Meje v vzgoji – meje vzgoje by redakcija Nedelja

PRILOGA

XIV

e j e M ji o g z v v

DNI

žene

•

otroci

DRUŽINE

e j e M oje vzg

monika novak-sabotnik

MA J 12

Š T I R I N A J S T

poRTRET

uvodnik

Micka Opetnik

opetnik@nedelja.at

Meje v vzgoji – meje vzgoje

ivljenje je nenehno učenje. Starši učimo otroke, ob otrocih pa se učimo tudi starši. K temu vseživljenjskemu učenju sodi tudi vzgoja. Vzgoja, o kateri se toliko govori. Vsi: starši, stari starši, učitelji,vzgojitelji so dan za dnem izzvani, da spremljajo otroka na njegovi poti odraščanja. Eni kot drugi preživljajo dneve, ko jim odgo vorna naloga dobro uspeva. Pa so spet trenut ki, ko trčimo ob mejo zmogljivosti in znanja. Ne vemo več naprej. Vsakomur od nas se je to zgo dilo že neštetokrat. V takem trenutku sem ved no znova spoznavala – če z dobrohotnostjo in spoštovanjem srečam otroka, je mogoče stvar, ki se je zdela neizpeljiva, nepremagljiva, zavožena, peljati na pot, po kateri lahko oba hodiva. Odločilno je spoštovanje in kakor pravi Sabi na Sandrieser – da je to spoštovanje nad mojimi željami in zahtevami. Za to prilogo sva z Moniko Novak-Sabotnik po vabili pred mikrofon voditelja Mladinskega doma Jožeta Blajsa, vzgojiteljico v Slomškovem domu Spremljanje na poti v srečno življenje Martino Traunik, voditeljico otroškega vrtca » »Minka« v Škofičah Simono Rovšek, profesor ja Slovenske gimnazije Mirka Oražeja, deželno šolsko nadzornico za dvojezični pouk na os novnih šolah na Koroškem Sabino Sandries er ter strokovnjakinjo za družinska vprašanja Ta njo Pate. Vsi že desetletja spremljajo mlade. In kot smo zapisali na prvi strani priloge postavlja Slika na naslovnici: jo meje v vzgoji in pri tem naletijo ob meje vzgo Sara, Christina in Carina Lodron, je. V tej razsežnosti – med postavljanjem meja Čahorče pri Kot in zavedanjem, da naletim na svoje meje in meje mari vasi vzgoje poteka vzgoja. Vsi sogovorniki so si v teku let nabrali zvrhano mero izkušenj, o katerih so Foto: Monika spregovorili. Novak-Sabotnik Vzgojiteljice v otroških vrtcih in domovih se soočajo z vse večjimi izzivi v vzgoji. In vendar hočejo na poti vzgoje biti otrokom in mladostnikom dober zgled, jim privzgojiti samozavest, socialni čut, odkritosrčnost, poštenost in ambicioznost. Pogovor z dvema vzgojiteljicama.

Martina Traunik

, vzgojiteljica v Slomškovem domu v Celovcu

Postavljati meje je nenehno vzgojno delo. Kako postavljaš meje kot vzgojiteljica? Martina Traunik: Ob začetku vsakega šolskega leta se v domu zberejo novi dijaki, ki prihajajo iz raznih družinskih razmer in so doraščali v najrazličnejših okoliščinah. Vsak starš ima svoje predstave o vzgoji in postavljanju mej. Tako je ob začetku zame važno, da opazujem in spoznavam dijake, da vem, na čem morem graditi. Seveda pa je ob vsej individualnosti potreben skupen okvir – od rednega dnevnega poteka do domskih pravil – v katerem se dijaki lahko gibljejo, sicer delo v veliki skupini ne bi funkcioniralo. Pojem »meja« ima nekako negativen prizvok, zato pravimo, da ne postavljamo mej, temveč gradimo strukturo. Važno mi je, da vsak dijak spozna, da je del skupnosti in da je ozračje v hiši odvisno od vsakega posameznika. Ozirati se na drugega pomeni tudi spoznati svoje meje in meje sočloveka. Postavljati meje je za vzgojitelje težavno in zahtevno delo, ki se giblje med »vse dopustiti« ali avtoritarno zahtevati poslušnost. Kako najdeš pravo pot? Martina Traunik: Važno je, da otroci vzgojitelja ne doživljajo kot diktatorično osebo. Zato je naša naloga, da dijakom ne postavljamo samo mej, temveč jim razložimo smisel naših zahtev, pravil oz. pričakovanj. V šte-

vilnih splošnih pogovorih, razpravah in klepetih jim skušamo približati vrednote, ki naj bi dijake dolgoročno usposobile, da sami znajo presojati med pravilnim in napačnim.

naj bi se tako otroci kakor mi odrasli iz njih učili. Spoštovanje in ljubezen nista odvisna od dobre ocene v šoli, temveč od poštenega odnosa do življenja.

Vzgoja je iskanje ravnotežja med držati otroka ob sebi in ga spustiti v prostost? Kako iščeš to ravnotežje? Martina Traunik:Cilj vsake vzgoje je, da mladega človeka pripravi na samostojno življenje. Seveda je ta samostojnost odvisna od starosti. Mlajši dijaki potrebujejo ožje strukture kakor starejši. Na žalost starši včasih pod okriljem samostojnosti pričakujejo več, kakor so otroci v tej starosti zmožni, ali pa jih tako varujejo, da jim odvzamejo vsako odgovornost in obveznost. Kot starš oz. vzgojitelj se moram zavedati, da vsak otrok potrebuje možnost, kjer lahko razvija svoje sposobnosti in s tem svojo osebnost, hkrati pa jih moramo pri tem voditi in spodbujati.

Meje dajejo tudi občutek varnosti. Kako dati otrokom ta občutek? Martina Traunik: Tako je, meje so otroku v korist. Otrok mora vedeti in čutiti, da ga ves čas spremljamo in ga ne prepuščamo samemu sebi. Hkrati pa moramo odrasli paziti, da otroka od samega strahu in dobrega namena ne delamo nesamostojnega.

Postavljati meje predpostavlja odkritosrčnost v odnosu med vzgojitelji in otroki. Pomeni pa tudi, da odkrito priznamo, da nismo popolni. Martina Traunik: Dober odnos pomeni zame človeka upoštevati, ga ceniti in ga imeti za enakovrednega. Če odnos med otrokom in vzgojiteljem ni odkrit, bo otrok vsako še tako pametno in pravilno besedo vzgojitelja preslišal ali odklonil. Važno je, da otroku dovolimo delati napake, saj

Kaj storiti, če se otroci v domu ne držijo predpisov? Martina Traunik: Zame je vedno vprašanje, kaj je vzrok temu – prepričljiv argument, bojkot, drugo prepričanje, … Zato prva pot ne vodi preko stroge, nepremišljene kazni, temveč preko senzibilnosti in pogovora. Ponavadi se isti prekršek ne zgodi še enkrat. Kaj je zate najbolj odločilno pri vzgoji? Martina Traunik: Večine se otrok nauči od staršev, in to v prvih sedmih letih svojega življenja. Učitelji in vzgojitelji smo samo dopolnilo k temu, kar so otroku dali doma. Skušamo pa biti otrokom dober zgled in jim dati na pot samozavest, socialni čut, odkritosrčnost, poštenost in ambicioznost.

ŠTIRINAJST DNI

DRUZ_priloga_220.indd 9

XIV

ŠTIRINAJST DNI

XIV

18.05.12 10:35

»Ko daješ dobro,

se dobro

a pogovor sem prosila mojega strica Mirka, s katerim sem že od otroških let zelo povezana in sem ga kot majhna deklica oboževala in bila prepričana, da bom nekoč hodila v Slovensko gimnazijo, kjer moj stric poučuje, in da bom sama tudi postala učiteljica. Poleti nam je razlagal živali in rastline, pozimi pa nas je, še kot predsednik Športnega kluba Obir, učil smučati na sosedovem travniku. Poučevati je začel leta 1978 in si moral po strokovni izobrazbi najti svoj profil. »Učiš kot učitelj seveda v določeni stroki in tam skušaš dajati naprej to, kar je bistveno za tisto stroko. Zame je pomembno, da dijaki v biologiji dojamejo, da so del tega sveta, te narave. Cilj je pripeljati dijake tako daleč, da si zaželijo živeti v soglasju z naravo, v zdravem ravnovesju in dobri simbiozi. Po drugi strani pa dijakom v razredu dajem še nekaj več: samega sebe in svoje nazore, svoje vrednote, svoj jaz. Učenci kar hitro občutijo, kaj je zame pomembno in kje so moje meje. Ob tem mi je zelo važna doslednost, da se vsi držimo tega, kar smo se zmenili. Kot učitelj, še posebej kot razrednik, moraš imeti določeno odprtost, da zaznaš, kaj se v razredu dogaja, kje so težave, kdo ima probleme, in da na vse to reagiraš, se pogovoriš, poskušaš posredovati in pomagati.«

Mirko Oraže, 61, poročen, trije od

rasli otroci, doma v Semislavčah pri Rožeku, profesor biologije, fizike in ke mije na Slovenski gimnaziji in na Dvo jezični trgovski akademiji v Celovcu, trener pri SAK-ju, občinski odbornik v Rožeku ter farni svetnik v rožeški fari.

množi …« V taki dolgi dobi poučevanja se je marsikaj spremenilo. »Ko sem začel poučevati, je bil učitelj avtoriteta in je imel določeno oblast. Danes je hvalabogu mladina vse bolj poučena, informirana, morda tudi bolj zainteresirana za učitelja kot osebo. Prej je bila mladina gotovo bolj zadovoljna. Danes pa so mladi preobremenjeni od vsega materialnega razkošja in preobilnosti hitrih medijev in informacij, ki jih konzumirajo sede. Svojčas so bili otroci bolj sproščeni in so bili sposobni bolj sprejemati, ker so bili veliko v naravi, so plezali po drevesih, so skakali po travniku in bili povezani z živalmi in naravo, imeli konstanten dom. Vsa leta sem razred nik in kot tak oseba, h kateri pridejo dijaki z vsemi problemi. Moraš ustvariti zaupanje in jim dati linijo, ki jo moraš imeti seveda sam. Pomembno je, da prisluhneš razredu in veš za želje in talente. Počasi ustvarjaš razred no skupnost in atmosfero, v kateri se vsi najdejo. Ob vsem pa so pomembne meje, ki jih morajo upoštevati. Biti profesor na Slovenski gimnaziji je seveda še nekaj posebnega, ker poučujem več kot le biologijo, posredujem narodno zavest in omiko in skup no kujemo prihodnost Koroške. Isto posredujem mladim igralcem tudi kot trener pri SAK-ju – zavest za slovenski narod in smernice, ki jih lahko športnik razbere iz svojega delovanja. Uspeš le tedaj, če si narediš za cilj načrt, si ogledaš taktiko, izbereš strategije. In četudi ne

Mir ko Oraže ROŽ E K

postane vsak od teh mladih vrhunski športnik, pa si lahko pridobi nove prijatelje, se uči iz konfrontacij in konfliktov, ki nastajajo prav zaradi pripadnosti k slovenskemu klubu. Šport je vsekakor velika izkušnja in pomoč za življenje. Kot v šoli, tako tudi kot trener sem mnogokrat pomočnik, izravnatelj, poslušalec, posredovalec, …« Tak dober poslušalec in izravnalec, odprt približevalec svojih vrednot je Mirko tudi v svoji več kot 20-letni funkciji kot personalni zastopnik v učiteljskem zboru na gimnaziji, zelo močno pa tudi kot podpredsednik Enotne liste in občinski odbornik v Rožeku ter kot član rožeškega farnega sveta. Vsepovsod se počuti dobro in dosega uspehe, morda prav zato, ker zna prek vseh osebnih užaljenosti

posameznikov postaviti v ospredje to, kar je bistveno, in ker živi in zastopa tako samoumevno svoje vrednote. »Vrednota mi je simbioza človeka z naravo. Prav tako odkritosrčnost in da dana beseda med ljudmi velja in se lahko oba nanjo zaneseva. Vrednota mi je, da ostaneš pri sebi in delaš to, kar je tvoje, in ne gledaš, kaj delajo in imajo drugi. Ne maram zavisti, ki človeka razjeda in blokira v njegovem mišljenju. Velika vrednota mi je vera, mi je nedeljska maša, kjer se zberem in grem v nov teden. Vrednota mi je, da to, kar sem dobil kot zaklad, naš slovenski jezik, dajem naprej. Še ena taka vrednota in morda tudi »skrivnost«, da sem srečen, je to, da je treba vedno znova dajati več, kot bi ti kdo plačal. Več, kot je zapisano v zakonu za poučevanje, dajati brez pričakovanja in drug drugemu pomagati. Ko daješ dobro, se razmnožuje in obrestuje, se tu in tam odpirajo vrata, si ljudje podajajo roke. Tako smo v Rožeku postavili spomenik žrtvam nacionalsocializma s soglasnim sklepom vseh frakcij v občinskem svetu. Naša deviza je »Mi smo vsi skupaj tu doma«. Stric Mirko ima še veliko energije in vizij: »Želim si, da bodo tudi vnuki imeli lepo in zdravo okolje in bodo lahko slovensko marnvali in se bo pozitivno ozračje v naši deželi krepilo in rastlo.« Monika Novak-Sabotnik

ŠTIRINAJST DNI

XIV

V ŽARIŠCU Pogovarjala se je Micka Opetnik

»fajn«

Vedno znova se

Jože Blajs

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Skoraj 30 let že vodi Jože Blajs Mladinski dom Slovenskega šolskega društva v Celovcu, ki ga danes polnijo z življenjem in vsebino razne ustanove in organizacije, saj so pod skup no streho dejavni: Mladinski dom, kjer dajejo dijakinjam in dijakom domsko in popoldansko oskrbo, študentom pa možnost bivanja; društveni otroški vrtec Sonce, varstvo ABCČ, Slovenska študijska knjižnica, Glasbena šola s tajništvom in s svojim najmočnejšim oddelkom, košarkarski klub KOŠ in Slovenski znanstveni inštitut. Tako lahko otrokom od 3. leta starosti in mladim tja do študentske dobe nudijo široko ponudbo vzgojnih, izobraževalnih in obšolskih vsebin. Vsem ustanovam pa je skupno, da iščejo stične točke, kjer si lahko pomagajo in se dopolnjujejo in tako ustvarjajo sinergije, ki so v teh časih zelo potrebne. Pri delu z mladimi pa ga sprem lja vodilo, ki ga je zapisal v eni izmed izdaj domskega lista Prepih: Mladi ste sami odgovorni, da se vzpnete visoko. Mi lahko poskrbimo samo za vrvi, ki vas varujejo pred izgubo ravnotežja.

Marsikaj se je spremenilo v načinu vzgoje. Kaj je danes največji izziv za vzgojitelja? Jože Blajs: Delovno področje vzgojitelja se nenehno spreminja. Ta čas opažam, da se težišče dela osredotoča iz dejavnosti na obšolskem vzgojnem področju na dejavnost, ki je neposredno povezana s šolo. Vzgojitelji vedno več časa porabijo za učenje z otroki, za individualno učno pomoč, za pomoč pri raznih nalogah in pripravah na izpite, pa čeprav je vsakršna domača naloga dogovor med učiteljem in učencem. Nenehno prisotnost na tem področju vzgojiteljem po eni strani narekuje »časovna raztrganost«, po drugi strani pa večja raztresenost mladih. Danes ima večina otrok vsega preveč in tako je otrokovo koncentracijo težko osredotočiti na dejavnost, ki jo ravno zdaj opravlja. In pri tem učenje in pouk nista izjema. Prepričan sem, da bi si prihranili marsikatero uro dodatnega učenja, če bi dijaki bili pri pouku ali pa v učni uri bolj »prisotni«! Razvajenost otrok in mlados tnikov je poseben izziv. Kako se vzgojitelji odzivate na ta pojav? Jože Blajs: Na področju konzuma je razvajenost res velika. Nova tehnologija in ne-

nehna produkcija, ki naj bi zagotavljala gospodarsko rast, močno vplivata na to razvajenost. Življenje po načelu »povsod in vselej in čim več« postaja vsakodnevno. Seveda v takšnih okoliščinah z načeli, kot so obzirnost, samoobladovanje, strpnost, frustracijska toleranca, delavnost, točnost ipd., težko konkuriramo z možnostmi, ki jih ponuja konzum in jih podpira povsod prisotna reklama. Danes mnogi mladi niso navajeni potrpeti oz. počakati, kdaj pride vrsta nanje. To opažamo tudi pri nenehnem nižanju starostnih mej v mladostniškem razvoju. Vzgojitelji, učitelji ali starši pa si le težko pridobijo posluh in morajo vpliv na mlade deliti s konkurenti, ki imajo na razpolago neštetokrat večje resurze, kot jih imajo oni. Kljub temu se trudimo, da bi mladim dali instrumentarij, s katerim bi se laže odločali med »fajn«, ki ga narekujeta razvajenost in lagodje, in »prav«, ki naj bi se pokrival z odgovornim ravnanjem. Seveda pa je to delo oteženo, če otroci za to odločanje nimajo že postavljenega potrebnega fundamenta. Tega bi si morali pridobiti že pred vstopom v šolo. Da se ljudje začnejo odločati za »prav«, morajo najprej doživeti tisto srečo, ki je re-

»prav«

moramo odločati med

»Otrok na brvi« – poučno-rekreativna ekskurzija v Bohinju

zultat napora in truda, ko jih po frustracijski dobi in po dobi dela ob uspehu možgani preplavijo z dopaminom, s tako imenovanim hormonom sreče. Da si po eni strani človek želi sreče, po drugi strani pa se ni pripravljen dostikaj truditi zanjo, je razumljivo. Zato iščemo hitro uteho, hitro srečo. To srečo lahko dobimo tudi s konzumom, s kratkoročnimi projekti, z opojnimi sredstvi vseh vrst ali pa z zahajanjem v lahkotni virtualni svet. Toda ta način pridobivanja sreče zahteva vedno večjo količino in nepreklicno vodi v odvisnost. Nakazovanje teh dveh mogočih smeri in pomoč pri odločanju za »prav« pa je še posebna naloga vzgojitelja. Na poti spremljanja, usmer janja je odločilno, da vzgoji telj postavlja meje. Kako mla di danes sprejemajo meje? Jože Blajs: Mladi potrebujejo orientacijo. Vsi se reflektiramo v okolici, v odnosih, v reakcijah drugih. V zadnjih letih imam občutek, da se mi starejši v teh odnosih vedno bolj izmikamo in umikamo. Tako zavestno ali pa nezavestno širimo prostor, v katerem živijo mladi. Ta brezmejnost pa mlade bega, jim ruši potrebno orientacijo in jim ne daje občutka varnosti. To delamo najbrž zato, ker se

hočemo izogniti konfliktom, ker nismo pripravljeni urejati konfliktnih odnosov z mladimi. Ne gre za to, da bi mlademu s temi konflikti hoteli kaj slabega. Gre za to, da z njim ustvarjamo možnost reflektiranja njega samega in njegovega ravnanja. Kako naj otroci vedo, kaj je prav in kaj narobe, če ne dobijo nobenega odziva na svoja dejanja, ne na pozitivna in ne na negativna ali pa izključno samo na ena od teh? Pri postavljanju mej pridemo vedno v konfliktno situacijo. Najlažje je zapreti oči, oditi domov in vse skupaj negirati. Kje naj se otrok nauči reševanja konfliktov, če mu jih ne omogočimo? Pozneje, ko bo kot odrasel človek soočen s konflikti, pa jih ne bo znal reševati ali pa ne bo premogel tiste frustracijske tolerance, ki je za pametno reševanje konfliktov potrebna. Če pojmujemo konflikt kot nasprotujoči pogled na neko določeno stvar, potem se v konfliktu mladi brusijo, se naučijo povedati svoje argumente, zastopati svoja stališča in krepiti frustracijsko toleranco. Večinoma nastajajo konflikti prav zaradi odločanja med že prej omenjenima poloma »fajn« in »prav«. Pri neodgovornem ravnanju, pri kršenju pravil pa morajo slediti tudi vzgojni ukrepi. Le-ti

naj bodo jasni, časovno blizu vzroku, za katerega so bili izrečeni, in po možnosti v neposredni povezavi z njim. Zato naj bi bilo čim več dogovornih vzgojnih ukrepov, ki dajejo predvsem možnost, da lahko kdo svoje neodgovorno ravnanje tudi popravi. Sicer pa bodo mladi vedno iskali svobodo in skušali prestavljati meje, kar pa ni nič narobe, če vzporedno s tem raste tudi odgovornost.

”

Da se ljudje začnejo odločati za »prav«, morajo najprej doživeti tisto srečo, ki je rezultat napora in truda.

Pri vzgoji je odločilno, da ima jo otroci ob sebi osebnosti, ob katerih preizkušajo svoje meje. Kaj pomenijo take osebnosti za razvoj otroka? Jože Blajs: Veliko, pa čeprav na prvi pogled tega morda ni mogoče zaznati. Seveda se morajo ti »spremljevalci« mladih zavedati, da so pod drobnogledom in da jih le-timerijo po tem, kako verodostojni so in kako skladne so njihove besede z njihovimi dejanji. Mladi so kritični in težko jih prepričaš, da naj hodijo pravočasno k učni uri, če sam zamujaš, da naj vzamejo le toliko hrane, kolikor je bodo pojedli, če sam tega ne storiš. Vedno bolj postaja jasno, da tudi na tisoče strani novih zakonov in odredb na leto ne more nadomestiti tistega, kar nam pomaga odločati se pravilno in Nadaljevanje na strani 6 odgovorno in (p)ostati po-

”

ŠTIRINAJST DNI

XIV

V ŽARIŠCU

Dijaki Mladinskega doma vsako leto sodelujejo pri projektu »Povsod naj bo prisotna ...« (namreč slovenščina). Nadaljevanje s strani 5

”

Če pa mi enkrat rečemo »ne«, drugič pa se nam ne ljubi prerekati se z malčkom in mu to isto, kar smo prej prepovedali, dovolimo, potem otrok hitro spozna, da je lahko »ne« tudi »da«, če je le dovolj kljubovalen.

”

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Vedno znova se moramo odločati med »fajn« in »prav« šten in odgovoren človek. Da pa to razsodnost lahko pridobiš, za to potrebujejo ljudje že kot otroci merila in pravila, ki omogočajo pravilno odločitev. Le-ta pa jim lahko dajo samo osebnosti, ki jih navajajo na to odgovornost, ki jim posredujejo jasno razločanje med »da« in »ne«. V prvi vrsti so to starši in osebe, ki so otrokom blizu, pozneje pa vzgojiteljice v vrtcih, učitelji in za nekatere tudi vzgojitelji v domu. Kdaj sprejme otrok »ne« kot »ne« in »da« kot »da«? Jože Blajs: Če smo konsekventni in ne spreminjamo svojih stališč iz dneva v dan. Že otrok med tretjim in šestim letom bi moral to razliko spoznati in jo sprejeti, če želimo, da se bo v šoli znal pravilno obnašati. Če pa mi enkrat rečemo »ne«, drugič pa se nam ne ljubi prerekati se z malčkom in mu to isto, kar smo prej prepovedali, dovolimo, potem otrok hitro spozna, da je lahko »ne« tudi »da«, če je le dovolj kljubovalen. Zato moramo najprej premisliti, kaj smo pripravljeni vložiti v to, da je »ne« res «ne«. Vzgoja je najprej naloga star šev. Kakšna je naloga vzgojite ljev v domu? Jože Blajs: To drži, predvsem tudi zato, ker so v za vzgojo

odločilnih letih, tja do vstopa v šolo, povečini starši najbliže otroku, torej prav takrat, ko se postavljajo odločilni temelji. Domski vzgojitelji pa mladega človeka »prevzamejo« šele z desetim letom in ga potem spremljajo skozi raz vojno dosti razburkana in težka leta, h katerim se v našem primeru pridruži še ločitev od staršev in odhod od doma. Pri tem se morajo zavedati, da ti mladi ljudje niso množica istih hotenj, hrepenenj, pričakovanj in želja, ampak osebe, ki so si med seboj močno različne. Zato je to delo odgovorno ter povezano z vedno novimi izzivi in tudi mnogimi dvomi. Drža med zahtevnostjo in dobrohotnim prigovarjanjem pa je velikokrat za vzgojitelja hoja po grebenu. Vzgojitelji spremljate otroke in mladostnike, živite z njimi, ste jim pa tudi vzorniki? Jože Blajs: Služba vzgojiteljev ni samo odgovorna, ampak tudi časovno intenzivna, saj moramo v domu poskrbeti za oskrbo v vseh urah zunaj šolskega pouka, in to med nedeljo zvečer in petkom zvečer. Torej vzgojitelji res živijo z otroki in mladostniki. Na vprašanje, ali so jim vzorniki, pa lahko odgovorijo le mladi sami. Oni jih izbirajo, mi pa jim lahko pomagamo, da si izberejo prave. Osebno pa

sem prepričan, da imajo danes mladi nešteto možnosti najti vzornike drugje in smo jim mi z našimi zahtevami in pričakovanji najbrž predolgočasni. Kje vidite danes največje pro bleme pri vzgoji? Jože Blajs: Delno sem na to vprašanje odgovoril že prej, ko sem odgovoril na vprašanje o razvajenosti mladih. So pa še drugi problemi, ki jih ne gre zanemarjati. Naj omenim tukaj zadovoljitev z minimalnimi rezultati, beg v virtualni svet, zamenjava osebnih odnosov z odnosi po spletu, odsotnost očetov pri vzgoji, odvzemanje soodgovornosti, obračanje načela, da to, kar je pedagoško prav, ne more biti juristično narobe. Za vzgojo katastrofalni pa se mi zdijo tudi številni škandali v politiki, v gospodarstvu in drug je, ki so rezultat nemoralne požrešnosti in s katerimi smo vsak dan konfrontirani po medijih. In če se ob njih pojavi še občutek nemoči, potem to razkraja zaupanje mladih v prihodnost, v kateri bi si lahko kaj obetali. To pa bi vodilo v nihilizem, z vsemi svojimi grozljivimi pojavi. Zato moramo storiti vse, da mladim ohranimo prihod nost! Te naloge pa ne morejo opraviti samo starši, vzgojitelji ali pa učitelji. To je naloga celotne družbe.

Nagrada za sodelovanje je vsakoletna poučno-rekreativna ekskurzija, ki jih je vodila v Bohinj in v Logarsko dolino.

Jasna

pravila Sabina Sandrieser,

deželna šolska nadzornica za dvojezični pouk na osnovnih šolah na Koroškem

Kaj je najbolj odločilno pri vzgoji? Sabina Sandrieser: Odločilno je medsebojno spoštovanje. S spoštovanjem srečujem svoje otroke, učence, kolega, soproga. Enako spoštovanje pričakujem tudi zase. Postavljanje mej je nenehno vzgojno delo. Kako postavljati kot učitelj meje v šoli? Sabina Sandrieser: To je izredno velik izziv. Pomembno je, da postavi učitelj prvi šolski dan jasna pravila in s tem nakaže tudi svoje meje. Začeti mora z enostavnimi pravili in ne preobremeniti otrok. Na začetku zadostujejo tri pravila. Da se otroci navadijo na red v razredu. Ko se otroci teh pravil navadijo, postopoma uvajamo nova pravila. Pri tem je pomembna učiteljeva doslednost. Da opomni otroka na pravila in da skupno razvijejo konsekvence, če se pravil ne držijo. Konsekvence pa morajo biti premišljene in uresničljive. Otrok mora v konsekvenci videti smisel. Učitelji so – posebej še v velikih razre dih – soočeni z mnogimi vzgojnimi izzi vi. Kako jih rešujejo? Sabina Sandrieser: Vzgoja je na šolah vedno pomembnejša tematika. Da bi to čim bolje rešili, na šolah polagoma uvajajo pravila za vedenje. Pri tem uvajanju je dobro, da so vključeni vsi šolski partnerji: učitelji, starši in šolarji. Vsi so seznanjeni s pravili in konsekvencami. Otroci hitro spoznajo, ali so učitelj in starši enotni v upoptevanju pravil in izvajanju konsekvenc.

strukturiran, da postavi pravila, nakaže konsekvence in ob prekoračitvi pravil urgira konsekvence. Da to lahko izvaja, je pomembno, da si takoj ob začetku šole vzame dovolj časa za uvajanje pravil in postavljanje okvirov. Če učitelj to prezre, to v razredni skupnosti in pri posameznem učencu vedno manjka. Z dobrim uvajanjem in navajanjem otroci točno vedo za meje. Vzgoja je zahtevno delo. Kakšno podpo ro dajete učiteljem? Sabina Sandrieser: Na tem področju je vedno več ponudb. Učiteljem svetujejo strokovnjaki in jim dajejo smernice za zahtevno delo. Mnenja sem, da bi morala naša pedagoška visoka šola bodoče učitelje bolje pripraviti na te situa cije. Temeljiteje bi jih morali pripraviti na vzgojni šolski vsakdanjik in jih navajati, kaj je pomembno, ko stopijo v razred. In vendar iščejo otroci in mladinci meje? Sabina Sandrieser: So situacije, ko se znajdejo učitelji na meji svojih zmog ljivosti. To se zgodi, kadar otroci od doma ne poznajo mej. Taki otroci so zbegani in prekoračijo vsakršno mejo. Potem tudi konsekvence včasih ne pomagajo. Po drugi strani pa so otroci hvaležni, da končno dobijo postavljene meje, okvire in pravila. Otroci iščejo meje. Zaznavam zanimiv razvoj pri najstnikih: otroci, ki doraščajo brez vodenja in jasnih pravil v domačem krogu, iščejo družbo in skupnost prav tam, kjer so čisto jasna pravila – celo totalitarna.

Postavljati meje se giblje med »vse do puščati« ali avtoritarno zahtevati poslušnost. Kako najti pravo mero? Sabina Sandrieser: Za učitelja je pri vzgojnem delu odločilno, da je sam

ŠTIRINAJST DNI

XIV

V Ž A R I Š Cˇ U

Spremljanje na poti v srečno živ

Simona Rovšek,

voditeljica otroškega vrtca Minka v Škofičah, doma v Škofičah, en sin in en vnuk

Kaj se je od začetka tvojega delovanja kot vzgojiteljica do danes na vzgojnem področju spremenilo? Simona Rovšek: Včasih so imele družine več otrok in je to vplivalo na socializacijo. Socializacija se je začela že v družini. Že kot dojenček se je moral otrok znajti v krogu družine, a imel je svoj prostor. Danes imajo starši enega ali kvečjemu dva otroka in se potrebna socializacija začne šele v vrtcu ali v jaslicah. Otroci pridejo v vrtcih v hud stres. Nimajo več miru, ne morejo se umakniti in biti sami. V velikih skupinah pa to ne gre tako, kot bi bilo to mogoče v zavarovanem krogu družine. Hrup in energija velike skupine je zelo močan vpliv. Zdi se mi, da starši premajhne otroke spravljajo v razne skupine, kjer so izpostavljeni stresu in morajo sodelovati. Po drugi strani pa družba oziroma starši pričakujejo od nas vzgojiteljic in kasneje od učiteljev, da prevzamemo tisto prvo vzgojo, tisto, kar naj bi se dogajalo v domačem, družinskem okolju. Mi tega ne moremo nadomestiti, mi lahko samo dopolnjujemo. Staršem in otrokom manjka mir in mirni pohodi po naravi, kjer bi lahko otroci dobili občutek zase in za svoje telo, za svoje zmožnosti in za svoje meje. Postavljati meje je nenehno vzgojno delo. Kako postavljaš meje v svoji služ bi kot vzgojiteljica?

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Simona Rovšek: Meje hočejo imeti vsi. Zdi se mi pa, da si starši sami ne znajo več pomagati. Morda res zato, ker sta ati in mamica preobremenjena vsak s svojim poklicem in nimata časa, da bi otroka opazovala. Prej so starši ob svojem delu doma vedno tudi opazovali svoje otroke, jih vodili in vzgajali v vsakdanjiku. Zame in za nas vzgopjiteljice je seveda ena najpomembnejših nalog, da otroke navajamo na meje. Da se znajo vesti v skupini in da sledijo neupoštevanju mej konsekvence. Pri tem moramo večkrat delati individualno. Kot voditeljica vrtca pa tudi sama hodim med mejami – po eni strani otrokom dajati čim več prostora in možnosti, da se razvijajajo in izživljajo, po drugi strani pa jim postavljati meje, predvsem iz varnostnih razlogov. Sem človek, ki pusti otroku čim več prostosti. Vse več pa je otrok, ki tega ne zmorejo, ki s prostostjo še ne znajo shajati. Dejstvo je, da je dandanes težje delati v vrtcih, ker otroci nimajo občutka zase in za svoje meje. Gotovo tudi zato, ker imamo vse več otrok edinčkov, ki so prenapolnjeni z materialnimi dobrinami in z raznimi ponudbami. In vendar mi je tako všeč, da zna vsak otrok ustvarjati iz lastne fantazije. Navaditi jih moramo, da začnejo delati in graditi s preprostimi stvarmi, se znajo vživeti v svoj svet in fantazija jim prekipeva.

Kaj je največji izziv pri vzgoji? Simona Rovšek: Če so v družinah velike težave. In ločitev otrok od staršev, ko se ne morejo ločiti in pustiti, da bi šli v vrtec – take situacije me zaposlujejo celo v sanjah. To terja veliko moči, da starši razumejo, da proces navajanja potrebuje svoj čas in da otroci izgubijo strah in zaupajo. Glede dvojezične vzgoje pa imam le pozitivne odmeve. Otroci uživajo, ko se učijo slovenščine v pesmi, igri in pogovoru. Škoda je, da imamo vse manj otrok, ki doma govorijo slovensko, in to bo vse bolj izziv za nas. Kaj je zte najpomembnejše za prihod nost? Želje, vizije, … Simona Rovšek: Najbolj bi si želela, da bi se stresna situacija družin, ki jo zelo močno čutim v vrtcu, zmanjšala in bi starši v miru delovali in vzgajali kot mamice in očetje. Želim si, da bi družine namenjale več pozornosti in skrbi emocionalni plati. Da bi v družinah čim več prepevali in tako skupaj zadoneli, skupaj harmonirali … tako kot jaz sedaj uživam, ko pojem mojemu vnuku in se tako umiri in razveseli. Petje pospešuje vse plasti človeka.

vljenje

Vzgojiteljice v otroških vrtcih in domovih se soočajo z vse večjimi izzivi v vzgoji. In vendar hočejo na poti vzgoje biti otrokom in mladostnikom dober zgled, jim privzgojiti samozavest, socialni čut, odkritosrčnost, poštenost in ambicioznost. Pogovor z dvema vzgojiteljicama.

Martina Traunik,

vzgojiteljica v Slomškovem domu v Celovcu

Postavljati meje je nenehno vzgojno delo. Kako postavljaš meje kot vzgoji teljica? Martina Traunik: Ob začetku vsakega šolskega leta se v domu zberejo novi dijaki, ki prihajajo iz raznih družinskih razmer in so doraščali v najraz ličnejših okoliščinah. Vsak starš ima svoje predstave o vzgoji in postavljanju mej. Tako je ob začetku zame pomembno, da opazujem in spoznavam dijake, da vem, na čem morem graditi. Seveda pa je ob vsej individualnosti potreben skupen okvir – od rednega dnevnega poteka do domskih pravil – v katerem se dijaki lahko gibljejo, sicer delo v veliki skupini ne bi funkcioniralo. Pojem »meja« ima nekako negativen prizvok, zato pravimo, da ne postavljamo mej, temveč gradimo strukturo. Pomembno mi je, da vsak dijak spozna, da je del skupnosti in da je ozračje v hiši odvisno od vsakega posameznika. Ozirati se na drugega pomeni tudi spoznati svoje meje in meje sočloveka. Postavljati meje je za vzgojitelje težav no in zahtevno delo, ki se giblje med »vse dopustiti« ali avtoritarno zah tevati poslušnost. Kako najdeš pra vo pot? Martina Traunik: Važno je, da otroci vzgojitelja ne doživljajo kot diktatorično osebo. Zato je naša naloga, da dijakom ne postavljamo samo mej, temveč jim razložimo smisel naših zahtev, pravil oz. pričakovanj. V šte-

vilnih splošnih pogovorih, razpravah in klepetih jim skušamo približati vrednote, ki naj bi dijake dolgoročno usposobile, da sami znajo presojati med pravilnim in napačnim.

saj naj bi se tako otroci kakor mi odrasli iz njih učili. Spoštovanje in ljubezen nista odvisna od dobre ocene v šoli, temveč od poštenega odnosa do življenja.

Vzgoja je iskanje ravnotežja med dr žati otroka ob sebi in ga spustiti v pro stost? Kako iščeš to ravnotežje? Martina Traunik: Cilj vsake vzgoje je, da mladega človeka pripravi na samostojno življenje. Seveda je ta samostojnost odvisna od starosti. Mlajši dijaki potrebujejo ožje strukture kakor starejši. Na žalost starši včasih pod okriljem samostojnosti pričakujejo več, kakor so otroci v tej starosti zmožni, ali pa jih tako varujejo, da jim odvzamejo vsako odgovornost in obveznost. Kot starš oz. vzgojitelj se moram zavedati, da vsak otrok potrebuje možnost, kjer lahko razvija svoje sposobnosti in s tem svojo osebnost, hkrati pa jih moramo pri tem voditi in spodbujati.

Postavljati meje predpostavlja odkri tosrčnost v odnosu med vzgojitelji in otroki. Pomeni pa tudi, da odkrito pri znamo, da nismo popolni. Martina Traunik: Dober odnos pomeni zame človeka upoštevati, ga ceniti in ga imeti za enakovrednega. Če odnos med otrokom in vzgojiteljem ni odkrit, bo otrok vsako še tako pametno in pravilno besedo vzgojitelja preslišal ali odklonil. Pomembno je, da otroku dovolimo delati napake,

Kaj storiti, če se otroci v domu ne drži jo predpisov? Martina Traunik: Zame je vedno vprašanje, kaj je vzrok temu – prepričljiv argument, bojkot, drugo prepričanje, … Zato prva pot ne vodi preko stroge, nepremišljene kazni, temveč preko senzibilnosti in pogovora. Ponavadi se isti prekršek ne zgodi še enkrat. Kaj je zate najbolj odločilno pri vzgoji? Martina Traunik: Večine se otrok nauči od staršev, in to v prvih sedmih letih svojega življenja. Učitelji in vzgojitelji smo samo dopolnilo k temu, kar so otroku dali doma. Skušamo pa biti otrokom dober zgled in jim dati na pot samozavest, socialni čut, odkritosrčnost, poštenost in ambicioznost.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

Mladostn

in njihov svet

Tanja Pate, je asistentka pri katedri za psiholo gijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani

ladostništvo je obdobje polno sprememb, novih doživetij, izkustev tako na telesni kot tudi psihični, socialni in duhovni ravni slehernega fanta in dekleta. Njihovo telo se začne spreminjati, rasti in se razvijati, postanejo sposobni abstraktnega razmišljanja, a ker še nimajo razvitega sposobnega razsojanja, se pogosto hitro in impulzivno odločajo ter odzivajo. Njihovo čustveno doživljanje postane zelo dinamično in niha od evforije do melanholije. Nenehno so razpeti med vrstnike in družino, na preizkus se postavi tudi njihov svet duhovnosti. Skupaj s temi spremembami pa pridejo tudi naloge. Da bi mladostnik lahko spoznal in ugotovil, kdo je, se mora posloviti od vloge otroka, od varnega in znanega domačega sveta in preizkušati različne identitete, razviti primerno samopodobo, identiteto med vrstniki ter spolno identiteto. Mladostništvo je tako ranljivo obdobje in čeprav je to samo njihova pot, ki jih vodi v odraslost, jo mladostniki kljub vsemu ne zmorejo prehoditi sami in zato nujno potrebujejo prisotnost obeh staršev. Tukaj pa se pogosto krešejo iskrice, ko starši zahtevajo svoje, mladostniki pa svoje. Nekdanje upoštevanje starševskih želja, odločitev, zahtev sploh ni več samoumevno. Njihova uporniška drža je sicer zunanji znak, da staršev ne potrebujejo več, a prav z vznemirjanjem, ki ga povzročajo okrog sebe, staršem želijo sporočiti, da si želijo ostati z njimi v odnosu. Ob vseh teh pregovarjanjih starši pogosto v sebi čutijo napetost, nemir, jezo, razočaranje, morda tudi krivdo, da svojega otroka niso prav vzgojili, da so slabi starši ... Ni enostavno biti starš mladostniku oz. mladostnici! Zato je tudi za starše mladostništvo obdobje velikih preizkusov ali, kot radi rečemo »popravnih izpitov«. Zakaj? Mladostniki bodo na povsem nov način želeli ponovno izvedeti, ali jih imajo radi, ali

XIV

ŠTIRINAJST DNI

jih spoštujejo, slišijo, razumejo, čutijo. Želijo si sodelovanja s starši, a to pokažejo pogosto na način, ki staršem ni preveč razumljiv, niti všeč. Še nedavno radoveden, simpatičen in igriv fantek, sedaj postaja tih najstnik, ki se morda celo sramuje svojih domačih in njihovih idej, se zapira v sobo ali pa ga po cele popoldneve ni doma. Morda je to klic po očetu, ki bi moral to opaziti in sina poiskati v njegovem svetu, ga povabiti na igrišče, kjer bi skupaj metala žogo na koš ali zabijala gole. In tista prijazna deklica, ki je z veseljem hodila v šolo, delala domače naloge, sedaj pa bolj kot šolo potrebuje kopalnico in ogledalo, se upira in preizkuša, kako daleč lahko gre s svojo trmo in izbirčnostjo. Morda je to klic po mami, ki bi morala opaziti, kako zahtevno je biti ženska, kako težko je slediti hitro razvijajočemu se telesu, razumeti in sprejeti menstrualni cikel in se sploh pogledati v ogledalu in se zraven imeti rada ...

In kako veš, kaj ti sporoča otrok, kaj si želi? Odgovor na to vprašanje najdemo v svojem obdobju odraščanja. Vsak se lahko pri sebi spomni dogodkov iz tega obdobja, ko smo iskali (najlažje) poti, ker nismo znali vztrajati in smo hrepeneli po tem, da bi si kdo vzel čas za nas, nam povedal, da nas ima rad, da verjame v nas; ko smo iskali smisel življenja in tarnali nad mozolji, odvečnimi kilogrami, ko smo si želeli sprejetosti in razumevanja z vrstniki, uspehov, dosežkov ali pa smo se znašli pred tistimi prepovedanimi substancami, ki smo jih »morali« preizkusiti, da bi bili sprejeti … Ne glede na to, kaj smo kot mladostniki doživeli, lahko rečemo, da si mladostnik vedno želi, da bi starši k njemu pristopili na aktiven način, ki kaže pristno in iskreno zanimanje za njegov svet in doživljanje. Na način, ki je primeren mladostnikovi razvojni stopnji, ki ni obsojajoč, ki brezpogojno ljubi in sprejema mlado-

zave

niki

stnika samega. Ali to potemtakem pomeni, da starši kratko malo pustijo mladostnikom vse, kar si želijo in zahtevajo, da lahko kadijo in pijejo alkohol, se izzivalno oblačijo in prihajajo domov, ob katerikoli uri jim najbolj ustreza? Ne, nasprotno. Če ima starš svojega otroka resnično rad in ga čuti, prav o teh temah z njim sploh ne bo razpravljal, ampak bo otroku povedal, kako ceni in spoštuje človeško telo – telo, ki si ne želi tistih substanc, ki ga izklopijo in potem ne čuti ničesar, kar je pristno; telo, ki si ne želi prekratkih oblačil, ker je preveč lepo in vredno, da bi bilo izpostavljeno svetu ... Verjeti v vrednote Če starš verjame v te in še druge vrednote, bo tudi mladostnik lahko tem vrednotam verjel in jim v prihodnosti tudi sam sledil, a le če bodo prišle do njega na spoštljiv način in z zgledno držo obeh staršev! Če te vrednote v očeh staršev ne bodo pristne, pa jih bo mladostnik zavrnil. Ne glede na to, kako resno starši verjamejo v svoje vrednote, bodo mladostniki z uporniško držo vztrajali ter se z izzivanjem upirali staršem. Njihov resnični namen je preveriti, koliko se starši resnično zanimajo zanje in jih imajo radi. Ni enostavno biti starš mladostniku in se v teh izzivih znajti skoraj na robu. Zato bodo starši prav pri vseh teh preizkusih z odločnostjo zagovarjali tisto, kar jim je pomembno in vredno. Pri tem pa ne gre za to, kdo bo močnejši, ampak za način, kako se starši odzovejo na mladostnikove izzive, ki so včasih povsem brezsmiselni in mladostniku pomenijo zgolj sredstvo za upiranje. Postaviti meje Tisto, kar starši zares ne smejo spregledati, je, da si mladostnik želi sodelovanja, da si želi, da bi ga starši ustavili, mu postavili meje ter ga usmerili k bolj funkcionalnemu razmišljanju, vedenju. Če mladostnik ostaja sam, bo v tej uporniški drži vztrajal, globoko v sebi pa bo občutil raz-

očaranje, žalost in osamljenost, saj bo čutil, da se nihče v resnici ne zanima zanj, nihče ga noče zares razumeti in začutiti. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da morata biti starša v postavljanju meja enotna, saj to daje otroku trdnost, varnost in jasno usmeritev. Neenotni starši za mladostnika pomenijo smerokaz, ki kaže dve različni smeri, kar jih bega in pušča v negotovosti. Enotnost staršev je tako najvišja moralna sila za mladostnika, ki jih vodi skozi vznemirljivi svet neobvladljivega fiziološkega, čustvenega in razumskega razvoja. Še več, mladostništvo je za starše kot zrcalo, kjer zagledajo vse uspehe in neuspehe odnosa z mladostnikom in partnerskega odnosa. Če sprejmejo te odseve, je to obdobje tudi za starše nova priložnost, ko lahko uresničijo tudi tisto, kar prej niso zmogli ali so zamudili. A potrebna je vera vase in vztrajanje, da zmoreš in želiš dati sebi in svojemu otroku tisto, kar sam kot mladostnik/mladostnica nikoli nisi dobil. Pravljica s pravili Norveški filozof Jostein Gaarder je v eni izmed svojih knjig zapisal, da je življenje na tem svetu kakor pravljica, ki ima svoja pravila. Če hočemo srečno živeti, moramo pravila te pravljice sprejeti. V družinah z mladostniki so ta pravila lahko sprejeta, če vlada obojestransko spoštovanje, kjer otrok, zlasti mladostnik, jasno ve, kje so meje, kaj se sme in kaj ne. Kjer sodelujejo pri odločitvah in se učijo prevzemanja odgovornosti za pozitivne kot tudi negativne posledice. To ne pomeni, da se starši od tega distancirajo, pač pa otroku vedno znova pomagajo uvideti tisto, česar sam še ni sposoben zaznati. Tudi življenje družine z mladostnikom je lahko srečna pravljica le, če more vsaka družina zase ta pravila jasno postaviti in jih spoštovati.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

pravni koticek

Marian Wakounig* D om a iz M l in č, že vr sto le t ž i vi i n d el a n a D u n aj u . Reg i on al n i m en ed že r v z ve z n em m i n istr stvu z a fi n an ce reg i ja Ni ž ja Av str i ja ter G rad iščan ska, le k to r d u n a j ske u n i ver ze, iz red n i p rofesor n a m ar ib or sk i u n i ver z i , p od p red sed n ik Zveze B a n k

Sredi aprila je Avstrija s Švico podpisala sporazum o sodelovanju na področju davkov in finančnega trga. Avstrijska vlada domneva, da ji bo ta pogodba s Švico zagotovila dodatno milijardo evrov iz Švice. Po neuradnih podatkih je približno 25 milijard evrov avstrijskega denarja na računih švicarskih bank, nekateri ocenjujejo, da znaša ta vsota celo 50 milijard evrov. Avstrijska davčna uprava izhaja iz tega, da 90 % tega denarja in premoženja doslej v Avstriji ni bilo obdavčenega. V svojem prispevku želim predstaviti okvirne točke omenjenega sporazuma med Avstrijo in Švico.

Koga prizadene sporazum? Vse fizične osebe, ki imajo stalno prebivališče v Avstriji in so še 1. 1. 2013 lastniki konta oz. depoja pri kaki švicarski banki (sporazum torej ne zadeva avstrijskih privatnih ustanov [nemško Privatstiftungen], osebnih družb, kapitalskih družb ter društev). Kaj predvideva sporazum? Švicarske banke bodo pobirale enkratni odbitni davek za vse davke, ki so jih avstrijske fizične osebe utajevale v preteklosti. Dodatno bo Švica od 1. 1. 2013 naprej pobirala še davek na kapitalske donose in bo ta pobrani davek odvajala Avstriji. Kaj je vse plačano z odbitnim davkom? S tem so poravnani tile davki: dohod nina, davek na dodano vrednost ter bivši davek na dediščine in darila. S tem pa ni obdavčen samo vir dohodkov za preteklost, temveč tudi vsi kapitalski donosi iz tega vira. Če je nekdoutajeval davke in je denar nalagal v Švici (čeprav bi ga moral obdavčiti v Avstriji), potem je ta odbitni davek neke vrste nadomestna pavšalna obdavčitev za vse, kar se je dogodilo v preteklosti. Utajevalci se na ta

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Kam z den

način v Avstriji izognejo finančnokazenskemu postopku. Za primer, da kdo pobere denar v Švici in ga pravočasno (do konca leta 2012) transferira v kako drugo državo, je seveda nadalje izpostavljen finančnokazenskemu pregonu Avstrije. V katerih primerih odbitni davek ne velja? • Za vsa denarna premoženja, ki izvirajo iz kazenskih dejanj (npr. pranje denarja, denar mafije itd.) ali pa • če je bila davčna utaja razkrita pred 13. 4. 2012 (razkritje davčne utaje po 13. 4. 2012 s strani davčne uprave omogoča, da se tudi v takem primeru lahko upošteva prej omenjena pav šalna obdavčitev). Kako poteka odbitni davek za preteklost? Vse fizične osebe, ki imajo prebivališče v Avstriji in imajo poleg tega 31. 12. 2010 ter 1. 1. 2013 konto ali pa depo pri švicarskih bankah (ne glede na to, kaj se zgodi s kontom/depojem po 1. 1. 2013), imajo od 1. 1. 2013 pa do 31. 5. 2013 (torej 5 mesecev) 2 možnosti: • Anonimni odbitek: Če se avstrij-

v Švi

ski davčni zavezanec zamolči (to pomeni, da se odloči za anonimno obdavčitev), potem pride do pavšalne obdavčitve po švicarski banki. Švicarska banka obračuna pavšalni davek in ga odvaja Avstriji. S tem prenakazilom je davčna obveza poravnana in davčnega zavezanca oprosti tudi vseh finančnih kazni. Avstrijska stranka (davčni zavezanec) švicarske banke dobi od banke potrdilo o že izvedenem plačilu. To dokazilo velja kot legalizacija nasproti avstrijski davčni upravi. • Prostovoljna prijava: Za primer, da se avstrijski zavezanec odloči za prostovoljno prijavo svojega premoženja pri avstrijski davčni upravi (ker je npr. mnenja, da je pavšalna obdavčitev v Švici previsoka), potem se to šteje za samoprijavo (Selbstanzeige), ki ga prav tako oprosti finančnih kazni. V tem primeru sporoči švicarska banka podatke o bančnem računu Avstrijca švicarski davčni upravi in le-ta da te podatke avstrijski davčni upravi. Avstrijska davčna uprava (ki je prejela podatke iz Švice) bo Avstrijca pozvala, da dopolni samoprijavo in da plača davek.

narjem

ici? Fizične osebe, ki imajo v Avstriji stalno prebivališče in so razrešile švicarske konte med 13. 4. 2012 ter 1. 1. 2013 (torej v obdobju dobrih osem mesecev), ne bodo obdavčene in tudi ne prijavljene, so pa seveda izpostavljene nadaljnjemu finančnokazenskemu pregonu. Poleg tega bo Švica Avstrijcem sporočila podatke o tistih državah – destinacijah, kamor so morali Švicarji prenakazati denar, ker so avstrijski davčni zavezanci razrešili bančne račune v Švici. Kako visok je davek? • Minimalna davčna stopnja znaša 15 % (v tistih primerih, kjer je narastek premoženja nizek in kjer se lahko izhaja iz tega, da je Avstrijec sicer obdavčil vir dohodkov, ne pa dodatnih kapitalskih donosov iz tega vira). • Maksimalna davčna stopnja znaša 30 % (v tistih primerih, kjer se zaradi narastka premoženja lahko izhaja iz tega, da je Avstrijec utajil tako vir dohodkov kot tudi dodatne kapitalske donose iz tega vira). • 38 % - če je stanje na kontu/depoju višje od 2 milijona evrov. Primer 1: Avstrijska davčna zavezanka je leta

1992 odprla konto pri švicarski banki in vplačala CHF 9.000. Vsako leto je prišlo do dobropisa obresti. Drugih vplačil ni bilo. Dne 31. 12. 2012 znaša saldo tega konta CHF 10.000 (10 tisoč). Kapital, ki se podvrže pavšalni obdavčitvi: - kapital 31. 12. 2012: CHF 10.000 - davek: CHF 1.500 (pavšalna obdavčitev v višini 15 %) Primer 2: Davčni zavezanec iz Avstrije je v letu 1995 pri švicarski banki odprl konto in naložil CHF 30.000 (švicarski franki). V naslednjih letih je vedno znova vplačal denar na ta konto, poleg tega je dobil dobropis iz kapitalskih donosov. Dne 31. 12. 2012 znaša saldo tega konta v Švici CHF 8.000.000 (8 milijonov). Kapital, ki se podvrže pavšalni obdavčitvi: • kapital 31. 12. 2012: CHF 8.000.000 • davek: CHF 3.040.000 (maksimalna obdavčitev v višini 38 %) Kako bo potekala obdavčitev v prihodnosti? Kapitalske donose avstrijskih davč-

nih zavezancev bo Švica v prihodnje obdavčila s 25 %. S tem odbitnim davkom pride do tako imenovane dokončne obdavčitve; podobno kot sedanja obdavčitev kapitalskih donosov v Avstriji. Švicarska banka bo avstrijski stranki (davčnemu zavezancu) letno izdala potrdilo o švicarski obdavčitvi, tako da bo Avstrijec pri avstrijski davčni upravi lahko dokazal, da so bili donosi iz v Švici naloženega premoženja korektno obdavčeni. Avstrijec pa se tudi lahko odloči, da se donosi premoženja ne obdavčijo v Švici, temveč v Avstriji. V tem primeru mora avstrijski davčni zavezanec švicarski banki dati ustrezno pooblastilo, da Avstrijcem sporoči ustrez ne podatke o identiteti avstrijskega davčnega zavezanca, o davčni številki, o številki švicarskih bančnih računov, o vsotah na teh računih itd. Obdavčitev se potem opravi po avstrijskih predpisih. Ali ta sporazum med Avstrijo in Švico izpodbija avstrijsko bančno tajnost? Ne.

I M P R E S U M : Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat kr ške škofije. Slovenski dušnopastir ski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze P ušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Uredn ica: G abi Fran k

Nove knjige Mohorjeve založbe v Celovcu Wolfgang Graf Österreichische SS-Generäle V tej knjigi je zbranih 55 esesovskih generalov, ki izhajajo iz Avstrije. V nacionalsocialističnem režimu so imeli številne funkcije, do najvišjih. Avtor jih predstavlja v kratkih biografijah, osvetli njihove funkcije, socialni izvor in njihovo poklicno pot ter politično kariero. Wolfgang Graf, zgodovinar in učitelj, je v knjigi podrobno preučeval različne funkcije, ki so jih imeli generali v nacionalsocialističnem režimu, ali kot častni esesovski generali v gauih (npr. Eigruber, Jury, Rainer) ali pa uničevalnih aparatih Hitlerjevega imperija po vseh Evropi (Ernst Kaltenbrunner), številni so imeli zelo visoke čine (Fitzthum, Globocnik, Schimana). Avstrijci Augsberger, v. Scholz in Stadler so se v Waffen-SS borili kot poveljniki za cilje nacionalsocializma. K esesovski eliti so sodili tudi gospodarstveniki kot npr. Werlin, Meindl und Porsche, ki so skrbel za razvoj in proizvodnjo bojnega orožja. 460 strani, mehka vezava, ISBN: 978-3-7086-0578-4, 2012, 34 evrov

Stanislav Slatinek Straftaten und Strafen, Sankcije Cerkve Knjiga opisuje 33 kaznivih dejanj in kazni za storilce. Bogatijo jo nekateri izbrani dokumenti, ki pojasnjujejo postopek za ugotovitev kaznivega dejanja in pravila za izrek cerkvene kazni. Ker je v javnih občilih duhovnik, redovnik ali laik, pogosto predstavljen negativno, Cerkev pa kot tista, ki vse pometa pod preprogo, bo knjiga dobrodošla tudi zato, ker brez dlake na jeziku opisuje tako storjeno škodo, kakor kazen, odškodnino in terapijo. Nalijmo si čistega vina! »In spoznali bomo resnico«, pravi apostol Janez (prim. Jn 8, 23). Nova knjiga bo dragocen pripomoček osebam v cerkvenih službah, kakor vsakemu mislečemu in poštenemu človeku. 304 strani, trda vezava, ISBN: 978-3-7086-0676-7, 2012, 25 evrov

Florian Thomas Rulitz Die Tragödie von Bleiburg und Viktring Druga naklada knjige o perečem zgodovinskem poglavju. O tragedijah v Vetrinju in Pliberku opisuje avtor dogodke, z obširnim in prvič sistematsko raziskovanim gradivom virov je prispeval bogat prispevek o teh majskih dogodkih. 420 strani, trda vezava, ISBN: 978-3-7086-0616-3, 2012, 34 evrov

Nagrajenke literarnega natečaje Višje šole za modno oblikovanje WIMO so brale pretekli teden v Mohorjevi knjigarni. Na šoli je organiziral literarni natečaj profesor nemščine Hermann Wilhelmer, šola dobro sodeluje z Mohorjevo, nagrajenke pa so prejele knjižne dobropise.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Osamosvoji V sredo, 16. maja, je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani slavnostna aka demija ob predstavit vi knjige Rosvite Pesek Osamosvojitvena vla da, ki jo je založila Mo horjeva založba. Pred stavitve so se udeležili številni člani prve legen darne slovenske vlade, prvi predsednik sloven ske vlade Lojze Peterle je imel nagovor, prav tako je spregovoril predsednik Mohorjeve družbe Jože Kopeinig, slovesnost pa je pevsko zaokrožil Slo venski oktet. 16. maja leta 1990, dober mesec po prvih demokratičnih in svobodnih volitvah v Republiki Sloveniji po drugi svetovni vojni, je bila izvoljena 27-članska osamosvojitvena vlada, pogosto imenovana tudi Peterletova oz. Demosova vlada. Predsedoval ji je 42-letni krščanski demokrat Lojze Peterle, v njej pa kar osem članov ni bilo iz vrst zmagovite koalicije. Po dveh letih vladanja je za vedno odšla v zgodovino. Za njo so ostali plebiscit, slovenska vojska, nova valuta – tolar, slovenska carina, slovenski potni listi, slovenska narodna banka, odprto območje Kočevske Reke, odprtost v svet, ki nas je mednarodno priznal, skratka – zapustila nam

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

tvena vlada – Kako so gradili državo Na predstavitvi knjige Osamosvojitvena vlada. Na sliki v sredini z rožami je avtorica Rosvita Pesek. Čisto na levi je predstavnik celovške Mohorjeve v Ljubljani Martin Lisec, čisto na desni pa vodja Mohorjeve založbe v Celovcu Franc Kelih.

je DRŽAVO! Samostojno in neodvisno republiko Slovenijo! Monografija z naslovomOsamosvojitvena vlada. Kako so gradili državo je zgodovinski oris ekipe, ki je upravljala z izvršno oblastjo in je pripravila Slovenijo, nekdanjo republiko v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, na samostojno življenje.

kratne skupščine smo postali člani izvršnega sveta in od tistega dne smo delali kot osamosvojitvena vlada.« Iz prve slovenske vlade so danes aktivni le še trije politiki: Lojze Peterle in Jelko Kacin kot poslanca v Evropskem parlamentu, in kot prvi obrambni minister je Janez Janša danes predsednik vlade.

Jože Kopeinig je povedal, da se je »pred komaj 22 leti uresničil tisočlet ni sen slovenskega naroda po lastni državi in da bi slovenskim rojakom ne vladali tuji ali drugi, temveč da bi si sami dali in dajali zakone, določali pravice in dolžnosti ter ustvarjali svoje posebno mesto v družbi evropskih in svetovnih narodov.« Lojze Peterle pa je dejal, da je bila Demosova vlada najuspešnejša slovenska vlada doslej. Demokratične volitve in postavitev vlade sta bili po njegovem temeljni dejstvi polne politične svobode. Peterle: »Na današnji dan pred dvaindvajsetimi leti smo nekateri od sem povabljenih doživeli izjemno čast in odgovornost. Z zaupanjem ta-

Zajetna knjiga, ki ima 762 strani in vsebuje nad 15 fotografij, je delo novinarke in zgodovinarke Rosvite Pesek. Kot mlada novinarka je preživela veliko dni na skupščinskem balkonu in poročala o dogajanjih prve slovenske vlade. Prva legendarna vlada je zgradila toliko kot nobena druga, je ob predstavitvi povedala avtorica. »Kdo nam je prinesel več kot suverenost, neodvisnost, služenje vojakov doma, lastno valuto in mnogo več,« pravi Rosvita Pesek, ki je doktorirala ravno na to temo: osamosvojitev slovenske države. Ta čas je bil za njo nepozaben, kot novinarka je poročala o vseh dogodkih, ko je nastajala vlada, in ko je po dveh letih padla, kot

znanstvenica pa je v doktoratu osvet ljevala te dogodke. Prvi del knjige je zgodovinski oris z vsemi podrobno stmi, kako je nastajala država in kako je padla. Vseh 27 članov vlade, s petimi menjavami, je imela prva slovenska vlada 32 ljudi, pa ima v drugem delu svoj prostor. V obliki intervjujev jih Rosvita Pesek predstavlja bralstvu. Rosvita Pesek o knjigi: »Iz knjige lahko bralec dobi vtis o izvršni ekipi, ki je s svojim delom pomembno trasirala prvi demokratični mandat, predvsem pa je gradila državo ter se tako z veliko in z zlato začetnico vpisala v slovensko zgodovino.«

Rosvita Pesek: Osamosvojitvena vlada. Kako so greadili državo. 762 strani, trda vezava s ščitnim ovitkom, ISBN: 978-3708-606-811, 37,90 evra

ŠTIRINAJST DNI

XIV

zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Pripravil Pavel Zablatnik

Vmešavaj se, dvigni svoj glas!

Kaj naj človek stori, kadar potuje z vlakom in je priča, kako se dva mladinca norčujeta iz temnopoltega moža? Lahko bi vstal in napadenemu moškemu ponudil prostor poleg sebe. Ali ko opazuje, kako skupina mladih draži in napada dijakinji, ki se pogovarjata v slovenščini? Po določenem času se glasno postavi na stran ogroženih dijakinj.

»Dvigniti glas namesto utihniti« je geslo spodbude Katoliške akcije Avstrije, ki državljankam in državljanom kliče v spomin pomen civilne korajže (državljanskega poguma). Skladno s predsednico državnega zbora Barbaro Prammer poudarja, da »je živa demokracija odvisna od pripravljenosti državljank in državljanov za sodelovanje, ki jo je treba že zgodaj spodbujati in podpirati. Brez civilne korajže ni civilne družbe, brez civilne družbe ni demokracije«. Načelno je treba ugotoviti, da civilna korajža ne potrebuje junaških ukrepov, temveč je pomembno spoznanje, da se temeljna drža dejavnega državljanstva začenja v malem. Naslednja pravila služijo za orientacijo: 1. bodi pripravljen/a, 2. ohrani mir, 3. nemudoma ukrepaj, 4. pokliči pomoč, 5. sproži pozornost, 6. zmedi storilca/storilko, 7. podpri žrtev, 8. ne draži storilca/storilke, 9. ne bodi nasilen, 10. pokliči policijo.

Ja, ja, ko bi bila zadeva tako preprosta, toda, kako v stiski najti prave besede? S tem da pri sebi utrdim prepričanje, da je jezik lahko orožje, ki lahko drugega rani. Jezikovno nasilje pa se kaj hitro sprevrže v telesno nasilje. Civilna korajža se zato kaže v pripravljenosti za ugovor, kadar kdo koga ponižuje, zasramuje ali sramoti, recimo, da pripadnike manjšine sramotijo s čuši, z »niggerji« ali kot usrane Turke. Izraz civilne korajže je tudi spremstvo tistih, ki ne znajo zadosti nemško in so zaradi tega ponižani in zavrnjeni. V teh pri-

merih se jezik potem dojema kot zdravilo, ki tolaži, spodbuja solidarnost in krepi mir. Kdor zbere zadosti poguma, da ob pravem času izreče pravo besedo, prepreči nasilje. »Menim, da ne škoduje, če si se skušal uveljaviti v krogu manjšine.« Naravni pojav civilne korajže je tudi dejstvo, ki ga navaja Willi Resetarits, priznani glasbenik in pobudnik integracijske hiše, ki medtem že skozi 18 let beguncem, azilantom in mladim daje bivališče, hrano, zdravniško oskrbo in psihosocialno spremstvo. Na vprašanje, kje se je naučil civilne korajže, odgovarja: »Sem gradiščanski Hrvat iz Stinjakov. Menim, da ne škoduje, če si se skušal uveljaviti v krogu manjšine. Treba je misliti s svojo glavo.« Civilna korajža zahteva pogum za vmešavanje, ne pa potuhnjenost izogibanja. Kjerkoli se čuti človek ponižanega in izsiljenega, kjer se čutijo politični nasprotniki, člani drugih verskih skupnosti, migranti ali ženske zapostavljene, je na mestu civilna korajža, je treba poslušati glas vesti in zastaviti svoje stališče. To je tveganje osebnega pogumnega dejanja, ki poglablja solidarnost in ustvarja človeku prijazno ozračje v družbi. Seveda tudi populisti in pridigarji sovraštva nastopajo korajžno. Pogum sam pa še ne zadostuje. Civilna korajža svoje ime zasluži tedaj, kadar človeka varuje, išče skupne rešitve, zmanjšuje sovraštvo in spodbuja mirno sožitje. Učiti se civilne korajže pomeni bolj zaupati glasu vesti kakor pa poslušnosti. Sv. pismo je knjiga upora in civilne korajže. To nas kristjanke in kristjane povezuje z vsemi, ki se trudijo za svobodo vesti, ki se ne prepuščajo ravnoduš nosti in resignaciji in namesto tega svojemu sočloveku, ne glede na osebo, naklonimo svoje srce.