150 let III. gimnazije Maribor

fokus

sobota, 26. januarja 2013

150 LET III. GIMNAZIJE 150 let izobraževanja izobraževalcev

(Igor Napast)

Letos je za sedanjo III. gimnazijo Maribor posebno leto. Praznujemo 150. obletnico začetka izobraževanja izobraževalcev

Janez Pastar, prof., ravnatelj III. gimnazije Maribor (Aleksander Regoršek)

V zgodovini bivanja Južnih Slovanov na teh prostranstvih zemeljskega raja je to kar zavidljiva starost, upoštevajoč pa našo stoletje trajajočo nedržavnost in vse, kar je s tem povezano, pa je ta starost še posebej izstopajoča. Nedvoumno je osnova oziroma bistvo vsega v izobraževalni komponenti, usposobiti šolajoče, da bodo prenašali znanje na mlade ljudi.

Previdni, tipajoči začetki v obliki trimesečnih preparandnih tečajev za vzgojo organistov in učiteljev ljudskih šol na mariborski "glavni šoli" segajo v začetek XIX. stoletja v leto 1802, takrat je Evropo preoblikoval Napoleon in učitelji so dobivali plačo, deloma v naturalijah, ki so jih morali pobirati po hišah, nekaj pa v denarju.

Zadeva se je izkazala za uspešno in 1850 so preparandne tečaje razširili na enoletne.

V te tečaje so bili sprejeti le absolventi treh razredov "glavne šole" ali dveh razredov nižje realke. Med predmeti je bila tudi slovenščina, ki je bila obvezna za vse, tečaje pa so obiskovali skoraj sami Slovenci.

Na osnovi odloka avstrijskega Ministrstva za uk in bo-

go-častje z dne 31. septembra 1861 je bilo odločeno, da se mora z začetkom šolskega leta 1861/62 preoblikovati enoletni preparandni tečaj v popolno dveletno učiteljišče. V praksi pa so odlok realizirali v šolskem letu 1862/63 in tu je iskati kontinuiteto naše šole.

O d 1863, tor ej š e pr e d Avstro-Ogrsko monarhijo, pa do prve svetovne vojne so učitelji izrazito ukoreninjeni v narodov boj ob severni narodnostni meji.

Njihove vloge, pomen in posledica delovanja so vsestranske. To je čas, ko ni časopisov kot množičnega medija, ki bi segal kaj dalje od mest. Seveda ni vsega tega, kar je danes razumljivo samo po sebi od radijskih sprejemnikov, televizorjev, da si vseh ostalih komunikacijskih pridobitev niti ne drznemo omeniti.

Učiteljeva živa beseda, njegovo delovanje izven pouka, u č it e lj i s o b i l i v p r ave m pomenu besede za mnoge nosilci in posredovalci ne samo znanja, ampak tudi kulture v najširšem pomenu besede, narodno buditeljski "mnenjski" voditelji, skratka, ljudje,

ki so v nekem smislu živeli in ne le opravljali svoj poklic. Biti izobraževalec drugih je zahtevalo, da se učni načrti sproti prilagajajo razvoju, ki se je v XIX. in v XX. stoletju silovito pospešil, tako da so začeli širiti leto izobraževanja najprej na tri, od leta 1874 pa na štiri leta.

Tudi domovanje se je spreminjalo, od stavbe glavne šole na Slomškovem trgu, do nekaj

najetih prostorov v današnji Cankarjevi ulici, do Gambrinusove dvorane ob Gregorčičevi ulici in Trubarjevi, v lastno poslopje pa se je učiteljišče preselilo leta 1907 na današnjo Mladinsko ulico 13, kjer je OŠ Bojana Ilicha. Leta 1950 se je preselila v stavbo na Gosposvetski 4, to je stavba, ki so jo dale zgraditi šolske sestre sv. Frančiška, in sicer ob mestnem4

150 LET III. GIMNAZIJE {oglasna priloga}

2 4pokopališču, sedaj stadionu Ljudski vrt. Danes tu domuje III. gimnazija Maribor.

Leta 1929 so šolanje podaljšali na pet let. Z realizacijo velike Južnoslovanske skupnosti, torej z nastankom Kraljevine SHS, kasneje poimenovane Kraljevina Jugoslavija, je bilo učiteljstvo v drugačnem položaju. V nekem smislu se je dediščina prve svetovne vojne in preoblikovanje političnega zemljevida tega dela Evrope kazala tudi v zanimivem položaju učiteljstva.

Spoj dela bivše AO monarhije in Kraljevine Srbije, soudeleženke zmagovalcev, se je odražal v težnjah po poenotenju države in ohranjanju vodilne vloge srbstva. Slovensko učiteljstvo je tako iskalo in tudi našlo možnost za ohranjanje manevrskega prostora med zahtevami državnih institucij na eni in pripadnostjo ter zavezanostjo svojemu narodu na drugi strani.

Leto 1941 prinese nemško okupacijo in ukinitev slovenskega učiteljišča, nadomesti ga nemško državno učiteljišče,

slovenščino so prepovedali.

Po zmagi nad temnimi silami fašizma in nacizma je že v letu 1945 začelo delovati Mariborsko učiteljišče kot štiriletno. V šolskem letu 1948/49 je imelo prvič štiri letnike, ustanovljena pa je bila tudi enoletna vzgojiteljska šola. Svet za prosveto in kulturo LRS je leta 1951 sprejel sklep o petletnem šolanju učiteljev osnovnih šol.

Lahko zapišemo, da vsaka oblast profilira svoj odnos do izobraževanja kot podaljšano roko ideologizacije in tako se je moralo zgoditi, da so postala učiteljišča, tako so poudarili v partijskih dokumentih in resolucijah, elitni marksistično-leninistični vzgojni zavodi, popolnoma integrirani v ideološko matrico režima. Teoretično ohranjanje nenehne ideološke budnosti je žal učitelje in učence privedlo v poseben položaj. Evidentno je, da se je ideologija bolj ali manj, odvisno seveda od posameznika - učitelja, postavila pred stroko, teoretično je to vidno ob primerjavi s tedanjimi gimnazijskimi predmetniki, govora je o vsebinskih

razlikah. Počasi, a vztrajno je iz strokovnih razlogov začelo pronicati spoznanje, da je potrebno petletna učiteljišča ukiniti in jih spremeniti v štiriletne pedagoške gimnazije, šolanje bodočih osnovnošolskih učiteljev pa še dve leti nadaljevati na pedagoški akademiji.

Za generacijo 1963/64 je bil zadnji vpis dijakov v prvi letnik učiteljišča, naslednje leto pa je bil že vpis v prvi letnik pedagoške gimnazije.

Petletno učiteljišče se je postopoma izteklo, dokončno pa v šolskem letu 1967/68. Gimnazija pedagoške smeri je tako zrasla v samostojni zavod.

Učne vsebine pedagoške gimnazije so se precej razlikovale od prejšnjega učiteljišča, na zadnji stopnji je ostalo le nekaj pedagoško-psiholoških vsebin in zajeten sklop splošnoizobraževalnih predmetov po zgledu tedanjih gimnazij.

Ker je naraščalo število zaposlenih žena, so se povečale potrebe po vzgojiteljicah in tako je OLO leta 1960 ustanovil srednjo vzgojiteljsko šolo, ki jo je vodila ravnateljica učitelji-

šča, poučevali pa so profesorji s te šole.

S šolskim letom 1963/64 se je šola upravno in finančno ločila od učiteljišča.

V šolskem letu 1977/78 je prišlo do ponovne združitve Gimnazije pedagoške smeri in Srednje vzgojiteljske šole, nova šola se je imenovala Pedagoška šola. Že v drugi polovici eksistence v institucionaliziranih oblikah socialističnega sistema, utemeljenega na partijski ideologiji, je bil zadnji resnejši poseg v izobraževalno sfero, to poglavje je znano tudi kot skupna jedra ob hkratnem poimenovanju usmerjeno izobraževanje. V luči samoupravnih, beri partijskih zahtev, je bila pedagoškim in vzgojiteljskim šolam zaupana "častna" vloga, da že v šolskem letu 1975/76 začno uvajati nove učne načrte, ki pomenijo usmerjeno izobraževanje. Ne glede na široko strokovno zavračanje pokončnih in pogumnih strokovnjakov, kulturnikov in dela inteligence so zaradi splošne nepripravljenosti združenega dela na te novosti začetek

sobota, 26. januarja 2013 splošne reforme premaknili v leto 1981. Šola je v šolskem letu 1982/83 pridobila še splošni kulturni program in se preimenovala v Srednjo šolo pedagoške in kulturne usmeritve.

Svet pa so začeli pretresati veliki dogodki in spremembe. Začel se je neustavljiv zaton v centru komunizma ob koncu 8o-tih let XX. stoletja. Posledice je bilo čutiti vsepovsod, v izobraževalni sferi se je začel zaton vsiljevanja usmerjenega izobraževanja, ki se je moralo umakniti s šolske scene. Leta 1990 so se začeli postopno realizirati gimnazijski programi in 12. julija 1990 se je šola preimenovala v III. gimnazijo Maribor.

Imperativ časa, v katerem živimo, je, da imajo vsi in tudi institucije svojo vizijo, ki jo bodo dosegli, hrepeneli po njej in nič jih na tej poti ne ustavi.

Pisati o viziji 150 let stare dame, ki je odigrala nadvse pomembno vlogo v konkretnih "zgodovinskih" situacijah, je ob upoštevanju sedanjih družbenih, ekonomskih, tudi moralnih parametrov, zelo zanimiv poskus.

V mislih imam ekonomsko sesutje ne samo mesta in države, ampak tudi širše, ponekod popolno ali delno prevrednotenje tradicionalnih vrednot, ki so bile sestavni del "učiteljskega ceha" - delavoljnost, skrbnost, poštenost, požrtvovalnost, spoštovanje postav in predvsem v človeku videti človeka, demografsko nazadovanje in v imenu nedotakljive floskule o neizogibnem varčevanju pri vseh (seveda ne vseh) in vsem, torej tudi izobraževanju, znanosti in kulturi, je prihodnost izobraževanja in šol kot institucij bolj nepredvidljiva in negotova kot kadar koli do sedaj.

Kolektiv III. gimnazije Maribor še vedno vidi svojo vizijo oziroma poslanstvo v podajanju znanja v skladu s spoznanji strok na eni in globokem spoštovanju do mladih ljudi na drugi strani, ki so v času občutljivega odraščanja izpostavljeni kruti realnosti, jim pri tem pomagati, vztrajati na vseh tistih vrednotah, ki same po sebi ali vpete v regulativo tvorijo naš civilizacijski krog.

»Iz veka v vek, iz roda v rod, kri gre v tek, duh išče pot ...« (O. Župančič) Začetki izobraževanja učiteljskega kadra v Mariboru segajo v leto 1802, ko so na takratni Glavni šoli organizirali trimesečne preparandne tečaje za vzgojo organistov in učiteljev ljudskih šol MAG. VLADKO HORVAT

Čas Habsburške monarhije - Avstro-Ogrske Prvi tečajniki so izpit opravili 5. oktobra 1802. Do 1849. leta se je na tečajih usposobilo 998 tečajnikov. 1850. leta so trimesečne tečaje podaljšali v enoletne tečaje. Prvi enoletni tečaj je potekal od 4. novembra 1850 do 26. julija 1851. Do 1862. leta je enoletni preparandni tečaj zaključilo 177 učiteljev.

Na osnovi odloka avstrijskega Ministrstva za uk in bogočastje z dne 13. septembra 1861 je Namestništvo v Gradcu 21. septembra 1861 izdalo odlok, s katerim je enoletni tečaj preosnovalo v popolno dveletno učiteljišče. Cerkveni krogi so zavlačevali ustanovitev dveletnega učiteljišča in v šolskem letu 1861/62 je bil odprt še vedno le enoletni preparandni tečaj. Dveletno učiteljišče je začelo delovati šele v šolskem letu 1862/63. Prvi maturanti dveletnega učiteljišča so usposabljanje zaključili 1863. leta.

Prvi maturanti so bili: Mihael Nerat, Andrej Rotner, Franc Šuen, Jožef Poljanec, Janez Ornik, Anton Remšnik in Franc Dvoršak.

Od 1863 do 1870, ko je začel veljati novi šolski zakon, je dve-

letno učiteljišče v Mariboru zaključilo 67 abiturientov, med katerimi je bilo le pet Nemcev, vsi drugi so bili Slovenci.

Z novim šolskim zakonom z dne 14. maja 1869 je oblast izobraževanje učiteljev podaljšala na štiri leta. Zaradi pomanjkanja učiteljev je oblast odredila, da so lahko kandidati v šolskih letih 1870/71 in 1871/72 do 1873/74 študij zaključili po treh letih in opravili zrelostni izpit, kar pomeni, da je bilo učiteljišče v Mariboru do leta 1874 triletno. Štiriletno izobraževanje na Državnem moškem učiteljišču v Mariboru je bilo uvedeno šele 1874. leta.

Zaradi obširnega študijskega programa je profesorski zbor 1891/92 razmišljal o podaljšanju izobraževanja učiteljev na 5 let, vendar do uvedbe petletnega izobraževanja učiteljev v času obstoja Avstro-Ogrske ni prišlo.

Šolski prostori Državno moško učiteljišče je od 1862/63 do konca 1. svetovne vojne večkrat menjalo šolske prostore. Od 1802, ko so organizirali preparandne tečaje, do 1870. leta, je izobraževanje učiteljev potekalo v prostorih Glavne šole. Ta je bila v stavbi na Slomškovem trgu. Leta 1870

Ravnatelji Državnega moškega učiteljišča v Mariboru v letih 1863 do 1918 Gašper Wiederhofer 1863–1864 Andrej Shocher 1864 Josip Čuček 1864 Vinko Mirt do 1865 Franc Janežič 1865–1868

Josip Kremer 1868–1870 Anton Elschnig 1870–1879 Jurij Kaas 1879–1890 Henrik Schreiner 1891–1920

Poslopje učiteljišča v Mariboru v Mladinski ulici v letih od leta 1917 do 1950 (desno spodaj). (Pokrajinski arhiv Maribor) so najeli dve učilnici v poslopju bivšega okrožnega sodišča v Cankarjevi ulici, ki so ju obdržali do 31. julija 1871.

V letih 1871/78 je delovalo v Gambrinusovi dvorani v Gregorčičevi ulici 29. V letih 1878– 1907 pa je delovalo v poslopju J. Badla v Mladinski ulici 2. Že 1872. leta je deželni šolski svet z odločbo odobril kupno pogodbo za parcelo v sedanji Mladinski ulici 13, namenjeni izgradnji učiteljišča, vendar do gradnje ni prišlo. Šele 1907. leta je bilo dograjeno novo poslopje v Mladinski ulici 13. Vanj se je Državno moško učiteljišče preselilo v šolskem

letu 1907/08. V času 1. svetovne vojne je bilo poslopje v Mladinski ulici 13 namenjeno pomožni vojaški bolnišnici, zato je učiteljišče delovalo v prostorih vinarske in sadjarske šole ter v prostorih deželnega ženskega učiteljišča na sedanjem Kidričevem trgu 1.

Od 1875. do 1919. leta je na državnem moškem učiteljišču izobraževanje zaključilo 1017 absolventov.

Ostale izobraževalne ustanove za učitelje Poleg osrednjega Državnega moškega učiteljišča so v Mariboru delovale še druge ustano-

ve, namenjene izobraževanju učiteljev.

Zasebno žensko učiteljišče šolskih sester Ustanovljeno je bilo 1888. leta.

Prostore je imelo v poslopju na Gosposvetski cesti 4. Z odlokom Ministrstva za uk in bogočastje z dne 20. 5. 1896, št.

12155, je dobilo pravico javnosti. Učiteljišče šolskih sester je bilo za Slovence v Mariboru velikega pomena, saj je vzdrževalo s pomočjo Ciril-Metodove družbe tudi slovenski otroški vrtec in slovenske vzporednice štirirazredne osnovne šole, ki je služila učiteljišču kot vadnica.

1913. leta je delo pričela še trirazredna dekliška meščanska šola. Od ustanovitve zasebnega ženskega učiteljišča šolskih sester do okupacije aprila 1941 je študij zaključilo in s tem prejelo zrelostno spričevalo 1205 učiteljic.

Deželno žensko učiteljišče v Mariboru Ustanovljeno je bilo 1902. leta.

Bilo je popolnoma nemški izobraževalni zavod. Slovenščina ni bila obvezni predmet niti za gojenke slovenske narodnosti.

Delovalo je v poslopju na današnjem Kidričevem trgu 1 do februarja 1919, ko ga je oblast

Ravnateljici Zasebnega ženskega učiteljišča šolskih sester med letoma 1888 do 1918

Ravnatelja Deželnega ženskega učiteljišča v Mariboru med letoma 1902 do 1918

S.M. Leopoldina Flucher 1892–1908 S.M. Stanislava Voh 1908–1918

Franc Frisch 1902–1915 Karl Köchl 1915–1919

150 LET III. GIMNAZIJE {oglasna priloga}

sobota, 26. januarja 2013

3

"Slovenski oddelek" III. letnika na učiteljišču v Mariboru v šolskem letu 1912/13. Dijaki slovenske narodnosti so na učiteljišču imeli tudi predmet "slovenski jezik", dijaki nemške narodnosti pa pouka pri predmetu "slovenski jezik" niso obiskovali. (Pokrajinski arhiv Maribor)

Zrelostno spričevalo za ljudske šole, 1913. (Pokrajinski arhiv Maribor)

Zavod šolskih sester na današnji Gosposvetski cesti v Mariboru okoli leta 1912. (Pokrajinski arhiv Maribor)

Uradni list Dravske banovine, Zakon o učiteljiščih, 17. 10. 1929, št. 103. Zakon o učiteljiščih, sprejet leta 1929. Z njim se je izobraževanje dijakov podaljšalo na pet let. (Pokrajinski arhiv Maribor) Kraljevine SHS ukinila. Od 1906 do 1919 je maturiralo 428 gojenk. Pouk slovenščine je obiskovalo samo 98 maturantk.

Čas 1. jugoslovanske države 1918–1941 Ob koncu 1. svetovne vojne je Avstro-Ogrska razpadla. Slovenci so bili dober mesec del Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, od 1. decembra 1918 del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je oktobra 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Germanizacijo je zamenjal unitarizem, ki se je uveljavljal tudi na področju šolstva.

Oblast v Kraljevini SHS je decembra 1918 poslovenila Državno moško učiteljišče v Mariboru in Zasebno žensko učiteljišče šolskih sester v Mariboru. Nemške oddelke na Državnem moškem učiteljišču so priključili Deželnemu ženskemu učiteljišču v Mariboru, ki pa so ga februarja 1919 ukinili. Slovenske gojenke Deželnega nemškega učiteljišča so po 1. svetov ni vojni prišle na Državno moško učiteljišče, tako da je učiteljišče začasno postalo

mešano, saj so se ženske paralelke ohranile do 1922/23, ko so študij zaključile zadnje gojenke. V šolskem letu 1923/24 je učiteljišče spet postalo moško in to ostalo do 1932/33, ko se je žensko učiteljišče združilo z moškim učiteljiščem v Državno učiteljsko šolo v Mariboru.

Delovala je v prostorih bivšega Državnega moškega učiteljišča v Mladinski ulici 13.

Od septembra 1929 je izobraževanje učiteljev trajalo pet let. Od 1919/20 do 1940/41 je študij zaključilo 1019 absolventov. Po sprejetju šolskih zakonov leta 1929 so ocenjevali tako: Za uspeh: odlično (5), prav dobro (4), dobro (3), slabo (2), nezadostno (1). Za vedenje: odlično (5), prav dobro (4), dobro (3), neprimerno (1).

Državno žensko učiteljišče v Mariboru Ustanovljeno je bilo s šolskim letom 1920/21 po ukinitvi Deželnega ženskega učiteljišča, ki je bilo zagovornik germanizacije. Delovalo je v poslopju bivšega deželnega učiteljišča na današnjem Kidričevem trgu

Ravnatelji Državnega (moškega) učiteljišča v Mariboru v letih 1918 do 1941 Henrik Schreiner 1918 -1920 Janez Vreže 1920 Matija Pirc 1920 - 1926

Franjo Kadunec Matko Potočnik do 1932 Franjo Kadunec 1932–1940 Franjo Sušnik 1940–1941

1. Obdržalo se je do 1932. leta, ko se je združilo z Državnim moškim učiteljiščem v Državno učiteljsko šolo.

Zaradi uničenega arhiva podatki o številu maturantk na Državnem ženskem učiteljišču niso znani.

Učiteljišče v času 2. svetovne vojne 6. aprila 1941 je nacistična Nemčija napadla Kraljevino Jugoslavijo. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije so si napadalci ozemlje države razdelili.

Slovenska Štajerska z Mariborom je spadala v nemško okupacijsko območje. V skladu z načrti ponemčenja so bile prve na udaru slovenske šole in učitelji, med njimi tudi šole in učitelji v Mariboru.

Le redkim slovenskim otrokom je bil dovoljen vstop v nemške srednje šole. Sprejem je bil odvisen od politične ocene.

Pogoj je bil tudi, da so starši imeli vsaj zeleno legitimacijo Štajerske domovinske zveze oziroma nemško državljanstvo "na preklic" in primerno politično oceno. Poleg tega so se dijaki morali še redno udejstvovati v organizaciji Nemške

Deželno žensko učiteljišče v Mariboru na današnjem Kidričevem trgu pred prvo svetovno vojno.

(Pokrajinski arhiv Maribor) mladine (Deutsche Jugend).

Visoko oviro za vpis v šolo je postavljal tudi sprejemni izpit, pri katerem je dijakom največje težave povzročalo pomanjkljivo znanje nemškega jezika.

Državna učiteljska šola, ki je po okupaciji prenehala delovati, je bila 3. julija 1941 ukinjena.

Nemški okupator je iz Maribora izgnal 93 učiteljev, iz celotne slovenske Štajerske pa 349.

29. novembra 1941 so Nemci v Mariboru odprli Državno učiteljišče, ki ga je vodil študijski svetnik dr. Schocklitsch. Učiteljišče je bilo nemški zavod. Na-

Ravnateljice Zasebnega ženskega učiteljišča šolskih sester v Mariboru v letih 1918 do 1941 S.M. Anastazija Kopitar 1922/23–1932/33 S.M.Luitgarda Schweiger 1933/34–1937/38 S.M. Behrmana Kajdiž 1938/39–1941

menjeno je bilo izobraževanju kadra, ki naj bi pospeševal germanizacijo. Glavni poudarek pri poučevanju je temeljil na učenju nemščine, življenjepisu Adolfa Hitlerja, spremljanju dogodkov na fronti, petju in vojaških vajah.

Učitelji, ki so končali učiteljišče v Mariboru, in gojenci, ki so obiskovali učiteljišče v Mariboru, so v času 2. svetovne vojne plačali visoko ceno. 38 učiteljev in 11 gojencev je izgubilo življenje, in sicer kot talci, kot borci, v taboriščih ali v izgnanstvu. Jože Kerenčič, Miha Pintar in Franjo Vrunč so bili proglašeni za narodne heroje.

Šola v novi socialistični Jugoslaviji Mariborsko učiteljišče 1945–1968 Delovati je začelo kmalu po končani 2. svetov ni vojni.

Sprva je izobraževanje potekalo v prostorih nekdanje Državne učiteljske šole v Mladinski ulici 13. 1950. leta se je učiteljišče dokončno preselilo v poslopje bivšega, po vojni ukinjenega, učiteljišča šolskih sester na Gosposvetski cesti 4, kjer je do tedaj bila vojaška bolnišnica. V tej stavbi je učiteljišče dočakalo svojo ukinitev 1968. leta.

Takrat so izobraževanje zaključili zadnji "učiteljiščniki", vpisani v prvi letnik v šolskem4

Ravnatelji Državnega ženskega učiteljišča v Mariboru v letih 1919 do 1932 Fran Voglar 1920–1925 Franjo Kadunec 1926–1932

4

150 LET III. GIMNAZIJE {oglasna priloga}

sobota, 26. januarja 2013

Moška odbojkarska ekipa učiteljišča v Mariboru na prvenstvu srednjih in strokovnih šol, 1954.

(Pokrajinski arhiv Maribor)

Poslopje učiteljišča v Mariboru od leta 1950 na Gosposvetski cesti 4. (Pokrajinski arhiv Maribor)

"Učiteljiščniki" na delovni akciji. (Arhiv Alojzije Gašparič)

4 letu 1963/64. Na pobudo mladine so ob učiteljišču na Gosposvetski cesti začeli z izgradnjo sodobnega športnega parka, ki je trajala štiri leta. V izgradnjo je bilo vloženih več kot 70.000 ur prostovoljnega dela. Športni park je bil svečano odprt 25. maja 1959.

Do 1951. leta je bilo učiteljišče štiriletno, nato pa je Svet za prosveto in kulturo LRS – odbor za splošno izobraževalno šolstvo – sprejel sklep o petletnem šolanju učiteljev. Študij so gojenci zaključili z diplomskim izpitom, ki je bil od septembra 1958 sestavljen iz dveh delov: Po uspešno opravljenem četrtem letniku so opravljali izpit iz matematike, tujega jezika, zgodovine s temelji družbene ureditve ter enega izbirnega predmeta (fizike, kemije, biologije ali geografije). Po uspešno opravljenem prvem delu in uspešno opravljenem petem letniku so opravljali izpite iz pedagoške skupine predmetov in slovenščine. Takšna oblika diplomskega izpita se je obdržala samo do 1961. leta, ko je bil ukinjen prvi del izpita, in že junija 1961 so dijaki maturo opravljali po novem. V šolskem letu 1962/63 so kandidati opravljali poglobljeni diplomski izpit, saj so absolventi ob zagovoru domače naloge morali dokazati vsestransko pedagoško in psihološko znanje in temeljito poznavanje slovenskega jezika.

Večina časa v petem letniku je bila namenjena pedagoški praksi.

Pomembno vlogo v usposabljanju učiteljev je imela vadnica. V sklopu učiteljišča je začela delovati 12. julija 1945.

V šolskem letu 1945/46 je imela štiri razrede s 102 učencema.

8. marca 1946 je vadnica postala samostojna osnovna šola.

Oktobra 1950 se je preselila v poslopje na Gosposvetski cesti 10. Po sklepu Sveta za prosveto in kulturo v Ljubljani je bila vadnica v šolskem letu 1952/53 ponovno del učiteljišča in je njegov del ostala do šolskega leta 1958/59. Takrat se je ponovno osamosvojila, vendar je ostala še naprej tesno povezana z učiteljiščem. Njen osnovni namen je bil, da bi bodoče učitelje kar najbolje usposobila za delo v osnovnih šolah.

Od osvoboditve do šolskega leta 1963/64 je študij na učite-

ljišču uspešno zaključilo 1399 rednih diplomantov, 145 privatistov, 347 tečajnikov in 63 otroških vrtnaric.

telesno vzgojo, tehnično vzgojo, petje in glasbo.

"Socialistični" učitelj

Zahtevnost poučevanja v osnovni šoli se je vedno bolj večala in to je zahtevalo tudi višjo izobrazbo učiteljev. S tem namenom so 1960. leta v Mariboru ustanovili dveletno Pedagoško akademijo, petletna učiteljišča pa so preoblikovali v štiriletne pedagoške gimnazije. V šolskem letu 1964/65 so se dijaki prvič vpisali v prvi letnik Pedagoške gimnazije. Vsebina pedagoške gimnazije se je precej razlikovala od prejšnjega učiteljišča, saj je usposabljanje za učiteljski poklic prevzela Pedagoška akademija. 1977. leta se je Gimnazija pedagoške smeri združila s Srednjo vzgojiteljsko šolo v Pedagoško šolo.

Ta je vključevala pedagoško gimnazijo, vzgojiteljsko šolo in tudi šolo za varuhinje. Izobraževanje za varuhinje je potekalo le ob delu. Število oddelkov in dijakov je bilo visoko, saj je Gimnazijo pedagoške smeri ob združitvi obiskovalo kar 725 dijakov v štiriindvajsetih oddelkih, Srednjo vzgojiteljsko šolo pa 789 dijakov v petindvajsetih oddelkih.

Pouk je potekal v prostorih poslopja na Gosposvetski cesti 4 in v prostorih Pedagoške akademije. Po prekinitvi pogodbe o najemu prostorov na Pedagoški akademiji je šola morala organizirati dvoizmenski pouk.

Poudarek na pravilni ideološki usmeritvi tako učiteljev kot dijakov se je v sedemdesetih letih 20. stoletja stopnjeval.

V predmetniku so bili uvedeni nekateri novi ideološki predmeti. Med njimi je posebej izstopal predmet samoupravljanje s temelji marksizma.

Pomanjkanje učiteljskega kadra na osnovnih šolah po končani 2. svetovni vojni je bilo zaradi vojne in zaradi nezaupanja nove oblasti v pedagoški kader, ki je pridobil učiteljsko izobrazbo v bivši Kraljevini Jugoslaviji, izjemno veliko. Cilj nove oblasti je bil ustvariti nov tip socialističnega učitelja, pri katerem naj bi bili ključnega pomena idejnopolitični kriteriji. Pomanjkanje učiteljev je oblast poskušala ublažiti z organizacijo nekajmesečnih pedagoških tečajev.

Po mnenju oblasti bi moralo biti učiteljišče "kovačnica" socialističnega učitelja, zato "čistke" zaradi neizpolnjevanja idejnopolitičnih kriterijev niso bile nič nenavadnega. Posebej odmevna je bila "čistka" med gojenci učiteljišča 1952. leta. Pomanjkanje učiteljev po drugi svetovni vojni je nova oblast želela odpraviti z organizacijo kratkih pedagoških tečajev. Nanje so se lahko vpisali učenci, ki so končali meščansko ali nižjo srednjo šolo.

Izkazati so se morali tudi s primerno politično oceno in "neoporečnim" obnašanjem med vojno. Šolska oblast je menila, da bodo kljub pomanjkljivi pedagoški izobrazbi z veliko predanostjo in požrtvovalnostjo ter skladno z "duhom novega časa" opravljali svoje delo.

Dija k i, k i so obiskova li nemške srednje šole med okupacijo, so za priznanje spričevala morali opraviti posebne dopolnilne izpite iz "nacionalnih" predmetov. To je veljalo tudi za dijake nemških učiteljišč, vendar so bili pogoji pristopa k izpitom zanje še strožji.

Strogo je bilo potrebno paziti, da na slovenska učiteljišča ne bi prišli dijaki, ki so jih nemški okupatorji vzgajali za "svoje nacistične učitelje" in so dejansko "izdali" svoj narod.

V šolskem letu 1963/64 so v prvem letniku mariborskega učiteljišča poučevali naslednje predmete: slovenski jezik s književnostjo, srbohrvaški, ruski jezik, zgodovino, osnove umetnostne vzgoje, geografijo, matematiko, biologijo, kemijo,

Ravnatelji na učiteljišču v Mariboru

Zadnji maturanti učiteljišča v Mariboru in prvi maturanti Pedagoške gimnazije v Mariboru na svečani akademiji ob zaključku šolanja leta 1968 in ob slovesni podelitvi diplom. (Arhiv III. gimnazije Maribor)

Franc Borko kot delegat 1945 Gustav Šilih kot v. d. ravnatelja 1945 Franc Onič 1945–1947

Danica Glinšek 1947 Draga Humek 1947–1975

Pedagoška gimnazija Maribor

Usmerjeno izobraževanje Razprave o uvedbi usmerjenega izobraževanja so intenzivno potekale v 2. polovici sedemdesetih let 20. stoletja. Bile so politično motivirane in stroka se je morala ukloniti politiki. Temeljna načela usmerjenega izobraževanja so bila: zmanjšati vlogo šole pri socialni diferenciaciji, povezovanje izobraževanja z delom, možnost pridobitve poklicne oziroma strokovne izobrazbe za vse, večja povezanost vseh stopenj šolanja ipd.

V vseh slovenskih šolah je bilo srednje usmerjeno izobraže-

Ravnatelja Pedagoške gimnazije Draga Humek do 1975 Jože Filo 1975–1990

150 LET III. GIMNAZIJE {oglasna priloga}

sobota, 26. januarja 2013

Učna praksa dijakov petega letnika učiteljišča v Mariboru, 1968. (Arhiv III. gimnazije Maribor) vanje uvedeno v šolskem letu 1981/82, na pedagoških in vzgojiteljskih šolah pa so usmerjeno izobraževanje eksperimentalno uvedli že s šolskim letom 1975/76. Učni program na Pedagoški šoli v Mariboru je bil korenito spremenjen. V prvih treh letnikih je bil učni program skupen, v četrtem pa so se lahko dijaki v vzgojno-izobraževalnem programu učitelj (VIP učitelj) odločili za razredni pouk, družboslovno-jezikovno smer in naravoslovno-matematično smer. Zaključni izpit je bil ukinjen. Šola je pridobila splošni kulturni program s smermi knjižničar, knjigar in animator kulturnega življenja. V šolskem letu 1982/83 se je šola preimenovala v Srednjo šolo pedagoške in kulturne usmeritve Maribor.

Zaradi napak in slabosti v usmerjenem izobraževanju je že kmalu sledila prenova učnega programa. V pedagoški usmeritvi so bile skupne vsebine le še v prvem letniku, nato so se dijaki odločali za razredno, družboslovno-jezikovno in naravoslovno-matematično smer. Vzgojiteljski program se je pričel že v prvem letniku. V šolskem letu 1990/91 je bil ponovno uveden zaključni izpit.

Srednja vzgojiteljska šola Po drugi svetovni vojni je zaradi bistveno povečanega števila

zaposlenih žena nastal problem otroškega varstva. Po vzoru Sovjetske zveze so v novi Jugoslaviji ustanavljali Domove igre in dela (DID), v katerih naj bi z otroki delale ustrezno usposobljene vrtnarice. Sprva so vrtnarice usposabljali na tečajih, 1948/49 pa je bila ustanovljena enoletna vzgojiteljska šola. 1960. leta je Okrajni ljudski odbor Maribor na pobudo Zveze prijateljev mladine ustanovil Srednjo vzgojiteljsko šolo Maribor. Vodil jo je ravnatelj mariborskega učiteljišča in na njej so poučevali učitelji z učiteljišča. V šolskem letu 1963/64 se je upravno in finančno ločila od učiteljišča. Zaradi pomanjkanja prostorov je učne prostore še vedno imela v poslopju učiteljišča na Gosposvetski cesti 4. Šoli sta bili ločeni do 1977/78, ko sta se združili v enotno šolo.

Ob združitvi je bila vzgojiteljska šola po številu oddelkov in dijakov zelo močna, saj je imela petindvajset oddelkov s 789 dijaki, nato pa je število oddelkov začelo upadati. Do šolskega leta 1978/79 je bila Srednja vzgojiteljska šola Maribor petletna, kasneje pa štiriletna.

III. gimnazija Maribor Po uvedbi srednjega usmerjenega izobraževanja se je vedno bolj utrjevala ideja, da bi tudi pedagoške šole postale splo-

Učiteljišče v Mariboru je prejelo visoko državno odlikovanje ob svoji 100-letnici. Dijaki so se zahvalili maršalu Titu. (Arhiv III. gimnazije Maribor)

šnoizobraževalne šole, ki bi pripravljale dijake za študij ne le na pedagoških akademijah, ampak tudi na drugih fakultetah. V šolskem letu 1990/91 se je vpisala prva generacija učencev v prvi letnik gimnazijskega programa. Šola se je 12. julija 1990 preimenovala v III. gimnazijo. Učenci so se izobraževali v dveh programih – program Gimnazija in program Predšolska vzgoja. Zaradi velikega števila dijakov in oddelkov je pouk potekal v dveh izmenah od 7. do 19. ure. Šele s pridobitvijo osemnajstih učilnic v prostorih preseljene Srednje strojno-tehnične šole Maribor je III. gimnazija lahko prešla na enoizmenski pouk.

Učenci III. gimnazije gimnazijski program zaključijo z uspešno opravljeno eksterno maturo, učenci predšolske vzgoje pa z uspešno opravljeno poklicno maturo. Skoraj celotno obdobje obstoja III. gimnazije funkcijo ravnatelja opravlja Janez Pastar, prof. III. gimnazija se je uspešno vključila v številne projekte, med katerimi so posebej izstopali: Odprta šola, Comenius, Didaktična prenova, Čez drn in strn po Pohorju in drugi. Uspešno se je vključila v športna in druga tekmovanja.

V letu 2013 III. gimnazija praznuje 150-letnico obstoja.

Vse lepo, III. gimnazija!

5

4. c Pedagoške gimnazije Maribor z razrednikom Miroslavom Vallantom, 1974. (Arhiv Branke Horvat)

Poslopje III. gimnazije 2003/04. (Arhiv III. gimnazije)

Maturitetni ples na Pedagoški gimnaziji v Mariboru, 1968.

(Pokrajinski arhiv Maribor)

Podelitev šolskih Prešernovih nagrad na Pedagoški gimnaziji Maribor, 7. 2. 1974. (Arhiv III. gimnazije Maribor)

150 LET III. GIMNAZIJE {oglasna priloga}

6

sobota, 26. januarja 2013

Gosposvetska štiri »Od zibelke do groba, najlepša je dijaška doba …« Branko Radićević TONE PARTLJIČ 1. Gor od gledališča po Slovenski ulici gre dvainsedemdesetletni moški, ki se mu zdi, da je nemogoče, da so tako hitro stekla desetletja, odkar je tod tekal kot dijak z železniške postaje do učiteljišča in nazaj; tu in tam ga kdo pozdravi in zdi se mu, da drugi, ki imajo toliko let kot on sam, vseeno izgledajo nekako starejši … Na semaforjih s Strossmayerjevo se mora ustaviti, najraje bi rekel glasno klepetavim deklicam, ki tečejo čez cesto pri rdeči, naj tega ne počno, pa so že dosegle pločnik na drugi strani na Gosposvetski in samo nek siten voznik jim trobi in nekaj grozi s pestjo …

Potem se prižgejo zelene luči in še sam gre na Gosposvetsko. Se ustavi in si ponovno ogleduje tisto kopijo kamnitega vodnjaka z umetno kovanimi dodatki blizu križišča, ki so ga občinski možje iz Svetega Andraža v avstrijski Labotski dolini poklonili Mariboru v spomin na Antona Martina Slomška, knezoškofa, ki je lavantinsko škofijo iz Andraža končno prestavil v Maribor. Nekoč se je z ženo odpeljal v Andraž pogledat tisto cerkev in samostan in vodnjak, ki seveda ni nič posebnega, tudi če ga ne primerjaš ravno s Fontano Trevi v Rimu.

Skromna reč. In tam naprej je nekakšen nizek kamnit zid, ki loči pločnik od bolj ali manj zapuščenega majhnega travnika pol metra višje; četudi se v mestu čudno sliši, a res bi skoraj lahko rekli travnik tisti nepozidani zemeljski površini na desni, na kateri je nekaj košatih dreves. In potem kar ob pločniku malo naprej visoka resna stavba, stara vsaj sto let, barve sten ne moreš določiti; visoko pritličje, debeli zidovi, in še tri nadstropja oken, spodaj tik na cesto pa še majhna kletna okna, nekaj stopnic in težka lesena vrata. Takih danes ne zidajo več. Gosposvetska 4. Tu je na Schmidererjevi ulici (današnji Strossmayerjevi) stal avstroogrski Inštitut šolskih sester tretjega reda svetega Frančiška Asiškega. To je bil samostan na nasprotnem vogalu, ki ga je obiskovala in popisala tudi Kristina Brenkova. Uspel pa je zgraditi na samem začetku dvajsetega stoletja (1908) šestletno dekliško šolo, dekliški vzgojni zavod, privatno učiteljišče in dva vrtca. Vse skup se je menda reklo dekliška šola. Samostan in šola sta bila povezana ne le s prečkanjem ulice, ampak tudi z podzem ni m rovom. Sta rec, k i danes stopa mimo, je petdeset let kasneje v tej stavbi v neki povsem novi državi obiskoval učiteljišče. To o inštitutu šolskih sester pa se je poučil v knjigi Mariborske ulice. Ko se mu je namreč zazdelo, da je njegovo sonce začelo potovati iz zenita proti zadnjemu horizontu, je začutil neko potrebo, da bi vedel nekaj več o poteh, šolah, hišah, ustanovah, kjer je živel, se šolal, služboval … Da bi lažje premišljeval ob inventuri.

Zanalašč je pred dvema urama pustil avto na bližnji ulici, da je lahko šel dvakrat mimo svojega učiteljišča. Ker je ura okoli poldneva, so zagotovo v razredih pri pouku dijaki III. gimnazije; zaradi visokega pritličja ni mogoče videti skozi okno in

zaradi debelih zidov ni slišati učiteljevega glasu, kakor v kaki vaški osnovni šoli, če so okna odprta …

Ne more se spomniti, kako vse so to veliko stavbo imenovali, potem ko je prenehala biti šestletna dekliška šola … Sam je hodil v to mogočno in malo tesnobno stavbo v letih 1955 do 1960 in takrat se je reklo Državno učiteljišče Maribor.

In ker morajo državne šolske oblasti vedno nekaj izboljševati in razvijati, v njegovem času že zaradi dialektičnega materializma, kajti dialektika povzroča, da se vse razvija, so sekretariati, odbori, komiteji za šolstvo noreli s šolskimi reformami in so se reformirali tudi naslovi in programi šole …

Je bila še Gimnazija pedagoške smeri Maribor, Pedagoška šola, Srednja šola pedagoške in kulturne usmeritve Maribor (kako dolg naziv, pomisli), sedaj pa je končno III. gimnazija Maribor. Če se je sploh vsega spomnil.

Nikoli ni razumel, zakaj so bile v neki fazi socializma gimnazije na tako slabem glasu, da so jih ukinili. So tovariši v sekretariatih in samoupravnih organih in forumih videli v njej nekaj ostankov meščanskega sveta, ki seveda ni imel kaj iskati v proletarskem svetu …?

Zato so najprej likvidirali klasične gimnazije sploh in se zapodili v "usmerjeno šolstvo".

Takrat je bila zelo važna prava usmeritev.

V žepu mu zazvoni prenosni telefon. Se ustavi med osnovno šolo Prežihovega Voranca in Gosposvetsko 4, stopi ob rob pločnika in ne more verjeti; oglasi se sošolka, zdaj upokojena učiteljica Jožica, ki se je takrat, ko je bila z njim na učiteljišču, pisala Krašovec, zdaj pa je bila že nekaj let vdova: - Jožica, ne boš verjela, ravno mimo našega učiteljišča sem šel, ko si me poklicala. Sem se spomnil na naš razred.

- Ti moram povedati, Vlado Pulko je umrl. V petek je pogreb na Rogoznici pri Ptuju. Točno opoldne.

Pomislil je na kavbojski dvoboj v filmu Točno opoldne.

Garry Cooper je prvi zadel, potem pa odjahal. Še črno beli film, ki ga je gledal z Angelco iz tretjega a.

- Kdo bi si mislil, še lani smo bili skup na obletnici! Mislim, da se moramo zbrati vsi, ki smo še živi. Vedno manj nas bo!

- Vsekakor pridem!

In je pr išel do av ta, na njem ni bilo kazenskega listka mestne redarske službe, oddahnil si je in se odpeljal naprej po Gosposvetski in potem čez studenški most čez ljubo Dravo in domov … Tam je rekel ženi: - Vlado Pulko je umrl.

- Kdo? - Moj sošolec z učiteljišča.

- Aja. Greš na pogreb?

- Ja. V petek na Ptuj.

Potem mu ni dalo miru in je šel spet gledat knjigo Mariborske ulice, ki jo je napisal Sašo Radovanović, da bi izvedel še kaj več o Gosposvetski 4 in njeni preteklosti. Sam je bil presenečen, ko je prebral tudi to: "Tam, kjer se ulica danes začne (križišče Slovenske, Strossmayerjeve ter Gosposvetske), je bil nekoč z akacijami porasel grič (gomila), kjer so se igrali otroci, ki se je imenoval Otov grič po kresijskem upravniku Otu,

(Zmago Jeraj) ki je bil zaslužen za zasaditev Schmidererjevega drevoreda.

Leta 1919 so jo iz Kloster Gasse preimenovali v Samostanko ulico, leta 1930 so jo preimenovali v Gosposvetsko." No, zdaj vem še nekaj več. Moški, o katerem govorimo, se je nasmehnil, na Gosposvetski cesti je na levi strani stanovala Ona, ki jo je dijaško ljubil in po dijaško izgubil deško devištvo. Je nekaj posebnega na tej Gosposvetski cesti, ki teče ob Dravi navzgor proti karantanski Gospe Sveti.

Gotovo je v njej tudi zdaj kaka Metka …

2. "Slavni" 5. c je maturiral leta 1960 in prav tisto leto je bilo konec petletnega učiteljišča in se je preimenovalo v Pedagoško gimnazijo. Ta naziv je vzdržal do leta 1985, ko se je Gosposvetska 4 spremenila v Srednjo šolo pedagoške in kulturne usmeritve.

Dvainpetdeset let po maturi so se na prostranem in zelenem rogozniškem pokopališču pri Ptuju zbrali sedemdesetletne nekdanje sošolke in sošolci mrtvega Vladislava Pulka in moški, ki je predvčerajšnjem stopal mimo stare in še zmerom mogočne stavbe, je bil med njimi na pogrebu. Sošolke je poznal seveda le po dekliških priimkih: Jožica Čebul, Jožica Krašovec, Justina Kapun, Majda Kukovec, Majda Muhič in Doroteja Turk … Poleg njega je bilo le še malo sošolcev, le Emil Hartner, Andrej Šedlinger, Slavko Žvan, v mrliški vežici pa je ležal Vladislav Pulko. Kot dijak z Rodnega vrha v Halozah je bil zelo molčeč, lahko bi se reklo, da tudi plašen, zelo skromno, a urejeno oblečen; nikoli ni bil razposajen, tudi niso vedeli, ali se je kdaj zaljubil v katero od sošolk … Prav hitro pa so opazili, da ni bil kak piflar, a da je vseeno vedel in znal več kot drugi. Sedaj je stala med rožami žara s pepelom in črno uokvirjena fotografija, ob žari so stali žena, sin in hči, ki jih je večina prvič videla. Vseeno so jim dajali roko in izjavljali moje sožalje.

Sošolci so potem stali na kupu in čakali, da so prinesli žaro in vence in rože in sveče pred vežico … Ugotavljali so,

da ni več dveh od legendarnih trojčkov Šedlinger, le Andrej.

Da na svetu ni več Stanka, Irene, Anke, Sonje, Anice … In seveda skoraj nobenega profesorja. No, njihov priljubljeni razrednik Mirkec, da je še živ, naš možakar pa je vedel povedati, da je še zmerom živa tudi njihova prva razredničarka Žarka Kerin, kar mu je povedala neka stara ženica v domu za ostarele, ko je šel tja na obisk k svojemu prvemu ravnatelju Francu Erženu iz Ribnice na Pohorju … Pokojni Vlado Pulko je sam odlično pel in vodil je več pevskih zborov, ki so zdaj, ko so je začelo uradno slovo, med mnogimi govori tudi peli žalostinke … Septembrsko sonce je še prav močno grelo, nenadoma se je med sošolci zavrtelo v glavi Andreju, ki je zdrknil v zadnji vrsti pogrebcev na tla, Stanko pa ga je položil v travo, polili so ga z nekaj vode, a je obležal v nezavesti. Z njim je bila žena, ki je bleda pokleknila k njemu in šepnila: - Pokličite rešilca!

Niso delali prevelikega cirkusa, da ne bi zmotili pogreba in ljudi, ki morda niso niti opazili, da se je nekaj zgodilo.

Potem je stopila k sprehajalcu po Gosposvetski ulici Majda in rekla: - Tudi meni je slabo, in se naslonila nanj. Moški jo je prijel okoli pasu, a so ji že klecnile noge, k sreči tako ali tako ni tehtala več kot petdeset kil, da jo je zadržal, a potem je vseeno zlezla na asfalt v prvi vrsti pogrebcev. Odnesli so jo za hrbte presenečenih pogrebcev k Andreju. Jožica Čebul, ki je noge tako ali tako niso več držale, se je z berglo odvlekla do prve klopi, potem pa je še Dorotejo, ki je povedala, da se bo enkrat sesula od osteoporoze, odpeljal mož do nekega stola … Sošolci so imeli polno skrbi z živimi oslabeli m i kolegi i n se za Vlada, ki je bil navsezadnje že na varnem v žari, tudi niso več najbolj brigali, a ko je sprevod krenil in jih je nekaj le stopilo v sprevod, je pridrvel pred vežico rešilni avto in našel poleg ležečega Andreja še ležečo Majdo, šofer in medicinska sestra pa sta oba spravila k sebi s poseb-

Sonet Tako minevajo življenja leta …

Resničnost njih le še v spominu vztraja, Edinstvena iz ljubezni se napaja – To pesem je, ki ni nikdar izpeta.

Je tu na Tretji moja pot začeta, A z vami le, dijaki, živa ostaja, Le z vami se svetlejši svet poraja …

Elegičnost z veseljem se prepleta Na dan obletnice zares visoke.

A časi se spreminjajo, mi z njimi, Prihajajo k nam nova že poletja: Radujmo se jih, si podajmo roke!

Enaki lepi z nami so spomini, Jih vedno v srcu nosim, moja Tretja.

Jožica Lorenci, prof. no tekočino in kisikom in ju nista odpeljala v bolnišnico.

Samo pogreb je bil, ko sta prišla k sebi, že mimo … Potem so se vsi dobili v bližnji gostilni, pili kavo, mineralno vodo in eden ali dva pivo. Pogovarjali so se o tem, da se morajo na pomlad spet srečati, sicer se bodo srečevali samo še na pogrebih.

- Jaz seveda ne grem več na noben pogreb, je rekel Andrej.

- Jaz tudi ne, je pritrdila Majda. Potem so govorili o sošolcih, ki jih ni več, o profesorjih in dijaških letih. In o Vladislavu.

Nekdo se je spomnil, da ni šel z njimi na maturitetno potovanje.

- Dijaška leta na učiteljišču so bila moja najlepša leta, so rekli nekateri.

- Kaj bi rekli profesorji, kaj ravnateljica Humekova, če bi še zdaj živeli? Nič, kar so nas učili, se ni uresničilo.

- Ja, rekli so, da bo po socializmu nastopil komunizem, pa smo se vrnili v kapitalizem.

- Učili so nas, da ne bo več davkov, ne plač in celo ne več držav.

- In nobene vojne več.

- Bili so bolj prevzgojevalci kot predavatelji. Koliko dijakov so izključili v petdesetih letih, ker so bili doma pobožni in hodili v cerkev. Prave čistke!

- Mi smo jim pa verjeli.

- Predolgo.

- Ampak niso bili slabi.

- Dajmo se spet dobit v Ma-

riboru na Gosposvetski 4. V istem razredu, ko smo začeli. V zadnjem razredu levo v pritličju. Ti pa pojdi na šolo in se dogovori z ravnateljem! je ukazal Slavko moškemu, ki je povedal, da hodi vsak teden mimo njihovega učiteljišča. Slavko se piše Žvan, zato je bil vedno vprašan zadnji. Le pri profesorju Zupančiču je bil prvi, kadar je začel spraševati od zadaj. Sedaj pa je bil v njihovi družbi vedno vesel in veder in je imel prvo besedo.

- Mi smo generacija maturantov šestdeset! Takih ni bilo več za nami! Reče glasno Slavko.

- So, so, vsaka generacija tako pravi, reče možakar.

- Ne, smo kakor staro vino, vsako leto boljši.

- In vsako leto manj nas je.

Kot starega vina.

- Ne, starega vina je zdaj preveč, ne gre v prodajo. Ne vejo, kaj bi z njim.

- Saj tudi ne vejo, kaj bi z nami!

Sedli so v avte. In se odpeljali na vse strani.

- Upam, da se še vidimo! je rekel vsak od njih.

3. Gor od gledališča po Slovenski koraka moški, ki se ustavi pred semaforji, počaka na zeleni signal in gre počasi prek Strossmayerjeve ulice na Gosposvetsko. Pogleda andraški vodnjak, drevje na desni in se ustavi pred veliko stavbo z visokim pritličjem in tremi nadstropji. Pogleda rdečo ta-

150 LET III. GIMNAZIJE {oglasna priloga}

sobota, 26. januarja 2013

blico nad težkimi vrati, kjer piše Gosposvetska 4. Nekaj časa cinca, potem pa komaj odpre velika vhodna vrata. Spet stopnice in tam nihajna vrata na hodnik v visokem pritličju.

Kako je po teh stopnicah skakljala Herta, ki jih je s popravnim izpitom zapustila v prvem letniku in ji je pisal pesmice in sta se skupaj učila poljubljati!

Ni pa bil pred desetimi leti na njenem pogrebu. Kako je v zelenem krilu in rdeči jopici resno stopala mila Angelca! Je bil na njenem pogrebu, izrekel so-

žalje možu in sinovoma. Jo je dolgo imel rad. Vse do Milke, ki pa je takrat skakljala po stopnicah bližnje kmetijske šole.

Kako ponosno je razrednik Mirkec za velikimi vrati zaklepal svoj moped, s katerim se je frajersko vozil v šolo. Ampak skozi desetletja so stopali po teh stopnicah tudi profesorji, ki jih je moški še sam srečeval in ki jih danes najdeš v pedagoških leksikonih in splošnih enciklopedijah: Gustav Šilih, Albert Žerjav, Draga Humek, France Borko, France Sušnik,

Miha Feguš, Bruno Hartman in umetniki, pevka Jelka Igličeva, slikarji, ki so delali pedagoško tlako Maks Kavčič, Slavko Kores, Zmago Jeraj … Seveda so bili pred njimi še mnogi drugi pomembni pedagogi, saj je bilo mesto ob Dravi napredno pedagoško središče Slovenije pred drugo vojno, a teh ni poznal.

Seveda pa ne pozna tudi sedanjih profesorjev, ki spet delajo na šoli v nek i nov i državi, saj je stavba na Gosposvetski 4 preživela vsaj šest držav. Je torej šola "večna",

države pa minljive? Norec, kaj mi gre po glavi! si reče in stopi skozi nihajna vrata na hodnik v visokem pritličju.

Dežurni dijak v vratarski lopici vpraša: - Kam? - K ravnatelju.

- Prvo nadstropje.

- Saj vem, tudi jaz sem nekoč hodil na to šolo.

- Vi? - Ja. - Kdaj?

- V čisto nekem drugem času. Pred sto leti.

7

- A res?

Moški se vzpenja po stopnicah, dežurni dijak pa že piše mesič na prenosni telefonček: "Angelina, you are cool and I love you. Tony."

Ravnatelj je bil prijazen z gostom in je obljubil, da jim bo omogočil srečanje v razredu, v katerem so začeli šolanje na učiteljišču. Potem je vprašal: - Koliko pa vas bo?

- Tega pa res ne vem, je rekel moški in se spet spustil po starinskih gladkih stopnicah… Ni se mu zdelo, da se nahaja v vče-

rajšnjem času in svetu. Ne, to je bil čisto drug in nov svet, nov planet. Pazil je, ko je stopal po stopnicah. Koliko nožic je že steklo po njih, koliko jih skaklja danes in koliko jih, hvala Bogu, še bo, je spet pomislil moški in stopil skozi težka vrata na ulico, pogledal naokoli in odkorakal. Potem bo prišla pomlad in se bodo srečali. In šli malo sedet v razred, kjer so začenjali svoj dijaški čas. Nekega dne pa jih ne bo več. A stavba bo kar naprej stala na Gosposvetski 4.

150 LET III. GIMNAZIJE {oglasna priloga}

8

sobota, 26. januarja 2013

Napovednik dogodkov ob 150-letnici III. gimnazije Januar 2013 Gledališka predstava Sofoklej/D. Smole Kreonov padec v izvedbi bivših dijakov, scenarij in režija Tatjana Radonjič, nekdanja profesorica AMFITEATER FILOZOFSKE FAKULTETE V MARIBORU

16. januar 2013, ob 13.00 (predstava je namenjena dijakom 1. in 2. letnikov in gostom kot darilo)

Monodrama Platon/Ternovšek Sokratov zagovor MALA DVORANA NARODNEGA DOMA

Predstava je darilo našega nekdanjega dijaka, dramskega igralca Petra Ternovška, dobitnika Borštnikovega prstana in Glazerjevega nagrajenca MOM Maribor.

21. januar 2013, ob 9.00 in 25. januar 2013, ob 12.30 (predstavi sta namenjeni dijakom 4. letnikov in gostom). »Iz veka v vek, iz roda v rod, kri gre v tek, duh išče pot …« (Župančič) Otvoritev razstave ob 150-letnici III. gimnazije Maribor

Razstava bo postavljena na hodnikih III. gimnazije Maribor in kasneje tudi v UKM ter drugod.

Februar 2013 Otvoritev razstave o Ani Frank III. GIMNAZIJA MARIBOR

Mednarodna gostujoča razstava (zaradi objektivnih razlogov bo otvoritev razstave v začetku marca).

Marec 2013 Literarno-glasbena prireditev Besede izza vrat LUTKOVNO GLEDALIŠČE MARIBOR

Hkrati postavitev razstave ob 150-letnici v Univerzitetni knjižnici Maribor.

19. marec 2013, ob 16.30

Okrogla miza: Vrednote mladih nekoč in danes GLAZERJEVA DVORANA UNIVERZITETNE KNJIŽNICE MARIBOR

Na predstavi bodo z literarnimi prispevki v maternem in štirih tujih jezikih sodelovali bivši in sedanji dijaki – šolski Prešernovi nagrajenci.

28. marec 2013, ob 17.00

April 2013 Okrogla miza z znanimi nekdanjimi in sedanjimi športniki III. gimnazije Maribor III. GIMNAZIJA MARIBOR

Hkrati bodo organizirana športna tekmovanja in srečanja.

3. april 2013, ob 16.00

Regijsko tekmovanje iz matematike III. GIMNAZIJA MARIBOR

4. april 2013

Poslopje III. gimnazije Maribor leta 1971. (Danilo Škofič)

Tista leta so bila nepozabna Ana Orožim, prof. – dijakinja c-oddelka Gimnazije pedagoške smeri Bili smo najbolj groooooozen razred na šoli. Tako so vsaj govorili naši profesorji za c-para lelko v letih 1970/74 na Gimnaziji pedagoške smeri, kot se je takrat imenovala sedanja III. gimnazija. Tako so nas kar pogosto poimenovali profesorji, ko so prihajali v naš razred, še posebej pestro pa je bilo na redovalnih konferencah, kjer sem morala biti prisotna kot razredna predsednica, saj je to bil vendar čas samoupravljanja in smo tudi predstavniki razrednih skupnosti lahko kaj malega povedali v svoj zagovor. Če se ozrem nazaj s svojimi današnjimi pedagoškimi očmi, lahko z gotovostjo rečem, da nismo bili nič drugačni kot večina pubertetnikov od takrat do da našnjih dni. V štirih letih šolanja se je razred malo sicer spremenil, nekateri so se morali žal izpisati zaradi čisto banalnih stvari (kajenja v straniščih, "vulgarnih" grafitov po stenah, nosečnosti – ravnatelji-

čina izjava, da ne moreš vendar služiti dvema gospodarjema, šoli in možu, danes zveni prav neverjetno …), večina pa se nas je nekako prebila do 4. letnika – 23 deklet in 5 fantov. Bili smo zbrani z vseh vetrov severovzhodne Slovenije, največ pa je bilo seveda Mariborčanov, kajti v tistih "pridnih" razredih so bili predvsem vozači. Morda je bilo krivo tudi to, da nismo bili "latinci", kot a-razred, ali pa "nemci", ki so imeli nemščino kot prvi tuj jezik. Mi smo bili "anglo-rusisti" in ve se, kdo vzame ruščino, tisti, ki sam ne ve ne kod ne kam. Ampak mi se seveda nismo prepustili malodušju – postali smo res homogena skupnost, kar pogosto smo tičali skupaj v šoli in tudi zunaj nje.

V to naše uporniško srednješolsko življenje pa je resno udarilo v začetku 4. letnika. Vzeli so nam namreč našo drago, skrbno in materinsko razredničarko. Nismo mogli razumeti, kako so jo mogli poslati v pokoj, ne da bi nas sploh kaj vprašali. In seveda smo se uprli novemu razredniku, matematiku, ki nas je do tedaj učil in se v razredu ni kaj dosti menil za nas. Mi smo pa vendar potre-

bovali podporo! Po tem našem tihem uporu je prišla v razred ravnateljica z novim razrednikom, imela ne prav prijeten govor in izvedla glasovanje, kdo je za novega razrednika in kdo za staro razredničarko. Ne vem, zakaj taka farsa, ko so jo pa ja že upokojili. Velika večina glasov je bila za razrednika in pri tem je ostalo. Odtlej so potekale naše razredne ure tako, da je stopil razrednik brez besed v razred, me poklical k tabli, da sem jaz vodila uro, po zvonjenju pa je spet odšel brez besed … do nekih prelomnih dogodkov.

Naši fantje so bili res nekaj posebnega, Zlatko – razredni filozof – pa je v tej posebnosti prav izstopal.

V začetku šolskega leta je prišel z idejo, da bi se s samostojno proslavo ob Prešernovem prazniku potegovali za Prešernovo nagrado. Seveda smo bili takoj enoglasno za.

Zlatko je napisal scenarij za dramo Kralj Ojdipus in začeli smo se ga z navdušenjem učiti.

Ne vem več, kakšna je bila vsebina, verjetno pa kakšna varianta Sofokleja, vse, kar mi je ostalo v spominu, so Jokastine besede: "Kaj misliš, da sem jaz gumica za nategovanje?"

Fantje so takoj ustanovili kvintet in se začeli učiti narodne pesmi; z Vladom, našim glasbenikom, ki je hkrati hodil še na srednjo glasbeno šolo in potem v življenju uspešno nadaljeval svojo glasbeno kariero, sva se sicer nekaj trudila, da bi zaigrala skupaj, on na violini, jaz na klavirju, pa je potem ostala samo njegova mojstrska točka.

Proslava je odlično uspela in vodstvo šole nas je celo vprašalo, kaj želimo – 50.000 DIN (v tistem času kar nekaj denarja) ali en prosti dan k maturantskemu izletu. Seveda smo se odločili za prosti dan!

Mislim, da je ta naša proslava bila res nekaj veličastnega.

Ne pomnim, da bi kdaj kakšen razred samoiniciativno, brez pomoči ali pobude pedagogov, storil kaj tako izjemnega.

Seveda smo si s tem popravili svoj ugled v šoli, se navezali na razrednika (in seveda on na nas) ter v tistih lepih junijskih dneh leta 1974 vsi uspešno opravili maturo. Razkropili smo se po raznih poklicih, veliko nas je ostalo tudi v šolstvu, vsi, brez izjeme, pa se na naših srečanjih z nostalgijo spominjamo nepozabnih let srednješolskega izobraževanja.

Maj 2013 Ustvarjalne delavnice za predšolske otroke iz vrtcev

Delavnice bodo potekale na prostem ob šolski stavbi III. gimnazije Maribor.

Majski koncert UNIONSKA DVORANA

Koncert bodo izvedli dijaki III. gimnazije Maribor v sodelovanju z glasbeniki, nekdanjimi dijaki šole.

31. maj 2013, ob 18.00

September 2013 Javna predstavitev projekta Celostno zdravje TRG LEONA ŠTUKLJA

Projekt bodo izvedli in predstavili dijaki III. gimnazije Maribor.

Oktober 2013 Literarno srečanje s pisateljem Tonetom Partljičem III. GIMNAZIJA MARIBOR

Literarni klepet z vsemi, ki cenijo kleno besedo Toneta Partljiča, našega bivšega dijaka.

Razstava likovnih del bivših in sedanjih dijakov in profesorjev RAZSTAVIŠČA V MARIBORU

November 2013 Svečana akademija ob 150-letnici šole VELIKA DVORANA SNG MARIBOR

14. november 2013, ob 17. uri

Izdaja zbornika III. gimnazije Maribor in medgeneracijsko srečanje vseh, ki se jih je III. gimnazija Maribor kakor koli in kadar koli dotaknila, v juniju 2013.

III. GIMNAZIJA MARIBOR Gosposvetska cesta 4, 2000 Maribor T: +386 02 250 40 40 • F: +386 02 250 40 60 E: tretja-mb@guest.arnes.si • www.tretja.si