Erektor 4 November 2004

časopis študentov Medicinske fakultete

november 2004

letnik 02.01

200 SIT

INTERVJU

doc. dr. Zvezdan Pirtošek O študentskih letih, Angliji in parkinsonizmu

AKTUALNO

Razpis izmenjav za leto 2005 PRIROČNO

Kako napisati dober seminar?

POD TUJIM NEBOM

INTERVJU

Kako do prakse v Houstonu?

Mircha Poldrugovac predsednik Študentske sekcije Slovenskega zdravniskega društva

PREDSTAVLJAMO

Nova generacija brucov na MF

02

uvodnik

ŽRTEV ENAJSTIH DOKTORJEV DENTALNE MEDICINE? Destruktivne misli me navdajajo izključno v zobozdravstvenih čakalnicah. Sediš tam, prisiljen poslušati lokalni radio, uro, dve, komu mar. Prideš na vrsto in praviloma pozabiš na nečloveško čakanje - saj, konec dober, vse dobro. Zakomplicira pa se, ko konca ni. Naslednji dan z istimi težavami spet sediš pred nalepko "Prosimo ne trkajte". Sicer je ne upoštevaš, tisti za vrati pa tebe ne. Vmes izveš, da je Che Guevarra doštudiral medicino, skoraj začneš razumeti, zakaj so morali izumiti atomsko bombo, potem te sprejme nekdo drug, toda domov se vrneš enako slabe volje. In si dopoveduješ, da je vse skupaj pravzaprav trening za prenašanje telesnih bolečin.

S tem pripovedovanjem želim pojasniti svoje navale agresivnega razpoloženja v poletni četrtini leta. Toliko sem se zadrževala pri zobarjih, da bi kdo še posumil, da sem tam na poletni praksi. Dejansko sem vmes začela resno razmišljati o menjavi študijskega programa. Ko te boli zob in tega nihče ne more omiliti, si pač nemočen in nad dano situacijo brez vsake kontrole. En sam zob, levo spodaj šest, ki ga zdaj, hvalabogu, več ni, prej pa se je ob njem zvrstilo enajst doktorjev dentalne medicine.

Drug za drugim, v glavnem neuspešno.

Nočem kritizirati zobozdravstvenega sistema in določenih zobozdravstvenih posameznikov. Ne ker se ne bi dalo, ampak ker taka kritika nikamor ne vodi. Sploh pa je to časopis, ki naj bi se izogibal kritičnih stališč in osebnih obračunov.

Pravzaprav sem želela vnesti le nekoliko stomatološke tematike. Sliši se namreč, da je Erektor preveč medicinsko usmerjen, pa sem s pravkar navedenimi dentalnimi detajli začela delati na vsebinskih spremembah.

Kar pa še ne pomeni, da je tistih enajst ljudi bilo sposobnih, odgovornih in zavzetih.

Se zgodi, četudi enajstkrat. Še dobro, da so večni samo diamanti, problemi tovrstne narave pa ne. Vsakdo ima kakšno negativno izkušnjo iz zdravstvenega kolesja.

Obtoževati predanega zdravnika, ki se mu enkrat povsem slučajno zalomi, je neupravičeno. Če ga kdo neprestano lomi, pa je vsak očitek še premalo.

Recimo neka ohola okulistka, ki verjame, da je najbolj razgledana in najbolj kompetentna oseba slovenskega zdravstva. Spada med ljudi, ki so prebrali veliko knjig, brez dvoma. Za Veliki sodobni bonton pa še niso slišali. Saj ne rečem, da bi na spisek prebranega gradiva mogoče pridali Medicinsko etiko z deontologijo? Če se ne znaš obnašati, ti ni pomoči. Če ne obvladaš svoje stroke, tudi ne.

Posledično ni pomoči tvojim pacientom. Zato: učite se, da boste najboljši v tem, kar boste počeli! In bodite dobri ljudje! Nek afriški pregovor menda pravi: "Dober zdravnik je dober človek, ki zna tudi medicino." Pri tem se sprašujem, kakšen zdravnik je bil Che Guevarra in… kako bi on reagiral ob podobni zobozdravstveni izkušnji…

november 2004

kje je kaj?

Stvarniki GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA Martina Turk IZVRŠNA UREDNICA Tina Peršuh TEHNIČNI UREDNIK Lovro Žiberna UREDNIK FOTOGRAFIJE Primož Žužek

03

V s e b i n a UVODNIK Žrtev enajstih doktorjev dentalne medicine. . 02 ..

PREDSTAVLJAMO Predstavitev knjige Medicinska fakulteta. . . . 04 Kulturno umetniško društvo dr.Lojz Kraigher . 05 ....

Nova generacija brucov. . . . . . . . . . . . . . . . 06 ...

SIDSIC. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .07 ...

VODJA PRODAJE Maja Tripar

STROGO STROKOVNO Nasveti za pisanje seminarjev med študijem .08 ...

Povabilo k molitvi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 09 ....

Centralna medicinska knjižnica. . . . . . . . . . . 10 ....

Kongres nevrokirurgije. . . . . . . . . . . . . . . . . .11 ....

VODJA PROMOCIJE Petra Tomaževič

INTERVJU Nevrolog doc.dr. Zvezdan Pirtošek. . . . . . . . 12 ....

LEKTOR Petra Trpin

EREKTORJEVA EKIPA Rok Devjak,Polona Maver, Nino Mirnik, Ana Perpar, Alenka Vittori, Irena Vrečar, Duško Zagoranski STALNI SODELAVCI Srečko Dobrecovič, Nina Fister, Ana Marija Furlan, Žiga Jan, Aleksandra Mohar, Gregor Poglajen, Tea Tašker, Peter Trošt PRI TEJ ŠTEVILKI SO SODELOVALI ŠE: Aleš Agatonović, Nataša Bizovičar, Eva Ćirić, Benjamina Dolinšek, Gabrijel Fišer, Matevž Harlander, Meta Levstek Darja Logar, Vanja Kaučič, Nina Kotnik, Miha Lukač, Katja Perdan, Barbara Pistor, Janko Vlaović, Marko Žličar ILUSTRACIJE: Marjana Udovič TISK: Grafex doo., Izlake NAKLADA: 800 izvodov IZDAJA: Društvo študentov medicine Slovenije, Korytkova 2, Ljubljana Tisk finančno omogočil: ŠOMF Cena vključuje 8,5% DDV. ISSN1581-9078

Vaše prispevke pošljite na: erektor@dsms.net

06

12

NA SCENI Reportaža z brucovanja. . . . . .. . . . . . . . . . .15 ....

Medicinski mesec kulture. . . . . . . . . . . . . . . .16 ....

Institute for Indian Mother and Child. . . . . . .16 ...

Projekt Medimedo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .17 .

PRIPRAVLJA SE Napovednik dogodkov. . . . . . . . . . . . . . . . . 18 .

Projekt VIRUS v polnem zagonu. . . . . . . . . .19 ....

Projekt Osveščen, ne zadet. . . . . . . . . . . . . . 20 . . ..

INTERVJU Mircha Poldrugovac . . . . . . . . . . . . . . . . . . .21 ...

21

POD TUJIM NEBOM Študentsko izpopolnjevanje v Houstonu. . . . .24 ...

Praksa v Združenih državah Amerike. . . . . . .26 ..

Na elektivu v Turčiji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Razpis praks in elektivov za leto 2005. . . . . 28 ....

53. svetovno srečanje študentov medicine. . .30 ....

Pogovor s tujimi študenti. . . . . . . . . . . . . . . . .31 ... ŠPORT Batavieren race 2004. . . . . . . . . . . . . . . . . .32 ....

Sladko hujšanje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .33 .3 . .

IZ ŽIVLJENJA Halloween. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .34 ...

In vino mortis. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .34 ....

Jelko pije kavo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .35 ...

Vsi enaki, vsi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 .

V PROSTEM ČASU Utrinki s popotovanja po Korziki. . . . . . . . . . 36 ....

Oražnovci na ekskurziji. . . . . . . . . . . . . . . . .37 ....

Humor. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 ....

Nagradna križanka. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .38 ... ...

Pajzl žur. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .39

39

4

predstavljamo

november 2004

PREDSTAVITEV KNJIGE MEDICINSKA FAKULTETA UNIVERZE V LJUBLJANI (1919-1945) Tekst: Nataša Bizovičar in Darja Logar Dela, ki govore o razvoju naše fakultete, so vredna vse pozornosti in eno izmed njih je tudi knjiga, ki bi vam jo radi predstavili. Uredili so jo Franc Urlep, Miroslav Kališnik in Peter Borisov. Predstavljeni so začetki Medicinske fakultete, ki je nastala in preživela vse do danes predvsem zaradi vztrajnosti, neomajne volje, trme in optimizma izjemnih posameznikov, ki so orali ledino na tem področju. Prvi del zbornika opisuje zgodovinski razvoj MF, v drugem delu pa so izpod peres zdravnikov predstavljeni ljudje, ki imajo posebne zasluge za uspešno prehojeno pot MF. Vsi avtorji in uredniki želijo negovati zgodovinski spomin, da bi se zavedali pomena dejanj prednikov in da bi iztrgali minula dogajanja zgodovinski pozabi. Knjiga je edinstveno priznanje učiteljem, ki so podajali znanje mnogim generacijam zdravnikov pred nami. Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije je v knjigi zapisal: "Prepričan sem, da se zdravniki svojih učiteljev spominjamo s hvaležnostjo vsakokrat, ko rešujemo zdravje in življenje." [1] Na začetku knjige nas zgodovinar prof.dr.

Peter Borisov seznani s potekom zgodovinskih dogajanj, ki so pripeljala do ustanovitve Medicinske fakultete. Prve ideje za njeno ustanovitev so se porajale že leta 1848, ko je bila ukinjena mediko-kirurška šola, vendar so oblasti na Dunaju to onemogočile, ker so imele namen slovensko ozemlje postopoma ponemčiti. Slovenski študentje so zato morali na šolanje hoditi v Gradec, Innsbruck, Dunaj, Prago in Padovo. Študirali pa so lahko le sinovi premožnih staršev, ker je bil študij drag in dolgotrajen. Težave so našim študentom povzročali tudi nemški študentje, ki so jim pogosto tudi s silo preprečevali predavanja. Kljub neugodnim okoliščinam se je zdravstvo na Slovenskem razvijalo in krepilo tudi po ukinitvi medikokirurškega učnega zavoda.

Ustanovitev Univerze v Ljubljani Oktobra 1918 se je končala štiriletna vojna, ki je povzročila razpad habsburške monarhije in na Slovenskem so se zopet začele pojavljati ideje o lastnem slovenskem vseučilišču. Istega leta je bila ustanovljena podkomisija za Medicinsko fakulteto, ki je bila del vseučiliške komisije, ki naj bi izdelala priprave za ustanovitev Univerze. Spori so se pojavljali tudi v zvezi z lokalizacijo Univerze, ki naj bi bila v Ljubljani ali Trstu. 23. julija 1919 je bil v beograjski skupščini izglasovan zakon o ustanovitvi univerz v Kraljevini SHS. Ustanovitev Univerze v Ljubljani je bilo uresničenje davnih želja Slovencev. Ustanovili so pet fakultet, med njimi tudi Medicinsko fakulteto, ki je imela prva dva pripravljalna letnika. Imenovani so bili tudi prvi

Skozi generaciji

trije fakultetni profesorji: dr.Alfred Šerko, dr.Albert Botteri in dr. Janez Plečnik.

Prvi koraki Medicinske fakultete Fakulteta naj bi se postopoma dopolnjevala tako, da bi dosegla dolžino 10 semestrov. Učni načrt ob ustanovitvi fakultete je obsegal naslednje predmete: anatomija, biologija, kemija, fizika v 1. letniku. V 2.letniku: topografska anatomija in histologija, fiziologija. V 3.letniku: patološka anatomija, eksperimentalna patologija, farmakologija, interna klinika in kirurška klinika. V 4.letniku: interna klinika, kirurška klinika, porodništvo in ginekologija, psihiatrija in nevrologija. V 5.letniku: interna klinika, kirurška klinika, oftalmologija, pediatrija, higiena in sodna medicina. V 1.letnik je bilo v šolskem letu 1919-1920 vpisanih 66 študentov. Učni načrt je bil povzet po učnem načrtu zagrebške Medicinske fakultete. Kmalu so si študentje in profesorji želeli izpopolnitve Medicinske fakultete, na kateri je tedaj pouk potekal le prvi dve leti.

Načelnik zdravstvenega oddelka Narodne vlade Slovenije dr. Ivan Oražen je po svoji smrti v oporoki Medicinski fakulteti zapustil svoje premoženje z namenom, da se ustanovita študentska domova za revne medicince.

Pomanjkanje denarnih sredstev, učne opreme, predavateljev in prostorska stiska so bili glavni zaviralni dejavniki, s katerimi se je morala Medicinska fakulteta nenehno ukvarjati in je bil zato njen obstoj večkrat ogrožen. Leta 1929 so želeli ukiniti Medicinsko fakulteto skupaj s Tehnično in zato so, da bi zavarovali njen

obstoj, fakulteto poimenovali po kralju Aleksandru. Pojavljale so se tudi demonstracije študentov, ki so želeli ohraniti neokrnjeno Univerzo.

Težnje po izpopolnitvi fakultete in zdravstva Sredi tridesetih let ni bilo več neposredne nevarnosti glede ukinitve Medicinske fakultete, zahteva po izpopolnitvi fakultete pa se je zlila z zahtevo po novi in sodobni bolnišnici, kajti delo v takratni je bilo skoraj nevzdržno. Z novo bolnišnico naj bi se reševalo tudi vprašanje o popolni Medicinski fakulteti s predavalnicami in inštituti za vse predmete. Želja po izpopolnitvi Medicinske fakultete in po popolni kliniki v Ljubljani je rasla še v naslednjih letih, saj je bilo oboje pereče socialno vprašanje. Obstoječ zdravstveni sistem ni več mogel ustreči potrebam prebivalstva, ki je obsegalo ne samo Ljubljano, ampak celotno Slovenijo. Leta 1937 je bila razglašena nova medicinska uredba, proti kateri so se uprli vsi medicinci, tej pa je sledila splošna stavka celotne Univerze, s katero so želeli opozoriti na splošno pomanjkanje zdravnikov. Zdravniki prostovoljci, ki so delali brezplačno, so bili v veliko pomoč splošnemu zdravniškemu osebju, vendar pa so bili zdravniki vseeno preveč obremenjeni. Kljub temu novih delavnih mest zaradi pomanjkanja denarnih sredstev niso razpisali in nezadovoljstvo se je še stopnjevalo.

Kasneje je spremenjeni zunanji politični položaj Evrope vplival na združitev slovenskih sprtih

predstavljamo

5

strani v enotni akademski Narodni blok. Želeli so se odreči vsem medsebojnim trenjem in združiti moči. S težavo so dograjevali neprimerne prostore Medicinske fakultete.

Uredba iz leta 1937, ki je določala glavne in neobvezne predmete za študente medicine, je bila popravljena. Boj za izpopolnitev fakultete pa se je nadaljeval. V marcu l.1940 je Društvo medicincev izdelalo za slovensko javnost tiskano Spomenico o nepopolni Medicinski fakulteti in pomanjkljivi zdravstveni organizaciji, ki je prepričljivo pričevanje o zavzetosti takratnih študentov. Fakultetni inštituti so bili v izredno slabem stanju zaradi prenatrpanosti oddelkov.

Vztrajne zahteve pa so vendarle obrodile sadove. Imenovali so nekaj novih profesorjev in fakulteta je dobila nekaj novih prostorov. L.1941 je bil na seji Medicinskega sveta izdelan osnutek za reformo celovitega medicinskega študija, vendar je te dolgo pričakovane načrte preprečila 2. svetovna vojna.

domovine. Med vojno je Univerza in z njo vred fakultete doživljala zelo burne čase, verjetno najhujše v svoji zgodovini. Medicinska fakulteta je dobesedno životarila in bila v nenehnem strahu za svobodo in za življenja svojih učiteljev in študentov. Po kapitulaciji italijanske vojske l.1943 so ljubljansko pokrajino zasedli Nemci, ki so začeli izvajati na univerzitetni svet vse hujši politični in vojaški pritisk. L.1943 je predsednik pokrajinske uprave ukazal ukiniti vsa predavanja in vaje na Univerzi. S to odredbo sta ljubljanska Univerza in z njo vred tudi Medicinska fakulteta praktično prenehali obstajati. Toda zanju je bil to le začasen predah. Po 2.svetovni vojni je Univerza spet zaživela v polni meri.

Priznana je bila Uredba o obnovi Univerze, Medicinsko fakulteto pa so dopolnili v deset semestrov dolg študij. Izpeljana je bila temeljita reorganizacija, ki je povzročila imenovanje novih profesorjev in izpolnitev Medicinske fakultete.

pripadnosti že od samega začetka na trdnih temeljih zgrajenega nenehnega razvoja in posodabljanja fakultete, ki je po strokovnosti vsekakor primerljiva z drugimi MF po svetu. "Danes je Medicinska fakulteta pred novimi nalogami in izzivi. Potrebna je posodobitev pouka tako kot na vseh medicinskih šolah v razvitem svetu."[2] Prav zdaj pa se v Sloveniji ustanavlja še druga MF. Predstavitev prizadevanj ljudi in še posebno njihovega razmišljanja je lahko sedanjim generacijam naših študentov, zdravnikov in vsem, ki sooblikujejo staro in novo fakulteto, dragocena vzpodbuda in vzor.

Udarec 2.svetovne vojne Ko je Jugoslavijo napadla združena nacifašistična koalicija, so študentje ljubljanske Univerze prijeli za puške in odkorakali med branitelje

Iskanje korenin matere slovenskih zdravnikov nam lahko pomaga pri boljšemu razumevanju sedanjega stanja na MF in nam hkrati vzbuja občutek

[2] Žargi M. Predgovor dekana Medicinske fakultete v Ljubljani. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani 1919-1945 (2003): 7-8.

[1] Bitenc M. Predgovor predsednika Zdravniške zbornice Slovenije. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani 1919-1945 (2003): 9-10.

Kulturno umetniško društvo dr.Lojz Kraigher

MUZE V BOLNIŠNICI Bolnišnica je nekoliko nenavaden kraj za domovanje muz, a so se vendar naselile v samo srce Kliničnega centra. Verjeli ali ne, zdravnike in njihove še šolajoče se naslednike navdihujejo skorajda vse od njih.

KUD dr. Lojz Kraigher Naše medicinske muze delujejo v Kulturno umetniškem društvu dr. Lojz Kraigher.

Društvo je dobilo ime po istoimenskem zdravniku in književniku, sodobniku in prijatelju Ivana Cankarja (ja, Lojz je bil frajer).

Predsednica KUD-a je prav tako "zgodovinska osebnost" prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec. KUD ima pravzaprav zelo plemenito poslanstvo: člani s svojim umetniškim izražanjem razveseljujejo bolnike ljubljanskih bolnišnic. Društvo združuje množico različnih sekcij in talentov, od glasbenikov, likovnikov, fotografov, do šahistov; študentom pa je verjetno najbolj znan študentski pevski zbor COR. Toda sekcija, ki ima ob sebi največ muz, je literarno-dramska sekcija.

Znani člani sekcije Sekcija, kot pove že ime, združuje dramsko in literarno aktivne člane. O nadarjenosti medicincev na teh področjih ne gre dvomiti, med bolj znanimi so na primer igralec Borut Veselko in scenarist Marko Pokorn, pa pesnik

Skozi generaciji

Alojz Ihan… Zdravniki so sicer literarno ustvarjali že od nekdaj, vendar je ta dejavnost postala povezana in organizirana šele okrog leta 1979, ko je bil ustanovljen KUD dr. Lojz Kraigher. Literarno-dramsko sekcijo sta minula leta vodila Miran Miklavič in Anton Komar, sedanja predsednica je Cvetka Pučko. Med njihove večje (skupne) dosežke prav gotovo šteje knjiga Ars medici iz leta 1991. Dramski del sekcije pa je imel celo tako slavne mentorje kot sta Jože Vozny in naši generaciji še toliko bolj ljub Jurij Souček.

Njihove recitale in nastope je kdaj posnela tudi televizija.

Literarni list KC In kdo so njihove muze? Poleg tistih mitoloških, ki jim dajejo navdih, so muze tudi njihov "otrok".

Muze Kliničnega centra se namreč imenuje literarni list, ki ga ta sekcija izdaja. Umetniška vrednost njegove vsebine se lahko primerja z vsebino katerekoli pesniške zbirke v knjigarni, marsikatero celo presega. List izhaja v dovolj veliki nakladi, da je dosegljiv vsakomur, nanj pa

Tekst: Alenka Vittori

se seveda lahko tudi naročite. In kar je še pomembnejše: v listu lahko objavljate tudi sami, tisti bolj sramežljivi pod psevdonimom.

Nam bi bilo, jasno, všeč, če bi to storili tudi v Erektorju…

KUD ima svoj sedež na Zaloški 7a, predsedstvo literarno-dramske sekcije deluje na Šlajmerjevi 3 (ginekološka klinika), svoje prispevke pa lahko pošljete na naslov: Miran Miklavič, SPS nevrološka klinika, Zaloška 7/V ali na e-mail: miran.miklavic@kclj.si. Na istem naslovu se lahko na list tudi naročite.

6

predstavljamo

november 2004

Na MF smo dobili novo generacijo kolegov

DOBRODOŠLI NA NAJDALJŠEM ŠTUDIJU MED VSEMI Tekst:Nino Mirnik, Foto: Primož Žužek V naslednjih vrsticah boste lahko prebrali analizo ankete z bruci in nekaj nasvetov zanje.

Novopečenim študentom medicine smo v ponedeljek, 4. oktobra 2004, po prvi uri predavanja iz biofizike razdelili 240 anket. Nazaj smo jih dobili 195, kar je še vedno dovolj velik vzorec in smo z njim lahko več kot zadovoljni.

Na anketo nam je odgovarjalo več kot dvakrat več predstavnic ženskega spola kot moškega, kar je logično glede na strukturo študentov Medicinske fakultete, ki je krepko v prid ženskega spola, kar pa moškemu spolu prej ugaja kot ne. Eno petino vprašanih predstavljajo dentalni medicinci, kakršno je tudi sicer razmerje med medicinci in dentalnimi medicinci v 1. letniku., saj je bilo letos sprejetih 200 prvih in 50 slednjih.

Velika večina (90%) naših bodočih kolegov je imelo na voljo več kot dovolj točk. Nekaj srečnežev pa je imelo točk ravno dovolj. A naj mlajše kolege opozorimo, da točke z mature na fakulteti ne pomenijo prav nič, saj se vse začne znova. Velikokrat se zgodi, da imajo prav študenti, ki so brez pretiranega truda in zlahka opravili s srednjo šolo, največ težav, saj se ne znajo posvetiti določenemu predmetu toliko kot tisti, ki so bili na to navajeni že prej.

Zanimalo nas je, koliko nameravajo biti bruci na predavanjih. Večina (76%) vprašanih bo vedno na predavanjih, nekaj pa jih bo predavanja obiskovalo občasno. Na začetku predavanj v prvem letniku smo bili tudi starejši kolegi zelo zagreti. Zanimivo bi bilo isto vprašanje našim brucom postaviti čez kakšen mesec.

Tisti mlajši kolegi, ki bodo na predavanja hodili redno, si bodo med tednom privoščili manj zabave. Tretjina si bo vzela čas za nočno zabavo enkrat med tednom, dvakrat med ted-

nom si bo vzela čas slaba četrtina novopečenih študentov medicine, prav toliko pa jih prisega le na tradicionalne študentske žure Medicinske fakultete v Oražnu in Pajzlu. Slaba desetina nadobudnežev bo zunaj 3 krat na teden, toliko pa je med bruci tudi takih, ki se zabav sploh ne bodo udeleževali.

Tečaji so bili na osnovni in srednji šoli zelo pomembni in so v mnogih primerih tudi pripeljali nove študente Medicinske fakultete na željeni faks, saj so jim dali še nekaj obširnejšega znanja. Marsikdo je tudi obilo časa posvečal športu ali glasbi. Večina (42%) vprašanih si bo zdaj za obštudijske dejavnosti tako vzela več kot 2h na teden, slaba tretjina pa več kot 5h. Desetina kolegov bo ostalo skrajno aktivnih in si bodo vzeli več kot 7h ali celo več kot 10h na teden zase.

Najmanj se jih bo popolnoma posvetilo faksu in za obštudijske dejavnosti ne bodo več našli časa. Naj bruce opomnimo, da imajo v prvem letniku veliko več časa za obštudijske dejavnosti, kot ga bodo imeli v višjih letnikih, zato naj kar najbolj izkoristijo svoj prosti čas.

Mnogi novi študenti Medicinske fakultete imajo fante in punce. Med študijem bo zanje še vedno dovolj časa našla več kot polovica vprašanih. Slaba četrtina vprašanih pa je še brez fanta ali punce, a bi zanjo ali za njega zagotovo našli čas. Vedno si je treba najti čas za romantične zveze, obštudijske dejavnosti in še kaj, kar ohrani študij v lepem spominu, le razporediti si ga je treba kar najbolje.

Dobra desetina (12%) vprašanih študentov že živi v študentskih domovih. Kar nekaj jih najbrž še čaka, da pridejo na vrsto, tako da več kot polovica vprašanih živi v privatnih stanovanjih. Dobra tretjina brucov pa živi doma ali pri sorodnikih.

Večini brucov (90%) je jasno, da bo pridobivan-

Skozi generaciji

je višje stopnje izobrazbe zahtevalo od njih več učenja. V bistvu gre za to, da je snovi za opravitev enega izpita mnogo več, kot je je bilo v srednji šoli snovi za opravo celotne mature. Zatorej naj bruci svoji pripravi na maturo prištejejo še kakšen teden ali dva in si vzamejo toliko dni za pripravo na izpit. Poleg tega na faksu tudi niso običajna sprotna preverjanja znanja, čegar ste bruci bili navajeni iz srednje šole. Kolokviji so na začetku študija mnogo bolj redki kot recimo v tretjem letniku, ko si spet prisiljen delati sproti. Za pripravo na kolokvij si redni obiskovalci predavanj vzamejo manj časa kot občasni. Občasni si vzamejo za pripravo na kolokvij kakšen teden.

Vsekakor se kolokvije splača opraviti, da se izogneš ponavljalnim kolokvijem. Ti običajno obsegajo obsežno snov, ki pa na žalost nesrečnikov običajno nima veliko skupnega s tisto, ki jo je potrebno obvladati za opravo izpita.

Kar štiri petine vprašanih bo med študijem rado sodelovalo s kolegi, 15% pa jih bo individualistov. Na splošno velja, da je že na fakulteti potrebno razviti močno zaupanje v svoje sposobnosti in hkrati biti dovolj "moža", da za nasvet vprašaš kolega. Podobno naj bi bilo kasneje tudi obnašanje na poklicnem področju.

Nihče namreč ne ve vsega.

Bruci se najbolj veselijo predavanj iz anatomije in prve pomoči. Sledi biokemija 1, biofizika in biologija celice. Zanimivo je, da se bruci najbolj veselijo predavanj iz predmetov, katerih ni potrebno opraviti za vstop v naslednji letnik. Morda bi bilo za bruce bolje, da bi povečali interes za predavanja iz predmetov, katerih izpiti jih čakajo že letos. Najprej jih čaka biofizika že po koncu prvega semestra, nato pa še biokemija 1 in biologija celice po koncu drugega semestra.

"Zakaj si se vpisal na Medicinsko fakulteto?" je najbolj pogosto vprašanje, ki se ga

predstavljamo

postavlja brucom. Večina brucov (70%) je podala pričakovan odgovor. Vpisali so se, da bi pomagali ljudem. Slaba četrtina pa je v rubriko "drugo" navedla čisto svoje razloge za vpis na naš faks. Večina se je na MF vpisala zaradi dela z ljudmi, ker jih medicina veseli, ker je poklic dinamičen ali enostavno, ker gre za zanimiv študij. Posamezniki pa so navedli edinstvene razloge. Ker sem imel dovolj točk, ker me zanima znanstveno raziskovanje, ker se dobro sliši, da bom veliko vedela, da bom znala v določenih situacijah odreagirati in s tem tudi pomagati, ker mi je faks kul, ker je to moja velika želja od otroštva, so le nekateri. Neka novopečena medicinka pa je napisala, da se je na MF vpisala, ker je človeško telo zelo zanimivo in nič na svetu ne deluje tako perfektno.

7

Študij je povezan z ogromnimi količinami denarja. Večina brucov (45%) bo živelo s pomočjo staršev, dobra desetina vprašanih bo živelo samo s pomočjo štipendije, dve petine vprašanih pa bo imelo na razpolago sredstva z obeh naslovov. Delo prek študenta med vsemi študijskimi obveznostmi praktično ni možno.

Prek študenta je med študijem možno le opravljanje priložnostnih del med vikendi, saj so študenti medicine med tednom enostavno preveč zaposleni z opravljanjem vaj. Večina se za delo prek študenta odloča med poletnimi počitnicami, saj le takrat za to najdejo čas. Brucom želimo, da bi se vsi novopečeni študenti medicine med študijem prvega letnika medicine namesto z denarnimi ukvarjali predvsem z biofizikalnimi, biokemičnimi in biološkimi problemi, ki jim bodo pomagali utrditi znanje teh predmetov.

Velika večina brucov (72%) bo dala vse od sebe, da študij konča v 6-7 letih. Če bo vsem tudi zares uspelo, bodo močno popravili povprečje dobe študija na naši fakulteti, ki je 8 let. Dobra petina vprašanih misli študij dokončati v 8-9 letih, nekaj vprašanim pa že na začetku primanjkuje optimizma in ne verjamejo, da bodo uspeli študij končati pred 10 leti.

Intervjujali smo še dve brucki in dva bruca. Povprašali smo jih o njihovih prvih vtisih o faksu, zakaj so se vpisali na medicino, kje živijo in zakaj so se vpisali ravno na ljubljanjsko MF. Vemo namreč, da je letošnja generacija brucov imela prva možnost izbire študija medicine pod okriljem ljubljanske ali mariborske univerze.

Tjaša iz Sevnice Faks se mi zdi fajn. Tud sošolci so fajn. Medicina se mi je že od nekdaj zdela zanimiva. Živim v študentskem domu.

Nekoliko sem nezadovoljna le zato, ker smo ravno mi začeli faks že v petek in imamo vaje že kar prvi teden. V Mariboru nisem zato, ker ga manj poznam kot Ljubljano, pa še sestro imam tu.

Nina iz Celja Zakaj sem se vpisala na medicino, se mi zdi brezvezno vprašanje, ker ga vsi postavljajo, in nanj ne bom odgovorila. Živim v privatnem stanovanju. Faks in predavanja so v redu. Tisti sošolci, ki jih poznam, so v redu. Iz Celja pa nas je letos kar veliko. V Maribor nisem šla, ker tam študij letos poteka šele prvič.

Matic iz Ljubljane Predavanja so mi všeč, najbolj anatomija zaradi profesorja, samo je malo preveč informacij. A bom res moral vse to znati? Zdi se mi tudi, da so profesorji malo preveč zadrgnjeni. Na žalost še vedno živim doma. Ne poznam nobenega Ljubljančana, ki bi šel študirat medicino v Maribor. Upam pa, da medicinci niso vseskozi vsi skupaj, ker bi rad spoznal še študente drugih fakultet.

Klemen iz Bovca Predavanja so mi všeč. Za medicino sem se odločil, ker je fajn študij. Živim v študentskem domu. V Maribor nisem šel, ker je Ljubljana pač bližje Bovcu. Na fakulteti v Mariboru bo tako ali tako letos vse novo in zagotovo ne bo tako kvalitetno kot tu, kjer so vsi že rutinerji.

Skozi generaciji

Vsem brucom se še enkrat zahvaljujemo za sodelovanje. Na srce pa jim polagamo, da se naj na faksu ne izgubijo in naj ne pustijo, da jih Ljubljana pogoltne in izpljune. Za vsa, takšna in drugačna, tudi neumna, vprašanja so vam vedno na voljo starejši kolegi, ki so svoje brucovsko leto že uspešno prestali, le pocukati jih morate za rokav.

Vključite se lahko v pevski zbor, dramsko skupino, foto sekcijo, kulturnoumetniško sekcijo ... Sodelujete lahko v projektih DŠMS. Tu boste imeli priložnost svoje starejše kolege tudi pobližje spoznati. Pri študiju vam vsi želimo obilo uspeha! Srečno!

SIDSIC Sidsic je društvo, ki ga vodimo Tekst:Nina Kotnik, predsednica študenti stomatologije na Medicinski fakulteti ter nudi različne aktivnosti študentom, ki bi poleg študija radi počeli še kaj prijetnega, zabavnega in hkrati poučnega na področju stomatologije.

Kdo je lahko član ? Član je lahko vsak študent Medicinske fakultete v Ljubljani.

Kaj se dogaja pod okriljem Sidsic-a ?

-organizacija izmenjav za nižje letnike -organizacija strokovnih praks za višje letnike -organizacija Twin projekta (izmenjava skupin študentov naše in tuje fakultete) -strokovne ekskurzije -motivacijski vikend -ski week…. …….imaš ti še kakšno idejo ?

Kje nas najdeš ?

Ker Sidsic deluje pod okriljem ŠOMF-a MF-ja in Mednarodne pisarne ŠOU v Ljubljani, imamo sedež društva v Mednarodni

pisarni na Kersnikovi 4, sestanke pa sklicujemo preko E-mail-a in plakatov, in sicer v seminarju na Medicinski fakulteti.

Nahajamo pa se tudi na naslovu www.sidsic.net Kako delujemo ?

Ker je Sidsic neprofitna organizacija, delujemo prostovoljno, ob pomo?i sponzorjev, naše fakultete in ŠOU-a.

Sidsic je polnopravni član : -IADS (svetovna zveza študentov stomatologije) www.iads-web.org -EDSA (evropska zveza študentov stomatologije) www.edsa.globaldent.com -Komisp-a (zveza zvez društev za mednarodno dejavnost)

8

strogo strokovno

november 2004

Nasveti za pisanje seminarjev med študijem

KAKO POSTATI MEDICINSKI IVAN CANKAR? Če uporno vztrajate v univerzitetnem sistemu, ki pogosto podcenjuje samostojno razmišljanje, če mislite s svojo glavo, če vedno plavate močnemu toku nasproti, če ne podlegate epidemijam "hvatanj krivine", potem si preberite, kakšne malenkosti naredijo dober - seminar.

Na Medicinskih razgledih (MR) se srečujemo z vsakovrstnimi prispevki strokovnimi članki, raziskovalnimi nalogami študentov, preglednimi članki, tako da se srečamo s precej našimi pisci. Slovenski prostor je majhen po številu piscev za domač medicinski časopis, a velik po njihovi odličnosti!

Izobražen/-a zdravnik/-ca, ki piše za strokovno javnost s prepoznavnim, nazornim, naravnost izbrušenim slogom ter genialnim didaktičnim pristopom, se ne rodi čez noč. Kaljenju so namenjena v prvi vrsti leta na naši fakulteti. Zato se ne čudite, da nas učitelji leto za letom vabijo k pisanju seminarjev. To je namreč prva šola pisanja strokovnih prispevkov.

Poglejmo si torej, kakšne so male skrivnosti v besedilu, nad katerim stroka zadovoljno kima. Že na tem mestu priporočam: potrudite se še bolj in napišite seminar, kot da bi šlo za objavo v strokovni publikaciji. In ne pozabite predpravila: da boste dobro napisali seminar, morate najprej poznati tematiko, t.j. dobro preštudirajte literaturo.

1. PRAVILO: Intelektualno bodite samostojni Če boste svoj del seminarja napisali sami, se boste: - urili v umetnosti pisanja, - snov boste bolj razumeli, - o njej lažje govorili na predstavitvi, - na izpitu boste precej bolj suvereni.

Seveda je za to potrebno prežuliti se čez članke... Nič pa ni narobe, če si

Tekst: Žiga Jan

ogledate, kaj so starejši kolegi napravili; vsak seminar gre skozi mentorjevo sito, zato je koristno vedeti, kaj mentor pravzaprav zahteva. A samostojno delo se dolgoročno bolj izplača.

2. PRAVILO: Citirajte V medicini velja, da je treba vsako trditev navesti z ustreznim citatom.

Vsako novo znanje je plod prejšnjih prizadevanj, zato le povejmo, od kod smo se vse skupaj naučili. Ravno s citiranjem literature je največ težav, saj so pisci razmeroma v tem nepodkovani.

Takole gre: na koncu stavka, kjer navajate ustrezno dejstvo, napišete poševno in v oklepajih zaporedno številko citata. Citate pišemo skozi tekst po vrsti, od prvega do zadnjega. Na koncu članka pa napišemo "Literatura" in navedemo članke skladno z navodili za sodelavce Medicinskih razgledov (1).

Na spletni strani ameriške nacionalne medicinske knjižnice lahko preverite, ali ste članek pravilno citirali (2).

3. PRAVILO: Dodajte tabele in slike V tabelah lahko nazorno predstavite velike količine podatkov in prikažete povezave med njimi. Izmislite si svoje tabele! V naši reviji so zagotovo najbolj napredni izdelovalci tabel nemški avtorji - njihov legendarni smisel za sistematičnost se pozna v razlagi medicinskega znanja! V tem septembru je objavil članek v zborniku kongresa imunologov prof. Hof iz Heidelberga in postal absolutni zmagovalec - s sedemnajstimi tabela-

Kako napisati seminar?

Slika 1. Začne se s sanjami. Prirejeno po Icu Voljevici (4)

mi! Pretiravati ni dobro, poskusimo pa vseeno: bogatimo svoje seminarje s tabelami (Tabela 1).

Kaj pa slike? Vsi si jih želimo čimveč in čim boljših, a malo jih je vrhunskih slikovnih opremljevalcev. Ne obupajte, v seminarjih in prispevkih so dobrodošle tudi enostavne sheme (tem bolj, če so zrasle na vašem zelniku).

Ne boste verjeli, koliko vaših kolegov je nadarjenih fotografov, ki zmorejo z digitalcem/klasičnim fotoaparatom pričarati kompozicijske mojstrovine! In zlasti, koliko nas je sposobnih izrisati en čisto navaden, a ličen miselni vzorec! Le pogumno (Slika 1).

4. PRAVILO: Preglejte in popravite V medicinskem časopisju velja, da mora vsak prispevek skozi strogo recenzentovo sito. Recenzent je uveljavljen strokovnjak iz nekega področja.

strogo strokovno

Njegova naloga je oceniti, kako primeren je članek za objavo. Pri tem preveri glavne teze prispevka in jih primerja s sorodnimi članki. Preveri, ali je avtor omenjal njegovim hipotezam nasprotne trditve, in ali je uporabljal relevantne navedke. Na seminarjih bo recenzent vaš mentor.

Tudi ko pišete sami, boste hvaležni ostremu očesu vašega kolega, ki naj išče slovnične in stilistične pomanjkljivosti in priporoča popravke.

Dogovorita se, kako tujke zamenjati z lepše zvenečimi slovenskimi izrazi, npr. infekcije poslovenite v okužbe, hospitaliziranega bolnika pa rajši sprejmite v bolnišnico. Pri medicinskem pravopisju se opirajte na najbolj moderen medicinski slovar (3).

Je še dosti trikov, ki pa smo jih raje predstavili v tabeli (Tabela 2).

Upam, da se bomo študentje na naši fakulteti še naprej trudili za dobre seminarje in pohvalili kolegice in kolege, ki so se zares potrudili. Upam tudi, jasno, da bo zrasla nova generacija zlatih medicinskih peres! Ne pozabite našega novega gesla: Mi zmoremo najbolje!

LITERATURA 1. Navodila sodelavcem Medicinskih razgledov. Med Razgl 2004; 43 (1): 112-3.

2.Dosegljivo na: URL: http://www.pubmed.org 3. Slovenski medicinski slovar.

Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani; 2002.

4. Voljevic I. Grga. Vijenac 2004; 12 (269): 40.

9

10

november 2004

strogo strokovno

E - knjige 24/7

CENTRALNA MEDICINSKA KNJIŽNICA VAŠA ŠTUDIJSKA SOPOTNICA Tekst: Ana Marija Furlan, Foto: Primož Žužek Veseli smo, da ste k Erektorju povabili tudi vašo knjižnico. Tisti, ki hodite v CMK, že veste, da najdete kolegice Minco, Mašo, Katjo, Nadjo, Tanjo in Anito tudi na drugi strani pulta, bolj malo pa vas ve, da na vašo željo pridemo tudi k vam domov. Kako? Preko interneta.

Ena osnovnih in prijetnih nalog CMK je sodelovanje v učnem procesu MF. Skupaj s pedagoškim kadrom gradimo zbirko učbenikov. Za letošnje šolsko leto smo uspeli nadgraditi in uskladiti fond s predpisanimi predkliničnimi učbeniki za predmete v novem kurikulumu.

HTTP://WWW.ZDRAVILA.NET Baza podatkov o zdravilih je mrežna baza podatkov Urada RS. Za dostop se lahko brezplačno prijavite. Baza je vir za informiranje o zdravilih, ki imajo dovoljenje za promet v Sloveniji, vsebuje pa tudi podatke o ukinjenih zdravilih.

Ponosni smo na našo zbirko kvalitetnih internetnih baz. V tej številki vam bomo predstavili e-knjige, ki so vam kot pripomoček pri osnovnem študiju ter poglabljanju in širjenju znanja na voljo 24 ur na dan.

HTTP://DXPLAIN.MGH.HARVARD.EDU/ DXP/DXP.DIRECT.PL?LOGIN=WEBEZ Program DXplain razvijata Massachusetts General Hospital in Harvard Medical School. DXplain je sistem za podporo pri odločanju, ki s pomočjo kliničnih izvidov oblikuje rangiran seznam verjetnih diagnoz. Program vključuje obsežno bazo podatkov s preko 5000 kliničnimi manifestacijami in preko 2.000 različnimi boleznimi.

h t t p : / / w w w. a c p m e d i c i n e . c o m / c g i bin/publiccgi.pl?loginOP V bazi ACS Surgery Principles and Practice vodilni kirurgi predstavljajo svoje najljubše tehnike za varne in učinkovite osnovne postopke, ki omogočajo sodobno in gospodarno bolnišnično oskrbo.

Mesečno ažuriranje baze zagotavlja, da imate vedno pri roki najsodobnejši kirurški priročnik.

HTTP://ACCESS.ADAM.COM/ ADAM Online Anatomy je obsežna baza natančnih anatomskih slik, ki omogočajo uporabniku, da pokaže, klikne in identificira več kot 20.000 anatomskih struktur na modelu ženskega in moškega telesa v različnih ravninah.

HTTP://WWW.EBM-GUIDELINES.COM EBM Guidelines, Evidence-Based Medicine je zbirka znanstveno utemeljenih smernic za podporo vsakodnevni klinični praksi. Zbirka vsebuje okoli 1.000 problemsko naravnanih in za posamezno bolezen specifičnih smernic s priporo?ili za zdravljenje, več kot 1.900 povzetkov z dokazi in več sto kakovostnih fotografij.

Namen baze je, da služi kot priročnik za diagnostiko in zdravljenje pri boleznih in stanjih, s katerimi se srečuje družinski zdravnik.

HTTP://HARRISONS.ACCESSMEDICINE.COM/ Harrisons Online je vodilni učbenik interne medicine. Njegove prednosti so redno ažuriranje z novostmi v terapiji, kliničnih poskusih, obsežne reference, diskusijski forumi in povezave s sorodnimi spletnimi stranmi in bazami podatkov.

CMK

HTTP://INTERACTIVEPHYSIOLOGY.COM Interactive Physiology (IP web) uporablja praktične vaje, animacije in teste za razlago fizioloških konceptov in procesov. Vključuje več kot 30 različnih tem, ki se nanašajo na kardiovaskularni, mišični, dihalni, živčni in urinski sistem ter telesne tekočine in elektrolite.

HTTP://WWW.MDCONSULT.COM/ Baza MD Consult je bila zgrajena z namenom, da služi kot orodje za odgovor na klinična vprašanja in omogoči spremljanje novosti v medicini. Vključuje 71 medicinskih revij, 50 referenčnih priročnikov, 1.000 praktičnih kliničnih navodil, 5.000 navodil za izobraževanje bolnikov, informacije o več kot 22.000 zdravilih, 30 letopisov in 450 modulov za stalno medicinsko izobraževanje.

strogo strokovno

11

HTTP://WWW.GOV.SI/IVZ/KNJIZNICA/REG_ZDRAVIL/REG_ZDRAVIL.HTM Register zdravil RS je redno ažuriran priročnik z osnovnimi podatki o zdravilih, ki imajo dovoljenje za promet v Sloveniji in je javno dostopen.

HTTP://WWW.STUDENTBMJ.COM/IND EX.HTML Student BMJ je mednarodna medicinska revija, namenjena študentom. Enkrat mesečno jo izdaja BMJ Publishing Group za britansko medicinsko združenje.

Dostop do baz je tudi preko naših spletnih strani http://www.mf.uni-lj.si/cmk/infoviri/baze-ibmi-i.html-l2 Vir DXPlain in elektronski časopis Student BMJ sta dostopna le v mreži KIMMF, za ostale pa vam bomo poslali uporabniška imena in gesla, če nam boste pisali na infocmk@mf.uni-lj.si Do internet virov imate dostop tudi v računalnici CMK. Letošnje poletje je Univerza omogočila nakup dodatnih petih računalnikov in opreme zanje. Našli jih boste zraven računalnikov za prijavo na izpite. Še ta mesec vam bomo na naši domači strani ponudili posodobljena kataloga učbenikov za obe smeri študija, novembra pa bomo brucom na vajah predstavili knjižnico z njenimi viri in storitvami.

Vsem nasvidenje v knjižnici, na spletu (http://www.mf.uni-lj.si/cmk/) in v naslednjem Erektorju!

3RD CENS MEETING KONGRES NEVROKIRURGIJE Tekst: Irena Vrečar V ljubljanskem hotelu Union je letos od 1. do 4. septembra potekal Kongres srednjeevropskega združenja nevrokirurgov.

Sodelovalo je izredno veliko število strokovnjakov iz različnih držav, tako da je prišlo do izredno dragocenih izmenjav profesionalnih izkušenj in predstavitve najnovejših izkušenj na tem področju.

Svoja odkritja so predstavili najbolj izkušeni strokovnjaki na posameznih področjih nevrokirurgije in predlagali nekaj novih idej za praktično rabo v vsakdanji nevrokirurgiji.

Predstavitev tem je potekala na eni strani kot ustne prezentacije povabljenih govornikov, hkrati pa si je bilo mogoče v avli hotela ogledati obširno razstavo plakatov. Tak kongres predstavlja velik uspeh z vidika primerjanja sodobnih nevrokirurških dosežkov in deljenja pomembnih izkušenj s sodelavci - strokovnjaki istega področja.

Klinika za nevrokirurgijo je študentom, ki jih nevrološke vede zanimajo, omogočila brezplačno udeležbo na predavanjih in brezplačen strokovni material, za kar se jim najlepše zahvaljujemo.

In za tiste, ki jih zanima še več: www.cens2004.net.

12

intervju

november 2004

Intervju z nevrologom doc.dr. Zvezdanom Pirtoškom

PARKINSONIZEM JE FASCINANTEN MODEL, KJER VLADA LOGIKA, KJER ZNANJE ODSTIRA PRESENETLJIV SVET GIBA, MISLI IN ČUSTEV Tekst:Gregor Poglajen, Foto: Primož Žužek V prvem in drugem letniku ga še nismo poznali.....večina tudi v tretjem letniku ne...zato pa smo v začetku četrtega letnika od svojih starejših kolegov že slišali: "Nevra? Mater ... to je pa zalogaj. Ampak ni panike, veš kaj nared? K Pirtošku pejt za 14 dni na vaje pred izpitom, pa bo definitivno kul. Je dobil nagrado za najboljšega mentorja!!" Na začuden pogled pa je sledil karajoč odgovor: "Ne veš, kdo je?! To je un, ko Parkinsonovo predava." Kmalu smo tudi sami delili podobne nasvete. Ker pa se študentska radovednost ne ustavi samo pri stroki, smo se odločili, da ga malo povprašamo še o tem in onem...

E: Dr. Pirtošek, v Ljubljano ste prišli šele kot študent, prej pa ste živeli v Celju, a ne?

Prav imate. Spomin mi sega v neko srečno otroštvo v Celju, dolge poletne in zelo sončne dneve, na videz neskončno velik park pred našo hišo, pa nizek zid, na katerem sem pogosto sedel, bingljal z nogami, opazoval mimoidoče in gradil domišljijski mozaik njihovih usod. Pa tisti svet onkraj, kako me je privlačil in vznemirjal - najprej onkraj neskončnega parka, kasneje onkraj zidov sosednjih hiš, pa onkraj železniške proge, tam, kjer so se že začrtovale visoke stavbe mestnega središča. Vznemirljivost tistega onkraj mi je nato za vedno ostala - kot hrepenenje oditi onkraj mesta, onkraj gora, morja, tja v tuje kraje, v rdeče kanjone ameriškega srednjega zahoda, k osamljeni lepoti karakoramskih gora, v zlomljeno vro?o pokrajino srednje Afrike.

E: Kako pa so tekla vaša gimnazijska leta?

Gimnazija v Celju je s svojo klasično potezo takemu onkraj dodala novo vsebino - predvsem ljudi in mesta. Proti četrtemu letniku so vrednosti dobivale vse bolj subjektivno noto, zven upora vsemu konvencionalnemu.

Ampak za prave civilizacijske upornike (generacija šestdesetih) smo bili prepozni, za bančno in računalniško uglajeno generacijo yuppijev (osemdeseta leta) pa prez-

godnji. Tako smo se sivini sedemdesetih letih upirali tako, da smo špricali šolo in v Logarski dolini poslušali Pink Floyde, čitali smo Fromma, zvečer zahajali v disko v Mladinskem klubu ali pa viseli pri Vrtnici in ob kremšnitah prisegali, da nikoli ne bomo taki kot generacija staršev. Matura je bila zame prava mora. Pa ne zato, ker bi omagoval pod težo učenja, ne, mature sem bil pravzaprav oproščen. Ampak imel sem to smolo, da sem bil nekak poluraden literat gimnazije in marsikatera odsotnost (Logarska dolina in Pink Floydi) mi je bila oproščena, ker sem pisal vezna besedila za proslave. Tistega maturitetnega leta 1975 smo praznovali 30-letnico osvoboditve in ni bilo težko predvidevati, kaj bo tema maturitetnega spisa. '30 let svobode'. Oziroma nekaj zelo podobnega. Tiste sončne dneve sem presedel v svoji sobi in pisal spise z naslovom '30 let svobode'. Dvanajst spisov ali pa kakega več ali manj! Enega za 4c, dva za 4e, štiri za 4f, štiri za 4g, pa še enega za ne vem koga. Ene z noto tragičnega, druge s sijem glorifikacije, tretje z noto prizemljenosti, četrte z žarom mladostniškega upanja, za pete in šeste se pa že ne spomnim več. Se pa zanesljivo spomnijo tisti, ki so se teh spisov učili na pamet.

(Skrivnost je torej razkrita, upam, da imajo celjski gimnazijski profesorji pametnejše delo, kot da čitajo glasilo medicincev!).

doc. dr. Zvezdan Pirtošek

E: Zdi se, da vam kalupi klasične gimnazije niso bili najbolj pisani na kožo. Kako pa ste se navadili na študentsko življenje medicinca? Študentsko življenje mi je nekako bolj ugajalo, a Ljubljana sredi sedemdesetih let se mi je zdela zavita v ideološko, estetsko, urbanistično sivino. Uličice ob Ljubljanici (kjer dandanašnji v poletnih mesecih kar kipi od življenja) so bile varno oplankane, stara Ljubljana je gotsko razpadala, še Pajzl je bil nekam mrk. Vaje na anatomiji so se menda pričenjale ob 7h zjutraj in vsak teden nas je skupina zaspancev ob 7.05h preživljala dramo svojega življenja, ko smo se mimo neizprosnega C. skušali prebiti v vajalnico.

intervju

13

Smo pa nekako tistih let pričeli zasajevati sramežljiva drevesca na notranje dvorišče Medicinske fakultete...

E: Kot študent ste imeli priložnost spoznati tudi druge medicinske fakultete, kar je bilo takrat bolj izjema kot pravilo, menda pa ste se vpisali tudi na psihologijo?

Res so me kasneje študentska leta in nemirni duh zanesla še v Prago in v Zagreb, naivno pričakovanje, da je mogoče preplesti razumevanje telesa in duše, pa še na študij psihologije.

E: Mogoče kakšna primerjava med njimi?

Različne fakultete so imele različne prednosti in pomanjkljivosti. Ljubljani je ravno 'butičnost' MF dajala poseben čar, akademski odnos do študenta (spoštljivost, obravnavanje študenta kot kolega) pa je bil v Ljubljani najslabši.

E: Kaj vas je kot študenta najbolj privlačilo?

V prvi vrsti odkrivanje sveta. V duhu časa (pozna sedemdeseta) z nahrbtnikom, z zelo malo denarja in s čudežnim jugoslovanskim potnim listom, ki je odpiral vsa vrata.

Očarale so me raznolikost pokrajin, civilizacijske razlike med narodi, stara mesta, Egipt Ehnatona, 'polmesec civilizacije' (Anatolija, Sirija, Mezopotamija), mala mesta, kjer so predsokratiki razmišljali o 'prapočelu', svilena pot ob Indu, gozdovi Yucatana s svojimi ciudad perdida, izgubljenimi mesti, poznopopoldanske sipine puščave Lut. Potem medicina. Doma in na potovanjih. V nahrbniku sem v stranskem žepu imel Merck Manual in med dolgimi urami čakanja na lokalni avtobus v Ngoro Ngoro (saj veste, dvakrat tedensko!) sem ga, verjeli ali ne, prav z veseljem tudi prebiral. V zadnjih letih študija me je vse bolj privlačevala nevrologija in prav z njo je povezana tragikomična zgodba mojega 'izgona iz Kartuma'. Tam sem v času Ramadana bil na študentski izmenjavi. Nekega popoldneva sem se zatopil v opis temporalnih epileptičnih napadov. Zožena zavest, glasovi, mistična zamaknjenost. Naslednje jutro so me študenti povabili na svoj debatni klub, ki je bil posvečen videnjem preroka Mohameda.

Pozorno sem poslušal magični ritem koranskih verzov, čudovit literarni opis Mohamedove zamaknjenosti in njegovega

srečanja z nadangelom Gabrielom. In v tistem hipu, nenadoma, me je prešinilo 'Seveda, temporalna epilepsija!'. Ena mojih prvih 'hitrih' in 'intuitivnih' diagnoz, ki si jih mimogrede - medicinec lahko privošči šele leta kasneje. Z obilo ponosa, navdušenja in naivnosti (pa z malo modrosti) sem svojo misel vsem in glasno razglasil. Konec te zgodbe? Naj samo povem, da sem naslednjega dne bral Merck Manual na razmajanem tovornjaku, ki je šklepetal na jug, v zavetje Ugande...

Pa ljudje. Galerija obrazov, nekatere počasi prekriva tekoči pesek časa, vsi pa ostajajo v stereometriji hipokampusa in včasih, z nepričakovanim vzgibom nevronov, hipno oživijo.

E: Po vsem tem, kar ste videli in doživeli na potovanjih, verjetno nekoliko drugače gledate na ljudi.

Kaj pri njih najprej opazite?

Saj bi rad rekel nekaj bolj filozofskega, ampak kaj hitro opazim zgibke ali parkinsonizem. Nato pa morda nenarejenost in tik ob tem smisel za humor. Stvari ali človeške lastnosti so mi dosti manj 'pomembne' ali 'nepomembne' kot v času študija, preprosto jih sprejemam. Dostikrat so čisto drugačne, kot se zdijo v prvih trenutkih.

E: Po diplomi ste študij kmalu nadaljevali v Angliji...

Res je. V Anglijo sem se l. 1987 odšel učit klinične nevrologije. Štipendiral me je British Council, moj odhod pa je odseval

za tiste čase nenavadno pogumno in daljnovidno kadrovsko politiko Inštituta za klinično nevrofiziologijo, zlasti takratnega predstojnika prof. Martina Janka. Študiral sem na National Hospital for Neurology & Neurosurgery in na Institute of Neurology v Londonu, na zgodovinskem trgu Queen Square. 'Queen Square', kot žargonsko poimenujemo to bolnico, je verjetno najboljša šola klinične nevrologije na svetu, inštitucija, kjer je izobraževanje študentov prav toliko pomembno kot klinično delo. Vtisi so bili izjemni.

E: Kako je izgledal navaden dan v "Queen Squaru"?

Dan na Queen Sqareu je bil zapolnjen s predavanji, seminarji, vizitami, ambulantami, končal se je zgodaj zvečer v knjižnici.

Ambulante so bile posebej zanimive.

Starejši nevrologi (konzultanti) so bolnike pregledovali v manjših amfiteatrih, kjer smo sedeli študenti in spremljali ves proces jemanja anamneze in statusa. Nevrologi so nenehoma preverjali naše znanje.

E: Vaš učitelj je bil celo dr. Marsden tisti, ki smo nevro že naredili, ga še kako poznamo!

Dr. David Marsden mi je ostal v spominu kot človek neverjetne energije in dinamike, ki je v devetdesetih letih v anglosaksonskem svetu ustoličil ekstrapiramidno nevrologijo za 'kraljico nevroloških ved'. Moja kasnejša učitelja sta bila Andrew Lees - izjemen klinik in Gerald Stern - nevrolog, potujoči učitelj in filozof. Pa Gauthier Smith, ki nas

14

intervju

je nekega dne peljal na postajo podzemne železnice Russell Square in smo morali analizirati hojo mimoidočih.

E: Kako pa je bilo tam z izpiti?

Ob koncu leta smo imeli obsežen teoretični in praktični izpit, kjer sem dosegel najboljše mesto in s tem povabilo, da podiplomski študij in doktorat nadaljujem v Londonu.

Tam sem nato ostal sedem let.

E: Queen Square vs. UKC Težko je primerjati dve tako različni okolji.

Ena od prednosti Londona je bila, da je bil sistem zelo utečen in vso svojo energijo si lahko posvetil stroki. Tam sem imel izjemne možnosti pridobivanja znanja, saj so na Queen Square prihajali predavat najboljši nevrologi iz vsega sveta. Tudi bolniki so prihajali od blizu in od daleč, pa smo vsak dan videli kakšno nevrološko 'eksotiko'. Ko sem dosegel mesto 'senior registrarja' (specialist), sem moral sodelovati tudi pri pouku in vajah.

E: Ali so med našimi in njihovimi študenti po vašem mnenju velike razlike?

Glavna razlika med mojimi študenti v Ljubljani in tistimi v Londonu je bila predvsem v bolj sproščenem, pa vseeno odgovornem odnosu slednjih. Študenti v Angliji so morali prebiti veliko časa na oddelku in so bili bolj vpleteni v vsakdanje delo. Znanje se mi je zdelo primerljivo.

E: Pa še nekaj "angleških" zanimivosti : V Veliki Britaniji imajo bolnice svojega 'patrona', pokrovitelja, ki je običajno član kraljevske družine. V dveh bolnicah, kjer sem prebil največ časa (Middlesex, Queen Square) je bila pokroviteljica princesa Diana. Enkrat ali dvakrat na leto nas je prišla obiskat in takrat so skrbno počistili tla, prepleskali stene in postavili cvetlične lončke - na žalost le na tistem delu poti, ki je vodil od vhoda v bolnico do izbranega oddelka.

Pred leti, ko je Klinični center obiskal visok politik, sem pri nas opazil nekaj podobnega (v nevrologiji se to imenuje deja vu). Za razliko od tistega politika pa je princesa Diana enkrat letno priredila tudi večerjo, izkupiček katere je odšel v bolniški fond. Kljub vsemu je bila naša bolnica relativno revna, zlasti v primerjavi s sosednjo homeopatsko bolnico, pokroviteljica katere je bila med Angleži bolj čislana kraljica mati.

Kar nekaj zanimivih ljudi sem srečal med

november 2004

svojim delom v tej londonski bolnici, zlasti v obdobju, ko sem se pričel intenzivno ukvarjati s parkinsonizmom. Med njimi naj omenim Mohammeda Alija, slavnega boksarja, ki nam je pomagal pri študiji potravmatskih 'pugilističnih' parkinsonizmov; pa Roberta de Nira, glavnega junaka filma Awakenings (del filma običajno predvajam študentom, ko pridejo na nevrologijo), ki je živo opisoval, kako se je v neki psihiatrični bolnici učil zgibkov in parkinsonskih znakov.

E: Tam vam je bilo očitno všeč. Kaj vas je privedlo domov?

V Londonu je prijetno študirati, redno delo in življenje tam pa znata biti naporna. Raje bi delal na Škotskem, kamor so me tudi vabili, a delo tam bi bilo predvsem raziskovalno. V Ljubljani sem dobil resnično možnost ustvarjati na treh področjih, ki jih imam enako rad: kliničnem, pedagoškem in raziskovalnem.

Res je, da je slovenska nevrologija na mnogih področjih zastala, da je razcepljena, res pa je tudi, da prihaja generacija mladih nevrologov, ki imajo vizijo, prizadevnost in znanje. To pa je seveda svojevrsten izziv in vabilo vsem v stroki, tudi starejšim.

E: Zakaj ste med vsemi vejami medicine izbrali ravno nevrologijo (večino medicincev namreč že samo beseda nevro....navdaja z neko tesnobo)?

Glavni krivci za moj izbor nevrologije: Nevroanatomija, ravno prava zmes konkretnega (n. ulnaris) in navidezno virtualnega (fasciculus arcuatus)… Zgoraj rečena avantura z Mohamedom, temporalno epilepsijo in potjo v Ugando… Ponos in domišljavost, ker sem bil med mladimi celjskimi splošnimi zdravniki eden redkih, ki je obvladal še kak ščepec nevrološkega pregleda, ne samo Ahilov refleks…. Koza Mandarina, ki mi je delala družbo v baznem taborju Trango Towerja… Akademska sredina Inštituta za klinično nevrofiziologijo… Ribolov z Žanetom (tako smo imenovali prof. Janka)…

Queen Square, ki me je blago zaustavil in me vrnil na pot do izvora, do klinične nevrologije…

E: In zakaj ravno Parkinsonizem?

Spet..... glavni krivci: Fiziologija: ker je parkinsonizem fascinanten model bolezni, kjer vlada logika, kjer znanje odstira presenetljiv svet giba, misli in čustev Optimizem: ker se da za bolnika zelo veliko

doc. dr. Zvezdan Pirtošek

storiti - pa ne samo z nadomestno levodopo.

Ljudje: Anton Lavrič, Miro Denišlič, Martin Janko, David Marsden, Maks Zalta, Tone Mesec, Andrew Lees, Lidija Ocepek, Gerald Stern, Maja Trošt, Karmen Peterlin, Dušan Flisar, Nina Zupančič, Cveta Benko…

Mesta: London E: Študentje na kliničnih vajah nemalokrat dobimo občutek, da mentorju predstavljamo predvsem breme, ne pa skupine ljudi, ki se želi nekaj naučiti. Kakšen mora biti po vašem mnenju dober mentor?

Uff… Dober človek, ki bo čutil/poznal pravi način, da ravno temu študentu /skupini prenese znanje, naklonjenost do stroke in do bolnika. Nisem prepričan, da obstaja prava definicija.

Sam rad preživljam čas z medicinci, tako na oddelku, v predavalnici, na terasi Povodnega moža.

E: Pa še kakšen nasvet bralcem medicincem? Želim vam: …da bi bili bolj sproščeni in komunikativni (psihologi, ki jih tudi učim, so tu boljši) …da bi še naprej prihajali na klinike in izpite s primerno mero odgovornosti in zavesti, da bodo od njih odvisne človeške usode (psihologi so tu slabši) …da jih dnevno-politični ali ekonomski pritiski ne bi odvrnili od vrednot, ki veljajo v zdravniškem poklicu že tisočletja …da bi doživeli kurikularno prenovo …tu in tam pa kak dober žur E: Doc.dr. Pirtošek, najlepša hvala za pogovor.

Hvala tudi vam.

na sceni

15

BRUCOVANJE Foto: Miha Lukač

Doktor Žver svetuje: "Ne ga žurat, ne ga pit, ne kadit, naj vam bom za vzor in da me nihče resno ne vzame ;) "

Brucovanje

16

na sceni

november 2004

MEDICINSKI MESEC KULTURE Tekst: Tina Peršuh Muhasto spomladansko vreme in neogibno bližino prvih izpitnih rokov so nam pisano popestrili sodelavci KUS-a s pripravo tematskih večerov in izbranih filmov v sklopu Meseca kulture. Potekal je od sredine marca in tako v mesecu dni nanizal pestro zbirko multikulturnih doživetij. Vsak teden sta se odvila filmski (ob sredah) in tematski večer (ob četrtkih). Sezono je odprl jazz koncert skupine Jazzaster, sledila sta irski večer s skupino Folk etc. in indijski večer, zaključil pa se je s IV. večerom poezije s skupino Skuj.

Za filmoljube so se ob filmskih večerih odvrteli filmi, ki so se navezovali na tematski večer: Ice age, Bloody sunday, Govori z njo, Monsunska svadba in Ure do večnosti.

Indijski večer je bil pravo transcendentno preslikanje na ulice indijskih mest. Anja je predstavila svoje popotovanje po Indiji in nas poučila o osnovah budizma, nam izdala skrivnosti o Tadž Mahalu in indijskem načinu življenja ter razmišljanja. Naše brbončice so razvajali indijski prigrizki in napitki, ki so jih pripravile Lea, Anita in Vanja. V indi-trgovinici smo lahko barantali in kupili pristno indijsko blago, rutice in torbice. Prinesla jih je Vanja s Kalkutta projekta, police trgovine pa smo obiskovalci hitro izpraznili. Indija je med študenti medicine izredno priljubljena, saj jo mnogi obiščejo v okviru Kalkutta projekta ali pa pošiljajo finančno pomoč indijskih otrokom.

Mesec kulture so z željo, da bi postal tradicija na naši fakulteti, pripravili Lea, Anita, Blaž in Matevž.

Pijača LASSI Za osvežilno indijsko pijačo lassi potrebuješ banane, mleko, navadni jogurt, sladkor. Banane na grobo zmelješ v mešalniku, dodaš jogurt, po potrebi razredčiš z mlekom ter po okusu sladkaš. Indijci pijejo zelo sladek lassi. Lahko dodaš tudi kanček ruma (Special lassi). Značilno aromo dajo pijači indijske začimbe, ki pa jih v naših krajih ni moč kupiti.

INSTITUTE FOR INDIAN MOTHER AND CHILD (IIMC) Tekst: Vanja Kaučič IIMC je indijska organizacija, ki se trudi za zdravje in razvoj podeželskega obrobja Kalkute. Njena vedno bolj pomembna in prevladujoča dejavnost je izobraževanje, saj je izobrazba temelj, na katerem se lahko gradi nadaljnji napredek. Kljub izobraževalni dejavnosti, ki se posveča predvsem ženskam, otrokom in kmetom, ustanavljanju številnih šol, mikrokreditne banke, pravne pomoči itd., pa organizacija ne opušča svoje prvotne medicinske dejavnosti.

Kar se je začelo kot uboga klinika v razpadajočem hlevu, je danes, 15 let kasneje, razmeroma velika organizacija IIMC. Sedaj je njen sedež v velikem zidanem poslopju (ki so ga sezidali sami) na obrobju Kalkute, kjer je okoli 20 postelj za bolne in podhranjene otroke ter njihove matere, ordinacija in delavni ter učni prostori ostalih enot organizacije. Nedaleč stran je tudi klinika s preprostim laboratorijem za osnovne krvne preiskave, zobno in okulistično ambulanto. Odročne podeželske regije (4 okraji) pa obiskuje zdravniška ekipa vsako enkrat tedensko… Spremenila pa se je le podoba in širina delovanja, ideja ostaja še vedno ista. Tista, ki je dr.

Brahmocharija že na začetku zdravniškega poklica odvrnila od palač zasebnih klinik, tista, zaradi katere je pristal v hlevu, svoji prvi zasilni ambulanti.

Ta ideja je: po svojih najboljših močeh pomagati revnemu indijskemu prebivalstvu.

No, in to tudi počne, skupaj z ostalimi delavci organizacije in študenti medicine, ki prihajajo na pomoč iz celega sveta.

Največ jih je iz Italije, ki je bila tudi pobudnica in je vodja projekta Calcutta village project (CVP), kakor se imenuje naš, študentski prispevek k organizaciji.

CVP deluje tudi na naši fakulteti, predvsem kot finančna pomoč v obliki botrstva. Botri s petimi tisočaki mesečno omogočijo otrokom šolanje, saj jim zagotovijo učbenike, zvezke, svinčnike, obleko, čevlje, šolsko torbo, malico…. skratka vse, kar za šolo potrebujejo, pa tudi zdravila in zdravniško oskrbo v primeru bolezni. Z otrokom so lahko v stiku preko pisem, od IIMCja pa dobivajo poročila o njegovih šolskih uspehih.

Tako pomagamo do izobrazbe in po možnosti do boljše prihodnosti že 40 otrokom od vseh 1600, kolikor jih je

Mesec kulture

zaenkrat vključenih v tako imenovani "sponsorship programme" IIMCja. Poleg tega pa se seveda lahko tudi naši študentje udeležijo samega projekta v Indiji, kjer mesec dni pomagajo medicinski ekipi in tudi drugim enotam organizacije.

Dosedanje izkušnje so pokazale, da je delo najbolj primerno za prve tri letnike, saj je medicinska oskrba zelo osnovna in ne zahteva kliničnega predznanja, temveč zgolj navdušenje in pripravljenost za delo.

Obenem pa je to priložnost videti Indijo, kakršna se zgolj turističnemu obiskovalcu nikoli ne razkrije.

na sceni

17

Projekt Medimedo MEDVEDKI USPEŠNO OZDRAVLJENI Tekst: Aleksandra Mohar in Eva Ćirić Medimedo je projekt, ki ga izvajajo študentje medicine in je namenjen otrokom v starosti od 4. do 6. leta, da na sproščen način preko igre premagajo strah pred zdravniškimi pregledi. To storimo tako, da postavimo improviziran zdravstveni dom za igračke, kjer delujejo študenti medicine kot zdravniki igračk in kamor otroci pripeljejo svoje bolne prijatelje.

Tako dosežemo tudi drugi cilj projekta, ki je zmanjšanje negotovosti bodočih zdravnikov ob srečanju z najmlajšimi bolniki. S tem želimo študentje medicine prispevati k postavitvi trdnih temeljev zaupanja v občutljivem odnosu med zdravniki in bolniki.

V Sloveniji smo študentje medicine projekt Medimedo prvič pripravili novembra leta 2001 v Ljubljani. V šolskem letu 2003/2004 pa smo ga razširili tudi v druge slovenske kraje in sicer Novo mesto, Novo Gorico, Mursko Soboto, Piran in Postojno. Vse skupaj nas je tokrat obiskalo okoli 1500 otrok. Pri organizaciji projekta je sodelovalo okoli 15 študentov medicine, samih dogodkov pa se je udeležilo približno 150 študentov medicine in stomatologije ter 10 študentov psihologije in socialne pedagogike.

Dan z Medimedom Projekt v Ljubljani je bil organiziran že četrtič, tokrat kot zaključni projekt po celoletnem delu in izvajanju projekta drugod po Sloveniji. Ponovno smo ga izvedli v telovadnici OŠ Ledina. V dveh dneh, 22.04. in 23.04.2004, nas je obiskalo okoli 500 otrok iz sedmih ljubljanskih vrtcev in prvih

razredov devetletke. Na dan projekta smo telovadnico razdelili na tri dele. V prvem delu je bila igralnica, kjer so otroke preko igric in otroških knjig študentje psihologije malo ogreli in sprostili ter pripravili na pregled pri zdravniku. Sledil je odhod v čakalnico, ki je predstavljala naslednji del, kjer so otroci oddali zdravstvene izkaznice medicinski sestri, ki je nato vsakega otroka napotila k posameznemu zdravniku in skupaj sta odšla v ambulanto. V tretjem delu telovadnice, ki je bil s pregradnimi panoji lo?en od igralnice, je stala ambulanta z desetimi pregledovalnimi mizami, za katerimi so sedeli zdravniki. Mize so bile opremljene z medicinskim materialom, kot so obliži, povoji, loparčki za pregled grla, plastične brizge, kirurške maske, vata ipd., študenti medicine pa so s seboj prinesli svoje bele halje, stetoskope ter nekateri še merilce tlaka in lučke za oči. Letos smo prvič uredili še operacijsko mizo za hujše

Mali radovedneži primere ter rentgen in EKG, kjer so otroci dobili tudi fotokopije izvidov preiskav. Po pregledu je zdravnik otroka z receptom napotil v lekarno, kjer je dobil zdravila v obliki bonbonov in čokolad. Ob koncu je sledil še pogovor s študenti psihologije, ki so od otrok preko pogovora in risanja poskušali dobiti povratne informacije o tem, kako so doživeli obisk pri zdravniku.

Pred odhodom so otroci v manjših skupinah odšli v rešilni avtomobil, kjer so jim prijazni reševalci razložili osnove prve pomoči.

V četrtek so nas obiskali tudi novinarji RTV Slovenija in revije Otrok in Družina, v petek pa še novinarka revije Moj malček.

Vtisi otrok in mladih zdravnikov Večina otrok je prišla iz ambulante navdušena, s povitimi igračkami, rentgenskimi slikami in EKG zapisi, ogled rešilca pa je bil višek dneva, še posebej, ko se je oglasila sirena. Tudi precej vzgojiteljic je projekt pohvalilo. Vtisi s strani študentov so bili pozitivni, nekaterim se je zdelo napornejše delo z najmlajšimi otroci, spet drugim pa so bili ti še posebej pri srcu. Vsi pa so se strinjali, da je bila to enkratna pozitivna izkušnja in da je projekt tudi tokrat odlično uspel zahvaljujoč vsem prostovoljcem.

Reci AAA!

Projekt Medimedo

18

pripravlja se

november 2004

NAPOVEDNIK DOGODKOV

Kaj se dogaja?

na sceni

19

Priprave na vseslovensko akcijo ob svetovnem dnevu boja proti AIDS-u

PROJEKT VIRUS V POLNEM ZAGONU Tekst: Meta Levstek Pozdravljeni spet vsi v novem šolskem letu. Predavanja in vaje so se že dobro začeli. Prav tako pa je s polno paro štartal tudi Projekt VIRUS. Nekateri ga že poznate, drugi pa se sprašujete, kaj dela naokoli toliko rdečih pentelj. Ja, ja, mi že pridno delamo in se pripravljamo na šolanje novih prostovoljcev, ki poteka vsako leto en teden v oktobru.

Šolanje novincev Najprej se na faksu vrstijo predavanja, ki jih vodijo profesorji, kliniki in strokovnjaki različnih zavodov (IVZ, RS za šolstvo).

Potem vedno sledi zabaven vikend nekje zunaj Ljubljane, kjer izvajamo delavnice vrstniškega izobraževanja. In potem so naši prostovoljci pripravljeni na izvajanje delavnic varne in zdrave spolnosti na osnovnih in srednjih šolah. Te pa najprej pomagajo izvajati v spremstvu že izkušenega izvajalca.

In kaj, če se nisi uspel udeležiti šolanja?

Nič hudega…. Oglasi se v prostoru Društva študentov medicine Slovenije in vprašaj, kdaj ima Projekt VIRUS sestanke. Pridruži se nam tam in kmalu boš vpeljan/a v dejavnosti.

Akcija ob svetovnem dnevu boja proti AIDS-u Drug velik projekt, na katerega se pripravljamo, je vseslovenska akcija ob svetovnem dnevu boja proti AIDS-u. Tako kot vsa leta doslej imamo v našem skladišču goro kondomov, ki jih bo treba razdeliti.

Kako poteka akcija? Akcija se zdaj že zastavlja, oblikuje se podoba. Vsako leto oblikujemo letak oziroma brošuro, ki mora biti čim bolj atraktivna. V njej je priložen kondom. Te brošure potem naši prostovoljci delijo naokoli po Ljubljani. Pomagajo pa lahko vsi. Ne samo člani Virusa! Vabljeni so vsi, ki si želijo veliko zabave, smeha in novih dogodivščin :) Še prej pa je treba brošure sestavit. Zato vsako leto organiziramo "Kondom party", kjer se tisto goro kondomov spravi v brošure. Vedno je zraven tudi hrana in pijača, glasba in dobra volja.

Prvega decembra podnevi torej delimo informativne brošure mimoidočim na ljubljanskih ulicah. Večer pa se zaključi z velikim koncertom na Kongresnem trgu.

Potrudimo se, da povabimo najbolj popularne slovenske skupine, pevce in pevke. To je res enkraten dogodek, ki ga ne smeš zamuditi! Lansko leto nam je mesto Ljubljana park Zvezda okrasilo še z lučkami, tako da je bilo zares čarobno.

Ko se koncert zaključi, pa se vsi prostovoljci, pomagači in tako ali drugače prisotni odpravimo do enega kluba, ki je ponavadi Bailey's, kjer se zažura dolgo v noč. Tukaj se sprostijo napetosti, skrbi izginejo.

Ostane samo še dobra volja in zadovoljstvo po dobro opravljeni akciji. In lahko si predstavljate, da z malo domišljije naredimo super žur!

Tako… to je bila kratka predstavitev Projekta VIRUS. Lahko bi napisala cel roman o tem, kaj in kako delamo, koliko krasnih ljudi sem spoznala ob delu v Virusu-u. Ampak pridi sam/a in se prepričaj.

Projekt virus

20

pripravlja se

november 2004

PROJEKT OSVEŠČEN, NE ZADET !

Tekst:Marko Žličar in Janko Vlaović Projekt "Osveščen, ne zadet!" ima svoje korenine v letu 2003, ko smo se v Društvu študentov medicine Slovenije odločili, da izpeljemo projekt s področja psihoaktivnih substanc. Ocenjujemo, da je v Sloveniji ta tematika zapostavljena, zato projekt poteka skozi vse leto v okviru različnih aktivnosti. Želimo...

Osnovni cilj je osveščanje širše javnosti o problematiki drog v Sloveniji in na ta način prispevati k zmanjšanju tabuiziranosti teme in stigmatizacije uporabnikov. Oblikovanje stvarnega odnosa do psihoaktivnih substanc poskušamo omogočiti s posredovanjem objektivnih in znanstveno utemeljenih dejstev. S tem želimo pripraviti mlade in ostalo širšo populacijo do tega, da nam zaupajo, namesto da bi jih že na samem začetku odvrnili z napadom "ne počnite tega!!!".

Pripravljamo…

V letošnjem novembru bomo pripravili različne aktivnosti, s katerimi se bomo poskušali kar najbolje uvrstiti v preventivni mesec, ki ga pripravlja Urad za droge in ki ga je letos poimenoval prav po našem projektu, Osveščen, ne zadet ! V začetku meseca (gl. tabelo) pripravljamo izobraževanje namenjeno vsem, ki jih to področje zanima. Zvrstila se bodo predavanja in delavnice s področij, ki so tako ali drugače povezana z drogami, zasvojenostjo in problemi, ki jih uživanje drog prinaša.

Predavali bodo priznani slovenski strokovnjaki, ki se s temi tematikami ukvarjajo. Za tiste najbolj zainteresirane, ki bodo

pripravljeni kakšno urico svojega časa preživeti tudi kot prostovoljci na stojnicah, pripravljamo še motivacijski vikend. Prijave bomo zbirali tudi na izobraževanju. V sledečem tednu bomo pripravili dvodnevno akcijo, ko bomo postavili stojnice s propagandno-izobraževalnim materialom, in sicer prvi dan po fakultetah in naslednji po Ljubljani. Računamo tudi na sodelovanje s študentskimi klubi in tako na razširitev akcije po več slovenskih mestih.

Po zaključeni akciji pripravljamo še nekatere druge aktivnosti. Ena od njih je organizacija okrogle mize na tematiko, ki jo bomo izbrali skupaj z udeleženci izobraževanja.

Izobraževanje Osveščen, ne zadet! 2004

Tabela: Razpored aktivnosti v preventivnem mesecu

Osveščen, ne zadet

Več o projektu samem in o letošnjih aktivnostih si lahko preberete na naši internetni strani www.osvescen.org . Vse zainteresirane vabiva k sodelovanju.

Kontakt: marko@dsms.net

intervju

21

Intervju z Mircho Poldrugovcem, štud.med.

OD KOD PA JAZ TEGA POZNAM? Tekst: Barbara Pistor in Tina Peršuh, Foto: Primož Žužek Predsednik Študentske sekcije Slovenskega zdravniškega društva in bodoči psihiater o svojih aktivnih študentskih letih, načinu študija medicine in o štajerski konkurenci. Absolventa z obale se nas večina spomni po zabavnih vlogah v dramski skupini Sympaticus albus.

E: Se spomniš, kakšen si bil kot bruc? Si se od takrat veliko spremenil?

M: Hmmm… kot bruc sem bil zelo izgubljen. Že prvi dan, ko sem šel na trolo, sem izkusil gnečo "velemesta", ki mi poprej ni bila znana. Saj veš: tipičen bruc, prvič od doma in popolnoma izgubljen. Sem namreč iz Kopra in doma govorimo italijansko, tako da mi je slovenščina sprva delala manjše težave, a sem se hitro ujel. Mislim pa, da sem se od takrat zelo spremenil.

E: Ko si prišel na faks, si se priključil fotokrožku. Je ta še aktiven?

M: Na žalost ne. Takrat smo imeli tečaj v smislu predavanj, ki jih je vodil Amadej Lah, ki se je ukvarjal s fotografijo in je o tem veliko vedel. Še vedno pa obstaja temnica na katedri za Higieno, tako da če bi kdo hotel nadaljevati na tem področju, mislim, da bi ga bili v društvu veseli.

E: Sodeloval si tudi pri dramski skupini Sympaticus albus…

M: Dramska skupina je obstajala že nekaj let, preden sem se ji pridružil.

Našo skupino je takrat, ko sem se ji pridružil, vodila Irena Bajc, ki je danes že diplomirana zdravnica. Imeli smo se super! Bili smo majhna skupina, igrali smo igre z majhnim številom vlog, tako da nismo potrebovali veliko igralcev.

Tako marsikdo ni dobil priložnosti, da bi postal član naše skupine. Po izgubljenem navdušenju je skupina razpadla.

Osebno bi bil zelo vesel, če bi se našel nekdo, ki bi jo spet obnovil. Saj v bistvu ni veliko dela. Mi smo se zelo zabavali, v nekaj mesecih smo pripravili predstavo, ki je nato zabavala nekaj sto študentov.

Zanimivo je bilo, da so velikokrat študentje še nekaj časa po predstavi pogledovali za menoj s pogledom: "Od kod pa jaz tega poznam?"

E: Od kod ste jemali teme za igro? Morda iz zdravniških anekdot?

M: Ah, različno. Meni osebno je bila najbolj všeč igra Gospodinjska pomočnica, ki so jo tako rekoč v trenutku napisali: naša takratna mentorica Irena Bajc, Borut Jug in Polona Studen.

Nato smo uprizorili še eno priredbo…

Skratka različno: včasih smo tekst napisali sami, drugič spet ne.

E: Vodil si tudi protitobačno kampanjo. Kakšen je bil efekt kampanje?

M: Ja, s tem projektom sem se ukvarjal prejšnje leto in je bil zame eden napornejših. Pri tem projektu smo se osredotočili na strokovni pristop, tako da sem prebral veliko člankov o protitobačnem zagovorništvu. Kampanja med mladimi ni zaživela, ni se jih prijela.

Težko je med mladimi vzbuditi zaskrbljenost zaradi kajenja, saj se, kot vemo, začno kazati prve zdravstvene težave po dvajsetih, tridesetih letih kajenja. Iz tega razloga tema o posledicah kajenja med mladimi ni aktualna, ker se jih trenutno pač ne tiče.

Mircha Poldrugovec

E: Koliko odstotkov študentov medicine kadi?

M: Študentov kadi okoli 30%, za medicino pa ne bi točno vedel, mislim, da manj.

E: Udeležen si bil tudi pri ustanovitvi projekta Dežela Medimedo. Od kod ideja za ta projekt?

M: Ideja je nastala na Generalni skupščini Evropske zveze študentov medicine, ki sta se ga udeležila Uroš Kastelic in predsednica našega društva Maša. Koncept za projekt je nato pripravil Uroš. Vsem v društvu je bila ideja všeč, tako da smo se hitro lotili projekta.

E: Se ti zdi, da otrokov strah izvira iz njegovih slabih izkušenj z zdravniki, ali so morda za to krivi starši?

22

intervju

M: Starši se mnogokrat ne zavedajo, da jih otroci dojemajo, da vidijo njihov strah in anksioznost, ki jih preplavi ob otrokovi bolezni. Seveda imajo nekateri otroci tudi sami neprijetne izkušnje zaradi zdravnikovega karakterja, ker je ta morda neobčutljiv. Po drugi strani pa so nekateri posegi neprijetni ali boleči.

Namen projekta Medimedo je odpraviti ta strah otrok.

E: V šolskem letu 2001/2002 si bil predsednik društva, bil si tudi predsednik ŠOMF-a…

M: Ja, v tem letu sem bil predsednik SloMSIC. Takrat je bilo na naši fakulteti šest društev. Med njimi tudi Medicinsko športno društvo, Klub študentov Medicinske fakultete in seveda SloMSIC, ki so se nato združili v DŠMS.

E: Trenutno sodeluješ tudi v Slovenskem zdravniškem društvu. Kakšna je funkcija oz. naloga društva? Zdi se mi, da ga študenti še ne poznamo dovolj dobro.

M: Lani sem bil izvoljen za predsednika Študentske sekcije Slovenskega zdravniškega društva. To je strokovno, profesionalno društvo, člani društva smo študentje petega in šestega

november 2004

letnika ter absolventi. Večina članov v Slovenskem zdravniškem društvu je tudi aktivnih v DŠMS. Na ta način poskušajo študenti razne projekte iz DŠMS preko zdravniškega društva razširiti in hkrati doseči kontakt med študenti in profesorji oz. svetom zdravnikov. Študentska sekcija društva tudi vsaki dve leti organizira predavanje, kamor so povabljeni predstavniki Zdravniškega društva in Zdravniške zbornice in je namenjeno študentom višjih letnikov, saj jim pojasni potek sekundariata, specializacije,… Pojasni in pokaže jim možnosti, kam in kako po koncu študija.

V okviru društva imam veliko dela.

Zadnje mesece sem se ukvarjal pretežno s promocijo protitobačne kampanje.

cine dokaj aktivni, tukaj mislim predvsem na DŠMS in ostala društva na naši fakulteti.

E: Meniš, da smo študenti medicine dovolj aktivni pri izvenšolskih dejavnostih in pri skrbi za našo socialno rast?

E: Kako pa je zdaj, ko si že na kliniki in si se že srečal z "dobrimi" in "slabimi" zdravniki?

M: Pod "socialno rastjo" si predstavljam zabavo, žure, tako da smo študenti iz tega vidika dovolj dejavni. Težko pa bi objektivno ocenil, koliko so izvenšolsko aktivni ostali študenti medicine, saj se veliko študentov udejstvuje tudi v aktivnostih zunaj okvira Medicinske fakultete. V primerjavi z ostalimi fakultetami pa se mi zdi, da smo študenti medi-

Mircha Poldrugovec

E: Se strinjaš, da so te vrste aktivnosti nujne, da postaneš dober zdravnik in si tako pridobiš "čut do ljudi"?

M: Težko je posplošiti in reči, da bo študent, ki je izvenšolsko aktiven, dober in human zdravnik, tisti, ki se samo uči, pa to ne bo. Menim, da niso izkušnje same po sebi tiste, ki vplivajo na neko osebo, ampak je pomembno tudi, kako so te izkušnje interpretirane oz. doživete. Jaz osebno sem od društva s socialnega in duševnega vidika veliko pridobil. Tukaj ne mislim samo na prijatelje, ampak tudi na delovne in druge izkušnje.

M: Večina zdravnikov, ki sem jih do sedaj spoznal, se trudi biti dober zdravnik. Vendar to za ene pomeni biti topla, prijazna oseba, za druge pa pomeni biti "dober zdravnik", če znaš na pamet vse stranske učinke zdravil.

Popoln zdravnik je tisti, ki dobro obvlada svoje področje in je prijazen in razumevajoč do pacientov. Vendar je takih na žalost bolj malo.

intervju

E: Zakaj se je na prenovo študija medicine pri nas čakalo tako dolgo?

M: Upam, da ne bomo še naprej predolgo čakali! Aktivno se s tem nisem ukvarjal. Menim pa, da je ideja o prenovi dobila nek nov zagon, čeprav poteka že nekaj let. Zdi se mi pomembno, da smo se študentje sami začeli ukvarjati s tem in si želimo biti udeleženi v procesu prenove.

E: Kaj meniš, da je glavna pomanjkljivost sedanjega študija?

M: Vem, da bom zvenel demagoško, vendar na naši fakulteti zelo pogrešam vzpodbujanje h kritičnem razmišljanju.

To, da bi asistenti in profesorji v okviru vaj in predavanj vzpodbujali in motivirali študente, da bi se o določenih stvareh sami pozanimali. Verjamem, da to ni problem le naše fakultete, temveč tudi drugih na naši Univerzi.

23

primerih. Zdi se mi, da je to glede na znanje, ki ga imam, kar dobra izbira.

Težko je oceniti nekaj, kar je zaenkrat samo na papirju. Menim pa, da bodo študentje mariborske Medicinske fakultete tisti, ki bodo lahko presodili, ali je učenje na primerih res boljše od načina študija, ki ga imamo (zaenkrat) na ljubljanski Medicinski fakulteti.

E: Kakšen bo po tvojem mnenju odnos med Medicinskima fakultetama v Mariboru in Ljubljani?

Bo med njima tekmovalnost ali komunikacija?

M: Menim, da bo med fakultetama vladala določena stopnja tekmovanja in medsebojnega povezovanja. Oboje je po svoje dobro. Tekmovalnost je dobra zato, ker sili k vedno novim izboljšavam.

Po drugi strani pa nudi povezovanje izmenjavo znanja in izkušenj med obema fakultetama, kar je seveda nujno. Že letos je potekala skupna seja senata obeh fakultet in to kaže na to, da sta obe fakulteti zainteresirani za medsebojno sodelovanje.

E: Ali misliš, da bo študij v Mariboru boljši?

E: Kakšne izkušnje pa si si pridobil v Ameriki?

M: Če se ne motim, je način študija na mariborski fakulteti povzet po načinu študija neke finske fakultete in je v bistvu mešanica starega, klasičnega sistema in "problem based learning" - učenja na

M: V Ameriki sem preživel štiri mesece.

Tja sem šel na študentsko izmenjavo, v okviru katere sem delal v laboratoriju na področju biokemije. Istočasno pa sem delal še pri psihiatru in ga spremljal ob

delu (na vizitah in podobno). Živel sem na obrobju Bostona, nad katerim sem še zdaj navdušen. Sicer pa sem še vedno zaljubljen v New York.

E: Bi lahko delal v Ameriki kot zdravnik?

M: Mislim, da. Čeprav se njihov sistem dela popolnoma razlikuje od našega, bi se tam zagotovo znašel. To bi bil gotovo zanimiv izziv.

E: Misliš, da ti bodo vsa poznanstva, ki si jih pridobil v teku študija, pomagala odpreti več vrat kot pa ostalim študentom, ki v primerjavi s tabo niso bili tako aktivni?

M: Ne, mislim, da je predvsem pomembna sposobnost in odprtost posameznika, ne glede na to, ali je aktiven v kakšnem društvu ali ne. Zdi se mi, da zato nisem v privilegiranem položaju.

E: Če bi se moral še enkrat odločati o izbiri študija, bi še enkrat izbral medicino?

M: Kljub temu, da imam zdaj, ko imam za sabo že šest let, drugačen pogled na medicino, kot sem ga imel na začetku, nisem nikoli podvomil, da sem se pravilno odločil.

24

pod tujim nebom

november2004

Študentsko izpopolnjevanje v Houstonu

KDAJ, KAKO IN ZAKAJ? Tekst&Foto: Katja Perdan Večina študentov prestopi prag Medicinske fakultete z velikimi načrti za prihodnost, očmi, polnimi pričakovanja, kaj jim lahko ponudijo študentsko življenje, študentske organizacije, fakulteta. Nekateri si že od vsega začetka mrzlično želijo le, da bi v najkrajšem možnem času "predirkali" študijska leta, drugi se želijo najprej naužiti sladkosti in prostosti tega časa ter se posvetijo načrtovanju svoje poklicne prihodnosti nekoliko kasneje. Tako kot na vseh področjih velja tudi v medicini, da več kot vidimo, spoznamo in preizkusimo, širša bodo naša obzorja in boljša naša presoja. To pa je v našem bodočem poklicu še posebej pomembno. Delček k tovrstni izobrazbi prav gotovo lahko prispeva elektiv v enem največjih svetovnih medicinskih centrov, TMC (Texas Medical Center) v Houstonu.

Kaj sploh je TMC? Texas Medical Center je kompleks inštitucij, zbranih na dobrih dveh milijonih kvadratnih metrov. V trinajstih najsodobneje opremljenih bolnišnicah lahko letno oskrbijo okoli pet milijonov pacientov, v njihove redne programe šolanja na številnih fakultetah, med drugim tudi dveh medicinskih, pa letno vpišejo preko 16000 študentov. Poleg tega najdemo pri njih tudi številne tuje študente, ki ob zaključku izobraževanja preživijo nekaj mesecev v tamkajšnjih bolnišnicah, pri čemer so med najbolj zaželjenimi kirurški in urgentni oddelki.

Slovenskim študentom je dodatno izobraževanje pri njih omogočil naš svetovno znani srčni kirurg dr. Igor Gregorič, ki dela v St. Luke's Episcopal Hospital že več kot dve desetletji in je med drugim tudi profesor na eni izmed medicinskih fakultet v TMC. Do pred kratkim smo bili vključeni v uradni program izmenjav v okviru sodelovanja med njihovo in našo fakulteto, kar je slovenskim študentom ob predložitvi ustrezne dokumentacije omogočalo zelo široko izbiro elektivov na vseh področjih medicine. Danes je spisek izobraževalnih možnosti, ki jih ima študent, ki se odloči za Houstonski elektiv, precej krajši, kot se ga mogoče spominjajo študentje, ki so to lekcijo že absorbirali, zato pa nič manj kvaliteten.

Kako se prijavis in kaj te tam čaka?

Na voljo je namreč predvsem opravljanje kirurške prakse na St. Luke's Episcopal Hospital, pod uradnim mentorstvom dr. Gregoriča, ki poteka najmanj en mesec in največ tri mesece, prostora pa je za tri slovenske študente mesečno. Po dogovoru s prof. Smrkoljem se vsakemu študentu lahko prizna ta praksa tudi kot opravljanje vaj iz kirurgije, po vrnitvi domov pa čaka študenta le še opravljanje ambulantnega dela vaj (približno 12 dni). Kar se tiče pogojev, ki jih mora študent izpolnjevati pri prijavi, je

Houston

5. ali 6. letnik oziroma absolvent, znanje angleškega jezika (s čimer mislim, da ni posebnih problemov ) in opravljen kolokvij iz kirurškega praktikuma. Drugih posebnih pogojev zaenkrat ni, razen tega, da se prijaviš pravočasno, ker dobi mesto tisti, ki prej pride, tri mesta mesečno pa se zapolnijo hitro. Rok prijave je najmanj štiri mesece pred željenim opravljanjem elektiva, za vse informacije, prijave in ostalo pa se je potrebno obrniti na številko 031 314 589, vsak ponedeljek med 17. in 20. uro. Takrat se dogovorimo o vseh podrobnostih glede izpolnjevanja prijavnice, iskanja bivališča v TMC in podobno. Eno od pogostejših vprašanj je, ali naši študentje potrebujejo vizo ali ne, na kar naj odgovorim že kar zdajle - zaenkrat za bivanje v ZDA od enega do treh mesecev viza ni potrebna. Eden od negativnih vidikov obravnavanega elektiva je prav gotovo dejstvo, da stroški za letalsko karto (cca. 140 000 SIT) in sobo (cca. 100 000 SIT/mesec) v Houstonu znesejo precej več kot kje drugje, vendar na koncu tega denarja še nikomur ni bilo žal. Mnogi študentje si pomagajo tudi z iskanjem sponzorskih sredstev (kar na žalost v današnjih časih ni več tako uspešno, kot je bilo nekoč, je pa še vedno vredno poskusiti).

Možnosti nastanitev je seveda več, vendar pa je v centru vsega dogajanja (in običajno najcenejši) Favrot Tower, kjer študenta od njegove postelje pa do operacijske dvorane loči le nekaj minut hoje. Obrazec, ki ga je potrebno poslati v Favrot po faksu, dobite ob prijavi. S tem se postavite na "čakalno listo" za prosto posteljo, pri čemer velja opozoriti, da je obrazec smiselno faksirati prej kot zgoraj omenjene štiri mesece pred nastopom elektiva, saj je Favrot Tower pogosto zaseden do zadnjega kotička.

Tisti, ki imajo v sobi radi malce več komoditete, se običajno dogovorijo s kolegi, ki bodo opravljali elektiv v Houstonu isti mesec, in skupaj najamejo sobo v bližnjem motelu. Ta je od medicinskega centra sicer oddaljen dobrih 15 minut

Pogled iz St. Lukes Hospital

hoje, ima pa zato zelo prijetne in popolnoma opremljene prostore, kjer se človek zvečer utrujen od dogodkov preteklega dneva med kramljanjem s kolegi z veseljem pogrezne v kakšen naslanjač. Tukaj je tudi rezervacija precej bolj enostavna, saj zadostuje že samo telefonski klic in soba je rezervirana.

Vsakdan na vajah in zunaj njih Kar se tiče študentskega dela, je pogosto zelo odvisno od vsakega posameznika. Možnosti so številne, študent lahko (oziroma se od njega to celo pričakuje) aktivno sodeluje pri skoraj vseh posegih, s čimer si dobi neprecenljive izkušnje, vsekakor pa dobi vsak dan določene zadolžitve, ki jih mora izpolniti. Ko to stori, se seveda lahko še po lastni želji dodatno udejstvuje. Američani so zelo odprti ljudje, s katerimi se stik zelo hitro naveže in z malo truda tudi obdrži. Če študent pokaže zanimanje zanje in za njihovo delo, so pripravljeni veliko pokazati in naučiti. Da si bo lažje predstavljati, kako študentje dojemajo Houstonski elektiv, prilagam del poročila Saše Anžej, ki je bila tam lani oktobra.

"Vsak študent je bil dnevno razpisan v svojo operacijsko sobo, kjer smo se ob spremljavi countryja, klasične glasbe in priložnostno rocka

pod tujim nebom

(glede na okus glavnega operaterja) urili v operacijah bypassov, zamenjavah zaklopk, pljučnih lobektomijah, popravah trebušnih anevrizem, karotis endarteriektomijah, sem ter tja še kakšni transplantaciji jeter ali ledvic; skratka, dela in zanimivih stvari ni manjkalo. Seveda tudi zato, ker študent ne drži samo kljuk, ampak tudi škarje, srce, žile, priložnostno vleče kanile iz srca, požrtvovalno sesa s suckerjem; če imaš srečo, lahko kakšno petkovo popoldne v duetu (kot prvi asistent) celo transplantiraš ledvico! Šivanje kože, včasih tudi podkožja, pa je vsakodnevni trening! Glede na to so sledili učni večeri, ko naju je Matevž, ki je že imel za sabo vaje in izpit iz kirurgije, naučil vozlanja in potem smo kot tri stare mame ob večerih na različne načine vozlali vsak svojo nit in kramljali o dogodkih preteklega dne. Presenečena sem bila nad odnosom, ki so ga v bolnici imeli do nas - neverjetna prijaznost sester in inštrumentark ter pripravljenost kirurgov, da ti kaj pokažejo, takoj ko vidijo, da te stvar zanima.

Seveda so tu in tam tudi kakšne temne izjeme, a moje izkušnje so bile v glavnem zelo pozitivne.

K temu, da je okolje nadvse stimulativno za osvajanje novih medicinskih znanj, pa pripomore tudi ogromno število knjig, kaset in drugega materiala, ki ti je na voljo v knjižnicah in knjigarnah v neposredni okolici. Sama sem na primer enkrat hotela pregledati videokasete o najpogostejših srčnih operacijah, pa se to ni dalo kar tako, ker jih je bilo okrog 2000 in je bilo treba v roke vzeti katalog...

Sicer pa je St. Luke's znan predvsem po velikem številu že prej omenjenih vstavljanj umetnih src oziroma podpornih srčnih naprav. S tem smo se seznanili že prvi dan, ko smo, nič hudega sluteči, po kameri iz sosednje sobe gledali vstavitev ventrikularne črpalke. Misteriozno...

Malo čudno se nam je zdelo, da se toliko ljudi gnete okrog pacienta, še bolj čuden je bil njihov miren odziv na dejstvo, da operacija ni bila uspešna - no, potem smo zvedeli, da je bil pacient tele in operacijska soba raziskovalni

Takole se čaka, da pride ura za delo...

25

V eni izmed operacijskih sob laboratorij. Naš prvi dan pač! Živa legenda bolnice pa je dr. Cooley, po katerem se imenujejo razni kirurški pristopi in ima v bolnici svoj muzej, po njem se imenuje tudi ena od stavb v St. Luku. Kljub svojim 83 letom še vedno operira in se udeležuje vseh aktivnosti v bolnici, poleg tega pa baje edini uporablja stopnice, v času, ko je v Ameriki hoja že izumrla. Imela sem srečo, da sem bila enkrat razpisana z njim na operacijo!

Naš delovni dan se je začel že zelo zgodaj, tako da smo ujeli različne strokovne sestanke, ki so bili določeni vsak dan v tednu ob sedmih. Ob petkih je bila pa lekcija posebej za študente (poleg nas treh je bilo v oktobru še šest Nemcev), takrat smo z enim od starejših profesorjev predebatirali kakšno novo temo in reševali vprašanja in tegobe v zvezi z asistiranjem.

Ob pol osmih si moral biti v operacijski. Glede na povprečno trajanje (4-5 ur) in število (2) operacij dnevno, smo se v naš Rodeway Hotel vračali šele proti večeru. Malo utrujeni, a polni entuziazma. S Katjo sva se seznanili tudi z ER (urgenco), kjer si po eni strani presenečen nad opremljenostjo (rentgenske in druge slike imajo v računalniku in jih lahko gledaš v poljubni projekciji), po drugi strani pa srce poslušajo kar čez majico. Spodobilo se je, ko smo že ravno bili v Ameriki, videti tudi strelno poškodbo!"

Vsekakor pa potrebuje človek po napornem delu tudi druge oblike dejavnosti, na katerih lahko spusti možgančke na pašo in si nabere moči za nove podvige. Tudi za to je v TMC poskrbljeno, saj se v bližini nahaja vse od fitnes centrov do prijetnih lokalov, medtem ko ob vikendih študentje kar s skupnimi močmi poskrbijo za prijetne urice na izletih in norčijah po

okolici. Tako bi z naslednjim odlomkom sestavek zaključila v upanju, da smo vsem, ki ste bodoči interesenti za tovrstno izobraževanje, olajšali kakšen korak na poti k cilju.

"Za prosti čas pa je poskrbel Michael, prijatelj vseh Slovencev, ki pridejo v Houston. To je prijazen gospod v 50-ih, finančni direktor ene od bolnic, ki sam živi v Favrot Towerju. Razlog za obsedenost s Slovenijo je preprost: enkrat je že bil pri nas! Ostalim Američanom se pa zdi zelo čudno, če ne pokažeš neznanskega navdušenja nad njihovo deželo: "How come, we have everything here!?" Nasploh so strašno ponosni na Ameriko; v naši soseski je imela vsaka tretja hiša obešeno ameriško zastavo, nekatere pa celo pripis ''Proud to be American''. Druženje z njim je bila nekakšne simbioza - on nam je kak opravek olajšal tako, da nas je odpeljal z avtom do najrazličnejših trgovin, knjigarn ter na vsakotedensko nabavo hrane (seveda vse low-fat, no calories), uvedel nas je tudi v golf - konec koncev bomo kmalu zdravniki in se je treba temu primerno znati obnašati :) Mi pa smo ga v zameno vabili na slovenske večerje, ki so bile po pravici najboljše od vseh tex-mex, indijskih, kitajskih, sea-food ameriških in še in še kuhinj, ki jih Houston premore, in mu s tem krajšali čas. Nek vikend pa smo sami najeli avto (najmanjšega, kar se ga je dalo dobiti - petmetrskega pontiaca) in se popeljali po texaškem highlandu, do San Antonia z znamenitim Alamom, resnično lepimi španskimi misijoni in romantičnim riverwalkom na ameriški način, naslednji dan pa do enega od naravnih parkov, takrat v soncu in prijetnih temperaturah, medtem ko smo iz Slovenije dobivali vesti o prvem snegu."

26

pod tujim nebom

november2004

Praksa v Združenih državah Amerike

4 MONTHS, 6 TEDNOV ALI ŽIVOT V MASSACHUSETTSU Tekst&Foto: Benjamina Dolinšek Moje navdušenje ob mailu na mailing listi novembra lani, da se ponuja praksa v Združenih državah Amerike, je temeljilo predvsem na osebnih razlogih, saj je pomenilo, da lahko del mojega leta pavziranja na faksu združim z bivanjem pri fantu, ki se je moral mesec pred tem vrniti domov, v Boston, zaradi štipendije in faksa.

Tako sem se brez prevelikih pomislekov odločila, da se odpravim tja, na štirimesečno prakso iz psihiatrije. Na faksu sem se dobila z Mircho, ki je bil na tej izmenjavi leto pred tem, in kasneje še s predstavnikom organizacije WISE, ki je obiskal Slovenijo in preveril kandidate. Kmalu po tem sem se z WISO (ki jo bolj ali manj sestavlja psihiater dr. Hanson in nekaj njegovih pomočnikov) dogovorila, da prihajam v Massachusetts v začetku februarja.

Moj delovni dan Koncept prakse je tak, da pol delovnih dni (in še kako soboto) pomagaš dr. Hansonu, psihiatru pri organizaciji, ki v glavnem skrbi za mentalno zdravje starejših ljudi (po domovih za starejše), drugo polovico dni pa si zapolniš z medicinskim delom, ki si ga sam najdeš in organiziraš v kateri od številnih medicinskih ustanov v bližini.

Meni ni uspelo najti zanimivega dodatnega dela, trudila sem se v javnem zdravstvu, ampak nekako nihče ni odgovoril na moje klice in emaile. Tako sem delala z njim, kar je bilo precej naporno in po nekaj tednih prav duhamorno, ker je bila moja naloga bolj biti tajnica kot študentka medicine. Moja glavna zadolžitev je bila priprava dokumetna za vsakega pacienta, ki sva ga kasneje pogledala. V začetku je bilo kar precej zapleteno in zanimivo soočiti se z ogromno ameriško mapo papirjev in se znajti v njej. Pravzaprav je kar nekaj časa trajalo, da sem se znašla. Druga, morda še važnejša naloga pa je bila skrb za to, da se, preden zapustiva ustanovo, prepriča(va), da ima(va) dve kopiji vsakega dokumetna, za zavarovalnice... in ja, seveda, moja naloga je bilo kopiranje teh na razno raznih kopircih po pisarnah raznih domov... kar me je, seveda, začelo kaj kmalu živcirati.

V hiši WISE, kjer živi tudi Hanson z družino, imaš na razpolago sobo z računalnikom in internetom (ki jo ponavadi deliš še s kakšnim študentom, ki je tam na izmenjavi) in souporabo ostalih stvari v hiši. V primeru, da delaš s Hansonom, imaš 200$ mesečne štipendije, če pa si sam nekako organiziraš prakso v

Boston

bostonskem okrožju, pa potrebuješ prenočišče, potem se lahko tudi dogovoriš z njimi, si nastanjen tam in celo dobivaš dodatnih 50$ podpore.

Ekstremi ameriškega zdravstva Ekstremen primer ameriškega zdravstvenega sistema (in Hansonovega pristopa) se mi je zdel dogodek nekega večera, ko je res že bilo pozno in sva delala ves dan (in meni se je že mudilo nazaj v Boston), in je eden od pacientov imel drugačno zavarovanje kot večina. Pol ure sva čakala, da sva stopila v kontakt z zavarovalniškim posrednikom, da je potrdil, da bo zavarovalnica krila stroške in šele po tem sva šla pogledat pacienta. Meni se je to zdelo povsem nepojmljivo. Predvsem zato, ker je pregled posameznega bolnika ponavadi trajal 3 minute, ni bil ravno zapleten in težaven, poanta pa je bila, da oceni njegovo stanje za potrebe ustanove in prilagodi doze zdravil (ponavadi jih poveča). Še ena stvar se mi je zdela precej zgrešena vprašanja, ki so kriterij, po katerem se oceni pacienta za orientiranega v času in prostoru.

Ok, kdo je ameriški predsednik, to še gre, pa kdo je bil pred njim. Ampak da temelji ocena orientiranosti na vprašanju, kateri dan v tednu je, se mi je zdelo malo neumno. Ker sem si ves čas predstavljala, kako dezorientirana bi bila jaz, če bi bila vse dneve zaprta v istih prostorih.

Prav žalostno nemogoče se mi je zdelo okrevati v takem okolju.

In tako se je moja praksa zaključila precej prej kot načrtovano. Letalske karte sicer nisem spreminjala (oziroma v končni fazi sem jo, tako da sem šla domov kasneje), ker sem imela domovanje v Bostonu, sem se pa raje posvetila učenju za izpite (to sem tudi navedla kot razlog), ki so me čakali doma in obenem sem pomagala s prevajanjem dokumentarnega filma, ampak to je že začetek neke druge zgodbe.

Celoten vtis o Ameriki pa je ostal zelo pozitiven.

Ne morem sicer soditi nepristransko, ampak

veliko je bilo pozitivnih presenečenj. Morda zato, ker so bila moja pričakovnja precej nizka.

Ampak kako arognatno pa je to, da prihajaš iz dvemilijonske države in se ti zdi, da imaš jasno sliko o 250 milijonih ljudi v državi, kjer še nikoli nisi bil? Fantastičen je bil občutek svobode, ko te nihče ne pozna (kar je v Sloveniji precej nemogoče), občutek odprtosti ljudi, njihovega javnega izražanja mnenja (kar je lahko tudi precej frustrirajoče, še posebej v časih ...... W. .... vladavine... ). Najbolj pa me je navdušila raznolikost kultur, ki sobivajo tam in kako vsaka od njih prinaša svoje značilnosti v celotno podobo Amerike.

Amerika nije rad i znoj postoje holivud i frenki boj diznilend bejzbol i rok end rol godine ocaja godine nade jedni ruse a drugi grade prolaze ratovi padaju vlade...

(Azra)

pod tujim nebom

27

Na elektivu v Turčiji

IZ MESTA TISOČERIH MINARETOV Tekst & Foto: Aleš Agatonović Istanbul je eno izmed turških mest, v katerem lahko opravljaš prakso ali elektiv. Jaz sem bil na elektivu, in sicer od prvega do petindvajsetega julija. Istanbul je največje mesto v Turčiji ter gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče. Zato je idealen kraj za pridobivanje novega znanja iz različnih področij medicine in hkrati priložnost, da spoznaš čudovito mesto in pokrajino.

Po skoraj dva dni trajajočem potovanju so se ob sončnem vzhodu prikazali v daljavi prvi minareti. Vlak je švignil mimo poslednjih plantaž agrumov in že sem se znašel v vrvežu petnajstmilijonskega mesta.

Istanbul! Izstopim na postaji Sirkedži, srce mi divje utripa, nekdo bi me moral čakati.

Nikogar, pa vendarle tisoči obrazov.

Pridem v čakalnico, se sklonim nad potovalko, da bi izvlekel list papirja s svojim imenom… in naenkrat stoji pred menoj črnooka Turkinja: "Are you Ališ?" Čez pol ure sva že v njenem študentskem stanovanju, kjer sta se mi še isti dan pridružila kolega iz Madžarske in Švedske. V naslednjih dneh so prišli v Istanbul še preostali študentke in študenti julijske skupine, tako da se nas je nabralo kakih petnajst. Razporedili so nas po stanovanjih turških študentov medicine, večino deklet pa v študentski dom. Nastanjeni smo bili v evropskem delu mesta, v četrti Findikzade in v bližnjem Džerahpaša. Bili smo pisana druščina iz različnih koncev (Slovenija, Hrvaška, Makedonija, Švedska, Madžarska, Tajvan,

Rusija…) in kmalu smo postali dobri prijatelji.

Hitro sem dojel, da so dnevi v Istanbulu zame prekratki. Ob devetih zjutraj sem moral biti v bolnišnici. Tam sem ostal ponavadi do dveh popoldne. Sledilo je kosilo v bližnji menzi in zbor naše skupine ob treh. Tam nas je vedno čakalo več turških študentov in sledilo je vsakodnevno potepanje po Istanbulu. Mesto je prava zakladnica znamenitosti in zanimivosti vseh vrst in za vsakogar. Vsak dan nekaj novega, vsak dan smo obiskali drug del mesta in tudi po petindvajsetih dnevih si nisem uspel ogledati vseh atrakcij.

Ogledom je sledila večerja, bodisi doma ali pa v kakšni od številnih tradicionalnih restavracij. In potem, jasno, zabava.

Nočno življenje je v tej metropoli fantastično, a o tem kasneje. V glavnem, ves ta čas smo trpeli le zaradi kroničnega pomanjkanja spanja in o kakšni postelji pred drugo uro zjutraj ni bilo govora.

Istanbul, nasedla ladja

Istanbul

Sultanhamet, Modra džamija V Istanbulu so tri medicinske fakultete: Džerahpaša in Čapa, ki sta v bližini Findikzadeja ter Marmara-Deniz-Tip Fakultesi v Uskudarju na azijski strani.

Jaz sem bil v Čapi, kakih petnajst minut hoje od stanovanja, kjer sem bival, in sicer na oddelku za nevrologijo. Moja tema je bila elektroencefalografija in analiza njene diagnostične vrednosti pri deprivaciji spanja v tistih primerih generalizirane epilepsije, kjer je bil predhodni EEG normalen. Vsega časa pa nisem preživel le v EEG laboratoriju, ampak tudi na drugih odsekih nevrološke klinike. Kmalu sem spoznal več zdravnikov specializantov, pravzaprav večinoma so bile tam specializantke, pa tudi starejših zdravnikov.

Mislim, da sem imel srečo, saj so bili pripravljeni posvetiti nekaj časa tudi meni in ko sem bil v ambulanti, so mi sproti prevajali v angleščino. Pri nevroloških pregledih sem neposredno sodeloval in tako ponovil nevrološko preiskavo iz spomladanskih vaj. Nekaj dni sem preživel tudi na nevrokirurgiji, elektromiografiji in na intenzivnem oddelku. Moj mentor je bil zelo odprt in mi je še sam predlagal, naj si ogledam tudi druge oddelke. Tako sem si v tem mesecu dni ustvaril nek splošen vtis o razmerah na nevrologiji v Čapi. Splošno stanje je na evropskem nivoju, opremljenost dobra. Morda je antisepsa na nekoliko nižjem nivoju kot pri nas. Čapa je

28

pod tujim nebom

znana tudi kot center za bolnike z različnimi dednimi boleznimi živčevja, ki so v določenih delih Turčije, kot so zahodni predeli Taurusa, zelo pogoste.

Vsakodnevna vročina (35°C) pa ni zmotila neskončnega vrveža, kaotičnega prometa stotisočev avtomobilov, niti petkratdnevne pesmi mujezinov, ki se je razlegala s tisočerih minaretov. Turški študenti so pripravili zelo dober družabni program, le za našo prehrano so bolj slabo poskrbeli: razdelili so nam denar, ki pa je zadoščal za kakih štirinajst kosil v študentski menzi. Pa vendar mesec julij je bil prava orientalska pravljica. Najprej sprejem, ki nam ga je v eni od tradicionalnih restavracij priredil TurkMSic, potem pa brezštevilna potepanja v popoldanskih urah: Modra mošeja in Hagia Sofya v Sultan-Ahmetu (osrednji del Istanbula), Jerebatan - podzemni muzej, sultanove palače in haremi v Topkapiju z neprecenljivimi zakladi, razkošni Dolmabahčeseray, turška savna v Hodža-Mustafapaši, džamija Sulejmanija slavnega arhitekta Sinan-paše. Istanbul je idealno mesto za nakupe, zlasti v Velikem bazarju in v Egiptovskem bazarju, ki predstavljata ogromna trgovinska kompleksa s tisoči trgovcev in kupcev in kjer se odvija tisočletni krog barantanja in pogajanja za ceno vseh mogočih izdelkov - od turških preprog do nakita in nargil.

In nočno življenje? Najlepša so tri mesta.

Prvo je most Galata, ki prečka zaliv Zlati rog (tur. Halič) in povezuje Galato in Eminonu. Na mostu je polno kavarnic in tu menda slišiš vse jezike sveta, celo turškega.

Drugo mesto je Topane, kompleks kavarnic v orientalskem slogu, kjer sediš na preprogi s prekrižanimi nogami, kadiš vodno pipo in pod platanami uživaš ob ada-čaju (če nisi kadilec, za začetek ne pretiravaj, ker ti bo po pipi slabo) in Taksim onkraj Zlatega roga, mesto zabave, številnih diskotek na strehah nebotičnikov in slavna ulica Istiklal, ki je polna sprehajalcev še dolgo po polnoči.

Omeniti moram še izlete v okolico, kjer lahko vidiš mnogo zanimivih stvari. Mi smo obiskali kopališče Kilyos na obali Črnega morja, kakih trideset kilometrov od Istanbula v smeri kraja Sariyer. Naslednji konec tedna smo se kopali na Princesinih otokih Buyukada v bližini Istanbula, ob azijski obali. Tretji vikend so sledile štiridnevne mini počitnice na otoku Afsha, kakih šest ur potovanja z ladjo iz Istanbula na jugozahod Marmornega morja. Predzadnji dan je moja noga stopila še na azijska tla.

Obiskali smo dvomilijonsko Burso v Anatoliji s čudovito Zeleno mošejo (Jeshildžami) in grobnicami sultanov Osmana in Orhana. Prekrasno mesto, ki se z mogočnega Uludaga stopničasto spušča v rodovitno dolino bombaževih in oljčnih nasadov.

In nato… zadnji dan, zadnji večer v Istanbulu. Še enkrat sem z ladjico prečkal Bospor in se zazrl proti zahajajočemu soncu izza vitkih minaretov tam daleč na evropski strani. Čez dve uri sem bil že na vlaku, ki je sopihal proti Sloveniji, poln vtisov in bogatejši za novo, lepo izkušnjo.

november 2004

RAZPIS PRAKS Drage medicinke in medicinci!

Društvo študentov medicine Slovenije razpisuje prakse in elektive za leto 2005. Na prakso se lahko prijavi vsak študent tretjega ali višjega letnika medicine, na elektive pa prav vsak študent medicine. V kolikor si študent dentalne medicine in te izmenjave zelo zanimajo, se lahko oglasiš v uradnih urah in skupaj bomo preučili tvoje možnosti.

Cena izmenjave je enaka kot lani, to je 35.000,00 SIT, 5000 SIT pa lahko dobite nazaj po oddanem poročilu. Denar bomo pobirali v dveh obrokih, prvega morate vplačati do konca novembra, drugega pa pred dokončno prijavo, ki jo morate narediti do konca januarja.

Sistem točkovanja je objavljen na domači strani izmenjav. Doživel je nekaj sprememb, saj jezikovni test ni več tako pomemben, kot je bil, uvedli pa smo tudi obvezno oddajo motivacijskega pisma pred prijavo. Zavedamo se, da je sistem daleč od popolnega, zato ste tudi vabljeni s predlogi, kako bi ga lahko izboljšali.

Za več informacij ali razlago nejasnosti obiščite domačo stran: www.slomsic.org/exchange, pišite email na neo@slomsic.org ali nore@slomsic.org, ali pa se oglasite v uradnih urah vsak ponedeljek od 12.00 do 14.00 v klubu študentov (nasproti WCjev).

Spremljajte tudi obvestila, ki jih bomo pošiljali po e-mailu in razobešali po fakulteti!

Vabljeni!

Za DŠMS Pripravila: Maiden tower-mesto, povezano s številnimi legendami o turških princesah

Istanbul

Martina Turk (NORE) in Matevž Harlander (NEO)

pod tujim nebom

IN ELEKTIVOV ZA LETO 2005

Prakse in elektivi

29

30

pod tujim nebom

november 2004

PARTY IDEJ

OHRID - 53. SVETOVNO SREČANJE ŠTUDENTOV MEDICINE Tekst: Nina Fister in Aleksandra Mohar Avgusta je v Makedoniji potekalo 53. svetovno srečanje študentov medicine.

V hotelu ob Ohridskem jezeru se je zbralo preko sedemsto študentov, ki ob študiju prostovoljno delujejo na različnih področjih. Glavna tema tokratnega srečanja je bilo nasilje. V dnevih med 3. in 9. avgustom so se poleg izobraževanj, treningov in delavnic odvijala tudi športna srečanja, filmske projekcije, kulturni ogledi in nacionalno raznolike zabave.

Društvo študentov medicine Slovenije (DŠMS) je član združenja IFMSA (International Federation of Medical Students' Association), ki je organizator teh srečanj. Letno priredijo dve srečanji, t.i. generalni skupščini (GA-General Assembly), vsakič v drugi državi sveta.

Namen srečanja je druženje študentov različnih kulturnih, socialnih in zgodovinskih ozadij in iskanje novih idej v reševanju podobnih problematik v zdravstvu.

S predsednico Mašo na čelu se je ekipa osemnajstih študentov odpravila na dolgo pot preko Hrvaške in Srbije do željenega cilja. Ob prihodu v hotel je bilo veliko veselja ob ponovnem videnju starih znancev. Zvečer pa so nam domačini-organizatorji pripravili sprejemno slovesnost v starem ohridskem amfiteatru. Različni govorniki so bodoče zdravnike nagovorili in pozdravili misijo srečanja.

V naslednjih dneh so glavna srečanja potekala v različnih sklopih. Predsedniki so imeli ločene sestanke, kjer so razpravljali o problemih, s katerimi se soočajo pri voden-

Prekomerno motivirani študentje medicine

Ohrid

ju nacionalnih društev. Drugo skupino so sestavljali študentje, ki skrbijo za nemoten potek mednarodnih izmenjav. Odprto so delili pretekle izkušnje in sklepali nove pogodbe.

Ker hočemo tudi sami izboljšati načine in pristope k poučevanju, aktivno sodelujemo pri posodabljanju učnih tehnik in njihovih vsebin. Za to skrbi poseben resor o medicinskem izobraževanju. Na letošnjih volitvah je bila za vodjo tega področja izvoljena naša Katja Kovač, ki bo v naslednjem letu poskrbela za uresničevanje tekočih in bodočih projektov. Pri tem ji želimo veliko uspeha!

Veliko skupino predstavlja komite, čigar naloga je prepoznavati in razreševati aktualne preobleme v javnem zdravstvu. Veliko projektov, ki jih izvajamo na naši fakulteti, na tak ali drugačen način pokriva to tematiko, to so npr. Medimedo, Osveščen, ne zadet!, Lahko te moti, ... Tokrat je bil poudarek na pojavnosti različnih oblik zlorab, od psihičnih, fizičnih pa do socialnih.

Sledijo študentje, katerih tema delno sovpada s prej omenjeno. Pokriva problem beguncev in se zavzema za zmanjšanje nasilja ter širjenje pobude miru.

Preostali del prostovoljcev pa se ukvarja s poučevanjem spolnosti osnovnošolcev in srednješolcev s pristopom vrstniškega izobraževanja. Na ta način to tematiko približajo mladim, saj se tako lahko bolj sprosčeno pogovarjajo o tej temi. Od raznoterih tem, ki jih to področje vključuje, pa je velik poudarek tudi na spolno prenosljivih boleznih - problem v zadnjem času predstavlja hitro širjenje virusa HIV. Lahko se pohvalimo, da tudi pri nas že mnogo let uspešno izvajamo projekt

Efektivno skupinsko čiščenje tal

Virus, ki je pridobil državne razsežnosti.

Po napornih urnikih, ki so tekli skozi cel dan, pa se je prostor, ki je čez dan deloval kot konferenčna dvorana, spremenil v živo jezero plesočih. Na Polish Party smo plesali na njihovo glasbo, zraven pa so nam ponudili jedi in pijačo, značilno za to državo. Imeli smo tudi orientalski večer, kjer se je velik del udeležencev oblekel temu primerno. Priredili so tekmovanje v trebušnem plesu, kjer je Meta zasedla drugo mesto. Zadnji večer pa je bilo prizorišče zabave ob jezeru. Tam je vsaka država predstavila svoje užitne dobrote, po katerih jih poznajo po svetu. Na naši stojnici je bilo veliko zanimanja za kraški pršut in dobro rdeče vino.

Po tednu druženja je prišla nedelja, ko smo se poslovili od novih prijateljev, mednarodne atmosfere in makedonskega sonca.

Opremljeni z načrti ter novo mrežo osebnih povezav smo se odpravili vsak na svojo pot proti domu. Ideja o delu, druženju in spoznavanje nove kulture je bila tako izpolnjena, želja po ponovnem snidenju pa živa do naslednjega srečanja. Turčija... prihajamo!

pod tujim nebom

31

Pogovor s tujimi študenti

"HOW DO YOU LIKE SLOVENIJA??"

Tekst:Maja Tripar in Polona Maver Pisana mednarodna druščina študentov medicine, ki so prišli na izmenjavo v Slovenijo, nam je v sproščenem klepetu zaupala svoje vtise in izkušnje, ki so si jih do sedaj nabrali v Ljubljani. Kaj jim je všeč in kaj ne? So zadovoljni s svojimi mentorji, praktičnim delom in z znanjem, ki so si ga pridobili v teh tednih? Kako drugačno je slovensko okolje od domačega? Jih je morda kaj presenetilo? Iz kakšnih razlogov so sploh izbrali Slovenijo? Na nekatera vprašanja smo dobili prav presenetljive odgovore, preberite si sami!

Maja, 25let, Švica, 6.letnik Prakso opravljam na oddelku za abdominalno kirurgijo, kjer mi je zelo všeč. Zdi se mi pa, da lahko v Švici študent bolj sodeluje in več dela sam opravi, tu večkrat samo gledaš.

Klinični center je tudi že malo star, kirurški blok pa je prenovljen in imajo enake inštrumente kot v Švici. Tudi v znanju med slovenskimi in švicarskimi zdravniki ne opažam bistvenih razlik.

Moji starši so iz Slovenije, stari starši pa še vedno živijo tu, tako da jih trikrat na leto obiščemo, v Ljubljani pa do sedaj še nisem bila.

Za nas študente, ki smo na izmenjavah, je zelo dobro poskrbljeno, organizirana so razna srečanja med vikendom, pa tudi skupni večeri med tednom. Na splošno opažam, da je tu študentsko življenje bolj živahno, mogoče zato, ker so študenti manj obremenjeni na faksu.

Drugače živim v Oražnovem študentskem domu na Dolenjski cesti. Tam me je zelo presenetil spoznavni večer, ko smo se vsi postavili v krog in medse "sprejeli" bruce. Tega pri nas ni.

Davide, 22 let, Italija (Messina), 5.letnik Prakso opravljam na kirurškem delu urgence, v bistvu to pri vas spada pod travmatologijo. Z delom sem zadovoljen, opažam pa veliko razlik med našim in tukajšnjim sistemom.

Na sploh se mi tukajšnji zdravniki zdijo pravi higienski manijaki. Veliko je razlik pri anesteziranju. V Italiji se anestezijo daje samo pri večjih operacijah, nikakor pa ne za kakšne manjše ureze, niti lokalno ne. Tudi naravnanje zlomov

kosti ni anestezirano, tako da lahko že na daleč slišiš, kje se nahaja travmatološki oddelek. Gre v bistvu samo za drugačen sistem od našega, ki ni ne boljši ne slabši, vsak ima svoje prednosti in slabosti.

Slovenijo sem naključno izbral, hotel sem namreč opravljati prakso v Evropi, ker sem bil lani na Tajvanu. Ni mi žal za to odločitev. Ljubljana mi je zelo všeč, majhna in prijetna, veliko je študentov iz cele Slovenije pa Erazmusovih tudi, tako da je nočno življenje kar pestro.

Presenetilo me je dejstvo, da skoraj 90% mladih govori angleško, v Italiji je ravno obratno.

Italijansko pa govorijo samo Primorci. Dobro se mi tudi zdi, da je toliko kolesarjev, pri nas se vsi vozimo s skuterji.

prijatelji, ne da bi pri tem želel kaj posebnega od tiste osebe. Zgodilo se mi je, da sem poljubila prijateljico, ko sva se poslovili, pa me je začudeno pogledala, češ kaj delam in naj tega ne počnem več. Jaz pa potrebujem kontakt, tudi ko delam z ljudmi. Zanimivo in malo moteče je tudi to, da je ob sobotah vse zaprto!

Ramona, 20 let, Romunija, 2.letnik To je prvič, da sem v tujini. Slovenijo pa sem izbrala, ker mi je bila všeč na fotografijah veliko rek, mostov, starih zgradb... To mi je zelo všeč, zdi se mi zelo romantično.

Delam pa v laboratoriju. Moj mentor sicer nima časa zame, se pa drugi ljudje dosti ukvarjajo z mano in mi vse sproti razlagajo, povejo mi za vse postopke, kako se dela s stroji, kako se piše protokole… Moraš pa imeti znanje, če želiš kolikor toliko slediti vsem mogočim raziskavam, ki jih ti ljudje opravljajo. Drugače pa se mi zdijo ljudje nekoliko hladni, tudi v laboratoriju.

Federica in Ramona Federica, 21 let, Italija (Messina), 4.letnik Prakso opravljam na gastroenterologiji, vendar pa mi ni preveč všeč. Mojega mentorja namreč ni in se nihče ne ukvarja z mano. Sicer so mi rekli, naj delam kar hočem, samo kaj, ko še zdravniki ne znajo angleško, kaj šele pacienti. Še sreča, da je na oddelku dekle, ki zna italijansko, tako da skupaj z njo opravljam status in anamnezo. Vsake toliko pa skočim do Davida pogledat, kaj on počne.

Slovenijo sem si izbrala, ker ima njeno glavno mesto reko; pa tudi, ker je blizu moje države.

Enkrat sem že bila v Sloveniji in sicer na Soči, kjer ima prijatelj hišo. Tam je vse zeleno in polno vode…čudovito! Na sploh je barva Slovenije zelena, medtem ko je na Siciliji vse rumeno in če imaš le košček zemlje, si zgradiš dom.

Slovenci se mi zdijo precej hladni. Na našem koncu smo se namreč navajeni poljubljati med

Tuji študentje pri nas

Honza in Lucia, 25 in 23 let, Češka, 4.letnik Oba sva na kirurgiji in bova tu ostala do božiča, saj sva na izmenjavi med praško in ljubljansko univerzo. Zelo sva zadovoljna z mentorji, ostali so tudi zelo prijazni in se zelo trudijo okoli nas. Prve dneve so se vsi trudili z angleščino, zdaj pa se midva navajava na slovenščino.

Mislila pa sva, da je slovenščina dosti bolj podobna Češčini, vendar lažje razumemo hrvaščino.

Slovenijo sva si izbrala zaradi tega, ker oba plezava in sva enkrat že bila v Ospu, je pa še veliko drugih sten, ki bi jih rada preplezala.

32

šport

november 2004

Športna pomlad na Nizozemskem

BATA 2004 - NEKAJ VTISOV Z NAŠEGA TEKAŠKEGA IZLETA Tekst & Foto: Duško Zagoranski Batavieren race je največji študentski tek na svetu, ki se odvija na Nizozemskem.

Sestavljen je iz petindvajsetih etap različnih dolžin in skupaj obsega cca. 180 km. Zatorej vsaka ekipa šteje petindvajset članov. Letos je nastopilo kar 295 ekip iz Nizozemske, Švice, Hrvaške in Slovenije, kar je pomenilo svetovni rekord v številu udeležencev.

Slovensko Medicinsko fakulteto sta zastopali dve ekipi - "Medicina Slovenica Pro in Easy".

Na večer odhoda smo se zbrali v parku Zvezda, od koder smo se z avtobusom preko Avstrije in Nemčije odpeljali na Nizozemsko. Vožnja je minila hitro, saj smo jo večina prespali, razen svetlih izjem seveda.

Naslednji dan okoli poldneva smo prispeli v Amsterdam, kjer smo se nastanili na periferiji v tamkajšnem avtokampu, v nekakšnih hišicah. Seveda nam ni dalo miru in kakor hitro je bilo mogoče, smo odšli v center Amsterdama, kjer smo si kot prvo obetali dober obrok. Kako do tja priti, saj kamp ni bil ravno blizu centra, je pa že druga zgodba. Jaz in še nekaj kolegov smo se odločili za "leno varianto" in se odpravili s tramvajem (alternativa je rent-abike). No, če se vrnem k kosilu, nas je večina najbrž končala kar v "Burger Kingu" ali "McDonaldsu", saj so cene vsaj dvakrat višje kot pri nas. Zdaj, ko so bili želodci polni, je bil čas za znamenitosti Amsterdama. Ni jih malo, zato smo jih uredili glede na pomembnost; začeli smo v seveda v "pubih", kajti po čem je Amsterdam bolj znan kot po Amstelu in Heinekenu.

Vonj po Amsterdamu Za nepivce pa so ostali še razni "cofeshopi", muzeji - od nas najbolj obiskan je bil seveda "sex museum", siri, mlini na veter in nenazadnje vožnja po številnih kanalih,

ki so speljani po mestu.

Zvečer - "žur, čaga, gavda" seveda…

Zopet se nismo mogli naužiti največje amsterdamske znamenitosti (beri zgoraj), a zvečer pride še posebej do izraza še ena znamenitost - tamkajšni "red light district", moj edini komentar je "zanimivo".

Naslednji dan je bil zelo podoben prejšnemu, le malce več časa smo si vzeli za nakup spominkov, da ne bi starši mislili, da smo "gor" počeli same neumnosti, drugače pa spet znamenitosti, znamenitosti in še več znamenitosti.

Dirka Napočil je čas, da zapustimo prestolnico, in tako smo se okoli tretje ure popoldne polni vtisov odpravili na nizozemsko podeželje, destinacija jug. Tam se je odvijla naša dirka - "Batavieren race". Najprej smo na startu v Nijmegenu pustili del naše ekipe (nočni del), ostali pa smo se odpravili še na dve uri vožnje do fakultete v Enschedeju, kjer smo bili nastanjeni v telovadnici. Glede na to, da smo bili že zelo utrujeni, ura je bila že krepko čez polnoč, nas to ni preveč motilo, saj smo v hipu zaspali. Smilili so se nam predvsem "dopoldanci", ki so morali že ob treh ponoči vstati in začeti teči. Sam sem bil med "popoldanci". Mi smo prišli še najbolše skozi, se mi zdi. Dobro naspani smo začeli teči šele okoli poldneva.

Celoten potek pa je izgledal nekako

Betavieren Race

takole: celotno etapo je tekača spremljal kolega na kolesu, naslednjo etapo sta se zamenjala, tako da je bil vsak od nas v bistvu udeležen v dveh etapah.

Tek se je razpletel v dveh delih, prvi del so nekatere ekipe zaključile že več ur pred drugimi, nato pa so tekači zadnje etape počakali še vse ostale, tako da je bil štart zadnje etape skupen za vse ekipe. Prihod poslednjih smo si tako vsi skupaj ogledali na stadionu v Enschedeju.

Sledila je večerja in po njej seveda vsesplošno rajanje. V tamkajšnem fakultetnem središču se je zbralo skoraj 10000 zabave željnih študentov. Najbrž ne rabim povdarjati, da smo kmalu pozabili na utrujenost od teka in se zabavali pozno v noč.

Zgodaj zjutraj oz. prezgodaj zjutraj smo se odpravili proti Sloveniji. Na poti smo se ustavili še v Nürnbergu, kjer smo si privoščili še "zadnjo večerjo", se malce sprehodili po mestu in že je bil čas za odhod v Ljubljano. Vožnjo smo spet, tokrat vsi, prespali in okoli šeste ure zjutraj smo se zavedeli, da je vsega konec in odšli, prej ekipa, zdaj pa vsak za sebe proti domu.

šport

33

SLADKO HUJŠANJE Tekst: Srečko Dobrecović Coco Chanel je rekla, da v življenju nikoli ne moreš imeti preveč dveh stvari: ne moreš biti preveč bogat in ne moreš biti presuh. Vendar ne bomo govorili, kako služiti denar ter kolikšna je idealna teža, ker to vsak zase najbolje ve, ampak kako se na enostaven način znebiti odvečnega kilograma ali dveh. Pravila so bolj ali manj jasna, le interpretacije se razlikujejo med seboj - čudežnih diet pa ni.

Cukr Osnova vsakega hujšanja je dejstvo, da moramo porabiti več energije kot je vnesemo v organizem s hrano. Namesto da stradamo in ne jemo ničesar, obstajajo bolj humani načini, kako doseči željeno težo v samo nekaj tednih. Maščoba je sovražnik vsake ženske in krivec za prenekateri slab dan ob pogledu v ogledalo. Večina jih v telo pride v obliki ogljikovih hidratov in manj maščob, kar je zapuščina naših praprednikov, ki so imeli le malo možnosti se posladkati in dobiti sladkor v kakršnikoli obliki. Sladkor je poceni energija, ki jo z malo vložka hitro spremenimo v kinetično, toplotno ali kako drugo obliko energije, potrebne za življenje. Zato smo v zapuščino dobili prijeten občutek okusa, ki mu pravimo sladko. Prapredniki so se ob sladkih jagodah počutili podobno kot mi danes, hoteli so imeti vse zase in so se morda tudi stepli zanje. Zaradi pomanjkanja in sezonskega pojavljanja predvsem sadja so se morali hitro do sitega najesti, da jim je ostalo čim več energije za čas, ko sadja ni bilo več, t.j. zima ali sušno obdobje v drugih predelih sveta. Proces pretvorbe odvečne glukoze in fruktoze v maščobne kisline je enostaven in zelo razširjen proces v naših geografskih širinah, ker imamo cukra preveč. Čudež Obstajajo ljudje, ki lahko pojejo več kot drugi in se ne zredijo. Vsi vemo, da je to krivica, ker bi se tudi jaz rad basal in sladkal in se ne zredil, pa se ne morem. Zato se je treba znajti. Večji del obroka, ki ga zaužije povprečen človek, povzroči presežek energije po obroku, ki se začne kopičiti v obliki maščob, ki pa jih ob telesni aktivnosti potrebujemo in porabimo.

Problem se pojavi, ko sitost dosežemo s še večjim obrokom in smo še manj telesno aktivni. Posledice včasih premaknejo številčnico vaše tehtnice precej proti desni in lahko vzpostavijo začaran krog s še

Hujšanje

večjim obrokom in še manj gibanja.

Rešitev V Am J Clin Nutr, 2004;80:668-73 so objavili nova spoznanja o občutku sitosti in vnosu energije, ki je potrben za doseganje le tega. Ugotovili so, da je raztezanje antralnega dela želodca odgovorno pri vzbujanju občutka, vezanega na apetit. Zdravo stradanje je povezano z zmanjšanjem apetita.

V raziskavi so primerjali učinek vnosa treh energijsko različnih napitkov na apetit in količino zaužite hrane ad libitum. Prvi napitek je bila navadna voda, drugi 250 kCal in tretji 750 kCal napitek (13% energije v obliki beljakovin, 33% v obliki maščob in 54% v obliki OH). Preiskovanci so popili 400 ml napitka 70 minut pred obrokom in nato jedli ad libitum. Rezultati so pokazali, da sta oba energijska napitka zmanjšala občutek lakote in povečala občutek sitosti bolje kot voda (P<0,02).

Antralni del želodca je bil večji pri energijskih napitkih kot pri vodi in tudi energijski vnos je bil manjši.

Skrivnost uspeha Gre za posebno formulo, ki najbolje deluje v i.v. obliki. Topi maščobe in odvečne kilograme skoraj pred našimi očmi. Deluje približno eno uro in potrebno jo je jemati dnevno. Zaenkrat še niso odkrili resnih stranskih učinkov razen manjših oblik psihične zasvojenosti. Gre za legalno stvar, ki jo lahko tudi sami napravite in tudi če jo kupite, ne stane veliko. Gre namreč za navaden tek. Iti ven (i.v.) je najboljša rešitev in teči je potrebno vsaj 45 minut, odvisno, ali imate raje lažji tek ali hitrejšega. Hitrost je pomembna, saj z njo porabimo več maščob in porabimo manj časa za trening. Res je, da pri manjših hitrostih porabimo več maščob v odstotkih, kar pa ne drži za absolutno vrednost (ki pa edina šteje), ki je manjša kot pri večjih.

Kdaj teči?

Priporočajo se večerni teki, tek zjutraj na tešče ali takoj po zajtrku je prava muka za telo. Se shujša, ampak bolj na račun izgube mišic in manj maščob, saj ob praznih glikogenskih rezervah mora organizem dobesedno žrtvovati mišice za glukozo, ki je glavni vir energije za možgane. Zvečer po teku smemo zaužiti beljakovinsko ogljikohidratni obrok, ki bo hitro obnovil glikogenske zaloge in obvaroval in dogradil mišice. Tako se počasi porabljajo maščobne rezerve in gradi popolnejša postava.

Bistvo Motivacija je najpomembnejši dejavnik našega uspega. Ob zgoraj naštetih dejstvih in napotkih je možno shujšati do 2 kilograma v nekaj tednih, ob večji intenziteti treninga pa so rezultati boljši in hitreje dosegljivi. Preden se pa podate v šprint, pa še napotek, da je potrebno začeti s tekom počasi in paziti samo na frekvenco korakov. To pomeni, da se ogrevate s krajšimi in tečete z daljšimi koraki iste frekvence in nikoli ne pretiravajte, saj se vam bo telo maščevalo z "musklfibrom".

Navadite se, da jeste z glavo in tečete z nogami - v supergah, ki so kakovostne in ne žulijo. Za vse ostale napotke pa se posvetujte z domačim zdravnikom ali farmacevtom, ki vam bo morda delal družbo na treningu.

34

iz življenja

november 2004

Izumili so ga Kelti, Cerkev je prispevala odpustke, Američani pa buče.

HALLOWEEN Tekst: Barbara Pistor Kaj je tako mističnega na tem prazniku, da zanimanje zanj iz leta v leto narašča? Kaj nas na njem tako pritegne, da že v začetku oktobra razmišljamo, kam bomo šli na žur 31. oktobra in kakšen kostum bomo oblekli?

Morda se to dogaja zato, ker gledamo preveč ameriških filmov, v katerih strašijo zlobni demoni, kjer otroci hodijo od hiše do hiše in vpijejo trick-or-treat in kjer se skratka najde tudi kakšna prava čarovnica. Tisti pa, ki so bolj podkovani v poznavanju praznika, bodo povedali, da je "ameriška varianta" le posnetek originalnega praznika, ki je v osnovi povezan s tem, kar je za nas še vedno uganka: s posmrtnim življenjem. Ali nas Halloween torej privlači zaradi stika z našimi predniki ali zaradi čaranja, čarovnic in izrezljanih buč?

VAMPIRJI, DUHOVI, DEMONI IN ČAROVNICE Izvor tega nenavadnega praznika sega v čas Keltov, ki so 1. novembra praznovali novo leto.

Takrat so priredili tridnevni festival - Samhain, na katerem so se poslovili od poletja in pozdravili prihod mraza in teme. Kelti so verjeli, da se na dan pred novim letom zabriše meja med svetom

mrtvih in živih. Duše umrlih naj bi zato ponovno oživele in se poskušale naseliti v telesa živih. Da bi to preprečili, so Kelti na noč 31. oktobra pogasili ogenj v hišah, si nadeli kožuhe in na vso moč razgrajali naokoli. Kožuhe so nato zamenjali duhovi, razne pošasti in druga strašljiva bitja.

TRICK-OR-TREAT Pozneje, v devetem stoletju, je ob prihodu krščanstva postal 1. november Dan vseh svetih-All saint' day ali Hallowmas.

Na ta dan so misijonarji hodili od hiše do hiše in prosili za "soul cakes". To so bili neke vrste odpustki (majhni kruhki, posuti z rozinami) za duše umrlih. Več kruhkov kot je darovala družina, več molitev so izrekli misijonarji za duše njihovih prednikov. "Odpustke" so do danes zamenjale sladkarije, ki si jih otroci veselo tlačijo v žepe, ko hodijo od hiše do hiše.

Kljub razširjenosti krščanstva so ljudje še naprej praznovali festival Samhain. Tako je 31. oktober postal All Hallow Even, kasneje All Hallow's Eve in končno Halloween.

BUČE IN ZLOBNI JACK Irci so zato, da bi pregnali duše umrlih, prvotno

IN VINO MORTIS Ja, ja… Slovenci smo čuden narod. Manj kot dva milijona nas je, pa se tako veselo razporejamo v razne tabore in politične stranke, da se kar krešejo iskre. Zdaj si že skoraj vsak kljukec z vasi lasti pravico, da bi ustanovil svojo stranko samo zato, ker se s sosedom Jožetom ne strinjata, kje točno naj bi potekala meja med njunima travnikoma… čudni smo pa tudi zato, ker vsak ravs in kavs v parlamentu navdušeno debatiramo v domači gostilni dalj časa kot krave prežvekujejo travo. Ko je Kacin s časopisom pobožal Hvalico po glavi, je o tem govorila cela Slovenija. Ko pa nekoga pretepejo do smrti, pa vsi molčijo kot grob…

Moj prijatelj Marjan, slavni politolog, je ob tej novici začel žvižgati "All You Need Is Love", nato se je pa toliko časa smejal, dokler se mu ni začelo kolcati. Marjan je namreč nepoboljšljiv cinik, sovražno nastrojen proti vsem politikom, še posebej pa proti tistim, ki "delujejo za narodov blagor". Kakršnokoli razprtje, ki nastane med njimi, mu služi le za sončenje njegovih beločnic.

Marjana sem spoznala na zabavi, kjer je kot zgled vsem čistokrvnim Slovencem že ob enajstih zvečer pijan kot klada ležal na šanku. Ob dveh zjutraj sva že bila taka prijatelja, da sva na pločniku skupaj krulila Bandero rosso. Ob petih zjutraj sem se z mojimi novimi prijatelji odpravila v Ljubljano. Vozil

je Marjanov prijatelj Tine. Tudi poznan kot Tine Kjejeflaša. Vožnje same se ne spominjam (razen mogoče v občasnih morah, iz katerih se zbujam vsa prestrašena), čemur je verjetno vzrok to, da sem to nadvse travmatsko doživetje potlačila v najtemnejši kot moje podzavesti.

Po mojem mnenju smo pa Slovenci čuden narod predvsem zato, ker kljub temu, da se nam tako megli pred očmi, da še sami sebe v ogledalu ne prepoznamo, brezskrbno zamahnemo z roko in se z besedami "Jzt lohk prez banike zdele ššš… ššofffiram" zavihtimo za volan in sejemo smrt po naših cestah. Verjetno temu ni vzrok samo pretirano zaupanje v lastne šoferske sposobnosti ("jst se lohk zajcu umaknem, preden sploh skoč na cesto"), temveč tudi samoljuben ponos, ki nam sedi na desni rami in nam šepeta v uho, da je absolutno nemogoče, da smo mi pijano, bognasvaruj no, saj menda nismo kot sosed Jože, ki da ves svoj denar za dobrovoljčka in o katerem govori cela vas, ne ne, mal smo ga za dobro voljo, zdaj pa hitro domov; pa brez skrbi, mi se zajcu umaknemo, še preden skoči na cesto…

Ko so na Hrvaškem poostrili zakon o varnosti v cestnem prometu (meja alkohola v krvi je padla na usodnih 0,0 promilov, poleg tega so se še afnali z varnostnimi pasovi in bogsigavedi še s čim), se je

izrezovali strašljive obraze v repo in nato vanjo namestili svečo. Ta običaj izvira iz stare irske zgodbe o zlobnem Jacku in njegovi svetilki. V pripovedi je hudobni Jack prepričal hudiča, naj spleza na drevo. Jack je nato izrezljal na deblo podobo križa in tako hudiču onemogočil spust z drevesa. Ko je Jack kasneje umrl, ga zaradi tega niso spustili ne v nebesa ne v pekel. Hudič pa se ga je vseeno usmilil in mu dal svetilko, s katero je bil obsojen na večno tavanje po temi.

Ko so kasneje irski priseljenci prispeli v Ameriko, so se jim buče pač zdele primernejše, tako da zdaj več ne izrezljujemo repe, temveč buče.

Piše: Ana Perpar Marjanu baje kolcalo cel dan. Hotela sem vedeti, zakaj je on tako… tako… "Ciničen? Poslušaj, mala," mi je jel razlagati ob kozarcu refoška v družbi prijateljev "vse lepo in prav, hvale vredno, da so se končn zmigal, ampak ne mi rečt, da resno misliš, da se bo kaj spremenilo. Če ima model (njegov pogled je čisto po naključju pristal na Tinetovem obličju) nula osem, mu je vseeno, razumeš, vseeno, kolk je meja. On je največji car, on obvlada avto v nulo, tut če do njega pride po vseh štirih. Ni važen zakon, važno je kaj ljudje mislijo. Tega se pa ne da spremeniti z nobenim zakonom. To se jim mora vbit v betice. Eni še pol po tem, ko pijani povzročijo nesrečo, furajo po Sloveniji z glažem v roki. Neki se mora zgodit, kar te pretrese, kar te zagrabi za srce in ti da mislit o teh neverjetnih bedarijah, k jih počneš. Neki, zarad česa se končno zaveš, da ljudje, k umirajo, niso sam imena v črni kroniki, ampak da imajo svoja življenja in da je to kar delaš, nenaklepni umor. Mater, že tko al pa tko nas je mal, pol nas pa še iztrebljajo rojaki…" Ves obupan je glavo položil na šank.

Ker se nekaj časa ni premaknil, sem mu preverila znake življenja. Enoglasno smo sklenili, da ga je revež preveč spil in da bo najbolje, če ga Tine odpelje domov. Ja, Tine je bil najboljša izbira, on se zajcu umakne, še preden skoči na cesto.

iz življenja

35

VSI ENAKI, VSI… Po smrti Gaja Julija Cezarja se je več posameznikov začelo med seboj tepsti za oblast nad rimskim imperijem. Med njimi sta si stala nasproti Antonij in Brut (da, tisti Brut). Ko je postalo jasno, da bodo čete slednjega premagane, je kot pravi rimski poveljnik odšel na bližnji grič, s seboj vzel najožje prijatelje, in se brez ceremonije vrgel na meč. Ko je Antonij našel Brutovo truplo, ga je zavil v svoj najdragocenejši škrlatni plašč in pokojnega objokoval. Taki hudi izpadi čustvenosti pri vsega hudega navajenih Rimljanih niso bili nič nenavadnega. Pametnejši so se spuščali v bitke z le po enim sovražnikom naenkrat. Več kot trije umrli nasprotniki v eni bitki so lahko povzročili hudo dehidracijo…

Bilo bi neumno pričakovati, da se je obnašal tako do vsakega padlega vojaka na bojišču.

Kot prvo verjetno niti približno ni imel toliko škrlatnih plaščev, kot drugo je pa še veliko bolj verjetno, da v svoj dragoceni škrlat ne bi zavijal neznanih prostakov (kaj bi jim sploh, mrtvecem, koristil?).

Tako je že na vekov veke. Dva plemiča se po medsebojni korespondenci (okej, včasih so se cufali samo zaradi zemlje. Ali denarja. Ali čistega dolgčasa.) dogovorita za srednje veliko vojno, ki naj bi zmanjšala število njunih

podložnikov (ki so se, roko na srce, v zadnjem času res preveč namnožili), če bi pa vojska enega slučajno zajela drugega, bi ga pa prvi sprejel z solzami v očeh, češ hvalabogu, da si še cel, Herman, tako me je skrbelo, da se ti je kaj zgodilo, tebi, ki ga dajejo za vzor bogaboječim ljudem, tebi, ki si tako pravičen in dober do drugih… Nakar bi Herman v zadregi zamahnil z roko, češ kakšne neumnosti pa kvasiš, Johann, zdaj sem ti naprtil še dodatne težave, saj me boš moral na lastne stroške spraviti domov, razen če zame ne zahtevaš odkupnine, saj res, to ti je ideja…

Dandanes pa stvari stojijo malce drugače.

Mar bi George res objokoval Osamo, če bi našli njegovo truplo v puščavi? Mar bi ga res zavil v svojo najboljšo desettisočdolarsko Armanijevo obleko? Kaj pa recimo Sadam (no, dajmo še malo Sadama, da se ne bo počutil zapostavljenega…)? Ga je George mar sprejel z solzmi v očeh, ko je zvedel, da je še živ? Jok, brate, odpade. Sadam je bil spakiran na letečo preprogo in v oboroženem spremstvu poslan preiskovalni komisiji, ki mu zastavlja najbolj neprijetna vprašanja. Kaj točno je počel v vladni palači, od kje je jemal denar za svoje finančne eskapade, zakaj ga nihče ne mara…? In medtem, ko se bo revček v neki zakotni vukojebini cvrl na električnem

Zgodbe, ki jih piše resnično življenje:

Jelko pije kavo Jelko sedi v lokalu, sreba kavo in opazuje okolico. Vzdušje je umirjeno. Tiha glasba se razliva po prostoru in nekaj ljudi kramlja o tem ali onem. Nato vstopi v prostor mlad par in zasede omizje na terasi. Kmalu zatem pa vstopita še bučna navihanca Jelkovih let. Vzdušje izgubi nekaj svoje spokojnosti.

Navihanca se usedeta ravno ob velikem oknu, skozi katerega se razprostira pogled na celotno teraso. Naročita si pijačo in ker nimata nič pametnejšega početi, buljita skozi okno v mlad par. Opazovati sta začela že tako očitno, da sta se že dobesedno nalepila na okno. Njuno mišljenje je bilo, da je to eno tistih vrst gostilniških oken, skozi katere vidiš ven, pogledom navznoter pa si ubranjen. Zaščita pred šefom in ženo, pač. Vendar v našem primeru temu ni bilo tako. Gospodični je

Piše: Ana Perpar

Piše: R.D.

postajalo vse bolj neudobno. Pogledi dečkov in zgodbice njenega "princa" , ki so bile že na robu okusa prištevnega človeka, so jo spravljale v obup. Opravičila se je svojemu najdražjemu in odšla proti WC-ju.

Ko je prišla do dečkov, ki sta bila še vedno "nevidno" nalepljena na okno, jima je obrazložila, da ni nič narobe, če gledata skozi okno, saj je to popolnoma normalno, ampak naj vendar ne butata s prsti v šipo, ko opazujeta ženske. Nato je odšla na WC. Čez pol ure je šel mladenič iskat svojo najljubšo, saj je še vedno ni bilo nazaj. Ko je ugotovil, da je pobegnila skozi straniščno okno, ga je žalost priklenila k šanku in pivu. Dečka sta nato odšla do mladeniča in pričela razlagati, da sta takoj videla, da ga bo pustila, saj ni bil romantičen in da se ji ni dovolj približal…

Jelku je zmanjkalo kave. Vstal je in odšel.

stolu, bo njegov krvnik užival v ambroziji in nektarju na verandi svoje palače. Niti ena solza ne bo potočena.

Da, dandanes se vsakega sovražnika obravnava na enak način. General ali preprost vojak, vsak gre v zapor za vojne ujetnike, kjer se morata tako eden kot drugi znajti po najboljših močeh. Seveda je general, če se je bojeval na napačni strani (tisti, ki je vojno izgubila), po koncu vojne spakiran na letalo in v oboroženem spremstvu poslan preiskovalni komisiji, ki mu bo zastavila nekaj neprijetnih vprašanj. Kaj točno je delal na ozemlju sovražne dražave, od kje je dobival odobritev za svoje vojaške izpade, zakaj ga nihče ne mara…? Preprost vojak pa dobi nazaj svobodo, odvzete osebne predmete, za namenček pa še brco za čimprejšnjo vrnitev domov.

Mar ne bi bilo super, če bi tako veljalo tudi na naših sodiščih? Premožne patricije bi vlačili po dvoranah toliko časa, dokler jim ne bi skopnelo tisto bogastvo, ki si si ga nagrabili od poštenih ljudi, revni plebejci bi se pa pred sodnikom trikrat obrnili in že bi bili doma. Nič stroškov za advokata, nič pravnega žargona, nič neskončnih pravd s sosedom za tistih par kvadratnih milimetrov njive… Vsi bi bili zadovoljni, revni pa še najbolj, kar bi bilo prvič sploh v zgodovini države.

Seveda, če bi nam poskus uresničevanja mojega predloga spodletel, nam pa še vedno preostane napoved vojne eni od naših sosed.

Bog mi je priča, odkar sem se začela pravdati, me prav srbijo prsti, da bi nekomu eno prisolila.

Tako bomo vsaj pred sovražnikom enaki, če že ne pred zakonom…

36

v prostem času

november 2004

Utrinki s popotovanja po Korziki

OBLJUBLJENA DEŽELA JE LAHKO BLIZU ...

Tekst & Foto: Gabrijel Fišer Ni moj namen, napisati reportažo ali navajati suhoparne faktografske podatke o Korziki. Za kaj takega obstoji množica turističnih vodnikov, internetnih strani ali dokumentarnih televizijskih oddaj. Korziška doživetja bom skušal prikazati na nekoliko poseben način.

Slovo Še zadnjič sem se ozrl na steklena vrata Inštituta za patologijo. Za hipec je moj pogled obstal. Napisa na vratih ni bilo več! Stresel sem z glavo in pogledal še enkrat. Napis Inštitut za patologijo je sameval na steklu. Tisti drugi napis pa je izginil! Previdno sem odprl svoj indeks. In glej, nov prostorček je bil zapolnjen.

Izurjeno oko bi zmoglo v njem prebrati napis Patologija. Razrešil sem uganko. Pravkar opravljeni izpit iz patologije je izbrisal napis, ki sem ga v mislih videl vsakokrat, ko sem prestopil prag tega inštituta.

Pusti vsako upanje zunaj.

Na poti Hip za tem smo že sedeli v avtomobilu in vztrajno je moja desna noga pritiskala pedal plina proti tlom. Že skoraj 14 let stari Peugeot 309 je pridno požiral avtocestne kilometre in vse bolj in bolj smo se oddaljevali od puste realnosti; za seboj smo puščali hladna jesenska jutra, dolgočasne starše, predvidljivo predvolilno kampanjo in ostale probleme našega vsakdana.

Vkrcanje na trajekt v umazanem italijanskem pristanišču Livornu nam je odpiralo vrata v obljubljeno deželo. V tej deželi ni skrbi, ni televizije in celo telefonska komunikacija je omejena le na SMS sporočila. V tej deželi imamo tri domove: šotor, avto in naravo.

Korziško ekipo smo sestavljali Gabrijel, Nadan, Maja in Petra. Spočetka pravzaprav še nismo bili ekipa; kolega sva bila namreč midva z Nadanom in kolegici sta bili Maja in Petra. Moški in ženski pakt torej. Vendar so se do konca potovanja meje med paktoma že skorajda zabrisale.

Za dobrodošlico Realnost pa se ni dala kar takoj; že prvo jutro je namreč udarila z vso svojo krutostjo. Petro je pičil hudo nerazpoložen komar in prebudila se je z ogromno oteklino na veki. Oteklina je močno spominjala na temo nasilje nad ženskami in kar groza naju je bilo z Nadanom, kaj si bodo mimoidoči mislili o naju. Še niti pozajtrkovali nismo, že nas je iznenadil močan naliv.

Pojenjal je šele sredi dneva, ko smo že bili na poti proti zahodni obali Korzike. Tlačenje premočenih stvari v že tako prepoln avto še zdaleč ni ustrezalo našim predstavam o obljubljeni deželi. Tudi naslednja nočitev se nam ni najbolje posrečila. Kamp v opustelem zalivu je bil namreč zelo zanemarjen.

Dovozna pot je bila komaj prevozna in v toaletnih prostorih se je trlo nepovabljenih obiskovalcev. Da se

Korzika

le ne boste preveč zbali za nas, vam še zaupam, da bi biologi uvrstili nepovabljene goste med pajkovce in žuželke.

Novodobna prestolnica in srednjeveški Bonifacio Prestolnica Ajaccio ni vredna posebnega občudovanja. Široke mestne vpadnice, gost promet in grde industrijske stavbe niso nič kaj korziška dobrodošlica.

Strateška lega mesta v zaprtem zalivu je imela v preteklosti nedvomno večji pomen kot danes. Na zahodu oznanja vstop v zaliv nenavaden rt, iz katerega poganjajo nekaj kilometrov v morje skalnati oto?ki, nekdaj nevarni predvsem ladjam, Iles Sanguinaires (slov. krvoločni otoki). Prav na tem rtiču s pogledom na krvoločne otoke smo pričakali najlepši korziški sončni zahod. V Ajacciu smo tistega večera tudi nazdravili Petrinemu 22. rojstnemu dnevu.

Na skrajni južni točki Korzike leži Bonifacio. Čudovito srednjeveško mestece se pne kot orlovsko gnezdo na previsnem robu sedemdeset metrov visokih skalnatih klifov. Pečine ponekod gledajo kot kamniti možici strmo iz morja in so od divje butajočih morskih valov že prav opazno izpodjedene. Prav iz jedra starega mesta se je moč proti plačilu spustiti po v živo skalo vklesanem stopnišču kralja Aragona (Escalier du Roi d'Aragon) po 187 stopnicah prav do morja. Po legendi naj bi bili leta 1420 kraljevi služabniki zgradili to stopnišče v eni sami noči.

Pravzaprav smo pričakovali, da se bomo v Bonifaciu za hip vrnili v realnost. Nameravali smo pobožati njeno prijetnejšo plat in si privoščiti nekaj hrupne, mladostne zabave. Vendar ni bilo tako. Septembrsko sonce je pogasilo vrvež v poletni sezoni živahnega turističnega kraja. Mesto je bilo mirno in opustelo, mi pa razočarani. Spet nam ni preostalo drugega, kot da smo se po sončnem zahodu počasi zavili v zavetje šotora in spalne vreče. Ne razumem! Na morje vsi rinejo v največji vročini, v lepem in prijetnem septembru pa nikogar.

Pisana narava in podeželje Obale Korzike so nenavadne, še posebno je spektakularen zahodni del otoka. Sredozemsko morje obliva črn pesek ali sivo mivko, ali pa se celo zaletava v navpične rdeče pečine; te se mnogokrat nadaljujejo v stene gora, ki so ponekod tako strme, da se cesta le težko zvije po neprehodnih pobočjih. Gorske rečice, ki padajo z masivov gora v morje, si utirajo pot skozi ozke soteske in za spoznanje širša korita. Ponekod so v soteske speljane turistične steze.

Vasice in ceste odmaknjenega južnega dela otoka spominjajo na neke druge čase, prebarvani francoski napisi na krajevnih oznakah pa so nema priča živosti in aktivnosti borcev za neodvisnost v manj urbanih predelih otoka. Ozke ceste z nepreglednimi ovinki in globokimi luknjami terjajo od voznika posebno previdnost, saj lahko vsak trenutek nepazljivosti pomeni neprijeten udarec realnosti.

V osrčju Korzike Alpska pokrajina notranjosti Korzike nudi popotniku pravo paleto pejsažev neokrnjene narave. Gorska divjina osrednjega predela Korzike je pravi raj za sladokusce, ki jim uhojene in obljudene gorske poti niso več izziv. Najvišji vrh Monte Cinto doseže kar 2706 metrov.

Alpski svet Korzike je tudi nam pripravil posebno doživetje. Taborili smo v Corteju, starodavnem mestecu prav v osrčju korziških gora. Tura v neznano bi bilo ustrezno ime za robinzonski pohod po gorskem grebenu, ki se dviguje iznad Corteja in ločuje znameniti soteski rek Restonica in Tavignano. Prebijali smo se po divji, od požarov načeti in slabo markirani lovski stezi, dokler naposled le nismo - že za spoznanje nejevoljni, saj nismo bili več popolnoma prepričani, da je pot prava - dosegli sedelca, od koder bi po grebenu mogel nadaljevati le izurjen alpinist. Preostala nam je tako le pot navzdol. Že poprej redke označbe so kmalu izginile in znašli smo se v prepletu bolj ali manj uhojenih neoznačenih lovskih stez. K sreči se je v tem predelu teren položil in je bil lahko prehoden.

Nadaljevali smo po brezpotju, kar zagledamo le lu?aj od nas možakarja z velikimi noži, ki sta nam klicala, naj pridemo k njima. Naleteli smo na avtentična korziška lovca, ki sta bila pred tem uplenila vsak svojega merjasca in sta ju odirala na čistini sredi gozda. Bila sta zelo prijazna in pokazala sta nam označeno pot v dolino Restonice. Sledili smo tej poti in dolino po dveh urah hoje tudi dosegli. V obljubljeni deželi smo našli še obljubljeno dolino. Poskakali smo v tolmunček ledenomrzle reke, sledilo je sončenje na hribovskem soncu in tista prijetna utrujenost, ki je gorniku v največje zadovoljstvo. Do našega kampa smo imeli od tod le slabo uro hoje.

Spet doma Ko je v Livornu pristal trajekt in nas je čakala le še dolga avtocestna pot do Ljubljane, smo že čutili, da nas je po desetdenevnem begu realnost ponovno ujela. Počasi smo vključili mobilne telefone in se začeli pogovarjati o opravilih, ki nas čakajo, ko se vrnemo domov. Močan naliv nas je spremljal precejšnji del poti in nas spomnil, da zna tudi vreme zarobantiti.

Pežojček je pridno rezal deževno zaveso pred nami in kar otožni smo bili, ko smo se v mrzli in deževni noči vrnili v domovino.

v prostem času

37

Privoščili smo si počitek po opravljenih izpitih

ORAŽNOVCI NA EKSKURZIJI Tekst: Nino Mirnik Oražnovci in Oražnovke iz Wolfove 12 damo vsak mesec nekaj denarja na stran v fond za skupni izlet. V dveh letih se ga je nabralo dovolj za novi podvig.

Prvi...

V soboto smo se zbudili zgodaj, saj je bil pred nami naporen dan. Nekateri smo se že ob devetih začeli razvajati. Težko nam je bilo premikati se iz ene savne v drug džakuzi pa vroč in mrzel bazen. Turško, finsko, irsko, rimsko, indijansko... Ne spomnim se več. Največji problem je bil odhod do masaže, saj so bile mišice že preveč sproščene, vsa odvečna voda telesa je izhlapela, možgani pa so bili na plaži, ki je to poletje nismo okusili. Res naporno je življenje študenta, ko ga po vročinski izčrpanosti in težkim misičnim naporom po masaži zvečer čaka še odlična večerja, po kateri pride na vrsto še bolj napeta tekma slovenske nogometne reprezentance, zmaga nad Italijo in proslavljan-

Oražnovci

PACIENT "Nehajte že vendar piti!" krega zdravnik svojega pacienta. "Alkoholiki živijo samo polovico tako dolgo kot drugi ljudje." "Zato pa vse vidijo dvojno!"

STAVEK Učitelj: "Kdo od vas mi zna povedati stavek, v katerem bosta besedi deloma-deloma?"

Janezek: "Moji starši so deloma moškega, deloma ženskega spola."

POSOJILO "Zdaj sem te prišel zadnjikrat opomnit, da mi vrni izposojeni denar. Zadnjikrat, si razumel!"

"Seveda sem. Saj je že čas, ker si mi začel pošteno iti na živce!"

Na zdravje je dolgo v noč ... ...in drugi dan Naslednjega dne, v nedeljo, nas toplice niso več zmogle prebavljati. Da je naša ekskurzija sploh postala validna, smo se po zajtrku odpravili pokloniti spomeniku našega dobrotnika dr. Ivana Oražna pred njegovo rojstno hišo v Kostanjevici na Krki. Ogledali smo si njegovo spominsko sobo, ki nam je še enkrat dala vedeti, kako velik človek je bil dr. Ivan Oražen.

Soba je prepolna priznanj, med katerimi je tudi priznanje kralja kraljevine SHS Petra I., saj je Oražen v prvi balkanski vojni jeseni 1912 pomagal ranjenim srbskim vojakom.

Sedemtedensko delo v niški bolnišnici ga je globoko pretreslo, tako da je doživetja pretresljivo opisal v knjižici Med ranjenimi srbskimi brati.

Iz Kostanjevice nas je pot vodila do gostišča Dolinšek nad Boštanjem, kjer smo se imeli spet velike težave z izbiranjem med vsemi mogočimi dobrotami. S polnimi trebuhi in mehurji, srečni torej, smo na avtobusu proti Ljubljani po večini od izčrpanosti trdno zaspali.

Ob spomeniku dr. Ivana Oražna

Zbral: Peter Trošt

DARILO "Lepe ocene v indeksu bi bile zame najlepše darilo za rojstni dan," pravi mama. "Prepozno, mama, sem ti že kupil copate."

Avtobus nas je v petek, 8. 10., pobral s Kongresnega trga in nas odpeljal proti Bizeljskem, k Isteniču, znanemu proizvajalcu penin. Malica ob kozarčku prav vseh vrst penine, ki jih Istenič premore, nam je po naporni vožnji zelo prijala. Vsak je dobil tudi unikatno penino s svojim imenom. Čateške, prihajamo!

Zadržali bi se mnogo dlje, a nas je v Čateških toplicah že čakala večerja. Na poti v Čateške toplice smo se že na avtobusu začeli razporejati po sobah. Na izlet je odšlo štirinajst Oražnovk in triindvajset Oražnovcev. Izmed štirinajst deklet smo tako izbrali osem nosilk osmih zakupljenih apartmajev. Vsaka si je lahko izbrala eno punco in tri fante. Na avtobusu smo si pripravili tudi zabavni program, da nam je pot do Čateških toplic hitreje minila. Po večerji se je na sredi naše ulice naših osmih apartmajev ob kozarčku vina, zvokih kitare in prepevanju znanih melodij začela zabava.

HUMOR

Zbudile so nas šele svetle luči Ljubljane in Kongresni trg, kamor smo se vrnili izmučeni, a polni lepih vtisov. Ta ekskurzija nam bo za vedno ostala v lepem spominu. Hvala še enkrat vsem udeležencem za prijetno doživetje! Kam gremo pa naslednjič?

V BOLNIŠNICI V Klinični center sprejmejo starejšega gospoda.

Zdravnik:"No, ata, ali imate kakšne posebne želje?" "Prosim, da bi me zdravili tako, da bo pogreb na nedeljo."

PRETEP Tinček pride s krvavečim nosom iz šole domov.

"Tinček," ga vpraša mama, "spet si se pretepal z Juretom! Kdo je začel?" Tinček pravi: "Seveda Jure - on mi je prvi vrnil!" ŽEJA "Ali vaš mož kaj toži zaradi žeje, gospa?" poizveduje zdravnik. "Ne, gospod doktor. Moj mož je vesel, da je kar naprej žejen!"

POROKA Rok se hvali prijatelju: "Mitja, mislim, da bodo mnoge nesrečne, ko se bom poročil." "Kako mnoge? Saj se boš poročil samo z eno!"

PLES "Ali dobro plešem?" vpraša fant. "Hm. Dve stvari sta, ki ovirata, da bi bil ti dober plesalec."

"In sicer?" "Tvoji nogi."

V PORODNIŠNICI V mestni porodnišnici pregleduje ginekolog nosečnice in presenečen ugotovi, da bodo tri bodoče mamice, ki ležijo na sosednjih posteljah, rodile šestega januarja. Ko se približna naslednji, četrti postelji, se hoče pošaliti in vpraša: "Ali boste tudi vi rodili šestega januarja?" Bodoča mamica se nasmehne in reče: "Ne, jaz pa nisem bila na tistem izletu!"

38

v prostem času

november 2004

NAGRADNA KRIŽANKA Sestavila: Alenka Vittori Nagradna igra Pravilno rešitev gesla oddajte v Erektorjev nabiralnik (pripišite elektronski naslov) ali pošljite na: erektor@dsms.net. Nagrajenec bo obveščen po elektronski pošti.

Nagrada: MGL podarja 2 vstopnici za predstavo na Velikem odru.

Spoštovani študenti!

Vljudno Vas vabimo k ogledu naših predstav na velikem odru in Mali sceni - pri nakupu vstopnic Vam nudimo študentski popust!

Cenik vstopnic za študente Veliki oder I. prostor 2.400 II. prostor 2.300 III. prostor 1.400 IV. prostor 1.300 Mala scena 1.500 Informacije in nakup vstopnic pri blagajni Mestnega gledališča ljubljanskega v gledališki pasaži med Čopovo in Nazorjevo ulico v Ljubljani, vsak delavnik od 12. do 18. ure ter uro pred predstavo; tel: 01 2510 852 www.mgl.si info@mgl.si 1-nadležna žuželka 2-geometrijsko telo, omejeno s štirimi trikotniki 3-jod 4-Salvatore Adamo 5-avtomobilska oznaka Monaka 6-Spielbergov vesoljček 7- dušik 8-amper 9-filmska igralka Derek 10-slavilna pesnitev 11-vnetje sapnika 12-krsta 13-medmet bolečine 14-prebivalka Estonije 15-platina 16-pevec Redding 17-štirinajsta črka 18-bobnar Beatlov, Ringo 19-enka 20-kraj pri Podčetrtku 21-krstna mati 22-električni grelec 23-pripovedna pesnitev 24-od takrat 25-selen 26-slavni angleški hipodrom 27-ladja, ki lahko plove pod vodo 28-debeluh (slabšalno) 29-nakodranost 30-kisik

31-adenozin trifosfat 32-avtomobilska oznaka Tajske 33-načelo taoizma 34-liter 35-ameriška obveščevalna služba 36-velika kača, udav 37-ljudstvo na jugozahodu Kitajske 38-jadrnica z ravnim dnom 39-reka v Italiji 40-Dragica Turnšek 41-belouški podobna kača 42-grška črka 43-vrtenje 44-Los Angeles 45-dete 46-trojanski junak, Parisov brat 47-prvi sičnik in šumnik 48-obrambni igralec, npr. pri rokometu (žargon) 49-učenje 50-shiranost pri hudih boleznih 51-ime raperja Maajke 52-prva evropska naselbina v novem svetu 53-delavec, ki odvaža smeti 54-drugi vokal 55-priredni veznik 56-blagovno trgovinski center 57-divja mačka 58-avtomobilska oznaka Italije

59-Rozamundin grad 60-Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 61-nemški fizik in kemik, tretji zakon termodinamike 62-veda o fizikalnih procesih v organizmih 63-blaženost (v budizmu) 64-avtomobilska oznaka Avstrije 65-prva črka abecede 66-ameriški igralec Steven 67-okras 68-egiptovski faraon z znamenito piramido 69-svobodna posest v fevdalizmu 70-ameriški matematik (Čudoviti um) 71-pričakovanje, obljuba 72-fluor 73-iverna plošča 74-navadno notranji del telesa (splošno) 75-osemnajsta črka 76-prvi moški 77-oznaka za električni tok 78-delo, opravilo 79-v redu 80-enaki črki 81-drugi solmizacijski zlog 82-jajčna celica 83-prva črka imena pevca

Nagradna križanka

Williamsa 84-šesti solmizacijski zlog 85-Biblijski samozadovoljevalec 86-pevski zbor 87-glavno mesto Norveške 88-nekdanji izraelski premier Ehud 89-tvar 90-poraščenost po obrazu 91-kult, znan po črni magiji (izvirno) 92-zelo nizko gozdno rastje 93-Samo Eržen 94-reševalne sani 95-evropska gospodarska skupnost 96-ameriška pevka, "Eva" 97-kraj pri Ljubljani 98-ameriški filmski igralec (Odisej)

99-radon 100-Amnesty International 101-površinska mera 102-angleško-ameriška dolžinska mera 103-Tolstojeva junakinja Karenina 104-jod 105-najpomembnejša hrana novorojenčkov 106-geometrijsko telo, cilinder 107-prva črka imena manekenke, žene Davida Bowiea 108-ameriška igralka Margret (Stare sablje) 109-slovenski pesnik in imunolog Alojz 110-angleški igralec Laurence 111-trikrat lahko ugibaš katera črka spet…(ni I)

39

PAJZL ŽUR Tekst:Tea Tašker, Foto: Primož Žužek Kdo na našem faksu še ni slišal za Pajzl?! Je "študijski in družabni prostor Medicinske fakultete". Če pa se sprehodiš do nekdaj vojaškega kompeksa, ne zavij le na fiziko, kemijo ali biologijo, ampak vstopi tudi v Pajzl…

Skozi predprostor vstopiš v družabni del Pajzla, kjer naletiš na včasih več, drugič manj ljudi. Pa naj te prvi vtis in vsa pravila ne zastrašijo preveč, saj njihov namen ni teroriziranje ljudi, ampak se prenašajo skozi generacije, samo za to, da stvar funkcionira.

Vzemi si čas in spoznaj Pajzlčane in življenje v Pajzlu, saj le ta kar naenkrat postane tvoj prvi -ups- drugi dom… Sčasoma ugotoviš, da v obdobju kolokvijev in izpitov tudi drugi del Pajzla -študijski prostori- postane pomemben in koristen. In predvsem v predizpitni paniki začneš ceniti red in mir, ki ga vzdržujemo celo leto. Ugotoviš, da so pravila dobila svoj pomen in le niso tako brezvezna in zatežena.

Da pa neznosno učenje ne zamori preveč, in da v obdobju študija ne postaneš totalno asocialen, se kakšen četrtek Pajzl spremeni tudi v kraj za zabavo. Pajzl žur je nekaj, kar je na našem faksu že skoraj tako pomembno kot prisotnost na vajah, in doživetje, kjer začutiš utrip faksa in pripadnost med študenti Medicinske fakultete.

Ustanova so ljudje, nosilci idej. Njihove oĹživitve so potrebne, da Ä?utimo korenine naĹĄih ustanov in lastne ljudi, vredne strokovnega spomina. Pionirji medicinske fakultete s hrbtne strani knjige Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani 1919 - 1945