Zaradi mladih sem pogumna

: OSEBNI ARHIV F OTO

Prepeljati 20 milijonov ton letno, od tega več kot 90 % za tuje trge. Povezovati velik del Evrope in regijo. Obvladovati več kot tisoč kupcev. Spremljati njihov razvoj in razvoj drugih partnerjev. Zagotoviti kakovost v vsakem trenutku, kajti od nas je odvisna celotna logistična veriga ter nešteto končnih kupcev. Delovati trajnostno: pri enaki količini prepeljanega tovora tovorni vlak v okolje izpusti kar 30krat manj strupenih snovi kot tovornjak. Vse to so velike odgovornosti.

Podjetja SŽ – Tovorni promet vodim deveto leto. Stalnica tega obdobja je nenehno prilagajanje na spremembe. Trg železniških prevozov je omejen, konkurenca raste, kupci pričakujejo več, bolje in ceneje.

A izzivi niso le na strani kupcev. Naše podjetje vse prihodke ustvari na trgu. Ves čas delamo na dvigu konkurenčnosti in optimiziranju procesov. Usmerjeni smo h kupcem in njihovim potrebam. Hkrati smo močno odvisni od storitev podizvajalcev, ki delujejo zelo tradicionalno. Njihov rezultat in preživetje nista odvisna od tržnega uspeha. Zato težje razumejo, kako vitalno je prilagajanje spremembam.

Soočamo se s starostno sestavo ekipe. V zadnjih mesecih je naše podjetje zaradi upokojitve zapustilo kar 70 % ključnih vodilnih, članov ožjega kolegija. Odgovornost pa je ostala: ne le za več kot tisoč zaposlenih, temveč tudi za sodelavce v drugih podjetjih skupine SŽ. V tem času smo tudi v zahtevnem procesu vstopa strateškega partnerja v naše podjetje. In še pika na i: podjetje vodim ženska, kar je v tradicionalno moškem okolju nekaj zelo netipičnega.

Izzivov nam torej nikakor ne manjka. Kako se soočiti z njimi? Kateri model je najboljši za naše podjetje? Katerim trendom slediti? Kako povezati vse člene v verigi, da ne popustijo? In nenazadnje: kakšen vodja moram biti?

Po upokojitvi ključnega kadra sem dala priložnost mladim. Po nekaj mesecih sem ugotovila, da moram svoj način vodenja prilagoditi. Še jasneje postaviti cilje ter ustvariti zaupanje – drug drugemu dati priložnost. Kolegi pravijo, da sem pogumna, ker sem na ključna mesta postavila mlade, neizkušene sodelavce, da nimajo dovolj kilometrine … Jaz pa pravim, da se kilometrina pridobiva, ko si del zgodbe – tiste uspešne in tiste malo manj uspešne. Osebnostna rast je lahko vzajemna, tudi bolj izkušeni se lahko učimo od mladih, dajejo nam navdih, razmišljajo širše in neobremenjeno, so bolj odzivni in prilagodljivi na spremembe.

Danes se skupaj spotikamo in premagujemo ovire. Tako postajamo boljši, učimo se eden od drugega, se povezujemo. Na novo postavljamo vrednote našega podjetja in zglede sodelavcem. Vpeljujemo trajnostno vodenje, pišemo zgodbo na dolgi rok. Nič hudega ni, če se kdaj ustavimo in globoko vdihnemo, kdaj stopimo korak nazaj, zato da bodo naši naslednji koraki še bolj pogumnejši.

Včasih to ni lahko, sploh v velikih sistemih, ker izstopaš z drugačnim razmišljanjem. Deluješ v togem okolju, kjer si odvisen od drugih deležnikov. Spremembe na trgu narekujejo tvoj tempo in delno pripomorejo da sledi cel sistem v verigi. Potrebno je garati, graditi zdrave temelje na povezovalnosti, strokovnosti, empatičnosti. Pridejo dnevi, ko se korak upočasni, ko si tudi ti kot vodja le človek, ko čustva prevladajo nad razumom in ne vidiš izhoda ter se vprašaš, zakaj sploh vztrajati? Zato, ker verjamem v moje zaposlene in še uspešnejše podjetje, ker nam kupci zaupajo, so lojalni in smo odgovorni, da podjetje raste in postane še boljše.

Moja ključna naloga in poslanstvo je, da gradimo na mladih, se povezujemo z njimi, jih motiviramo, da se razvijajo in se opolnomočijo za vodenje, da so pogumni in verjamejo vase. In kot pravi Sonja Klopčič v enem izmed svojih navdihujočih razmišljanj: »Ni vedno biti enostavno vodja, saj si v stičišču silnic, tudi nekaterih neprijetnih, a če jih jemlješ kot povratne informacije in ti pomagajo da se vedno brusiš, potem je to pravi poklic, ki te spreminja v diamant.« T

Melita Rozman Dacar,

direktorica, SŽ-Tovorni promet