Odgovornost se začne pri meni

V slovenskem prostoru pojem odgovornosti pretirano povezujemo s krivdo. Ta nesrečna kombinacija je zaslužna, da se namesto s prevzemanjem odgovornosti tolikokrat srečujemo s kazanjem s prsti na druge. Edini prostor, kjer lahko začnem sistematično spreminjati ta vzorec, je moj lastni prostor.

dr. Kristijan Musek Lešnik

Imam nekaj hobijev, pri katerih se družim s široko paleto ljudi: iz akademskih in obrtniških vod, javnega in zasebnega sektorja, proizvodnih in storitvenih panog, z umetniki in računovodji, direktorkom v rokah. To so tri ključne okoliščine, od katerih je odvisna stopnja odgovornosti v mojem timu, v mojem podjetju in v slovenski družbi. Jaz sem glavni akter te zgodbe. In le če bom sam naredil kaj

Lahko ritualno tarnamo nad nizko ravnijo odgovornosti v slovenski družbi ali pa smo sami pri sebi, v svojem timu, v svojem podjetju, v svoji skupnosti vsak dan in z vsako odločitvijo ter dejanjem vzor brezpogojno odgovornega vedenja.

in se smetana pojavi na pasjem smrčku, je: 'Nekdo ni zaklenil kuhinjskih vrat.' V trenutku se vsi trudijo pojasniti, da niso krivi za izginulo torto in kažejo s prstom na ostale. Namesto v preprečevanje prihodnjih tortnih tragedij energijo usmerjajo v razbremenitev krivde za tisto, kar nihče ne more več spremeniti. Ali se ne bi bilo bolj zdravo pogovarjati, kaj narediti, da bo prihodnjič torta ostala cela?

ji in delavci. Z nekaterimi se redno dobivam na rekreaciji pri ritualu, ki je postal že tradicionalen: najprej eno uro udrihamo z loparji po žogicah. Naslednje dve do tri ure pa ugotavljamo, da je pomanjkanje odgovornosti rak rana slovenske družbe, in udrihamo čez politiko. Ritual tarnanja je vedno isti: v politiki ni odgovornosti, v družbi ni odgovornosti, v podjetjih ni odgovornosti. Naslednji korak je faza 'če bi': če bi bilo v politiki več odgovornosti, bi je bilo več v družbi, v podjetjih, v timih, okrog mene. Razidemo se v prepričanju, da je vsega kriva politika in da bi, če bi imeli drugačne politike, vse skupaj bilo čisto drugače. Vsak teden in mesec čakamo, da politiki naredijo prvi korak. In ponavljamo ritual v neskončnost.

Malo morgen … Svet se ne bo popravil zame, lahko ga pa popravljam Samo en človek lahko zares nekaj naredi za več odgovornosti v družbi. Vsak. Sam. Za. Sebe. Ko s svojimi odločitvami, ravnanji in zgledom kažem model odgovornega vedenja. Ko imam do ljudi okrog sebe visoka pričakovanja in zahteve glede odgovornosti. Ko se znajdem na volišču pred volilno skrinjico in z volilnim listza dvig stopnje odgovornosti v svojem mikroprostoru, bom čez čas lahko pričakoval rezultate v družbi. Ni nujno, da se bodo zgodili. Je pa to edina možna pot.

Zakaj ljudje tako pogosto niso pripravljeni prevzemati odgovornosti? Pri nas pojem odgovornosti preveč povezujemo s krivdo. Ta miselni model je v našem prostoru tako globoko zasajen, da vprašanje odgovornosti velikokrat vzbudi nezaveden refleks: braniti se pred občutkom krivde. Nekateri ta odnos med odgovornostjo in krivdo povezujejo z razliko med katoliško in protestantsko tradicijo oz. razliko med vzbujanjem občutkov krivde ter spodbujanjem osebne odgovornosti.

Predstavljajte si družino, psa in torto na mizi. Tipična dinamika, ko torta izgine Prevzemanje odgovornosti se lahko dogaja le v okolju, ki ne temelji na vzbujanju občutkov krivde. Demoniziranje napak in vzbujanje občutkov krivde vodi v dve strategiji odzivanja na izzive v delovnem okolju. Prva usmerja odnos do prihodnosti in utrjuje status quo: ne prevzemati nikakršnih pobud in ne početi nič novega ali takšnega, kar lahko poveča verjetnost napak. Druga usmerja odnos do preteklosti: Karkoli se zgodi, ne prevzemaj odgovornosti, ker z njo prevzameš krivdo za morebitne napake.

Razlika med odgovornostjo in odgovornostjo! V slovenskem jeziku beseda odgovornost zajema dva zelo različna pomena. V angleščini ju ločimo kot responsibility (odgovornost za) in accountability (odgovornost do).

Razlika med dvema pomenoma odgovornosti

Odgovornost R (responsibility)

Odgovornost A (accountability)

• nanaša se na stvari, ki se imajo zgoditi; • lahko je deljena, skupina ali tim si lahko deli odgovornost za določeno nalogo; • določa, kako se bomo soočili s prihodnjo nalogo oz. izzivom in kako bomo usmerili vire. • nanaša se na stvari, ki so se že zgodile; • je osebna, povezana z izidi določene naloge, situacije; • določa, v kolikšni meri prevzamemo odgovornost za rezultate pretekle naloge oz. izzive.

Prevzemanje odgovornosti – lastnost sodobnih voditeljev

i ar hi v

: osebn

F oto

Soustvarjalci konference World of Synergy smo za letošnjo rdečo nit izbrali prav odgovornost. Osvetliti želimo odgovornost kot kakovost posameznikov in organizacij, ki so v kompleksnem okolju sposobni sebe in druge opazovati drugače, bolj poglobljeno, hitro obdelati informacije, iz tega razbrati vzorce, poslušati intuicijo in namesto reagiranja na situacijo izbrati ozaveščen odziv.

Prevzemanje odgovornosti je pomembna lastnost sodobnih voditeljev, ki se zavedajo, da s svojimi odločitvami neposredno vplivajo na kakovost življenja mnogih ljudi. Takšno dojemanje močno presega ozko razumevanje odgovornosti le za rezultat v izkazu uspeha in bilanci stanja. Sodobni voditelji organizacij ne vodijo samo kot posel, temveč jih razumejo kot platformo za uresničevanje svojega poslanstva in poslanstva sodelavcev ter za prispevek k napredku skupnosti. Med deležnike prištevajo tudi planet in odgovorno skrbijo za trajnostni izid na vseh štirih področjih: ljudje, dobiček, poslanstvo, planet (4P po angleško: peoplepurpose-planet-profit). Zavedajo se svoje odgovornosti za prihodnost in jo dojemajo kot ustvarjalni izziv. T Sonja Klopčič, razvijalka sodobnega voditeljstva

Odnos do napak

Odgovornost

Napake kot priložnosti za učenje.

Napake kot priložnosti za obtoževanje.

Odgovornost R (responsibility)

Čutim se varnega inovirati in iskati nove poti.

Zakaj bi tvegal nekaj novega, če lahko ohranjam status quo?

Odgovornost A (accountability)

Kljub morebitni napaki ohranjam svojo 'vrednost'.

Izogibanje krivdi: Nisem jaz, krivi so drugi.

Nizko stopnjo odgovornosti pri posameznikih in v družbi povezujem z dejstvom, da se pojem odgovornosti pri nas pretežno povezuje s prevzemanjem odgovornosti za pretekle dogodke. Če to povežemo z omenjeno kulturo krivde, dobimo štiri kvadrante, pri čemer v slovenskem prostoru opažam veliko vzorcev iz najbolj patološkega.

Kakšno obnašanje managerjev prispeva, da so ljudje bolj pripravljeni prevzemati odgovornost? Odgovorno! Edini vzorec vodenja, ki lahko spodbuja odgovorna vedenja posameznikov v skupini, je vodenje s tankočutnim posluhom za odgovornost. Če sem vodja, se moram zavedati, da bodo ljudje okrog mene toliko bolj pripravljeni prevzemati odgovornost, kolikor bolj pa smo sami pri sebi, v svoji ožji ekipi, v timu, v podjetju, v skupnosti vsak dan in z vsako odločitvijo ter dejanjem vzor brezpogojno odgovornega vedenja. Prva pot je lažja. Druga pa edina, ki lahko na dolgi rok vodi k temu, da se bomo čez leta po rekreacijah več pogovarjali o rezultatih, vremenu in manj o (ne)odgovornosti. Izbiramo vsak dan. Z vsako odločitvijo. Z vsakim gnilim kompromisom ali z vsakim načelnim vztrajanjem. Od nas/vas je odvisno.

Odgovornost se ne začne pri 32. letu Iskreno verjamem, da lahko za dvig ravni odgovornosti v družbi največ naredimo, ko sami sebi postavljamo visoke standarde in se jih držimo. S tem ne mislim, da je vrh politike odvezan odgovornosti. Nasprotno, politika, ki

Pri nas pojem odgovornosti preveč povezujemo s krivdo. Ta je v našem prostoru tako globoko zasajena, da vprašanje odgovornosti velikokrat vzbudi nezaveden refleks: braniti se pred občutkom krivde.

bom sam s svojimi izbirami, odločitvami in vedenji vzor odgovornega ravnanja. In kolikor bolj bom ustvarjal okolje, v katerem napake razumemo kot priložnosti za izboljšave, ne kot priložnost za sramotenje posameznika, v katerem ljudje ne bodo čutili potrebe po sprožanju refleksnega odziva: 'Nisem jaz, nekdo drug je kriv'.

Kaj početi? Imamo dve možnosti. Lahko ritualno tarnamo nad nizko ravnijo odgovornosti v slovenski družbi in s prstom kažemo na politike (zaslužijo si kazanje s prsti, ker imajo v zgodbi opuščanja odgovornosti krepko masla na glavi). Ali ne premore odgovornosti do države in državljanov, si zasluži brco v smetnjak.

In še nekaj. Sprejemanje odgovornosti se ne začne pri 32. letu. Niti pri 24. Razvijati se začne v zgodnjem otroštvu ob opazovanju odraslih in njihovega prevzemanja odgovornosti. Otrok, ki mu odvzamemo priložnosti, da bi se učil odgovornosti, bo šel v življenje z okrnjenimi življenjskimi veščinami. Če želimo prispevati k višji ravni odgovornosti v slovenski družbi, je vredno razmisliti tudi o tem, kaj lahko naredimo na tem področju. T