članka se najlepše zahvaljujem kolegom arhitektom, ki so mi razkrili vpliv arhitekture v medicini.

STROKOVNO

SANJSKO ŽIVLJENJE Lara Kavčič

Sanje so že od nekdaj veljale za nekaj skrivnostnega in nenavadnega. Ljudje so jih povezovali z višjimi silami ter verjeli, da lahko z njihovo pomočjo napovedujejo prihodnost. Danes vemo, da to ne drži, kljub temu pa imajo sanje v našem življenju veliko vlogo, saj z njihovo pomočjo predelamo podatke, ki smo jih pridobili tekom dneva, in razvijamo spomin. Glede na to, da prespimo kar tretjino svojega življenja, je spanje zagotovo ena izmed pomembnejših fizioloških funkcij – ne le, kar se tiče možganov in živčevja, temveč tudi za preostalo telo. Definirano je kot reverzibilno stanje telesnega in duševnega počitka, v katerem smo v veliki meri neodzivni na zunanje dražljaje, naša zavest in motorična aktivnost mišic pa sta zmanjšani. Avtor: splet

Tudi če se zelo trudimo, se nikoli ne moremo spomniti trenutka, v katerem smo zaspali, saj že po nekajminutnem spanju informacija o tem ne doseže dolgotrajnega spomina. Precej natančno lahko določimo to točko s pomočjo polisomnografije, pri kateri spremljamo spreminjanje treh znakov, po katerih se budno stanje loči od spanja – premikanje oči, mišični tonus in možganski valovi. Ko drsimo v spanec, kaže elektrookulogram (EOG) vedno počasnejše in neenakomernejše premikanje oči. Nekaj sekund zatem lahko s pomočjo elektroencefalografije (EEG) zaznamo signale z nizko napetostjo in s spremenljivo frekvenco, signali na elektromiogramu (EMG) upadajo. Spanje se začne z dremežem oziroma s prvo NREM (non-rapid eye movement) fazo, za katero je značilno, da še vedno lahko zaznavamo zunanje dražljaje in se zaradi tega tudi najhitreje prebudimo. Neprijeten občutek padanja, pri katerem se skrčijo mišice in se prebudimo, je značilen za to obdobje. Glavni znak, po katerem prepoznamo prvo NREM fazo, so valovi na temenu, med katerimi prevladujejo valovi theta. Dremežu po približno desetih minutah sledi plitvo spanje (NREM 2). Še vedno so prisotni theta valovi, pojavita se še dve značilni valovanji. Faza se začne s tako imenovanim spalnim vretenom – sinusoidnim valovanjem s spremenljivo amplitudo, ki se širi s temena na približno tri minute in mu sledi sklop K. Očesnih gibov v tej in naslednjih dveh fazah ni.

SANJSKO ŽIVLJENJE

S pomočjo polisomnografije določamo, kdaj je preiskovanec buden in kdaj spi.

Bitje srca se upočasnjuje, telesna temperatura se niža. Fazi NREM 3 in 4 sta s skupnim izrazom poimenovani globoko spanje. V njem prevladujejo delta valovi. Njihova frekvenca se z globino spanja manjša, amplituda pa se veča. Če osebo prebudimo med to fazo spanja, se bo še nekaj minut počutila zmedeno in dezorientirano. Sanje se že pojavljajo, vendar se od tistih v fazi REM razlikujejo po tem, da se ponavljajo in so osredotočene na določeno misel. V četrti NREM fazi se lahko pojavi tudi motnja spanja, ki ji pravimo nočni teror in se od nočnih mor razlikuje predvsem po tem, da se pojavi že kakšno uro ali dve po začetku spanja. Spremljajo jo občutek strahu in groze, razbijanje srca, potenje in pospešeno dihanje, včasih tudi kričanje. Oseba, ki doživi nočni teror, ima povečano možgansko aktivnost, je napol zbujena in se kasneje dogodka ne spomni. Aktivno spanje ali faza REM (rapid eye movement) se od ostalih razlikuje po hi-

trem premikanju oči, kar naj bi se dogajalo zaradi sledenja navideznim podobam iz sanj. Bitje srca in dihanje sta pospešena, mišice, ki jih zavestno kontroliramo so deaktivirane. Možgani so zelo aktivni, vendar so od zunanjega sveta »odklopljeni«. Možganski valovi te faze spanja so še najbolj podobni tistim v budnem stanju. Spečo osebo je v tem stanju najtežje prebuditi, zato se imenuje REM spanje tudi paradoksno spanje. Večina sanj poteka prav v fazi REM, zato se jih tudi najbolje spomnimo, če se prebudimo v tej fazi. REM faze so proti jutru vedno daljše in zrkla se gibljejo vse hitreje. Na noč se faze izmenjujejo tako, da imamo štiri do šest ciklov. Vsak izmed njih traja približno 90 minut: približno 80 minut spimo v NREM fazah, faza REM traja povprečno 10 minut, kar na noč nanese približno dve uri. Včasih se ponoči tudi za nekaj sekund zbudimo, vendar se tega ne spomnimo. S starostjo se zbujamo pogosteje in za dalj časa.

Kako sanje nastanejo? Fazo REM sprožijo PGO (ponto-genikulo-okcipitalni) valovi iz možganskega debla, ki povzročijo paralizo mišic, hitro premikanje oči in po mnenju znanstvenikov tudi hitre preskoke sanjskih scen.

STROKOVNO Na dolžino in jakost faze REM vpliva tudi izločanje acetilholina. Za čustveni del sanj je odgovoren limbični sistem, del velikih možganov, ki vpliva na spomin ter procesiranje čustev in vizualnih podob. V spanju je celo aktivnejši kot v budnem stanju, zaradi česar imamo pogosto občutek, da moramo nekaj storiti oziroma da si nečesa želimo. Motorična skorja odreagira z ukazom za dejanja, kot sta na primer govor ali gibanje, vendar zaradi spinalne inhibicije (motorične paralize) telo tega ne more storiti. Zanimivo je tudi, da ne slišimo Avtor: splet

zvoka, ko osebe v sanjah govorijo. Prefrontalna možganska skorja, ki nadzoruje jezik, logično in kritično mišljenje, je med sanjanjem večinoma neaktivna, zato se nam sanje ne zdijo smiselne, ko se jih zjutraj spomnimo. Po navadi je potek sanj nepopoln in nima točno določene strukture. Približno se zavedamo, kaj se dogaja in kako se ob tem počutimo, vendar se ne zavedamo, s čim so se sanje začele in kako se bodo končale. Kljub temu pa se nam med samim sanjanjem sanje ne zdijo čudne, ker nove situacije hitro vključimo v njihov potek. Tudi zunanji dražljaji, kot je na primer zvok budilke ali telefona, se v sanjah že po nekaj sekundah pojavijo z določeno sanjsko razlago, ki ni enaka realni. Prve sanje se pojavijo približno uro in pol po tem, ko zaspimo in so dokaj statične. Trajajo približno deset minut, kar je enako dejanski dolžini spanja v fazi REM. Vsake naslednje sanje so živahnejše, kar naj bi bilo povezano z vse večjo aktivnostjo frontalnega korteksa. Predvsem v zadnji REM fazi sanjamo jasne in žive sanje, ki si jih najlažje zapomnimo, nekateri pa lahko celo nadzorujejo njihov potek. Lucidno sanjanje je znanstveno dokazano in v veliko pomoč pri raziskovanju sanj, saj se oseba zaveda, da sanja in lahko počne stvari, za katere se je že v budnem stanju odločila, da jih bo – celo namerno premika oči ali vpliva na svoje dihanje. Frekvenca možganskih valov je med lucidnim sanjanjem višja kot v budnem stanju. Zakaj sanjamo?

Možganski valovi, značilni za različne faze spanja

Hipnogram prikazuje, koliko časa traja posamezna faza spanja in kolikokrat v noči se ponovi

DECEMBER 2013

Vloga sanj še ni dokončno razjasnjena, obstaja pa več bolj ali manj verjetnih teorij. Po teoriji učenja naj bi bilo spanje namenjeno utrjevanju spomina oziroma pretvarjanju kratkoročnega spomina v dolgoročnega, za kar naj bi bila pomembna predvsem REM faza. Sanjske podobe naj bi torej nastajale kot odgovor na spominsko procesiranje, zato so sanje po navadi povezane z nedavnimi dogodki. Raziskave so pokazale, da je faza REM daljša pri ljudeh, ki zaspijo po učenju, in obstaja večja verjetnost, da se

bodo te osebe naučenega naslednji dan spomnile. Razvojna teorija pravi, da se med spanjem razvijata motorični in senzorični sistem. Faza REM predstavlja pri novorojenčkih in dojenčkih več kot 80% celotnega spanja, pri otrocih približno polovico, pri odraslih in starejših osebah pa manj kot četrtino. Dokazano je tudi, da pomanjkanje faze REM vodi v blage duševne aberacije, če je v naslednjih nočeh ne nadoknadimo. Psihologi in psihiatri menijo, da so sanje pomemben pokazatelj osebnih težav in problemov, ki jih čez dan nismo uspeli rešiti. To potrjuje dejstvo, da je v sanjah prisotnih več negativnih kot pozitivnih čustev. Med njimi prevladujejo zaskrbljenost, nemir in strah. Ljudje po svetu imajo podobne sanje. Nekaj manjših razlik je med sanjami moških in žensk, saj ženske po navadi sanjajo dlje in je v njihove sanje vključenih več oseb, sanje moških naj bi bile agresivnejše. Sanjajo tudi slepe osebe, le da tistim, ki so slepi že od rojstva, manjkajo vizualne podobe. Namesto tega njihove sanje vključujejo intenzivne zaznave drugih čutov. Ljudje, ki so oslepeli šele po približno petem letu starosti, običajno sanjajo enako kot ljudje, ki normalno vidijo, podobno velja tudi za barvno slepe ljudi. Vsi sanjamo, le da se nekateri svojih sanj ne spomnijo in so zato prepričani, da ne sanjajo. V resnici pozabimo večino sanj že takoj po tem, ko se prebudimo, saj je dolgotrajni spomin med spanjem ugasnjen.

STROKOVNO

MOBILNE APLIKACIJE ZA ŠTUDENTE MEDICINE Opomba: Vse navedene aplikacije so brezplačne in, če ni napisano drugače, na voljo za operacijske sisteme Android ter iOS.

Lara Lenart

Biti študent tretjega tisočletja – kaj pravite, dobro ali slabo? Jah, situacija ni ravno rožnata. Če se primerjamo s »študentarijo« izpred tridesetih let, se od nas pričakuje bistveno več v bistveno manj časa ter s precej manj denarja. Ko doštudiramo, pa nam je na voljo vedno manj delovnih mest. Ampak priznajmo – so tudi prednosti. Znanje, ki ga je študent medicine izpred tridesetih let moral ure in ure iskati med neštetimi kupi zaprašenih knjig, sedaj prenaša okoli dobesedno na dlani. Čeprav so nam pametni telefoni vzeli še tisto malo zasebnosti, ki smo jo mogoče imeli deset let nazaj, pa so nam prinesli tudi ogromno pozitivnega. Aplikacije, ki medicincem vsakodnevno olajšujejo študij, rastejo kot gobe po dežju. Pred vami je venček tistih, ki so po mojem mnenju enostavno »must have«!

Medscape Aplikacija, ki jo verjetno pozna vsak študent medicine širom sveta. Gre za ogromno bazo podatkov o boleznih, zdravilih, medicinskih postopkih in protokolih. Je izredno preprosta za uporabo – na uvodni strani se lahko odločamo za branje novic iz sveta medicine (ki se posodabljajo dnevno), lahko vstopimo v neskončno bazo podatkov o zdravilih, zdravstvenih stanjih, postopkih, interakcijah itd., ki so lično urejeni po abecednem vrstnem redu, ali pa se odločimo za možnost »education« in po prebranem članku preizkusimo svoje znanje s kratkim testom. Če torej na predavanjih omenijo zdravstveno stanje, ki ga ne poznate, ali pa če vam je preprosto dolgčas in želite viseti na telefonu brez slabe vesti – toplo priporočam. Visual Anatomy QR

Medscape QR

Visual anatomy free Se pripravljate na izpit iz anatomije, pa se vam ne da okoli prenašati desetkilogramske Sobotte? Pobrskajte po malem morju aplikacij, ki vam prav tako omogočajo podroben vpogled v človeško telo! Tale je le ena izmed mnogih. Razdeljena je na ločene sklope (kosti, mišice, cirkulacija, živčevje itd.), po katerih lahko brskamo, povečujemo slike, jih obračamo … Vsak klik na določeno strukturo nam nudi tudi kratek opis, recimo origo, insertio, oživčenje in nalogo pri posamezni mišici. Aplikacija žal ni tako podrobna, da bi lahko popolnoma nadomestila atlas, vendar je vseeno super pripomoček pri študiju.

MEDICINSKE APLIKACIJE

STROKOVNO

Medical dictionary and thesaurus Imate pred seboj učbenik s tisoč stranmi strokovne medicinske angleščine, pa se vam zatika prav pri vsakem stavku? Ali pa v slovenski literaturi naletite na neznano tujko? Pobrskajte po bazi z več kot 300.000 medicinskimi izrazi, ki jih nudi omenjena aplikacija. Je izredno preprosta – samo vpišete neznani izraz in bum! Dobite kratko, preprosto razlago. Nerazumljivi izrazi so stvar preteklosti.

Register zdravil Aplikacija, ki je v zadnjem času pravi »boom« med slovenskimi zdravstvenimi delavci. Sama ideja aplikacije, kjer so zbrana vsa zdravila, njihovi učinki in podobno, je bila sicer že tisočkrat uresničena. Kaj je torej tako posebnega pri dotični aplikaciji? Je naše gore list! Gre za prvo aplikacijo, ki vsebuje popolno zbirko podatkov zdravil, ki so na voljo V SLOVENIJI. Vsebuje prav vse podatke o učinkovini, sestavi, proizvajalcu, odmerjanju, kontraindikacijah, ceni in še kaj bi se našlo. Od istega proizvajalca je luč sveta ugledala tudi aplikacija »RA HELPER« – gre za pripomoček, ki bolnikom z revmatoidnim artritisom pomaga nadzirati njihovo bolezen. Fantje, vsaka čast! Medical Dictionary QR

DECEMBER 2013

STROKOVNO

iRadiology iRadiology je pravzaprav katalog z več kot 500 različnimi radiološkimi primeri, podkrepljenimi z resničnimi rengtenskimi, CT ter MRI slikami. Vsak primer ima na voljo tudi kratko razlago, kako je do poškodbe oziroma stanja prišlo. Zares kvalitetna aplikacija, ki jo posebej priporočajo prav študentom medicine, vendar je žal dosegljiva samo za uporabnike operacijskega sistema iOS.

iHelp Za konec še ena odlična aplikacija - prav tako v slovenskem jeziku. Gre za zadevo, ki omogoča hitro ukrepanje v primeru nujnih zdravstvenih stanj. Če smo v težavah sami ali kdo okoli nas, lahko s pomočjo aplikacije pošljemo SOS sporočilo s svojimi podatki (ki jih vnesemo že, ko se registriramo), z opisom nesreče in lokacijo, ki jo s pomočjo GPS signala zazna kar telefon sam. Obvesti tudi naše najbližje in ostale uporabnike aplikacije, ki se nahajajo v bližini, in se avtomatsko poveže z reševalno službo (112). Prav tako nas vodi skozi temeljne postopke oživljanja, nam sporoči lokacijo najbližjega defibrilatorja in nudi preventivne nasvete, kako ukrepati pri določenih urgentnih situacijah. Aplikacija ni samo za študente medicine, ampak za vsakogar!

iHelp QR

iRadiology QR

MEDICINSKE APLIKACIJE

STROKOVNO

NAJBOLJ NENAVADNE DUŠEVNE BOLEZNI Marija Malgaj, Ines Gumilar

Človeški um ne pozna meja. Ob prebiranju tega stavka vaša prva asociacija morda ni tematika, o kateri boste lahko brali na sledečih straneh, pa vendar so stranpoti našega uma dokaz, da mej prav zares ni. Poglobite se v branje opisov osmih najbolj nenavadnih duševnih bolezni po najinem mnenju in se sami prepričajte o skrivnostnih globinah (patološkega) delovanja naših možganov. Avtor: splet

Cotardov sindrom (sindrom živih mrtvecev) Cotardov sindrom, poimenovan tudi Cotardova deluzija ali sindrom živih mrtvecev, je relativno redka duševna motnja, ki jo je na svojih predavanjih leta 1880 prvi opisal francoski nevrolog dr. Jules Cotard. Osrednji simptomi so blodnje zanikanja, ki segajo od prepričanja, da je pacient izgubil kri, organe, dele telesa, v najhujših oblikah pa so pacienti prepričani, da so izgubili dušo, postali nesmrtni, da so že mrtvi in da vohajo smrad svojega razpadajočega telesa (olfaktorne halucinacije) ali da celo ne obstajajo več. Pacienti pogosto postanejo samotarski, začnejo zanemarjati svojo higieno in dobrobit. Blodnje jim skoraj povsem onemogočijo dojemanje realnosti, kar privede do izredno popačenega doživljanja sveta. Pariški sindrom Pri sindromu gre za prehodno psihično težavo, ki jo doživijo nekateri turisti ob obisku francoske prestolnice. Pojavi se skupek različnih psihiatričnih simptomov, kot so blodnje, halucinacije, derealizacije, depersonalizacije, anksioznost in psihosomatske manifestacije (vrtoglavica, tahikardija, povečano znojenje itn.).

Še posebej ogrožena skupina naj bi bili japonski turisti. Število Japoncev, ki jih prizadane pariški sindrom sicer ni takšno, da bi vzbujalo skrb, a vseeno – po izsledkih japonske ambasade v Franciji naj bi sindrom na lastni koži izkusilo približno dvajset japonskih turistov na leto.

DECEMBER 2013

Cotardov sindrom: mrtev, čeprav živ

In zakaj so ravno Japonci najbolj nagnjeni k tej motnji? Kdor je že obiskal Japonsko, vam bo kaj hitro povedal o ogromni popularnosti Pariza v deželi vzhajajočega sonca in o njegovi idealizirani podobi v japonskem oglaševanju. Eden najbolj očitnih sprožiteljev je prav nesorazmerje med idealizirano (prikazano v japonskih medijih) in resnično podobo francoske prestolnice – nemalokateri obiskovalec se težko sprijazni z ogromno vrzeljo, ki loči obe podobi. K razvoju sindroma nedvomno prispevajo tudi očitne razlike med francosko in japonsko kulturo. Pretirano uradni Japonci se le stežka privadijo na nemalokrat precej neuradno in sproščeno komunikacijo s Francozi, dodatno oviro pa jim predstavlja slabo znanje francoskega jezika, ki še poglobi kulturni šok in zmedenost japonskih turistov. Nenazadnje pa k nestabilnemu duševnemu stanju pripomoreta tudi iz-

črpanost in težave zaradi sindroma hitre menjave časovnih pasov (»jet lag«). Kaže pa omeniti, da pariški sindrom ni uvrščen v mednarodno klasifikacijo bolezni. Aspergerjev sindrom Aspergerjev sindrom je oblika avtizma, vseživljenjsko stanje, ki se kaže v tem, kako posameznik razume svet okoli sebe, procesira informacije in vzpostavlja odnose z drugimi ljudmi. Ime je dobil leta 1944 po avstrijskem pediatru Hansu Aspergerju, ki ga je opisoval pri svojih pacientih, in ga mnogi uporabljajo še danes, čeprav je bila ta diagnoza letos v peti izdaji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders [DSM-5]) odpravljena in zamenjana z diagnozo avtističnega

STROKOVNO »spektra motenj« glede na stopnjo resnosti. Svetovne raziskave kažejo, da ima eno izmed motenj avtističnega spektra 1% ljudi.

Aspergerjev sindrom je večinoma »skrita nezmožnost«. To pomeni, da ni mogoče ugotoviti, da ima nekdo avtizem glede na njegov videz. Ljudje s tem sindromom imajo glavne težave na treh področjih, ki jim rečemo tudi »triada primanjkljajev«: 1. Imajo težave s socialno komunikacijo, kar pomeni, da imajo težave pri razumevanju gest, mimike, intonacije glasu, ne vedo, kdaj se začne in konča pogovor, uporabljajo zapletene besede in besedne zveze, ne da bi vedeli, kaj pomenijo, ter vse razumejo dobesedno, zato ne razumejo šal, sarkazma in metafor. 2. Težave s socialno interakcijo se kažejo v tem, da težko vzpostavijo in vzdržujejo socialne odnose, čeprav si jih želijo, poleg tega ne razumejo nenapisanih »socialnih pravil« (na primer lahko stojijo preblizu drugega človeka ali pa začnejo z neprimerno temo pogovora). 3. Ovirajo pa jih tudi težave na področju fleksibilnosti mišljenja in socialne domišljije. Čeprav so lahko zelo domiselni pri uporabi besed (mnogi med njimi so priznani pisatelji, glasbeniki in umetniki), pa si ne znajo predstavljati alternativnih izidov situacij, težko ugotovijo, kaj mislijo drugi ljudje, in imajo omejen izbor aktivnosti, ki se jih domislijo, ter jih po navadi ponavljajo in togo uporabljajo (na primer postavljanje stvari v vrsto, zbiranje predmetov itn. ). Še nekatere značilnosti ljudi z Aspergerjevim sindromom so, da imajo radi, da je njihov dan urejen po ustaljenih vzorcih (otrok se hoče peljati v vrtec vedno po eni in isti poti), da razvijejo močan interes za nek hobi (kar se lahko spodbuja za izobraževanje in delo) in da so lahko senzorno premalo ali preveč občutljivi za

DUŠEVNE BOLEZNI

kakršenkoli dražljaj iz okolja (rahel dotik je za njih bolj moteč kot močan dotik). Natančen vzrok za nastanek Aspergerjevega sindroma še vedno ni znan, raziskave pa kažejo, da kombinacije dejavnikov - genetskih in okoljskih - lahko povzročijo spremembe v razvoju možganov. Trenutno zanj »zdravila« ni, obstaja pa vrsta učinkovitih metod in ravnanj, ki lahko izboljšajo kakovost posameznikovega življenja; intervencije se lahko izvajajo na področju komunikacije, vedenja in prehrane. Sindrom Dhat Sindrom je povezan z ideologijo hinduizma in je zato značilen predvsem za Indijo, Nepal in Šrilanko. Večinoma so prizadeti mlajši moški, značilno pa je, da tožijo za težavami prezgodnje ejakulacije in impotence ter verjamejo, da skupaj z urinom izločajo spermo. Naštete motnje pri bolnikih s sindromom Dhat nimajo organskega vzroka. V tradicionalnem hinduizmu je sperma opisana kot življenjska tekočina, zato lahko »izguba« sperme med spolnim odnosom ali masturbacijo povzroči občutke krivde, anksioznost ali disforijo. Po starem hindujskem prepričanju namreč velja, da je za nastanek kapljice kostnega mozga potrebno štirideset kapljic krvi, za nastanek kapljice sperme pa štirideset kapljic kostnega mozga. Poleg prezgodnje ejakulacije in impotence spremljajo sindrom še utrujenost, palpitacije, nespečnost, anksioznost in motnje razpoloženja. Prizadeti moški

lahko poročajo tudi o občutku, da se je njihov spolni ud pomanjšal. Nekateri psihiatri verjamejo, da je sindrom pravzaprav na kulturo vezana manifestacija depresije in da so simptomi posledica somatizacije.

Stendhalov sindrom Gre za psihosomatsko motnjo, ki jo spremljajo povečan srčni utrip, vrtoglavica, zmedenost, prizadeti pa lahko celo omedli. Nekateri opisujejo tudi pojav halucinacij. Opisano stanje sproži soočenje z umetnostjo, predvsem če je umetniško delo za prizadetega še posebej navdušujoče ali pa če je zbrano mnogo osupljivih umetniških del na enem mestu. Sindrom je dobil ime po znanem francoskem pisatelju iz 19. stoletja, ki je objavljal svoja dela pod psevdonimom Stendhal. Omenjeni književnik je namreč doživel takšno psihosomatsko motnjo ob ogledovanju renesančnih mojstrovin ob obisku Firenc leta 1817. Sindrom je dobil svoje ime šele leta 1979, ko ga je opisala italijanska psihiatrinja Graziella Magherini. Italijanska strokovnjakinja je zasledila kar več kot sto podobnih primerov med obiskovalci Firenc. Sezonska depresija Sezonska razpoloženjska motnja, znana tudi kot sezonska ali zimska depresija, sodi med atipične depresivne motnje. Gre za motnjo razpoloženja, ki obsega vsakoletno doživljanje depresivne epizode v zimskih mesecih (najpogosteje Avtor: osebni arhiv

Ste se ob obisku Firenc tudi sami soočili s Stendhalovim sindromom?

STROKOVNO izbruhne novembra, vrh doseže januarja in februarja, ko je manj naravne sončne svetlobe, in se umiri hkrati s prihodom sončnih marčevskih dni). Poznali so jo že stari Grki. Pojavlja se pri več kot desetini ljudi, najpogosteje pri ženskah med tridesetim in štiridesetim letom, ter pogosteje v državah in pokrajinah, ki ležijo bliže arktičnim območjem (Finska, Aljaska ...). Simptomi zimske depresije se od tipične depresije (žalost, brezup, nemoč ipd. ) razlikujejo po večji potrebi po hrani in večji potrebi po spanju. Posledica napadov lakote, ki se kažejo kot neobvladljiva želja po ogljikovih hidratih, je pomembno pridobivanje telesne teže, zaradi povečane potrebe po spanju pa sta otežena jutranje vstajanje in ohranjanje budnosti. Ob tem te osebe čutijo pomanjkanje energije, ki je potrebna za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti, in so navadno precej nemirne ter impulzivne, zato pri tej motnji pogosteje kot pri tipičnih depresijah pride do samopoškodovanja (lahko celo do samomora). Jasen vzrok za sezonsko depresijo še ni znan. Verjetno tudi tu pomembno vlogo igrajo genetika, starost in uravnavanje nevrotransmiterjev (predvsem serotonina in melatonina), na raven katerih vplivajo sezonske spremembe in sončna svetloba. Nekateri avtorji sezonsko depresijo vidijo kot prilagoditev na obdobja pomanjkanja. Prva pomoč pri slabšem razpoloženju je sprememba prehrane (manj beljakovin in več svežega sadja, zelenjave ter tudi ogljikovih hidratov) in telesna dejavnost na prostem. Ko se razpoloženje prevesi v depresijo, je uporabna svetlobna terapija (žarnice ali LED diode, ki oddajajo spekter, podoben sončni svetlobi), če pa slednja ne zadostuje, lahko pomaga popoldansko dodajanje melatonina in v poznejši fazi tudi antidepresivi. Stockholmski sindrom Stockholmski sindrom je duševni pojav, ko talec razvije občutke empatije in simpatije do svojega ugrabitelja oziroma napadalca. Včasih se ti občutki stopnjujejo celo do takšne mere, da talec ugrabitelja zagovarja in brani. Po FBI-jevih podatkovnih bazah naj bi

DECEMBER 2013

stockholmski sindrom razvilo kar 27 % talcev. Sindrom je dobil ime po dogodkih, ki so spremljali rop banke v Stockholmu leta 1973. Roparji so bančne uslužbence vzeli za talce za kar šest dni. V tem obdobju so talci razvili čustveno navezanost na roparje, poleg tega so jih po koncu ropa celo zagovarjali, kot sovražnika pa – paradoksalno – navajali policiste. To sta v bistvu dve osrednji značilnosti sindroma: talci razvijejo negativen odnos do policije in drugih avtoritet ter pozitiven odnos do ugrabiteljev. Da do omenjenega sindroma sploh pride, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji: krizna sitacija mora trajati vsaj nekaj dni, talci morajo biti v istem prostoru kot ugrabitelji (na ta način so z njimi v stalnem kontaktu) in ugrabitelji morajo pokazati vsaj malce empatije do svojih talcev (talci, ki jih ugrabitelji telesno izrabijo, sindroma ne razvijejo). Poleg opisanih okoliščin pa na razvoj sindroma seveda vplivajo tudi lastnosti žrtve; če gre za človeka, ki se počuti nebogljenega v običajnih življenjskih stresnih situacijah ali za človeka, ki je za preživetje sposoben storiti prav vse, je verjetnost za nastanek sindroma večja. Simptomi, ki jih navajajo žrtve sindroma, so nespečnost, nočne more, razdražljivost, motnje koncentracije, zmedenost, nezaupanje do sočloveka, nezmožnost doživetja užitka ob stvareh, ki so jih pred sindromom veselile ipd. Kje pa se pravzaprav skrivajo vzroki za nastanek tega, na prvi pogled nenavadnega sindroma? Hipotez, ki opisujejo nastanek sindroma, je več, ena najbolj znanih pa temelji na Freudovski teoriji. Po tej hipotezi naj bi bila ta nenavadna navezanost posameznikova reakcija na travmo, ki jo predstavlja dejstvo, da se je znašel v vlogi talca oziroma žrtve (hipoteza se ne nanaša zgolj na problematiko talcev, ampak tudi na druge oblike napadov, groženj in zlorab). Identifikacija z agresorjem naj bi se razvila kot obrambni mehanizem in zaščitila posamezni-

kov ego – ko žrtev sprejme vrednote agresorja kot svoje, njegove agresije ne dojema več kot grožnje. Lycanthropia Gre za redko duševno stanje, ki izhaja iz grških besed »lykos« (volk) in »anthropos« (človek). Zanjo je značilno, da imajo pacienti blodnje o tem, da se lahko spremenijo ali da so preobraženi v neko žival. Bolezen naj bi bila kulturna manifestacija shizofrenije, saj ustreza prvim 4 simptomatičnim merilom shizofrenije. To so: že zgoraj omenjene blodnje, žive halucinacije pacientov o tem, da imajo krzno, kremplje, karkoli, kar ima »njihova« žival, tretji simptom je neorganiziram govor, h kateremu spada tudi glasovno oponašanje živali (na primer nekdo, ki misli, da je volkodlak, tuli v polno luno), zadnji pa je skrajno neorganizirano obnašanje, ki se kaže tako, da se pacienti obnašajo kot žival, v katero so preobraženi (živijo zunaj, pobirajo hrano s tal). Zabloda se najverjetneje pojavi med ljudmi, ki verjamejo v reinkarnacijo in preseljevanje duš, in je vezana na nevarno zver v določeni regiji (npr. volk ali medved v Evropi in severni Aziji, tiger v Indiji). Poleg kulturnih vplivov pa so pomembni tudi nevrološki dejavniki, saj so pri teh bolnikih ugotovili »nenavadno« aktivacijo nevronov v področju možganov, ki je odgovorno za predstavo o obliki telesa. To pacienti doživljajo kot občutek, da se jim spreminja oblika telesa.

Za sodelovanje pri nastanku članka se iskreno zahvaljujeva prof. dr. Petru Preglju, dr. med., predstojniku Katedre za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

STROKOVNO

ČUSTVENA INTELIGENCA Naja Videmšek, Anja Jurkin

Inteligenten je tisti človek, ki dobro pozna samega sebe in zna nadzorovati svoje obnašanje. Ob razviti čustveni inteligenci lahko pridejo do polnega izraza tudi obstoječe intelektualne sposobnosti. Znanje je eno, čustva so drugo – pa vendar, ali se medicinci zavedamo, da v zdravniškem poklicu eno brez drugega ne obstaja? Avtor: splet

Anatomija čustvene ugrabitve Joseph LeDoux, nevrolog in raziskovalec na Centru za nevrološke vede Univerze v New Yorku, je prvi spoznal, kako pomembna je amigdala v čustvenem umu. Corpus amygdaloideum, parna struktura v limbičnem režnju možganov, je po velikosti primerljiva z mandljem, imajo pa jo tudi živali. LeDouxove raziskave ugotavljajo, da amigdala lahko prevzame nadzor nad našim početjem celo takrat, ko neokorteks še išče pravo odločitev. Amigdala je poglavitna za čustvovanje, še posebej za doživljanje strahu in telesni odziv nanj. Njegova odkritja na področju razpredenosti čustvenega uma so zavrgla doslej veljavna stališča o limbičnem sistemu in jim za razliko od amigdale namenila le pomožne vloge. Zdrav človek amigdale ne more izklopiti, to niti ne bi bilo smiselno in varno. Ko amigdala izvede Umik!, naj bi se naučili čim prej čim bolj razmahniti delo čelnega režnja. Ta zmore oceniti, ali je neka okoliščina (ne)varna, in se domisliti, kako se spoprijeti z njo. To je lažje narediti, če smo možgane z vadbo naučili, naj tako reagirajo. Čustvena inteligenca je sposobnost, ki se je lahko nauči vsak in se razvija z izkušnjami. V nasprotju z razumsko inteligenco in osebnostnimi lastnostmi, ki se v življenju ne spreminjajo, saj se oblikujejo v zgodnjem obdobju življenja in človeka zaznamujejo za vedno, je čustveno inteligenco mogoče razvijati pri katerikoli starosti. Šola čustvene inteligence je tako rekoč vseživljenjska. Da bi lahko razvili čustveno inteligenco, morate najprej osvojiti sposobnost sa-

»Življenje je komedija za tiste, ki mislijo, in tragedija za tiste, ki čutijo.« (Horace Walpole) mozavedanja oziroma prepoznavanja lastnih čustev in sprejemanja čustvenih sporočil. To pomeni, da dojamete lastne občutke v ključnih življenjskih trenutkih in se z njimi soočite, pa čeprav so občutki včasih neprijetni. Druga pomembna sposobnost, ki jo morate v odnosu do sebe razviti, je zmožnost samoupravljanja. To pomeni, da se naučite aktivno obvladovati pozitivna in negativna čustva, predvsem pa, da v njih prepoznate potencial za spremembe na bolje. Navadno so težavna negativna čustva (strah, tesnoba, neuspeh), ki človeku prinašajo neugodje in omejujejo njegov

ČUSTVENA INTELIGENCA

mentalni razvoj, lahko celo ovirajo pozitiven pogled na svet. Zato je toliko bolj pomembno, da začnete nadzorovati čustva in s tem izboljšate tudi svoje odzive na določene neprijetne življenjske situacije. Kako stalne so naše poteze čustvene inteligence? Psihologi se neprestano ukvarjajo z vprašanjem o spremenljivosti čustvene inteligence posameznika. Ugotavljajo, da je lahko čustvena inteligenca statična ali spremenljiva. Glavni znaki naj bi bili razpoznavni pri starosti šestih let, seveda pa prihaja do mnogih sprememb

STROKOVNO Avtor: splet

oseba je v kritičnih življenjskih situacijah sposobna svoja čustva in razpoloženje obvladati. Ne le, da zna presoditi, kakšna reakcija je v danem trenutku ustrezna in kakšne posledice lahko prinese zanj in za okolico, ampak tudi dolgoročno gledano opušča neprimerno vedenje in se uči novih pozitivnejših navad in vzorcev obnašanja.

Avtor: splet

Čustvena inteligenca in uspešnost na različnih življenjskih področjih

med odraščanjem. Tudi ko se v času adolescence dokončno razvijemo, lahko pride do določenih sprememb zaradi lastne volje ali pa zaradi situacij, v katerih se znajdemo. Pri nekaterih je namreč čustvena inteligentnost dokaj statična, pri drugih pa spremenljiva. Manjša spremenljivost v odzivanju na situacije kaže na zdravo prilagojenost človeka, pretirane spremembe čustvene inteligence pa zahtevajo velika čustvena nihanja in povzročajo prevelik stres ter posledično tudi manjšo uspešnost pri različnih nalogah v življenju. Najlažje boste dosegli razumevanje lastnih čustev – prijetnih in neprijetnih – tako, da boste o njih začeli intenzivno razmišljati, predvsem pa morate ugotoviti, od kod izvirajo in zakaj so vas sploh prevzela. Človek, ki se zaveda sebe in vsega, s čimer se sreča v življenju, je sposoben svoje obnašanje tudi spremeniti, sploh pod vplivom tako negativnih kot pozitivnih izkušenj, s tem pa nabira modrost in razvija svojo inteligenco na področju čustvovanja. Za posameznike, ki nočejo, ne znajo ali niso sposobni razvijati svojega čustvenega sveta, pravimo, da nimajo razvite čustvene inteligence. Zagotovo ste se že kdaj znašli v situaciji, ko se je nekdo vedel popolnoma neprimerno ali izražal čustva, ki niso bila ustrezna, a niste vedeli kaj vas je na tej osebi tako zelo motilo. Seveda vas je zmotil neprimeren odziv, zlasti če imate sami razvito čustveno inteligenco. Čustveno inteligentna

DECEMBER 2013

V zadnjih petdesetih letih so psihologi z različnimi raziskavami vedno pogosteje ugotavljali, da testi inteligence in rezultati le-teh niso popoln napovednik uspeha pri šolanju in poklicu. Vpliv inteligenčnega količnika seveda ni zanemarljiv, vendar je očitno, da uspešnost pri pomembnih nalogah v življenju določajo tudi drugi dejavniki. Leta 1975 so v agenciji Simmons Management Systems razločili trinajst značajskih lastnosti, ki vplivajo na uspešnost v življenju: čustvena energija, čustvena napetost, optimizem, samospoštovanje, predanost delu, natančnost, želja po spremembi, pogum, odločnost, samouveljavljanje, strpnost, obzirnost do drugih in družabnost. Vse te značilnosti se kažejo v dveh tipih odnosov, ki ju človek razvija skozi življenje: odnos do samega sebe in odnos do drugih. Leta 1990 sta Peter Salovey in John D. Mayer za podobne poteze značaja uporabila izraz čustvena inteligentnost. Od takrat ta izraz dostikrat nadomesti besedo značaj. Raziskave so pokazale, da slavni inteligenčni kvocient (IQ) oziroma akademska inteligenca sestavlja le 20 % dejavnikov, ki določajo življenjski uspeh, preostalih 80 % pa sodi na t. i. področje čustev. Ljudje kljub visokemu IQ-ju pogosto

doživljajo neuspeh na delovnem mestu, v družabnih stikih, pri ohranjanju zrelih in stabilnih odnosov ter soočanju s težavami in krizami. Drugače povedano, človek uporablja dve vrsti uma: racionalni in emocionalni. Racionalni razmišlja, analizira, sklepa na podlagi objektivnih dejstev, je logičen in prizemljen. Čustveni del je hiter, impulziven, intuitiven, sili k delovanju, še preden utegnemo razmisliti. Včasih daje popačeno sliko realnosti, pri čemer ga vodi selektivni spomin, včasih pa je vir opravičevanja samega sebe in racionalizacije. Vendar dobro voden čustveni um daje energijo za velika dela. Tista, za katera nam racionalni um govori, da se »ne splačajo«. Zato lahko rečemo, da v njem prebivajo najlepše človeške vrline: požrtvovalnost, nesebičnost, plemenitost, velikodušnost. Inteligentno obnašanje je odvisno od usklajenosti teh dveh umov. V vsakdanjih situacijah je med njima ravnovesje, delujeta usklajeno, ob nepredvidljivih okoliščinah pa je v ospredju čustveni um, zato je pomembno, da vse življenje skrbimo za razvoj čustvene inteligence. Le-ta nam pomaga, da se začnemo zavedati lastnih občutij in skladno z njimi tudi

»The greatest mistake in the treatment of diseases is that there are physicians for the body and physicians for the soul, although the two cannot be separated.« (Platon)

STROKOVNO

»Never forget that it is not pneumonia, but a pneumonic man who is your patient.« (William Withey Gull) ustrezno ravnamo v različnih življenjskih situacijah. Uspeh posameznika je povezan s čustveno inteligentnostjo. Dejstvo, ki so ga dokazali tudi strokovnjaki, je, da je čustvena inteligenca bolj pomembna za doseganje uspehov kot visok inteligenčni količnik. Raziskave namreč potrjujejo, da obstajajo razlike v uspešnosti med ljudmi s podobno inteligenco in različno čustveno inteligenco. Prednost imajo tisti, ki imajo višjo čustveno inteligenco, saj so bolj učinkoviti pri upravljanju sebe in svojih čustev ter hkrati tudi odnosov z drugimi ljudmi. Človeški um in medicina Kaj torej definira dobrega študenta medicine in dobrega zdravnika? Do osemdesetih let preteklega stoletja se je inteligenca enačila z zmožnostjo našega racionalnega uma, ki je genetsko dan in na katerega v času življenja, zlasti po obdobju dozorevanja, ne moremo veliko vplivati. V skladu s tem so bili narejeni testi za merjenje inteligence, ki zahtevajo hitro iznajdljivost in razumevanje odnosov med abstraktnimi elementi nalog v testu. Uspešnost v takšnih testih od izpraševanca zahteva »hladno glavo«, umirjeno in koncentrirano reševanje,

medtem ko se čustva kot moteči dejavnik skušajo izključiti. Življenje seveda redko prinaša takšne sterilne situacije in možnost, da čustveno umirjeni rešujemo probleme, zato je tako izmerjena inteligenca slab pokazatelj uspeha v življenju. Kljub temu je IQ popolnoma neupravičeno postal eden bistvenih kriterijev selekcije za različne poklice ali vpis v nekatere šole. Ameriška psihologa John Mayer in Peter Salovey sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postavila teorijo čustvene inteligence s poudarkom, da imajo na inteligentno iznajdljivost v raznih življenjskih situacijah večji vpliv čustva kot pa hladno in objektivno obdelovanje podatkov. Ko prevladajo čustva, je lahko »akademska« inteligenca povsem brez pomena. Tako je inteligentno obnašanje v največji meri odvisno od tega, kako dobro upravljamo s svojim čustvenim umom. Predstavljajte si torej, kaj bi se zgodilo, če zdravniku v urgentni situaciji odpove zdrav čustveni um?

rej dejavnikov čustvene inteligence. Če nismo odločeni trdo delati, pomeni, da nimamo želje po samouveljavljanju, želje po spremembah, samodiscipline, predanosti in optimizma – in spet smo pri čustveni inteligenci. Že samo iz tega je razvidno, da se racionalni in emocionalni um na vseh področjih prepletata. Dober zdravnik je lahko le dober človek … Vsi vemo, da je pri zdravniškem poklicu zelo pomemben odnos zdravnik – pacient. Kako pa lahko zdravnik vodi kvaliteten odnos? Po teoriji čustvene inteligence dve ključni lastnosti gradita kvalitetne odnose z drugimi ljudmi – empatija (sposobnost prepoznavanja in razumevanja čustev drugih ljudi) in socialne veščine. Koncept čustvene inteligence daje veliko globlji in kompleksnejši pogled na inteligentno obnašanje človeka. Za dobro opravljanje zdravniškega poklica je racionalni um izredno pomemben – brez odličnega znanja ljudem seveda ne moremo pravilno pomagati. Vsak pa bi se moral zavedati, kako velik vpliv ima pri poteku življenja, opravljanju nalog, medsebojnih odnosih in odnosu do samega sebe tudi čustvena inteligenca.

Vsi študentje medicine se verjetno zavedamo, da so znanje, trdo delo in praksa pomembni za naše bodoče delo, saj bodo od nas odvisna življenja ljudi. Dejstvo pa je, da do znanja ne pridemo, če se nismo pripravljeni učiti. Če se nismo pripravljeni učiti, pomeni, da nimamo dovolj samodiscipline, predanosti – toAvtor: splet

ČUSTVENA INTELIGENCA

KRITIČNO

DEBATNI KOTIČEK VEGANSTVO

Mojca Kecelj, Staša Lugovski

Veganstvo je način prehrane, ki izključuje uživanje živalskih izdelkov. Oseba, ki prakticira veganstvo, je vegan. Obstajajo različne vrste veganstva. Vegani v ožjem pomenu (ali striktni vegetarijanci) ne uživajo mesa in živalskih izdelkov (jajc, mleka … ). Termin etični vegan je pogosto uporabljen za tiste, ki ne sprejemajo le veganskega načina prehranjevanja, ampak razširijo vegansko filozofijo tudi na druga področja svojega življenja in nasprotujejo uporabi živali in živalskih izdelkov za kakršenkoli namen. Obstaja tudi okoljsko veganstvo, ki poudarja izogibanje živalskim izdelkom z argumentom, da sta industrijsko poljedelstvo in živinoreja okolju nevarna in potratna. Danes poteka ogromno polemik o tem, ali je veganska prehrana bolj zdrava od klasične prehrane in ali je takšen način prehranjevanja sploh zdrav. Zato sva se odločili poiskati nekaj znanstveno podprtih dejstev in tako razsvetliti trenutno dilemo o učinkih in učinkovitosti veganstva. ZA: Pozitivni učinki uživanja sadja in zelenjave, stročnic, polnozrnatih žitaric in oreščkov so splošno znani in potrjeni v vseh smernicah o zdravi prehrani. Vsebujejo namreč visok delež vlaknin, folne kisline, vitaminov C in E, magnezija, kalija in nenasičenih maščobnih kislin, ki imajo dokazano zaščitno vlogo pri nastanku določenih vrst raka. Rastlinska hrana ne vsebuje holesterola in ima malo nasičenih maščobnih kislin; oboje še vedno velja za glavnega povzročitelja srčno-žilnih bolezni. Tako imajo vegani v primerjavi z vsejedi, pa tudi v primerjavi z vegetarijanci, ki uživajo mleko, mlečne izdelke in jajca, nižji indeks telesne mase, nižji skupen holesterol (za 32% v primerjavi z vsejedci), nižji LDL (za 44% v primerjavi z vsejedci) in nižji krvni tlak – z vsem tem pa manjše tveganje za srčno-žilne bolezni. Sestavine, ki jih najdemo v rastlinski hrani, na primer vlaknine, folna kislina, antioksidanti in fitokemikalije, znižujejo koncentracijo holesterola v krvi. Polnozrnate žitarice, soja in oreščki pa imajo kardioprotektivne učinke. Pri preventivi proti raku je situacija podobna: veliko snovi, ki jih najdemo v rastlinski hrani, ima zaščitne učinke in zmanjšuje tveganje za razvoj določenih

DECEMBER 2013

vrst raka. Fitokemikalije imajo antioksidativno in antiproliferacijsko aktivnost. To pomeni, da preprečujejo procese, ki vodijo do raka. Uživanje soje (oziroma sojinih izoflavinov) v otroštvu se je izkazalo za zaščito pred rakom na dojki oziroma rakom prostate kasneje v življenju. Ob zadostnem vnosu kalcija (več kot 525 mg na dan) in vitamina D ni opazne razlike zlomov kosti med vegani in vsejedci. Rastlinski viri kalcija so soja in sojini izdelki, zelena listnata zelenjava, različna semena, oreščki in suho sadje, vitamin D pa proizvedemo sami, če smo dovolj izpostavljeni soncu. Poleg tega magnezij in kalij, ki ju dobimo z rastlinsko hrano, pozitivno učinkujeta na shranjevanje kalcija v kosteh. Zagotavljata namreč bolj bazično okolje, zato se kalciju ni treba dodatno raztapljati in s svojimi pufrskimi lastnostmi višati pH. Mleko in mlečni izdelki veljajo za najpomembnejše vire kalcija, a se je izkazalo, da živalski proteini, še posebej kazein iz mleka, v procesu presnove zakisajo telesne tekočine, ki jim potem kalcij s svoji pufrskimi lastnostmi ponovno dvigne pH. Tako se torej kalcij raztaplja, namesto da bi se nalagal v kosti, zato je uživanje mleka povezano s pogostejšimi zlomi kolkov zaradi osteoporoze. Tudi avtoimunske bolezni, na primer diabetes tipa 1 in multipla skleroza, so povezane z živalskimi proteini in vsebnostjo kalcija

v krvi. Povečane količine kalcija v krvi namreč preprečujejo pretvorbo prekurzorske oblike vitamina D v njegovo aktivno obliko, vitamin D pa je med drugim povezan tudi s pravilnim delovanjem imunskega sistema. Raziskave so pokazale, da se je diabetikom po opustitvi mesa izboljšalo zdravstveno stanje. Diabetiki tipa 1 so po prehodu na prehrano izključno rastlinskega izvora lahko zmanjšali odmerek inzulina za več kot 40%, hkrati pa se jim je nivo holesterola v krvi znižal za 30%, diabetiki tipa 2 pa so lahko uporabo inzulina celo popolnoma opustili. Potencialno nevarnost za zdravje pa predstavlja tudi proizvodnja mesa, mleka in mesnih in mlečnih izdelkov. V ZDA 80% vseh antibiotikov porabijo v neterapevtske namene pri vzreji živine. Z njimi preprečujejo nastanek in širjenje bolezni v velikih farmah in hkrati vzpodujajo rast živali. To vodi v večjo odpornost mikroorganizmov proti antibiotikom, zaradi česar letno umre 60.000 Američanov. Živali so večinoma hranjene s koruzo in sojo, ki nista del njihove naravne prehrane, zato njihovo meso vsebuje več nasičenih maščobnih kislin in holesterola. Dodaten problem predstavlja uporaba rastnih hormonov, ki omogočajo, da živali zrastejo v čim krajšem času. Kar nekaj hormonov je za uporabo dovoljenih, vendar kljub temu povzročajo zdravstve-

KRITIČNO Avtor: Miha Helbl

ne težave tako pri živalih kot pri ljudeh. Pri ljudeh povzročajo odpornost proti antibiotikom in povečujejo tveganje za raka, saj interferirajo z našimi hormoni (estrogeni in testosteronom). Nepravilno delovanje omenjenih hormonov vodi v rakava obolenja, še posebej je povečano tveganje za razvoj raka dojk in prostate. Vse to so podatki, ki so marsikaterega bolnika prepričali, da je tudi sam spremenil način prehranjevanja. V Ameriki obstaja program »Multicenter Lifestyle Demonstration«, kjer srčnim bolnikom, ki že izpolnjujejo pogoje za presaditev srca, namesto operacije ponudijo enoletni program spremembe načina življenja. Ta vključuje tudi opustitev živalske prehrane in prehod na prehranjevanje z nemastno rastlinsko hrano. V tem enem letu 65 odstotkov bolnikov odpravi bolečine v prsnem košu, v prvih petih letih pa se jim pretok skozi koronarke poveča za 30 odstotkov. PROTI: Ljudje smo vsejedci, kar pomeni, da najbolje delujemo ob uživanju živalske in rastlinske hrane. Določene sestavine lahko dobimo le z vnosom živil rastlinskega izvora (npr. vitamin C) in druge le z vnosom živalskih izdelkov. Vitamin B12 je vodotopen vitamin, ki je vključen v

DEBATNI KOTIČEK

delovanje vseh celic v telesu. Posebej je pomemben pri nastajanju zdravih krvnih celic in delovanju možganov. Ker je nujen za življenje in se ne nahaja v nobeni rastlini (razen v določenih vrstah alg), je zelo pomembno, da temu prilagodimo tudi prehrano. V resnici je pomanjkanje B12 precej pogosto pri veganih, ena raziskava kaže, da celo 92% veganov primanjkuje vitamina B12, saj je bila serumska koncentracija B12 pri njih pod 200 pg/ml (normalna je 200 – 900 pg/ml). Zato raziskovalci priporočajo nadomesten vnos vitamina B12 pri ljudeh, ki se odločijo za takšen način prehrane. Res pa je, da do kliničnih simptomov pri ničnem vnosu tega vitamina pride šele po 3 do 6 letih. Kreatin v kombinaciji s fosfatom tvori fosfokreatin, ki je visokoenergetska zaloga v celicah. Raziskave kažejo, da vegetarijancem in veganom primanjkuje kreatina, kar ima škodljive učinke na delovanje mišic in možganov. Njegov učinek so raziskali tako, da so ga dodajali prehrani vegetarijancev in vsejedcev. Izkazalo se je, da sta se vegetarijancem značilno zvišali sposobnost pomnjenja in hitrost reševanja nalog, medtem ko pri vsejedcih niso opazili pomembnejših kognitivnih sprememb. Karnozin je naravni odstranjevalec prostih radikalov. Zadnje raziskave kažejo, da ima poleg zaščite pred aktivnimi kisikovi-

mi spojinami tudi druge pomembne naloge, in sicer podaljšuje življenjsko dobo celic, zavira toksični učinek amiloida beta (protein, odgovoren za degeneracijo živčevja pri Alzheimerjevi bolezni), vzdržuje celično homeostazo in zavira glikozilacijo DNA in proteinov. Več raziskav je razkrilo, da imajo vegetarijanci v povprečju za 26% manjšo vsebnost karnozina v prečnoprogastih mišicah kot vsejedci. Dokazali so tudi, da ženski spol in starost vplivata na nižje koncentracije karnozina, medtem ko testosteron na njegovo koncentracijo ne vpliva. Maščobna dokozaheksaenojska kislina (DHA) je najbolj aktivna oblika omega-3 maščobnih kislin in jo najdemo večinoma v živalskih proizvodih (ribe in ribja olja). Rastlinska oblika te kisline (alfalinolenska kislina, ALA) se v telesu neučinkovito pretvarja v DHA. Avstrijska študija, izvedena na vsejedcih, vegetarijancih in veganih, je pokazala neuravnovešeno razmerje med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami (pod 10:1, normalno okrog 5:1) in zmanjšane rezerve eikozapentatojske (EPA) in dokozaheksaenojske kisline (DHA) pri vegetarijancih in veganih. Veganska dieta s povišanim razmerjem omega-6/omega-3 maščobnih kislin lahko pripomore k nastanku različnih bolezni, kot so kardiovaskularne, vnetne in avtoimunske bolezni ter rak. Da bi zagotovili fizično in mentalno

KRITIČNO Avtor: Matej Zupan

zdravje, se veganom in vegetarijancem priporoča dodaten vnos EPA in DHA ne glede na starost in spol. Vegani in vegetarijanci imajo dosti nižje koncentracije spolnih hormonov kot vsejedci. Mnoge raziskave potrjujejo, da so bile plazemske koncentracije estradiola in testosterona značilno nižje kot pri vsejedcih. Ti rezultati kažejo, da sprememba diete lahko sproži hormonske spremembe, in ta dognanja lahko uporabimo pri pacientih s hormonsko odvisnimi tumorji, kot sta rak dojke in prostate, kjer bi prakticiranje veganske ali vegetarijanske

diete lahko pomembno znižalo koncentracijo spolnih hormonov v plazmi. Razen v omenjenem primeru znižana koncentracija spolnih hormonov ni dobra za normalno funkcioniranje telesa. V raziskavi, v kateri so primerjali stanje krvnih lipidov po 21-dnevni dieti med skupino, ki je jedla samo vegansko hrano, in skupino, ki so ji občasno dodali tudi pusto meso in polposneto mleko, so ugotovili, da se nivo skupnega holesterola pri obeh skupinah zmanjša za isti odstotek. Zato domnevajo, da za srčno-žilne in ostale metabolne bolezni v prvi

Prehranske smernice se zelo pogosto spreminjajo. Nove raziskave prinašajo nova znanja in lahko tudi ovržejo do sedaj sprejete resnice, zato je z medicinskega stališča težko reči, katera vrsta prehrane je absolutno najboljša. Še hitreje se spreminja »prehranska moda«, ki jo promovirajo določeni mediji in nekatere slavne osebe.

DECEMBER 2013

vrsti ni krivo občasno uživanje pustega (oziroma čim bolj zdravo pripravljenega) mesa, temveč konzervansi, procesirana hrana in nasičene maščobne kisline, ki so v največji meri prisotne v tako imenovani »fast food« hrani. Večina veganov, poleg tega da se popolnoma odpove mesu in vsem izdelkom živalskega porekla, v svojo prehrano redko ali sploh ne vključuje predelane hrane, ki vsebuje (umetne) aditive in konzervanse. Veganstvo med drugim promovira tudi izogibanje rafiniranim ogljikovim hidratom, predelanim rastlinskim oljem in transmaščobnim kislinam v hrani. Zelo pomemben aspekt je tudi promocija prenehanja kajenja in uživanja alkohola, ki zelo pozitivno vpliva na boljše počutje posameznika. Nekatere raziskave poudarjajo, da ima morda izključitev slednjih še večji učinek na izboljšanje počutja in zdravje veganov kot sama izločitev mesa. Ljudje jemo meso že od nekdaj. Razvili smo se tako, da so naša telesa zmožna dobiti veliko hranljivih snovi iz živalske hrane. Čeprav je dokazano, da je industrijsko predelano meso škodljivo, to ne velja za nepredelano meso. Obstaja šibka povezava s preveč pečenim mesom in tveganjem za nastanek raka, vendar je to povezano le z načinom priprave hrane in ne s hrano samo. Živalska hrana – meso, ribe, jajca in mlečni izdelki – je za tiste, ki jo dobro prenašajo, izjemno hranljiva in dobro vpliva na zdravje.

Dejstvo je, da ima prehrana velik vpliv na naše življenje in naše zdravje. Pri načrtovanju svoje prehrane moramo vključiti nekaj zdrave pameti. Prepričani sva, da so jajca, ki jih nesejo kokoši najinih starih tet na sosednjem dvorišču, bolj zdrava kot jajčni nadomestki, ki jih uvažajo s Kitajske ali iz Amerike.

KRITIČNO

ŠTUDENTOM PRIJAZNA PREDAVANJA KAKO NAJUČINKOVITEJŠE POSREDOVATI ZNANJE

David Zupančič

Motivirati, angažirati, naučiti. Tisto, k čemur stremijo vsi dobri predavatelji in predavateljice. Predavanja na Medicinski fakulteti so za govornika zagotovo izziv, ne samo zaradi običajno zelo velikega avditorija ampak tudi zaradi snovi, ki je nemalokrat obsežna in težko razumljiva. Kaj je torej tisto, kar loči med seboj mnoge različne predavatelje in kaj bi morali pri svojih predavanjih upoštevati, da bi jih študentje z veseljem obiskovali in od njih odnesli kar največ? Avtor: splet

Na pogovor na temo kvalitetnih predavanj sem povabil prof. dr. Zvezdana Pirtoška, predavatelja nevrologije, ki je po splošnem mnenju študentske populacije Medicinske fakultete odličen pedagog, prav tako je najbolje ocenjen predavatelj naše fakultete na spletnem portalu »Profesorji.net«. Količina odpredavane snovi Ena izmed glavnih lastnosti mnogih predavanj, ki študente moti in demotivira, je ogromna količina informacij, ki jo želi predavatelj posredovati v časovni omejitvi, ki mu je dana. Prof. Pirtošek je mnenja, da sta od količine podatkov bolj pomembna motivacija in vzbujenje zanimanja študenta. Ta naj bi po dobrem predavanju dobil nekakšen mentalni srbež in mogoče doma iz čistega interesa na spletu poiskal članek, posnetek ali pa zgolj prispevek na Wikipediji na odpredavano temo. Nagnenje predavatelja k posredovanju čim več podatkov lahko mogoče razumemo iz drugega vidika; prof. Pirtošek mi je povedal, da pred leti, ko je bil on študent, na voljo ni bilo tako ogromno študijskega materiala kot zdaj. Takrat so študentje od profesorja dejansko pričakovali, da bo v uri predavanj posredoval čim več snovi, ki se jo lahko naučijo za izpit. Danes temu seveda ni več tako, saj v najrazličnejših virih najdemo ogromno gradiva; če nekoga zanima Parkinsonova bolezen, je že samo na spletu dovolj materiala, da jo študira teden dni ali več. To, da mu profesor (na po možnosti obveznem predavanju!) z diapozitivov eno uro bere podatke iz knjige, mu torej ne koristi kaj

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je na spletnem portalu Profesorji.net najbolje ocenjen predavatelj na Medicinski fakulteti.

dosti. Če pa se namesto tega posveti ožji definiciji te bolezni in bolj zanimivim vprašanjem tega področja, bo študent lažje sledil in od predavanja v končni fazi tudi več odnesel.

potem bo študent svoje razumevanje gradil okoli tega bistvenega podatka, namesto da bi si poskušal zapomniti (ali še huje – prepisati!) vse, kar se pokaže na diapozitivu.

Seveda ne more biti celotno predavanje posvečeno le motivaciji zaspanih medicincev; zagotovo je pomembno, da študent na predavanju izve nekaj novega. Ključno je oblikovanje tako imenovanega »take home message«. Primer: pri predavanju o sepsi naj si študent zapomni predvsem štiri ključne parametre, ki jo opredeljujejo, in glavne mikrobiološke povzročitelje. Če pri predavanju to informacijo večkrat ponovimo (medtem ko govorimo tudi širše o napredovali sepsi, kliničnem izzidu, zdravljenju in pa drugo)

Če torej povzamemo – študent naj pridobi neko novo informacijo, ravno tako pomembno pa je, da se v njem ob tem vzbudi zanimanje in veselje do študiranja predavane teme.

ŠTUDENTOM PRIJAZNA PREDAVANJA

Power point – dobro ali zlo? Kar se tiče uporabnosti predavanj pri samem študijskem procesu študenta je zelo pomembna tudi oblika posredovane snovi. Vsak študent si je sposoben

KRITIČNO prebrati poglavje o Patofiziologiji jeter, težko pa mu je narediti smiseln povzetek, dokler tega znanja ne utrdi dovolj, da ga začne povezovati, za kar je navadno potrebno veliko časa. Seveda profesor to znanje ima, zato lahko na predavanju predstavi miselni vzorec ali tabelo (Slika 1), ki bo študentu mnogo bolj pomagala pri študiju kot zgolj navedene alineje iz literature (Slika 2), saj mu bo to predstavljalo osnovno shemo, ki si jo bo lažje

zapomnil in kasneje obsežno teorijo v knjigi hitreje in učinkoviteje predelal. Seveda PowerPoint za predavanje sploh ni nujen. Prof. Pirtošek je mnenja, da je pri kvalitetnem predavanju smotrno dati prednost prosti pripovedi in risanju na tablo pred uporabljanjem prosojnic. Ko profesor shemo riše na tablo, ta nastaja pred študentom, tako lahko on lažje sledi in si bolj zapomni različne poudarke Avtor: David Zupančič

Slika 1: Primer shematskega prikaza ključnih podatkov predavane snovi.

in povezave. Diapozitivi navadno hitro letijo mimo, ob tem pa študent poskuša prerisati ali prepisati čim več, tako pa zamuja tudi samo razlago. Seveda nekaterih stvari ne moremo opisati ali narisati in je dobro ob tem uporabiti diapozitiv (npr. rentgenska slika), vse prevečkrat pa ga predavatelji uporabljajo kot podlago za ogromno gmoto besedila (Slika 2), ki ga potem, v najslabšem primeru, iz diapozitiva preprosto preberejo. Seveda tudi slab diapozitiv ob dobrem predavatelju ne pokvari vedno vtisa na študente. Včasih je mnogo informacij na diapozitivu celo zaželjenih – določene katedre na primer predpišejo predavanja kot osnovno študijsko gradivo, zato smo študentje hvaležni, da so diapozitivi polni informacij in objavljeni na spletni strani fakultete. Kljub vsebinsko bogatim diapozitivom pa so predavanja lahko s strani študentov dobro sprejeta, če predavatelji velikih količin podatkov ne prebirajo iz diapozitivov ampak poudarijo tiste glavne stvari, ki dajejo študentom osnovo za nadaljni študij. Še ena prednost proste pripovedi na pram uporabi diapozitivov je potencialna elastičnost predavanja. Po mnenju prof. Pirtoška se mora dober predavatelj prilagajati trenutnemu razpoloženju in zanimanju v predavalnici, tako da enkrat predavanje usmeri v eno, drugič v drugo smer. Če je retorično zvezan s tem, kateri diapozitiv se bo naslednji pojavil na projektorju, to le težko stori. Komunikacija z občinstvom

Slika 2: Primer informacijsko prenatrpane prosojnice.

DECEMBER 2013

Prof. Pirtošek je poudaril, da je interaktivnost in stalen »klepet« s študenti bistvenega pomena pri ohranjanju pozornosti in razgibanju enoličnega poteka predavanja. Pri tem pa je bistveno, da predavateljev odnos do študentov ni podcenjujoč ali celo žaljiv. Študenti se včasih bojijo sodelovanja, saj jih skrbi predavateljev motiv; ali se želi iz njih delati norca? Jim želi pred vsemi sošolci in sošolkami dokazati, da nimajo prav in razmišljajo narobe? Ko pa avditorij zasluti, da si profesor želi sproščene interakcije oziroma nekakšnega intelektualnega

KRITIČNO sodelovanja, se študenti hitro sprostijo in radi nudijo povratne informacije. Pri ustvarjanju bolj sproščenega vzdušja zelo pomaga tudi humor. Seveda pa je kljub pozitivnemu vzdušju treba paziti, da se ne podre avtoritativen položaj v predavalnici, kar se kaže s klepetom med študenti in govorjenjem drug čez drugega. Profesor mora najti kompromis med sproščenim tokom debate in enosmernim posredovanjem informacij, ki jih je želel v uri predati študentom. Komunikacija z občinstvom tudi zagotavlja, da so slušatelji mentalno prisotni in spremljajo potek predavanja. Že samo z občasnim vprašanjem lahko predavatelj vzbudi določen miselni proces v glavah študentov in jih na ta način nekoliko zbudi. Z vprašanjem prav tako prekinemo dolg tok stavkov in povedi, ki zaradi svoje vsebine ali tonske enoličnosti nemalokrat deluje podobno kot dober hlapni anestetik. Paradoks obveznih predavanj Predvsem v višjih letnikih je problem mnogih predavanj udeležba študentov. Mnogi predstojniki so ta problem rešili tako, da so uvedli obvezno prisotnost. Namesto nenadne sankcije bi bilo mogoče bolj smiselno premisliti zakaj študentje predavanj ne obiskujejo. Seveda jih določen delež predavanja zamuja zaradi preproste lenobe, vendar pa ima večina študentov tehtnejše razloge. Tu seveda v ospredje pade vprašanje kvalitete predavanja – najpogosteje se študent odloči, da predavanj nekega predmeta ne bo obiskoval, ko oceni, da mu le-ta pri študiju ne bodo pomagala. Lahko je način predavanja preprosto premalo dinamičen, lahko pa so predavanja dobro zastavljena, vendar študent opazi, da lahko vso odpredavano snov na isti način prebere tudi v knjigi. Problem je lahko torej v načinu posredovanja snovi ali v posredovani snovi sami. Če pa predavatelj razloži nekaj na razumljiv in zanimiv način, ne bo nikogar zmotilo dejstvo, da to že piše v knjigi, saj bo preko dobrega

predavanja dosti prej osvojil to snov, kot bi jo z branjem literature. Smiselno bi bilo, če bi se predstojniki inštitutov in kateder ob opažanju upadanja obiskov na predavanja vprašali, kako bi lahko predavanja izboljšali ali prenovili. Mogoče je posredovanje informacij premalo razgibano in premalo interaktivno, predavatelji pa premalo motivirani? Seveda pa je treba upoštevati tudi drugo plat zgodbe – nikakor ni primerno ali spoštljivo do predavatelja, ki se je temeljito pripravil, raziskal novosti na svojem področju in zbral najboljše sheme in slike, da pride v predavalnico, ki je prazna. Najbolje za obe strani bi bilo torej najti kompromis – predstojnik na primer zahteva 50 % prisotnost na vseh predavanjih svojega predmeta, hkrati pa strogo evaluira korektnost podajanja snovi svojih kolegov, njihov način predavanja in njihove prosojnice. Tako bodo lahko na dolgi rok predavanja boljša in mogoče niti ne bo treba več preverjati prisotnosti, saj bodo študenti kvalitetna predavanja radi prostovoljno obiskovali.

Pajzl žura, ali pa nekih drugih, osebnih razlogov. Pomembno je le, da zna biti predavatelj kritičen tudi do sebe in da na vsake toliko časa v svoji učiteljski karieri pomisli, kako bi lahko svoje področje še bolj približal študentu in ga še bolj navdušil. Konec koncev je medicina ena izmed najbolj razburljivih, zanimivih in neverjetnih ved, ki jih poznamo; prostora za zehanje torej v predavalnicah ni!

Avtor članka bi rad poudaril, da so mnenja in predlogi za pripravo kvalitetnih predavanj zgolj njegov osebni pogled, pri čemer mu je s svojim razmišljanjem in izkušnjami izjemno pomagal prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Članek nikakor ni mišljen kot kritika kateremu koli konkretnemu posamezniku, ki predava na Medicinski fakulteti ali zunaj nje, prav tako ne cilja nobenega določenega Inštituta ali Katedre Medicinske fakultete.

Želim izboljšati svoja predavanja Za konec sem prof. Pirtoška vprašal, kako naj si pomaga predavatelj, ki opaža padec zanimanja s strani svojih slušateljev in bi morda rad nekoliko spremenil svoj repertoar. Nekateri ljudje se preprosto rodijo z neverjetnim smislom za pedagogiko, tako da lahko prosto govorijo več ur in se človek njihovega nastopa sploh ne naveliča. Če pa smo pri tem nekoliko manj uspešni, to ne pomeni, da smo obsojeni na manjši interes avditorija do konca svojega življenja. Prof. Pirtošek meni, da se je dobro udeležiti seminarja ali formalnega tečaja na temo kvalitetnih predavanj, po tej teoretski osnovi pa šteje le še kilometrina. Seveda se vsakdo, ki stopi pred poln avditorij z namenom posredovanja znanja, potrudi po svojih najboljših močeh. Včasih upad koncentracije s strani publike tudi ni krivda predavatelja; mogoče je melanholija in pomanjkanje angažiranosti študentov posledica včerajšnjega

ŠTUDENTOM PRIJAZNA PREDAVANJA

KRITIČNO

BOLEZEN, PACIENT IN JAZ Marko Možina

Knjiga Bolezen, pacient in jaz je izšla v lanskem letu. Avtorji so mladi zdravniki in psihologi, ki se na Balintovih skupinah srečujejo od leta 2006. Nekateri od njih so si Balintove skupine izbrali že za izbirni predmet v četrtem letniku študija medicine in se potem priključili stalni Balintovi skupini, ki poteka na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Skupino vodi doc. dr. Borut Škodlar. Ob branju knjige se sprehodimo skozi trinajst zgodb, katerih skupna točka je ta, da govorijo o odnosu ali odnosih. Vsaka zgodba je zapisana tako, kot je nastala na enem od srečanj skupine. Uvodu in predstavitvi pacienta sledi razprava, preko katere avtorji izpostavijo vprašanja, dileme, spoznanja, negotovosti … ki so se odprli na srečanjih.

Zgodbe lepo predstavijo številne plati in plasti čustvenega dela odnosa med pacientom in zdravnikom, psihologom ali študentom–prostovoljcem. Poleg učenja o čustvenem v odnosu bralec v zgodbi spremlja avtorja od predstavitve primera preko razprave do zaključnih misli po končani skupini. Skozi zgodbo avtorji predstavijo premike, ki jih je srečanje s skupino prineslo v njihovo doživljanje primera, čustvene razbremenitve in krepitev zavedanja, da v različnih, dostikrat tudi neprijetnih ali težkih doživljanjih in čustvih, niso osamljeni. Knjiga Bolezen, pacient in jaz je posebej aktualna in zanimiva za študente medicine. Ob prebiranju primerov se učimo o čustvenem v odnosih, poleg tega pa nam je knjiga v spodbudo in izziv, da na tem področju iščemo tudi druge možnosti osebnega napredovanja. Kaj pa so Balintove skupine? Michael Balint, psihoanalitik madžarskega rodu, se je leta 1950 pričel tedensko srečevati z zdravniki splošne medicine v Londonu. Na vsakem srečanju je eden od članov skupine predstavil primer konkretnega pacienta. Srečanja so se izkazala za dragocena in uporabna za klinično prakso in tako so se podobne skupine hitro pojavile tudi drugod. Balintove skupine so dobile ime po Michaelu Balintu. V Sloveniji je prva Balintova skupina začela delovati leta 1982.

DECEMBER 2013

Jedro srečanja Balintove skupine je predstavitev in pogovor o konkretnem primeru pacienta oziroma druge klinične situacije. V prvem delu eden od članov predstavi svoj primer. Predvsem oriše, kako je doživljal odnos s pacientom ter na kakšne težave je ob tem naletel. V drugem delu sledi pogovor, v katerem sodelujejo vsi člani skupine. Ti skušajo situacijo osvetliti z različnih strani in se vanjo vživeti, iščejo možne rešitve za obravnavane težave in zagate ter razrešujejo predsodke, s katerimi se srečajo ob primeru. V tretjem delu skuša skupina s pomočjo primera, ki ga vsakokrat obravAvtor: splet

nava, odkrivati splošne zakonitosti in usmeritve za klinično delo. Pri Balintovih skupinah je pomembno, da ima skupina določena pravila in meje, saj se tako lažje vzpostavi zaupen in odprt odnos med člani skupine. Študentske Balintove skupine in Balintove skupine za mlade zdravnike so prirejena oblika Balintovih skupin (ki so bile v osnovi namenjene zdravnikom splošne oziroma zdaj družinske medicine). Posebnost teh skupin je, da je žarišče pogovorov običajno bolj na strani članov skupine kot na predstavljenih pacientih. Skozi odkrivanje vloge, težav, predsodkov in močnih točk zdravnika ali študenta medicine v odnosu do pacienta Balintove skupine pomembno prispevajo k izgradnji profesionalne identitete mladih zdravnikov. Študenti in mladi zdravniki na Balintovih skupinah odkrivajo, da je pri njihovem poklicu vredno biti iskren in odprt – do pacientov in do kolegov.

Več o Balintovih skupinah pa si lahko preberete v zgoraj predstavljeni knjižici v uvodu doc. dr. Boruta Škodlarja.

DISTALNO

TUJINA V ČLOVEKU ALI ČLOVEK V TUJINI Sara Popović

Zaprite oči. Želim si, da se spomnite življenjskega dogodka, v katerem ste občutili, kar je dosegljivo le pogumnim, odločnim in borbenim ljudem. Občutek, ki te preplavi nenadoma in spremeni tvoje doživljanje za vedno. O tem občutku so govorile že številne knjige, zaradi njega so se dogajale čudovite in včasih žal tudi grozne stvari, saj je to čustvo eno najmočnejših v našem življenju. Ne moremo ga spoznati na predavanjih, ni zapisano v medicinskih knjigah, lahko ga le občutimo. Skrito, čeprav odkrito. Si predstavljate, kaj je to? Borbena strast. Sedaj, ko ste se spomnili tega občutka, mi dovolite, da z vami delim borbeno strast in ognjeviti plamen ljubljanskega zmaja skozi oči tujih študentov medicine v Ljubljani.

Avtor: splet

Avtor: osebni arhiv

BURÇAK AYDIN, 6. letnik splošne medicine, ÜNIVERSITESI TIP ANKARA FAKÜLTESI, ANKARA, TURČIJA

pretirano, saj mi je jasno, da se moram znati prilagoditi. Na jutranjih raportih vsi govorijo slovensko, zato se v pogovor težko vključim. Profesorji na naši fakulteti morajo nekaj časa preživeti v Ameriki (naš sistem je tudi sicer precej podoben ameriškemu), saj je znanje angleščine obvezno. Zdi se mi, da bi lahko tudi vaši profesorji izboljšali nivo znanja angleščine.

Razlogi za prihod tujih študentov iz Srbije, Makedonije, Bosne in Hercegovine ter drugih držav južnega Balkana so nam dobro znani – študentje iz omenjenih držav prihajajo v Slovenijo predvsem zaradi boljših pogojev študija. S čim pa je Slovenija pritegnila študentko iz Turčije - kakšni so bili tvoji razlogi za prihod v Ljubljano?

Omenila si, da je slovenski zdravstveni sistem nate napravil dober vtis. Kakšno pa je tvoje mnenje o Slovencih?

Sem študentka šestega letnika medicine in sem Erazmus izmenjavo načrtovala že več kot tri leta. Moj osrednji namen je, da bi spoznala nova evropska mesta, nove ljudi in si pridobila nove izkušnje. Na takšen način lahko spoznavam nove, različne kulture. Res gre za enkratno življenjsko izkušnjo.

Burçak Aydın

Kakšen se ti zdi študij v Sloveniji? Je v kakšen pogledu boljši od študija v Ankari? Kakšno pa je tvoje mnenje o slovenskem zdravstvenem sistemu?

prebivalcev. Sicer je res, da so pogoji v privatnih bolnišnicah po navadi boljši, saj so le-te bolje opremljene, a te zgolj lepši videz bolnišnice ne naredi bolj zdravega.

Preteklo je premalo časa, da bi lahko docela odgovorila na to vprašanje, kaj več bom lahko povedala čez nekaj mesecev.

Kaj bi po tvojem mnenju lahko izboljšali na naši fakulteti?

Kolikor sem do sedaj spoznala vaš zdravstveni sistem, mi je pri njem všeč predvsem to, da imate manjše število privatnih bolnišnic. Če je v državi manj privatnih bolnišnic, je lahko več poudarka na javnem zdravstvenem sistemu – država boljše poskrbi za zdravje svojih

S svojimi študentskimi tutorji govorim angleško, kar se mi zdi odličen način, da izpopolnim svoje znanje angleščine. Po drugi strani pa imajo nekateri profesorji (predvsem starejši) nekoliko slabše znanje angleščine in se velikokrat pogovarjajo kar v slovenščini. To me sicer ne moti

TUJINA V ČLOVEKU ALI ČLOVEK V TUJINI

To je dobro vprašanje. Po mojem mnenju v Sloveniji obstajata dve vrsti ljudi – eni so bolj podobni Italijanom, drugi Nemcem. Tisti, ki me bolj spominjajo na Nemce, so predvsem zelo natančni in točni, njihova organizacija poteka brezhibno. Sicer se mi zdijo Ljubljančani nasploh zelo prijazni, vedno pripravljeni pomagati, med njimi se počutim sproščeno. Predvidevam, da je težko ohranjati vezi z družino, medtem ko si na izmenjavi. Kako to vpliva nate in na tvoje cilje ter sanje? Ko sem bila prvič dlje časa zdoma, in sicer v Angliji, je bilo kar težavno. Spomnim se, da je mama ob mojem odhodu jokala. Kasneje se je pomirila, saj je spoznala, da sem v Angliji srečna ter zadovoljna s študijem. Zaradi te predhodne izkušnje je bil odhod v Ljubljano precej lažji. V tem trenutku se mi ne zdi smiselno, da

DISTALNO Avtor: osebni arhiv

bi pretirano razmišljala o svoji družini, saj se moram prilagoditi na novo okolje, biti samostojna odrasla oseba in sama nekaj ustvariti. Pred leti sem bila zelo osredotočena na svojo kariero, sedaj pa se bolj nagibam k družinskemu življenju. Menim, da lahko nekako združiš obe področji svojega življenja.

lahko (v skladu s finančnimi zmožnostmi) v Makedoniji izboljšali predvsem ta vidik študija. Reciva, da je pred tabo namišljena tehtnica: na eni strani so tvoji prijatelji iz Makedonije in družina, na drugi tvoji življenjski cilji in sanje. Kaj bi prevladalo?

Ali je Ljubljana vredna vseh stvari, od katerih si se morala posloviti, da bi lahko prišla sem? Za enkrat sem z življenjem v Ljubljani zelo zadovoljna. V življenju imam zelo rada spremembe, pravzaprav jih potrebujem. Pomagajo mi, da si naberem izkušnje in ustvarim želeno življenjsko pot. Potrudila se bom, da dam vse od sebe in spoznam čim več. Pripravljena sem se boriti za svoj cilj.

MARIJA BATKOSKA, 1. letnik splošne medicine, MEDICINSKA FAKULTETA LJUBLJANA, PRIHAJA IZ MAKEDONIJE Zakaj si se odločila za študij v Sloveniji? Že v tretjem letniku srednje šole sem se odločila, da bom študirala v tujini. V Makedoniji nimamo pogojev za napredek in razvoj. Eden izmed glavnih razlogov za prihod je tudi ta, da fakulteta v Makedoniji ni mednarodno priznana. Mogoče bom morala sedaj nekoliko potrpeti, a se mi zdi dolgoročno to pametna odločitev. Omenila si, da so pogoji življenja in študija v Sloveniji boljši kot v Makedoniji. Ali se lahko Slovenci vseeno česa naučijo od Makedoncev? Mislim, da obstaja veliko več stvari, ki se jih lahko Makedonci naučijo od Slovencev kot obratno - recimo točnosti. Zdi se mi pa, da se v Makedoniji ljudje več družijo in da so vezi med njimi močnejše. Ali bi se po končanem študiji rada vrnila v Makedonijo? Ne, definitivno ne. Moja država mi je všeč, ampak vseeno nočem živeti tam.

DECEMBER 2013

Marija Batkoska

Nisem prišla v Slovenijo, da bi tu pustila del svojega življenja, potrošila denar in se vrnila v Makedonijo. To pač ne gre tako. Če bi želela študentka priti na redni študij ali na izmenjavo v Ljubljano, s čim bi jo prepričala, da se končno odloči za ta korak? Bi lahko rekla, da so slovenski fantje sanjski? To je dobro vprašanje. (smeh) Na začetku so se mi zdeli precej zaprti, a sem kmalu spoznala, da so zelo družabni. Ko grem na vaje ali predavanja, nimam občutka, da sem tujka, saj so zelo prijazni do mene in vedno pripravljeni pomagati. Slovenci so zelo sproščeni in praktični, sploh če upoštevamo njihov odnos do načina oblačenja njihovih kolegov. Lahko oblečeš karkoli, v čemer se počutiš udobno - dokler je primerno, ne bo nikogar motilo. V naši državi je to precej drugače. Na vprašanje, če so slovenski fantje sanjski, lahko odgovorim le sledeče: »Slovenci so zelo seksi«. (smeh) Izvedeli smo, kaj se lahko Slovenci naučijo od Makedoncev. Kaj pa obratno - kaj se lahko Makedonci naučijo od Slovencev in tako izboljšajo svoj način študija? Učbeniki so prva stvar, v kateri se študija razlikujeta. V Makedoniji se učijo iz starejših knjig, pa tudi oprema je starejša (na primer stari mikroskopi). Zdi se mi, da bi

Na moje življenje v Ljubljani, uspeh na fakulteti in izpolnjevanje mojih ciljev v veliki meri vpliva moja družina, ki me pri tem ves čas spodbuja. Brez ene ali druge strani te tehtnice moje življenje torej ne bi bilo celostno. Že ko si se odločila za študij v Sloveniji, si se sprijaznila s tem, da je pred teboj velik izziv, da izpolniš zaupanje svoje družine in prijateljev. Ali je to zate spodbuda ali dodaten pritisk? Bi zase rekla, da si človek v tujini ali da občutiš tujino v človeku? Pred seboj imam cilj, naredila sem načrt, da ga dosežem in uspem v življenju. Rada bi postala dobra zdravnica. Sicer je težko, a verjamem, da se bo na dolgi rok splačalo. Pot bo dolga in naporna, ne glede na to, kje študiram. Moja družina mi vsekakor pomeni veter v hrbet – vsi me spodbujajo, tako da imam še večjo motivacijo. V sodobnem času, ko je svet preplavljen s facebook-om in skype-om, občutek tujine sčasoma izgine, saj si v stalnem stiku s svojimi najbližjimi.

NEUS PORREDON, 5. letnik splošne medicine, LA FACULTAT DE MEDICINA BARCELONA, BARCELONA, ŠPANIJA Kakšni so bili tvoji razlogi za prihod v Ljubljano? Za študij v Ljubljani sem se odločila iz treh razlogov, in sicer zaradi čudovite narave, možnosti potovanj, ne nazadnje pa je Ljubljana ugodna destinacija tudi s finančnega vidika. O pravljični slovenski naravi mi je veliko povedala kolegica, ki je Slovenijo obiskala v preteklosti.

DISTALNO Avtor: osebni arhiv

lizacijo, saj so takrat plačani - finančne razloge postavijo pred željo, da bi končno samostojno delali. Kako bi se odločila, če bi postavili na tehtnico tvoje cilje in tvojo družino?

Neus Porredon

Ali je Slovenija upravičila sloves države s pravljično naravo? Da, absolutno! Najbolj mi je všeč, da je narava v neposredni bližini centra mesta. Sicer je narava lepa tudi v Barceloni, a so tam razdalje mnogo daljše. Ljubljana je zelo živahno mesto, še posebej za mlade ljudi. Se ti zdi, da bi Slovenci še lahko kaj izboljšali glede študija za tuje študente v Ljubljani? Po mojem mnenju je organizacija dobra. Morda bi lahko nekoliko več uporabljali splet in elektronsko pošto. Za vsak izpit posebej se moram prijaviti osebno pri profesorju, tudi za športne dejavnosti se moram dogovoriti osebno, kar je precej zamudno. V Barceloni lahko vse to opraviš preko spleta. Nam lahko opišeš, kakšni so pogoji študija v Španiji? Kakšne je verjetnost za pridobitev želene specializacije in kasneje tudi zaposlitve? Kljub temu da sodi fakulteta v Barceloni med najboljše v Evropi, obstaja nekaj težav. V Kataloniji po zaključenem študiju opravljaš strokovni izpit in če ga uspešno opraviš, te čaka specializacija. Trenutne razmere v Barceloni so takšne, da veliko mladih zdravnikov zaradi pomanjkanja delovnih mest opravlja še eno specia-

Mišo: Do zdaj je najina zgodba enaka. (smeh) Eden izmed pomembnejših razlogov so bili boljši pogoji dela v Sloveniji – potrebno je misliti na svojo prihodnost in se potruditi ustvariti čim boljši življenjski slog.

Nemogoče je izbrati med družino in cilji. Sledim svojim ciljem, a se moji družinski odnosi zaradi tega niso spremenili. V Ljubljano sem prišla zgolj za eno leto, potem pa se nameravam vrniti v Barcelono. Na podlagi svojih izkušenj in poznavanja drugih držav lahko rečem, da so v Kataloniji zelo dobri življenjski pogoji.

Kakšni se vama zdijo slovenski zdravniki - so na vaju pustili enak vtis kot makedonski zdravniki?

Kako se soočaš s tem, da so tvoji najbližji - tvoja družina in prijatelji - daleč stran?

Mišo: Strinjam se z Mariom, ampak ne smeva obsojati makedonskih zdravnikov – gre za problematiko celotnega sistema. Če dobiš plačo, ki je krepko pod evropskimi standardi in ne vidiš svetle prihodnosti zase v državi, iz katere vsi odhajajo, je tvoja ravnodušnost povsem razumljiva. Slovenski zdravniki, ki sem jih spoznal do sedaj, so pripravljeni poslušati in pomagati, ne nazadnje pa je pogovor z njimi precej olajšan, saj obstaja nekaj podobnosti med slovenščino in makedonščino.

Včasih pogrešam svojo družino, še posebej svojo sestro – z njo se tudi največkrat pogovarjam. Mi je pa vseeno všeč občutek samostojnosti, to spremembo sem potrebovala, da lahko zares odrastem. Tukaj je življenje cenejše in si lahko privoščim, da živim na svojem, v Barceloni je to žal neizvedljivo.

MARIO JOVANOSKI IN MIŠO KRSTEVSKI, 6. letnik splošne medicine, UNIVERZITET SV. KIRIL IN METODIJE, SKOPJE, MAKEDONIJA Kaj je vplivalo na vajino odločitev, da prideta na izmenjavo v Slovenijo? Mario: Moj prijatelj mi je povedal o programu Erasmus Mundus - Basileus. Zdelo se mi je, da je to dobra priložnost, da spoznam slovenski zdravstveni sistem, se marsikaj pomembnega naučim in ne nazadnje preizkusim, ali lahko uspem v tujini. Organizatorji Erasmus izmenjave so matične in tuje univerze, Basileus pa je centraliziran program – za njegovo izvajanje je zadolžena agencija iz Bruslja. Gre za izmenjavo študentov iz držav Zahodnega Balkana z državami članicami Evropske unije.

TUJINA V ČLOVEKU ALI ČLOVEK V TUJINI

Mario: Po mojem mnenju imajo slovenski zdravniki bolj strokoven odnos do študentov. V Makedoniji se včasih zgodi, da profesorji niti ne pridejo na dogovorjene vaje in to brez posebnega razloga.

Ali bi v makedonskem študijskem sistemu vseeno lahko našla nekaj, kar bi lahko v svojo prakso uvedli tudi v Sloveniji in s tem še izboljšali svoj študij? Mario: Za Makedonce na izmenjavi je pogoj za vstop v operacijsko dvorano opravljen kolokvij iz kirurških osnov v Ljubljani. Zdravniki so bili prav presenečeni nad našim teoretičnim znanjem. V Makedoniji je prakse dosti manj in zdi se mi, da je to najboljši način, da še dodatno utrdiš svoje teoretično znanje ter še bolje razumeš snov. Mišo: Če bi imeli makedonski študentje tako dober praktični pouk kot slovenski, bi bili odlični zdravniki. V Makedoniji bi torej lahko izboljšali praktični pouk, v Sloveniji pa dali več poudarka teoriji. Se mi pa vseeno zdi, da se lahko Makedonci naučijo dosti več od Slovencev kot obratno.

DISTALNO V vajino dosedanjo izobrazbo je veliko investirala vajina država, seveda v skladu s svojimi zmožnostmi. Zaradi slabih razmer in nezadostnih pogojev za delo, je beg možganov pri vas stalen pojav. Kakšno je vajino mnenje o tem? Če bi lahko izbirala med delom v zahodni Evropi in med delom v Makedoniji, katerega bi izbrala? Mario: Strinjam se, da je težko, če v nekaj investiraš, potem pa od tega nimaš nič. Makedonski študentje, ki se odločijo za delo v tujini, so pravzaprav najboljši študentje – pogoj za sprejetje v tujini so najvišje ocene in odlično znanje angleščine. Tuji delodajalci jih vidijo kot priložnost za milijon dolarjev! Če bi moral izbirati, bi vseeno izbral Makedonijo, a le pod pogojem, da mi zagotovi življenje, ki je primerljivo s svetovnimi standardi. Mislim, da je najlepše, če lahko delaš tisto, kar imaš rad, v svoji državi. Mišo: V tujini imaš možnost, da se več naučiš in imaš boljše življenje. Za primerjavo: za delo v privatni bolnišnici v ZDA bi dobil mesečno plačo 50.000 dolarjev, v Makedoniji pa 3000 evrov, kar je ogromna razlika. V tem primeru bi vseeno izbral Makedonijo, saj je takšna vsota denarja za življenje v Makedoniji še vedno zelo visoka. Po drugi strani pa bi imel v makedonskem javnem sektorju mesečno plačo v višini 300 evrov, v Sloveniji pa 2000 evrov. V tem primeru bi seveda izbral Slovenijo. Ne iščem rekordno visoke plače, le neke normalne pogoje za življenje. Če le-teh ne bom našel v Makedoniji, bom odšel v tujino. Kakšno vlogo igra pri tem vajina družina? Kako bi se odločila, če bi postavili na tehtnico vajine cilje in vajini družini? Mario: Moja izbira je definitivno družina. Imam družino v Skopju, ki mi pomeni

DECEMBER 2013

največ in bilo mi je težko, ko sem se moral za pet mesecev posloviti od nje. Največja težava pri odhodu v tujino je ta, da ne zapuščaš le domačega mesta, ampak predvsem svojo družino, prijatelje, ljubljene osebe. Družina ti vsekakor ostane v srcu in lep občutek je, ko se zaveš, da te nekdo čaka doma. Moj cilj je videti svet, potovati, spoznati nove kulture in način dela, ter tako investirati vase in v svojo prihodnost. Ljubljano vidim kot izziv, da uspem in samostojno pridobim želeno znanje ter dokažem sam sebi, da sem tega sposoben.

študiju ostal v Makedoniji. Pomembno je razmišljati o svoji prihodnosti, vedno. Družina ti nudi spodbudo, a na tebi je, da narediš nekaj zase, za svoje cilje. Žrtvuješ tisto, kar imaš, za nekaj, kar boš dobil v prihodnosti. Vse skupaj je en velik izziv in borba.

Mišo: Jaz imam popolnoma drugačno mnenje. Strinjam se, da je tvoja družina vedno s teboj, v tvojem srcu. Vendar sam na to gledam drugače – prihajam namreč iz Ohrida in že ob prihodu v Skopje sem moral nekako izbrati med družino in cilji. Biti natakar v Ohridu s svojo družino ali biti zdravnik v Skopju stran od svoje dru-

Za zaključek bi želela poudariti, da so si odgovori vseh študentov precej podobni, čeprav prihajajo iz različnih držav in kultur. Ne gre za to, kakšen jezik govorimo, iz katere države prihajamo, kakšni sta naša tradicija in kultura ter kakšni so naši osebni cilji – za svoje življenjske sanje se mora vsakdo boriti. Ko pridemo do konca, lahko začnemo na novo in se ponovno borimo – tokrat za nove sanje.

Avtor: osebni arhiv

Ali tudi drugi tuji študentje enako doživljajo Ljubljano? Kaj je pri njih edinstvenega? Vas lahko s čim presenetijo, vas nasmejijo in polepšajo dan? Se lahko od njih naučite kaj o drugačnih načinih študija? Več o tem morda že v prihodnji številki ...

Mario Jovanoski (desno) in Mišo Krstevski (levo)

žine? Moraš se odločiti in sprejeti posledice. Odrasteš - nisi več otrok, neodvisen si od svoje družine. Zdaj je na tebi, da vrneš družini, kar ti je dala v preteklosti. Kako naj to storim, če nimam dobrih pogojev? Prav zato dvomim, da bom po končanem

DISTALNO

KO ŠTUDENT NA RAJŽO GRE 1. DEL

Ana Kisovar

Tujina je hote ali nehote postala del slovenskega medicinskega vsakdana in ne glede na to ali smo zagovorniki črnega ali svetlega scenarija za slovenski zdravstveni sistem, smo kot študentje in bodoči zdravniki prisiljeni o tej možnosti vsaj razmisliti. V vaših glavah se ta trenutek verjetno poraja milijon vprašanj »kdaj«, »zakaj«, »kako«, ker pa enoličnih odgovorov na to ni, vam ponujam le okvirno sliko o zdravniškem usposabljanju in specializacijah v državah, ki so med slovenskimi medicinskimi diplomanti najbolj priljubljene. Zaenkrat vam predstavljam Združene države Amerike in Veliko Britanijo, v naslednji številki pa vas čakata še Nemčija in Avstrija. Združene države Amerike Ameriški sistem se že v samem principu študija medicine precej razlikuje od našega. Vsak bodoči zdravnik mora najprej opraviti štirileten naravoslovni študij, da se lahko vpiše na dodatna štiri leta medicinsko usmerjenega izobraževanja. Vsi ameriški diplomanti, ki želijo opravljati medicinsko prakso v ZDA, morajo pred prijavo na specializacijo opraviti tri korake USMLE1 izpita, tujci pa morajo pridobiti tudi ECFMG2 certifikat, s katerim komisija preveri kredibilnost in strokovno usposobljenost kandidatov. Pogoj za pridobitev certifikata sta opravljena prvi in drugi del USMLE izpita, sam ECFMG pa je osnova za opravljanje tretjega dela USMLE izpita, ki je končna potrditev, da je kandidat dovolj usposobljen za samostojno izvajanje medicinske prakse. Prva dva koraka USMLE izpita lahko opravimo že pred zaključkom študija v Sloveniji, pogoj za dokončanje ECFMG certifikata pa je opravljena diploma. Certifikat je veljaven le določen čas, zato moramo biti posebej previdni, kdaj ga bomo opravljali. Ne glede na željeno specializacijo je koristno, da se najprej pozanimamo: • • • •

Koliko mest je na voljo? Kakšna je konkurenca? Kakšne ocene dosegajo sprejeti kandidati? Kakšne izkušnje smo v povezavi s programom že dobili v domovini?

Izbiro moramo namreč natančno premisliti. Če si zastavimo previsoke cilje, se lahko zgodi, da nismo sprejeti nikamor, saj je kandidatov vedno veliko več kot je prostih mest. Vsako leto je od 40 000 približno 1000 kandidatov, ki se ne ujemajo z željenimi programi in se morajo bodisi zadovoljiti s preostalimi mesti ali pa počakati na naslednjo priložnost. Daleč najpriljubljenejši in za tujce najenostavnejši je sistem prijavljanja preko sistema NRMP3, znanega tudi kot »the Match«. V grobem poteka prijava tako, da se po opravljenem certifikatu ECFMG registrirate in prijavite za ustrezno mesto, ki ga lahko izberete glede na vrsto specializacije, ki jo želite, kraj in inštitucijo, ki ga ponuja. Če ustrezate profilu željenega kandidata, boste povabljeni na intervju, ki ima v ZDA tako kot pri nas največjo vrednost. Prijavite se lahko na toliko mest kot želite, vedeti pa je treba, da to za sabo potegne tudi veliko stroškov, predvsem letalske karte in nastanitve. Po opravljenih razgovorih svoje želje rangirate, prav tako kot vsak program razvrsti

SPECIALIZACIJE V TUJINI

kandidate, ki so prišli na intervju. NRMP potem glede na največje ujemanje izbere kandidate za določen program. Prof. dr. IGOR D. GREGORIČ, dr. med., srčni kirurg, ki je specializacijo opravil v ZDA »Svetujem vam trdo delo, trd študij. Že kot študenti pridite čim večkrat v Ameriko, da zgodaj spoznate sistem. Čim prej začnite študirati USMLE. Ko opravite USMLE, je potrebno opraviti eno leto »researcha«. Delati morate trikrat bolj kot ameriški študentje in se pokazati.« (Erektor, letnik 08.02, december 2012) Dr. LENA PERGER, MD, otroška kirurginja, ki je specializacijo opravila v ZDA »Največja ovira je to, da naša medicinska fakulteta v ZDA ni znana in priporočilna pisma iz tujine tukaj ne pomenijo veliko. To je problem, ker se za specializacijo iz splošne kirurgije poteguje dobrih 2000 kandidatov, mest za specializacijo pa je ok-

DISTALNO rog 1000. Tujci morajo opraviti izpite z zelo dobrim rezultatom in tudi po tem težko dobijo intervjuje in mesta. Najbolj pomagajo priporočilna pisma iz ZDA, v mojem primeru sta mi dobri takšni pismi napisala dr. Sellke, s katerim sem delala v Bostonu, in Slovenec dr. Gregorič, pri katerem sem bila na praksi v Houstonu.« (Mariborčan, št. 155, 9. 10. 2008) Velika Britanija V svetu je Velika Britanija poznana kot ena vodilnih sil v usposabljanju in izobraževanju zdravnikov, zato je izbira ustreznega programa in prijava tako na kliničnem kot raziskovalnem področju za tuje diplomante pravi izziv. Do medicinske diplome v Angliji vodita dve poti. Prva možnost je, da se prijaviš na medicinsko fakulteto takoj po končani srednji šoli (medicinskih fakultet v državi je skupno 32), šolanje traja pet oziroma šest let in je sestavljeno iz predkliničnega in kliničnega dela. Lahko pa najprej opraviš diplomo iz kakršnega koli naravoslovnega predmeta in se po tem vpišeš na dodatni štiriletni študij medicine, ki je zelo primerljiv ameriškemu sistemu. Po končani medicinski izobrazbi morajo kandidati opraviti dveletni »foundation programme4«, kar pomeni štirimesečno kroženje za vsako izmed šestih izbranih področij. Izraz »International Medical Graduate« se na otoku uporablja za zdravnike, ki so diplomo opravili izven Velike Britanije in Evropske unije, prav tako pa tudi za vse tuje diplomante angleških univerz, ki nimajo angleškega državljanstva. Ti morajo pred prijavo na specializacijo v Veliki Britaniji opraviti prvi in drugi del izpita PLAB5. Praviloma imajo vsi študentje z območja Evropske unije enake pogoje za pridobitev specializacije in ni potrebe po opravljanju dodatnih izpitov. Seveda pa morajo vsi slovenski medicinski diplo1 USMLE – United States Medical Licensing Examination 2 ECFMG – Educational Commission for Foreign Medical Graduates 3 NRMP – National Resident Matching Program 4 foundation programme – dveletni program

DECEMBER 2013

manti opraviti dveletni fundacijski program, ne glede na željeno specializacijo in izkušnje iz Slovenije. Po opravljenem pripravništvu pri nas FY16 v Angliji ni več možno opravljati, lahko pa se prijavite na FY27.

posebej za vstop v specializacijo. Po mojih izkušnjah je lažje priti do delovnega mesta med ali po opravljeni specializaciji v Sloveniji, če imaš dobre reference in si dober v svojem poklicu, kar tam edino šteje.«

Glavni razpis za specializacije je objavljen sredi novembra, prijaviti pa se je potrebno do konca prvega tedna v decembru. Posamezna mesta oglašujejo tudi izven rednega razpisa, vse skupaj pa je odvisno od vrste specializacije. Najkrajša usmeritev je GP8, kar pri nas ustreza specializaciji iz splošne medicine in traja tri leta, najdlje, do osem let, traja specializacija iz kirurgije. Tako kot pri nas je pri tekmi za mesta najpomembnejši intervju, za razliko od Slovenije pa je specialistični izpit - CCT9 - možno opravljati že pred koncem specializacije, glede na pripravljenost in usposobljenost.

MANJA LEBAN, dr. med., ki je decembra v Angliji pričela delati kot sobna zdravnica

Asist. dr. ANDREJ REPEŽ, dr. med., specialist plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije, ki je v Angliji opravil evropski specialistični izpit iz plastične in estetske kirurgije »Angleški sistem je prijazen do zdravnikov z območja Evropske unije. Dodatni izpiti niso potrebni in tudi nostrifikacija diplome ali specialističnega izpita je preprosta - po tem, ko je prevedena v angleščino in opraviš večino dela preko elektronske pošte, moraš osebno na »identity check« na sedež GMC10 v London, da te vpišejo v register zdravnikov ali specialistov. Konkurenca za delovna mesta je težja kot v Sloveniji, še kroženja, ki ga morajo po diplomi opraviti angleški študentje medicine; v času programa dobijo pripravniki plačilo 5 PLAB – Professional and Linguistic Assessments Board 6 FY1 – Foundation Year 1

»Kaj je boljše v angleškem sistemu? Zagotovo to, da se lahko na enem razpisu prijaviš na več mest hkrati in imaš tako večje možnosti, da si vsaj nekam sprejet. Slabše se mi zdi, da je težje hitro dobiti specializacijo, ker je pred tem potrebno opraviti FY1 ter FY2, običajno tudi kaj več. Konkurenca je velika, zato so dodatne izkušnje in akademski nazivi toliko pomembnejši. Vsem, ki bi želeli opravljati specializacijo v Angliji svetujem, da gredo tja opravljat že FY1 in FY2, vendar pazljivo, ker se je treba za FY1 prijaviti vsaj eno leto pred začetkom opravljanja. Koristna je tudi informacija, da je prijava v register zbornice GMC cenejša, če se prijaviš v roku dveh let po opravljeni diplomi.« Za pomoč, nasvete in vse potrebne informacije pri pisanju članka se iskreno zahvaljujem Manji Leban, dr. med. in asist. dr. Andreju Repežu, dr. med. Ne pozabite, da vas v naslednji številki čakata predstavitvi nemškega in avstrijskega sistema.

7 FY2 – Foundation Year 2 8 GP – general practitioner 9 CCT – Certificate of Completion of Training; specialistični izpit 10 GMC – General Medical Council

OSREDNJI INTERVJU

INICIATIVA ZDRAVNIKOV ZA VZPOSTAVITEV TRANSPARENTNEGA IN STROKOVNEGA JAVNEGA ZDRAVSTVA V REPUBLIKI SLOVENIJI

Katarina Valek, Sabina Vesnić, Naja Videmšek

Iniciativo zdravnikov med drugim sestavljajo zdravniki Danijel Bešič Loredan, Erik Brecelj, Nataša Fikfak, Miro Jurančič in Boštjan Lovšin. V iniciativo se povezujejo zaradi neurejenih in kritičnih razmer v slovenskem zdravstvu. Sistem javnega zdravstva se v Sloveniji po njihovem mnenju ne prilagaja spremembam družbe, zato deluje slabo. Javna sredstva, pridobljena z delom državljanov, namenjena zdravljenju bolnikov, se porabljajo netransparentno, brezplačen dostop do storitev javnega zdravstvenega sistema je za paciente vedno težji, nosilci storitev javnega zdravstva pa na to nimajo vpliva. Zato opozarjajo na nekatera dejstva, zahtevajo pojasnila odgovornih in pričakujejo pospešene ukrepe za čimprejšnjo ureditev razmer v slovenskem zdravstvu.

Danijel Bešič Loredan, dr.med., je specialist ortopedske kirurgije. Končal je Medicinsko fakulteto v Ljubljani in se najprej zaposlil na UKC Ljubljana kot zdravnik pripravnik, potem pa je prevzel mesto zdravnika specializanta in kasneje zdravnika specialista v Ortopedski bolnišnici Valdoltra, kjer opravlja operacije na področju vstavljanja umetnih sklepov – kolkov in kolen − ter revizij po vstavitvah umetnih sklepov. Dodatno se je usposobil za področje kirurgije gležnja in stopala, vendar zaradi neurejenih razmer tovrstnih operacij ne izvaja več. Svoje strokovno znanje redno nadgrajuje na različnih podiplomskih izobraževanjih v tujini. Ob tem je aktiven član organizacije Zdravniki brez meja; MSF (Medecins Sans Frontieres), za katero je leta 2010 opravil humanitarno misijo v bolnišnici Teme Trauma Centre, Port Harcourt, v Nigeriji.

Dr. Erik Brecelj, dr. med., je doktor medicinskih znanosti, specialist splošne kirurgije, zaposlen na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Po diplomi na Medicinski fakulteti v Ljubljani je opravljal sekundariat v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Po magisteriju s področja karcinoma ščitnice je postal specializant splošne kirurgije na Onkološkem inštitutu, po uspešnem zagovoru doktorske dizertacije pa specialist splošne kirurgije. Zdravi lokalno napredovale in metastatske tumorje prebavil in ginekološke tumorje, rak dojke, rak ščitnice, opravlja tudi zdravljenje tumorjev z elektrokemoterapijo. Deluje v Evropskem združenju za onkološko kirurgijo, ob tem pa tudi veliko piše za strokovne publikacije.

Bi lahko navedli točno določen dogodek, ki je bil »kaplja čez rob«, da ste se takrat odločili, da so potrebne spremembe in bi vi lahko pomagali priti do njih?

Če razmislite o vašem preteklem delovanju, dogodkih ... Bi danes karkoli spremenili, storili drugače, ko se ozrete nazaj?

Brecelj: Pri meni je bila ključna omejitev operacijskih miz, ovira, da nismo mogli operirati več. Bešič Loredan: Mene je najbolj razočaralo to, da ljudje na eno diagnozo čakajo tri mesece, na drugo pa tri leta. Kako se je Iniciativa med seboj spoznala in povezala? Bešič Loredan: Midva z Erikom sva prijatelja že zelo dolgo časa, iz študijskih let. Zastavila sva delovanje, odprla skupino, ljudje so kar prihajali. Nastala je homogena delovna skupina ljudi, ki kar sama deluje – vse od pravnikov, ekonomistov in seveda zdravnikov. Skupno vsem zdravnikom je na žalost strah. Članov je sedaj okoli petsto, približno polovica je zdravnikov. Članstvo je anonimno, nihče se ne izpostavi, če ne želi. Pridružila se je velika skupina mladih, zlasti teh, ki sedaj čakajo na razpis specializacij.

INICIATIVA ZDRAVNIKOV

Brecelj: Če bi prej imel toliko in takšne informacije kot sedaj, bi vsekakor začel z bolj diplomatskim pristopom. Bešič Loredan: Prav tako – za odtenek več diplomacije in »ovinkarjenja«. Priznam, smo direktni, brez dlake na jeziku, kar seveda lahko privede do tega, da jih »dobiš po hrbtu«. Kako pa je s kolegialnostjo, odnosi s sodelavci? Poleg tega, da se je rodilo nekaj prijateljstev, so se kakšna najbrž tudi uničila zaradi vašega delovanja ... Ste to močno občutili? Bešič Loredan: Pri meni je bilo kar hudo, od tihih šikaniranj pa do podtikanj, seveda nič neposredno. Seveda pa se vsi ves čas trudijo, da najdejo nekaj proti tebi, da se ob nekaj spotakneš.

OSREDNJI INTERVJU

Brecelj: Pri meni ni bilo nikoli tako grozno. Dosti zdravnikov me podpira, nekateri bodo pač vedno reveži – si ne upajo niti pogovarjati z menoj. Na srečo so ti v manjšini. Kaj pa ostalo osebje? Tam dobite več podpore? Bešič Loredan: To pa je povsem druga zgodba. V bolnišnici in izven nje nas spodbujajo in so na naši strani, kar je seveda lepo videti. Kakšna je danes perspektiva študentov oziroma mladih zdravnikov? Bešič Loredan: Dandanes je perspektiva dokaj žalostna. Če nimaš nekoga, ki ti malce razkaže sistem v tujini, ti odpre vrata, niti tujina ne predstavlja možne rešitve. Po končanem študiju v Sloveniji je nato »zunaj« zelo težko konkurirati zdravnikom iz drugih držav.

Kakšna je prihodnost nas, študentov?

Brecelj: Mi ne trdimo, da je za vse kriva politika, je le del te zgodbe. Ogromno krivde nosimo zdravniki. Noben nezakonit razpis ni šel skozi, ne da bi bili zraven zdravniki. Najprej moramo zdravniki razčistiti med sabo in pred lastnim pragom, šele potem lahko zahtevamo in pljuvamo po politiki.Tako kot smo doživeli očiščenje v gradbeništvu, pod prisilo Bruslja pa v bančništvu, bo prišlo do očiščenja tudi v zdravstvu in od tam lahko gradimo naprej. Nismo del družbe, ki bi se temu lahko izognil.

Bešič Loredan: Tako kot se moramo zmeniti znotraj zdravništva, tako se je potrebno zmeniti znotraj šolskega sistema. Dogovor obeh mora biti, koliko zdravnikov specialistov lahko Slovenija zaposli v naslednjih dvajsetih letih. Temu je potrebno prilagoditi vpis itd. Zagotovo bo na račun trenutnega neurejenega sistema in napačnega planiranja nekaj generacij zelo trpelo, in bodo brez možnosti zaposlitve. Ta generacija je verjetno ta zdaj, ki prihaja, pa mogoče še nekaj naslednjih. Upati je, da se kljub temu sistem relativno hitro obrne in da se bo našla rešitev za vseh zdaj tristo, štiristo brezposelnih; ob dejstvu da zdravnikov primanjkuje. Bo pa verjetno s strani mladih potrebno sprejeti dejstvo, da ne bo kar vse odprto. Treba bo sprejemati kompromise, ne bodo mogli vsi delati v Ljubljani, biti vsi kirurgi itd. Potrebno bo pač sprejeti tisto, kar je na voljo in kar Slovenija potrebuje. Osebno mislim, da se bo ta trg mogoče tudi malo uravnotežil, če bomo dejansko dobili nekaj privatnih bolnišnic, ki niso vezane na koncesijo. Ljudje bomo potem lahko sami izbirali. Nekaj teh nosilcev v javnem zdravstvenem sistemu bo šlo v privatni sektor, tam bodo služili denar na legalen način. S tem se bo prostor v učnih ustanovah in v regionalnih bolnicah spraznil. Danes je slika žalostna. Število ljudi, ki konča faks, opravi strokovni izpit in niso zaposljivi, se veča. Razpis specializacij je minimalen ali pa ga skoraj ni. Napovedi za 2014 pa so še bolj žalostne.

Bešič Loredan: Tako kot je rekel Erik, gre za kombinacijo. Že dolgo časa veva, da smo glavni krivec za vse skupaj pravzaprav zdravniki. Če ste spremljali naše, najine intevjuje, smo, oziroma vsaj jaz osebno, zdravništvo postavili v skupine A, B in C. Zdravniki iz skupine A, ki so skozi sistem, skozi povezave s politiko in dobavitelji prišli do najvišjih in najbolj odgovornih položajev, pravzaprav vodijo zdravstveni sistem. Zdravništvo samo se mora uskladiti, ali je zdravnik pri sedemdesetih nepogrešljiv ali pa bomo sistem na eni strani odprli in ga začeli čistiti in spuščati noter mlade zdravnike, neobremenjene, z

Brecelj: Tako kot je zdaj, bi vam svetoval, da zamenjate faks. (smeh) Družba se mora odločiti, ali bomo imeli zdravstvo ali pa ga ne bomo imeli. Če se bomo odločili, da ga bomo imeli, morajo vsi – zdravniške organizacije – zahtevati, da se zdravstvo razvija in da se ga očisti. Če bomo očistili zdravstvo z reformo, potem se ni za bati prihodnosti, ker država potrebuje zdravstvo. Če pa bo prišlo do prekrivanja realnosti, se bo sistem sesul. Potem ni problem samo vaša služba, ampak tudi moja. Tukaj ni debate. Z vsemi silami moramo zahtevati, da se te spremembe začnejo dogajati.

Vendarle pa je vizo za določene države vseeno relativno lahko pridobiti? Bešič Loredan: Res je. Skupina, ki sedaj čaka na razpis specializacij (gre za okrog tristo ljudi), komaj čaka, da pobegne našemu sistemu. Nič pa ni zagotovljeno, specialistom vrata niso na široko odprta. Še najbolj je odprta Nemčija, nanjo je pritisk blazen. Služba na severu pa je še možna, pogoj je seveda znanje jezika, kar predstavlja neko dodatno finančno tveganje za najmanj leto dni. Kakšna je potem vaša vizija? Kaj je sploh mogoče narediti v tem sistemu?

novim znanjem in s stroko, ki jih nikdar ne bo zanimala politika in želijo samo delati. Ampak dokler tega ne naredimo znotraj zdravništva, ne bo sprememb v sistemu. Če bomo vsi zdravniki skupaj dojeli življenjsko realnost, da nekdo pri sedemdesetih ni več sposoben delati vsega in da je zadaj skupina mlade generacije, ki prihaja, in če se bo ta krog začel vrteti, da bodo eni odhajali in drugi prihajali, se bo kolesje zavrtelo. Če pa bo sistem strukturiran tako, kot je danes in bodo še naprej na oblasti ljudje, jaz jim pravim »večni vodje«, ki so na istih položajih že dvajset, petindvajset let, potem ne bo sprememb. Katarza pa bo. Če bi vam kdo pred leti rekel, da bo šel Ivan Zidar v zapor ali pa da bo Istrabenz čez dve leti bankrotiral, bi rekli, da to ni možno. Enako se bo zgodilo v zdravstvenem sistemu. Ampak ker je to nek sistem, ki je velik in okoren in kjer ni tako štrlečih posameznikov, bo mogoče trajalo nekoliko dlje.

DECEMBER 2013

OSREDNJI INTERVJU Avtor: Naja Videmšek

Dr. Erik Brecelj, dr. med., doktor medicinskih znanosti (levo), Danijel Bešič Loredan, dr. med., specialist ortopedske kirurgije (desno)

Kakšna bi bila lahko naša vloga pri spreminjanju trenutne situacije? Brecelj: Na podlagi osebnih izkušenj, ko sem bil v 6. letniku, je bila ravno tako kriza, vendar ne tako huda kot sedaj. Ni bilo služb in mi smo bili prva generacija, ki je imela šestletni študij, pripravništvo ni bilo urejeno, ni bilo plačano, ni bilo programa; zato smo trije/štirje šli v parlament, v parlamentu s pomočjo parih poslancev zdravnikov pomagali pri sprejetju spremembe člena o zdravstveni dejavnosti, in pripravništvo je postalo plačano. Bil sem šokiran, kako enostavno se da te stvari v Sloveniji spreminjati. Seveda pa je zmeraj težje. Vsekakor lahko pritiskate, da se stvari začnejo urejati. Bešič Loredan: Brez pritiska, vaše aktivne vloge in opozarjanja ne bo nič. Ko smo se pojavili na spletni strani, smo bili zelo zanimivi, ker smo napisali gola dejstva. Najbolj vidni pa smo postali po shodu, ko nam je na cesto uspelo spraviti toliko ljudi, aktivirati toliko mladih, in uspelo narediti legitimen in kulturen shod; rekli smo si, da to pa je nekaj. Žal je v današnji državi to edini način, da se zberete skupaj, informirate o možnostih, in da zahtevate tisto, kar je povsem legitimno. Ko nekdo doštudira in postane zdravnik, mu mora država omogočiti, da se zaposli. Ali pa naj se spremeni celoten šolski sistem, saj danes zdravnik z opravljenim strokovnim izpitom po javni zakonodaji ne more nikjer delati. Lahko postane sobni zdravnik pod nadzorom in to je tudi vse. Na primer imaš dovolj znanja iz urgence in bi verjetno lahko delal v urgentnih centrih, in tako mogoče dobil neko delno skrajšano licenco ali kaj podobnega. Če ne bo impulza z vaše strani, lahko pozabite. Ne smete pričakovati, da bo nekdo namesto vas nekaj naredil. Danes se vsi v sistemu borijo in jih je strah za lastno eksistenco. Vsak se zaveda, da je

INICIATIVA ZDRAVNIKOV

sistem tik pred kolapsom. Lahko pride nekdo z vrha EU, reče da nas je preveč, in res upam, da se ne zgodi, da se bo žrebalo, kdo bo šel na cesto, kot se je zgodilo v Španiji ali na Portugalskem. Danes smo mi na dobri poti do tja. Imamo pa še vseeno nekaj časa, da situacijo obrnemo. Kakšno je tveganje za študenta, če bi se želel priključiti Iniciativi? Bešič Loredan: Ni tveganja, saj je vse anonimno. Mi ne dovolimo, da bi kdor koli tvegal in tudi vsi mladi so zraven. Tveganje je samo, če se izpostavi posameznik. Čim se združiš, je tveganje bistveno manjše. Brecelj: Mlade res pazimo. Vsekakor se morate zavedati, da je to družbeno odgovorno delo, in da je odgovorno urejati zdravstvo. Že to, da se med sabo vzgajate, pomeni veliko.

ZOBNA VILA PRINAŠA

ZOBNA VILA PRINAŠA SPECIALIZACIJE DENTALNE MEDICINE (1. DEL)

Ana Ferfolja

Znaš našteti vse stomatološke specializacije? Odgovor je presenetljivo pogosto tudi med dentalci: »Em, a je razen ortodontije še kaj?« Kolegom s splošne medicine neznanje še lahko oprostimo, za bodoče zobozdravnike se pa spodobi, da poznajo svoj poklic in seveda možnosti podiplomskega študija. Prav zato bodo v letošnjih dveh številkah Erektorja predstavljene specializacije dentalne medicine tudi s pomočjo intervjujev specialistov.

Verjetnost, da si pridobite zobozdravniško specializacijo sicer ni ravno velika (kar seveda še ni razlog, da obupate). Od 1388 neupokojenih zobozdravnikov članov ZZS je namreč kar 1141 nespecialistov, torej 83,8% vseh z diplomo dentalne medicine. Koliko zobozdravnikov je opravilo posamezno specializacijo, si lahko ogledate v tabeli. Za občutek, koliko mest je na voljo za specializante dentalne medicine, so zraven še podatki zadnjih nekaj razpisov ZZS. Če načrtuješ opravljanje določene specializacije, je pomembno poznavanje pogojev, saj si točke pridobivaš že med študijem. Pri izbiranju med kandidati za specializacije se upoštevajo naslednji kriteriji: povprečna ocena dodiplomskega študija, mnenja dosedanjih mentorjev z dosedanjimi dosežki in reference ter osebni razgovor s kandidati pred izbirno komisijo. Natančnejše informacije najdeš na spletni strani ZZS. Katere so torej specializacije? Z endodontijo se študenti dentalne medicine

prvič srečajo v tretjem letniku, saj jo morajo do določene mere obvladati tudi zobozdravniki nespecialisti. Če ta članek bere mlajši kolega ali celo medicinec: osnova endodontije je odstranitev obolele zobne pulpe in dentina v koreninskih kanalih, čemur sledi njihovo polnjenje in zaprtje. Specializacija zobne bolezni in endodontija nadgrajuje zobozdravnikovo znanje teh posegov. Na vprašanja o njej je odgovarjal asist. Tomaž Hitij, dr. dent. med. Lahko, prosim, povzamete, kako zgleda vaše delo, kaj zajema vaša specializacija? Specializacija traja tri leta. V tem času je treba 26 mesecev krožiti na Centru za zobne bolezni in endodontijo, preostale mesece pa na dermatologiji, interni medicini, oralni in maksilofacialni kirurgiji, specialni radiologiji, stomatološki protetiki in na ustnih boleznih. Kljub temu da specializacija zajema celotno področje zobnih bolezni, je poudarek

Zakaj ste se odločili za to specializacijo? Med vsemi možnostmi me je endodontija daleč najbolj pritegnila, saj je delo zelo zahtevno, terja veliko natančnosti in spretnosti. Omogoča ti, da pacienta

SPECIALIZACIJA

ŠTEVILO SPECIALISTOV

ŠTEVILO SPECIALIZANTOV

Oralna kirurgija

Čeljustna in zobna ortopedija

Otroško in preventivno zobozdravstvo

Parodontologija

Stomatološka protetika

Zobne bolezni in endodontija

Maksilofacialna kirurgija*

*Mafa se šteje k zdravnikom in njeni specialisti niso všteti k številu vseh zobozdravnikov.

predvsem na učenju specialističnih endodontskih storitev. V tem se specializacija tudi razlikuje od dela splošnega zobozdravnika. V času specializacije se od specializanta pričakuje, da se nauči uporabljati mikroskop, inštrumente za strojno širjenje, ultrazvok, različne sisteme za polnitev kanalov. Specialist endodont je na voljo splošnemu zobozdravniku, saj je tisti, na katerega se splošni zobozdravnik najpogosteje obrne v primeru zapletov. Endodont zna odstraniti zalomljen endodontski instrument, zatičke nad nezdravljenim ali neustrezno zdravljenim kanalom, zapira iatrogene perforacije, zna endodontsko pozdraviti anatomsko zahtevnejše primere itd.

DECEMBER 2013

ZOBNA VILA PRINAŠA

rešiš bolečine ali mu rešiš zob, ki bi ga večina že izpulila. Največja prednost endodontije v primerjavi z ostalimi stomatološkimi specializacijami je, da je končni uspeh zdravljenja praktično v celoti odvisen od kvalitete tvojega dela in ne od pacienta. Kvaliteta tvojega dela in napake so vedno jasno vidne, zato tukaj ni izgovarjanj na neposlušnega pacienta. Specialist endodont ima tudi možnost nadgraditi svoje znanje in se lotiti endodontske mikrokirurgije. Je bilo specializacijo težko dobiti in koliko časa po končanem študijo ste z njo začeli? Imam tako imenovano notranjo specializacijo, kar pomeni, da sem v osnovi asistent na katedri za zobne bolezni in normalno morfologijo zobnega organa, ki dela specializacijo. Zunanji specializanti so za časa specializacije »gosti« na našem centru in specializacijo opravljajo za eno od regij, kamor se po končani specializaciji vrnejo. Na specializacijo sem čakal kar tri leta, vendar sem med tem ves čas že opravljal specialistične endodontske storitve. Znanje notranjih specializantov zato večinoma presega znanje zunanjih specializantov, saj imamo veliko več izkušenj in znanja. Ob nastopu specializacije naše znanje že dosega znanje zunanjega specializanta po končani specializaciji. Če ste tudi po končani specializaciji pripravljeni in imate možnost (v zdravstvenih domovih nimate vedno na voljo vseh pogojev, ki jih specialist endodont pot-

rebuje za delo in napredek) neprestano vlagati in izpopolnjevati vaše znanje, priporočam, da se raje potegujete za zunanjo specializacijo, saj jo boste lahko z dobro končno oceno in referencami dobili in končali prej. Med samo specializacijo pa vam ne bo potrebno hkrati opravljati še dela asistenta. Imate kakšen nasvet za študente, ki bi si želeli te specializacije? Katere lastnosti so po vašem mnenju potrebne za bodočega specializanta? Če vas specializacija zanima ali mislite, da bi vas utegnila zanimati, vam svetujem, da že v času študija preživite nekaj dni v specialistični endodontski ordinaciji, ker boste le tako videli, kaj naše delo obsega. Za specializacijo se odločite le tisti z zelo dobrimi ročnimi spretnostmi, ki ste hkrati tudi zelo natančni pri svojem delu. Poskušajte študij končati s čim boljšo končno oceno. S prostovoljnim asistiranjem na vajah pokažite svoje znanje in interes specialistom endodontom, ki vam bodo takrat, ko se boste za specializacijo prijavljali, lahko napisali dobro priporočilo, ki prinaša veliko točk pri kandidaturi za specializacijo. Specializacija stomatološke protetike traja 3 leta in se deli na predklinični del (3 mesece) ter klinični del, ki pokriva potrebna znanja fiksne in snemne protetike, gnatologije, implantologije, parodontologije, endodontologije, čeljustne in zobne protetike ter maksilofacialne kirurgije.

Na temo te specializacije je odgovarjal doc. dr. Dušan Šušterčič, dr. dent. med. Lahko prosim povzamete, kako izgleda vaše delo, kaj zajema vaša specializacija? Delo specialista stomatološke protetike zajema predvsem obsežnejše in zahtevnejše protetične rehabilitacije pacientov. To so pacienti z močnimi okluzijskimi neskladji, težavami griza, težavami v temporomandibularnem sklepu, pacienti po operacijah tumorjev jezika in ustne votline, pacienti s shizami, pacienti z močno obrabo griznih ploskev zob in zato znižano višino griza … Tudi splošni zobozdravniki se med študijem in po njem srečajo s pacienti, ki potrebujejo obsežnejšo protetično rehabilitacijo. To so pacienti, pri katerih so potrebni pripravljalni postopki za protetična dela in pri katerih je potrebno ponovno določanje medčeljustničnih odnosov in izgradnja nove okluzije. Za optimalno obravnavo zapletenejših kliničnih primerov je pogosto potrebno več izkušenj in dodatnega znanja, ki jih ob vsakodnevnem kliničnem delu težko pridobijo. Ta dodatna znanja bi lahko pridobili na specialističnem študiju stomatološke protetike. Zakaj ste se odločili za to specializacijo? Že med študijem sta me najbolj zanimali področji protetike in oralne kirurgije. Tako pridobivanje teoretičnega znanja, še bolj pa pridobivanje praktičnih veščin pri delu in reševanju problematike s pa-

SPECIALIZACIJA

2013

2012

2011

2009

2008

Oralna kirurgija

Čeljustna in zobna ortopedija

Otroško in preventivno zobozdravstvo

Parodontologija

Stomatološka protetika

Zobne bolezni in endodontija

Število razpisanih mest za specializacije v zadnjih 6 letih.

SPECIALIZACIJE DENTALNE MEDICINE

ZOBNA VILA PRINAŠA Avtor: splet

zanjo v veliki večini odločajo medicinci. Traja 6 let, skrajša se v primeru predhodnega vzporednega študija. Idealna je torej za tiste, ki naš faks tako obožujejo, da jim 6 let ni dovolj! Na vprašanja sta odgovarjala specializanta Peter Balon, dr. med. ter mag. David Debevc, dr. med. Lahko povzameta kaj zajema vajina specializacija?

Primer mikroskopa za endodontijo.

cienti, sta me pri obeh predmetih najbolj veselili. Zato sem bil izredno vesel, ko sem dobil možnost specializacije iz stomatološke protetike. Jo je bilo težko dobiti in koliko časa po končanem študijo ste z njo začeli? Imel sem izredno srečo, da so ravno v času, ko sem končal študij stomatologije in začel s pripravništvom, razpisali mesto za mladega raziskovalca. Zato me je profesor Nenad Funduk povabil na razgovor. Ker sem bil dober študent in sem ustrezal razpisnim pogojem (povprečna ocena študija …), me je povabil in sem se kot mladi sodelavec pridružil njegovi skupini. V okviru programa svojega dela sem delal raziskovalno na Institutu Jožefa Stefana v Ljubljani in klinično kot asistent na Stomatološki kliniki na oddelku za snemno protetiko. Kot mladi raziskovalec sem že v času pripravništva vpisal magistrski študij in kasneje doktorski študij. Raziskovalno delo je bilo izredno zanimivo, saj sem bil član skupine zobozdravnikov pod vodstvom prof. Uroša Skaleriča in prof. Nenada Funduka na Centru za stomatološke raziskave IJS, kjer sem sodeloval z našimi resnično dobrimi in uveljavljenimi raziskovalci. Ukvarjal sem se z raziskavami dentalnih materialov in magistriral iz polimerizacije kompozitov

DECEMBER 2013

in sproščanja prostih radikalov. Sočasno sem raziskovalno delal tudi na področju razvoja laserskega sistema za delo v zobozdravstvu, ki ga je razvijalo tehnološko in lasersko izredno dobro ter uveljavljeno slovensko podjetje Fotona. Tako sem s področja laserjev in dela na trdih zobnih tkivih tudi zagovarjal doktorsko temo. Seveda pa sem ves čas raziskovalnega dela na IJS delal tudi praktično na Stomatološki kliniki in sodeloval v pedagoškem procesu učenja študentov na protetiki. Vrsto let je bilo moje področje kliničnega dela na protetiki protetična rehabilitacija pacientov po maksilofacialnih operacijah zaradi tumorjev. Zaradi vsega tega je bil potek moje specializacije nekoliko drugačen od običajne specializacije iz stomatološke protetike. Imate kakšen nasvet za študente, ki bi si želeli te specializacije? Katere lastnosti so po vašem mnenju potrebne za bodočega specializanta? Pridno in zagnano delo med študijem se vsekakor obrestuje. Natančnost, vedoželjnost in odprtost za novosti. Zadnjo predstavljamo specializacijo maksiofacialne kirurgije, ki je posebna v smislu, da si jo kot edino delimo s programom splošne medicine, vendar pa se

Specializacija iz maksilofacialne kirurgije se nekoliko razlikuje od drugih specializacij v tem, da potrebuje specialist te stroke znanje medicine in dentalne medicine. Vstop v program specializacije je tako mogoč za zdravnike kot tudi za zobozdravnike, vendar pa je v skladu z evropskimi smernicami potrebno, da imajo maksilofacialni kirurgi obe diplomi. Pri nas se vsi specializanti ali dodatno izobražujejo na Medicinski fakulteti ali pa so že pridobili obe diplomi. V programu specializacije je kroženje na sorodnih kirurških oddelkih in na Stomatološki kliniki. Večino časa preživiš na kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo. Dejavnost maksilofacialnega kirurga vključuje dentoalveolarno kirurgijo, obrazno onkološko kirurgijo, ortognatsko kirurgijo, predprotetično kirurgijo z implantologijo in kraniofacialno kirurgijo. Zdravi tudi poškodbe obraza in zob, prirojene nepravilnosti obraza (shize) in bolezni čeljustnega sklepa. (Peter Balon,dr. med) Zakaj sta se odločila za to specializacijo? Po zaključku študija na Medicinski fakulteti sem se med pripravništvom v UKC Maribor sprva navdušil nad otorinolaringologijo. Po opravljenem strokovnem izpitu sem tako na oddelku za otorinolaringologijo in maksilofacialno kirurgijo UKC Maribor pričel z nabiranjem izkušenj, sprva kot sobni zdravnik, kasneje pa kot specializant otorinolaringologije. Všeč mi je bila izredna pestrost in raznolikost dela. Sodeloval sem pri manjših kirurških posegih v lokalni anesteziji, večjih celodnevnih

ZOBNA VILA PRINAŠA

onkoloških operacijah, oskrbi poškodb obraza ter pri ambulantnem delu. Šele kasneje, ob delu, sem spoznal, da me najbolj zanimajo prav stanja in posegi, ki spadajo pod okrilje maksilofacialne kirurgije. Da bi izpopolnil in ustrezno nadgradil svoje znanje, sem specializacijo otorinolaringologije zamenjal za specializacijo iz maksilofacialne kirurgije. (Peter Balon, dr. med.) Je bilo specializacijo težko dobiti in koliko časa po končanem študiju sta z njo začela? Študij medicine sem zaključil že pred desetimi leti in vmes naredil šestletno specializacijo iz otorinolaringologije. Razpisi specializacij so dvakrat letno in v začetku lanskega leta sem se prijavil še na maksilofacialno kirurgijo. Potreba po maksilofacialnih kirurgih je v Sloveniji zaradi majhnosti dokaj omejena, kar se odraža tudi v redkejših razpisih. V tem smislu je precej odvisno od sreče, da dobiš možnost prijave takoj po zaključenem strokovnem izpitu. Poleg tega je vedno prijavljenih več kandidatov, kot je razpisanih mest. Specializacijo razumljivo dobi/jo tisti, ki dosežejo največje število točk v okviru izbirnega postopka. Ta je natančneje pojasnjen

na spletni strani Zdravniške zbornice. (mag. David Debevc, dr. med.) Imata kakšen nasvet za študente, ki bi si želeli te specializacije? Pred desetimi leti je bilo mladim diplomantom (medicincem) bistveno lažje dobiti želeno specializacijo kot danes. Spomnim se, da so mnoga razpisana mesta ostala prazna, saj ni bilo dovolj diplomantov, da bi jih zapolnili (v času mojega študija nas je bilo v letnik vpisanih približno 160). Danes je vpis večji, poleg tega so tu še diplomanti Medicinske fakultete v Mariboru in val mladih zdravnikov iz sosednjih držav. Konkurenca med mladimi je v tem smislu precejšnja, pot do določene specializacije pa je težja. Študente zato spodbujam, da si že v času študija s prostovoljnim delom in raziskovalnimi projekti na posameznih področjih (oddelkih) pridobijo priporočila in potrebne točke, ki jim bodo kasneje koristili v izbirnem postopku. (mag. David Debevc, dr. med.)

znanja, ki ga moraš osvojiti, je velik in predvsem zelo raznolik. Delo v kirurgiji je dinamično in polno izzivov. Kdor si te specializacije resnično želi, naj sledi svojim sanjam. Redki razpisi specializacije v Sloveniji niso ovira za to, da ne bi priložnosti iskali drugje v Evropski uniji. (mag. David Debevc, dr. med.)

Če bi rada še kaj dodala ...

Zahvaljujem se vsem intervjuvancem ter izr. prof. dr. Lijani Zaletel-Kragelj, dr. med za pomoč pri iskanju podatkov.

Maksilofacialna kirurgija je v vseh pogledih atraktivna specializacija. Obseg

V naslednji številki sledijo še opisi ostalih specializacij.

SPECIALIZACIJE DENTALNE MEDICINE

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

DŠMS PREDSTAVLJA GASTER FELIX – NOVA MEDICINSKA SPECIALITETA

Člani projekta Gaster Felix

Sestavine za projekt Gaster Felix: 1 kg svežih zamisli 1 kg pozitivne energije 500 g strasti do zdravega prehranjevanja 250 g strasti do ozaveščanja javnosti o zdravem načinu življenja 100 g kuharskih sposobnosti 150 g iznajdljivosti ščepec drznosti polna skleda zabave Vse sestavine zmešamo in pečemo, dokler se v zraku ne začne širiti vonj uspeha. Najboljši je, ko je vroč, zato se ne bojte ugrizniti vanj!

Gaster Felix je projekt zate, če te zanimajo:

Avtor: arhiv projekta

- priprava zdrave hrane; - bolezni, ki so povezane s specifičnim načinom prehranjevanja (celiakija, diabetes); - intolerance in alergije na hrano; - športna prehrana; - alternativne oblike prehranjevanja (veganstvo, vegetarijanstvo, presnojedstvo); - prehranska dopolnila. Člani si prizadevamo, da bi na hodnikih medicinske fakultete zadišalo po kakšnem zdravem prigrizku. Ste že poskusili naše božične piškotke ali oktobrske smutije? Našo pot smo začeli s predavanjem o celiakiji, nadaljevali s krogom zdravja na Prešernovem trgu, novembra pa smo organizirali Kongres o diabetesu, ki smo ga zaključili z meritvami krvnega sladkorja na Prešernovem trgu.

Bi bil tudi sam rad sestavina projekta Gaster Felix? Piši na elektronsko pošto gaster.felix@slomsic.org in z veseljem te bomo sprejeli medse!

DECEMBER 2013

Avtor: arhiv projekta

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

ŠTUDIJ NA MEDICINSKI FAKULTETI IN DRUŽINA ALI, KDAJ, KAKO IN ZAKAJ?

Alja Lodrant, Naja Videmšek

Ko ljudi vprašaš po njihovi najljubši besedi v slovenščini, je med prvimi pogosto družina. Pa ne zato, ker bi bila beseda posebej lepa, temveč zato, ker nosi pomen, ki večini ljudi vzbuja izjemno prijetne občutke. Toda medtem ko se družba intenzivno ukvarja z vprašanjem, kako družino sploh definirati, imamo študentje medicinske fakultete povsem drugačno težavo. Naše misli v tolikšni meri prevzemajo obveznosti povezane s študijem, da sploh ne pomislimo, da tudi nam minevajo leta in da bi bil že čas, da začnemo tudi mi izražati želje po ustvarjanju svoje družine. A tako kot na vseh drugih področjih tudi v tem nismo vsi enaki, zato sva se odločili, da za mnenje povprašava nekaj kolegov, ki imajo na to temo zelo različen pogled. Vsem se za sodelovanje iskreno zahvaljujeva, vam pa ponujava njihove besede v razmislek. Življenje ni črno-belo, temveč ponuja nešteto možnosti, ki so lahko vse po vrsti čudovite ... toda katero boste izbrali vi? Avtor: osebni arhiv

JERNEJ PUDGAR, šudent 6. letnika medicine, MLADI OČKA

nameravava ostati skupaj in se tudi poročiti. Da bo poroka takšna, kot sva si jo vedno želela, ne zgolj formalnost, pa bova počakala še kakšno leto (finančna neodvisnost).

1. Kdaj je po tvojem mnenju pravi čas, da študent/-ka medicine naredi naslednji korak na poti k svoji lastni družini? Kdaj meniš, da je čas, da se ustali s partnerjem, poroči, ima otroke? Zagotovo je odgovor na to vprašanje odvisen od vsakega posameznika. Ni pravilnih ali napačnih odgovorov. Vsak sam začuti potrebo po naslednjem koraku, gotovo pa na odločitev do neke mere vpliva tudi zahtevnost, trajanje študija, možnosti kasnejše zaposlitve itd. Verjetno je za študentke to toliko bolj pereč problem, saj starševstvo od matere vsaj na začetku zahteva več kot od očeta. Poznam študentke medicine, ki zelo uspešno študirajo, kljub temu da imajo otroke. Če si zares želiš otroka in imaš pravega partnerja, se odločiš za naslednji korak, saj tudi študij na medicini ni dovolj velik argument proti in niti slučajno ne bi smel biti. 2. Kje se na tej poti nahajaš ti? Sam sem študent 6. letnika in imam 20-mesečno hčerko. S punco živiva v zunajzakonski skupnosti. Na začetku je bilo zagotovo nekaj strahu, kako bo ob prihodu otroka. Ta strah kasneje hitro izgine in ga nadomesti veselje ob spre-

4. Kako usklajuješ svoje študijske obveznosti s skrbjo za otroka?

Jernej Pudgar

mljanju razvoja otroka, njegovih prvih korakov, besed … 3. Zanimivo, da sta se odločila za naraščaj, a ne za poroko ... S punco sva bila skupaj dve leti, preden sva se odločila za naraščaj. O tem sva se pogovarjala in vedela, da si vsak od naju zelo želi imeti otroke. Tako se nama je zdelo, da sva primerne starosti za prvega – raje malo prej, kot pa odlašati in kasneje to obžalovati. O tem sva veliko razmišljala in se odločila, da to zmoreva. S punco

ŠTUDIJ NA MEDICNSKI FAKULTETI IN DRUŽINA

Seveda je malo težje zbrano študirati, še posebej sedaj ko je malčica toliko zrasla, da ji je treba namenjati precej pozornosti in jo ves čas paziti, da ne ušpiči kakšne neumnosti. Po drugi strani pa sem sedaj dodatno motiviran, da čimprej zaključim študij in preskrbim svojo novo družino. Res pa je tudi, da glavno skrb za hči prevzema moja punca, ki zaključuje študij ekonomije in ima manj študijskega dela.

5. Vama pomaga še kdo drug? Kako pokrijete svoje stroške? Običajno se vsi bojijo ogromnih stroškov, ki pridejo z otrokom. Resnica pa je drugačna. Stroški niso tako visoki, lahko dobiš nekaj pomoči od države. Oba imava štipendijo, punca je prvo leto dobivala tudi starševski dodatek, sedaj pa dobivamo otroški dodatek. Tako pri nas finance niso problem. Imava pa tudi

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

to srečo, da lahko za vsakršno pomoč računava na najine starše. 6. Kaj misliš, da bi se dalo na naši fakulteti spremeniti, da bi se študentom/-kam olajšalo odločitev za družino? Fakulteta, ki izobražuje o zdravljenju, bi morala v prvi meri poskrbeti za zdravje svojih študentov. Zagotovo je tudi (pravočasna) možnost, da si ustvariš družino, nekaj, kar spada pod to domeno. Sploh ne vem, če ima naša fakulteta kakšne ugodnosti za starše-študente, če jih ima, pa jih dobro skriva. Mislim, da imajo mamice nekaj bonitet, kot očka medicinec pa zaenkrat nisem niti potreboval niti zahteval od fakultete nobene posebne obravnave zaradi očetovstva. Težko predlagam spremembe, ker nisem dovolj seznanjen s to tematiko na naši fakulteti. Morda lažje napredovanje skozi letnike, kakšen pogoj manj, več prilagodljivosti glede terminov opravljanja vaj ... Največ, kar lahko fakulteta trenutno naredi za mlade starše, pa je, da se trudi, da dobimo mladi diplomanti in kasneje specializanti službe, ker štipendije niso večne in čeprav sem si izbral zelo altruističen poklic, bi rad v prvi meri poskrbel za svojega otroka.

Toliko časa kot ga imamo sedaj, verjetno ne bomo imeli nikoli več, zato sva se zdaj odločila za družino. Kariera pa se tako ali tako gradi z leti in delom. 2. Kje se na tej poti nahajaš ti? Po moje se nahajam na začetku poti, na začetku svoje poti kot žena, mama in zdravnica. Še bo lepo! 3. Koliko je torej tvoj sinček star? Kako usklajuješ svoje študijske obveznosti s skrbjo zanj? Andrej Julij je danes star dva meseca in dva tedna, ob izidu te revije pa bo verjetno že več kot tri mesece. Trenutno usklajujem redno delo na faksu in družino. Kako dobro to počnem, vam bom lahko povedala drugo leto, ko bodo vidni rezultati. Zaenkrat pa mi gre kar dobro. Na faksu se malo spočijem, ko imam misli osredotočene na teme, ki me zanimajo, ko poklepetam s kolegi, spočijem pa se tudi doma, ko sem s sinčkom, ko opazujem, kaj vse že zna, ko se crkljamo. Nekaj več napora seveda zahteva sprotno učenje za izpite, torej sedenje za knjigami, sploh če ponoči nekajkrat vstaneš. Ampak nič ni lepšega kot to, da te ob šesti uri zjutraj nekdo

zbudi z velikim nasmehom – verjetno je to odkupnina za nočno rogoviljenje. Sicer pa se moramo študentje medicine v vsakem primeru navaditi na nočna vstajanja in dežurstva, kajti nekoč nas bodo ponoči budili bolniki, ki verjetno ne bodo tako dobro razpoloženi kot Andrej Julij. 4. Si poročena? Če da, kako dolgo že in kako dolgo sta bila pred tem s partnerjem v zvezi? Poročena sem dve leti in dva meseca, z možem pa sva pred poroko hodila štiri leta. 5. Kaj sicer v življenju počne tvoj partner, v kolikšni meri skrb za otroka prevzema on? Mož je po izobrazbi profesor ruščine in zgodovine. Ker je redno zaposlen, bo vzel porodniški dopust oziroma dopust za nego in varstvo otroka in tako vskočil, ko bom jaz na fakulteti, sicer pa že aktivno sodeluje pri varstvu in vzgoji otroka. Tega dopusta s sinom se neizmerno veseli in ima že velike načrte, kaj vse bosta lahko počela in kam vse bosta šla, ko mene ne bo doma. Veselim pa se tudi jaz, ker bomo vsakič, ko bo prost Avtor: osebni arhiv

ROZALA ARKO, študentka 5. letnika medicine, MLADA MAMICA 1. Kdaj je po tvojem mnenju pravi čas, da študent/-ka medicine naredi naslednji korak na poti k svoji lastni družini, se torej ustali z enim partnerjem, poroči oziroma ima otroke? Mislim, da idealnega časa, da se ustališ in si ustvariš družino, ni. Sama sem to storila zgodaj (pri dvajsetih) in zame je bil to idealni čas. Svoja najlepša leta delim z osebo, ki sem si jo izbrala sama in lahko skupaj načrtujeva prihodnost. Že ob začetku študija sem nad njegovo dolžino obupala, zato sva si z možem rekla, da z družino nima smisla čakati, kajti medicina pač nima konca. (smeh)

DECEMBER 2013

Rozala Arko

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: osebni arhiv

dan na fakulteti, skočili na kakšen izlet, v naravo ali na vikend. Skupaj bomo in to bo super!

letnik raje vpisala redno, da bom lahko opravila vsaj nekaj vaj in izpitov v primeru, da ne bi opravila letnika. Dobro pa je, da se da pri posameznih profesorjih sproti dogovoriti za čas vaj. Le malce neprijetno je vsakemu posebej razlagati, zakaj bi kakšen dan manjkal, prej zapustil vaje, kaj nadomeščal, ali prestavil kakšen izpit. Vsekakor pa se z individualnim pristopom da marsikaj dogovoriti in izpeljati. Sicer pa več kot bo študentskih družin, prej bomo kaj spremenili!

6. Vama pomaga še kdo drug? Trenutno nama pomagajo moževi starši. Po slovenski zakonodaji mora biti mama tri mesece na obveznem porodniškem dopustu, ker pa bolonjski sistem ne dopušča »puščanja« izpitov in vaj v večjem številu, oziroma je bolje, če delaš vse ali nič, sem se na fakulteto odpravila, ko je bil Andrej Julij star en mesec. Takrat sta z vso podporo nastopila stara starša z varstvom, prevozom in pripravo kosil. Z možem se zavedava tega privilegija in sva zanj res hvaležna.

ALENKA METLIKOVIČ, študentka 6. letnika dentalne medicine, V DOLGOLETNI ZVEZI

7. Kako pokrijete svoje stroške?

Alenka Metlikovič

Kot rečeno, je mož redno zaposlen, dela tudi honorarno, sama pa imam Zoisovo štipendijo. Živiva v stanovanju, ki so nama ga omogočili najini starši, vendar sva se za poroko in družino odločila, ko še nisva imela nič od tega – z izjemo moje štipendije. Za vse navedeno sva neizmerno hvaležna, kajti zavedava se, da danes za mlado družino ni samoumevno, da vse to ima.

delo in finančno neodvisnost za lažjo skrb za družino. K sreči družino ustvarjata dva in naju zaradi moža ta faktor ne omejuje. Malce me omejuje čas, ki ga imam na razpolago za družino, sicer pa smo sami tisti, ki si v življenju postavljamo prioritete. Sama ne želim, da bi mi študij dirigiral življenje, vendar ga želim kljub temu čim prej uspešno zaključiti.

8. Kaj vaju je privedlo do tega, da sta se odločila za otroka tekom tvojega študija? Mislim, da je najbolje imeti otroke, ko si še mlad, imaš energijo, zdravje in si še dovolj pogumen, da te ni strah tega podivjanega časa. Kot sem že dejala, študija medicine ni konec ob zaključku fakultete, ampak traja vse življenje, zato se ne splača čakati. Močno dvomim, da bom imela za družino kaj več časa, ko bom delala in opravljala še specializacijo. 9. Se ti zdi, da te izbrana smer študija pri tem omejuje? Študente medicine študij omejuje predvsem v tem, da dolgo traja, kar posledično pomeni kasnejše samostojno

10. Kaj misliš, da bi bilo dobro na naši fakulteti spremeniti, da bi se študentom/-kam olajšalo odločitev za družino? Nobena reforma študijskega sistema ne bo drastično povečala števila študentskih družin ali študentskim parom prinesla osebne želje in odločitve za družino. Kljub temu da medicinska znanost zagovarja, da bi se morala povprečna starost prvorodk znižati, sistem na naši fakulteti temu ni naklonjen. Obstaja pravilo, da lahko vzameš materinsko leto (kar pomeni, da si »zamrzneš« status) v tistem študijskem letu, ko se je otrok rodil. Ker se je Andrej Julij rodil konec avgusta, bi si lahko »zamrznila« 4. letnik in opravljala le izpite za nazaj, ki pa jih v bolonjskem sistemu tako ali tako opravljamo sproti. Zato sem se v 5.

ŠTUDIJ NA MEDICNSKI FAKULTETI IN DRUŽINA

1. Kdaj je po tvojem mnenju pravi čas, da študent/-ka medicine naredi naslednji korak na poti k svoji lastni družini, kdaj je čas, da se ustali s partnerjem, poroči, ima otroke? Po mojem mnenju si študent medicine ali stomatologije med študijem težko ustvari družino, saj je omejen tako časovno kot finančno. Sploh pa če se drži načela: »Najprej štalca, pol pa kravca.« Če študent na medicinski fakulteti redno opravlja izpite, lahko doštudira najhitreje v 6-ih letih, torej je star že 25 let. Menim, da je za študentke najlažje, če zanosijo v času staža. 2. Kje se na tej poti nahajaš ti? Sama sem že osem let v zvezi in sem stara 24 let. Seveda si želim ustvariti svoj dom in družino, zato bi rada čim prej zaključila s študijem. Nikoli si nisem mislila, da bom pri štiriindvajsetih še vedno živela na račun staršev, medtem ko nekatere gimnazijske sošolke že redno delajo več kot leto dni. 3. Sta s fantom že kdaj razmišljala, da se bi skupaj vselila, če da, zakaj se za to nista odločila? Skupaj sva že 8 let, razmišljava, da bi se preselila skupaj, ko bova oba imela

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: osebni arhiv

službo. Moj fant študira farmacijo. Verjetno bi se že prej preselila skupaj, če bi imela krajši študij, vendar se nama nikamor ne mudi. 4. Kaj misliš, da bi se dalo na naši fakulteti spremeniti, da bi se študentom/-kam olajšalo odločitev za družino? Verjetno se ne bi vsi strinjali z mano, vendar menim, da bi lahko tri leta predklinike spremenili v dve leti ter nam, stomatologom, ukinili določene medicinsko usmerjene predmete. Uvedli bi lahko več kliničnih vaj, tako da bi bilo znanje bolj praktično kot teoretično. Čas študija bi se skrajšal, kvaliteta pa bi ostala ista.

ERIKA MOHORIČ DEMŠAR, študentka 3. letnika medicine, MLADOPOROČENKA 1. Kdaj je po tvojem mnenju pravi čas, da študent/-ka medicine naredi naslednji korak na poti k svoji lastni družini, se torej ustali z enim partnerjem, poroči oziroma ima otroke? Mislim, da je nujno potrebno, da se vse »poklopi« in lepo steče, kot je bilo pri nama z možem (njegova služba, stanovanje). 2. Kje se na tej poti nahajaš ti? S fantom sva se poleti poročila, sicer pa sva že prej (le da drugje) živela skupaj. 3. Kako dolgo sta bila z možem pred poroko v zvezi? Kaj vaju je privedlo do odločitve, da se poročita? Skupaj sva že celih pet let, a sva enostavno želela najino zvezo »nadgraditi«, narediti korak naprej, zaživeti skupaj kot mož in žena. 4. Kaj se je v vajini zvezi s poroko

DECEMBER 2013

Erika Mohorič Demšar

spremenilo? Kako usklajuješ svoje študijske obveznosti s svojim zakonskim življenjem, kako preživljata skupni prosti čas? Kaj pa čas zase, se ga najde kaj? Čeprav veliko ljudi pravi, da se s poroko nič ne spremeni, se s tem ne strinjam! Gre za resnično drugačen, še lepši občutek, pripadnost močneje občutiš. Moj mož je zares razumevajoč, kar se tiče mojega študija. Ko se učim, namreč potrebujem popolno tišino – tako ga včasih pošljem v drugo sobo, da tam »razgraja« s svojimi video-igricami, jaz pa imam mir. (smeh) Zares se trudiva, da skupaj kosiva, večer prej se uskladiva, kdo in kdaj bo kuhal; lahko ugibate, kdo je večkrat na vrsti. (smeh) Skupni obedi nama namreč ogromno pomenijo. Rada greva skupaj tečt, na dolge sprehode v naravo, v kino ... Vse, kar sva počela tudi prej. Sama med vikendi učim otroke flavte, kar mi ogromno pomeni in me res razveseljuje. 5. Kaj sicer v življenju počne tvoj partner, kako pokrijeta svoje stroške? Jaz imam štipendijo, mož pa je diplomiran zdravstvenik, dela v treh izmenah, kar zna včasih predstavljati problem pri usklajevanju, a vse se da, če se hoče.

6. Si z možem želita otrok? Če da, kdaj bi jih imela oziroma jih načrtujeta, če ne, zakaj ne? Se ti zdi, da te izbrana smer študija pri tem omejuje? Otroke si zelo želiva in jih že komaj čakava! (nasmešek do ušes) Včasih le paziva otroke znancev oziroma prijateljev, kar je res zabavno. Imela bi veliko družino, to že veva. A eno je sanjarjenje, drugo realnost. Zaenkrat gledava le za eno leto vnaprej, sproti se odločava, kako naprej, ko vidiva, kako se stvari razvijajo. Načrtujeva jih, ko bom jaz imela čas zanje. Ne želim jih imeti »le zato, da jih bom imela«, ker menim, da otrok potrebuje ogromno pozornosti, časa in naklonjenosti – tega ne bi zamudila za nič na svetu, in težak ter dolg študij bi mi znal vzeti ravno to. Ne zdi se mi, da bi me medicina pri tem ovirala, le drugače si urediš stvari, vse se odvija drugače. 7. Kaj misliš, da bi bilo dobro na naši fakulteti spremeniti, da bi se študentom/-kam olajšalo odločitev za družino? Mislim, da je za dolg študij medicine in vse pomanjkljivosti, ki pridejo z njim, zavestna odločitev. Medicinska fakulteta sicer nudi določene olajšave, možno je dodatno leto, obstajajo krediti ... Ko sem si izbrala poklic zdravnice, sem vnaprej

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Avtor: osebni arhiv

vedela, v kaj se spuščam, potrebno je ogromno znanja, študija, da te »naredijo zdravnika«, s tem pride tudi kasnejše ustvarjanje družine. To se mi ne zdi nič slabega, treba je iti korak za korakom.

VIDA MASK, študentka 5. letnika medicine, SAMSKA 1. Kdaj je po tvojem mnenju pravi čas, da študent/-ka medicine naredi naslednji korak na poti k svoji lastni družini, se torej ustali z enim partnerjem, poroči oziroma ima otroke? Otrok nikoli, pač ne med faksom. Za svojega otroka hočeš res vse najboljše in tega mu med študijem medicine, še posebej v tem novem bolonjskem sistemu, preprosto ne moreš nuditi. Zjutraj greš na faks, prideš ob treh popoldan domov, imaš kakšno urico časa za družino, potem se greš pa že nazaj učit v NUK. Ne gre, ni pravično do otroka, pa prenaporno je.

2. Kje se na tej poti nahajaš ti? Nikjer. (smeh) Trenutno sem samska in v tem zelo uživam.

3. Kako usklajuješ svoje študijske obveznosti z življenjem samske (sanjske :)) punce, ki je še vedno na »lovu«? Trenutne situacije res ne dojemam kot obdobja, v katerem bi iskala svojega idealnega partnerja. Prepuščam se toku in se imam super. Pri meni so nekatere druge stvari, še posebej študij, vedno imele prednost pred fanti. Tudi ko sem bila v zvezi, je bil študij na prvem mestu, potem šport in prijatelji, ki mislim, da jih zaradi fanta nikoli nisem zanemarjala, šele potem je bil nekajkrat na teden na

vrsti on. Tak način pri meni povsem dobro funkcionira. 4. Kaj pa čas zase, se ga najde kaj? Kako ga preživljaš? Prostega časa imam bolj malo, po novem so na primer tudi predavanja poleg vsega ostalega obvezna. Sicer se pa veliko ukvarjam s športom, igram odbojko, tečem, rolam, to zadnje sicer samo doma na obali, ker v Ljubljani ni primernega terena. Družim se s prijatelji, tu v Ljubljani predvsem s sošolci s faksa, v Kopru imam drugo družbo. Če bi morala reči, čemu se zdaj, ko sem samska, v primerjavi s prej, več posvečam, bi to verjetno vseeno bili prijatelji. Rada tudi žuram, ne prepogosto, ampak takrat zares. Sicer pa grem zdaj tu pa tam tudi na kakšen zmenek. Vida Mask

5. Ali kdaj razmišljaš, da bi se ustalila, se z nekom spustila v resno zvezo? Ne, zdaj ne, sem zadovoljna, tako kot je. Nekje v prihodnosti pa, ne predstavljam si, da bi bila vse življenje sama. Tako da če se slučajno zdaj najde ta pravi kandidat, bi pa tudi šlo. 6. Praviš, da si bila v preteklosti v resni zvezi. Sta se s partnerjem kdaj pogovarjala, da bi se skupaj vselila, se poročila, imela otroke? Sva, pravzaprav je bil to vzrok, zakaj se stvar ni izšla. Načrtovala sva celo vselitev v skupno stanovanje, ampak zame je bilo prehitro. Čutim, da še nisem pripravljena. 7. Pa si vsega tega, zveze, poroke, otrok, želiš? Kdaj bi se za to odločila oziroma kdaj to načrtuješ? Znana sem po tem, da pravim, da otrok ne bom imela. Čeprav če se tam nekje pri tridesetih znajdem v resni zvezi s finančno stabilnostjo, obstaja verjetnost, da se odločim drugače. Se mi zdi, da takrat mogoče začneš malo drugače razmišljati. Glede poroke pa ne. Zame je poroka samo nek simbol in je pravzaprav ne

ŠTUDIJ NA MEDICNSKI FAKULTETI IN DRUŽINA

potrebujem. Tako da krščanska poroka oziroma velika poroka nikakor ne pride v poštev, kar se tiče kakšnega neformalnega obreda na hrbtu kamele pa nikoli ne veš. Hm, kdaj bi bil pravi čas? Ne vem, v nekem idealnem svetu, bi dobila želeno specializacijo, pravega fanta spoznala v absolventskem letu, si med specializacijo ustvarila neko skupno življenje in potem ko (če) bo služba mogoče otroci. 8. Se ti zdi, da te izbrana smer študija omejuje pri ustvarjanju družine? Pravzaprav ne. Sem tip človeka, ki eno stvar, ki se je loti, naredi do konca s stoodstotno učinkovitostjo. Zato mislim, da tudi, če bi izbrala drugo fakulteto, bi študij imel prednost. Gotovo bi vpisala še magisterij, ker samo s triletno izobrazbo ne bi bila zadovoljna, tako da bi zdaj vseeno še vedno študirala in mislim, da ne bi bila nič bolj pripravljena na družino. 9. Kaj misliš, da bi bilo dobro na naši fakulteti spremeniti, da bi se študentom/-kam olajšalo odločitev za družino? Vem, da mlade mamice dobijo eno dodatno absolventsko leto, ampak kaj ti

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE to koristi, če rodiš v 4. letniku, ko moraš za napredovanje v višji letnik po bolonjskem sistemu vseeno narediti praktično vse izpite. Gotovo bi študentke, ki imajo doma otroke, morale imeti možnost, da opravijo kakšen izpit kasneje. Pa pri njih je še posebej neumno, da morajo sedeti na obveznih predavanjih, od katerih nimajo nič, da o tem, da zaradi natrpanosti urnika, otroka nimajo časa niti nahraniti, sploh ne govorimo.

predan, in mi faks zaradi tega ne povzroča večjih težav.

MARKO MEDVED, študent 5. letnika medicine, SAMSKI

5. Ali kdaj razmišljaš, da bi se ustalil, se z nekom spustil v resno zvezo? Zakaj ne?

1. Kdaj je po tvojem mnenju pravi čas, da študent/-ka medicine naredi naslednji korak na poti k svoji lastni družini, se torej ustali z enim partnerjem, poroči oziroma ima otroke?

Zaenkrat še ne, si pa predstavljam nekje v prihodnosti nekaj resnega, čez ene 10 let. Trenutno še ne čutim potrebe po monogamni zvezi, ker me poligamija preveč zadovoljuje. (smeh)

Za sebe bi rekel tam nekje po 35. letu, po specializaciji, da se najprej malo izživiš. 2. Kje se na tej poti nahajaš ti? Na začetku, zelo na začetku. 3. Kako usklajuješ svoje študijske obveznosti z življenjem samskega (sanjskega :)) moškega, ki je še vedno na »lovu«? Na tem »lovu« delam zelo intenzivno, pravo osebo iščem vsak dan, večkrat na dan. (smeh) Dejansko zaenkrat še ne iščem nekaj resnega, temu nisem tako

DECEMBER 2013

Avtor: osebni arhiv

4. Kaj pa čas zase, se ga najde kaj? Kako ga preživljaš? Veliko se družim s prijatelji, prijateljicami, igram tarok, pač rad »feštam«. Igram tenis, po novem se tudi bolj kulturno udejstvujem – hodim na nemščino.

6. Si vsega tega, zveze, poroke, otrok želiš? Če da, kdaj bi se za to odločil oziroma kdaj to načrtuješ? Se ti zdi, da te izbrana smer študija omejuje pri ustvarjanju družine? Poroka ni pomembna, uradno se ne bi poročil. Če bi ona hotela, mogoče ja, ampak meni to ne pomeni nič, zgolj dodaten strošek. Otroke pa moraš imeti, ene dva ali tri. Dva sina in eno hčerko. Mislim, da te medicina ne omejuje, ampak ti ravno obratno kot 6-letni študij da malo več časa za manevriranje, da lahko študentska leta bolj izkoristiš.

Marko Medved

7. Kaj misliš, da bi bilo dobro na naši fakulteti spremeniti, da bi se študentom/-kam olajšalo odločitev za družino? Najprej je potrebno olajšati spoznavanje, te nove generacije so čisto preveč asocialne, zagrete, kompetitivne, tekmovalne in se ne družijo. Faks bi lahko organiziral več srečanj, da bi se bolj družili med sabo, pridobili nova poznanstva. Tako bi lažje našli pravega, s katerim bi si želeli ustvariti družino. Potem pa malo manj obveznosti, neumne predmete je potrebno ukiniti. Temu »bolonjcu« je treba dati človeški obraz.

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

URGENTEN PREGLED PROJEKTOV IN DELOVNIH SKUPIN DŠMS* *DRUŠTVO ŠTUDENTOV MEDICINE SLOVENIJE

Vodje delovnih skupin in projektov DŠMS

Ste se že večkrat skoraj odločili, da se končno pridružite enemu izmed projektov DŠMS, pa vas je pri odločitvi zmedla pestra ponudba? V društvu žal nimamo čudežnega klobuka, ki bi vam prišepnil ime projekta, v katerega spadate, smo pa za vas pripravili urgenten pregled vseh projektov. Na sledečih straneh najdete kratek, a jedrnat (predvsem pa neuraden) opis projektov, poglavitne lastnosti članov projektov, za konec pa smo z vami delili še kakšno izmed svojih (ne)zgod. V začetku pregleda bodo svojo »anamnezo« z vami delile tri delovne skupine (Alkošola, V odsevu, Galerija MF), nato pa se boste lahko dodobra nasmejali ob anekdotah projektov.

) ja: Aleks Šuštar nješolci, V odsevu (vod boleznih s sred o. ih vn še u d o ja ija in diskusi insko fakultet Destigmatizac črtu še razširitev na Medic na v kasneje je dsodkov. atični. Brez pre Zavzeti. Simp ot še ni, se pa pečice«, anekd m kar precej. z »i o vn ra a in ke skup v krat Ker je delovnaatiko) nadejamo, da jih bo no skupino), ko skuov m el te d a na al e rj d ju vsaj stva (gle zi- tako so na Sašo (ki je sou Sicer pa sva s kot bipolarec v evforični faje večina napisala, da paj govoriva, ešolci. Na »feedbacku« pasem preveč pozitiven, označili srednj i, če bi bil psihiater, le da bi prišla k men samomorih. da bi govoril o

Galerija MF (vodja: Martina Mezgec)

Alkošola (v odja: Mina Pirih) V Alkošoli razbijamo pr odganjamo nadležne ma egloboke kozarce, čke in ja piti alkoho l. – učimo Kolegialni. Hidrirani. Samosvoji. V delavnicah se z osnovn ošolci igra tomimo, ki mo panprikazuje po sledice prek ga pitja al omernekohola. Blaž izbere neko bo naslednj ga, ki i na vrsti in pred vsem i na glas reče: »No, ti pa zaigra j, da ti je slabo.«

Predani smo dvigu estetske kakovosti časa, ki ga preživite v avli MF med čakanjem na izpite ali predavanja. Fleksibilni (da lahko obesiš slike na miniaturne kaveljčke). Hitri (da te nihče ne vidi, ko stojiš na klopcah). Predani (glej zgoraj).

DELOVNE SKUPINE DŠMS

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Proje kt Vi rus ( vodja Nam : Vita e n p način Andr rojek eja M ter ji ta je h pod esari prist č) učiti opiti Odpr o pom do lj ti. Sp enu r udi n rošče ni Br eprod a spr Sme ez pr uktiv oščen zberešnih pri e in nega d s o p d m e k zdra zabaven ov. in de o na m tljajev vja. l i j o učim mo poz tivacij e velik smo o. Na lanitivno en skem vik o, venda proje se tako z skem m ergijo, p endu, k r je naj vred kta padl abavali, otivacijs rav tako jer se pre lepše, ko jekta. Za novoa s pomo da je ena kem vikepa se tud dvsem s se vsi la m i kaj n i l kupi nove ejimo li vodetno dar v jezero zmed čla du ga na nic ilo sm s tele oodp fo oren oviteo ji člani nom k za p telefo ron.

relih) : Aljoša F ja d o (v e fakultet dvajset dicinske e M a okrog imamo) d lj n v a a t b s e ig s B r ga pač ba, ki jo zz zasedrosti čas (kolikomente. ja a k li e Smo v tov MF, ki si p na jazz inštru študen imo z igranjem zapoln leuzikalni. in zapossta, ščeni. M v o r o t p S n e i. d iv o Marlj enega g čanje štu vimo Srebimo tudi glasbezom Bončina a r ip r p i, n to va Vsako le F in vedno po elovali tudi z Jau morali razložitja M a d h a o m a s n o n o ih n je, ko sm gimi sm a kje se se med drum. Zalomilo sečanje. Ni vedel, stara pediatričnPa o » č e : je r n e s e č je e B k lo r – a Benč i vedel, o odvija kje se btrg, prav tako n nju napotkov pbil v študentskuihb ja Vrazov Po daljšem da zalo se je, da jeaših žurov (klj uklinika. pri Pajzlu!« Izkaobiskovalec n oval pa jih je sk . saj to je amreč reden edicine), obisk rjem Ravnikom časih n a ni študiral m ateljem profeso temu d lgoletnim prij paj z do

Gaster Felix (vodja: Tajda Božič) Želimo osvestiti ljudi, kako pomemben del zdravja predstavlja prehrana (»Si to, kar ješ.«). Hudi. Ludi. Inovativni. Čeprav Gaster Felix ne obstaja niti eno leto, že podira rekorde v priljubljenosti. Na Info tednu smo zbrali največ novih članov. »That’s how awesome we are!«

DECEMBER 2013

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

) odja: Maja Mihelič Misli na srce <3 (v etvezo, da jim dmi in jih- pod pr lju d kradena o m ja vl o« ži rešpikam in jim Malo se iz »p ol er st strele po ho de in merimo sladkor slučajno ne bi vrnili, jim mimogre. jih se en pa ol nih ob mo kri. Da acijami o srčno-žil žemo še z inform več žensk, talniki: ženske, še os m sa i em tr s i Raje bi se opisal oških. nekaj malega m t v druo najboljši projek us, da at Očitno je, da smtje st o ej podaljšuj štvu, saj študen – imamo absolvente! ostajajo »Srčki«

Kortekst (vodja: David Zupančič) Ko postane vsakodnevno potapljanje v globine medicinske znanosti duhamorno, Kortekst pomaga našim mnogim unikatnim alter egom, da butnejo na plano. Ustvarjalni. Ambiciozni. Pozitivni. V dramski skupini Kortekst so dobrodošle vse ustvarjalne medicinske duše; naša populacija je zaenkrat pretežno ženskega spola, tako da vse dobre, nove ideje padejo na plodna tla.

(vodja: Matic Gornik) Urgentna medicina ti znanje urgentne ne želimo izboljša ici ed m tih en ud št Pri ukrepov. medicine in nujnih Motivirani. Delavni. Prijateljski. z večerne zno smo se vračali opazili ob Po . su ča m ne let po jih ki smo Simpozij v k zaželeli breskvi, jhujzabave insi za zajtrbutat« - preko električne ograje in na pak am »ra , jih ni o at bl o bili cesti. Šli sm je streslo, ostali sm azili, da smo nabrali op šega blata. Nekoga o sm j tra Zju e. kv es br o am im veseli, da jabolka.

DELOVNE SKUPINE DŠMS

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

COR, mešani pevski zb (vodja: Julija Dobrila) or Medicinske fakultete Poleg resnega petja in na se med seboj družimo instopanja je naš namen, da mo praktične nasvete zabavamo ter si izmenjain nepogrešljive zapisk študij medicine. e za Aktivni. Zanesljivi. Druž abni. Pred kratkim smo zarad fakulteti angažirali člana i Info tedna na Medicinski ki bi privabil čim več noCOR-a, da oblikuje plakat, plakat, na katerem je bil vih članov. Tako je nastal a v nekoliko posebnem ložaju na sredini pozicion porana naša zborovodkinj ipod njo napisana njenaa in lefonska številka. Ta pla tene bi bil nič posebnega kat ne bi izgledal kot ženitv, če oglas. Tega plakata siceni nismo izobesili na fakult er saj smo kasneje oblikoveti, drugega, smo se pa ob ali tem zelo pozabavali.

ti vli a g ) a a a om srca beli tin e p li ja kr aČ Alj znazastono os : o a il d dj bo aradi prav (vo ! m z e o . j na ti od ka jen da zavesda b avni ivl , ž r e Za aik gube nc inejo zd l o z a im u i st išč i. Uč imer h suben ob Lep pr ojni red i ga etn op no, p aše ruam n P ra . e jo d da vni i im ga že, je, ba s a a Z ri razl se je i ljud mo e t ka ta lo pil ori Ne ojek godi risto se b pr če. Z m p , da ga k načani u. so epri plav pr oti s pr

DECEMBER 2013

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Znakovni jezik (vodja: Črt Loboda) Naučiš se, kako kaj povedati tudi v situacijah, ko ostaneš brez besed. Družabni. Najboljši. Neustrašni. Kretnji za besedi mleko in seks sta si zelo podobni in zgodilo se je, da je eden izmed udeležencev tečaja 80-letnega gospoda nevedoč vprašal, če pije kavo s seksom.

išek) mon i S a ov Uršk i bom odja: k pa v ( , tim tom , ob temačin i n n e e d štu vstv imu jiv n Zdra enjenkupaj v tn razuml in se pom a n ali s i atiko kt je tiven el Projevstvu d lj interak neko tem zdra aj na bo edelamoajah. skup o leto pr upnih v ijo ki. vsak imo v sk zalot ad Tims i e t n č i n skus F, k ateriala osko ilni. P tov M m b n i s e g k d tu ocijske a Fle š i d le m zai pog m pro ivi. kršittiveni e r Čudnlepljenjeeprecenlj p i ravs volil med arje, so n o do se, da Zd idi na voči m o o s b v i a o j i r p e l s š o ž u ti – šu e kdo ijo sp mest tem olčečnosodjo (če shalucinac a N * ojo bo m ga v obljuišče noveku, naj sv ail.com). tim em stolč alon@gm diln ajada.av na n

Mednarodne izmenjave DŠMS (vodja: Hana Cika Kraljica Kuni Kavčič) Wir können auch ohne Alkohol Spass haben, aber Sicher ist Sicher. Lepi. Urejeni Negovani. Na generalni skupščini IFMSA(razlaga kratice?) na Danskem je naš bivši NORE (National Officer for Research Exchange) Jane Miško »požgal« avstrijsko stojnico na »National Food & Drinking Party«, ko je govoril zgodbice in razlagal, kako se pravilno vtika goreče stvari v usta. Smo zelo ekstra in pridni.

DELOVNE SKUPINE DŠMS

ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE

Projekt Me dimedo (vo dja: Urša M ože) Namen pro in študento jekta Medimedo je plišaste kro m medicine zagoto odpraviti otroški stra viti sanjsko kodile). specializachijpred belimi haljami o (npr. spe Otročji. Otr cialist za očji. Otročji . V Medime ente, ki te sdo ambulanti, tako k že številni tasvojimi težavami aliot v vsaki pravi amb 2-metrske ki: od »frizbi« kro videzom včasih pre ulanti, srečaš tudi p noge in za kače, ki si je polomilžnika z bolečim trebusenetijo. Obiskali so naciščkom do n a porabili v katero smo za pov a vse erodne s nepozabense zaloge povoja. Naijanje plišastega pa je bil vsekakor jbolj no in zelo bpenicilina, ki je imel obisk pozdravimo oleče grlo. Le kako vročinaj te , penicilin?

Urban Brulc) Projekt Šport (vodja: rve naše častno zastopati ba Namen projekta je tetnih tekmovanjih. Naš moto: fakultete na univerzi ne (samo) sodelovati.« »Važno je zmagati in kmovalni! Prijetni. Zanesljivi. Te

Marija Malgaj) Erektor (vodja: pa tuddiobon lo a (m o ro m ja r a Ustv rja nas) časopis, ki a v st u stoji! ni. Pokončni. v ti a re K i. n a ek Odšt ki se laoshtiklno ipot, k je ro p i in ed Smo s tem, da nam v g amesntoi hvali o plačati računa – nvko. potrebnstori kar stric Zdra nas to

DECEMBER 2013

NEPOGREŠLJIVO

PRAVILNA FITNES VADBA S PAMETJO DO ATLETSKE POSTAVE

Matej Zupan, David Zupančič

Fitnes je zagotovo ena izmed najbolj globalno dostopnih vadb, ki obljublja veliko, a hkrati zahteva ogromno vloženega truda in energije. Ker gre za vadbo z (zmeraj težjimi) obremenitvami lahko hitro pride do poškodbe, če posameznik ni seznanjen s pravilno izvedbo vaj in z osnovnimi protokoli treninga. Na internetu preberemo marsikaj – komu torej verjeti? Avtor: splet

V uredništvo Erektorja smo povabili Jureta Rusa, študenta 4. letnika dentalne medicine in vrhunskega naravnega bodybuilderja. Pogovorili smo se o osnovnih pravilih fitnes vadbe in najpogostejših napakah, sestavili pa smo tudi primer vadbe za študente in študentke, ki se s fitnesom ukvarjajo rekreativno in želijo čim boljše rezultate. Osnovna pravila fitnes vadbe Prvo in praktično najpomembnejše pravilo je vztrajaj in ne obupaj prehitro. Velikokrat nadobudni »fitneserji« malo pred poletjem začnejo z vadbo, s katero želijo pridobiti tako imenovan »beach body«, in ker v enem mesecu ni rezultatov, prehitro obupajo ali še huje, se zatečejo k uporabi nedovoljenih hormonskih dodatkov. Pri rasti mišic velja načelo, da tisto, kar hitro pridobimo, tudi hitro izgubimo. Spremembe so počasne, a so ravno zaradi tega tudi dolgotrajne. Če v enem mesecu v ogledalu še ne vidimo želenega napredka, nas to torej ne sme demotivirati. V kolikor pa napredka ni na dolgi rok (na primer po pol leta treninga), je dobro, da premislimo o naši vadbi, saj je lahko ta nepravilna. Kaj torej v fitnesu pomeni napredek? Ne gre le za to, da smo pred ogledalom malo boljše volje ali da teta pohvali naš biceps. Gledati moramo tudi delavno težo, to je obremenitev, s katero lahko opravimo 8–15 ponovitev določene vaje in pa maksimalno težo, to je obremenitev, s katero lahko naredimo 1–3 ponovitve določene vaje. Tu velja poudariti, da nikoli ne žrtvujemo forme za višjo težo. To pomeni, da moramo vajo vedno izvajati pravilno, ne glede na to, ali imamo naloženih pet ali

petdeset kilogramov. V fitnesu je mnogokrat problem naš ego, sploh ko treniramo sočasno z drugimi in opazujemo, koliko dvignejo oni. Nikoli ne smemo pretiravati ali tekmovati z drugimi »fitneserji«, ampak dvigujemo svojemu lastnemu telesu primerno obremenitev. Prevelika obremenitev vodi v porušenje pravilne forme in poškodbe, rezultatov pa praktično ni. Če pri vaji čutimo bolečino, je treba oceniti izvedbo vaje in obremenitev; mogoče delamo narobe ali pa smo si naložili preveč uteži. Na začetku je po vadbi treba pričakovati »musklfibr«, zato velja pravilo: za vsak dan treninga en dan počitka. Če mišicam ne omogočimo zadostne regeneracije, ne moremo pričakovati rezultatov. Zagotoviti moramo tudi zadosten vnos esencialnih makrohranil, predvsem proteinov, saj jih navadno zaužijemo premalo. Za optimalno rast mišic bi morali pojesti okoli 2 g beljakovin na kilogram telesne teže. Proteinski napitki pridejo prav, kadar se nam zdi, da nismo dosegli svoje »dnevne doze«, hkrati pa nam ne paše spet jesti skute ali zrezka za večerjo. Kar se tiče ostalih fitnes dodatkov (BCAA in podobno), se za rekreativca ne splačajo, saj za svojo ceno res minimalno prispevajo k napredku. Opis glavnih vaj in najpogostejše napake Fitnes vadbo moramo graditi okoli treh ali štirih kompleksnih vaj. Kompleksna vaja je tista, pri kateri dela celo telo oziroma čim več mišičnih skupin. Za takšne vaje se je naše telo tudi razvilo in ob njih zelo težko pride do nesorazmerja med mišicami. Več kot delamo izolacijskih vaj (npr. »biceps curls«, ko izoliramo eno

PRAVILNA FITNES VADBA

Slika 1: Pravilna tehnika izvedbe vaje »bench press«.

roko in dvigujemo ročko z upogibanjem nadlakti), več je možnosti za obrabo, razvoj neravnovesij in poškodb. Seveda te vaje lahko dopolnjujejo osnovne, ne smejo pa jih nadomeščati. Med glavne kompleksnejše vaje spadajo: »Bench press« (Slika 1) Izvedba: uležemo se na klopco in primemo za palico nad nami z močnim oprijemom. Noge upremo v tla, lopatici povlečemo skupaj (s tem izbočimo prsa) in usločimo hrbet, tako da se klopce dotikamo praktično samo z zadnjico in zgornjim delom hrbta (lopaticami). Palico z obremenitvijo kontrolirano spustimo in se z njo dotaknemo prsi v nivoju bradavic. Ob tem pazimo, da se nam komolci ne izbočijo preveč navzven, ampak je kot med nadlaktjo in prsnim košem približno 45 stopinj. Pomembno: če poskušamo dvigniti maksimalno obremenitev ali si naložimo višjo težo kot po navadi, moramo

NEPOGREŠLJIVO Avtor: splet

Avtor: splet

Slika 3: Pravilna tehnika izvedbe počepa.

Slika 2: Pravilna tehnika izvedbe mrtvega dviga.

nujno imeti pomočnika (tako imenovan »spotter«), ki stoji za nami in nam pomaga v primeru mišične odpovedi. Lahko se nam namreč zgodi, da spustimo palico, nimamo pa dovolj moči, da bi jo dvignili. Najpogostejše napake: Glavna napaka, ki povleče za sabo še vse druge, je prevelik ego. Če naložimo preveč uteži nam bo to podrlo formo, kar se največkrat kaže v tem, da palice ne spustimo dovolj nizko na prsi. Moramo torej paziti, da palico spustimo do prsi in se jih z njo dotaknemo, pri tem pa pazimo, da palice ne odbijemo od prsi, saj nam že refleks na nateg pri tem znatno zmanjša delo mišic. Spust in dvig naj bo kontroliran. Hrbet mora biti usločen, prsi izbočene in komolci blizu telesa (seveda ne preveč, saj lahko tako postanemo nestabilni). Če lopatic ne potegnemo dovolj skupaj, potem bomo pri vaji preveč uporabljali rame. Za začetnike je priporočljivo, da se pravilno formo vaje naučijo z dvigovanjem palice same, še preden nanjo naložijo uteži. Mrtvi dvig (»deadlift«) (Slika 2) Izvedba: Palico z obremenitvijo imamo na tleh, k njej pristopimo tako, da se je dotikamo z meči. Noge naj bodo v širini ramen. Pogled je pri vaji usmerjen naprej. Počepnemo k palici z rahlo usločenim spodnjim delom hrbta, lopatici povlečemo skupaj in s tem izbočimo prsi, kolena tiščimo rahlo navzven. Skupaj s palico se vzravnamo, pri če-

DECEMBER 2013

mer ne smemo izbočiti hrbta, ampak pri dvigu uporabimo predvsem mišice nog in zadnjice. Palica naj bo čim bližje telesu. Rok med vajo ne pokrčimo. Najpogostejše napake: Spet pazimo na obremenitev – začnimo z manjšo težo in pravilno formo. Forme nikoli ne žrtvujemo in ne dvigujemo z izbočenim hrbtom, saj lahko pride do poškodbe (Slika 2). Ključna je teža na petah, kolen pa ne smemo tiščati skupaj. Počep (»squat«) (Slika 3) Izvedba: Počep na vodilih je manj učinkovit kot počep v kletki, kjer moramo palico z obremenitvijo stabilizirati sami in pri tem uporabimo več mišičnih skupin. Palico na kletko nastavimo v nivo prsnega koša, počepnemo pod njo, naše noge naj bodo v širini ramen. Naložimo palico na zgornji del hrbta, nad lopatice. Pazimo, da je ne naložimo na vratno hrbtenico! Lopatice potegnemo skupaj, (s tem ustvarimo podlago za palico), hrbet je usločen in pogled usmerjen naprej. Ko počepnemo, pazimo, da kolen nikoli ne potisnemo preko prstov na nogi, ampak spustimo zadnjico nazaj. Teža mora biti na zunanjih delih pet, kolena tiščimo navzven. Globina počepa je pomembna, spodnji del stegen naj se skoraj dotika meč. Pri tem moramo biti pazljivi in začeti z majhno obremenitvijo, saj nas lahko v nasprotnem primeru palica prevaga nazaj.

Najpogostejše napake: Dostikrat imamo kolena preveč naprej in imamo težo na prstih. To nam podre formo in lahko vodi do poškodb kolenskega sklepa. Podplati naj bodo stabilno zasidrani na tleh. Zgornji del hrbta naj bo pravilno usločen in lopatici skupaj, hrbta nikoli ne smemo izbočiti, saj tako večino teže dvigujemo s hrbtenico. Spet velja poudariti, da začnemo z nizko težo, pravilno formo pa se najprej naučimo samo s palico, ne da bi nanjo nalagali uteži. Vzgibi (»pull-ups«) (Slika 4) Izvedba: Iztegnemo roki nad glavo in z dlanmi obrnjenimi navzven (pronacija) primemo za palico v širini ramen ali malo širše. Pri dvigu prsi izbočimo in povlečemo lopatici navzdol in skupaj. Potegnemo se tako visoko, da je naša brada v nivoju palice ali nad njo. Poteg in spust morata biti kontrolirana, ne smemo se »guncati« gor in dol. Najpogostejše napake: Dostikrat si pri vzgibu zelo pomagamo z nogami tako, da med potegom brcamo. Noge naj bodo rahlo pokrčene in pri miru, delamo s hrbtom in z rokami. Zelo pogosta napaka je tudi, da se dvignemo samo malo in naša brada ne pride blizu palici. Bolje je, da naredimo manj ponovitev in se pri teh dvignemo čisto do palice. Variacija: Dlani lahko tudi supiniramo in primaknemo bolj skupaj, v širino ramen. Tako bo bolj delal biceps in manj hrbtna muskulatura. Vaja je nekoliko lažja in lahko začnejo z njo vsi tisti, za katere so zgoraj opisani vzgibi še pretežki. Delamo

NEPOGREŠLJIVO Avtor: splet

Slika 4: Pravilna tehnika izvedba vzgiba.

jo lahko tudi takrat, kadar hočemo bolj trenirati roke in manj hrbet. Primer fitnes vaje za rekreativce Kako torej izgleda kakovostna rekreativna fitnes vadba? Ljudje po navadi preveč Avtor: osebni arhiv

delajo na napravah in premalo s prostimi utežmi. Najbolje se je čim prej naučiti osnovnih kompleksnih vaj (glej zgoraj) in trening zgolj dopolniti s trenažerji. Treningov naj bo vsaj tri in največ štiri na teden, optimalen urnik je dan treninga, ki mu sledi dan počitka. Treninge lahko menjamo, dobro pa je, da vsak trening pokrije celotno telo. Vaje z vlekom in vaje s potiskom morajo biti usklajene, v nasprotnem primeru lahko pride do neravnovesja in slabe drže.

okrepiti in ob tem še izgubiti odvečne maščobe, jo vključimo v svoj repertoar.

Pri ogrevanju se izogibamo statičnemu raztegovanju, ampak se ogrevamo predvsem dinamično (»osnovnošolska vadba«: kroženje z rokami, brce naprej, vrtenje ram ipd.). Ogrejemo se tudi pred posamezno vajo tako, da naredimo nekaj ponovitev samo s palico, potem pa počasi stopnjujemo do naše delavne teže. Takojšnje dvigovanje večjih obremenitev brez pravilnega uvajanja v vajo je eden najpogostejših razlogov za poškodbe pri fitnes vadbi!

Za konec

Primer vadbe: Trening A: ogrevanje, mrtvi dvig, 2 vaji s potiskom, 2 vaji z vlekom Trening B: ogrevanje, počep, 2 vaji s potiskom, 2 vaji z vlekom

Ženske od fitnesa pogosto odvrne misel, da bodo postale preveč »možate«. Treba je poudariti, da je rast mišic počasen proces in tiste bodybuilderke, ki strašijo domišljijo rekreativk, zlorabljajo različne hormonske dodatke. Če ženska trenira z obremenitvijo redno in pravilno, bo posledica lepa, atletska postava.

Pri fitnes vadbi je treba trenirati pametno. Informacije na nas letijo z vseh strani in marsikateri vir je nezanesljiv, čudežne slike »pred/po« pa posledica uporabe hormonskih dodatkov in drugih škodljivih kemičnih dopolnil. Mnogi izdelki (napitki, tablete) tudi obljubljajo čudežne rezultate. Vedno je treba ostati kritičen in čudne informacije obravnavati z zdravo mero skepse, pri čemer zelo pomaga tudi znanje anatomije in fiziologije. Izgubiti je treba strah pred kompleksnimi vajami, se naučiti pravilne forme in počasi dvigovati obremenitev. Napredek pride počasi, a bo zaradi tega toliko več vreden. Upava, da sva vam vsaj nekoliko razjasnila zavajajoče meglice fitnes vadbe in boste s pomočjo tega članka korak bližje svoji želeni postavi.

Primer vaje s potiskom je na primer »bench press«, »dumbell press« in dvig palice nad glavo stoje. Primer vaje z vlekom so vzgibi in veslanje sede. Mnogo vaj za potisk ali vlek lahko opravimo tudi z različnimi trenažerji. Za podrobnejši opis različnih vaj lahko prosimo uslužbence fitnes centra, ki ga obiskujemo, ali pa informacije poiščemo na spletu. Dvigujemo večinoma submaksimalno obremenitev, to je težo, s katero lahko naredimo 8–12 ponovitev. Na določene intervale (na primer enkrat mesečno) lahko svoj napredek testiramo z dvigom maksimalne obremenitve, to je teža, s katero naredimo 1–3 ponovitve. Slika 5: Jure Rus, vrhunski slovenski naravni bodybuilder, ki je pred kratkim odprl svoj fitnes v Grosupljem. Več o pravilnem treningu si lahko preberete na njegovi spletni strani http://www. naturalmusclezone.com.

Aerobno (kardio) vadbo kombiniramo z vadbo z obremenitvijo glede na svoje cilje. Če nas zanima bodybuilding, potem je praktično ne rabimo, če pa se želimo

PRAVILNA FITNES VADBA

Avtorja se zahvaljujeva Juretu Rusu za pomoč in ogromno uporabnih informacij.

NEPOGREŠLJIVO

SKODELICA KAVE ALI KAM NA KAVO, KO VAM MED UČENJEM PADE KONCENTRACIJA?

Mojca Kecelj, Matej Mlinarič

MANDIBULA – Korytkova ulica 2 Mandibula je pravzaprav »domača kavarna« medicincev. Tu se dobi kava, za katero nam ni težko čakati v vrsti, različne vrste čajev, topli sendviči, čokoladni mafini in tudi karte za medicinske zabave. Mandibula je prostor, kjer se dobiš s kolegi ali prešpricaš kakšno dolgočasno predavanje ter na terasi ujameš nekaj sončka in svežega zraka, ki ga v predavalnicah kronično primanjkuje. Seveda brez Silvota, ki kavarno vodi že od njene ustanovitve, Mandibula ne bi bila Mandibula. Vselej je dobre volje in pripravljen priskočiti na pomoč. Tako je kavarna postala stalno mesto izmenjave zapiskov in ostalih reči med kolegi, ki se nimajo časa srečati.

Avtor: Matej Zupan

ROG – Petkovškovo nabrežje 67 Kavarna Rog se nahaja na vogalu nekdanje tovarne Rog na Petkovškovem nabrežju, se pravi nasproti referata in Centralne medicinske knjižnice. Ponaša se z dovršenim oblikovanjem, ki daje občutek topline in intimnosti, a je še vedno zelo šik. Poleg bližine in super ambienta, je Rog priljubljen tudi zaradi bogate ponudbe hrane in pijače. Študentje ponudbo iz jedilnega lista največkrat izpustimo, ker ni na bone in je zato cenovno ne najbolj ugodna, čeprav izgleda zelo dobro. Kljub temu nam ostane cel spekter toplih napitkov, kjer kot domačo specialiteto ponujajo kavo Rog (velika skodelica bela kave z okusom vanilije in karamele), sokov (tudi naravnih) pa tudi vin in koktejlov. Ne moremo pa niti mimo sladic, ki obiskovalce mamijo iz vitrine in se h kavi še kako priležejo. CAFETINO – Stari trg 5 Cafetino je kavarna in hkrati trgovina s kavo ter številnim priborom za pripravo kave. Leži v starem delu Ljubljane. Notranjost kavarne je urejena moderno, poseben pridih pa ji dajejo zabojniki kave. Ob lepem vremenu lahko posedate za mizami na uličici pred kavarno. Izbirate lahko med kavami s poreklom iz vseh koncev sveta (iz Kenije, Brazilije, Gvatemale … ). Med njimi sta tudi Jamaican Blue Mountain, ki velja za eno izmed najboljših kav, in Kopi Luwak, ki je v svetu kave to, kar je kaviar v gastronomiji.

DECEMBER 2013

Avtor: Matej Zupan

NEPOGREŠLJIVO

COFFEEZAIT – Trubarjeva 31 Kavarna, ki se nahaja na Trubarjevi ulici (takoj za semaforjem pri Zmajskem mostu, gledano v smeri centra), je znana predvsem po tem, da ponuja zajtrk na bone. In čeprav na bone ne dobite le zajtrka, ampak tudi mini kosila (s sendvičem ali tortiljo), gre verjetno za edino lokacijo v Ljubljani, kjer lahko na bon naročite kavo. Tako za ceno slabih dveh evrov (doplačilo bona) zraven velike skodelice kosmičev, rogljička in pomarančnega soka dobite tudi (belo) kavo ali čaj. Za tiste, ki v kavarne zahajate sami, je na voljo tudi nekaj knjig in revij za krajšanje časa, v lepem vremenu pa lahko sedite na ulici in opazujete mimoidoče.

Avtor: Matej Zupan

TOZD – Gallusovo nabrežje 27 Kavarna TOZD stoji na Gallusovem nabrežju in se ponaša s kar nekaj posebnostmi, ki pritegnejo goste in naredijo druženje ob kavi zelo zanimivo. Že sam dizajn je nenavaden, na stenah namreč kot dekoracija visijo odsluženi merilci tlaka, vodo strežejo v erlenmajericah, imajo pa tudi knjižnico, ki deluje na principu »daš – dam«. Tako lahko knjigo, ki vam je všeč odnesete domov, hkrati pa se od vas pričakuje, da boste na polici pustili knjigo iz vaše zbirke. Poleg kave, ki jo kupujejo preko projekta Fairtrade in pripravljajo v posebej zanje izdelanem kavomatu iz Italije, je na voljo tudi bogata ponudba vin in piv, tudi piva iz (slovenskih) mikropivovarn, na primer pivo Humanfish ali Bevog. Poleg tega pa so pred kratkim začeli tudi s pripravo tako imenovane hladno-varjene kave (cold brew coffee), ki so jo SANTANA – Zaloška 1

poimenovali Ruster in jo lahko (kot menda skoraj vse, kar v kavarni vidite ali okusite) kupite za domov. Avtor: Matej Zupan

Avtor: Matej Zupan

Kavarna, ki jo najdete v parkirni hiši Šentpeter, zraven Merkatorja, ponuja kave oziroma bolje rečene kavne kupe najrazličnejših okusov. Na to kavarno zato prisegajo vsi, ki radi pijejo bolj sladke kave ali kave z okusom snickersa, kokosa, lešnika itd., ki vam bodo zagotovo močno dvignile nivo sladkorja v krvi. Seveda je tistim, ki skrbite za linijo ali imate preprosto radi okus običajne kave z mlekom, na voljo tudi slednja, kavo, čaj ali kak drug topli napitek, ki ga ponujajo, pa vam zapakirajo tudi za s sabo.

SKODELICA KAVE

NEPOGREŠLJIVO

CAFE ČOKL – Krekov trg 8 Si želite po gledališki predstavi v Šentjakobskem gledališču privoščiti aromatično kavo? Se vam je učenje zavleklo pozno v noč in potrebujete kofein? Potem je Cafe Čokl pravi naslov za vas, saj je med tednom odprt kar do 23. ure. V bližini je tudi vzpenjača na grad in Plečnikova tržnica. Ponujajo številne kavne napitke od espressa do latte macchiata za normalno ceno, zraven pa lahko dobite tudi kaj za pod zob. Postrežba je prijazna in z veseljem vam odgovorijo na vaša vprašanja o kavi in njeni pripravi. Prostor je sicer majhen, a kot pravi rek: pomembna je kvaliteta in ne kvantiteta; in to zagotovo tudi nudijo.

SLAŠČIČARNA ROGLJIČEK – Šlajmerjeva 1a

Avtor: Matej Zupan

Rogljiček je le nekaj korakov stran od medicinske fakultete, kar se kaže po medicinskih in dentalnih temah, ki krožijo ob mizah. Notranjost je urejena preprosto, a lepo. Kot že ime pove, nudijo številne slaščice in kavne ter ostale napitke. Je odlična izbira, če vam v sosednji kopirnici povedo, da bo knjiga skopirana v eni uri, pa ne veste kam bi v tem času šli; ali pa če se vam po napornih vajah ne ljubi daleč hoditi, pa bi se vseeno radi še podružili s kolegi in kolegicami. Če se vam mudi, nudijo tudi kavo za s sabo.

KAVARNA NUK – Turjaška 1 V kletnih prostorih NUK-a se nahaja kavarna, kamor se lahko zatečeš med učenjem, da si zbistriš misli ob pecivu in skodelici kave ter ob ogledu razstave likovnih del slovenskih in tujih ustvarjalcev. Sedite lahko na atrijski terasi ali v notranjosti in opazujete mojstrstvo nastalo pod svinčnikom najbolj znanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Brezplačni dostop do interneta v prostorih kavarne vam omogoča, da pregledate svojo spletno pošto in najnovejše posodobitve na socialnih omrežjih. Lokacija kavarne je idealna za vse tiste, ki se učijo v veliki čitalnici in začutijo lakoto ali potrebo po kavi ter ne želijo izgubiti preveč časa od predpisanih 100 minut odmora.

DECEMBER 2013

Avtor: Matej Zupan

NEPOGREŠLJIVO

ANKETA O KAJENJU MED ŠTUDENTI 2. IN 5. LETNIKA MEDICINSKE FAKULTETE V LJUBLJANI

Alja Lodrant, Staša Lugovski

Glede na število predmetov, ki jih na naši fakulteti ponuja Katedra za javno zdravje, ste skoraj zagotovo že slišali, da je kajenje tobaka izjemno pereč javnozdravstveni problem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi bolezni, ki jih povzroča kajenje, namreč umre kar polovica rednih kadilcev, v povprečju 15 let prezgodaj. Kljub temu že bežen pogled proti vhodnim vratom Medicinske fakultete pokaže, da tudi njeni študenti niso imuni na čare te razvade. Ker naju je zanimalo, koliko je med njimi rednih kadilcev, in pa, ali se z napredovanjem v višje letnike njihovo število zvišuje ali znižuje, sva izvedli anketo med študenti 2. in 5. letnika. Vsem 215-im, ki ste si vzeli čas in odgovorili na vprašanja sva izjemno hvaležni, da lahko v nadaljevanju predstaviva izsledke najine raziskave. Ob koncu pa lahko preberete tudi komentar prim. mag. Matjaža Turela, dr. med. s Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije, ki se mu za sodelovanje najlepše zahvaljujeva. A: 4% 1. Ali redno kadite?

A: 8%

B: 14%

A: Da, vsak dan B: Ne, zgolj občasno C: Ne, nikoli

B: 18%

C: 82%

C: 74%

5. letnik

2. letnik

Na naslednja vprašanja odgovarjajte le, če ste na prvo vprašanje odgovorili z A 2. Koliko let že kadite? A: 1 leto B: 2 leti C: 4 leta D: 6 let E: 7 let F: 9 let

20% 40% 40% 0% 0% 0%

A B C D E F

0% 29% 14% 14% 29% 14% 5. letnik

2. letnik

3. Koliko cigaret povprečno pokadite na dan? A: manj kot 5 B: od 5 do 9 C: od 10 do 14 D: od 15 do 19 E: več kot 20

A B C D E

0% 40% 20% 20% 20% 2. letnik

ANKETA O KAJENJU

29% 29% 14% 14% 14% 5. letnik

NEPOGREŠLJIVO

4. Ali se število cigaret, ki jih pokadite, v stresnih obdobjih na fakulteti poveča? A: Da B: Ne

B: 14% B: 0%

A: 100% A: 86%

5. letnik

2. letnik

5. Ali kajenje vpliva na vašo koncentracijo pri učenju? A: Da, jo poveča B: Da, jo zmanjša C: Ne, ne vpliva

C: 20% B: 0%

A: 29%

A: 80%

C: 57% B: 14%

5. letnik

2. letnik

6. Ali ste kdaj prenehali kaditi? A: Da B: Ne A: 40%

B: 43% A: 57%

B: 60%

5. letnik

2. letnik

7. Ali si želite prenehali kaditi? A: Da B: Ne B: 40%

B: 43% A: 60%

2. letnik

DECEMBER 2013

A: 57%

5. letnik

NEPOGREŠLJIVO Na naslednja vprašanja odgovarjajte le, če ste na prvo vprašanje odgovorili z B ali C. 8. Ali ste kdaj v preteklosti redno kadili? A: Da B: Ne

A: 9%

A: 12%

B: 91%

B: 88% 5. letnik

2. letnik

9. Zakaj ste prenehali kaditi? (možnih je več odgovorov) A: Ker je kajenje močno škodovalo moje zdravju. B: Ker sem na patologiji videl/-a kakšna so pljuča dolgoletnega kadilca. C: Ker sem za to svojo razvado porabil/-a preveč denarja. D: Ker so člani moje družine, prijatelji, partner/-ka, želeli, da preneham E: Drugo: A B C D E

45% 9% 27% 18% 45%

55% 11% 33% 0% 33% 5. letnik

2. letnik

Drugo: Ker sem pridobil/-a več informacij o škodljivi naravi kajenja. Ker se zavedam potencialnih tveganj za zdravje. Ker sem bil/-a dolgo prehlajen/-a. Ker mi ni več »pasalo«. Ker sem ugotovil/-a, da ne doživim več pozitvnega učinka nikotina in da je torej brez veze uničevati svoje zdravje za nič. Na zadnji dve vprašanji odgovorite, ne glede na to, kako ste odgovorili na prvo vprašanje. 10. Ali se vam zdi, da ste zaradi študija na Medicinski fakulteti bolje poučeni o škodljivih posledicah kajenja? A: Da B: Ne

B: 10% B: 46%

A: 54% A: 90%

2. letnik

ANKETA O KAJENJU

5. letnik

NEPOGREŠLJIVO

11. Kakšno je vaše mnenje o študentih Medicinske fakultete, ki kadijo? A: Ravnajo neetično in so slab vzor pacientom B: Všeč mi je, da tudi oni kadijo. C: Vsak je odgovoren zgolj za lastna dejanja. D: O tem nimam mnenja 21% 1% 71% 7%

A B C D

25% 2% 69% 4% 2. letnik

Za primerjavo ...

5. letnik

Avtor: Miha Helbl

… 23.8% prebivalcev Slovenije starih od 15 do 29 let kadi vsak dan, 6.3 % pa občasno. … 35.8% prebivalcev Slovenije starih od 15 do 29 let je že kadilo dnevno oziroma skoraj vsak dan v obdobju enega leta. … 5.8 let je povprečno število let, ko so prebivalci Slovenije stari od 15 do 29 let redno kadili? (Vir: Anketa o zdravju in zdravstvenem varstvu 2007, IVZ RS)

Ali ste vedeli … … da je bilo kajenje tobaka del verskih obredov, ki so jih izvajali Indijanci in je bilo sprva le privilegij šamanov, duhovnikov in zdravnikov? … da so tobak v Evropo prinesli Španci leta 1518? … da se nikotin imenuje po francoskem ambasadorju na

DECEMBER 2013

Portugalskem, ki je prvi predstavil tobak in kajenje na dvoru v Parizu? … da so bili v 16. stoletju prepričani, da kajenje tobaka zdravi sifilis in izganja zle duhove? … da so prvo protikadilsko kampanjo v moderni zgodovini začeli nacisti pod vodstvom Hitlerja v Nemčiji v začetku 20. stoletja?

NEPOGREŠLJIVO

STRIC ZDRAVKO SVETUJE Stric Zdravko Avtor: (zelo) osebni arhiv

Dragi stric Zdravko! Upam, da mi boš znal pomagati. Ne gre toliko za nasvet kot za strokovno vprašanje. Nikjer ne najdem informacij o tem, kaj je »kepa v grlu«. Poznaš ta občutek? Običajno se pojavi ob močnih čustvih, predvsem žalosti. Nisem prepričana, če je ravno v grlu, se pa tako reče. Zanima me, kako nastane in zakaj - ali je morda koristna in se je obdržala ali nastala v evoluciji? Hvala! Lep pozdrav, anonimna oboževalka Draga prijateljica modrosti! Občutek cmoka v grlu dobro poznam. Nemalokrat sem ga poskušal neuspešno pogoltniti, preden sem na veselici pristopil k mičnemu dekletu, tako da mi dostikrat ni preostalo drugega, kot da ga raztopim v alkoholni pijači. Tvoje vprašanje se sicer nanaša na zelo raznolik simptom. To pomeni, da ga lahko povzročajo raznovrstne bolezni in stanja- od infekcijskih pa vse do psiholoških. Ob močnih afektih ali napadih anksioznosti se nam aktivira avtonomni simpatični živčni sistem, ki mu rečemo tudi »odziv boj ali beg«. V evolucijskem pogledu je to sicer uporabno, pri zapeljevanju v Pajzlu pa nam ne pride prav, saj se boriti ne želimo, zaradi prevelike gneče pa tudi uiti ne moremo. Šalo na stran - simpatik ima na telo raznovrstne učinke, med drugim poviša srčno frekvenco, povzroča potenje in inducira občutek stresa. Za naš primer pa je pomemben predvsem vpliv na skupino žrelnih mišic, ki se s simpatično stimulacijo skrčijo. Pri nekaterih ljudeh je ta odziv dovolj intenziven, da mišični spazem da občutek vnetja – to opisujejo kot občutek cmoka (kepe) v grlu. Ime je sicer zavajujoče in vaša skepsa upravičena – procesi, ki vodijo do občutka kepe v »grlu«, so namreč v žrelu. Samo zaradi pogleda na negativno oceno izpita se torej sproži cela kaskada dogodkov, ki pomembno vplivajo na fiziologijo

Stric Zdravko za odgovore na vaša vprašanja včasih nujno potrebuje prakso, predvsem pa navdih.

celotnega telesa, kar je še en dokaz za absolutno nadvlado osrednjega živčevja v naši metabolno-funkcijski tovarni. Pomembno pa je omeniti, da je občutek cmoka v grlu lahko tudi organskega izvora. Pogosto ga opisujejo bolniki z gastroezofagealno refluksno boleznijo, včasih, pa četudi redko, pa je cmok v grlu tudi lahko simptom karcinoma. Hujša oblika cmoka v grlu lahko povzroča tudi dušenje, kar opazimo ob anafilaktičnih alergijskih reakcijah ali ob hudih napadih anksioznosti. Poleg psiholoških in omenjenih patoloških vzrokov pa obstajajo za občutek polnega grla še razlogi bolj intimne narave. Tu pa pred teorijo dobi prednost praksa. Dragi stric Zdravko, ali je popek brazgotina? Draga bralka! Brazgotine, ki nadomeščajo prekinjeno tkivo v kateremkoli organu (koža, ledvice, pljuča, možgani) z manjvrednim nediferenciiranim

STRIC ZDRAVKO SVETUJE

tkivom, lahko to funkcijo opravljajo tudi na trebuhu. Tvorijo se preko več patohistoloških stopenj, ki po dolžini in dolgočasnosti presegajo obseg tega odgovora. Če odgovorim na tvoje vprašanje na kratko – da, popek (umbilicus) je brazgotina. Cochrane sistematični pregledni članek (2013) izpostavlja prednosti zgodnjega zažema popkovnice nad poznim, dokler je možna odprava potencialnih zapletov (kernikterus). Po zažemu se popkovnica posuši in odpade po 7 do 10 dneh, deloma tudi zaradi surovih zunanjih razmer v nasprotju s čudovitimi termami v materinem kinder jajčku, kjer je temperatura višja. Posledica omenjene disociacije je popek. Zavedati se je treba, da popek ni posledica samega vozlanja popkovnice, ki jo zategnemo kot vezalko na gorskem obuvalu. Naj omenim še, da ima kot »brazgotina« popek nekaj unikatnih lastnosti. Prijazno preseka monotonost golega trebuha in ima zaradi tega določeno estetsko funkcijo. Z malo domišljije lahko postane tudi modni dodatek (pirsing). Mnogi navajajo, da je popek erogena cona,

NEPOGREŠLJIVO kar lahko pojasnimo z dejstvom, da pri embrionalnem razvoju izhaja iz istega skupka celic kot spolovila. Omenjena erogenost je bolj okusno dostopna pri ženskah, saj pri moških nežne dotike ponavadi ovira »abdominalni pragozd« dlak in tkanin majic preteklega tedna. Ne glede na to, kako radi imamo popke in za kaj jih uporabljamo, nam lahko v končni fazi še vedno služijo kot prikupna posodica za pitje aromatiziranih žganih pijač ali uživanje jagod s smetano. Dragi Zdravko! Imam punco, ki je medicinka. Kaj naj ji kupim za božič? Hvala, Božiček Spoštovani bralec! Tvoje vprašanje je mnogo bolj zapleteno, kot izgleda. Medicinke so namreč eksotično cvetje, ki ob napačni vrtnarski negi lah-

DECEMBER 2013

ko hitro proizvede ostre trne. Se pa za njih definitivno splača potruditi, zato se ti zahvaljujem za vprašanje. V preteklih osmih letih sem sam poskušal marsikaj, od privlačnih božičnih krilc, ki pokrijejo minimalno, a ravno dovolj, do palice za golf in indijskih paličnjakov. Recepta za popoln nakup ni, velja pa nekaj splošnih smernic. Ker so medicinke praviloma inteligentne, ne smemo kupovati neumnih, klišejskih daril. Kupi ji originalno, zabavno (!) darilo, ali pa ga izdelaj sam. V svoji 13-letni pesniški karieri sem na ta način stopil še tako hladna decembrska srca. Seveda se punce med seboj močno razlikujejo - kot mnogi odtenki roza barve na histološkem preparatu. Ker tvoje punce nihče ne pozna tako dobro kot ti (upam), do odgovora na svoje vprašanje najlažje prideš sam. Če pa želiš konkreten odgovor z moje strani – kupi punci nekaj, kar izziva, a hkrati teši, širi obzorja in spodbuja intelektualno udejstvovanje,

ob tem pa nudi tudi humorni oddih. Kupi ji Erektor. Stric Zdravko, bliža se čudovit zimski čas. Ali se je pred našo fakulteto dovoljeno kepati? Anonimnež Dragi bralec! Veseli me, da si se s tem vprašanjem obrnil name, ne na vratarja fakultete. Kepate se seveda lahko. Na ta način boste odmor preživeli bolj športno, sploh če zadenete napačno tarčo. Sneg izkoristite, kolikor se ga da, saj ponavadi skopni ravno takrat, ko se končajo izpiti.

KULTURA

COR-OV POP-ROCK VEČER Marija Malgaj

Čeprav je od COR-ovega spomladanskega pop-rock večera minilo že precej časa, v naših glavah še vedno zvenijo spevne melodije svetovno znanih avtorjev. Resda na koncertu nismo poslušali Johna Lennona, Queen-ov, Michaela Jacksona ali Lonarda Cohena, vendar so bili člani mešanega pevskega zbora Medicinske fakultete v Ljubljani tako prepričljivi, da so dvorano Zavoda Sv. Stanislava vsaj za tisti večer preobrazili v prizorišče čisto pravega pop-rock spektakla. Pri povezovanju programa jim je na pomoč priskočila vedno nasmejana Nina Košorok. 14. maj 2013 se bo torej v spomin vseh poslušalcev zapisal kot dan, ko smo vsaj za dve uri pozabili na prihajajoče izpitno obdobje, spomladansko utrujenost in na relativno - a vseeno neprijetno - oddaljenost brezskrbnih poletnih dni. Avtor: osebni arhiv

Čeprav vam vzdušja koncerta, žal, ne moremo opisati s suhoparnimi črkami na papirju, smo za vse, ki ste koncert zamudili (in seveda za tiste, ki bi radi podoživeli ti dve sproščujoči urici), za rokav pocukali nekaj COR-ovcev. »Zaslišali« smo jih takoj po koncertu, ko so bili njihovi vtisi še popolnoma sveži.

PRIMOŽ BUDIČ, član pevskega zbora COR in solist na letnem koncertu Kljub temu, da si šele prvi letnik (no, v času objave članka že drugi), si svoj nastop izpeljal povsem suvereno, zato me zanima, če že imaš kaj izkušenj s petjem iz preteklih let? Že od nekdaj sem rad pel, sicer pa že četrto leto obiskujem pouk solo petja na glasbeni šoli v Brežicah. Vedno nekaj prepevam. (smeh)

Si veliko razmišljal, preden si se odločil pridružiti pevskemu zboru COR in kaj te je prepričalo? Ker nisem poznal članov zbora, sem na začetku precej premleval – prvih nekaj mesecev študija nisem zbral poguma, da bi se zboru pridružil. Pozneje sem

Primož Budič, član COR-a in solist na letnem koncertu

spoznal nekaj pevcev iz COR-a in se končno opogumil.

V vašem pevskem zboru zaenkrat prevladujejo pevke. Kako bi prepričal kolege z Medicinske fakultete, da se pridružijo COR-u in uravnotežijo to nesorazmerje med ženskimi in moškimi glasovi? Pridružite se, da se ne boste le učili. (smeh) Na vajah se vsak teden sprostimo, seveda pa se upošteva tudi udeležba v Povodnem možu, kamor zahajamo

COR-OV POP-ROCK VEČER

po vajah. Vedno je veselo, po vsakem koncertu sledi obvezna zabava … Vsekakor je vredno, da se pridružite!

KAMALA KLOBUČAR, članica pevskega zbora COR in nekdanji vodja projekta Za začetek malo oglaševanja … S čim bi prepričala bodoče bruce in brucke, da se je COR-u vredno pridružiti? Brez dvoma lahko trdim, da je pri nas zares dobra družba! Imamo se super, povezujejo nas trdne prijateljske vezi,

KULTURA Avtor: osebni arhiv

Avtor: osebni arhiv

sploh pa so izbor pesmi, način dela in vzdušje v zboru fenomenalni. Meni sodelovanje pri zboru pomeni predvsem ogromno sprostitev po tem napornem urniku, ki ga imamo. Seveda ti hobiji vzamejo čas, ampak za take hobije je vredno »žrtvovati« nekaj časa, saj prideš iz vaje prerojen in nasmejan. Glasba, ki jo pojemo, je res simpatična in raznovrstna – vse pohvale naši zborovodkinji, ki za nas izbira pesmi in sodeluje z nami. Zate imam še eno kreativno nalogo – opiši vaš zbor s petimi pridevniki? Odštekani, zabavni, sproščeni, odprti ... Nadarjeni.

ALENKA PODPEČAN, absolventka glasbene pedagogike in vzporedna študentka za zborovsko dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter zborovodkinja pevskega zbora COR Pevski zbor COR vodite že dve leti. Kako je sploh prišlo do tega sodelovanja? Razlog je pravzaprav preprost. Prejšnja zborovodkinja je prenehala voditi COR zaradi študijskih in službenih obveznosti in takrat me je prosila, če lahko prevzamem njeno vlogo. Že od začetka se mi je zdelo zanimivo voditi študentsko

Kamala Klobučar, članica pevskega zbora

skupino, delo me je takoj prevzelo in pri njem še vedno uživam.

sem pričakovala, da bo delo s študenti težje, pa je v bistvu dosti lažje. »Ujeli« smo se na prijateljski ravni in družimo se tudi izven vaj. Nasploh uživam v delu z mladimi, lahko bi rekla, da celo bolj kot pri delu z odraslimi.

Redni obiskovalci COR-ovih koncert smo v preteklih dveh letih opazili izrazit napredek – sodeč po številu pevcev, kvaliteti petja in izbiri programa. Očitno se z zborom res odlično ujamete. Kako pa je sodelovati s skupino študentov medicine – je delo drugačno od tistega, ki ste ga vajeni pri ostalih zborih?

Earth Song (solisti: Petra Kolar, Primož Budič, Petra Urbič, Ivana Paljk; klavir: Nina Skebe; bobni: Domen Strupeh)

Oh, Happy day (solo: Petra Kolar)

Kissing you (vokal: Geja Dragan; klavir: Marta Jurkovič)

Let It Be (solo: Petra Kolar; klavir: Nina Skebe; bobni: Domen Strupeh) Heal The World (solisti: Petra Kolar, Primož Budič, Petra Urbič, Ivana Paljk; klavir: Nina Skebe; bobni: Domen Strupeh)

DECEMBER 2013

COR in nekdanji vodja projekta

Delo s COR-ovci se zagotovo razlikuje od tistega z drugimi zbori. Na začetku

Za konec pa še program, ki so ga za nas odpeli in odigrali srčni COR-ovci:

Yellow Submarine (bobni: Domen Strupeh)

Alenka Podpečan, zborovodkinja

Beautiful (vokal: Lara Kavčič; klavir: Monika Češnjevar)

Breakfast at Tiffany’s (solista: Rok Jurak, Jure Salobir; beatbox: Gašper Kvartič) You Raise Me Up (klavir: Nina Skebe; beatbox: Gašper Kvartič) Lean On Me (solista: Petra Kolar, Primož Budič; klavir: Nina Skebe; bobni: Domen Strupeh)

A tribute to Queen (klavir: Nina Skebe; bobni: Domen Strupeh) Hallelujah (solo: Primož Budič; klavir: Nina Skebe; bobni: Domen Strupeh)

Se vidimo na naslednjem koncertu!

KULTURA

EREKTORJEV NAGRADNI

NATEČAJ Alja Lodrant

Uredniški odbor najboljšega časopisa študentov medicine je v začetku oktobra razpisal nagradni natečaj za najboljšo fotografijo. Predmet natečaja so bile fotografije posnete v času, ki ga medicinci in dentalci preživljamo na fakulteti, ter objavljene na družbenem omrežju Instagram pod »hešteg«-om #erektor. Stroga komisija je med vsemi zbranimi fotografijami izbrala najboljše, ki jih tudi objavljamo v tej številki Erektorja. Z vrhunsko kompozicijo in osvetlitvijo ter predvsem odlično uporabo filtrov pa je komisijo najbolj prepričal @ravnikgregor s svojo fotografijo Vidim dvojno?!, za kar prejme glavno nagrado natečaja – to je knjiga Ehokardiografija. Čestitke! Vsem sodelujočim se za njihove prispevke najlepše zahvaljujemo, vse pa spodbujamo, da kljub zaključku natečaja nadaljujete z objavljanjem fotografij. V komentar pripišite #erektor in si s tem zagotovite, da vašo fotografijo vidi tudi stric Zdravko.

@juresalobir

@drgrum

@anitsirki

@vidamask

@jkrenzala

@anabarbaraursic

@ravnikgregor, svojo nagrado lahko prevzameš vsak četrtek ob 18. uri v prostorih DŠMS.

@ravnikgregor

EREKTORJEV NAGRADNI NATEČAJ - INSTAGRAM

KULTURA

NAGRADNI NATEČAJ EREKTORJEVA HIMNA

Petra Skušek

Zmagovalka natečaja za Erektorjevo himno je Katarina Ulen s pesmijo Oda Erektorju. Za nagrado prejme pesniško zbirko »pH nevtralna za življenje in smrt« avtorice Lidije Dimkovske. Nagrado je poklonila založba Mladinska knjiga. Prispevek je vsebinsko v skladu z razpisnimi pogoji, ker brez zastranitev obravnava projekt Erektor. Avtorica je pokazala celovito poznavanje tematike. Pri pisanju je uporabila splošen pesniški subjekt, v katerem se bralec ne glede na spol najde brez težav. Pesem z živahnimi vzkliki nagovori študente in se ne poglablja v individualno izkušnjo. Identifikacijo je avtorica oblikovno podkrepila s prehajanjem iz tretje osebe v prvo brez navednic, z uporabo ujemanj na zaključkih verzov pa je vzbudila občutek asonance. Kot piko na i je pesem opremila še z akrostihom, ki bo prav gotovo pritegnil ogromno pogledov.

Oda Erektorju (avtorica: Katarina Ulen) Edinstven izmed mnogih je projektov, v zvezde zdravstva se ga kuje. Rodijo ga kri, znoj, solze študentov, zatorej slava pisarije! Eno desetletje nazaj le ideja, danes nestrpni novi bralci. Kratkočasne vsebine člov’k se nadeja, da med učenjem sem pokonci. Trenutno pamet moja je sivina, bom naredil kdaj ta faks? Mordá. Okrog mene nevarna je globina medicinsko študijskih vodá. Razveseli se, študent! Tu je kopno: časopis, ki stoji erektno!

DECEMBER 2013

KULTURA

NAGRADNI NATEČAJ KRATKA ZGODBA Z LIKOM STRICA ZDRAVKA

Petra Skušek

Zmagovalni prispevek na natečaju za kratko zgodbo z likom strica Zdravka je Zdravljenje strica Zdravka avtorja Eikozanoida. Za nagrado prejme pesniško zbirko »pH nevtralna za življenje in smrt« avtorice Lidije Dimkovske. Nagrado je poklonila založba Mladinska knjiga. V zgodbi je uporabljen predpisani lik in s tem ustreza razpisnim pogojem, hkrati pa strica Zdravka postavi v vsebinsko edinstveno, če ne že skoraj znanstveno fantastično življenjsko situacijo. Slogovno pritegne predvsem gladko tekoč in lahkotno berljiv dialog. Avtentično izpeljan konec ponuja bralcu nadaljnji premislek – v kolikšni meri smemo biti prepričani v svojo prištevnost? Kaj je resnica in ali je svet, kot ga dojemamo, tudi v resnici takšen? Zgodba pa poseže še v globljo sporočilnost – kolikšna žrtev za uspeh na delovnem mestu je še sprejemljiva? Kakšna je vloga medijev pri soočanju javnosti z v veliki meri strokovno nepregledanimi zdravstvenimi prispevki? Avtor je v kratko obliko s spretno izrazno govorico uspešno uvedel idejno večplastnost dela.

Zdravljenje strica Zdravka (avtor: Eikozanoid) Trkanje. Trkanje na vrata, ponovno. Zdravnik Zdravko se vznemirjeno predrami: »Kar sredi natrpanega delavnega dne mi je uspelo zaspati. Pa kaj si ti ja nor.« Na hitro si pogladi svojo sivo Einstein frizuro ter si nadene vtis pokroviteljskega in pomirjujočega človeka, kakršnega pač morajo imeti zdravniki. Med tem pa že vstopi starejši pacient, v določenih potezah nenavadno podoben Zdravku. S počesanimi lasmi in z debelimi očali ga prestrašeno pogleda: »Pozdravljeni, gospod Zdravko. Spet se srečava. Upam, da mi boste tokrat lahko kaj pomagali.« Nekoliko obotavljajoče mu Zdravko odvrne: »Dober dan … ja, se bomo že potrudili, a ne … oprostite, ne spomnim se vas dobro. Ste že bili pri meni?« »O ja, pri tebi sem že od nekdaj … no, stvar je taka …«

so bile vse raziskave, na katerih sem delal, zaman. Toda v njih je bilo toliko potenciala, upanja … predstavljajte si na prvi strani vseh spletnih novic članek z naslovom: ‚Preprosto, učinkovito in varno gensko zdravilo proti shizofreniji odkrito’. To je bil moj življenjski cilj.« »Ja, to bi vsekakor pomenil velik prodor v psihiatriji. Kaj se je zgodilo?« »Sprva se je zdelo povsem nemogoče, a nisem obupal … osredotočil sem se na delovanje dopamina in glutamata in njunih receptorjev. Vztrajno sem sledil labirintu njunih signalnih poti, dokler ga nisem razvozlal. Prikazala se mi je povsem logična rešitev … prepričan sem bil, da mi je uspelo … nekateri poskusni pacienti so ozdraveli … vsaj tako sem mislil. Niti kolegi s psihiatrije mi niso znali razložiti, kako se je pojavila še hujša oblika te bolezni … govorilo se je, da naj bi prizadela celo povsem zdrave … nekateri so za to krivili moje odkritje. Nisem jim hotel verjeti, tako trdno sem verjel v svoj dosežek, da sem tudi sam vzel odmerek …«

»Čakajte, čakajte, da malo pokukamo v vašo kartoteko …«

Vrata nenadoma zaškrtajo in se odprejo, med vrati se prikaže medicinska sestra. Zdravko se zmedeno ozre k njej:

Pacient resno in odločno odgovori:

»Aha, to pa bo že nov pacient, kakšna gneča je danes … sestra, kar naprej ga pošljite.«

»Imena tu niso pomembna. Pustite kartoteko. Torej, poslušajte. Že kar nekaj tednov mi bolečine v glavi nočejo popustiti in postajajo iz dneva v dan hujše. V službi je vedno težje … ne morem se več zbrati … ne sledim več temu, kar mi govorijo pacienti, niti me ne zanimajo njihovi problemi, ko imam že toliko svojih.« »O, če sem prav razumel ste Vi tudi zdravnik, kolega?« »Ja, prav imate – na nevrološki. Ampak res ne vem, kako dolgo bom lahko še zdržal … včasih se mi dogajajo res čudne stvari … ne morem reči ali sanjam ali je vse resnično … bojim se, da

Medicinska sestra stopi k njemu ter se mu pomilujoče nasmehne. »Ja stric Zdravko, spet se igrate s svojimi očali in z lasmi … pa sem že mislila, da Vam gre na boljše … tu imava današnji odmerek zdravil. No, no, bomo že poskrbeli za Vas, saj smo ena najboljših psihiatričnih bolnišnic daleč naokoli.«

EREKTORJEV NAGRADNI NATEČAJ - ZGODBA

HUMOR

HOROSKOP Ines Gumilar, Lara Kavčič, Lara Lenart

Periost (21. 3.-20. 4.) Zaradi prekomernega sedenja pred knjigami boste dobili odprte rane na obeh ritnicah. Kljub temu da je do poletja še daleč, vam svetujemo, da si omislite antidekubitusno blazino ali opustite to dejavnost vsaj za pol leta. Vaša zadnjica vam bo hvaležna.

Sistola (21. 4.-20. 5.) Ob bližajočih se praznikih obstaja velika nevarnost znatnega povečanja vaše telesne mase. Izogibajte se stvarem, ki se nahajajo v vrhu prehranjevalne piramide, in recite odločen »NE!« »trolam« in dvigalom. O tem pridigajte tudi mimoidočim neznancem, ki jih bodo zanimivi podatki s predavanj javnega zdravja zagotovo razveselili.

Sklera (21. 5.-20. 6.) Na decembrskem »Pajzl žuru« bo na plesišču poleg vašega dostojanstva in večerje ostala tudi denarnica z vsemi vašimi prihranki. Našla jo bo študentka iz Španije na izmenjavi in jo doma skrbno spravila kot lep spominek iz Slovenije.

Globulin (21. 6.-22. 7.) Prihajajoče izpitno obdobje bodo zvezde na vaši strani, saj boste pri vseh pisnih izpitih sedeli za sošolcem z veliko in čitljivo pisavo. Vseeno pa upoštevajte zakone gravitacije in se ne nagibajte preveč, saj bi si sošolec vaš pristanek v svoje naročje utegnil napačno razlagati.

Femur (23. 7.-22. 8.) V decembru boste mnogokrat hipotermični, zato boste pogosteje posegli po kuhanem vinu. Ker pitje alkohola ogroža vaše zdravje, pazite, da ne aspirirate klinčkov. Za preventivo priporočamo redne treninge refleksa kašlja.

Vagus (23. 8.-22. 9.) Vaša srednješolska ljubezen se bo naveličala vaše arome po formalinu in vas zapustila. Vendar ne skrbite, med vajami v secirnici 3 bo ob prepariranju žilja spodnje okončine hitro preskočila nova iskrica.

DECEMBER 2013

HUMOR

Ostium (23. 9.-23. 10.) Kombinacija salmonele in predizpitnega stresa vas bo priklenila na straniščno školjko, zaradi česar bodo vaši socialni stiki, če jih boste sploh imeli, omejeni na kopalnico. Predlagamo, da morebitni zmenek s simpatijo za kakšen teden prestavite. Ne pozabite pa tudi na ustrezno rehidracijo in nadomeščanje elektrolitov! Bulbus (24. 10.-22. 11.) Zdelo se vam bo, da ljudje na ulici in vaši kolegi dolgo strmijo v vas. Ob pogledu v ogledalo se skoraj ne boste več prepoznali, saj boste opazili, da so vaši podočnjaki presegli mejo reverzibilnega. Obiskal vas bo plastični kirurg.

Adenozin (23. 11.-21. 12.) V študentskem domu boste zaradi zagrizenega nočnega študija porabili največje število žarnic na osebo, zato boste prisilno izseljeni. Zatočišče vam bo ponudil nekoliko prašen prostor pod stopnicami med veliko in srednjo predavalnico na MF.

Medulla (22. 12.-21. 1.) V CMK-ju si boste izborili zadnji prosti sedež. Sreča bo kratkotrajna, kajti kmalu vas bo vaš olfaktorni organ opozoril, da levi sosed ne uporablja dezodoranta. Pogosteje si boste privoščili kavo iz avtomata v družabnem kotičku.

Dens (21. 1.-18. 2.) Na ulici boste nepričakovano naleteli na Dedka Mraza. Ravno mu boste pričeli razlagati, kaj si želite za darilo, ko bo doživel nenaden zastoj srca. S pravilnim izvajanjem TPO mu boste rešili življenje, ker pa bo moral v bolnišnico, boste morali poskrbeti za raznašanje daril na novoletni večer.

Plazmid (19. 2.-20. 3.) Izvedeli boste, da ste si zagotovili svoje mesto za poletno izmenjavo na Havajih, zaradi česar boste tako navdušeni, da se boste nemudoma začeli pripravljati nanjo. Naj vas opozorimo, da boste zaradi kopalk, slamnatega krilca in verižice iz rožic na bolnišničnih oddelkih v UKC Ljubljana po novem kazensko preganjani.

HOROSKOP

HUMOR

VICI SMEŠNI ZA POP* Matej Zupan

Poslanec gre po ul ici in sreča mlado mamico z otroko m. Otrok pokaže s pr stom nanj in reče : »Poslanec, posla nec!« Poslanecje presen eč en in mu reče nazaj: nec?« »Kako pa ti veš, da sem jaz poslaPa reče mamica: »S aj ne ve, samo r-ja do Hasotoše ne zna izgovor večerjo. Mujo pride »H na a iti.« jot Mu bi va po a, ha, ha, so Ha gleda na vratih listek: vega stanovanja in zama !« Mujo, sploh me ni do na listek: bo to vrnil, zato pripiše mu da i, loč od se jo Mu nisem bil tukaj!« nateljica. »Ha, ha, ha, Haso, sploh slednji dan obišče rav na jih da , ve po a ljic V razredu učite tvojih ust zek, da ne bi slišala iz ne Ja , se i az »P u: zk priden!« Učiteljica Jane sede. Obljubi, da boš kakšne neumestne be redu ravnateljica. ji dan se pojavi v raz- rime. Kdo mi zna dn sle na in bi lju ob k snov Janeze es bomo jemali novo Učiteljica pravi: »Dano?« povedati kakšno rim rja, da ga ne vidi. , a učiteljica se pretva ko ro e ign nezek nedv j ko ta da k Janeze i učiteljico, želi Ja or oz op a ljic te na rav ne voli, Ja zek, a ne Čez nekaj časa iteljica da besedo: »Iz uč u m to za ti, da ve kaj po bo!« pozabi na svojo oblju mu sega vodi stoji Jurca in voda »V o: rim ve po in a Janezek pokim Nacht. R do k…« Nicht g egen gehen. Z e k!« ze ne Ja Grančic hen sondern wei Partizane »Stop … obljubil si, p n a ljica Schwab auf den po lazen se pažlj gehen skroz se lahko pove.« Učitevoda to , ga ke ta d j iv šum e ka n n ou nič . haben S Jurca in Pesen š »Ne, učiteljica, saj ni Pesen u chwaben sle nd lomen keina. besedo. »V vodi stoji j za n na da o u fe m in d n m nd e en auf den zbere pogu Podn un gute Schnells Par tizanen. P a mu sega do kolen.« c d r h t s iz ie le sg den Par ga, a vendar se ne schla anen komme tizanen ewehr. fen und av, da ni nič kaj take n d o Ku pr si . el im k, ze ne Ja Partizan »No, k u r u ze horen o n e k n . o rima!« Das nic li was dešave umorni ko M Kukuruzen g ht gut f ma!« pli ide pr ko a, ur Partiz n und dann in ajka. Partizane ut fur rim se rima, Ku nm anen ab Janezek odvrne: »Se Kuku le er gut f kuruzen zasch alo ur Schw la Pesen d le Partizanen! aben. fen. S nen in ivje šnofen un chwaben kom K d Majka u ukuruzen sch Schwaben g men do Kuku u la n njima. O d ni slučajno fen. Partizane t wissen wo P ruzen. artizan i dalj n d e je Avtobu hor dam ben un d Partiz put eine Kuk en Schwaben e schlafen ko Na vm s na liniji No uruzen gewehr anen se plazen p zavpije esni postaj vo mesto – Ž p Schwab aber Schwab odmah wecke oken unten S rema i vs to p : »Vsi ro užemb e c e n i zama n ke gor, hw n erk. Gn . S Schnell auch be ofen feuer s k i ra n to je ro eča. schisge ie zgraben Sch aPa se z d g ir in m e p k n w !« isošk i in t po Par en verd ehr vie materia Kako asliši iz zad erb tiz lb obležalelna sredstava. A en neprijatelj anen und Part esser. trola ksai me prestra njega dela: s iz šil! Jaz » rt.« kaput! n in Kukuruze ber Schwaben ku živu silu i te anen pa semPojdi v tri kr hnički pobede n. Partiz mislil, d asne! n anen n a je ko icht gu . Partizanen nt. Partiz anen

DECEMBER 2013

VELIKE SIVE CELICE

ZA VELIKE SIVE CELICE Matej Mlinarič

Medicina v leposlovju, filmih in nadaljevankah Bliža se praznično obdobje - čas druženja, rajanja, uživanja, obdarovanja … in čas, v katerem se na televiziji vrtijo »zlajnani« filmi. Slednje je razlog, da smo povprašali pet študentov Medicinske fakultete o njihovem najljubšem filmu, o njihovi najljubši knjigi in o njihovi najljubši nadaljevanki; ki črpajo teme z medicinskega področja, da si boste lahko še dodatno popestrili praznike. Presenetljivo je vsakemu izmed vprašanih najljubša druga knjiga, kar velja tudi za filme ter nadaljevanke. Glede na podane izjave skušaj k vsaki osebi razvrstiti natanko eno knjigo, en film in eno nadaljevanko.

Rešite nagradno sklepalno nalogo na naslednji strani ter izpolnite kupon za vsako osebo v nalogi - napišite njeno najljubšo knjigo, najljubši film in najljubšo serijo. Izpolnjen kupon, ki ga najdete na strani 77, oddajte najkasneje do 9. januarja 2014 do 12. ure v škatlo z oznako »Za sklepalno nalogo«, ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvu v Mandibuli. Žrebanje bo še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico. Nagrajence bomo obvestili tudi po elektronski pošti.

Primer rešene naloge: Tudi nekatere živali so prenašalci bolezni (vektorji). S pomočjo navedenih podatkov skušajte ugotoviti, katera žival je prenašalec katere bolezni: 1. Muha cece je prenašalka spalne bolezni. 2. Komar mrzličar ne prenaša toksoplazmoze.

Navodila za reševanje sklepalnih nalog S pazljivim branjem skušajte izluščiti povezave med posameznimi pojmi z različnih področjih (osebe, bolezni, leposlovje … ). K vsakemu pojmu s posameznega področja sodi natanko en pojem z vsakega drugega področja! V pomoč so vam podane tabele, kjer lahko s plusi (+) označite, da sta pojma med seboj povezana, in z minusi (-), da pojma nista povezana. Na desni strani je podan rešen primer s postopkom reševanja.

Z nekaj sreče in znanja vam lahko pravilna rešitev prinese eno izmed uporabnih nagrad: 1. nagrada: šivalni komplet (šivalnik, kirurška pinceta, kirurška nit). 2. nagrada: nevrološko kladivce. 3. nagrada (trikrat): miselne igre podjetja Znalček.si.

SKLEPALNA NALOGA

VELIKE SIVE CELICE

Medicina v leposlovju, filmih in nadaljevankah

Bliža se praznično obdobje - čas druženja, rajanja, uživanja, obdarovanja … in čas, v katerem se na televiziji vrtijo »zlajnani« filmi. Slednje je razlog, da smo povprašali pet študentov Medicinske fakultete o njihovem najljubšem filmu, o njihovi najljubši knjigi in o njihovi najljubši nadaljevanki; ki črpajo teme z medicinskega področja, da si boste lahko še dodatno popestrili praznike. Presenetljivo je vsakemu izmed vprašanih najljubša druga knjiga, kar velja tudi za filme ter nadaljevanke. Glede na podane izjave skušaj k vsaki osebi razvrstiti natanko eno knjigo, en film in eno nadaljevanko. 1. Film Patch Adams je postal najljubši film enega izmed fantov, po tem ko sta si ga skupaj s punco ogledala na božični večer (njegova punca ni sodelovala pri anketi). 2. Rok ima med nadaljevankami najraje Pripravnike (Scrubs), njegov najljubši film je Prijatelja (Intouchables), ni pa prebral knjige Nesmrtno življenje Henriette Lacks pisateljice Rebecce Skloot. 3. Niti Tomaž niti Ana si nista ogledala filma Stranski učinki (Side Effects).

DECEMBER 2013

4. Oseba, čigar najljubša knjiga je Mož, ki je imel ženo za klobuk avtorja Oliverja Sacksa, je ljubitelj igralca Robina Williamsa in ima zato tudi najraje film, v katerem nastopa on (to sta Prebujanja (Awakenings) in Patch Adams). 5. Oseba, ki ljubi film Stranski učinki (Side Effects), ima med nadaljevankami najraje Zdravnikovo vest (House M.D.) ali Urgenco (ER). 6. Tanja je prebrala knjigo Zeleni papagaji - kronika vojnega kirurga, ki jo je v hipu prevzela in postala njena najljubša knjiga. Med nadaljevankami ne mara Zdravnikove vesti (House M.D.). 7. Oseba, ki ljubi nadaljevanko MASH, ima izmed knjig najraje Enajsto nadlogo, ki sta jo napisala J. Marr in J. Baldwin, ima pa namen ogledati si film Koža, v kateri živim (The Skin I Live In) v bližnji prihodnosti. 8. Katjina najljubša knjiga je Mož, ki je imel ženo za klobuk avtorja Oliverja Sacksa. Ne zamudi nobene izmed epizod Talentov v belem (Grey’s Anatomy), saj je to njena najljubša nadaljevanka. 9. Ena izmed oseb najraje bere Doktorja Živaga avtorja Borisa Pasternaka.

___________________________________

REŠITEV:

Ana:________________________________ Katja:_______________________________ Rok:________________________________ Tomaž:______________________________ Anja:________________________________

Ime priimek: ________________________ E-pošta: ____________________________ Letnik: _____________________________ Ime priimek: ________________________ E-pošta: ____________________________ Letnik: _____________________________

REŠITEV:

KRIŽANKA: SKLEPALNA NALOGA:

VELIKE SIVE CELICE

Nagradna križanka

Rešite križanko in na osenčenih poljih boste dobili geslo. Izpolnite kupon, ki ga najdete na tej strani, in ga oddajte najkasneje do 9. januarja 2014 do 12. ure v škatlo z oznako »Za križanko«, ki se nahaja pri našem nenadomestljivem Silvu v Mandibuli. Žrebanje bo še isti dan okoli 12. ure pred veliko predavalnico. Nagrajence bomo obvestili tudi preko elektronske pošte. Nagrade za logično nalogo in nagradno križanko sta poklonila Proloco Medico (šivalni komplet, nevrološko kladivce in nevrološka lučka) in Znalček.si (miselne igre).

NAGRADNA KRIŽANKA

Z nekaj sreče in znanja vam lahko pravilna rešitev prinese eno izmed uporabnih nagrad: 1. nagrada: knjiga Ehokardiografija. 2. nagrada: nevrološka lučka. 3. nagrada (trikrat): miselne igre podjetja Znalček.si.

znal�ek si Miselne igre

Miselne igre za vsake možgane!

Decembra lahko naše izdelke preizkušate na naslednjih lokacijah:

Stojnica na Pogačarjevem trgu - Ljubljana center Stojnica v centru CityPark - Šmartinska 152

Trgovina: Plečnikov podhod 1 Pri Eminski kleti 01/512.33.03 www.znalcek.si

Ä&#x152;asopis, ki dobro stoji!