ČUDEŽNA DREVESA
Ilustriral Marko Rop
Breda Podbrežnik Vukmir in Klarisa Jovanović
ČUDEŽNA DREVESA
Pravljice o drevesih z vsega sveta
Ilustriral Marko Rop
Uvod
avtoric
Drevesa in mi
Ljudje in drevesa smo si podobni. Smo pokončni, ukoreninjeni, naša glava ali krošnja je na vrhu telesa ali debla. Vsak človek in vsako drevo sta edinstvena, drugačna in posebna. Ljudje vdihavamo kisik in izdihavamo ogljikov dioksid, drevesa ravno obratno. Tako kot drevesa tudi ljudje živimo v skupnostih, smo med seboj povezani in si pomagamo. Ne samo, da nam drevesa nudijo kisik, brez katerega ni življenja, nudijo nam tudi senco in znižujejo temperature, kar je v času podnebnih sprememb zelo pomembno. Zadržujejo vodo, preprečujejo erozijo, nudijo dom mnogim živalim, ljudem pa tudi hrano, zdravila in les za orodja, stavbe in kurjavo. Zato smo drevesa in ljudje med sabo povezani, o čemer nam pripovedujejo tudi pravljice, bajke, legende in miti z vsega sveta. Ljudje so drevesa častili, pod njimi so se družili, izvajali obrede, verjeli so, da v njih domujejo nadnaravne sile in da drevesa povezujejo spodnje, tuzemske in nebeške svetove. Drevo življenja ali sveto drevo s koreninami sega v podzemlje, s krošnjo pa sega v višji svet, na njem rastejo zlati sadeži ali sadeži z vsega sveta. Ljudje in drevesa smo torej neposredno povezani: »Stara (v osnovi animistična) spoznanja o tesni povezanosti človeka z drevesi in vso obkrožujočo naravo se nam danes prenovljena vračajo in dobivajo podporo tudi prek dognanj sodobne biologije, fizike, ekologije in s tem povezanih filozofskih razmišljanj. Posamezna drevesa so danes uvrščena na seznam slovenske naravne in kulturne dediščine.« (Zmago Šmitek, Kulturnozgodovinska pričevanja dreves. Acta Histriae, 3, 2011, str. 582)
Zato sem izbrala pravljice, legende, mite in bajke o drevesih z vsega sveta, s katerimi sem želela prikazati njihovo vrednost, kakor so jo ocenjevali mnogi, mnogi rodovi pred nami. Skušala sem najti čim več dreves iz čim različnejših kulturnih okolij.
Preplet različnih kultur in dreves naj spodbuja tudi kulturno radovednost in spoznanje, da imamo vsi ljudje na tem svetu več skupnega kot različnega. Prav zato imajo pravljice, bajke, legende in miti skupne korenine in motive.
Besedila sem vzela iz preverjenih in dostopnih virov, največ takih, za katere so avtorske pravice že ugasnile in so torej splošna last. Predvsem sem zbirala zanesljive vire strokovnjakov ali avtorjev, za katere obstaja večja verjetnost, da besedil niso spreminjali ali preveč posegali vanje. Ker so bila besedila stilno med seboj zelo različna, je že med prevajanjem potekalo njihovo stilno poenotenje. Ker so bila tudi po tem še vedno precej neenotna in različna, so potrebovala čuteče pero, uho in srce, ki ima posluh tudi za pravljična besedila. Tu je v drevesni svet vstopila soavtorica te knjige, Klarisa Jovanović. Besedila je tenkočutno preuredila, poenotila, poživila in oplemenitila ter uredila.
Besedilom sledijo tudi kazala, ki poudarjajo še okoljevarstveno naravnost, namenjena pa so vsem, ki si želijo svoje naravoslovno ali pedagoško delo obogatiti tudi s pravljičnimi besedili. Kazala so nastala na podlagi izkušenj iz knjižničnih in založniških vod, kjer so bralci in bralke pogosto iskali tematska besedila za različne namene, saj pripovedovanje (p)ostaja eno od temeljnih orodij za širjenje znanja in osveščanja.
Avtorici sva si prizadevali s knjigo ustvariti zgodbo o povezanosti ljudi in dreves.
mag. Breda Podbrežnik Vukmir
Ljudska povedka je ravno prav začinjena in ne potrebuje dodatne soli ali popra. Takšna, kakršna je, je po okusu okolja, iz katerega izhaja. Če ji kaj dodamo ali odščipnemo, ji odvzamemo del njene oprave. Čemú torej priredbe?
Ljudske pripovedi živijo svoje avtentično življenje samo v živi besedi. Ko ustno izročilo zapišemo z besedo, mu nehote odškrnemo velik del pristnosti. Ljudski pravljičar nas očara s svojim glasom in njegovimi barvitimi odtenki, z mimiko, s kretnjami, ki mu jih narekuje dramaturgija zgodbe. Pisana beseda tega ne zmore, zato pa bralca pritegne z drugačnimi pomagali: pravljičarjevo odsotnost lahko nadomesti z literarnimi prvinami, ki dokumentarno gradivo približajo leposlovnemu besedilu. Poseg v izvirni zapis lahko slednjemu škodi ali koristi; meja med njima je zelo spolzka. Dober prirejevalec vsekakor upošteva dikcijo izvirne povedke in vanjo posega karseda obzirno in tenkočutno, zlasti takrat, ko je treba zapolniti kako vrzel – in teh v živi pripovedi ne manjka. Pisana beseda je pač manj sproščena od žive; zdrs ali napaka, ki je v živi pripovedi lahko očarljiva, je v pisani besedi moteča. Tega so se dobro zavedali številni zapisovalci ljudskih pripovedi iz devetnajstega in prvih desetletij dvajsetega stoletja, ki niso imeli na voljo današnje tehnologije in se zatorej niso obremenjevali z zvestobo izvirniku, zato pa so svoje beležke pred objavo uredili in pogosto po svoje preoblikovali. Avtorski pečat tedanjih zapisovalcev – med njimi so tudi ugledna pisateljska imena – je tu nadvse očiten. Tudi v tej knjigi se mu nisem mogla izogniti. Opirala sem se na lastna estetska merila in ta so praviloma izrazito subjektivna.
Klarisa Jovanović
Drevo življenja
AUTANA, DREVO VSEH PLODOV
Na začetku časa, ko je svet šele nastajal, je bog Vahari izvedel, da v pragozdu raste veliko drevo. Kuavei – tako se je namreč drevo imenovalo – se je šibil pod sadeži vseh mogočih barv in vonjev. V njem so gnezdile najbolj nenavadne ptice, kar si jih je mogoče zamisliti.
To je bilo drevo vseh plodov. V njihovih semenih so bili zametki vseh rastlin, ki so komaj čakale, da vzklijejo in se razbohotijo po vsej Zemlji.
Kuavei je bilo edino drevo, ki je segalo do neba. Raslo je globoko v gozdu, obdanem z gorami, v katerih izvirajo mogočne reke, ki še danes oplajajo amazonsko ozemlje.
Ali je bilo to res? Vahari se je hotel prepričati na lastne oči. Ko se je znašel pred mogočnim drevesom, polnim zrelih in dišečih sadežev, ki bi zlahka nasitili vse lačne ljudi, se je odločil, da bo drevo posekal. Sadeži so rasli previsoko, da bi si jih ljudje lahko natrgali sami. Resda so bili drevesu v okras, haska pa od njih ni bilo nobenega.
Vahari je vedel: če bo ljudem ponudil zrele sadeže, bodo pojedli dišeče meso, semena pa bodo izpljunili. Iz njih bodo zrasla nova drevesa, ki bodo Zemlji in ljudem koristila.
Toda sam orjaškega drevesa ni mogel podreti. Na pomoč je poklical dvojčka Vaikuni in Redia, prednika strele in groma. Z združenimi močmi so naskočili orjaka, vendar mu tudi tokrat niso bili kos. Kuavei se ni hotel vdati. Lotili so se ga na napačnem koncu, in sicer pri dnu, kjer je bilo drevo najmočnejše. Čez čas je Vahari predlagal, da bi ga posekali tik pod krošnjo, kjer je bilo deblo tanjše. Tako se je tudi zgodilo.
Kuavei se je pod udarci končno zgrudil in svet je do zadnjega kotička preplavilo ihtenje, tako silno in slovesno, da se je stresla vsa Zemlja. Drevesni štor se je spremenil v veličastno planoto, ki so si jo bogovi izbrali za svoje bivališče. Planoti so nadeli ime Autana, drevo življenja.
Semena Kuaveievih sadežev so oceani in reke odnesli do roba sveta. Veter in ptice so jih raztrosili po vsej zemeljski obli. Ampak čudežev še ni bilo konec. Svetloba, ki se je razlivala po gozdu, je obarvala liste na drevesih v zelene, nebo pa v modrikaste in rožnate odtenke. Na Zemlji so kot za stavo poganjala drevesa in rože vseh mogočih barv in oblik. Ljudje in živali so se veselili življenja, hrane je bilo v izobilju.
Vahari je ljudem prinesel blaginjo in jim položil na srce, naj si med sabo pomagajo. Ljudje potrebujemo drug drugega, samo skupaj lahko premagujemo ovire.
Vseh skrivnosti pa nam Vahari vendarle ni razkril. Živa bitja predstavljajo levo, znano stran Autane. Na senčni desni pa stoji svetišče nerojenih bitij. Kdor si upa stopiti vanj, se preda neznanim in nevidnim silam stvarstva.
venezuelska ljudska pravljica
Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.
Didaktični materiali.
Zbirka Čudežna drevesa prinaša izbor pravljic, povedk, bajk in legend z vsega sveta. Osredinja se na drevesa, ker smo si, kot je v svojem uvodu zapisala ena od avtoric te knjige Breda Podbrežnik Vukmir, »ljudje in drevesa podobni. Smo pokončni, ukoreninjeni, naša glava ali krošnja je na vrhu telesa ali debla. Vsak človek in vsako drevo sta edinstvena, drugačna in posebna.« Vabljeni pod, med in nad pravljične krošnje, ki jim je končno obliko dala pesnica in prevajalka Klarisa Jovanović, v dovršene podobe pa vlil ilustrator Marko Rop.
