SREDICA
URBANO KMETIJSTVO KOT DEL TRAJNOSTNEGA RAZVOJA MEST Saša Karlovčec
malasasika@gmail.com
Izvleček Zaradi naraščajočega svetovnega prebivalstva in nagle urbanizacije je potrebno zagotoviti vedno več hrane, vse večja potreba po hrani pa se pojavlja tudi v samih mestih. Urbano kmetijstvo kot oblika pridelave hrane v centru ali v okolici mesta prinaša obilo pozitivnih ekonomskih, socialnih in okoljskih ugodnosti, v tem procesu pa prihaja do medsebojnih odnosov, sobivanja in krepitve skupnosti. Vse to pomeni korak naprej v smeri zagotavljanja trajnostnega razvoja mest. Ključne besede: urbano kmetijstvo, prehranska samooskrba, trajnost. UVOD Nagla urbanizacija je razlog za hitro naraščanje urbane revščine in negotove preskrbe s hrano. Po ocenah naj bi do leta 2020 v državah v razvoju v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki živelo 75 % vsega mestnega prebivalstva na svetu. V Latinski Ameriki do tega leta pričakujejo 85 % ter v Afriki in Aziji približno 40-45 % revnih ljudi, skoncentriranih v mestih (4). Prehranska varnost kot osnova preživetja in trajnostnega razvoja pomeni stalen fizični in ekonomski dostop prebivalstva do zadovoljivih količin hrane, ki omogoča zadovoljevanje osnovnih prehranskih potreb za zdravo in aktivno življenje. O kmetijski trajnosti lahko govorimo takrat, kadar zagotovimo prehransko varnost človeštva, ne da bi pri tem ogrožali planetarni ekosistem. Prav zaradi tega postaja doseg trajnosti poseben izziv, saj se po eni strani soočamo s potrebo po oskrbi vse večjega števila svetovnega prebivalstva, po drugi strani pa moramo pri tem ohranjati rodovitnost prsti ter druge kmetijske vire (3). FAO (Food and Agriculture Organisation) na svoji spletni strani navaja, da je urbano kmetijstvo oblika pridelovanja hrane znotraj območja mest. Pridelava se lahko odvija na dvoriščih, strehah, terasah, balkonih, kot tudi na skupnostnih vrtovih in v sadovnjakih ter na neuporabljenih ali javnih površinah. Osredotoča se na take pridelke, ki ne zahtevajo obsežnih zemljišč, ki jih lahko pridelujemo z omejenimi finančnimi in materialnimi vložki in ki so pogosto hitro pokvarljivi. Znotraj mest se prideluje sadje, zelenjavo, oreščke, zelišča in začimbe, redi se manjše živali, goji ribe itn. (5) Poznamo tri osnovne tipe urbanega kmetijstva. Multifunkcionalno urbano kmetijstvo v ospredje postavlja ekološki vidik (torej »okoljsko zdravo mesto«). Pridelavo hrane kombinira z ostalimi funkcijami, kot so ozelenitev mest, izboljšanje mikroklime, zmanjšanje ekološkega odtisa, ohranjanje biotske raznovrstnosti, skladiščenje vode, ter z rekreacijo in izobraževanjem. Samooskrbno usmerjeno urbano kmetijstvo v ospredje postavlja socialni vidik (torej »samozadostno mesto«). Z manjšo vrednostjo izdatkov za hrano in dodatnim zaslužkom teži k odpravljanju revščine in krepiskupnost. Tržno usmerjeno urbano kmetijstvo v ospredje postavlja ekonomski vidik (torej »produktivno mesto«). Namenjeno je ustvarjanju dohodka s pridelavo živil za trg in prodajo neživilskih proizvodov, ustvarjanju zaposlitve, razvoju podjetij in trženju (7). URBANO KMETIJSTVO IMA ŠTEVILNE POZITIVNE EKONOMSKE, SOCIALNE IN OKOLJSKE VPLIVE Pridelava hrane v mestih je velikokrat odziv revnega mestnega prebivalstva na neustrezen, nezanesljiv in nepravilen dostop do hrane ter pomanjkanje kupne moči (4). Urbano kmetijstvo povečuje lokalni gospodarski razvoj, odpravlja revščino, omogoča vključenost socialno prikrajšanih skupin ter krepi trajnostno upravljanje z okoljem v mestih. Ena njegovih najpomembnejših prednosti pa je prispevek k prehranski varnosti in zdravemu prehranjevanju. Taka vrsta kmetovanja naj bi bila neposreden dohodek za kar 100 milijonov ljudi po vsem svetu, v državah v razvoju pa naj bi pokrivala od 10 do 40 % prehranskih potreb mestnih družin. Ugodno vpliva na ekonomijo mesta, saj ne vključuje stroškov embalaže, trženja in distribucije (1). Zelo pomemben je tudi vpliv kmetovanja na okoljsko trajnost. Fizično povečuje zelene površine v mestih, s tem zmanjšuje mestni toplotni otok in površinsko odtekanje padavinske vode ter ne nazadnje izboljšuje kakovost zraka v mestih. Daje senco, zadržuje prah in skladišči CO2. Ker je hrana lokalno proizvedena, kmetovanje v mestih zmanjšuje tveganja ob naravnih nesrečah, porabo energije v prometu, onesnaževanje zraka (zaradi zmanjšanja potovalnih razdalj pridelkov), porabo energije za hlajenje, predelavo in pakiranje, povečuje ponovno uporabo organskih odpadkov in odpadne vode (in hranilnih snovi v njih), zmanjšuje 45
