Vrnimo se k praktičnosti, ne birokraciji

Malo manj kot 365 dni: pogovor s Petro Juvančič, izvršno direktorico Združenja Manager, o skoraj letu dni z ekipo, o izzivih, ki jih je prinesla pandemija, in načrtih, ki jih imajo v združenju.

Matjaž Kljajić

Kot izvršna direktorica ste nastopili v prvih mesecih, ko je koronakriza prvi odtis pustila tudi v Sloveniji. Kako ste doživljali to obdobje? Kaj je danes drugače? Zagotovo je bi to zanimiv čas, saj sem med drugim svojo ekipo in številne druge ljudi spoznavala v virtualnem okolju, kar je bil sprva poseben izziv. Seveda smo morali prilagoditi naš program, vsebine in dogodke, a moram reči, da smo se kar hitro ujeli in leto 2020 uspešno zaključili. Veseli me, da smo lahko nekaj srečanj, tudi Managerski kongres, izvedli v živo, kar je imelo lani še poseben čar. V življenju se ravnate po trisu vrednot: zdravje, zaupanje in znanje. Kako so te vrednote skladne z delovanjem managementa? Odgovor se skriva v vprašanju: gre za vrednote in če ne drugega, nam je tudi pandemija pokazala, da so vrednote tisto, kar je zares pomembno. Če se najprej dotaknem zdravja, so stvari preproste: zdravje ni vse, brez zdravja pa je vse nič.

Prepričana sem tudi, da večina kreativnih ljudi razpre krila ob vodjih, ki dopuščajo visoko stopnjo svobode, kar

hkrati prinaša veliko odgovornost za obe strani. Predpogoj za to je zaupanje, ki je poleg odgovornosti tudi ena od vrednot ZM. Na pomen zaupanja je pokazala tudi pandemija. Ali vso sodobno tehnologijo uporabljamo, da oblikujemo odlično in kreativno delovno vzdušje, ali za to, da analiziramo, nadziramo in mikroupravljamo delo sodelavcev?

Zagotovo mi ni treba posebej izpostavljati pomena znanja. Vemo, da se je treba nenehno izobraževati, izpopolnjevati, razvijati in iti naprej. V moji dosedanji karieri je bilo več momentov, ko sem se zavedala, da se moram na določenem področju strokovno podkrepiti – o zdravstvu, vodenju … Pa tudi danes se moram še marsičesa naučiti. Rada citiram Michelangella, ki je baje pri 87 letih rekel, da se še vedno uči.

Mislim, da bi morali več delati na tem, da bi družba kot celota razumela, da je gospodarstvo tisto, ki ustvarja, ki polni proračun, in da je ta denar tisti, ki ga potem delimo naprej.

Sicer pa smo lani tako v ZM kot tudi v podjetjih, iz katerih prihajajo naši člani, delo na daljavo sprejeli kot nekaj običajnega, 'posvojili' smo koncept dogodkov na daljavo, tako da delujemo naprej, le na drugačen način.

Po naravi skušam gledati na stvari pozitivno in tudi v tej situaciji zaznavam pozitivne posledice. Pred pandemijo smo veliko razpravljali, kako usklajevati zasebno in poklicno življenje, kako kot ženska usklajevati kariero in družino, ne nazadnje si bil včasih nadvse požrtvovalen, če si viroze preboleval na delovnem mestu. Kot mama bi pred leti dala vse, da bi mi bila včasih prihranjena vožnja in bi kako uro več preživela z otrokoma. Verjamem, da bo del te fleksibilnosti s kombiniranjem dela v pisarni in na daljavo ostal. Katere teme in vsebine, ki jih združenje izvaja, so najpomembnejše za managerje v teh časih? Moramo se zavedati, da managerkam in managerjem negotovost in tveganja niso tuja, prav tako ne premagovanje izzivov v konkurenčnem okolju, ki terja od nas, da smo vedno boljši. S tega vidika je pandemija zgolj nova okoliščina in dodaten izziv, čeprav za vse nas nekaj povsem drugačnega.

Delo ZM smo programsko postavili na tri vsebinske stebre: trajnostno voditeljstvo, povezovanje in sodelovanje ter družbeni napredek in blaginja. Pri slednjem se mi zdi zelo pomembno, da tudi v ZM prispevamo k oblikovanju gospodarskega razvojnega in podjetništvu prijaznega družbenega okolja. Vedno me je presenečalo, zakaj ima gospodarstvo v dialogu z drugimi deležniki v družbi tako šibek glas. Mislim, da bi morali več delati na tem, da bi družba kot celota razumela, da je gospodarstvo tisto, ki ustvarja, ki polni proračun, in da je ta denar tisti, ki ga potem delimo naprej.

Seveda se je pri tem treba vprašati, kaj lahko za to naredimo tudi sami, tako z vidika doseganja višje rasti produktivnosti kot pozicioniranja gospodarstva in managementa v družbi. Zato smo v samo jedro našega delovanja postavili trajnostno voditeljstvo, ki je mnogo širši koncept od njegovega okoljskega vidika, in zato v ZM odpiramo teme, kot so vseživljenjsko učenje, razvoj talentov in novih kompetenc, ki bodo potrebne za delo managerjev v prihodnje, skrbimo za promocijo in prenos

znanj najboljših praks vodenja. Zelo veliko se ukvarjamo s spodbujanjem raznolikosti v organizacijah, strokovno obravnavamo teme, kot so etika in integriteta ter kakovostno korporativno upravljanje. Pa tudi povsem ekonomske teme, kot so višja rast produktivnosti, digitalizacija, internacionalizacija itd.

Seveda je za nas ključen pomen sodelovanja in povezovanja. ZM je članska organizacija in tu smo člani za člane, moramo se znati povezovati, pogovarjati, učiti drug od drugega na izkušnjah, deliti znanje.

Z akcijskim načrtom za višjo rast produktivnost ZM postaja pomemben partner vladi. V katerih prihodnjih projektih bo ZM sodelovalo za izboljšanje domačega poslovnega okolja? Z akcijskim načrtom smo naredili velik preboj. Zelo sem hvaležna dr. Dušanu Mramorju, ki vodi naš Observatorij, in ekipi sodelujočih strokovnjakov za tako kakovostno strokovno gradivo. Pa tudi gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku, ki je imel posluh za to. V zadnjih mesecih smo načrt predstavljali vsepovsod, kjer se je dalo in so izkazali interes, in moram reči, da smo povsod naleteli na zelo pozitiven sprejem, celo ne glede na politične usmeritve. Veseli me, da nekatere ukrepe iz načrta že izvajamo, saj smo ga oblikovali tako, da lahko posamezne ukrepe uresničujemo neodvisno od drugih. Marsikaj je na primer v načrtih ali na ministrstvu za infrastrukturo, veliko je slišati tudi o poskusih debirokratizacije itd.

Moramo pa se realno zavedati, da gre za obsežen dokument in da nas pri njegovem uresničevanju čaka še veliko trdega dela in usklajevanja z različnimi deležniki v družbi, da bi dosegali stopnjo produktivnosti, ki bi bila primerljiva z Avstrijo. Predpogoj za to bo tudi sprememba naše miselnosti v razvojno naravnano in morda podobno kot v času pridruževanja EU znova potrebujemo nek jasen cilj in družbeni konsenz, kam želimo. Zato bomo letos načrt nadgradili s ciljem, da bi ga v čim večji možni meri izvajali, saj smo ga narejedili z namenom, da dolgoročno prispeva k blaginji oz. kakovosti življenja v Sloveniji.

V zasledovanju dviga produktivnosti je vlada napovedala debirokratizacijo. Kakšna so tu vaša pričakovanja od države in od managerjev? Slovenija je v zadnjih 30 letih povsem nekontrolirano in nepregledno povečala število pravil, predpisov in zakonov, ki urejajo poslovanje. Kot izhaja iz akcijskega načrta, imamo okoli 23 tisoč veljavnih zakonov in podzakonskih aktov, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Velikokrat smo slišali utemeljitev, da tako zahteva EU, realno pa vemo, da smo bili prepogosto bolj papeški od papeža in si sami še bolj zakomplicirali življenje. Podjetja in državljani se v tej množici vse težje znajdemo, obupamo pri pridobivanju raznoraznih papirjev, poslovanje je dražje, za nekatere primere moramo celo sprejemati posebne zakone in pravila ... Fascinira me, da praktično vsak državljan prej ali slej trči ob ta problem. Dogaja se tudi, da vsaka nova vlada želi vedno znova spreminjati obstoječe zakone; s tem ena za drugo rušijo stabilnost poslovnega okolja in v takšnih razmerah je težko delati. Mislim, da bi si preprosto morali zastaviti en cilj in mu slediti, npr., da vsako leto zmanjšajmo število pravil za 5 %. Predvsem pa se vrniti k razmišljanju, da smo življenjski – praktični in ne birokratski.

Kam je usmerjen pogled Združenja Manager? Kaj je na vašem seznamu prioritet? Poleg povedanega je ena ključnih prioritet naju obeh s predsednico Medejo Lončar, da bolj aktivno poveževa gospodarske organizacije in da še bolj aktiviramo Gospodarski krog, ko gre za pomembna gospodarska vprašanja. Omenila sem, da ima gospodarstvo premalo glasu v družbi, in prepričana sem, da bomo bolje slišani, če bomo stopili skupaj.

Izhajam iz domžalske občine, ki je bila vedno zelo podjetniško naravnana, kot tudi naša družina. Podjetniške zgodbe, ko nekdo začne iz nič, me navdušujejo in prav tem želim najbolj pomagati, da bodo lahko v prijaznem gospodarske okolju rasli in se razvijali. T