MAREC 11
PRILOGA
XIV
DNI
Š T I R I N A J S T
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
K U LT U R A
So poti Skupni slovenski kulturni prostor ZORKA L. WEISS: OGRAJA
uvodnik Skupni slovenski kulturni prostor 7 jože kopeinig
Ne le geografsko, temveč tudi v zavesti
N
ekateri uporabljajo besedo o enotnem kulturnem prostoru kot dobrodošlo krilatico panslovenske čezmejnosti v svojih nedeljskih kulturnih in političnih go vorih. Za druge resne in prizadevne narodnja ke pa je to iskrena želja, da bi se vsaj na no vem zemljevidu Evrope slovenski narod še bolj jasno predstavil evropski in svetovni javno sti, pri tem pa se ne omejeval na slovenski rod znotraj državnih meja, temveč zavestno vklju čeval tudi rojake zunaj teh ožjih mejnikov. S hvaležnostjo priznavamo vso moralno in gmotno podporo, ki jo zdaj država Slovenija namenja zamejskim kulturnim, političnim in drugim ustanovam, zavedajoč se, da je narod nostno zdravo zamejstvo tudi naraven branik za integriteto matičnega naroda samega. Kako je z vedenjem o zamejstvu v Sloveniji? Ne smem in nočem posploševati, a vendar mo ram našteti nekaj primerov, ki bodo marsikoga napeljali k razmišljanju. Pred nekaj leti me je obiskal študent iz Slo venije, ki je z odliko maturiral na gimnaziji in zdaj študira turizem, in me vprašal: »Jože, kje imate koroški Slovenci svoje pokopališče«? Bil sem zaprepaden, vprašal sem ga, ali morda v šoli ni nič slišal o treh opevanih dolinah, Rožu, Podjuni, Zilji, nič o Mohorjevi, da ne bi našte val še drugih kulturnih pomnikov naše Karan tanije ... Peljal sem ga v Sele in mu tam pokazal pokopališče z zgolj slovenskimi napisi ter mu rekel, da je to eno izmed približno 150 pokopa lišč, četudi so druga bolj mešana s slovenskimi in nemškimi napisi. Drugi fant, ki me je ustavil v Kranju, da bi se z menoj peljal do Tržiča, se ni mogel načuditi, da sem iz Koroške, ko pa vendar govorim slo vensko. »Ali na Koroškem ljudje res še znajo slovensko«? me je začudeno vprašal. Lahko bi še in še našteval, a vsiljuje se mi vpra šanje, kaj v sedanjem šolstvu v Sloveniji pome nita zamejstvo in enoten kulturni prostor? Zato je tem bolj pohvalno, da se cerkvene in tudi že druge gimnazije v Sloveniji odločajo za
2
XIV
ŠTIRINAJST DNI
večdnevne ekskurzije na Koroško in v drugo zamejstvo. Društvo koroško-slovenskega pri jateljstva in tudi druge organizacije čutijo to globoko vrzel ter omogočajo svojim članom in prijateljem, da obiščejo Koroško ter njene kul turne in narodne pomnike. Prav gotovo se veliko dogaja in je povsod za znati iskreno dobro voljo za vedno bolj obo jestransko oblikovan kulturni prostor, v kate rem se rojaki ne glede na državno pripadnost počutimo doma in domače. A pri vsej kritično sti in prizadevanju za enoten kulturni prostor se moramo tudi sami vprašati, kaj lahko mi in vsak posameznik prispeva k temu, da bo ta kul turni prostor zares še bolj bogat in privlačen. Ne pričakujemo vsega od Slovenije, ne od dr žave ne od Cerkve, ne od ministrstev ne od koga drugega. Če nam bo slovenstvo v srcu žlahtna vredno ta, se bomo tudi sami bolj zanimali za kulturni utrip v matičnem narodu, bomo tudi sami na vezovali več kulturnih in prijateljskih stikov v sklopu društev in tudi kot posamezniki. Toda tudi ideološke Karavanke v glavah nekaterih rojakov se morajo še močno znižati. Ne zamerite, če si upam trditi, da Dom v Ti njah živi in deluje v osrčju širšega slovenskega kulturnega prostora. Tudi številna društva in seveda naše osrednje kulturne organizacije z Mohorjevo vred boga tijo skupni kulturni prostor z lastno razveje no dejavnostjo ter s sodelovanjem z matičnimi in drugimi zamejskimi kulturnimi organizaci jami. Seveda bi skupni kulturni prostor še bolj doži veli, če bi bil končno tudi naš umetnik Valen tin Oman, tolmač slovenskih sledi ter dosleden pričevalec avtohtonega slovenstva na Koro škem, deležen zasluženega priznanja in Pre šernove nagrade. Skupni kulturni prostor – ali je ali ga ni? Je, a mora še rasti in se širiti – ne samo geo grafsko, temveč v naši zavesti in v naših srcih, in sicer tako v Sloveniji kakor tudi v „zamej stvu“!
K naslovnici Skupni slovenski kulturni prostor na 100 m2 Fotografija na naslovnici je delo umetnice Zorke L. Weiss z naslovom »Ograja«. Delo razstavlja na skupinski razstavi umetnikov pod geslom »Heimat– Domovina« v galeriji Šikoronja v Rožeku. Razstava bo na ogled še do sredine marca. Kdor si predstavlja skupni slovenski prostor kot nekaj zelo velikega in nekaj, kar presega različne države, ta ima seveda prav. Marija Šikoronja pa je v svoji galeriji v Semislavčah pri Rožeku v preteklih 26 letih dokazala, da je skupni slovenski kulturni prostor mogoče živeti tudi na manj kot 100 kvadratnih metrih. Zato imajo prav tudi vsi tisti, ki pravijo, da slovenski kulturni prostor poživljajo prav osebne pobude. Galerija Šikoronja je le ena od mnogih, mnogokrat tudi skritih.
kratki val Jože Valeško
Evropa danes: Maribor in Laibach P
eljal sem se v Maribor in sprejel me je Lai bach. Svoj avto sem postavil pred stolnico, kjer v zadnjih tednih nemirno počiva bla ženi škof Anton Martin Slomšek. A prav danes je bil Maribor nedolžen kot že dolgo ne: rahla sne žna odeja je belo pokrila vse mesto. Stopim prek Slomškovega trga proti škofiji. Ni bila temna, prvo nadstropje je bilo razsvetljeno. O da bi le ostalo razsvetljeno …! Naslednja hiša – nekdanja Kreko va banka: tu je torej začetek konca. Tu se je začel smehljati sodobni kapitalizem, dokler ta izvirni greh ni potisnil v hudo stisko vso slovensko Cer kev. Bog, bog-at, u-bog: kako podobne so te be sede – in kako usodne! Preden grem naprej, se še enkrat ozrem nazaj na luč v hiši mariborskega nadškofa. Namenjen sem bil v Slovensko narodno gledali šče Maribor, na predstavo »Evropa danes«. Be sedilo je napisal hrvaški pisatelj Miroslav Krle ža leta 1935 in je še danes neverjetno sodobno in pretresljivo aktualno. »Evropa danes ne ve, kaj ve, in nima pojma, kaj hoče. Evropa je danes rafini rano brezglava: po eni strani pametna kot plinska maska, po drugi slepa kot starinski top, hkrati pa izzivalna kot velemestna izložba, polna raznovr stnih in dragih nesmislov.« Maribor bo prihodnje leto evropska prestolnica kulture. Vsestransko se trudijo, da bi mesto to za res postalo. Tako so odkrili Krležev esej in ga po stavili na oder. Nastala je največja koprodukcija v jugovzhodni Evropi v zadnjih letih. V tem projek tu je zaživelo, kar je že razpadlo: nekdanja Jugo slavija. V predstavi sodelujejo umetniki iz Slove nije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške na čelu z balkansko filmsko in gledališko zvezdo Mi kijem Manojlovićem, vrhunskim plesalcem in ko reografom Edwardom Clugom ter s slovenskim avantgardnim bendom Laibach. Predstava se je začela z Edwardom Clugom. V trenirki molče stoji pred stojalom mikrofona, a brez mikrofona. Vidiš človeka in veš, da hoče ne kaj povedati, pa ne more. Njegov glas ne pride do tebe. Kot nemo dokumentiranje časa in toka do godkov. »Od vseh evropskih pojavov je danes najbolj žalostna evropska pamet. ... Od ene človeške neumnosti do druge pogosto traja pot stoletja: kot svetloba ugasle zvezde neumnost še nikoli ni dovolila, da bi odpotovala do konca svojega poslanstva. ... Neumnost je zaljubljena sama vase in njeno samoljubje je brezmejno.«
N
ato se je E. Clug začel očarljivo gibati in vedno bolj dinamično, skoraj divje plesa ti. Tako je ostala celotna predstava dina mično divja. Ves čas se je prepletalo več nivojev in zgodb. Živa glasba Laibachov je zelo krepko in obenem ritmično udarjala v ozadju in spremlja la močne Krleževe besede, ki jih je M. Manojlević apokaliptično deklamiral s svojim globokim gla som: »Največje evropske resnice so izgovorjene pod vešali, na moriščih, po ječah in na golgotah. Te križane in popljuvane resnice pa postanejo evropske zastave in trajajo skozi vekove.« Umetniki so zame kakor meteorologi. Dobro opa zujejo znamenja časa in nam jih tolmačijo v pre roški besedi ali sliki. »Impozantna zgradba evropske civilizacije se je gradila na kosteh brezštevilnih poraženih evropskih narodov. Ko govorimo o Evropi, da bi odkrili, kakšno je pravzaprav poslanstvo te slavne, velike in nam tako ljube dežele, ne smemo pozabiti, da še danes obstajata dve Evropi. Ob klasični, zahodnjaški, panteonski, grandiozni, zgodovinsko patetični Evropi živi druga, skromna, potlačena, stoletja osvajana obrobna Evropa vzhodnih in jugovzhodnih narodov.« Kaj vse je slutil Krleža, ko je to napisal nekaj let pred izbruhom druge svetovne vojne! In sam smem zdaj kot evropski državljan misli ti na našo Koroško, na moj rodni Pliberk, na to, da so sosedne Libuče, kjer je pokopan moj oče, še ve dno samo Loibach. In na misel mi pridejo besede drugega Miroslava, gospoda Košute, ki jih je izre kel, ko je letos prejel Prešernovo nagrado: »Na rod, ki ne varuje in utrjuje svojih manjšin zunaj državnega okrilja, ker zaupa Evropinemu sme hljaju, izpostavlja nevarnosti sam sebe, svojo inte griteto in svojo suverenost.«
K
je najdemo perspektivo za dobro prihod nost? Režiser Haris Pašović se zateče k veri v poslanstvo lepote. »Od raznih ver in verovanj, da se lahko ta svet poboljša, je vera v poslanstvo lepote nekaj, kar bi res lahko služilo za poboljšanje stvarnosti. Mogoče je prostodušna, ni pa oropana vsake verodostojnosti.« Bo lepoti uspelo rešiti svet? Rad bi zakričal, da smo že po Kristusu odrešeni. A zakaj so prav tu v Mariboru tako moč no zaupali mamonu, da se je vera mnogih oma jala? Mimo zasnežene stolnice se vrnem k svoje mu avtu in glasno zavzdihnem: »Blaženi Slomšek, prosi za nas!«
ŠTIRINAJST DNI
XIV
3
osredki
»Skupni slovenski kulturni prostor« – To je lepo geslo. Nekateri ga uporabljajo v raznih nagovorih, drugi pa ga napolnjujejo z vsebino. Kako živita to geslo osrednji kulturni
Martin Kuchling
Meje niso več nobena ovira Skupni življenjski prostor je oz. naj bi bil tudi skupni kulturni prostor, če pojmujemo skupno družbeno življenje kot izraz medsebojnega kulturnega bivanja. S skupnim jezikom stvar dobiva še dodatno vez, saj odpade mnogo nevšečnosti, ki jih lahko pogojuje prav drugi, tuji jezik. Na Koroškem veliko govorimo o skupni regiji treh narodov in kultur v alpsko-jadranskem prostoru, govorimo o skupnem naselitvenem prostoru dveh narodnih skupnosti na Koroškem in o njuni skupni zgodovini. Slovenci pa v zadnjem času radi poudarjamo pomen skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki naj bi izražal povezanost med Slovenci tudi prek državnih meja. Skupni kulturni prostor naj bi priklical v zavest skupnosti regije, ki jih je ustvarila in potrdila zgodovina in jih potrjuje sedanjost – naj bo to klimatsko ali pokrajinsko pogojeno, gospodarsko motivirano ali dodatno povezano prek narodnih skupnosti, ki živijo v tej regiji v različnih državah in s tem skrbijo za določeno pospešeno gospodarsko in kulturno izmenjavo med različnimi državami. Skupni slovenski kulturni prostor je do določene mere dejstvo, po drugi strani pa ga prej kot slej ovirajo državne meje in predvsem meje v glavah, ki se jih človek ne znebi prav zlahka. Pripadnost državi je za posameznika danes bolj obvezujoča kot pripadnost narodu, skupni jezik in z njim skupna kultura pa sta lahko tista vez, ki na nevsiljiv način premoščata te razlike v dojemanju te pripadnosti. Kultura naj bi nas bogatila in nam odpirala dodaten pogled na drugo plat življenja, kot nam jo kažeta politika in gospodarstvo. S skupnim jezikom, še bolj pa s skupnim ali podobnim zgodovinskim ozadjem, imamo to prednost, da dojemamo kulturno ustvarjanje v vseh odtenkih, da za določene stvari ni potrebnih nobenih razlag in da se zavedamo, da hodimo po isti poti. Skupni kontekst nam lajša medsebojno občevanje na vseh področjih, kulturi pri tem pripada mesto dodatnega povezovalca.
4
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Zavest o skupnem kulturnem prostoru danes s pomočjo čezmejnih projektov in čezmejnega sodelovanja dobiva konkretnejšo podobo kot pred desetletji, ko so bile meje ostro zastražene in je bilo tudi to delo dostikrat oteženo. Ta odprtost mej v regiji danes bistveno olajšuje čezmejno sodelovanje in nam daje nove možnosti za srečanja in prijateljstva. Krščanska kulturna zveza se s partnerji tako na avstrijskem Koroškem kot v Sloveniji in Italiji že dolga leta trudi za poglobitev teh čezmejnih odnosov na kulturni ravni. Koroški kulturni dnevi v Mariboru in v Ljubljani so stalnice, ki omogočajo domačim skupinam in posameznikom nastope v Sloveniji, poleg tega prihaja tudi do bolj ali manj rednega gostovanja domačih kulturnih ustvarjalcev v matični državi. Mentorji in mentorice iz Slovenije pa že dolga leta – predvsem na področju gledališča in lutkarstva – opravljajo pri nas čudovito delo, ki je bistveno pripomoglo k razvoju te dejavnosti med koroškimi Slovenci. Na tej podlagi so nastala številna prijateljstva, ki dolgoročno krepijo zavest o skupnem kulturnem prostoru. Podobno je z jezikovnimi počitnicami v Novem mestu, ki jih Krščanska kulturna zveza že več kot 20 let prireja skupaj s tamkajšnjo OŠ Grm. Tudi tu nastajajo osebne vezi, ki poglabljajo in pospešujejo povezanost prek meja. S Slovenci v Italiji nas najbolj povezujejo kulturni dnevi, ki jih prirejamo izmenično eno leto na Koroškem in eno leto na Primorskem, poleg tega pa še pevske revije Cecilijanka, Koroška poje ter Koroška in Primorska pojeta, kjer se redno srečujejo slovenski pevski zbori iz vseh treh sosednjih držav. Sodelovanje na kulturnem področju oz. skupno ustvarjanje je plodno in obetavno, odločilno pa je, da posamezniki uporabljajo ponudbe, ki nastajajo iz tega skupnega prizadevanja, da se ljudje zavedamo, da meje v tem oziru niso več nobena ovira in da isto sonce sije na obeh straneh Karavank – za vse ljudi.
organizaciji slovenske narodne skupnosti na Koroškem, Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza, o tem pišeta tajnik
osredki
SPZ Janko Malle in tajnik KKZ Martin Kuchling. Janko Malle
Trhli robovi slovenskega kulturnega prostora Razmišljanje o „skupnem slovenskem kulturnem prostoru“ ostaja bolj ali manj v okovih formalizma in moralizma. V bistvu poskušamo s tem pojmom izraziti našo skrb za krepitev slovenskega jezika in kulture, toda termin „skupni slovenski kulturni prostor“ doslej ni oplemenitil besede narod, pač pa jo je preprosto zamenjal. Jezik sam po sebi še ne določa pripadnosti. In ohranitev jezika sama po sebi še ne pomeni ohranitve naroda. Vprašanje jezika je vprašanje vsebin in vprašanje sposobnosti ustvarjanja pomenov, ki naš jezik duhovno in kulturno oplajajo. Slovensko samobitnost utemeljuje slovenska kultura. Toda odločilno vprašanje je, kakšna je njena afirmacija. Dobro se namreč zavedam, da slovenska kultura, ki nastaja med koroškimi Slovenci, v Sloveniji nima dovolj priznanja. Bolj kot po kulturi nas javnost v Sloveniji pozna kot nekakšen problem, ki se nenehno ukvarja z dvojezičnimi tablami. Res je, da bi želeli dati slovenščini vidno mesto v javnosti tudi s tablami, toda to vprašanje naj ne bi zasenčilo dejstva, da je osnova našega bivanja jezikovno-kulturni princip in da je in bo ostala slovenska narodna znamka v dvojici jezikkultura. Dobro, meje so padle, kljub temu pa Slovenci živimo v različnih državah. Toda padec meje se še ni obrestoval v tej meri, da bi Slovenci v Sloveniji in Slovenci v sosednjih državah izboljšali odnose ali občutili neko večjo bližino, vanjo zaupali in se počutili bolj varne. To je po mojem odločilno vprašanje, saj maloštevilen slovenski jezik brez kulturnega zaledja ne more biti ustvarjalen in nosilec nekih posebnosti. Zato mislim, da bi pot utrjevanja jezikovnega samozavedanja na Koroškem olajšala večja afirmacija celotne slovenske kulture. Še vedno je kulturna izmenjava z Republiko Slovenijo prešibka in omejena le na občasne akcije ali kulturne
prireditve manifestativnega značaja. Pogrešam namreč sistem kulturne izmenjave, kakršen je npr. gledališki abonma Slovenske prosvetne zveze v k & k centru v Št. Janžu v Rožu in v kulturnem domu v Pliberku z gostovanji poklicnih gledališč iz Slovenije, ki bi zagotavljal, da bi bila kulturna ustvarjalnost (koroških Slovencev) dostopna vsem Slovencem v Republiki Sloveniji in zunaj nje. Prepričan sem, da je v osrednjo kulturno dogajanje v RS treba integrirati tudi kulturne in umetniške dosežke Slovencev zunaj njenih meja. To bi bila obetavna pot, da bi imela celotna kulturna ustvarjalnost slovenskega naroda večji pomen. Zavedam se, da sta sodelovanje in povezovanje z Republiko Slovenijo navzoča na več kulturnih področjih. To je zelo pozitivno, vendar mislim, da to sodelovanje lahko izgradimo in postavimo na višjo raven, namreč na raven konkurenčnosti, ne pa pomilovanja, ker se je treba usmiliti manjšine in jo včasih popeljati tudi v naročje matične dežele. To je eno, drugo pa je, da se nekateri vzorci nastajajočega slovenskega kulturnega programa nekritično prenašajo od drugod, kot npr. težnja, da se kultura v celoti podredi tržnim mehanizmom. Prepričan sem, da je to za slovensko kulturo nesprejemljivo. Majhen narod potrebuje poglavitne kulturne ustanove in njihovo razvejeno mrežo (knjižnice, gledališča; posebej mi na jezikovnem obrobju moramo začeti z rea lizacijo vizij o (pol)profesionalnem gledališču v Celovcu) – to bi moralo biti sestavni del slovenskega nacionalnega kulturnega programa. Ne bi rad tarnal, vendar je treba reči, da smo koroški Slovenci verjetno bolj občutljivi glede vprašanja, kako čvrsta je slovenska kulturna identiteta. Morda smo nekakšen toplomer, kako globoko delujejo „zareze“ v identiteti naroda, ki si je brez kulture ni mogoče predstavljati.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
5
pogovori
Pripravila Jerneja Jezernik
Žal mnogi nimajo
čudodelne paličice,
ki bi jim povrnila vid
Miroslav Košuta Miroslav Košuta, najvidnejši pesniški glas Slovencev v Italiji, »pesnik ljubezni in Trsta«, pa tudi primerjalni jezikoslovec, novinar in dolgoletni ravnatelj Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, je bil februarja izbran za Prešernovega nagrajenca leta 2011. Prešernovo nagrado je prejel dober mesec pred 75. rojstnim dnem, in sicer za svoj bogat in prepoznaven pesniški opus. V slovensko literarno dogajanje je vključen vse od leta 1963, ko je izšel njegov pesniški prvenec Morje brez obale, njegove izkušnje skupnega slovenskega kulturnega prostora pa so (bile) nemalokrat polne tudi trpkih spoznanj. Nekaj teh kapljic pelina nam je Miroslav Košuta natočil v kupico tokratne literarne priloge Nedelje: Ne vem, ne kdaj ne kako je minilo to poldrugo desetletje od tistega časa, ko so me povabili, da spregovorim na skupni Prešernovi proslavi v Celov cu, ampak jasno imam v zavesti, da so mi sončen dan skalile vesti z jugoslo vanskega juga. Tam je še divjala voj na, matična Slovenija pa je že dihala samostojno in suvereno. Vendar so se začetna pričakovanja nas, ki smo ži veli zunaj njenih meja, v kratkem iz kazala kot odločno preveč optimi stična. Zgodilo se je namreč, da so bili prvi koraki Slovenije v mednarodni are ni negotovi in plašljivi, še predvsem v odnosu do zamejske skupnosti, obre menjeni s predsodki in podtikanji, z
6
XIV
ŠTIRINAJST DNI
deklarirano željo po prevetritvi, kar je nazadnje pri nas v Italiji imelo za posledico ukinitev Tržaške kreditne banke, enega od stebrov vse manjšin ske dejavnosti. Če pa naj ostanemo samo pri vpra šanju enotnega kulturnega prostora, moramo ugotoviti, da so ga za nekaj časa zasenčili drugi problemi, med tem ko ga je dotlej Ljubljana izpo stavljala kot svojo zastavo tudi proti Beogradu. In v času, ko sem še vo dil Slovensko stalno gledališče v Tr stu, ki je redno gostovalo tudi na Ko roškem, je bil enotni kulturni prostor nekaj, kar je bilo mogoče tudi unovči ti, čeprav je šlo v glavnem za frazo, ki je predvsem polnila usta in le redko prišla do srca. Tako sem v tistem celovškem govo ru poudaril predvsem nujnost enot nosti manjšine. Trdil sem in še zme raj sem istega prepričanja, da je naše preživetje bolj kot od Dunaja in Rima odvisno od nas samih. Od nas, ki ne znamo najti skupnega jezika, temveč žlobudramo ideološko spačena nare čja; od nas, ki vse bolj samoumevno občujemo po nemško ali italijansko, ker je udobneje in bolj prijazno do soseda, češ saj smo kulturni; od nas, ki se nam družine manjšajo in manj šajo, da le za redkokatero rabiš vseh pet prstov ene roke. Predvsem pa za radi naše bolestne razdrobljenosti na stranke in strančice, na društva, klu be in gostilniška omizja, kjer se vsi brez sramu prsimo kot zagovorni ki enotnosti, seveda enotnosti po na šem, edino pravovernem receptu. Zato se sprašujem: Ima smisel raz
pravljati o vseslovenskem kulturnem prostoru, če ne zmoremo podreti plo tov, ki med nami samimi ograjuje jo posamezna kulturna društva, klu be, organizacije in njihovo dejavnost? Ne vem, kako je na Koroškem, kjer vidim, da so se vsaj predsedniki spo razumeli za skupnega predsednika, ampak pri nas je že tako, da sosed so sedu ne privošči aplavza, če nista iz pod iste strehe. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo so vsekakor odpadli še zadnji zadrž ki, ki so tako ali drugače ovirali raz mah enotnega kulturnega prostora, če seveda odmislimo že omenjeno za mejsko zaplotništvo. Tako je znova v prvem planu odnos matice do perife rije. Najvidnejši spodrsljaj na tej rav ni je primer pisatelja Borisa Pahorja: moral je zasloveti v Franciji, Nemči ji in drugod po svetu, da ga je naza dnje spoznala tudi Italija, šele tedaj pa se mu je prižgala zelena luč tudi v domovini. Pri tem ne bo odveč ome niti, da je njegova Nekropola nabirala prah na knjižnih policah že štiri de setletja. O tem in podobnem pa sem govoril ob letošnji podelitvi Prešernovih na grad. Tu naj le povzamem: V zamejstvu marsikdaj pogrešamo varno naročje domovine, se pravi, da jo premalo čutimo kot celoto, kot dr žavo, kot matico, vendar moramo pri znati, da so v njenem osrčju ljudje, ki intenzivno živijo z nami in ki, doda jam z mislijo na nekatere zamejske veljake, žal nimajo čudodelne paliči ce, ki bi slepcem povrnila vid.
S Pogledi
do posebnih pogledov Z letošnjo zimo kot bralci Nedelje vsakih štirinajst dni prejemate na dom Poglede kot brezplačno prilogo, ki se ukvarja s posebnimi pogledi na umetnost, kulturo in družbo. Kateri so ti pogledi in kakšna je njihova vsebina, si preberite v intervjuju z Ženjo Leiler. Ženja Leiler, ste odgovorna urednica Pogledov, mladega, a že uveljavljenega štirinajstdnevnika za umetnost, kulturo in družbo, ki ga v Ljubljani izdaja družba Delo d. d., izhaja pa tudi kot dodatna priloga koroške Nedelje in Novic ter tržaškega Primorskega dnevnika. Kakšno pot ste prehodili od ustanovitve, ko so Pogledi aprila 2010 začeli izhajati v okviru projekta Svetovna prestolnica knjige – Ljubljana 2010, pa do danes? Ženja Leiler: »Pogledi so nastali na pod lagi javnega razpisa, ki sta ga v okviru projekta Svetovne prestolnice knjige pripravila Mestna občina Ljubljana in ministrstvo za kulturo. Slovenski me dijski prostor razen specializiranega strokovnega kulturnega tiska, kakršne so denimo revije Literatura, Sodobnost, Dialogi, Maska, Ekran, Nova revija, Ampak …, namreč že dobro desetletje (leta 1999 so nehali izhajati Razgledi, ki so nasledili Naše razglede) ni imelo nobenega časopisa, ki bi bil osredoto čen na refleksijo umetnosti, kulture in družbe ter obenem ustrezal zahtevnej šim bralcem. Glede na razmere sloven skega medijskega trga Pogledi seveda brez pomoči javnih sredstev tudi ne bi mogli preživeti. A kakorkoli. V prvem letu izhajanja je bil naš cilj predvsem profilirati časopis, pritegniti k sodelo vanju čim več kompetentnih piscev, krepiti blagovno znamko časopisa in vzpostaviti njegovo spletno stran.« Kakšen je odmev Pogledov med bralci? Komu so pravzaprav namenjeni? Kam vse seže njihov pogled? Ženja Leiler: »Po zadnji nacional
Ženja Leiler
ni raziskavi branosti Pogledi, ki jih je treba v Sloveniji naročiti ali kupiti v prosti prodaji, dosežejo približno 12 tisoč bralcev. Glede na majhnost slo venskega medijskega trga je to za ča sopis, kakršni so Pogledi, lepa številka, ki je, priznam, presegla naša pričako vanja. Še zlasti, ker je bilo konec prve ga desetletja novega stoletja, v kate rem so se medijska krajina in navade bralcev časopisov radikalno spremeni li, zasnovati nov kulturni (tiskan) ča sopis po svoje zelo delikatna, skorajda tudi anahronistična odločitev. Verja memo, da zato tudi malce subverzivna. Poleg bralcev v Sloveniji Pogledi do sežejo tudi bralce „na drugi strani meje“, saj so priloženi Primorskemu dnevniku, koroškima Nedelji in Novicam, dogovarjamo se tudi s porab skim tiskom, prav tako pa dostavlja mo Poglede slovenskim kulturnim društvom in ambasadam v tujini.« S katerimi temami se je bilo doslej najtežje in najbolj zanimivo spoprijeti? Ženja Leiler: »Na to vprašanje bi lah ko odgovorila takole: ni težjih in lažjih, bolj in manj zanimivih tem, je pa vse kakor več načinov, na katere je k po sameznim temam mogoče pristopiti. Naša intenca je, da skušam k temam, ki jih odpiramo, dodati dimenzije, ki je dnevniki in splošno informativni tisk ter elektronski mediji, iz takšnih ali drugačnih razlogov običajno spregle dajo. Prav tako skušamo k vsaki temi pritegniti druge avtorje, pač tiste, za katere menimo, da jim je problemati ka bližja, da o njej več vedo. Za Poglede je tako doslej pisalo čez sto piscev,
od še neuveljavljenih mlajših avtorjev do starejših akademikov, tematsko pa smo se med drugim ukvarjali s knjigo v času digitalizacije, potrebo po novi družbeni pogodbi, s fenomenom Sla voj Žižek, urbanistično kulturo, s po ložajem mladih, javnim financiranjem kulture, multikulturalizmom, sloven skimi lektorati na tujih univerzah itn. So Pogledi že časopis, ki upošteva skupni slovenski kulturni prostor? Ste doslej - na primer - že objavili kaj iz Koroške? So k sodelovanju pri Pogledih vabljeni tudi koroški pisci? Katere koroške teme so najbolj zanimive, privlačne tudi v širšem kontekstu? Ženja Leiler: »Pogledi so nastali iz po trebe oziroma ugotovitve, da slovenski medijski pa tudi kulturni prostor ta kšen časopis potrebujeta. V tem smislu so seveda najprej namenjeni bralcem v Sloveniji: poglobljeno skušajo namreč reflektirati predvsem umetniško, kul turno in družbeno dogajanje v Slove niji. Seveda pa ne ostajajo samo znotraj teh meja, temveč skušajo, kolikor nam to dopuščajo finančna sredstva, svoje bralce opozoriti tudi na najbolj zanimi ve kulturne dogodke v bližnjih mestih, kot so Zagreb, Dunaj, Trst, Benetke, Gradec in tako naprej. Glede vpraša nja o skupnem slovenskem kulturnem prostoru pa tole: tu morda od nas vse eno pričakujete preveč. Za to, da bi ga lahko suvereno „upoštevali“, kot pra vite, smo tako kadrovsko kot finančno premajhni. Gotovo pa so strani Pogledov odprte tudi piscem iz Koroške. Zanimivih in dobro napisanih zgodb se nikakor ne branimo.«
ŠTIRINAJST DNI
XIV
7
na svetlo dano Pišem odo Pišem odo vsakdanjemu kruhu, umiti travi na pobočju, krtinam na poljih, tvojim poželjivim rokam v mojem naročju, lesku v otroških očeh. Pišem odo odrešujočemu miru, ki nam izbriše sence iz dvomečih src v tihih nočeh.
S stališča mravlje So travne bilke velikanske kakor drevesna debla, muhe kakor pelikani, ceste kakor rimska cesta. Z mravljinega vidika je moj bančni račun nepomemben, prav tako filozofija, šolstvo, politika in računalništvo. Pravzaprav sva si z mravljo edini le na kulinaričnem področju. Tudi ona ima rada bel kruh, čokoladne bonbone in marelični sok.
8
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Marjeta Angerer Tvoj obraz Tvoj obraz je pokrajina. Sončni žarki se razlijejo po njem, kadar nosiš v sebi srečne misli, oblačne sence se prikradejo nanj, kadar te objame nema otožnost. Tri ozke steze peljejo prek tvojega čela, ki jih je v njegovo jaso izhodila živost. Globoki, vedno polni vodnjaki so tvoje oči, v katerih se zrcali odsev življenja, ki ga je zanetila pred leti ljubezenska igra dveh ljudi, ki si izšel iz njih, da preživiš svoj čas in prostor in se ti tisočkrat pomrači in razjasni tvoj pogled in ti življenje začrta zmeraj več črt spoznanja na polja tvojega obraza, ki je pokrajina ... rosen in svež, sončen in temen, dober in slab, radoveden in zakrknjen in živ, neskončno živ ...
Vsakdanji kruh Nekje za obzorjem kljujejo ptice spomina na zrnatih njivah, posejanih z zapuščenimi koreninami, ki jih še ni posrkala večnost. Nekje za obzorjem drhti zemlja v sončnih krčih in klije iz nje sijoče klasje, ki rojeva prgišča plodnih semen. Veter jih melje v razigranem vrtincu in dih večnosti peče iz njih vsakdanji kruh.
Arija današnjega dne Trebušni ples želim plesati na dnevnem robu, čuten in omamen, z melanholičnim bolerom prebrodim malodušnost, ognjeni tango plešem v ljubezenskem risu, ki so ga očrtale tvoje oči, z brazilsko sambo izžarim razvnetost v prepojeni zrak, ob spremljavi indijske rage prisluhnem spevu človeštva, zavrtim se v ritmičnem vrtincu afriških bobnov na peščenem travniku krute celine, žalost zibljem v naročju judovskih pesmi, razmišljam o svetu skupaj s šansoni Montanda in Brela ... Z vsem telesom tipljem po notnem zapisu življenjske simfonije – in živim arijo današnjega dne.
Marjeta Angerer živi napeto življenje ustvarjalke. Je mod na oblikovalka, slikarka in pesnica. Zavestno se je odločila za ustvarja nje. Cena za tako življenje je izredno visoka, pravi, toda njen edini način »strategije preživetja«.
»Sem brez korenin in jih tudi ne želim imeti!« Marjeta Angerer: Obrazi 2005–2010. »Že vedno sem se rada sprehajala po obali morja ali obrežju rek. Bolj ko sem gledala kamne, bolj sem imela občutek, da živijo. Imam občutek, da me kamni gledajo. Pa mi je prišlo na misel, da bi lahko kamne poslikala. Zdaj kamnom kot pri poslikavi obrazov z raznimi simboli delam obraze, tako da mi vračajo pogled.«
In ni rekel niti besede. (Er sagte kein einziges Wort. – Heinrich Böll) H. B. je vedel: Beseda je – način pogleda. Beseda je lahko – ujeda. Lahko se tudi pači, spreneveda. Je prijetna, koketna in prevzetna, lahko je tiha, glasna, jasna, odveč ali nujna, slučajna, neugledna, neprivlačna, bajna, nova in okorna, togotna, pohotna, dobrohotna, sporna in okorna, zamolkla in pogumna, razumna, zoprna in nevedna, ljubka, krhka, prhka, navihana, zadihana, tuja in domača, taka in drugačna – marsikdaj – napačna, vendar zmeraj ponosna zmagovalka molka. Včasih besede nanizam na papir, prisluškujoč tišini, ki zveni kakor neskončna oda tihemu zavezniku H. B.
»Sem izkoreninjena duša na nomadski poti,« pravi Marjeta Angerer, doma v Kotmari vasi na Koroškem. Njena mati je iz Slovenije, oče pa iz Južne Tirolske. »Sem potujoča duša brez korenin in jih – po pravici povedano – tudi ne želim imeti.« Svoje kore nine pa ima v ustvarjanju. Pa naj bodo to njene umetni ško oblikovane obleke, njena poezija v obeh deželnih je zikih, njene slike, v zadnjem času pa tudi kamni, ki jim daje obraz. Če bi imela dovolj časa, bi rada uredila svo jo bogato zbirko pesmi – mnoge so natipkane, neštete pa so še v rokopisu – in jo izdala kot dvojezično pesni ško zbirko. »V obeh jezikih zato, ker je moje srce ena ko močno doma tako v slovenskem kot tudi v nemškem prostoru.« Življenje Marjete Angerer, rojene leta 1963, je ustvarja nje. Nič ji ne uide. Ne blago, ne papir, ne kamni, ne pra zen papir. Vse zaživi. Na vprašanje, kako gre človeku s takim ustvarjalnim nabojem in ali si ne želi drugačne ga življenja, je njen odgovor zelo jasen: »To je nepred stavljivo. Ustvarjanje je strategija za preživetje lastne duše. Brez ustvarjanja ne bi preživela. Da sem iz ene ga dela svojega ustvarjanja naredila poklic, je zame po seben blagoslov in seveda privilegij. Seveda pa ta privi legij terja trdo delo. Če se odločiš za ustvarjalni poklic, moraš vzeti v zakup vse mogoče cene, ki jih je treba plačati. To je drugače normirano življenje, treba je biti pripravljen živeti drugače, sicer kaj takega ne moreš po četi. Cena je kar visoka.« In kje je njeno mesto v skupnem slovenskem kulturnem prostoru? »Nisem niti lokalpatriot niti patriot. Jaz sem člove ški patriot. Zame so resnično vsi ljudje enaki. Živijo v različnih kulturah z različnimi jeziki. Na začetku vse ga si najprej človek s svojimi viri, vse drugo pa je stvar življenjske oblike. Skupni slovenski kulturni protor je zame nekaj samoumevnega in o tem ne razmišljam. Ro jen si v določeno sredino in v tej se giblješ. Če si lahko privoščiš svobodno mišljenje in če imaš dovolj hrbteni ce, lahko zavedajoč se svojega izvora in svojih možnosti preživiš kot individualna osebnost v vsakem prostoru.« V i n c e n c G o t t h ar d t
ŠTIRINAJST DNI
XIV
9
poglejmo čez plot Pripravila
J er n eja J ezer n ik
Kdo si, Boštjan Dvorak? »Rodil sem se 23. junija 1971; mama, ki je tedaj poučevala slovenščino na pomorski šoli v Piranu, je dobila popadke ravno med zaključno maturitetno klavzuro – tako sem res zaznamovan s poučevanjem materinščine in študijem jezikov. Oboje se je vnelo, ko sem se z mamo in sestro l. 1984 preselil k očetu v Ulm, se naučil
nemško in začel primerjati jezike. Na univerzi v Trubarjevem mestu Tübingen sem se potem posvetil primerjalnemu jezikoslovju, ki me izpolnjuje še danes, hkrati pa se ukvarjam še z biologijo in s filozofijo, tu v Berlinu, kjer poučujem na Humboldtovi univerzi, pa me vse bolj navdušuje tudi šport.«
Ledene metamorf Boštjan Dvorak, prihajaš iz zdomske družine intelektualcev, ki se je morala v času socializma v Jugoslaviji zaradi svoje pristne katoliške vere izseliti na t. i. kapitalistični Zahod, v Nemčijo. Znan si po tem, da si si pridobil odlično izobrazbo in da 1. marca 2011 govoriš 20 jezikov, med njimi tudi očipvejščino severnih Indijancev, pa keltščino, ki na Irskem počasi, a zanesljivo izumira, odlično obvladaš tudi gornjo in spodnjo lužiško srbščino in si redni gost pri manjšinskih lužiških Srbih, ki živijo čisto blizu Berlina, kjer živiš in delaš kot priznani jezikoslovec na Humboldtovem inštitutu ... Kako se človek nauči take množice jezikov? Kaj so ti vsi ti jeziki dali? Katera obzorja so ti odprli? Kaj vse so ti pomagali spoznati? Boštjan Dvorak: »Pri učenju jezikov sta poglavitna zanimanje in želja po izražanju in razumevanju; ta sla po usvajanju besedil in različnih slovnič nih struktur predstavlja neke vrste zbi rateljstvo. Vsak jezik je svet zase, splet podobnosti in drugačnosti, in šele po
10
XIV
ŠTIRINAJST DNI
gled k sosedovim, tako rekoč čez plot, nam omogoči, da prav dojamemo tudi svojega. Zadoščenje prinaša spoznava nje novih izraznih možnosti in razlik, mene pa je vedno znova navdušilo tudi odkrivanje skritih sorodnosti, recimo, ko sem dognal, da izvirata slovenski glagol „znati“ in nemško „können“ iz istega korena, da je končnica v pridev nikih kot „natürlich“ v sorodu z našim samostalnikom „lik“, ali pa, da sta „sla va“ in „gloria“ ista beseda. Radovedno sti in navdušenja se žal ni mogoče nau čiti, učne sposobnosti pa danes močno upadajo tudi zato, ker spričo globalne organiziranosti niso več nujno potreb ne. Tako kot se danes vedno manj hodi in je večina ljudi upehanih že po sla bem kilometru, ker imamo avtomobi le in hoja ni več potrebna. Se pa najde kdo, ki mu je v veselje teči maraton ali plezati po vrhovih, kar je pomembno za vse človeštvo. Tako je na vseh po dročjih, tudi pri jezikih. Žal mi je, da se jih nisem naučil še precej več. Am pak še se jih lahko. Naj povem tudi to, da obstaja zelo preprosta metoda hi
trega učenja, ki je že davno zašla v po zabo, jo pa s pridom uporabljajo moji študentje: najprej se naučimo kratko besedilo na pamet, potem pa posku šamo sami oblikovati stavke. Uspeh je zagotovljen, ampak večina ljudi tega žal ne verjame.« Čemu si se, na primer, naučil očipvejščine severnih Indijancev? Pa gornje in dolnje lužiške srbščine? Boštjan Dvorak: »Algonkijski jezi ki, ki izvirajo s pacifiške obale, njiho vi govorci pa so naselili dobršen del vzhodne severne Amerike, kažejo iz redno stare slovnične strukture, ki so zanimive za vse jezikoslovce; med nje sodi tudi očipvejščina, ki se govo ri okrog Velikih jezer in ki jo je preu čeval že slovenski misijonar Baraga. Tako sem najprej vzel v roke njego vo odlično očipvejsko slovnico in ču doviti slovar. Kmalu sem uvidel, da je imel v svojih pismih prav in da sta je zik in kultura teh ljudi zares nekaj po sebnega; zanje je Baraga sprejel Tru barjevo vlogo – že zato je nujno, da
Kako si preživel letošnji slovenski kulturni praznik, 8. februar 2011? Boštjan Dvorak: »Na ta dan imam navado plavati v jezercu na Potsdamer Platzu in pri tem recitirati Prešernove pesmi; letos je bilo to spet mogoče v polnem obsegu, saj ni bilo zamrznjeno. Ker sta bili tokrat navzoči kar dve Urški, ni smel manjkati povodni mož, tako da sem ostal v vodi veliko dlje kot sicer. To športno-kulturno prireditev sem pred leti posvetil svojim študentom, letos pa sem bil vesel velike javne pozornosti. Doslej je z menoj plavala le ena študentka slovenščine, prva pa se je te moje prireditve javno udeležila nekdanja kulturna atašejka Monika Kartin. Sicer pa (že veš, da) ljubim ledeno kopel in jo redno izvajam trikrat na teden v raznih jezerih in rekah; začel sem v Donavi v Ulmu pred 20 leti. To je le del temperaturnega trenin-
ga, ki je moj priljubljeni konjiček. Med drugim že sedemnajst let ne uporabljam tople vode in kurjave, že sedem let tudi ne nosim zimskih oblačil in vseskozi shajam z majico s kratkimi rokavi, izjema so le nastopi s kravato v predavalnici. Med hojo lahko brez škode preživim na prostem pri –23*C tudi po deset ur praktično brez oblačil. Vsi se čudijo in tudi sam ne vem, kako je to mogoče, saj celo Eskimi, ki so v ledu preživeli mnoga tisočletja, ne morejo brez zimske obleke. Vendar pa mislim, da je vrsta naših nesposobnosti bolj družbene narave in večino ljudi zebe iz vljudnosti. Hkrati sem dognal, da so prišli naši predniki bolj s severa in da smo se ohranili le v krajih z mrzlo zimo – Slovenci smo preživeli ravno v mrzlih krajih nad Trstom in na Koroškem, kjer vlada celinsko podnebje.«
foze dvajsetih jezikov se njihov jezik ohrani. Očipvejski je zik in kultura sta tako stara, da jima mora prisluhniti vse človeštvo. Pa ven dar sta kos tudi vsem sodobnim razva dam; „mazinaabekiwebinigan“ (stroj, ki meče slike sem in tja) je recimo be seda za kompjuter. Gornja in precej bolj ogrožena dolnja lužiška srbščina pa sta dva knjižna jezika enega naroda, v mnogočem sta zelo podobna sloven ščini; zanimivo je že, da imata deloma iste dvojinske oblike, npr. „vama“ ali „naju“, medtem ko se imenovalniška oblika glasi „mej“ ali „vej“ (midva, vi dva). Lužiški Srbi so kulturno izredno zanimiv in aktiven narod, katerega je zik na terenu preučujem že vrsto let, hkrati pa me privlači njihova književ nost, ki jo predstavljajo na mnogih ber linskih prireditvah. V slovenski župniji v Berlinu smo organizirali tudi že sku pne slovensko-lužiške večere. Osebno sem spoznal mnoge avtorje, recimo Ju rija Brezana in Kita Lorenca. Mislim, da se spodobi, da se v nemškem glav nem mestu kulturno udejstvuje tudi slovanska omika, ki mu je dala ime.«
Kakšna pa je bila tvoja pot do slovenščine? Boštjan Dvorak: »K materinščini sem se vedno znova vračal tudi med študi jem drugih jezikov; pri tem sem spo znal veliko presenetljivih posebnosti, ki jih prej nisem opazil. Najbolj me je navdušilo, da lahko v slovenščini kli tične zaimke uporabljamo kot glagole, kar ni mogoče v nobenem drugem jezi ku, recimo: „A ga kdo pozna? – Jaz ga slabo, ampak ga, drugi ga pa ne.“ Temu fenomenu sem posvetil svojo doktor sko disertacijo. Pripravljam pa tudi primerjalno slovnico s poudarkom na pojavih, ki jih ni nikjer drugje. Že vrsto let poučujem slovenščino in me zelo veseli, da jo mnogi moji študentje že gladko obvladajo. Obenem pa v njej rad in veliko pišem, tako literarno kot razi skovalno, saj je zelo pripraven jezik.« Živiš in delaš v Berlinu, veliko potuješ po svetu, pogosto gostuješ v Sloveniji. Kako ti doživljaš skupni slovenski kulturni prostor? Boštjan Dvorak: »Zdi se mi, da je
naša razseljenost prednost današnje ga časa; vedno bolj smo povezani in hkrati prisiljeni delovati v svetovnem merilu, k čemur nas zavezuje naša kultura. Seveda so zelo pomembne tudi skupne vezi z domovino, obmo čjem njenega nastanka. Za te poveza ve se trudimo tudi v okviru Svetovne slovenske konference, predsedujem namreč njegovi nemški konferenci.« Naši bralci še ne vedo, da namesto sladoleda v svojem hladilniku raje hraniš bube eksotičnih metuljev. Objavljaš znanstvene prispevke o metuljih, ki jih gojiš, v kratkem pa bo pri založbi Amalietti izšla tvoja knjiga o metuljih, ki si jo posvetil svoji umrli materi. Kaj ti pomenijo metulji? Boštjan Dvorak: »Popolna preobraz ba je v naravi redek princip, ki člo veka umetniško navdihuje. Hkrati pa me metulji vedno znova soočajo z dej stvom, kako lepo in pristno je vse na ravno, ko gre le za bistvo in ni nič od več.«
ŠTIRINAJST DNI
XIV
11
feinigovi Andrej Feinig
ogrizki
moli & duri
Celo leto PUST. Noro, noro,
Rej pod tablami –
Edo Škulj dokumentira delo slovenskih izdelovalcev orgel Edo Škulj se je že zapisal v slovensko cerkve no glasbo, saj ji posveča veliko časa in moči. Posebno pa so ga prevzele orgle, kajti kralji ci glasbil od leta 2001 posveča tudi vrsto pu blikacij. V njih se osredotoča na orgelske de lavnice, ki so delovale na Slovenskem. Izdal je sedem knjig. Pa jih naštejmo: Jenkova orglar ska delavnica (2001), Goršičeva (2004), Mi klavčeva (2007), Zupanova (2009), Narakso va (2009), Mayerjeva (2009) in Križmanova orglarska delavnica (2010). V vseh teh publikacijah vedno znova najde mo tudi orgle, ki so jih ti izdelovalci postavili pri nas na Koroškem. Zupan jih je postavil kar pet, in sicer v krajih Suha (1881), Grabštanj (1883), Št. Peter-Jadovce (1893), Šteben pri Maloščah (1896) ter Sv. Jakob na Cesti (1907). Zadnja publikacija o slovečem izdeloval cu orgel Frančišku Ksaverju Križmanu obse ga 335 strani. V njej je zbranih ogromno po datkov, velik del besedila je tudi v nemščini in latinščini. Križman (1726–1795) je moral biti zanimiv človek, saj je pisal heksametre v la tinščini, pa tudi čustven, posebno ko je na sprotoval orgelskim izdelkom konkurentov. Tako kot Pietro Nachini oz. Petar Nakić je bil Križman duhovniškega stanu. Prej ome njeni je bil sloviti izdelovalec beneških orgel in domnevno Križmanov učitelj. Glavno Kri žmanovo delo so slavne samostanske orgle St. Florian blizu Linza.
Pojmo Gospodu novo pesem
To je naslov knjige, ki so jo leta 2009 izdali na Prevaljah. Uredil jo je Jožko Kert, gonilna sila cerkvene glasbe na Prevaljah. V knjigi najde mo vrsto zgodovinskih člankov, glasbenikom filozofom pa bodo najbolj pri srcu gotovo mi sli domačina Lojzeta Lebiča. Dolina Reke Meže je dala in daje nadpovpreč no število izvrstnih glasbenikov. Med njimi so Stanko, Arnold, Maks Strmčnik in Marko Le tonja. Prevaljčani vsako leto pripravijo števil ne kvalitetne koncerte v cerkvi in zunaj nje. Veseli smo, da se koncertni nastopi med Pre valjami in Koroško zdaj izmenjujejo še malo bolj pogosto kot prej. Tako se spet združuje to, kar sodi skupaj.
12
XIV
ŠTIRINAJST DNI
T
olsti četrtek, pustni ples društva Janus, imenovanega po rimskem bogu/maliku z dvema obrazoma, društva za krepitev dvojezičnih imen in oznak v gostilni s poetičnim imenom gostilna Pr‘ Lipi/Gasthaus zur Linde v idilični vasici v grapi na poti proti Selam/Zell. Na vabilu društva Janus je bilo napisano, da bo za vsako in vsakega, ki bo prišla/prišel z majico, na kateri bo njeno/ njegovo ime zapisano dvojezično, vstop brezplačen. V času splošne krize nadvse mikaven poziv. Ob zvokih ansambla Harmoničen kompromis/Kompromiss-Harmonie pari plešejo na počasen valček »Srečen je, kdor pozabi/Glücklich ist, wer vergisst«. Kamerman oddaje P’r Dravci doma/Land an der Drau lovi najbolj originalne napise na majicah s prižganim mikrofonom. Iz elektronskega zapisa na kaseti kamere: DÖRFLER – dve, tri – VA ŠČAN: Najhujše razočaranje v vsej moji politični karieri, odkar sem zapustil pipo v pi
vovarni! VIHAR – dve, tri – STURM: Konsenz – dve, tri – Konsens – zwei, drei. FELDNER – zwei, drei – POLJANC – dve, tri: Rin ga, ringa, raja, slovensko bom znal do maja! VOUK – dva, tri – WOLF: Tempo, tempo, drugače tabel nikoli ne bo! SADOVNIK – dve, tri – OBSTLER: Brez skupnosti se nič ne vrti! Gemeinsam statt einsam ! GLAVNI UREDNIK – dve, tri – ŠEF-REDAKTE UR: Flurschaden – dve, tri – Wohlwollen kaputt! – dve, tri – ja, kaputt! Kot mi Do-do-do in lo vemo, kako nikoli ne bo – in basta! OSTERMAYER – zwei, drei – BOŽIČEK, vulgo PIRH-NER: Mirna Bosna! Kühler Kopf! Der das will, der ist ein Tropf! KAISER – zwei, drei – CE SAR – dve, tri : Re-ž-itev bo, ja, mora biti, politi-š-na. Poli tisch, was sonst! Kaiser, was sonst! SCHWARZ – due, tre – ČRNUH – dve, tri: Ko bi se jezikov učili! Približno tako le: SI – NO – DA, SI – NO –
gregejevi
piše Horst Ogris
citati G re g e j K r i š t o f
neverjetno noro.
– Table-Tanz In prišli so z dvojezičnimi majicami
DA. Ja ali da – dve, tri – seveda da! Gospa PEČNIK – zwei, drei – Frau STEINER: Verhandeln statt Busseln! Dve, tri – Vsem stvarno mislečim – poljub! To je moj STANDARD! PIKAPOLONCA – dve,tri – MA IKÄFER – zwei, drei: Flieg,Tafel, flieg, da Kärntna is im Krieg! Dajč – dve, tri – Taitsch – dve, tri – in aus! VELIK – dve, tri – GROSS – dve, tri: Abraham, Abraham! Wenn di ka Slowenisch ham, gemma wieda ham – SERVUS – SREČNO – CIAO! KOREN – dve, tri – WURZEL – zwei, drei: Knjiga, knjiga, bančna knjiga, mariborska figa. INZKO – dve, tri – INZKO – dve, tri: Sanjač vsak, ki misli, da to dobi. Luči ugasnejo, tema, strela, grom! Ko spet postane svetlo, se iz megle izlušči strašilu podobna postava, zavita v belo rjuho. LENČI – tri, tri – LENTSCHI – tri, tri: Še tavžent tolstih četrtkov – tri, tri –, prej da vas pamet dobi. Pri šanku sloni bradat in siv starec, z nogo udarja ob tla in mrmra – dve, tri – dve, tri, dvakrat tri in tisočkrat tri.
Slovenci in Tržaško morje
M
nogi dogodki zadnjih dvajsetih let, ki so omogočili Evro po, šengen in evro, med drugim omogočajo tudi bolj sproščeno raziskovanja zgodovine, predvsem pa izvaja nje lepih čezmejnih prireditev. Leta 2010 so na Velikem trgu v Trstu izvedli 14. Koncert prija teljstva. Tri himne so združile več kot deset tisoč ljudi. Nastopilo je 360 mladih glasbenikov iz Italije, Slovenije in Hrvaške. Taktirko je imel v rokah maestro Riccardo Muti, 69-letnik, ki je po koncer tu namignil, da bo za petnajsti Koncert prijateljstva letos v Ljublja ni poskušal najti prost termin. Tržaški župan Roberto Dipiazza, ki na slovenskih prireditvah pozdravi tudi v slovenščini, je priznal, da je jokal, ko je poslušal tri himne. Spretni, nadarjeni, bistri zgodovinarji brskajo in iščejo po zdaj odprtih in dostopnih arhivih, pišejo, izdajajo knjige, ki vzbujajo občudovanje. Kapetan, svetovljan in zanimiv Slovenec Bruno Vol pi – Lisjak je leta 2010 pri koprski založbi Libris izdal knjigo »Tr žaško morje: kraška obala, mesto in vasi: prezrti del zgodovine Slovencev«. V prostoru, kjer se sredozemski rokav – obala med Sa vudrijo in Gradežem – najgloblje zajeda v evropsko celino, so skozi stoletja garali, veslali, jadrali, tesali svoje čupe in ribarili slovenski ljudje. Čupa je prvo slovensko plovilo drevak, čoln, ki je sicer raz širjen po vsem svetu kot najbolj praktično in ekonomično plovilo, zatrjuje gospod Lisjak. Ribištvo je zamrlo pred več kot petdeseti mi leti. Povezanost ne samo s Krasom, temveč tudi z Jadranom, pa obstaja. Na danes dvojezičnem ozemlju Tržaškega zaliva – pol pre bivalcev je Italijanov – se tam živeči Slovenci vedno bolj zavedajo povezanosti z morjem. Knjiga »Trst je naš: boj Slovencev za morje (1848– 1954)« je izšla leta 2008 v Ljubljani pri Novi reviji, in sicer v zbirki Korenine. Av tor dr. Jože Pirjevec, ki poučuje na Univerzi v Kopru, je ob pred stavitvi knjige v Trstu, kjer je znanstveno delo postalo „potencial no eksplozivno sredstvo“, nad katerim bdi policija, med drugim dejal: »Po letu 1860 je moral Franc Jožef privoliti v ustavne svo boščine Trsta zaradi izgubljene vojne v severni Italiji. Slovenci so v Trstu ustanovili čitalniško društvo, v bistvu prvo politično orga nizacijo na slovenskem ozemlju. Navezali so se na misel o zedinje ni Sloveniji iz leta 1848, torej avtonomni državi znotraj habsburške monarhije, ki naj bi imela v Trstu dostop do morja. Niso zanika li, da večina tržaškega prebivalstva govori italijansko. Menili pa so, da je Trst kljub temu „njihov«, ker je povsem vključen v tedaj sto odstotno slovensko zaledje.« In seveda Kras, ki sega do Tržaškega zaliva. Tam med Devinom, pod Križem, Barkovljami in Trstom so Slovenci več kot eno tisoč letje lovili tune. Pravzaprav naj bi znamenita pot med Nabrežino in Devinom ne bila Rilkejeva, temveč Aškerčeva pot. Prvi je tam ho dil Anton Aškerc, prvi jo je tudi opisal. In roman o lepi Vidi Dušana Jelinčiča »Bela dama devinska« (zbirka Sanje 2010). Po Krasu se sprehaja in piše tudi Peter Handke. Pohode na Kras pa organizira tudi celovški UNIKUM. To ponudbo lju dje radi sprejmejo. Naslednji pohod bo v soboto, 26. su šca ali marca.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
13
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Urednica: G abi Frank
Obisk pri Tončiju Dolinšku v Železni Kap
Dočakal sem lepo živel pa bom Umetnik Valentin Oman in direktor Mohorjeve družbe Anton Koren na odprtju Omanove razstave v Beljaku
Jože Valeško je novi predsednik Ustanove Valentina Omana Pretekli teden so v Ustanovi Valentina Omana izvolili novega predsednika. Po nepričakovani smrti dolgoletnega predsednika Andreja Kajžnika so morali izvoliti novo predsedstvo. Predsednik bo v naslednjem obdobju župnik Jože Valeško, podpredsednica pa Pepca Weiss, ki na svojstven in ljubezniv način posre duje umetnost mladim in starim. Tajnik ustano ve bo naprej Franc Opetnik, referent za medije Franc Krištof, blagajničarka Gabi Frank, Andre ja Sturm pa je nadaljnja odbornica, v nadzorni odbor sta bila izvoljena Franc Kattnig in častni kanonik Poldej Zunder. Ustanova Valentina Omana se je zavezala ohranjanju velikega zaklada, ki je v Mohorje vi hiši in na Slovenski gimnaziji. Valentin Oman je osrednji umetnik, v zadnjih letih je Mohorje va izdala monografijo o njegovi umetnosti v jav nosti, ki je že razprodana, in lani katalog k be ljaški razstavi, ki je bila zelo odmevna. V okviru prezidave kapele in nove kulturne dvorane v Mohorjevi je v dogovoru z Valentinom Oma nom prišlo do nekaterih sprememb. Pred dvo rano visijo nove slike, v novi kapeli pa je umet nik oblikoval križ iz slike, ustvaril nov križev pot, pred stara okna pa so vgradili umetniška Omanova okna. Kapelica je med tednom podne vi dostopna.
14
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Franc Kattnig se je pred kratkim podal v Železno Kaplo v dom za ostarele, kjer že nekaj časa živi nam vsem znani Tonči Dolinšek. Ob osemdesetletnici rojaka, ki je s svojim hroščem prišel v vsak slovenski dom kasirat Naš tednik ali prodajat Pratiko, je izšla knjiga, v kateri so zbrane vse dogodivščine Tončija Dolinška. Veseli se vsakega obiska, morda pa boste kdaj pogledali k njemu in ga razveselili s svojim obiskom.
Dragi Tonči, v uvodu svoje knjige si napisal, da si 8. junija 1925 zagledal luč sveta pri Kežarju v Beli pri Železni Kapli in da so te že drugi dan po rojstvu s konjem peljali h krstu v Železno Kaplo, ker je zdravnik menda napovedal, da te ne bodo prinesli živega od krsta domov, tako slab da si bil. Župnik pa da je rekel, da te naj po krstu kar hitro nesejo domov, da boš doma umrl. Tako si torej začel svojo življenjsko pot. Trepetali so zate in mislili, da ne boš preživel. Pa ti je bilo drugače usojeno – dočakal si lepo starost, ničkolikokrat peš prehodil vse kapelške grape, s kolesom, z mopedom in nato z avtom prevozil, pa tudi veliko prepešačil vso Koroško po dolgem in počez, spoznal nešteto naših slovenskih ljudi, obiskal vse slovenske domove od Zilje do Podjune, kjer si doživel, kakor praviš, »toliko lepega in zanimivega!« Zdaj že nekaj let živiš v Domu za oslabele sv. Jurija v Železni Kapli. Kako se imaš? Tonči Dolinšek: Ne maram biti upo kojenec in sem se zelo naveličal brezdelja, sprehajanja in posedanja v sobi. To me vedno bolj slabi. Raje bi kaj delal. Mnogo mislim na čase, ko sem bil sredi kulturnega dogaja nja po vsem Rožu, v Podjuni, na Gu rah in Zilji, kasiral za Naš tednik in raznašal Pratiko. Do okoli 800 izvo dov sem jih sam spravil med rojake. In me še zdaj redno sprašujejo obi skovalci tukajšnjih stanovalcev, kdaj bo spet prišla Pratika k njim. Poznamo te kot navdušenega bralca domačega tiska. Tukaj imaš več časa za ta svoj konjiček. Dolinšek: Ko pa že bolj slabo vi
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
NOVO NA knjižnem TRGU
pli
starost, zares 100 let dim! Tako pač obujam spomine in spet in spet slišim, da je ta ali oni znanec umrl. Po tem mi je težko pri srcu, saj vem, da je iz leta v leto manj ljudi, ki jih še poznam. Obljubil si mi očala in že težko čakam, da bom prebi ral Zgodovino hiš občine Železna Kapla, ki bo kar kmalu izšla iz zapuščine dragega patra Bertranda Kotnika, in izredno lepe poslovil ne članke ob slovesu rojakov po vsem Koro škem, ki jih piše Janko Kulmesch za Novice! Da bom obujal spomine nanje, ki sem kar vse dobro poznal. Zlasti časi, kam hitite! Zelo do bro se še spominjam mnogih lepih dogodkov, vesel sem tudi, da je igral moj modri avto, s katerim sem prevozil nekajkrat vse naše vasi, lansko leto v filmu, ki ga je posnel moj nečak Miha Dolinšek za televizijsko oddajo »Dober dan, Koroška«. Hvala družini Hedenik iz Ve linje vasi, da tako lepo skrbi za mojega »pla vega čebra«. Hvala za pogovor. In kaj si želiš? Dolinšek: Bivši vodja Mohorjeve knjigarne Peternel Lojze je vedno rekel, da bo živel 100 let, kar mu je skoraj uspelo, saj je umrl šele pred kratkim, star 97 let. Jaz pa bom ži vel res 100 let! – Že nekaj časa me je redko kdo obi skal, upam pa, da bo kdo pri šel, ko bo spet vigred, saj pravza prav v Že lezno Kaplo ni tako da leč ...
Gerhard Leeb: Karavanke brez meja
Karavanke so najdaljše slovensko gorovje. Njihova slemena z najvišjim vrhom Stolom (2236 m) se vlečejo 120 km daleč od Trbiža do Slovenj Gradca na slovenski strani in od Podkloštra do Labota na avstrijski strani. Karavanke so dolga leta veljale kot ideološka meja med vzhodnim in zahodnim blokom. S padcem Berlinskega zidu in razpadom Sovjetske zveze je prišlo do pozitivnih sprememb v medsebojnih odnosih na obeh straneh gorovja. Naraščajoči pretok blaga in turistični porast med Slovenijo in avstrijsko Koroško dokazujeta dober razvoj. S tem povezano medsebojno odkrivanje vliva upanje v skupno prihodnost. Avtor Gerhard Leeb se je podal na pot v kraje ob vznožju Karavank z namenom, da Karavankam odvzame njihovo politično ustvarjeno nepremostljivost. Knjiga v prvi vrsti ni vodič v gorski svet Karavank, temveč razkriva predvsem lepote, posebnosti, kulturnozgodovinske trenutke in čudovite izletniške cilje v krajih vzdolž Karavank in v njihovih višinah ter favno, floro in geologijo gorovja. Hkrati pa avtor poskuša ujeti skupno zgodovinsko tradicijo obeh strani Karavank z enkratnimi slikami. 336 strani, broširano, ISBN: 978-3-7086-0496-1, 28 evrov
Jože Dežman: Le vkup le vkup uboga gmajna
Preganjanje kmetov in kmečki upori v Sloveniji 1945-1955 »Na množičnem sestanku, na katerem so razpravljali o pristopu v kmetijsko obdelovalno zadrugo, je kričal, da je oblast uničila že vse velike kmete, sedaj pa hoče uničiti še male in srednje kmete ter da so kmetje prisiljeni vstopiti v kmetijsko obdelovalne zadruge in da sploh ni svobode. Po končanem postopku je zunaj poslopja, v katerem je bilo zborovanje, udaril okrajnega aktivista, ki je vodil zborovanje.« AS 353, šk, 5, Bilteni javnega tožilstva Ljudske republike Slovenije, 14. julija 1949. »Dne 20. junija t. l. sta na ustanovnem občnem zboru pozivala ljudi, naj zahtevajo vrnitev pristopnih izjav v kmetijsko obdelovalno zadrugo in naj zapuste zborovanje. S tem svojim nastopom, kakor tudi poprejšnjo propagando, sta dosegla, da so ljudje začeli na zborovanju demonstrirati, vzklikajoč in vpiti ,dol z zadrugami', ,smrt komunistom', ,smrt tovarnam'. Oba obtožena sta tudi pozivala na odpor proti organom NM, ki so bili pozvani, da vzpostavijo red. Ko so namreč člani NM obema napovedali aretacijo, sta pozvala razbesnelo množico, naj to s silo prepreči, in dosegla, da so ljudje s silo navalili proti patroli, ki je bila prisiljena uporabiti orožje. Ko so oddali nekaj strelov v zrak, so se ljudje umaknili in nato razšli.« AS 353, šk. 5, Bilteni javnega tožilstva Ljudske republike Slovenije, 14. julija 1949. 480 strani, broširano, ISBN: 978-3-7086-0533-3, 32 evrov
Friedrich Weinreb: Samozavest in depresija
Friedrich Weinreb v svoji knjigi pripoveduje o dveh načelnih vrstah bivanja, ki ju bolj ali manj doživlja vsak človek. Bralcu omogoča dostop do starih mističnih podob, ki mu lahko pojasnijo načelno strukturo njegovega veselja in trpljenja. Bralec z začudenjem odkrije, da se drama dveh svetopisemskih kraljev Savla in Davida odigra v njegovi duši. Veseli, pojoči in plešoči David ter mračni, potrti in od ljubosumnosti načeti Savel sta podobi globokih in močnih sil v človeku. Doživeti njune zgodbe v lastnem življenju pomeni, da se približamo samim sebi in tudi smislu življenja. V tem doživljanju se lahko zgodi, da se odpravi odtujitev, za katero trpi depresivni človek. Freidrich Weinreb črpa iz starega znanja ter kaže alternativo k slepi ulici razširjene obravnave s psihofarmacevtskimi zdravili: to je pot iz notranjosti in v notranjost; neodkrita dežela zdravljenja v svetu, ki hoče vse odtujiti z znanstveno trdoživostjo. 49 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0560-9, 10,90 evroa
ŠTIRINAJST DNI
XIV
15
pokaži
jez ik
P ripravila J erneja J ezernik
Nahla Halilović iz 4. letnika Dvojezične trgovske akademije je na letošnjem govorniškem natečaju ob Tischlerjevi nagradi 2011 za svoje razmišljanje o tujcih, azilantih in beguncih na Koroškem prejela drugo nagrado. Iz njenega govora v premislek objavljamo nekaj najbolj zanimivih odlomkov.
Nahla Halilović
Marš nazaj v Bosno! /.../ Države se prepirajo o šte vilu priseljencev. Nekatere pra vijo, da jih imajo preveč, dru ge pa jih sploh nočejo, tako da se ljudje, ki si želijo boljšega življenja, zelo težko priselijo v Evropo. /.../ Zapustiš svojo do movino, svoje delovno mesto, svojo družino, svojo hišo, svoj narod. In vse to vzameš nase in vse zapustiš samo zato, ker si obetaš boljše življenje. Kaj je prisililo te ljudi, da so pusti li vse, kar so imeli, in se odpra vili v negotovo prihodnost? Vsi vemo, da mi ne bi zapustili svo je domovine brez kakega veli kega in nujnega razloga. /.../ Sama sem najboljši primer za to, da je možno imeti dve domovini. Moji star ši so leta 1992 zbeža li iz Bosne, ker se je tam začela vojna. Če tega ne bi sto rili, verjetno ne bi preživeli. Jaz sem se rodila v Celov cu. Danes imam avstrijsko držav ljanstvo in sem polnopraven del te družbe. Če me kdo vpraša, od kod prihajam, rečem, da sem iz Avstrije. Seve da je veliko stvari, ki me povezujejo z mojo drugo domo vino Bosno – v prvi vr sti je to kultura. Pre
prosto čutim, da je to del mene. Sicer pa živim v Avstriji, tu kaj obiskujem šolo, tukaj imam svoje prijatelje, zelo rada imam tudi nemščino kot jezik. Naj prej sem govorila bosanščino kot materni jezik. Potem sem
se s tremi leti naučila nemšči ne. Otroci se tujega jezika na učijo veliko hitreje kot odrasli. Mislim, da je tako tudi pri dru gih ljudeh, ki prihajajo iz dru gih držav. Treba jim je dati mo žnost, da se integrirajo. Meni ni bilo težko osrediniti svoje ga življenja v Avstriji, za moje starše pa ni bilo tako prepro sto. /.../ Kot Avstrijka z bosanskimi ko reninami se na Koroškem zelo dobro počutim. Kljub temu pa seveda obstajajo težave. Ne samo zato, ker je politič na situacija problematična in se ljudje z migracijskim ozad jem na Koroškem ne počutijo zelo dobro. /.../ Ne vem, kako bi, na primer, reagiral koroški Slovenec, če bi mu kdo rekel: »Pojdi nazaj tja, od koder si prišel!« Pa nima nika mor iti, zato ker je tukaj doma. Tako bi se počuti la tudi jaz, če bi mi kdo rekel: »Pojdi nazaj v Bo sno!« Vse preveč stva ri me namreč veže na Avstrijo. /.../ Vsak ima pravico do normalnega ži vljenja. To je treba omogočiti vsake mu človeku. /.../
Zmagovalci govorniškega natečaja Ob letošnjem govorniškem natečaju KKZ in NSKS je bil v Nedelji pomotoma objavljen napačen izid, ki ga na tem mestu popravljamo. Žirija je podelila eno 1. nagrado in dve 2. nagradi, 3. nagrade ni podelila. 1. nagrado je prejel Mišo Kampuš (Višja šola za gospodarske poklice), 2. nagrado pa Nahla Halilović (Dvojezična trgovska akademija) in Tjaša Markelj (Višja šola za gospodarske poklice). Za prireditelja: Martin Kuchling
IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec
16
XIV
ŠTIRINAJST DNI