dec.
13
PRILOGA
XIV
DNI
Š T I R I N A J S T
BOŽIČ 13
Rojeni v enkratnost
b o ž i č
N
2013
Od zibelke do groba
e vem, kolikokrat sem prehodil pot od izvira Mostnice na planini Voje pa prav do izliva v Bohinjsko Bistrico ob Bohinjskem jezeru. V vsakem letnem času sem že bil tam, vedno nov čar, vedno nove misli o smislu življenja. Ob slapu, ki butne iz skalne votline, se mi je porodila misel, da je to lepa prispodoba za rojstvo, nadaljnji tok za življenje sploh. Pri vsakem krstu doživljam, kako velikansko in čudovito spremembo prinaša rojstvo v družino. Res je kot slap, ki s svojo poživljajočo vodo pridere na površino. Nič ni več, kot je bilo, in starši doživljajo to kot nekaj enkratnega in magičnega in se mu radi podvržejo. Rojstvo pa nosi v sebi tudi kal smrti, a hkrati zrno nesmrtnosti. Nekaj sto metrov od izvira se začenjajo tako imenovana korita Mostnice, kot bi se otrok poigraval, tu naredi slapček, tam vdolbino, v kateri kamni izbrusijo korito. Neka skala se imenuje »slonček« in res je takšna kot majhen slon.
JURIJ BUCH
Nato se zarije v skalo do 30 metrov globoko. Tu vidiš, kakšno moč razvija voda – pač mladost. Njen prvi cilj je potem Bohinjska Bistrica. Z vsemi pritoki se združi z izlivom Bohinjskega
2
XIV
ŠTIRINAJST DNI
jezera in teče Črnemu morju naproti. Mostnica – zame same prispodobe: Moje življenje je enkratno, ni ga mogoče primerjati z nobenim drugim. Ima ogromno energijo že od vsega začetka. Stalno učenje, prilagajanje, poskušanje. Polno porazov, korektur in spreobrnjenj. Človekova duša se umiri le, če je prišla o nečem do prepričanja; in to zopet zahteva preizkušnjo. Nihče ne more odločati poti življenja za drugega; more mu ponuditi roko v pomoč, a hoditi mora vsak sam. Iz tega šele zraste samozavest in samoodločanje, sposobnost, da se družiš z drugimi in naposled pomeni tudi srečo in zadovoljstvo. Pozimi je Mostnica večidel skrita pod ledeno odejo, samo kjer je močno deroča, ji led ne pride do živega. Marsikatero zimo doživljamo tudi mi v teku časa. Tu je treba precej moči, da se leden obroč ne uleže za vedno okoli srca. To moč imenujemo vera ali Bog ali Kristus. Božič je velik praznik zaupanja, da je naše življenje obvarovano od izvira do iztoka, od zibelke do groba in prek njega. Božič je praznik čudeža človekovega življenja – je neizčrpno in presega vse predstave. Le ponižni se mu morejo bližati.
Kaj je človek, Bog? Naredil si ga malo nižjega od angelov. GOSPOD, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! (psalm 8)
Tišina, hrup, voda ... H
rup na cesti. Hitenje. Hrup v trgovinah. Hitenje. Hrup doma. Hitenje. Kje je počitek? Kje tišina? Delam ves dan z ljudmi – in zelo rada delam z ljudmi, vendar zvečer čutim, kako si zaželim popolne tišine, miru, da si lahko malo oddahnem in se umirim. Tako se vozim z avtom iz ordinacije domov po navadi sama, ali s 15 mesecev starim sinčkom, brez besed, brez radia ali glasbe. V glavi se še porajajo misli o delu, o zaključenem dnevu, in kot bi mali Matija čutil, da je sedaj čas umiritve, mirno sedi v sedežu in gleda zadovoljno, zamišljeno predse. Živimo v tako hitrem in hrupnem času, da vedno pogosteje čutim potrebo, da se zavestno nekoliko upočasnim in umirim. Imam srečo, da živim v samot nem kraju, sredi neizmerno lepe narave, v Kortah. Vse naokoli sama zelena, razen majhne bele cerkvice, ki se na drugem bregu steguje proti nebu. Mnogokrat me ljudje sprašujejo, kako lahko živim v tako samotnem kraju, ko pa sem tudi zelo družaben človek. Ob začetku, ko sem se preselila sem, sem bila veliko na poti, tako da to ni bilo merodajno, postopoma je postajala navada, sedaj po domala 25-ih letih je postalo to zame darilo, ki mi dovoljuje približati se svoji notranjosti, sami sebi. Doma po navadi slišim le petje ptic, šumenje lis
SONJA HRIBAR– MARKO
tov, žuborenje vode, tu pa tam od daleč kako vozilo, kakšno motorko, po močnem deževju pa mogočno bučanje potoka iz doline. Ta tišina me navdaja z določeno spokojnostjo, brez kakšne skrbi, tu se duša lahko spočije. Prav veseli me, ko vidim, kako se mali sinček zaustavi in prisluhne, ko zasliši žvrgolenje ptic ali žuborenje vode, ko čisto na tiho od daleč zaznava brčanje vozila in z velikimi žarečimi očmi pravi ´brum´. Saj mnogi res včasih od samega hrupa slabo ali sploh ne zaznamo več tihih zvokov narave ali tihe besede. Povezanost z naravo mi globoko v notranjosti daje tako veličino, širino, lahko rečem prostost. To pros tost še posebej občutim v vodi. Voda je zame nekaj tako čistega, svežega, pomirjujočega, fleksibilnega in obenem mogočnega. Poleg vzgona ali upora za ojačenje telesnih zmožnosti nudi predvsem tudi mož nost, da bolje zaznavam svoje telo, da se sploh čutim. Čim bolje pa zaznavamo in čutimo samega sebe in s tem tudi svoje potrebe, tem bliže smo svoji duši, miru. V tem smislu nam voda daje občutek objema oziroma varnosti. Zato se dojenčki po naravi dob ro počutijo v vodi, saj je to njihov element od vsega začetka. Čudovito je videti, kako naš mali Matija uživa v vodi, s kako samoumevnostjo in odprtostjo se igra in seznanja z elementom voda in ga tako na novo osvaja. V tem so nam otroci zgled.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
3
v žarišču
DELAVNICA FLORIJAN V prostorni kuhinji diši po božičnem pecivu. Spremljevalka Nadja skupaj s klienti meša moko, sladkor, mandlje – pa še kaj – v okusno testo. Prsti, eni hitri, drugi bolj okorni, oblikujejo vaniljeve rogljičke. Individualnost rogljičkov kaže, da so jih oblikovali različni ljudje, ljudje s posebnimi potrebami, ki delajo v delavnici Florijan v Globasnici. MIC K A OP E TN I K
4
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Podpora na poti k s P
red letom in pol je koroška Caritas odprla čezmejno dvojezično delavnico za ljudi s posebnimi potrebami. Danes v njej spremljajo 6 klientov, ki prihajajo iz bližnje in daljne okolice. Kuhinja, delavnici za oblikovanje lesa in gline, velik rastlinjak, pralnica in likalnica ter prostor za počitek nudijo ljudem kraj, kjer po svojih zmožnostih delajo in ustvarjajo. V kratkem času je družba, predvsem pa posamezniki, sprejela te ljudi v svoj krog in ceni njihovo delo. »Ljudje iz bližnje okolice dobro vedo, kaj delamo, naročajo pri nas izdelke. Ne kupujejo jih iz usmiljenja, temveč zato, ker so jim všeč stvari, ki jih naši klienti izdelujejo. V delavnici se učijo, kakšen je njihov delovni vsakdan,« pripoveduje voditeljica delavnice Simona Roblek. Pomembno je zaupanje Z veselim »Dobro jutro« odpre ena od klientk vhod
na vrata. Peš je prišla od doma v delavnico Florijan. Za oddaljene kliente je organiziran prevoz, kljub temu jih v delavnici navajajo k samostojnosti. »Nekaj poti morajo prehoditi sami – kot npr. mlada žena, ki pot od doma do ceste, kjer jo čaka avtobus, prehodi sama. Opogumljamo in spodbujamo jih, da postajajo samostojni – to je cilj našega dela. Sami gredo na sprehod, učimo jih ravnati z denarjem in sami gredo nakupovat. Najpomembnejše je, da jim pri teh opravkih zaupamo in jih podpiramo v samostojnosti.« Velika skupna miza Delovni dan v delavnici Florijan je dobro strukturiran. V jutranjem krožku se spremljevalki s civilnikom in klienti pomenijo o minulem dnevu in načrtujejo razpored dela za novi dan. V tedenskem kolobarjenju je vsak klient na vrsti pri delu v pralnici in v ku-
hinji. Ob teh delih se klienti navadijo natančnih postopkov, ki so potrebni, da je delo opravljeno v zadovoljstvo vseh. Mlado ženo opogumlja voditeljica Simona Roblek, naj pazi na svoje prste, »da jih ne boš osmodila.« Prti morajo biti zlikani natančno, saj jih posojajo društvom in posameznikom. V sosednji sobi civilnik skupaj z ženo zlaga božične voščilnice v škatlo. Vedno znova dobijo v delavnico naročila. Tako so pred božičem npr. izdelali 700 voščilnic za podjetje Hedenik. Mnogi so v delavnici naročili božično pecivo. Ob delu, ki ga lahko opravljajo ljudje s posebnimi potrebami, rasteta njihova samozavest in občutek, da so potrebni člani družbe. Spremljevalci teh ljudi spored dela prilagajajo letnemu času. Adventni čas je nudil veliko možnosti in tako so izdelovali adventne vence, jaslice in različne okraske, vse skupaj pa ponujali na različ-
samostojnosti nih božičnih tržnicah. Skupna pavza in kosilo pa sta prijeten oddih za vse. Za veliko skupno mizo le počasi teče pogovor. A občutek, da se med seboj dobro razumejo, jih povezuje v srečno družino. Podarjeni čokoladni Miklavž je bil hitro pospravljen in druščino je napolnil sproščen smeh, ko so se zagledali v časopisu. Koliko preprostega veselja začutimo v ljudeh, ki se le s težavo izražajo, so počasni pri delu, a izžarevajo neverjetno veselje nad življenjem in lastnim ustvarjanjem. Po kosilu, ki ga enkrat tedensko pripravijo skupaj, je čas za oddih. Sprehod, igranje igre spomin, počitek v tišini ali računanje so individualni načini oddiha. Občutek odgovornosti Velik, svetel rastlinjak v teh zimskih mesecih počiva. V delavnici Florijan pa so ga preuredili v delavnico adventnih vencev in jaslic. »Vigredi in poleti imamo v
rastlinjaku posajeno zelenjavo. Naši klienti jo sami posejejo in skrbijo za sadike, ki jih prodajamo ljudem iz okolice. Letos poleti je zbolela ena od klientk, ki je skrbela za rastline. Še od doma je poklicala in se pozanimala, ali res dobro skrbimo za rastline. Razvila je občutek odgovornosti. In to je naš cilj, da dobijo ti ljudje občutek, da je treba delo opraviti do konca,« svoje kliente pohvali Simona Roblek. Delo umetnikov Glinaste posode, velika stenska slika sv. Florijana in razstavljene slike po prostorih delavnice pričajo, da so tu na delu umetniki. In res prihajajo v delavnico vedno znova domači umetniki kot npr. Albert Mesner, ki svetuje in izdeluje s klienti najrazličnejše glinaste izdelke. Uspeš nica tega skupnega dela je bil projekt inštituta Urban Jarnik, ki je zasnoval idejo o hišnih imenih. Pisane
hiše in najrazličnejši vzorci uokvirjajo hišna imena, ki bodo kot glinaste tablice krasile koroške domačije. Ljudje pa jih z veseljem naročajo. Tečaj slovenščine »Ime mi je Markus. Stanujem v Krki. Delam v delavnici Martin v Brežah.« V slovenščini se je predstavil mladi mož, ki je na dan mojega obiska prišel v delavnico Florijan. Delavnica, ki jo dosledno vodijo dvojezično, uspešno izvaja tečaj slovenščine. »Naši klienti učijo kliente iz delavnice v Brežah. Vsako sredo se pripeljejo k nam v delavnico. Tematika učenja pa je prilagojena njihovim potrebam. Znajo se predstaviti po slovensko, poznajo kuhinjske predmete, se učijo slovensko šteti. Ob izdelavi iger spomin si osvajajo nove pojme. To pa je odlično šolanje tudi za naše kliente,« je navdušena nad inovativno akcijo Simona Roblek.
V širni svet Vedno znova pa se klienti delavnice Florijan podajo iz varnega prostora v javnost, kjer uživajo v družbi soljudi. »Kupite, kupite. To vse smo sami naredili.« S temi besedami je vabila nasmejana članica delavnice Florijan mimoidoče na stojnico. Na stojnici so samozavestno predstavljali svoje izdelke. Še posebej pa se klienti delavnice Florijan veselijo tržnice, ki bo na čisto posebnem kraju – v objemu gora na Peci – v soboto, 21. decembra. Tako se ljudje s posebnimi potrebami ob delu in druženju korak za korakom navajajo samostojnosti, ki je najvišji cilj delovanja delavnice. Obogatena odhajam iz kraja, ki pomeni za ljudi s posebnimi potrebami kraj sreče in zadovoljstva. Spremlja me sproščeni nasmeh ljudi, ki si zaslužijo več dostojnega spoštovanja nas vseh.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
5
v žarišču
Spomini Aloisa Hoferja o svojem življenju so napisani tako, kakor teče reka Soča – neprek
» … da so v
»To je bilo moje življenje do starosti.« – To je zadnji stavek življenjepisa, ki ga je napisal Alois Hofer. Nadnaslov »Življenjska zgodba« in naslov »Pod Triglavom« zbuja radoved nost in prve besede sto strani obsegajočega rokopisa »Vam sporočam, kako težko življe nje… « prav zbujajo radovednost, izvede ti več iz življenja Aloisa Hoferja (1905–1978). Rojen je bil v hribovski vasici Bavšica v Soški dolini, nazadnje doma v Prosovičah s pogle dom na romarsko cerkev v Mariji na Zilji. Da je bila nekaj časa življenja Aloisa Hoferja njegova spremljevalka tudi reka Soča, o tem priča rokopis. Napisan je tako, kot teče reka Soča: vztrajno do izliva, brez ustavljanja, samo naprej, včasih umirjeno, nato spet divje skozi soteske. In kako bi se to dalo bolje upodobiti kot z besedilom, ki ne pozna ne pik, ne vejic, včasih samo kako prečrtano besedo … Tudi to je odlika tega rokopisa, pravzaprav poseben spomenik reki Soči, ki je eden redkih, če ne celo edini znani opis zgodovine življenja v Bavšici v Trenti. Rokopis brez pik in vejic pa je tudi vidna prispodoba za revščino, ki jo Alois Hofer opisuje in jo je tudi doživel. »Dan in noč so se trudili, da so preživeli pri tisti revščini.« Mirko Hofer, sin Aloisa Hoferja, prinese na mizo dnevne sobe mapo z rokopisom svojega očeta. Ko pripoveduje, kako je začel odkrivati rokopis in kako sta potem iz tega nastala prepis in objava v knjigi v nemškem in slovenskem jeziku, se močno začuti spoštovanje do te očetove zapuščine. In spoštovanje postaja vedno močnejše. Hofer pove, kako je odkrival ta očetov rokopis. »Po očetovi smrti leta 1987 sem si rokopis na hitro ogledal. Nisem ga znal brati. Nisem vedel, kje se stavek začne, kje konča. Nobenih pik, nobenih vejic. Rokopis sem odložil.« Oče, ki je imel samo leto in pol osnovne šole in je potem v prvi svetovni vojni živel
6
XIV
ŠTIRINAJST DNI
pod italijansko zasedbo v Soški dolini, je zapisal, kakor je znal – tudi z mnogimi nemškimi in italijanskimi izposojenkami, ki so prisotne v bovškem narečju. Nekaj časa je Mirko Hofer, diakon in zgodovinar, očetovo besedilo odložil. Da ni popustil in je iskal še zadnjo sled za kakšnim zgodovinsko pomembnim dogodkom, je dokazal že z zelo obsežno izdajo knjige o zgodovini nekdanje podeželske občine Marije na Zilji. Tako mu tudi to očetovo besedilo ni dalo miru. Vzel ga je še nekajkrat v roke in ga začel odkrivati. Postavil je piko tu, vejico tam, toda zadnji namig, kako priti besedilu do dna, mu je dala žena. Rekla mu je, da naj si ga prebere na glas. Tako je bil storjen začetek razumevanja in prepisovanja očetovega besedila, ki je nazadnje našel pot leta 2003 v javnost v slovenskem in nemškem jeziku. Hofer je knjigo predstavil doma v Beljaku in tudi v »izumirajoči vasi« v Trenti. Knjiga je kar hitro pošla. Posebnega odmeva je bila deležna prav v Trenti, saj je to edini zapis domačina iz Trente, ki opisuje tudi dogajanja med prvo svetovno vojno. Ob predstavit vi knjige »Alois Hofer: Rojen pod Triglavom/Unterm Triglav geboren« je bila odprta tudi razstava risb sestrične, ki je poslikala hiše v Trenti. Tako so osebne Hoferjeve zgodovinske
Mirko Hofer je oče tov rokopis objavil v slovenskem in nem škem jeziku.
Strašna vojska
kinjeno od začetka do konca
preživeli tisti revščini«
E
nega dne pridem ravno iz šole in vidim, da se mama joče in jo vprašam: »Kaj se jočete?« In mi ona odgovori: »Tvoj tata je moral tudi jeti na Rusko, sem dobila od njega pismo«. Zadelo me je, ker nisem poznal očeta. »O, mama moja, saj jaz ga še poznam ne, ta stari je oče moj!« – »Ne, sinko, ta je moj oče.« – »Zakaj pa niste nikdar nama povedala, kako da je vse?« – »Saj sta bila vidva še premajhna, sedaj pa vesta, da imata tudi vidva očeta, ki nas je zdaj zapustil in šel v vojsko. Ali pride še kaj k nam ali nikoli, ne vem.« To je bilo štirinajstega leta, ko je bil na vladi cesar Franc Jožef. /…/
Medtem se je vojna začela še z Italijo, in Francija in Amerika sta pomagali Italiji, da je uboga Avstrija imela vojsko na dveh straneh. Italija je napovedala vojsko pri stari meji. MaPripravil V i n c e n c G o t t h a r d t džarske in bolgarske čete so se pomikale čez Trbiž in Ponspomine dopolnjevale tudi slike z nekdanjo tebbo in enako tudi čez Rajbl in skozi Bovec in Tolmin propodobo hiš v Trenti. ti Italijanom. Pa so bile močno uničene naše čete, in Italija je Mirko Hofer je v spominih svojega očeta na šla kar naprej proti Gorici. Naša ofenziva ni prišla z municinovo odkril tudi rojstni kraj svojega očeta jo, ker je ta peljala s konji topove in vse orožje in tudi živež. Bavšico, kjer je njegov oče od starega očeta Zmeraj je bila Italija močnejša. In ko so prišli do Tolmiin mame leta 1936 podedoval hišo v času na in na hribe, da so Italijani bolje videli, kjer ležijo avnajhujše gospodarske krize in se v spostrijske čete, so s topovi streljali na nje. Avstrijski vominih pritožuje: »Tukaj preživeti je jaki so korakali čez Predil, pa so bili močno napadani. spominsko leto nekaj nemogočega«. Takrat je bila BaSo imeli tisoč ruskih ujetnikov in so jih priganjali, da všica vas, v kateri je živelo 18 družin. morajo hitro narediti tovorno žičnico s Kranjske čez Mirko Hofer: »To je vas s čudovitim Vršič in v zgornjo Trento. Bila je v enem mesecu konpogledom na dolino, a Bogu za hrbčana. Prej so morali vojaki vse, kar so potrebovali, nositom.« To je pa bilo takrat tudi vse. Dati čez Vršič v Trento. Tovorni premet z žičnico je zdaj šel nes prideš iz doline v Bavšico z avtom v noč in dan, in so bile avstrijske čete malo na boljšem. Tudi osmih minutah, takrat pa je nekdo, ki je šel v so napravili z ujetniki cesto čez Vršič, toliko široko, da je šel dolino po tobak in drugo, hodil cel dan. O privoz skozi, prišla je od hriba pri izviru Soče. Peljavali so s kodelkih za preživetje v tem kraju mnogo izponji vsak dan in tudi s psi. Se spominjam, da sem enkrat videl vedo naslednje besede iz spominov Aloisa Hopse, ki peljejo mali voz in sem jih začel šteti. Jih je bilo štiri ferja: »Na polju ni dobro rastlo, samo krompir inosemdeset psov. Vpili in cvilili so, da me je bilo strah jih in repa. Krompir je bil tako majhen, da si mogledat. Bili so z njimi vojaki, Bosnjaki, niso imeli nič usmiljeral dati oglednike na oči, da si spoznal, ali nja z živino in so jih hudo pretepali. je krompir na zemlji ali pa lešniki.« V spominih, ki jih je zapisal Alois Tako je šlo, da je bila Trenta polna z ujetniki in z našimi deHofer po smrti svoje žene leta lavci, ki so delali vojaško obleko. Avstrijci so Italijane neke 1972, je opisal tudi slike, ki so dvajset kilometrov nazaj spravili, potem pa dolgo niso zmase mu globoko vtisnile v spogali ne naši, ne oni. Medtem so začeli cesto delati s Kranjmin. Opisuje, kako je bil paskega na Vršič, in je bila tista cesta v enem in pol letu končastir na planini, kako je spona. Pozimi so ruski ujetniki morali z lopatami kidati sneg na znal svojo ženo, kako sta se obeh straneh Vršiča. Toda to ni dolgo držalo, ker sneg je spet poročila, kako je z njo odšel padal in ubogi ujetniki, ki niso imeli dosti za jesti, so spet mona Nizozemsko služit kruh rali mnogo ur delati. Bilo jih je okoli štiristo mož, ki so kidain kako si je nazadnje zgrali sneg v začetku februarja in se je sneg razdrl zgoraj na hridil svoj dom v Prosovičah, bu in je vse zasulo, in so bili vsi mrtvi. Potem so na tem kraju od koder je imel pogled na naredili drugi ujetniki en tunel iz betona v hrib, stoji še daromarsko cerkev v Marines, pa je tam, kjer je bila sama skala danes veliko dreves jo na Zilji in pot do trgovizraslo. Ruski ujetniki, ki so bili prijatelji s tistimi, ki jih je ne ni bila tako težavna kot sneg pomoril, so napravili na kranjski strani lepo kapelico. na nekdanjem domu v SoTam so imeli dostikrat rusko mašo. Napisano je na tabli vse ški dolini od Bavšice v dočez mrtve, narejeno pa je bilo šestnajstega leta. Šel sem talino. krat z mojo mamo čez Vršič in videl, kako so delali, bil sem šestnajst let star. Čuda je, da še danes vse lepo stoji. Vincenc G otthardt
1914
ŠTIRINAJST DNI
XIV
7
pogovor
Š
kofijska klasična gimnazija v
Šentvidu pri Ljubljani praznuje letos 20-letnico delovanja. Iz dolge vrste 2829 maturantov je med danes družbeno uveljavljenimi osebnostmi prav gotovo Klemen Žumer, svetovalec v Evropskem parlamentu. Z njim smo se pogovarjali za Nedeljo o njegovem odnosu do te ustanove, o njegovem delu v Bruslju ter o njegovih stikih s koroškimi Slovenci.
P R IP RAV IL A M ARIJ A P RIMC
8
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Rodili ste se v času komunistične Jugoslavije in pri enajstih letih doživeli vojno za Slovenijo, potem pa ste se odločili za Škofijsko klasično gimnazijo, šolo, ki bo vzgajala za vrednote. Vam je bilo javno mnenje naklonjeno? Kaj je pripomoglo k vaši odločit vi za to šolo? Klemen Žumer: Na osamosvajanje Slovenije me veže posebej lep spomin, predvsem v povezavi z dogodkom na Trgu republike pred Državnim zborom RS, kamor smo se zvečer z družino odpravili – sicer malo negotovi zaradi mogočih napadov – in si v živo ogledali ogromno novo zastavo mlade Slovenije. Prišli smo ravno v času, ko je nadškof Šuštar blagoslav ljal drevo in takoj sem vedel, da je to zelo poseben dogodek. V zraku je bilo veselje, upanje in odločnost za spremembe. Nekaj podobnega sem začutil pred dnevi, ko sem bil sredi 350.000 demonstrantov v glavnem mestu Ukrajine. Odločitev za Škofijsko gimnazijo ni bila povsem avtomatska. Za to šolo sem se odločil potem, ko me je mami prepričevala, da je v življenju poleg znanja še pomembneje to, da si dober človek in da si vzgojen v skladu s trdnimi vrednotami, ki te vodijo. Odločil sem se in na Škofijsko klasično gimnazijo zadnji dan prenesel prijavnico iz Bežigrajske gimnazije. Ali ste bili kot dijak kdaj deležni zbadljivk vaših nekdanjih sošolcev, če boste šli za »fajmoštra«? Klemen Žumer: Res v mojem naselju Nove Jarše mnogi niso prav vedeli, kaj naj si predstavljajo pod »škofijsko« gimnazijo in med mnogimi mojimi prijatelji je vladalo prepričanje, da bom pač postal škof. Seveda sem kot najstnik želel pripadati in me je izključevalni odnos tudi prizadel, pa vendar sem potem hitro ugotovil, da je bila odločitev prava in da moji vrstniki sploh ne razumejo, kako fajn šola je ŠKG. Kako ste se na tej povsem drugačni šoli od prejšnje aklimatizirali, na kaj nosite iz Škofijske klasične gimnazije, kjer ste leta 1999 maturirali, najlepše spomine in kaj je bilo pri tem grenkega? Klemen Žumer: Najlepši spomini me vežejo na petje ter na prijateljske in tudi duhovne trenutke, ki smo jih preživeli skupaj s sošolci in profesorji predvsem na raznih ekskurzijah, duhovnih vajah in šolskih akademijah; ali pa na primer ob predstavitvi razrednih jaslic vsako leto. Med stvarmi, ki jih ne pogrešam toliko, pa so predvsem zaprtost nekaterih do drugačnosti in drugega mnenja ter različnih pogledov v vsakdanjem življenju: včasih
je bilo premalo stika z realnostjo. Kaj je tisto, kar je ostalo kot popotnica na vaši življenjski poti? Ali mislite, da je šolanje na škofijski gimnaziji pripomoglo k oblikovanju in rasti vaše osebnosti? Ali lahko v EP, kjer že vrsto let delujete, javno in brez posledic izražate svoja prepričanja?
KLEM ŽUM
Šteje kval
S V E T OVA L E C V E V R O P S K Klemen Žumer: Čas, ki sem ga preživel na Škofijski klasični gimnaziji, me je kot človeka obogatil, me testiral skozi količino in raznovrstnost znanja, ki sem ga moral usvojiti, ter me pripravil na trdo delo pod pritiskom. Skozi obšolske dogodke pa sem občutil pomen in globino svoje duhovne dimenzije, ki je poleg fizične in razumske v današnjem svetu prevečkrat zapostavljena. V Evropskem parlamentu, kjer delam, je fizična pripravljenost na potovanja in trdo delo predpostavka, kakor sta tudi argumentacija in hitro razumevanje zelo raznolikih idej del vsakdanjega življenja. Pa vendar je duhovna dimenzija tisto, kar povezuje in omogoča pristno sodelovanje med ljudmi še tako različnih kultur, jezikov, prepričanj in navad. V EP, ki predstavlja 500 milijonov državljanov iz 28-ih držav s 24-imi uradnimi jeziki, je biti človek človeku še toliko pomembneje. Hitro
MEN MER
se lahko skregamo, če poudarjamo razlike med nami, a če se zavedamo, da smo vsi bratje in sestre ustvarjeni od enega Boga, potem je naše sodelovanje in delo za skupno dobro veliko lažje. Kar se tiče izražanja krščanskega prepričanja v EP, lahko rečem, da se počutim svobodnega, ko grem k
liteta idej
K E M PA R L A M E N T U maši (ki je enkrat na teden) ali pa se s kolegom iz neke druge države pogovarjam o mojem razumevanju Boga. Tukaj je versko prepričanje veliko bolj nekaj, kar povezuje, kot pa tisto, kar ločuje. Kdaj se je v vas porodila misel na ukvarjanje s politiko? Se je to zgodilo že na Škofijski klasični gimnaziji? Kako? Klemen Žumer: Res je bila moja prva politična izkušnja na Škofijski klasični gimnaziji, ko sem na prvih demokratičnih volitvah po ustanovitvi šole leta 1996 kot eden od treh kandidatov za predsednika dijaške skupnosti uspel pridobiti večino glasov vrstnikov na gimnaziji, tudi med tistimi, ki so bili od mene eno leto starejši. Med kampanjo, ki je temeljila na poslušanju in razumevanju tistega, česar si
moji vrstniki želijo ter iskrenem in realističnem planu, kako te želje izpolniti, sem začutil, da imam rad ljudi, da jih hitro razumem in da me veseli iskanje rešitev za skupno dobro. To je taka politika, ki me zanima še danes. Kakšna je bila vaša pot iz Ljubljane, kjer ste bili rojeni, v Kanado kamor ste se preselili z družino, potem v London, Pariz, Bruselj? Kje ste po teh krajih nabirali v svojo popotno torbo in kako se je oplajalo vaše mišljenje? Klemen Žumer: Vesel sem bil, da sem se po uspešnem šolanju na Škofijski klasični gimnaziji z družino preselil v Kanado ter si tam ustvaril novo živ ljenje. Samo takrat nisem popolnoma razumel, kaj to pomeni, pa vendar sem močno slutil, da si tega želim; želel sem spoznati svet zunaj meja moje šole, lokalne skupnosti in Slovenije. Želel sem si razumeti, kako ljudje živijo, in odkriti svoje lastne meje. Kanada mi je dala motivacijo za trdo delo in študij ter mi pomagala odkriti, kaj me v življenju res veseli. V Londonu, Parizu ter v ZDA sem si pridobil samozavest in po mnogih življenjskih in študijskih naporih ugotovil, da je ni stvari, ki je ne bi mogel doseči, če to zares hočem. Bruselj je zaradi mojega navdušenja nad evropskim projektom miru in povezovanja takoj ob vstopu Slovenije v EU postal mesto mojega dela. Na poti me je odkril Lojze Peterle, ki me je 1. maja 2004 povabil na poskusno in potem trajno delo asistenta v EP. Ob njem sem se naučil, kako pomembna je poštenost, predvsem v politiki in kako si lahko človek z vztrajnim delom in s spoštovanjem do drugih pridobi ugled, ki presega velikost njegove države. Kako ste se srečevali s slovensko narodno skupnostjo na Koroškem in njihovimi predstavniki? Kakšno vlogo ima tako majhna skupnost v Bruslju in torej v EU? V čem so močni in kako bi jih bilo treba izboljšati, da bi v tem mednarodnem morju ne utonili? Klemen Žumer: S Slovenci na Koroškem sem se najprej srečal prav prek Lojzeta Peterleta, ki ima v Avstriji mnogo prijateljev, ki jih ceni in za katere lahko rečem, da sem skozi vsa ta leta tudi sam postal njihov prijatelj. Občudujem jasnost in odločnost mnogih Slovencev na Koroškem, ki se kljub težkim razmeram še
danes borijo za to, da se slovenski jezik, kultura in identiteta naprej ohranjajo in da imajo mladi Slovenci avtohtone slovenske skupnosti še danes možnost priti v stik s svojimi koreninami. Po mojem mnenju vsak človek v nekem trenutku svojega življenja, po navadi že v mladosti, v sebi odkrije željo, da bi spoznal, od kod prihaja in kam gre. V Bruslju nas je Slovencev skoraj 1000, kar ni tako malo, vsekakor pa je dovolj, da imamo svojo nogometno, odbojkarsko in košarkarsko ekipo, tri ambasade in cerkev, kjer se redno srečujemo. Prepričan sem, da v današnji Evropi, ni bistvena velikost in številčnost neke nacije, temveč kvaliteta idej, jasna identiteta ter prioritete – v sodelovanju z drugimi skupnostmi v Evropi. Poglejte samo Luksemburžane, katerih je štirikrat manj kot nas, pa imamo še manjše in uspešne narode v Evropi. Po osamosvojitvi Republike Slovenije so Slovenci iz vsega sveta v to novo državo vlagali veliko upanje. Kako naj sedaj mnogi ravnajo z obupom, ki ga doživljajo v zvezi s stanjem te nove države? Klemen Žumer: Z bruseljske perspektive v zadnjih letih postaja vse bolj jasno, da so mnoge postkomunistične države s svojo tranzicijo opravile zelo slabo. Razlogov je več, gotovo pa je med njimi tudi ta, da za resne spremembe ni bilo dovolj motivacije, zato je tudi spreminjanje v pravo smer potekalo počasneje. Vsekakor se je Slovenija v zadnjih 20-ih letih zelo spremenila, najbolj se to opazi v kvaliteti življenja Slovencev v primerjavi pred dvajsetimi leti. Toda, če želimo zares živeti v svobodni državi slovenskega naroda, na katero bomo lahko ponosni, potem bomo morali narediti še kar nekaj stvari. Reforme šolstva, javnega sektorja in sodstva so po mojem med ključnimi ukrepi za to, da bi Slovenija hitreje napredovala. Vse spremembe pa potrebujejo razumevanje ljudi, ki morajo te spremembe izvesti. EU nam daje priložnost, da razumemo in spoznavamo, kaj je za nas dobro, da določene stvari popravimo in izboljšamo, saj imamo čez odprte meje veliko dobrih zgledov. Da bi te nove možnosti le znali izkoristiti!
ŠTIRINAJST DNI
XIV
9
v žarišču
Mala sestra Sabina od poletja naprej živi in deluje v Manili, glavnem m
Mala sestra SABINA
Revščina drugih nas so oča z našo lastno revščino
„V časih najrazlič-
nejših tragedij in katastrof je prisotnost Boga živa v enotnosti in povezavi Njegove črede. Če imajo drugi težave pri tem, da bi spoznali obličje Boga, smo morda lahko mi tisto obličje, ki ga iščejo. Če ne moremo slišati Božje besede, smo morda lahko mi tisti glas, po katerem hrepenijo. Če ljudje ne morejo čutiti odrešujoče prisotnosti Gospoda, potem jo lahko izkusijo v našem sočutnem objemu. Tako lahko ti, ki iščejo Gospodovo obličje, ki so ga videli, čeprav skozi pajčolan, slišijo Božjo besedo, pa čeprav samo v tihem šepetu, in čutijo prisotnost Boga, pa čeprav samo v lahkem dotiku. Vsi smo del drugega: bolezen enega dela prizadene celo telo. Vsi smo del Kristusovega telesa. On nam omogoča, da smo njegovo obličje, njegov glas, njegov dotik.
„
kardinal Luis Antonio Tagle (nadškof v Manili) med molitveno uro za žrtve in prizadete
10
XIV
ŠTIRINAJST DNI
V
naših skupnostih se vsak teden pogovarjamo o evangeliju. Se spomnite evangelija prve adventne nedelje? Glasil se je takole, po Mateju 24, 29: »Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možili do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride Vaš Gospod!« Ko je prišel tajfun Haiyan Ko smo se pogovarjali o tem evangeliju, so se pred našimi očmi pojavile slike, ki smo jih videli po groz nem tajfunu »Haiyan«, ki je 8. novembra pustošil po otokih Visaya (otoki v srednjem delu Filipinov). Kot da bi se uresničevale besede: »Potop jih je odnesel … eden bo sprejet, drugi puščen …« Gre za slike popolnega opustošenja, ki ste jih videli tudi vi. Od nekaterih prijateljev še ni bilo nobenih vesti, komunikacija je bila še po dveh tednih po nesreči zelo problematična … Začele so se številne dobrodelne akcije doma in v tujini. Že prvo jutro (tajfun je divjal po deželi okoli 4. ure zjutraj) smo molili za prizadete v nesreči in odtlej vsak naslednji dan. V cerkev smo postavili škatlo za darove in mnogi so darovali vse svoje prihranke! Zelo globoko se me je dotaknilo, kar mi je povedala moja filipinska sosestra: »Svet v tem trenutku gleda na Filipine in sočustvuje z našo revščino. To je možnost, da svetu pokažemo, kako močna je naša vera. Sredi te katastrofe v nas živita upanje in zaupanje, ki nam pomagata zdržati v trpljenju in izvirata iz naše vere v Jezusa Kristusa.« Pomoč preživelim V Manilo so vsak dan vozili »preživele« (survivors), tj. ljudi s prizadetega območja. Z mojo filipinsko sosestro sva bili na vojaškem letališču Villamor, da bi jih sprejeli. Pomočnikov je bilo toliko, da
sva morali najprej dve uri čakati. Srečanje s »preživelimi« je bilo zelo čustveno. Nisem se mogla zadržati, po obrazu so se mi ulile solze: »Kaj vse so morali prestati!« Pred očmi sem imela tiste strašne slike opustošenja. Obrazi moških so bili trdi, polni žalosti in nemoči. Pripovedovali so o vsem, kar so morali prestati, a ob tem niso nič tarnali ... Pripovedovali so o svojem upanju, da jim bo Bog (!) dal nov začetek, če se bodo spet vrnili domov. Nekateri izmed njih so prišli, da bi v Manili našli odskočno desko v tujino, zaslužili denar (kot številni drugi: več kot 10 milijonov Filipincev dela v tujini). Ob sprejemu na letališču so bili ganjeni: pomočniki so jim zaploskali in jih pozdravili s toplim »dobrodošli«. Dobili so nekaj hrane in provianta za naslednje dni ter tudi nekaj oblačil in igrač za otroke. Drugi prostovoljci so jih odpeljali k sorodnikom daleč ven iz mesta. V samem Villamorju pa so odprli mesto s šotori za tiste, ki nimajo nikogar, ki bi jim lahko nudil zavetje. Potrpežljivost Odkar sem tukaj, od začetka julija, je deževna doba, to pomeni čas tajfunov. Na leto jih je do 34. Še nikoli nisem videla prihajati z neba tolikšne količine vode. Tukaj moramo živeti z naravnimi silami. Ko sem nekoč stala pred zgodovinsko tablo pri vhodu v katedralo, sem se še močneje zavedela: v 500 letih, kolikor je tukaj staro krščanstvo, so katedralo potresi porušili šestkrat in šestkrat je bila spet zgrajena ... Takšna zgodovina ljudi seveda prizadene. Vidim jih kot neverjetno potrpežljive, vedno prijazne, ustrežljive, predvsem pa gostoljubne in zelo pobožne. Globoko verni Cerkev je ob nedeljah vedno nabito polna, predvsem pri maši ob šestih zjutraj. Njihovo petje je zelo občuteno, svoje roke dvigujejo v molitev in radi častijo svet nike, se jih dotaknejo in jih poljubijo. Poznajo številne svete obrede. Ob prazniku je na voljo npr. kar nekaj sv. Rokov (naš zavetnik
mestu Filipinov: njene impresije »drugega« sveta
župnije) ... Kmalu se začne »missa de gallio«, neke vrste svitna, ki jo devet dni pred božičem obhajajo vsako jutro ob štirih. December je, pravzaprav bi moralo biti hlad neje, toda še vedno je toplo, kar je nenavad no, pravijo ljudje ... Občutimo segrevanje Zemlje! Sprašujem se, kako vroča bo sušna doba. Kdaj bodo odgovorni na vsem svetu naposled spoznali, da sprememba podnebja ogroža in uničuje človekovo življenje? Vsakdanje življenje na Filipinih Pretresljiva izkušnja je biti čemu takemu tako blizu – na drugem koncu sveta. Na začetku sem bila šokirana: tukaj je toliko ljudi (Manila ima 20 milijonov prebivalcev), in med njimi toliko revnih. Živijo v pločevinastih ogradah in v hišah, ki so jih zbili skupaj iz desk, v slumih. Ena izmed naših dveh skupnosti biva sredi med njimi. Številni ljudje nimajo prav ničesar in živijo na najmanjšem mogočem prostoru. Cele družine živijo na cesti, na trgih, spijo pod mostovi ali dežniki in živijo od dobrosrčnosti ljudi ali pa se preživljajo z odpadki. »Bogati« živijo na svojih zaprtih območjih in uporabljajo druga prometna sredstva. Stanje na cestah je povsem noro. Onesnaževanje zraka tudi! Preprosti ljudje uporabljajo pisano pobarvane, na vse strani odprte džipnije in so tako izpostavljeni vdihavanju slabega zraka. Veliko ljudi ima tuberkulozo. Medicina in zdravniki so zelo dragi. Bolniško zavarovanje imajo tukaj samo tisti, ki so stalno zaposleni – to pa je med revnimi prava redkost. Ena izmed mojih sosester iz Vietnama dela kot snažilka, šest dni na teden, po osem ur na dan. Zaradi prometa je dvanajst ur izven hiše. Ima samo petmesečno pogodbo, potem namreč čistilno ekipo zamenjajo. Dobra šolska izobrazba je za revne težje dostopna, ker je draga. Pa vseeno ne manjka izumiteljskega duha: na cestah se vrstijo mini-prodajne stojnice s prigrizki in z bonboni. Cigarete ponujajo kar posamično. Ljudje hodijo po ulicah in z glasnim vpitjem ponujajo svoje izdelke. Tricikli (moped s prikolico) in vozniki džip
nijev so na poti dan in noč – vozovnice so poceni, bencin pa je drag. Vsak dan trkajo na naša vrata otroci in sprašujejo po plastiki, ki jo zbirajo za nekaj kovancev. Prosijo tudi za hrano. Skledica riža, kruh s kikirikijevim maslom, ... in njihove oči žarijo… Lastna revščina Potrebovala sem nekaj časa, da sem temu, kar sem videla in doživela, lahko kos in da sem postala pripravljena na srečanje z ljudmi tukaj. Revščina drugega nas sooča z našo lastno, veliko bolj skrito rev ščino: našim strahom pred odnosi in dotiki. Strah pred izgubo kontrole, strah, da ne bi prenesli revščine drugega in svoje lastne nemoči ... Sredi vrveče množice ljudi na križišču dveh hitrih železnic mi je neka ženska, ki je na kartonu postavila svojo mini-prodajno stojnico, zaklicala: Dobrodošli na Filipinih! Videla je mojo drugačnost sredi vseh črnolasih, bolj temnopoltih Filipincev in mi je izrekla dobrodošlico ob vstopu v njeno deželo. To me je globoko ganilo! Včasih me je sram: kdo v Evropi pozdravi tujko s tolikšno pozornostjo? V revščini je skrito toliko človeškosti in srečanja postanejo tako preprosta! Kako rada pogledam v oči tem ljudem, v njihov odkrit pogled. Kako preprosto je srečati drugega z nasmehom.
Kako lahko pomagam? Avstrijska Caritas prosi za pomoč: Položnica: PSK 7.700.004 BLZ 60.000 Kennwort »Taifun Philippinen«. SMS: lahko pošlje te vaš dar z geslom TAIFUN na številko 0664/660 33 33
Prepoznati Jezusa Jezus je postal človek, eden izmed nas, delil je našo usodo – to je vsebina božiča. Njega lahko prepoznam na pogosto zaznamovanih obrazih svojih soljudi. Čakamo njegov drugi prihod – to čakanje zaznamuje naš advent. Celotno stvarjenje stoka in čaka razodetje Božje veličastnosti, piše Pavel. S to »nezdravo Zemljo« Ga pričakujem! Gospod Jezus pridi, pokaži se. Gospod Jezus pridi, potrebujemo te!
ŠTIRINAJST DNI
XIV
11
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Urednic a: G abi Frank
BOŽIČNO PISMO PRIJATELJEM MOHORJEVE
Drage mohorjanke, dragi mohorjani doma in po svetu!
K
olo časa se vedno hitreje vrti, sploh sredi dela in skrbi, a tudi sredi uspehov in radosti. Kmalu bo zaprta poslovna knjiga za leto 2013, in tako se oziramo nazaj na uspešno leto, ki je dalo Mohorjevi hiši sredi Celovca novo podobo z nadzidavo dveh nadstropij. To je zgovorno znamenje odgovornega poslovanja in zdravega gospodarskega razvoja, da si sami ustvarjamo dohodke za izobraževalno in kulturno poslanstvo Mohorjeve.
V
siceršnjih kriznih časih, ko marsikje zapirajo tiskarne, založbe in knjigarne, Mohorjeva ohranja svoja delovna mesta za svoje nameščence. Tudi povečana dvorana povabi vedno več skupin za razne prireditve. Tako Mohorjeva postaja vedno bolj kraj srečanja med nemško-govorečimi Korošci in Slovenci v smislu naših ustanoviteljev in predvsem msgr. Andreja Einspielerja, katerega 200-letnico rojstva smo pred kratkim obhajali z več prireditvami, seveda skupaj z drugimi našimi narodnimi in kulturnimi organizacijami. Še več razveseljivih novic bi lahko naštevala in se tako zahvalila Vam, dragi mohorjani po svetu in doma, pa vsem našim zavzetim sodelavkam in sodelavcem v vseh oddelkih in z različnimi odgovornostmi.
P
oslovna knjiga leta 2013 se bo kmalu zaprla, a odprta je knjiga, v katero bodo vpisana imena novih odborov, tako upravnega kakor nadzornega, in tudi imeni bodočega ravnatelja in predsednika. Tako Vam zadnjič skupaj piševa zahvalno adventno in božično pismo, in sicer z željo, upanjem in s prošnjo, da bi Mohorjeva po priprošnji blaženega škofa Antona Martina Slomška in vseh drugih duhovnih spremljevalcev tudi v prihodnje mogla tako uspešno in vztrajno služiti rojakom na Koroškem in v vsem slovenskem svetu. Želiva Vam blagoslovljen adventni čas ter radostne božične in novoletne praznike!
Anton Koren, ravnatelj Mohorjeve družbe
12
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Jože Kopeinig, predsednik Mohorjeve družbe
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Podarili tri tisoč knjig v slovenskem jeziku Mohorjeva je ponovno podarila knjige v dobrodelne namene. V Ljubljani sta 5. decembra veleposlanik Republike Avstrije v Sloveniji Clemens Koja in direktor Mohorjeve družbe Anton Koren v avstrijski rezidenci, ob prisotnosti ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu Tine Komel, trem slovenskim nevladnim organizacijam s področja socialnega in humanitarnega dela podarila knjige slovenskih in avstrijskih avtorjev v skupni vrednosti nad 50.000 evrov. Simbolno sta knjige, gre za nad 3.000 izvodov knjig različnih priznanih slovenskih in avstrijskih avtorjev, letošnjim prejemnikom Slovenski Caritas, Svetu za slovensko narodno manjšino Varaždinske županije in Zvezi prijateljev mladine Slovenije, izročila v obliki čeka. Avstrijski veleposlanik Clemens Koja je ob tem izrazil veselje, da se tako nadaljuje leta 2002 začeta dobrodelna akcija in da bodo podarjene knjige že v prihodnjih dneh našle pot do najmlajših in tistih malo večjih bralcev v Sloveniji in na Hrvaškem. Direktor Mohorjeve Anton Koren je v svojem govoru spomnil na geslo nedavnega knjižnega sejma v Ljubljani, ki pravi: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo,« in menil, »da je razveseljivo, da povprečni Slovenec letno prebere 12 knjig, vendar si jih od tega 11
izposodi,« ter dodal, »da želi Mohorjeva kot založba slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem s svojim sodelovanjem v akciji še posebej poudariti svojo skrb za ohranjanje slovenskega jezika med Slovenci zunaj meja Slovenije.« Zvezno ministrstvo Republike Avstrije za šolstvo, umetnost in kulturo in Mohorjeva družba Celovec, v veselje mlajših in starejših bralcev, slovenskim nevladnim organizacijam in Slovencem v zamejstvu namreč že trinajstič podarjata knjige v slovenskem jeziku. V preteklih letih je bilo v okviru akcije »Podarimo knjige« podarjenih že nad 44.000 izvodov knjig v skupni vrednosti več kot 650.000 evrov. Ob začetku akcije so knjige prejele slovenske osnovne šole, knjiž nice in župnije, v zadnjih letih pa so prejemniki zlasti nevladne organizacije, ki delujejo na področju lajšanja različnih socialnih stisk državljanov Republike Slovenije, ter slovenska društva zunaj Slovenije. Kot je na dogodku povedal direktor Mohorjeve družbe Anton Koren, založba tudi na ta način uresničuje namen svojih ustanoviteljev, škofa Antona Martina Slomška, Andreja Einspielerja in Antona Janežiča, to je širjenje slovenske knjige med Slovence, tudi med tiste, ki si je zaradi materialne stiske ne morejo kupiti sami. Akcijo sta omogočila Mohorjeva in avstrijsko ministrstvo za šolstvo, umetnost in kulturo.
Letošnji prejemniki so: Slovenska Caritas, ki je bila ustanov ljena leta 1990 pod takratnim ljubljan skim nadškofom dr. Alojzijem Šuštar jem. Slovenska Caritas izvaja v skupno 436 postojankah specifične socialne programe s skupno 8.160 stalnimi pro stovoljci. V njenem imenu je simbol ni ček v višini 17.000 evrov sprejel go spod generali tajnik Imre Jerebic. Svet slovenske narodne manjšine Varaždinske županije na Hrvaškem, ki ga je na dogodku zastopala predsedni ca Barbara Antolić in v njihovem imenu sprejela ček v višini 16.500 evrov. Zveza prijateljev mladine Slovenije – ZPM je nevladna, nepridobitna in humanitarna organizacija, ki ustvarja priložnosti in možnosti za višjo raven kakovosti življenja otrok, mladostnikov in družin. Nad 5.000 članov in skoraj 10.000 prostovoljcev je organiziranih v 150-ih društvih. Bistvo ZPM je, da služi otroku in njegovi zdravi rasti. Temu po slanstvu se rade volje pridružimo tudi z akcijo »Podarimo knjige« in jim name nimo knjige v vrednosti 16.500 evrov. Ček je v imenu ZPM sprejela podpred sednica Vladimira Škof.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
13
b o ž i cˇ n a v o š cˇ i l a naših podpornikov
Vesel boŽiČ in sreČno noVo leto! Fröhliche Weihnachten und alles gute im neuen jahr! Slovenska gospodarska zveza želi vsem cˇ lanom in poslovnim partnerjem vesele božiˇcne praznike in
uspešno novo leto 2014!
.. elja. 14 v 0 2 i Tud e so
a! lj e žea nalog š a ...v naš ilt... 14 g e, 0 2 h Auc nsch rag! ü ft W e ser Au r h I . .. un
Spengergasse 8 | A-9020 Klagenfurt/Celovec tel.: +43 (0)463 508 802 | e-pošta: office@sgz.at
Vesele božične
praznike in
uspešno novo leto!
Želimo vsem bralcem in bralkam vesele božiˇcne praznike in sreˇcno novo leto.
V��� ������������ �� - davčna vprašanja - podjetniško svetovanje - družbeno pravo - čezmejno sodelovanje
Pischeldorfer Straße 107 9020 Klagenfurt | Celovec T: +43 (0)463 | 56 196 E: jaklitsch.picej@aon.at
14
XIV
ŠTIRINAJST DNI
www.grilc.at
Ko stopite v hišo, jo pozdravite: Mir tej hiši! (Mt 10, 12)
Mohorjeva hiša v Celovcu
Mohorjeva družba v Celovcu vam želi blagoslovljen božič in srečno leto 2014! založba - knjigarna - tiskarna - ljudska šola - dijaški dom - zavetišče - menza
Blagoslovjen Božič in pridite srečno in zdravo v novo leto!
www.ilab.at
ŠTIRINAJST DNI
XIV
15
nagradna križanka
Božična K
o boste križanko rešili, najdete na rumenih poljih naše geslo. Rešitev pošljite najkasneje do ponedeljka, 13. januarja 2014, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E-mail: redakcija@nedelja.at. Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:
1. Ročna ura z gravuro »Nedelja« na številčnici Uro v vrednosti 100 evrov je poklonil šef koroških mežnarjev Flori Juch 2. Gloria – molitvenik in pesmarica krške škofije Poklonil Dušnopastirski urad 3. Set 60 barvic s šilčkom in radirko Poklonila Mohorjeva knjigarna v Celovcu 4. Nanizanka Mihec in Maja – film in knjiga Poklonila Krščanska kulturna zveza 5. Loška cerkvena pesmarica (Izdajatelja Simon Trießnig in Peter Svetina) Poklonil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik 6. Ročno izdelani angel (glej fotografija v križanki) 7. Zgoščenka Zvonovi žalostno pojo Poklonil MePZ Gorotan 8. Zgoščenka Srečne ste jasli Poklonil Oktet Suha 9. Zvezdni utrinki. Pesmi in melodije Lenčke Kupper 10. Milka Hartman (tri knjige) 11. Milka Hartman: Urne nožice lahek korak 12. Lenčka Kupper: Vetrnica 13. Gledališki svet Vinka Zaletela Nagrade od 9 do 13 je poklonila Krščanska kulturna zveza 14. Simon Lenarčič: Kdaj imam god? 15. Anselm Grün: Želim ti božičnega angela 16. Misli o hvaležnosti 17. Božo Rustja: Zgodbe za advent in božič. Knjige od 14 do 17 je poklonil Dušnopastirski urad.
Geslo
Izseljenec Hrastovina Azijska ali smre- država kovina (gl. mesto Teheran)
Blaženost, Karel mir Čapek (v budizmu)
Država v Claudio Zelenica v Velika Abbado puščavi zagnanost z. Afriki (gl. mesto za delo Malabo)
Žganje z okusom po pelinu Prebivalka ZDA Nižji pisarniški uslužbenec Natalija Verboten Dimitrij Rupel
Edvard Grieg Drog na vrhu polnega voza Župljanka Vilenica je ... sestavil:
simon bizjak
Premaknitev
Nagačevalec živali
Eden od nadangelov; it. slikar
Hitro hlapljiv narkotik
Staro mesto v Mali Aziji
? in ordinata
U, O, ?, ?, A Zgornji del rastline z zrni Vrsta avtomobil. zavarovanja
Boljši kozarec Tvorba v panju
Rus. skladat. (Milij) Ruski diamant
Oliver Twist Posmeh
Modri koščičasti sadež
Leskotna tkanina Podelitev ocene
Pretep (? in kavs) Listnato drevo
Prebivalec Reka v sz. Rusiji Saške Tomaž Nose
Oficirka Izvir Sokratov tožnik Udo Jürgens
Bojevnik
Kim Novak Oliver Mlakar
Robert Altman
Ena od kotnih funkcij
Biblijski izraelski prerok
Ženska spolna žleza, jajčnik
Pripadnik Avarov
Olga Čehova Anders Zorn
Rjavkasta prevleka na železu
Alebka Jeraj Izumitelj (Nikola)
Organsko večanje
Reka, ki teče skozi München Nižje razvita vodna rastlina
Ime Jera (ljubk.) Prebivalci Luč
Gledališko oblačilo
Očka, atek Zadetek 2 številk pri tomboli
Pod Nekdanja papeževa krona
Varovalo Silva Čušin
Liker iz višenj, višnjevec
Število 0
Takt, ozir Drevo, ki ni iglavec
Banda Japonski bog riža
Prebivalec Rateč
Fr. junakinja (Jeanne d‘ ...)
Anton Stres Am. mesto v Ohiu
Luka na j. Švedske ? von Bismarck
Teža Gora nad (starinsko) Kobaridom Aleš Čar
Reža, špranja (iz črk: VEZ) Gl. mesto Jordanije Del avtomata
Raženj, roštilj
Igor Torkar Simbol krščanstva
Nekdanji srbski in ruski vladar
1. nagrada: Uro z gravuro »Nedelja« je poklonil šef koroških mežnarjev Flori Juch.