Simbioza vrednosti

Kaj človek potrebuje, da ustvarja vrednost? Kaj potrebuje, da se zaveda obstoja vrednosti, ki jo oblikuje, in kaj, da čuti samo potrebo po tem, da vrednost ustvarja? Kaj je vrednost?

Hana Bujanović Kokot

Zadnja tri leta sem imela priložnost sodelovati pri ustvarjanju literarnega zbornika Gimnazije Kranj ne le kot avtorica, ampak tudi kot sourednica; priložnost, ki mi je ponudila drugačen pogled na dogajanje in razširila perspektivo. Že prej sem se ob lastnem ustvarjanju nadejala čim obširnejšega branja tako tujih kot domačih avtorjev, ki so pogosto krojili moja merila, a ob prebiranju literarnih del vrstnikov sem prvič imela vpogled v trenutno literarno sceno in priložnost se vanjo uvrstiti. Četudi mi je to vlilo samozavest in pogum, pa so se moja pričakovanja do lastnih del, skoraj pričakovano, zvišala in naenkrat sem iz strahu, kaj bo nastalo, začela pisati manj. Želela sem, da so moji izdelki kakovostni, nadpovprečni, celo vrhunski, četudi to nikoli ni bil primarni namen mojega literarnega izražanja ali pa pričakovanja drugih okoli mene. Ko razmišljam o zadnjih štirih letih šolanja na Gimnaziji Kranj, ki ga letos zaključujem, spoznavam, da se je moja želja po popolnosti odražala na mnogih dejavnostih, ki sem se jih lotila, ter projektih in dogodkih, ki sem jih organizirala. Za mnoge se moram vprašati, kaj je sploh bil njihov namen, poleg doseganja nekih skoraj neresničnih pričakovanj, ki sem si jih sama zadala.

Kaj je vrednost?

Tako, priznam, se bolj kot s samim zapisom manj kot dan pred rokom že več kot dve uri ukvarjam s tem, kako iz tega članka ustvariti vrednost, čeprav resnično ne vem, kaj vrednost pomeni drugim, še manj meni.

Prav ta razkol me tare zadnje čase – kaj je vrednost tvojega izdelka in tebe oz. tega, kar si želel biti. Medtem ko je prvo oprijemljivo, vidno, drugo sestavlja tudi vse, česar ni bilo, za kar se nismo odločili ali kar smo storili nezadostno, napačno. Pa kljub temu bi lahko dejali, da se to dvoje prepleta, kot simbioza dveh organizmov, ki rasteta in se razvijata sočasno ter vzajemno.

Ustvarjati vrednost kot odtis, ki ga pustiš v času, če je le dovolj velik, da te preživi, je tisti ključ, h kateremu stremi vsak posameznik v upanju, da njegova vre-

dnost bije dovolj glasno, široko, veliko, da je slišana, in še bolj, da je sprejeta in razumljena. Če je razumljena, je namreč razumljen tudi posameznik, ki ji daje glas in prostor za rast. V simbiozi posameznikov in vrednosti je prav ta rast tista, ki oblikuje čas. A kako ustvariti idealno simbiozo, popolno razmerje? In kaj vrednost v tem času sploh pomeni?

Čas za samorefleksijo

Morda je bila to ena izmed dobrih rezultatov pandemije koronavirusa; ta nam ni le ponudila novih zapletov in težav, ki smo jih morali na poti do cilja premagati, ampak tudi priložnost, čas v 21. stoletju, ko prav tega primanjkuje, za premislek in ponovno oceno naših vrednot in prioritet ter predvsem čas za samorefleksijo. Kljub intimi doma, v katero smo bili naenkrat zaklenjeni uro za uro in dan za dnem, je ta prej kot občutek domačnosti dajala občutek ujetosti, prisiljenosti v soočenje s samim sabo in vrednostjo, morda celo bolj to, kakšen odnos imamo do nje.

Iskanje vrednosti v času, ko zanjo ne smeš stopiti predaleč zdoma, nas je tako omejilo na iskanje vrednosti znotraj sebe in še bolj na njeno definiranje.

Čudovit primer tega se mi zdi spletna zbirka Impresije iz osame, ki jo je v sodelovanju z Dejanom Kobanom izdala Layerjeva hiša in je točno to, kar napoveduje: podobe, občutja in odtenki izolacije posameznikov, ki se s podobnim vprašanjem ukvarjajo vsak na drugačen način. Ta drugačnost pa je v primeru pe-

sniške zbirke tenkočutno zbrana v verzih ene Facebook objave, ki tako potrjuje poslušnost, ki jo lahko imamo drug do drugega, in enotnost čutenja ter empatije skozi med seboj tako razlikujoče si besede in slog zapisa.

Prav čutenje te objave me je tako presunilo in mi dalo misliti, menim, da je to namreč primer čiste vrednosti, ki jo je posameznik sposoben ustvariti sam s sabo, čeprav dvomim, da je popolna izolacija od zunanjih faktorjev dandanes še mogoča. Pa je resnično potrebna?

Ali družbeno kritična vrednost cveti?

V času skrajne polarizacije mnenj in neposlušnosti med poloma se zdi, da družbeno kritična 'vrednost' cveti, pa če za nas to vrednost ustvarjajo Banksyjeve ulične poslikave, Trumpovi tviti, Black Lives Matter in Stop Asian Hate protesti, ki se odvijajo v ZDA in drugod po svetu, ali pismo dijakov ministrici. Vsak namreč vrednost ocenjuje ter jo ustvarja po lastnih kriterijih in prav ti so tisti, ki skrbijo za raznolikost in širok nabor ne le v umetnosti, ampak tudi mnenjih in perspektivah samih.

Iskanje vrednosti v času, ko zanjo ne smeš stopiti predaleč zdoma, nas je tako omejilo na iskanje vrednosti znotraj sebe in še bolj na njeno definiranje.

K c SHUTTERSTO : F OTO

Vsakdo navdušuje svoj pol sledilcev, za katere tudi mnogi raziskovalci potrjujejo, da se vedno bolj polarizira, in kar je še bolj zaskrbljujoče, postaja manj tolerantna in poslušna do drugače mislečih. Nadvse srhljivo je, kako distopična postaja družba, kjer lahko najmanjši komentar zaneti prepir, izgred ali pretep, kjer smo najpomembnejše argumente in zapise strnili na dolžino 130 znakov, ki jih dovoljuje Twitter, in kako hitro tem zgledom sledi tudi mlajša, moja generacija.

Moja generacija

Morda moja generacija takšna postaja v poskusu iskanja in sprejemanja sebe ali se ji zdi, da se bo tako najlažje prilagodila, spojila z družbo ali s katerim drugim razlogom, a v vsakem primeru kljub želji po spremembah, redefiniciji vrednot in predvsem ustvarjanju novih vrednosti, ostajamo ukalupljeni v navade prejšnjih generacij, ki jih le še krepimo. Polarizaciji v valu t. i. fake news in vedno večji pomembnosti družbenih omrežji dajemo še dodatno moč, vedno manj jih je takšnih, ki imajo voljo ali čas informacije preveriti, potrditi ali prisluhniti mnenju drugače mislečih. Namesto tega se zadovoljijo s tem, kar izvejo takoj, in na tem gradijo svoja nadaljnja prepričanja. Poslušnost in empatija sta tako potrebni ne le za

oblikovanje posameznika, ampak tudi za oblikovanje družbe in njenega pomena z željo po krojenju skupne vrednosti, znotraj katere ustvarja prostor, namenjen razvoju, rasti in že prej omenjeni samorefleksiji. In mladi potrebujejo prav ta prostor, kjer ne bodo čutili obveze po tem, da zadoščajo pričakovanjem ali si postavljajo svoja, s katerimi se zavarujejo pred zunanjim svetom, ampak sposobnost poslušanja sebe in ustvarjanja znotraj tega ter razvijanja skozi to. sebe. Razumeti sebe je ključ do razumevanja družbe in še bolj sooblikovanja te, saj se s tem odpirajo vrata v surovo

razkrivanje posameznika kot gradnika. Prav surovost pa, se zdi, dandanes z vedno močnejšo polarizacijo postaja vrednota, kjer je na prvem mestu resnica in iskrenost ne glede na ostale spremenljivke. Resnica kot najvišja vrednota in pojem, ki ga vsak razume in definira drugače, pa tako ustvarja razkol med poli, ki verjamejo vsak v svoje in o tem, verujoč v resnico, ne nameravajo razglabljati. Tako prav polarizacija pripelje do tega, da je – četudi vrednost ustvarjamo znotraj teh vrednot – ne moremo globalno ali vsaj širše ceniti kot vrednost, če je ne slišimo ali razumemo z druge strani. T

Mladi potrebujejo prostor, kjer ne bodo čutili obveze po tem, da zadoščajo pričakovanjem ali si postavljajo svoja, s katerimi se zavarujejo pred zunanjim svetom, ampak sposobnost poslušanja sebe in ustvarjanja znotraj tega ter razvijanja skozi to.

Vrednost, če ni slišana ali razumljena z druge strani, ni cenjena

Prvo in najbolj ključno, kar mlad človek mora narediti, je sprejeti sebe kot soustvarjalca trenutne družbe, gibanj in časa, ki oblikujejo svet, in kot odgovoren člen spreminjajočega se prostora okoli

Hana Bujanović Kokot je dijakinja 4. letnika Gimnazije Kranj na oddelku mednarodne mature (IB), zlatnica ter mentorica Mednarodnega priznanja za mlade (Duke of Edinburgh's Award) in literarna ustvarjalka.