Najboljše iz multinacionalk v lokalna podjetja

5.600 državljanov, starih več kot 15 let, se je leta 2018 izselilo iz Slovenije. Od tega jih ima več kot 1.800 najmanj višješolsko izobrazbo. Kdo pa se vrača v domovino? Svoje izkušnje delijo štirje Slovenci, ki so več let preživeli v tujini – od Velike Britanije in ZDA do Južnoafriške republike in Avstralije.

Anja Zaletel

Iz Slovenije se je leta 2018 odselilo 5.600 državljanov, starih 15 let ali več, od tega jih ima več kot 1.800 najmanj višješolsko izobrazbo, kažejo podatki statističnega urada. Priselilo se jih je nekaj več kot 3.700, od tega dobrih 1.300 visoko izobraženih.

Za vrnitev so odločilne poslovne priložnosti … Da so delo v mednarodnem okolju ter kultura in odnosi v podjetju pomembni, potrjuje Jana Krapež Trošt, vodja komercialnih operacij v BIA Separations. Pred desetimi leti je v sklopu študija MBA pol leta preživela na Japonskem,

Kadri, ki se vračajo v Slovenijo, so pomembni predvsem za prenos znanja med različnimi trgi, osebne mednarodne povezave ter prenos najboljših praks iz multinacionalk na lokalna podjetja.

Razlika med številom odseljenih in priseljenih visoko izobraženih kadrov je bila izrazita predvsem med letoma 2012 in 2017, torej med krizo. Medtem ko se je še leta 2017 odselilo okoli 1.900 takšnih kadrov več, kot se jih je priselilo, je leta 2018 ta številka upadla pod 500.

Kaj pa Slovence privablja nazaj domov? Lani smo partnerji projekta TOP JOB Ambasador – Časnik Finance, Združenje Manager, Competo in GZS – izvedli anketo med Slovenci v tujini, na katero je odgovorilo več kot 1.400 ljudi iz 58 držav. Na vprašanje, kateri dejavniki so pomembni, ko razmišljajo o vrnitvi, jih je največ v ospredje postavilo delo v podjetju, kjer vladajo zdrava klima in dobri odnosi, sledili so možnost napredovanja, višina plačila, ohranitev stika s tujino ter pravi delovni izzivi. Tisti, ki se ne želijo vrniti, pa so med razlogi za to navedli predvsem večje uspehe, ki jih lahko dosežejo z delom v tujini, v Sloveniji pa premalo priložnosti za karierno napredovanje in prenizke plače. leta 2012 pa se je z možem preselila v Houston v ZDA, kjer sta ostala do leta 2016. Kot pravi, je ameriško poslovno okolje bolj razvito od slovenskega, stvari se hitreje odvijajo, kapitala je neprimerljivo več. Pri poslovanju s podjetji v ZDA praviloma štejejo rezultati dela ter sposobnost doseganja ciljev v najkrajšem času, z minimalno birokracijo. »Poslovni odnosi temeljijo na enakopravnem partnerstvu. V ZDA se zavedajo pomena zadovoljne stranke in se za svoje stranke borijo,« pove, kot dobro lastnost slovenskega trga pa izpostavlja predvsem dobro izobražen kader.

Kot pravi Krapež Trošt, sta se za vrnitev odločila zaradi družine in poslovnih priložnosti ter obveznosti, na BIA Separations je namreč imela možnost napredovanja, mož pa ima podjetje v Sloveniji.

… pa tudi okolje in družina Okolje ter bližina družine in prijateljev so bili pomemben dejavnik tudi za Janjo Žagar, vodjo tehnoloških transferjev v Leku, ki je z možem štiri leta živela v Veliki Britaniji. Na Otoku sta oba opravila magisterij, Žagar pa se je nato zaposlila kot strokovnjakinja za procese v farmacevtskem velikanu GlaxoSmithKline. »V Veliki Britaniji je življenje sicer udobno, a zelo karierno usmerjeno. Delodajalce zanimajo predvsem znanje in izkušnje, cenijo dobro delo ter dosežke in jih znajo tudi nagraditi.«

Slovensko poslovno okolje se vse bolj približuje zahodnim državam, ocenjuje sogovornica. »Prednost našega okolja sta kultura in način dela. Smo bolj pragmatični, hitreje najdemo rešitve in zato lahko marsikateri projekt hitreje izpeljemo.«

Mednarodno delo, ambicioznost in pravo vodenje Poslovno okolje je urejeno tako v Sloveniji kot v Avstraliji, a je v Avstraliji bolj preprosta in učinkovita zakonodaja, pa pove Robert Bratuša Brant, direktor financ in poslovanja v družbi EFOS, ki je med letoma 2011 in 2018 z družino živel v Sydneyju in Brisbanu. »Avstralci so bolj usmerjeni v lokalni trg, okolje je manj konkurenčno, podjetja so večja in odločitve sprejemajo zelo hitro. Avstralska podjetja bolj investirajo v digitalno preobrazbo in IT-tehnologijo, tudi ker je povprečna plača v Avstraliji približno dvakrat višja. Hkrati so dodatne razlike pri plačah najboljših strokovnjakov, specialistov in managementa. Slovenija je medtem kot manjši trg bolj usmerjena v izvoz in ponudba izdelkov je večja zaradi trga EU. V obeh državah sicer večina zaposlitev poteka

4000

3500

3000

2500

2000

1500

1000

500

0 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018

Odseljeni Priseljeni

na podlagi osebnih priporočil – tudi v večjih državah se vsi poznajo.«

Bratuša Brant je v Avstraliji delal tudi kot direktor financ in programski manager ter bil član treh nadzornih svetov. Pred odhodom so z družino načrtovali, da bi v tujini ostali pet let, a so se iz osebnih razlogov vrnili dve leti pozneje. Kot pravi, je v tujini pridobil dodatne mednarodne izkušnje pri vodenju podjetij in razširil svoj krog povezav. Tudi v prihodnje si želi delati v razvoju mednarodnega poslovanja ali IT-industriji, na delovnem mestu mu največ pomenijo neodvisnost, ambiciozna strategija, usmerjenost v rezultate, izpolnjevanje obljub, prijetno delovno okolje in odprt stil vodenja z zgledom, našteva.

Širša obzorja Velike razlike so tudi med Slovenijo in Južnoafriško republiko, pojasnjuje partnerka in direktorica prodaje v Competu Tina Novak Kač, ki je tam z družino živela dobra tri leta. »Kljub uradni ukinitvi apartheida je JAR etnično še vedno zelo razdeljena. Posli se odvijajo predvsem znotraj posameznih ras, med seboj pa se ljudje ločujejo tudi znotraj rase in sodelujejo glede na etnično pripadnost. Vsaka od skupin ima svoje posebnosti, potomci Britancev denimo zelo neradi rečejo ne, zato na elektronsko pošto ali klic, če nimajo interesa, sploh ne odgovorijo. So precej hierarhično organizirani, odločanje je centralizirano, nižji nivoji ne sprejemajo odločitev, zato se vse odvija zelo počasi.«

Kot pravi, se v tujini poleg jezika naučiš tudi drugačnega načina razmišljanja, Bratuša Brant medtem pravi, da so ti kadri pomembni predvsem za prenos znanja med različnimi trgi, osebne mednarodne povezave ter prenos najboljših praks iz multinacionalk na lokalna podjetja.

Podjetja, pravi Tina Novak Kač, še ne prepoznajo vrednosti, ki jo Slovenci prinašajo iz tujine. Delamo enakovredno ali bolje kot podjetja iz bolj razvitih držav.

spoštovanja ter spoznavanja drugih kultur, norm in običajev. »Izkušnja življenja v tujini je bila zelo pozitivna, hkrati pa smo po povratku v Slovenijo začeli bolj ceniti stvari, ki smo jih pred tem jemali kot samoumevne – bližino družine, prijateljev, gora, morja, čiste narave, večine evropskih prestolnic in nenazadnje varnost.«

Dodana vrednost za podjetja Kaj pa je tisto, kar ljudje z mednarodnimi izkušnjami prinesejo v naša podjetja in okolje v celoti? »Menim, da imajo ljudje, ki so določen del svojega življenja preživeli v tujini, drugačen pogled na življenje in delo. Prioritete in delovne navade so v veliki večini drugače zastavljene,« odgovarja Krapež Trošt. »Prav tako se ljudje, ki veliko potujejo in preživijo veliko časa v tujini, bolj zavedajo, kako pomemben je odnos do strank in kakšne posledice ima lahko.« Slovenci z mednarodnimi izkušnjami domov prinašajo tudi širše razmišljanje in zavedanje, da se moramo Slovenci bolj ceniti, saj so naša izobrazba, znanje in delovna kultura popolnoma konkurenčni v mednarodnem okolju, dodaja Žagar.

Podobno tudi Novak Kač izpostavlja širino, drugačen način razmišljanja, nova znanja in izkušnje s tujih trgov, ki pridejo podjetjem, predvsem izvoznikom, še kako prav. »Prinašajo spoznanje, da lahko delamo enakovredno ali bolje kot podjetja iz bolj razvitih držav. Iz prve roke lahko potrdim, da podjetja še ne prepoznajo vrednosti, ki jo Slovenci prinašajo iz tujine. Ostajam optimistka, da se bo v prihodnjih letih stanje izboljšalo.« T

Kdor je bil na Kitajskem, je že videl prihodnost

Če je bila Evropa še v poznih 80. letih med vodilnimi na področju raziskav in če so tedaj raziskovalci in inženirji v želji po vznemirljivih in dobro plačanih službah odhajali v ZDA, zibelko tehnologije, je danes slika, ki zadeva vzpon napredne tehnologije, malce drugačna. Kitajska se je namreč razvila v eno od svetovnih voditeljic uporabe in monetizacije umetne inteligence.

Simona Drevenšek

Zadnja tri desetletja se Kitajska trudi uloviti Silicijevo dolino, od koder so vzniknili tehnološki velikani. Moči vseh so danes uprte v visokozmogljive čipe in umetno inteligenco. Kitajska ni izjema. Njihovo ministrstvo za znanost in tehnologijo deli ogromno denarja za izdelavo čipa, ki bo po zmogljivosti in energijski učinkovitosti dvajsetkrat boljši od tega, kar trenutno ponuja Nvidia. Za zdaj še niso tam, a se kitajsko vodstvo in skladi tveganega kapitala trudijo, da bi dohiteli Silicijevo dolino, v poslovni knjigi 2019 Velesili umetne inteligence zapiše Kai-Fu Lee.

V tej tekmi Kitajska veliko vlaga tudi v digitalizacijo oz. digitalno ekonomijo. A tudi v tem segmentu še ni prehitela ZDA in Evrope, menijo nekateri. Kitajska, pravi Zorana Baković, Delova dopisnica s Kitajske, se na lestvici digitalizacije v najširšem smislu po podatkih Svetovne banke nahaja na 50. mestu izmed 130 držav, Svetovni gospodarski forum pa jo uvršča na 59. mesto. »To pomeni, da je Kitajska na sredini, pri čemer je pomemben tudi podatek, kolikšen delež BDP zavzema digitalna ekonomija. In pri tem še vedno zaostaja za ZDA, Južno Korejo, Japonsko in je malce višje pozicionirana od Indije in Brazilije.«

Jadrana Lenarčiča, direktorja Instituta Jožef Stefan, kitajski tehnološki in gospodarski preboj ne čudita: »Ko sem v mladih letih obiskoval znane ameriške univerze, so bile polne kitajskih študentov. Kitajci so se v tistih časih začeli odpirati s poudarkom na izobraževanju vrhunskih kadrov. Danes tudi sami ustanavljajo univerze, ki privabljajo vrhunske znanstvenike in študente z vsega sveta in v katere vlagajo nepojmljive količine denarja.« Opaža še, da so Kitajci informatizacijo vzedirektor za marketing v skupini Sensilab: »Bil sem na Kitajskem in videl sem prihodnost.« Integracija digitalnega v vsakdanje življenje je realnost. Kitajci plačujejo z aplikacijo WeChat, izdelki v trgovinah so opremljeni s QR-kodami (tudi za Alibabine aplikacije, kot je Ta

Kitajsko gospodarstvo se spreminja po svoji strukturi. Že nekaj časa ne tekmuje več samo z nizkocenovno delovno silo, ampak s t. i. ekonomijami obsega, proizvodno učinkovitostjo ter razmerjem med dodano vrednostjo in stroški proizvodnje.

li bolj resno kot Evropa: »Že samo na področju zelo zmogljivih računalnikov, ki bodo temelj bodoče digitalizirane družbe, posebej gospodarstva, so Kitajci že danes odločno presegli Evropo in morda že prehitevajo ZDA. Skrbeti nas mora pravzaprav vse. Postajamo vse bolj odvisni od njihove tehnologije, s čimer se odpirajo tudi pomembna vprašanja kibernetske varnosti.«

Država, ki je preskočila desktop fazo Kitajska je digitalizacijo vzela resno. Pred ostalim svetom vodi v količini elektronske trgovine. Samo z Alibabo je zavzela četrtino vseh svetovnih maloprodajnih elektronskih transakcij. Korak spredaj je tudi s finančno tehnologijo oz. s plačevanjem preko pametnega telefona. »Na tem področju ima 70 % svetovne vrednosti plačil s pametnimi telefoni. Kako je v Sloveniji, ne vem, na Hrvaškem se je to začelo pri eni banki šele lani,« pravi Baković. Ali kot je videno na Kitajskem na Facebooku opisal Rok Hrastnik, član uprave in izvršni oBao, mobilni internet je povsod, e-pošte skorajda ne uporabljajo več, saj vsa komunikacija poteka preko aplikacij). »Država je več ali manj, razen v poslu, preskočila desktop fazo in šla direktno na smartphone internet,« je med drugim zapisal Hrastnik.

Na Kitajskem lahko z mobilnim telefonom plačujejo vse in povsod. »Tudi prostitutke plačaš preko WeChata,« mi je že pred leti povedala Alice, kitajska prijateljica, s katero sva skupaj študirali. »Denarja sploh ne potrebujejo več, zato so tiskarne denarja brez dela,« pritrjuje Baković, ki je slišala tudi, da sedaj tam denar tiskajo tudi nekatere razvite zahodne države.

Ves čas videni Bolj strašljiva od finančne tehnologije je stopnja umetne inteligence, do katere je prišla Kitajska in že danes omogoča prepoznavanje obraza, kmalu naj bi prebirala tudi čustva. »To so usmerjene tehnologije,« pravi Baković in dodaja, da jih

Kitajska razvija z namenom. Danes v nekaterih mestih že testirajo nakupe s prepoznavo obraza, kar pomeni, da stranka nakup opravi brez plačila z mobilnim telefonom. »Minority Report je dejansko že tu,« je o tem zapisal Hrastnik.

Baković pa pravi, da bo »tako izgledala prihodnost.« Hkrati opozori, da obstaja več podjetij, ki razvijajo različno kakovostno tehnologijo za prepoznavanje obraza. »Kitajska je največja proizvajalka sistemov za nadzor in prepoznavanje obraza na svetu, kar še ni tako razširjeno. Je pa razširjen nadzorni sistem, ki je povsod.« Kitajska danes te sisteme uspešno tudi izvaža. Baković doda, da je okoli 3000 kamer s tehnologijo prepoznavanja obrazov nedavno naročila tudi srbska vlada, ljudje pa se upravičeno sprašujejo in razburjajo, čemu služi: bodo preganjali Vučićeve nasprotnike, sledili protestnikom proti njemu ali komu drugemu. »Kitajska ima tehnologijo, s katero to lahko počnemo.«

Če vse povežemo še s kitajskim sistemom družbenega točkovanja, o katerem smo v zadnjih letih veliko slišali, smo dejansko že v Panoptikonu ali kakor je v študiji o zaporih zapisal Michel Fo

: s hu tterstock

F oto

cault, v sistemu, kjer »bi stražar videl druge, ne da bi bil sam viden«. Ta stalna vidnost je postala način, kako uveljaviti oblast in s tem spodbuditi »zapornika v stanje zavestne in trajne vidnosti«.

Kitajska čuti politiko enega otroka Kitajska ima 1,4 milijarde ljudi. Zdi se, da ima na pretek delovne sile in da bo njena produktivnost rasla še naprej. ter gostujoči profesor za mednarodno poslovanje in ekonomijo na šanghajski univerzi, pravi, da se kljub napredku Kitajska, zaradi več desetletij trajajoče politike enega otroka, sooča s podobnimi demografskimi trendi kot Evropa: »Povprečna starost se približuje 40. letu, kar je le nekoliko manj od povprečne starosti v Sloveniji (slabih 45 let). Ima pa Kitajska za razliko od Evrope še kar nekaj neizkoriščenih ‘zalog’ v smislu delovne sile v svojih manj razvitih delih na zahodu in severovzhodu države. Demografski trendi imajo tako večji neposredni vpliv predvsem na socialno varnost. Dejstvo je tudi, da se kitajsko gospodarstvo spreminja po svoji strukturi ter da Kitajska že nekaj časa ne tekmuje več samo z nizkocenovno delovno silo, ampak s t. i. ekonomijami obsega, proizvodno učinkovitostjo ter razmerjem med dodano vrednostjo in stroški proizvodnje.«

Ne glede na to bo proizvodnja na Kitajskem že zaradi velikosti kitajskega trga vedno na nek način masovna, »tudi če ne govorimo o proizvodnji z nizko dodano vrednostjo«, pravi Rašković. »To sta dva različna pojma. Kitajska tekmuje predvsem s t. i. ekonomijami obsega in z učinkovitostjo. Proizvodnja z najnižjo dodano vrednostjo se je v veli

Kitajci so informatizacijo vzeli resno. Že samo na področju zelo zmogljivih računalnikov, ki bodo temelj bodoče digitalizirane družbe, so že danes odločno presegli Evropo in morda že prehitevajo ZDA.

Bi se lahko, tako kot Slovenija in (zahodna) Evropa znašla v situaciji, ko ji bo zmanjkalo delovne sile? »Mislim, da ima Kitajska še dovolj zaledja v domači delovni sili, vendar pa so, kot je videti, usmerjeni tudi v to, da z odličnimi plačami in pogoji za delo pritegnejo vrhunske kadre iz drugih držav. Evropski kolegi mi pravijo, da je zaradi tega odličnega znanstvenika zelo težko zadržati v Evropi. Kaj naj rečem za Slovenijo, ki je za vrhunske kadre povsem nekonkurenčna že znotraj Evrope,« odvrne Lenarčič. Vendar Matevž Rašković, predavatelj na univerzi Victoria v Wellingtonu na Novi Zelandiji ki meri že preselila v sosednje države (npr. Vietnam, Kambodžo in Indonezijo). V svetovnem merilu pa je pričakovati v prihodnosti večjo vlogo afriških držav na tem področju ter npr. Bangladeša in indijske podceline, ki pa tudi že dviguje svojo dodano vrednost. Tako da je odvisno tudi od posameznih gospodarskih panog.« Tudi koronavirus, še pojasnjuje Rašković, je pokazal, da so posamezne panoge različno ranljive na t. i. dobavne šoke v globalnih verigah vrednosti. T