Kulturnapriloga 49 nedelja0

Page 1

december

14

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

KULTURA

p oseben pogled najboljše tisočinke sekund


Fotografija prikazu­ je sceno iz Svete deže­ le. To je verski motiv. Prikazuje idi­

Stefan Lesjak

»Z vsem srcem in velikim občutkom …« O lepoti fotografij … Po mojem so moje najboljše sli­ ke slike mojih otrok in moje druži­ ne. Po stilističnih, barvnih in dru­ gih strogih fotografskih smernicah slike niso nič posebnega in lepe­ ga, ampak naši občutki, želje, sanje jih naredijo tako dragocene in lepe. Zato se lepota teh slik samo odpre tistemu, ki je fotografiral. O najboljši fotografiji … Ena izmed mojih najboljših fo­ tografij je požar Rutar-Centra v Dobr­li vasi 2009. To pa iz več raz­ logov. Ko sem fotografiral ta za Do­ brlo vas zgodovinsko-tragičen do­ godek, sem bil seveda tudi zelo emocionalno »prizadet«. Poznal sem veliko ljudi, ki so delali v tej tr­ govini – sprva še nihče ni vedel, ali je kdo ranjen ali ne. Ali je teta, ki dela tam, na varnem? Med fotogra­ firanjem sem bil pod emocionalnim »pritiskom«. Tudi požar kot tak je bil ogromen – za fotografa »fantastičen« – lepo za fotografirati. Fenomen »kata­ strofalna lepota« me je ujel, in sem naredil eno svojih »najboljših« fo­ tografij. Zmagal sem z njo tudi na Panasonic Lumix Award januar­ ja 2010, na katerem sodeluje vsa­ ko leto več tisoč fotografov iz celo­ tne Evrope. Po mojem tudi zaradi tega, ker za res dobre fotografije potrebuješ emocije. Biti moraš z vsemi misli­ mi in vsem srcem pri fotografiranju – to je ves čar in skrivnost vsega fo­ tografiranja. In seveda sreča. David Rubinger, dolga desetletja fotograf za TIMELIFE, pravi o fo­ tografijah Stefana Lesjaka nasled­ nje: »Lesjakove črno-bele fotografije kažejo to, kar je bila črno-bela fotografija že vedno in tudi ostaja: to je dejanska esenca te umetnosti. Ima odlično razvit občutek za fotografijo. Vsaka njegova fotografija je s fotografskega vidika odlična.«

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

lo in je hkrati dramatična fotografija, za kulisami fotografije se skriva tragi­ ka beduinskih fantov, ki ne obiskuje­ jo šole, ne dobijo dela in tudi nimajo prave medicinske oskrbe. To so ljudje druge vrste. Slika pa tudi prekriva re­ alnost. Nekaj kilometrov stran so se v času nastanka fotografije v Siriji že pobijali in nastalo je to, kar danes po­ znamo pod imenom ISIS, nemško IS. V teh krajih Bližnjega vzhoda prihaja do zelo pomembnih etičnih, moralnih in verskih odločitev, ki bodo vplivale tudi na Evropo in na nas. Razstava »Izrael – dežela med biblijo in politiko«. Razstava je na ogled do 17. 1. 2015. V soboto, 13. 2., ob 10. uri bo Štefan Lesjak vodil po razstavi.

Sefan Lesjak | Sveta dežela

uvodnik Obstaja najboljša fotografija?

N

a začetku si bom sposodil nekaj besed meni znanih fotografov, ki so vse svoje živjjenje iskali tisti odločilni trenutek, iz katerega bi jim uspelo posneti najboljšo fotografijo. Jochen Blume, svetovnoznani fotograf iz Hamburga, ki bo naslednje leto star 90 let, je o fotografiranju dejal: »Fotografirati tisočinko sekunde človeškega življenja, to me fascinira.« Fotografinja Anja Niedringhaus, ki je bila umorjena med svojim delom v Afganistanu leta 2014, stara komaj 49 let, in je veliko fotografirala tudi v vojni na Balkanu, je zapisala: »Obstajajo fotografije, ki jih ni mogoče fotografirati, te je treba doživeti.« Doživela je veliko in vedela, da je kamera, ki je bila zanjo zaščitna plast med njo in tem, kar se dogaja, zelo tanka. Zanjo je bila pretanka. Vedela je, da ji nikdar ne bo uspelo narediti tiste fotografije, za katero bo rekla, ta je najboljša, upala pa je, da bi s svojim delom kaj premaknila. Kar jo je pri njenem delu zadovoljevalo, je bilo to, da so njene fotografije pripomogle, da je začela v vojna območja prihajati humanitarna pomoč. Zelo rad se spominjam tudi besed koroškega slovenskega fotografa Mirka Štuklja, ki je pred dvema letoma prezgodaj umrl. Vedel je, kje so meje, kdaj ljudje želijo in kdaj ne želijo, da jih fotografiramo. »Trenutki fotografiranja so tudi trenutki, ko se človek odpre in se spet zapre. To komunikacijo čutim, ko fotografiram. Srečujem se pa vedno znova z občutljivostjo ljudi, kadar je objektiv tudi iz daljave dveh ali treh metrov usmerjen v nje. Prihaja do močne izmenjave energije.« Poudaril pa je tudi, da so fotografi »vojerji na kvadrat«. To prilogo smo posvetili fotografom in fotografinjam, ki nam predstavljajo in opisujejo svoje najboljše fotografije. Pripovedujejo nam, kako gledajo svet skozi objektiv in kako doživljajo svet brez notranjega pritiska, napraviti najboljšo fotografijo. Kakšni so torej njihovi posebni trenutki? Vincenc Gotthardt

K naslovnici Franc Opetnik Pod mlinom Takole opisuje Franc Opet­nik svojo fotografijo, ki smo jo izbrali za naslov­ nico: »Ta fotografija me spominja na otroška leta. Takrat sem rad zahajal k stricu in teti v mlin. Ko­ lesa, voda, pogon in oko­ lje v mlinu – vse to me je že ved­no fasciniralo. Na tej fotografiji, posneti pod mlinom, sem hotel poka­ zati skrivnostnost, ki jo kaže tudi v nekaterih od­ tenkih svetloba, ki rahlo nakazuje modro in zele­ no barvo ob beli in črni. Ta fotografija v meni zač­ ne predvajati film spomi­ nov na čas otroštva in na


kratki

val

Jože Valeško

Nebesa molčijo B

V svetu brez odrešenika

og je mrtev, a svet ga ne nasi­ ti. Uspešen petdesetletnik hoče vedno več in vedno naprej. Več užitka, več denarja, več spolnosti, ve­ dno več vsega. In vendar ne najde smisla. Nepotešljiv pohlep ga vodi v prepad. To je človek ob začetku 3. ti­ sočletja. To je eden izmed nas, to je Fa­ ust, kakor ga je Martin Kušej uprizoril v Residenztheatru v Münchnu. Goethe je to dramo pisal in obdeloval vse svoje življenje. Gre za človeka, ki proda svojo dušo hudiču, da bi zado­ voljil vse svoje potrebe in nagone ter postal bogat in uspešen. Tako se za­ pleta Faust v nizkotna dejanja. Spo­ zna Gretko, mlado in nedolžno dekle, ki mu stavi bistveno življenjsko vpra­ šanje po veri v Boga. Faust pa ima dru­ ge namene. Z vabljenjem in prigovarja­ njem spravi Gretko v zadrego, grešna dejanja in dokončni obup. Edino mož­ nost za rešitev iz uničenega življenja vidi to dekle v tem, da se zateče k Bogu in ga prosi za pomoč in za odpuščanje

grehov. Goethe je napisal dramo tako, da pride odrešenje od Boga. Poleti sem se peljal v München, da bi si ogledal Kušejevega Fausta. Očar­ ljivo predstavi sodobnega človeka, ki išče smisel v uživanju in izživljanju. To je svet brez Boga. In tudi hudič, v ženski podobi, prostaško tava po odru. Človek je postal sam svoj bog in sam svoj hudič. O Bogu se ne govori, člo­ veška duša je brez pomena. Nihče ne sprašuje po tem, kar svet drži skupaj v svoji notran­josti. Osebe na odru tavajo v ošabni nezmernosti kakor ljudje, ki jih žene sla po laži. Sredi noči blodijo v prepad. Svet je nesvet, temni in hudi kraj, nikjer ne vidiš več kotička raja.

P

red nekaj tedni so tega Fausta na Dunaju odlikovali za najboljšo odrsko uprizoritev v nemško go­ vorečem prostoru. Upravičeno. Mar­ tinu Kušeju se je ponovno posrečilo, da je skupaj z izvrstnimi igralci posta­ vil na oder upodobitev človeka v na­ šem času.

In vendar: Ko sem po treh urah sto­ pil na prosto in zadihal poletni večerni zrak, sem imel občutek, da sem bil tri ure v peklu. Ugotovil sem, da je Kušeju izvrstno uspelo pokazati našo sodobno družbo. Kakor fotograf je ujel sliko, da bolj pozorno vidimo to, kar se dogaja sredi nas. Ljubezen, odrešenje, meta­ fizika – vse je črtano. In kako naprej?

K

ot duhovnik sem se spraševal: Kako moremo oznanjati to, kar verujemo? Tem ljudem, ki vdi­ havajo zrak z okusom krvi in smrti? Obenem pa sem čutil: Kristusa, učlo­ večenega Boga moramo oznanjevati. Ne smemo dovoliti, da bi človek uničil svojega Odrešenika. Nebesa niso nik­ dar molčala in ne molčijo. In ker so od­ prta, se hočemo v adventu pridružiti vsem, ki se sprašujejo: »Kedaj Zveli­ čar prišel boš, ko smo potrebni te tako? Saj tolažila in miru ne more dati drug nikdo. Zapusti prestol vrh neba in sto­ pi skoraj v dol solza, prinesi v srce nam radost in duši bolni spet prostost.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3


osredki

pripravil

Vincenc Gotthardt

Ivan Klarič

odkriva ljudem na Koroškem že četrt stoletja posebne zorne kote. Kot snemalec in kot fotograf jih uči drugačnega gledanja. Trenutno pa slika posebno sliko, ki mu ne uspe: Marija poljubi svojega otroka. Preberite več v pogovoru.

»Dobra fotografija pove na en pogled kratek film« Redki so najbrž trenutki, ko sveta ne gledate skozi objektiv kamere. V čem je razlika gledati svet skozi objektiv kamere ali ga opazovati samo z očmi brez cilja ali najti najboljši zorni kot? Ivan Klarič: Razlika je v tem, da s ka­ mero gledaš vedno namensko. Na hrb­ tu imaš en naramnik, v katerega zbi­ raš sence s točno določenim namenom. Kadar ne gledaš skozi objektiv, takrat gledaš tisto, kar ti je lepo. Kadar sne­ maš, delaš to namensko, se pravi ne gledaš le tistega, kar ti je všeč, tem­ več tudi to, kar potrebuješ za vsebi­ no. Razlika je tudi v tem, kadar gledaš na svet brez objektiva, ga gledaš širo­ ko, kadar pa to delaš skozi objektiv, ga gledaš v okvirčkih in ga okvirjaš sko­ zi miselnost. Kako najdete kot fotograf pravi trenutek za fotografijo? Kako iščete motive? Se ti zgodijo, ali je za tem načrt? Klarič: To je odvisno, s katerim na­ menom si šel slikat. Če greš namen­ sko fotografirat, potem greš z določe­ nim namenom, kaj boš fotografiral in kaj moraš posneti. Če greš prostovolj­ no kot turist, so to trenutki, ki te im­ presionirajo in takrat pritiskaš. Motivi se sicer zgodijo, iz teh pa je treba rešiti pozabe posamezne trenutke. Se gledanje skozi objektiv filmske kamere kaj razlikuje od pogleda skozi fotografsko kamero? Klarič: V fotografiji mora biti poveda­ no to, kar v filmu napraviš v enem ce­ lem zasuku. Fotografija mora prikazati

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Brezmejnost | Ivan Klarič

to, kar vsebinsko lahko pove deset- ali dvajsetminutni film. En kader tega fil­ ma je samo en mozaični delček zgod­ be. Dobra fotografija pove na en po­ gled kratek film. Obstajajo kake fotografije ali kakšne posnete scene, o katerih bi danes rekli, to bi bilo boljše, da tega ne bi posnel? Klarič: Seveda obstajajo take fotografi­ je in posnetki, ki tako po kvaliteti, ka­ kor tudi po vsebini niso vredne, da sem jih posnel. Po vsebini gotovo vse te voj­ ne grozote in nesreče ljudi. Raje bi vi­ del, da se sploh ne bi zgodile. Mnogo je tudi takega, kar se ponesreči. Bili ste snemalec v balkanski vojni. So bili kdaj trenutki, ko ste prekinili snemanje, ker vam je postalo preveč? Klarič: Med samim snemanjem ne, ker takrat si v tem dogajanju in vse skupaj je tako, kot bi bil v neki reki, ki te nosi in moraš plavati, moraš se držati na po­ vršju, ker gre za preživetje. Zvečer, ko se uležeš v posteljo, pa vse to pride za teboj. Ko se je hrvaška vojna končala, sem si rekel, da v vojno ne grem več. Takrat, ko začneš te prizore videti po­ noči pred očmi, je to opozorilo, da mo­ raš nekaj spremeniti. Slike so vaše življenje. Slike v filmu, fotografije, slike ustvarjate kot slikar, pa tudi vaše pisanje opisuje dogajanje v slikah. Kdaj se pojavlja kakšna slika? Klarič: Slike so samo sence, sence svet­ lobe, brez svetlobe pa ni življenja. Vse se začne s svetlobo in vse se konča s

temo, ki je pa spet del svetlobe. Slike so del te svetlobe, slike so naše doga­ janje, naše življenje in tudi če gledam brez objektiva, vidim vse v slikah in ču­ tim vse v slikah. Vse življenje so slike, podobe, nekatere so mi bolj všeč, dru­ ge manj, ampak z njimi živimo od tre­ nutka, ko smo spregledali, do takrat, ko zapremo oči. Kako v kakem dogajanju najdete tistih nekaj sekund ali tisto tisočinko, ki opisuje ves dogodek brez besed? Klarič: Ne vem, če sem sploh kdaj na­ šel tak trenutek. Kadar pa se le zgodi, takrat do tega ni pripomoglo kako ho­ tenje, ampak je to bilo čustvo, instinkt in veliko sreče. Če pridete na kakšen nov kraj, kako ga preiščete po motivih? Klarič: Če pridem v neznani kraj – včasih se mi zdi, da sem bil tu že ne­ kdaj, včasih se mi zdi, da sem prvič – vedno je nekaj, kar zbudi pozornost, ali je to neka velika umirjenost kraja, ali je to neka velika glasnost, vedno so kake posebnosti, ali so kake gore, ali so hiše drugače zgrajene, kakšna majh­ na okna, ali so kakšna posebna vrata. V teh majhnih detajlih so velike razli­ ke, ki izstopajo. Sprememba perspektive je eno, drugo pa je človek za objektivom. Ste že kdaj morali snemati ali fotografirati ljudi, ki jih ne marate. Kakšno je delo ob tem dejstvu? Klarič: Ne bi rekel, da so ljudje, ki jih


Matilda Sumnitsch ena prvih snemalk

Vedno s kamero v roki Koncert, vaška veselica in cerkveni praznik so dogodki, ki so za ljudi na podeželju velikega pomena. To so trenutki srečanja. Nešteto teh trenutkov je na filmski trak posnela kmetica Matilda Sumnitsch iz Doba pri Pliberku.

V ogledalu časa | Ivan Klarič ne maram. So ljudje, ki so ti bliže pri srcu, so pa tudi ljudje, s katerimi se manj razumeš. Tudi tiste, ki so mi bili včasih manj všeč, nisem poskušal s ka­ mero prikazati njihove slabosti, vedno sem jih poskušal zaščiti ali so mi bili prijatelji ali ne. Nikoli pa nisem šči­ til ljudi, če so govorili kake neumno­ sti. Takrat sem jim s kamero pokazal ogledalo. Ogledalo je zelo prijazno za nas ljudi. Je pa podobno kot fotogra­ fija. Ogledalo kaže vse gube, vse sta­ ranje, vse izpadle lase. Pokaže vse, kar se na nas spreminja. To razliko vidim na fotografiji šele čez deset let ali poz­ neje. S fotoaparati in kamerami, s katerimi ste začeli fotografirati in snemati, so danes v muzejih. Takrat so le redki imeli kakšen fotoaparat, danes ga imajo vsi. Fotografije so postale masovni produkt. Kaj je fotografija pridobila ali izgubila? Klarič: Odnos do fotografije se je bi­ stveno spremenil. Še posebej z digital­ no fotografijo. Fotografija je pridobi­ la na popularnosti in skoraj vsi ljudje imajo dostop do fotografiranja. Naj­ več je pridobila dokumentarna foto­ grafija. Zdaj skoraj ni več dogodka na svetu, da ga nekdo ne bi pofotografiral ali posnel. To je pomembno za našo zgodovino, ker obstaja mnogo foto­ grafskega materiala. Zelo problema­ tično pa je arhiviranje teh fotografij, ker zgubljajo na kvaliteti. Je opazovanje skozi objektiv vedno

tudi objektivno ali je fotografija le stališče posameznika? Klarič: Resnica se zgodi, vse drugo so njene interpretacije. Enako je s fo­ tografijo. Film in fotografija sta lah­ ko velika manipulacija. Fotografija in film sta vedno subjektivna stvar. Mi, ki slikamo in snemamo, smo kakor ostrostrelci. Ko streljajo, izdajo polo­ žaj, od kod streljajo. Tisti, ki je foto­ grafiral, izdaja svoj pogled na določe­ ni problem, določeno stvar ali določen objekt. Kakšna slika vam ne gre iz spomina in vam je tudi kot slikarju najbrž ne bo mogoče upodobiti? Klarič: Zadnje čase, ko pripravljam razstavo, se mi je med risanjem poja­ vila želja, da bi narisal posebno sliko. Nikjer namreč še nisem videl slike, da bi Marija poljubila otroka. Ravno tako sliko sem skušal naslikati, pa mi še ni nastala taka slika, s katero bi bil zado­ voljen. S tem se sedaj ukvarjam. Še zadnje vprašanje: Kako je treba gledati svet, da bo ostal zanimiv tudi še takrat, ko mislimo, da smo že vse videli? Klarič: To je čisto enostavno in tudi vodilo mojega dela: Vedno poskušati prikazati stvar iz takega zornega kota in na tak način, česar ne vidiš, če nor­ malno hodiš in gledaš. Se pravi, stvar mora biti zanimiva. Če ni drugačna, kot jo vidi vsak, potem je ne bo opa­ zil. Drugačne stvari nam postanejo za­ nimive.

Začetek njenega filmanja je zaznamoval žalosten družinski dogodek. Ko se je leta 1971 ponesrečil njen sin, ji je sosed pokazal film, na katerem se njen otrok sanka v veseli družbi sosedovih otrok. Ta film je družini ohranil spomin na ponesrečenega otroka. Dejstvo, da na filmskem traku ostanejo shranjeni spomini na ljudi in čas, v katerem so živeli, jo je navdušil, da si je kupila kamero super 8 in začela snemati. Kot nadvse družaben človek Matilda Sumnitsch rada zahaja na razne kulturne prireditve – njena zvesta spremljevalka pa je bila do nedavnega vedno kamera. Za kamero pa je segla tudi takrat, kadar je v vaškem okolju srečavala sosede in so na posnetkih videti vaški originali, ki jih danes ni več. Na hitro pa je posnela tudi kako kmečko opravilo. Tudi kmečki praznik – koline – je ovekovečila na filmski trak. V teku let se je filmska tehnika razvila in Matilda Sumnitsch je kupila novo kamero. Če je njena prva kamera posnela le sliko, je druga kamera posnela tudi glas. Središče njenega življenja je bila vedno družina. Družinska praznovanja, skupni izleti in številni pohodi na domačo goro Peco so shranjeni na njenih filmskih trakovih. Življenje Matilde Sumnitsch pa je močno oblikovalo farno in cerkveno življenje. Da bi ohranila spomin na te lepe dogodke, je posnela marsikatero cerkveno slovesnost. V filmskem arhivu hrani posnetek celotnega praznovanja nove maše sovaščana Zodjakovega Toneja – dekana Antona Opetnika. Pa tudi kako pridigo je v celoti posnela. V teku 40 let je posnela številne kulturne in cerkvene dogodke v bližnji okolici. Če pa je Matilda Sumnitsch odšla na potovanje, je s seboj ponesla kamero. »V Izraelu sem posnela molitev križevega pota. Vsi ga poznamo. Doživeti in ga posneti v Izraelu, je pa nekaj čisto posebnega,« pravi navdušena »filmarca«, ki pa prizna, da je po 40 letih odložila kamero. »Oči ne nesejo več,« pravi, a je ponosna na svoje posnetke. Sovaščanom in družinskim članom jih je občasno že pokazala. Bogato zakladnico posnetkov pa bi rada uredila tako, da bi bila na ogled z današnjo tehniko. Čeprav se zaveda, da bi to pomenilo veliko dela, pa ve – to je dragocen zaklad življenja, kulture in tradicije iz preteklih dni. Na filmskih trakih je ohranjen mlajši generaciji. Micka Opetnik

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5


osredki Tomo Weiss

vidi v kameri svinčnik, s katerim beleži posebne trenutke

Z izvirnostjo proti vizualni poplavi

Premci | Tomo Weiss Tomo Weiss, ki se od leta 2009 samostojno ukvarja predvsem z grafiko, svet rad ujame tudi v objektiv. Velikokrat poseže po kameri in pravi, da se skrivnost dobre slike skriva predvsem v formuli »ob pravem času na pravem mestu«. Amina Majetić Tomo Weiss je že kot otrok spoznal moč fotografije, oče je prav tako fo­ tografiral in z njim je, kot sam pravi, spoznaval predvsem tehnično plat. »Fotografirati sem začel že zelo zgodaj, takratni začetki pa niso bili tako enostavni, saj si bil kot foto­ graf omejen na minimalno števi­ lo slik, motiv si moral imeti že neka­ ko v glavi, se osredotočiti na njega, medtem ko je danes zaradi široke­ ga tehničnega spektra postopek obra­ ten, narediš lahko ogromno število slik in izbereš najboljšo,« pripovedu­ je Weiss, ki je velik izziv v fotografi­ ranju našel predvsem s prihodom di­ gitalne fotografije. »V zadnjih letih je bilo na področju fotografije nekaj močnih sprememb in ko je bila digi­ talna fotografija že dosti napredna, sem si tudi sam kupil digitalno ka­ mero, predvsem pa sem bil radove­

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

den na področju tehnike, seveda je bil naslednji korak tudi iskanje mo­ tiva, eks­perimentiranje, primerjanje analogne in digitalne fotografije, is­ kanje prostorov, kjer sem preživel včasih tudi po cele dneve ali pa do­ bil občutek, da sem se vrnil tudi do 150 let v preteklost, ko sem iz izbra­ nih prostorov umikal pajčevine,« še dodaja Weiss. Pravi tudi, da je pri fo­ tografskih projektih pomembno imeti predvsem cilj, največji izziv pa je pot do tega. Kamere v roke nikoli ne vza­ me iz dolgčasa. Ko Weiss ne fotografira, se ukvarja s športom, predvsem s smučanjem in kolesarjenjem. Takrat kamere po na­ vadi nima s seboj. Kakšen je svet skozi objektiv? »Svet je isti, a na sliki začnejo izstopati de­ tajli, ki postanejo pomembni šele s sliko. Rad se spuščam predvsem v te, rad slikam statične objekte, vsakda­ nje detajle, ki jih nihče ne vidi (poka­ že mi kozarce, ki samevajo za pultom kavarne, v kateri poteka najin pogo­ vor), rad slikam predstave, saj so ta­ krat fotografije ljudi najbolj narav­ ne, ko ne vedo, da so fotografirani.« Doda še, da kot fotograf doživiš stva­ ri predvsem pri načrtovanju fotogra­

fije, saj je treba loviti prave trenutke, načrtovati (pove o projektu, ko je fo­ tografiral sončni zahod). Izziv v fotografiranju danes vidi Weiss predvsem v izstopanju in drugačnosti. »V principu danes ni več no­ vih in drugačnih slik, ki bi pritegnile. Preplavljeni smo z mediji, informa­ cijami in ena navadna slika danes ne šteje več, saj imamo vizualno popla­ vo, zato sta pomembna predvsem iz­ virnost in novost,« pravi in še doda, da je danes uspeh zadržati gledalca pred sliko za nekaj več časa in ga pri­ praviti do tega, da se v sliko poglobi in na njej išče malenkosti. In kako je biti umetnik? »Pravzaprav se nimam za umetnika. Moja teta je slikarka in skozi njo gledam na umet­ nike, ona je zame umetnica in to je nekaj posebnega. Sam na kamero gle­ dam kot na svinčnik, s katerim uja­ mem en motiv ali zamisel na papir oz. fotografijo. Pred nazivom umet­ nik imam ogromno spoštovanje. Vse­ kakor pa sem vesel, da imam medij, s katerim se lahko izražam in seveda zelo cenim ljudi, ki to prav tako poč­ nejo, pa naj bo to v pisanju, glasbi ali fotografiji.


Bohinj | Tomo Jeseničnik

Fotograf v presežnikih – Tomo

Jeseničnik

Bistvo fotografije je svetloba »Slišalo se bo kot Bevkova pripoved, kako sem prišel do svojega prvega fotoaparata, ki ga imam še ved­no v omari,« o svojih začetkih spregovori eden izmed najboljših slovenskih fotografov Tomo Jeseničnik.

»Ko sva z mamo hodila cele počitnice med drugim in tretjim razredom na­ birat borovnice, sem si s prisluženim denarjem kupil fotoaparat,« pove Je­ seničnik, ki takrat še ni slutil, v kak­ šen profesionalizem ga bo popeljala ljubezen do fotografiranja. Kot ja­ dralni padalec in alpinist je na svo­ je avanture s seboj jemal fotoaparat. »Leta 1987 je švicarska padalska re­ vija objavila mojo reportažo o pole­ tih z jadralnim padalom z najvišjih turških vulkanov in takrat sem si pr­ vič upal pomisliti, da bi bil to lahko moj poklic,« se razgovori Jeseničnik. A trajalo je še nekaj časa, da je odloči­ tev dozorela: leta 1996 je pustil služ­ bo in si pridobil status svobodnega ustvarjalca na področju culture. Nje­ gova poklicna pot od takrat vodi samo navz­gor. Zanj še kako drži pregovor, da dober glas seže v deveto vas.

reš specializirati samo za eno vrsto fotografije. »Delam precej zvrsti foto­ grafije in to je tista odrešilna bilka. Ko se nasičiš dela v studiu, se pojavi na­ ročilo in greš v naravo. Druga stran te privilegiranosti pa je, da so mi bila kot fotografu odprta marsikatera vra­ ta, ki mi sicer ne bi bila. Skozi moje roke so šle nekatere najpomembnej­ še vrednosti slovenske zakladnice. Ne samo po tehnični plati, ampak tudi drugače se kot fotograf vedno izpo­ polnjuješ in širiš svoja obzorja. Niko­ li mi ni bilo žal, da je to moj poklic,« doda Tomo Jeseničnik, ki že nekaj let zelo veliko dela tudi na področju kuli­ narične fotografije in ob tem izposta­ vi: »Razmišljal sem, da če bi se še en­ krat odločal, bi bil kuhar, ker je to na neki način podoben poklic. Če imaš proste roke, si lahko kot kuhar zelo kreativen– isto pa si lahko kreativen kot fotograf.« Jeseničnik fotografi­ ra tako v naravi kot v studiu, o razli­ ki med prvim in drugim pa pove: »V studiu si ti sonce. Bistvo fotografije je – kot izhaja iz njenega imena – svet­ loba. In ti moraš znati s to svetlobo ravnati na tak način, da bo fotografi­ ja čim bolj atraktivna. V naravi si pa v precejšnji meri odvisen od svetlobne­ ga dogajanja.«

Jeseničnik meni, da je poklic fotografa privilegiran, ker je precej raznolik. Zaradi majhnosti Slovenije se ne mo­

Leta 2008 je izdal izjemno knjigo Slo­ venija v presežnikih, za katero je pre­ vozil 65.000 kilometrov. O knjigi, ki

Mateja Rihter

ni samo fotografsko, ampak tudi teks­ tovno čisto njegovo delo, je Jesenič­ nik dejal: »Ta knjiga je bila prelomni­ ca, saj sem se začel zavedati, česa sem sposoben.« Tomo Jeseničnik prizna, da na svet okoli sebe gleda skozi oči fotografa in da se včasih prav prisili ter načr­ tno pusti doma vso opremo, ki je vča­ sih težka tudi po več deset kilogra­ mov. »Ljudi, ki se začnejo ukvarjati s fotografijo, lahko marsičesa naučim, ne morem jim pa dati daru ali znanja, da prepoznajo motiv v nekem oko­ lju: pa naj bo to na domačem pragu ali na eksotičnem potovanju. Leta in leta lahko hodiš mimo super motivov, pa jih ne boš opazil, če nimaš te zmo­ žnosti,« pove Jeseničnik, ki ni samo odličen fotograf, ampak tudi zelo pri­ jazna oseba. Seveda so pri tako krea­ tivnem poklicu tudi slabe strani, ume­ tnik nam­reč nima delovnega časa. Hvaležen je svoji čudoviti družini, da mu stoji ob strani. Nekje sem prebrala misel: »Povpre­ čen človek pove. Dober človek raz­ loži. Nadpovprečnež pokaže. Ve­ lik človek navdihne ostale, da vidijo s svojimi očmi.« In Tomo Jeseničnik je zagotovo velik človek – naj nas njego­ ve izjemne fotografije še dolgo navdi­ hujejo!

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7


na svetlo dano Malo drugače

Mira Zenz

»Na fotografiji je moja najboljša prijateljica Valentina. Ker je za pro­ filno sliko na Facebo­ oku potrebovala mate­ rial, sva se odločili za eksperimente v naravi. Z veseljem sem se poda­ la v slikanje, prvič zato, ker poznam Valentino že nekaj časa in je do se­ daj še nikoli nisem sli­ kala, drugič, ker si je želela sliko, ki jo prika­ zuje malo drugače in si­ cer kot odraslo žensko osebo.«

išče nerežirane trenutke

Med gibanjem in statiko »Kot fotograf si lahko zgradiš svoj svet. Samo z modificiranjem svetlobe se lahko atmosfera in karakter fotografije spremeni za 180 stopinj. Svet­ loba je namreč ena izmed bistvenih komponent fotografiranja ker vpliva na to, kako bodo naše fotografije izpad­le.« To pravi Mira Zenz, ki se spominja svojih prvih kontaktov fotografiranja, ki so se začeli leta 2008.

Valentina | Mira Zenz

Amina Majetić »Za božič sem si takrat močno želela na­ vadne in poceni digitalne kamere. Tako se je pravzaprav vse tudi začelo. Kma­ lu za tem sem si s svojim prvim prisluž­ kom kupila zrcalno refleksno kamero.« Od takrat jo spremlja fotoaparat.

Narava in violina

Na svoje fotografije Mira Zenz gleda zelo kritično. »Vedno sem iskala napake, da bi jih popravila in se razvijala. Tako sem spoznavala fotoaparat in dobila ob­ čutek za slikanje.« Dodaja še, da je na začetku fotografirala kar vse, a se je nje­ no zanimanje vedno bolj osredotočalo na naravo in ljudi. »Najraje se posvečam ljudem, ki se ne počutijo opazovane. Vsak od nas, ki ve, da ga fotografiramo, se avtomatično nasmeje, skrije ali na­ stavi in inscenira. Meni pa so všeč pred­ vsem realistični, nepozirani trenutki. Imam občutek, da tako ujamem njihov značaj in v fotografiji povem kaj o njiho­ vih občutkih.« Glede na to, da Mira Zenz poklicne­ ga življenja še ni ubrala, jo vprašam, če se želi poklicno posvetiti fotografiranju. »Pred dvema letoma bi na to vprašanje odgovorila, da želim postati profesional­ na fotografinja. Danes sem ta načrt opu­ stila. Pri študiju sem se namreč usmerila bolj na film in filmsko področje, tako se trenutno ukvarjam z gibljivo in ne sta­ tično sliko.«

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Na sliki se prepleta­ ta narava in violina, ker se mi zdi, da naj bi člo­ vek živel v skladu z na­ ravo. Violina pri tem predstavlja »zvok« skla­ dnosti. Veliko je odvi­ sno tudi od perspektive posameznika. V navpič­ ni poziciji pride violina bolj do izraza. Če bi po­ ložila sliko v vodorav­ no lego, bi bila narava v ospredju in violina bi stopala v ozadje. S tem tudi hočem prikazati, kako različno stvarem pripisujemo vrednost.

Violina | Mirjam Fantur


Mirjam Fantur, rojena leta 1993. Doma ja na Radišah. Trenutno študira v Gradcu psihologijo, filozofijo in slovenščino.

Mirjam Fantur

se posveča umetniški fotografiji

»Skozi objektiv je svet bolj oster« V Klubu študentk in študentov v Gradcu razstavljate svoje fotografije. Kako se je porodila ideja za to razstavo in kako ste sploh prišli do fotografiranja? Mirjam Fantur: Prvič sem fotografi­ rala, ko sem bila stara približno štiri leta. Spomnim se še trenutka, ko sem nameravala fotografirati svoj prvi portret, a iz osebe je nastala bolj pre­ osvetljena, zabrisana slikica. Vedno znova sem prišla v stik s fotografijo, a s približno sedemnajstimi leti sem se ji posvetila z večjo vnemo in strastjo. Fotografirala sem stvari, ki so mi bile všeč, izogibala sem se portretiranju ljudi, o surealizmu pa tedaj še nisem preveč razmišljala. Ko sem imela le­ tos maja svojo prvo skupinsko razsta­ vo, je bila med gledalci tudi Marcella Slugovc-Sternad, predsednica gra­ škega študentskega kluba, ki me je na večer odprtja vprašala, ali bi bila pri­ pravljena razstavljati svoje slike na Slovenskih dnevih 2014. Kako opazujete svet skozi objektiv. Je to opazovanje sveta drugačno kot pa, če hodiš po svetu brez fotoaparata? Mirjam Fantur: Fotografiranje je

zame stvar, ki mi omogoča, da se sprostim. Ko imam fotoaparat v svo­ jih rokah, za nekaj časa pozabim svet okoli sebe, svoje misli skušam izklo­ piti. A svet se tudi s pogledom sko­ zi objektiv ne spremeni in menim, da mi fotoaparat tudi ne omogoča videti svojega okolja s popolnoma drugimi očmi. Kadar gledam skozi objektiv, se mi zdi, da je svet bolj »oster«. Kajti če gledam skozi objektiv, se bolj osre­ dotočim na to, kar vidim, in tako za­ znavam stvari, ki jih drugače mogoče ne bi. Fotografiji pa dajeta tudi pečat osebno razpoloženje in lastno subjek­ tivno dojemanje. V vaših fotografijah se prepletajo narava in različni predmeti. Kako iščete primerne motive, iz katerih je vaša umetniška fotografija sestavljena? Mirjam Fantur: Pred približno enim letom sem ugotovila, da najraje foto­ grafiram najobičajnejše stvari (tele­ vizijo, pečico, naravo, .. ) in jih sku­ šam prikazati na drug način. Tako postanejo predmeti, ki jih vsak dan vidimo in večkrat niti ne več zazna­ vamo, spet zanimivi. Največkrat me

popelje ta način prikazovanja pred­ metov pravzaprav povsem naključno v svet surealističnega in abstraktne­ ga izražanja, kjer pripisujem geomet­ rijskim likom, sencam in barvam ve­ lik pomen. Fotoaparat je zame navsezadnje le bolj umetniško kakor dokumentacij­ sko sredstvo, saj mi to sredstvo ne le daje možnost, da shranim trenutke, marveč mi pomaga potešiti zahtevo in željo po ustvarjalnosti. Kaj je za vas čar fotografije? Kaj je za vas dobra fotografija? Mirjam Fantur: Kvaliteta fotografi­ je je privlačnost. Če fotografija pri­ vlači dlje kot pa le sekundo, posta­ ne za gledalca fotografija privlačna in zanimiva. Moje največje spoštova­ nje imajo fotografi, ki jim uspe zajeti tisti posebni izraz v obrazu, ki zrcali dušo človeka. Fotografiranje je zame strast. Pisatelj ubesedi svoje osebne misli, jaz pa skušam svoje ideje pona­ zarjati v fotografiji. Ko fotografiram in upodabljam svoje ideje ter najkas­ neje, ko vidim končno fotografijo pred seboj, živim. Vincenc Gotthardt

Monika Štibelj (pesmi)

Monika Štibelj je rojena leta 1978 v Kranju. Stanuje v Diči vasi. Takole predstavlja svoje literarno ustvarjanje: »Pesmi sem začela pisati s prihodom iz Slovenije v Avstrijo pri štirinajstih letih. Nekako mi je zlivanje svojih misli na papir mililo praznino, ki sem jo takrat čutila v sebi. Danes kot odrasli osebi pa mi poezija daje moč in voljo, da razumem in sprejemam čutenje ljudi. Tako moje kot od sočloveka. Po napisani pesmi v srcu čutim nepopisno olajšanje in hkrati zadovoljstvo.«

»Ti« Bežen pogled, sramežljiv nasmeh, trepetanje telesa, potne dlani, začarane misli, nežni stiski dlani. Zajem sape, izbokle oči, začuden pogled, prestrašen nasmeh. Hej – kam bežiš? Zakaj se bojiš? Vame strmiš? Me ne poznaš, mi tople dlani ne podaš? Sem le jaz, Tvoje srce, sem le Ti, se čudno vse Ti zdi? Odpri svojo dlan, naj Te ponese v prelepo deželo sanj kjer ne upaš zaman.

»Nežnost« Duša poje, pleše, se veseli, ljubi in hrepeni, tja si želi, tja, kjer bistra je voda, da beli kamen se sveti, sonce žari, boža ljubeče oči, tja si želi, v topel objem, sprejem, dotik srca, modrina neba, poželjivo oko, zopet modro nebo. Kaj bo? Bistvo ni to! Prsti polzijo, oči se rosijo, drhti, si več želi. Globoko v sebi ve in čuti, ja res lepo mi Tvoja duša diši. Tvoja duša me v svilo je ovila, nov svet mi odkrila, kot orel v gnezdu v srce se mi je skrila, me nežno, drhteče poljubila. Trepeta, drhti, si Tebe le želi. Tebe, nežnosti. ŠTIRINAJST DNI

XIV

9


poglejmo čez plot Pripravila

pripravila

Jerneja Jezernik

Portret afganistanske žene,

simbol Afganistana – za skrivno burko se skriva lepota ženskega obraza. Makro portret z neposred­ no sončno svetlobo in črno burko izpostavi lepoto obraza.

Andrej STRAHOVNIK

d r. m e dic ine, s v et o v n i p opot n ik in fo t o gr af ŽALEC SLOVENIJA

Za dobro fotografijo

Andrej Strahovnik, dr. medicine iz Žalca, je v sklopu svojega poklica opravil specializacijo iz splošne kirurgije, po svoji poklicanosti pa je svetovni popotnik, fotograf in pilot. Na vojaški misiji ISAF v Afganistanu je sredi vojne delal kot zdravnik, ki je moral med operacijo za pasom nositi pištolo, v prostem času pa je v roke vzel fotoaparat ter z njim ustvaril nepozabne portrete afganistanske pokrajine in njenih ljudi, ki že več kot trideset let živijo v vojni.

nega voda. Ko mi je bila dana možnost, da se pridružim XIV. kontingentu SV na misiji v Afganistanu, sem začutil, da je to zame priložnost, da ponovno poč­ nem nekaj, kar rad počnem: to je me­ šanica medicine in kirurgije, vojske in fotografije. Zopet sem začutil popotni­ ški nemir, ne nazadnje sem nekoč že prišel do Afganistana kot popotnik, a takrat mi ni uspelo spoznati te lepe in tragične dežele. Težje je odhod na tovrstno misijo sprejeti domačim, družini, ženi. Ved­ no me vprašajo: zakaj? Prav tako so bli­ žnji tudi vedeli, da bi mi z zadrževa­ njem odhod lahko otežili, zadržati pa me nikoli ne bi mogli. Če gledam nazaj, so bili moji občutki pravi. Dobil sem izredno kirurško izkušnjo, kot vojak sem bil v pravem vojnem območju, fo­ tografsko sem prav tako doživel nepo­ novljive prizore.

Afganistan je nesrečna dežela, kjer se že dolga desetletja dogajajo hude stvari in gre krvavo zares. Čemu torej odločitev, da jo obiščete kot član vojaške misije ISAF in delate tam kot zdravnik? Andrej Strahovnik: Slovenska vojska (SV) je v Afganistanu navzoča že vrsto let, sam sem pripadnik rezervne sesta­ ve Slovenske vojske že sedem let, s SV sem že sodeloval na misiji SFOR v Sa­ rajevu, takrat kot poveljnik zdravstve­

Kako zdravnik deluje v takšnih izrednih razmerah? Mora imeti kakšne posebne psihofizične sposobnosti? Kaj vse ga lahko pri delu preseneti? Andrej Strahovnik: V kontingentu sem opravljal naloge zdravnika kirurga, skrbel za zdravstveno stanje pripad­ nikov SV in operiral v ameriški polj­ ski bolnišnici. Psihofizične sposobnosti sleherne­ ga pripadnika na misiji morajo biti postav­ljene na svoje mesto pred samim

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

odhodom na misijo. Na vojnem obmo­ čju je poleg opravljene naloge cilj vsa­ kega poveljnika pripeljati domov vse pripadnike žive. Zdravnik kirurg ima zato posebno težo in nalogo. Poznati moraš tuje okolje, vključno z grozeči­ mi boleznimi, ki so drugačne od naših, opremo in potrebna zdravila moraš na­ črtovati pred samim odhodom, pozna­ ti moraš osnove bojnega stresa in psi­ hologije. Vojna kirurgija se razlikuje od mirnodobne v pristopih taktike in logistike, kjer so presenečenja in spro­ tno prilagajanje del doktrine. V prvi vrsti si na tovrstni misiji vo­ jak, soborec, morda poveljnik, šele nato zdravnik. Zdravnik na misiji mora biti vešč rokovanja z orožjem, vojaške komunikacije in ostalih vojaških ve­ ščin. Vsakršno znanje na vojni misiji pride zelo prav. Vsak pripadnik mora sam poskrbe­ ti za dobro fizično kondicijo, sicer po­ leg vojnega stresa težko prenašaš gro­ bo afganistansko okolje. Pri vseh svojih poklicnih obremenitvah v izrednih razmerah pa ste postali tudi fotograf? Kateri motivi so vas v Afganistanu najbolj pritegnili? Zakaj? Andrej Strahovnik: Fotograf nisem »postal« v Afganistanu, fotografija me spremlja že iz šolskih dni. Imel sem že nekaj samostojnih fotografskih raz­ stav. Vojna fotografija kot del repor­


Sončni vzhod na jugozahodu Afganistana. Prinaša dan negotovost? Izris silhuete vojaka na straži in bodeča žica v topli svetlobi priha­ jajočega sonca napoveduje nevarnost.

bi tvegal marsikaj tažne fotografije ponuja seveda ne­ ponovljive prizore, večkrat tragične in dramatične. Pojavlja se vprašanje, kako v okviru varnega in v okviru eti­ ke zajeti sporočilo kraja in dogajanja. Sama pokrajina je v Afganistanu zna­ na kot Meka vseh fotografov, posebne prizore ponujajo portreti domačinov, izmučenih od vojne, puščave, visoko­ gorja. Na vsakem vojnem območju je vsak dan poln neponovljivih zgodb, ki jih z nekaj sreče lahko zabeležimo s fotoa­ paratom. In to sem v prostem času iz­ koristil. Koliko ste pripravljeni tvegati za dobro fotografijo? Andrej Strahovnik: Že kot popotnik sem bil pripravljen za dobro fotografijo narediti marsikaj: teden dni sem peša­ čil do domorodcev na Papui-Novi Gvi­ neji, kjer so pripravljali obred inicia­ cije, na Sumatri sem vso svojo obleko zamenjal za bivanje (in fotografiranje) s šamanom, bil sem odpeljan na polici­ jo v Iranu, po več ur sem čakal na pra­ vo svetlobo na Baliju, da sem posnel budistični obred, celo parazite sem do­ bil v stopalo, ko sem hotel posneti živ­ ljenje domorodcev ob Orinoku … Vojna fotografija mi kot zvrst ni po­ sebej všeč, je pa res, da vojna ponuja posebne zgodbe in prizore. V Shindandu, to je letalska baza v za­

Vkrcavanje pripadnikov v heli­

kopter. Z malo podaljšano ekspo­ zicijo in nizkim kadrom sta ujeti časovna napetost in dinamičnost.

hodnem Afganistanu v provinci Herat, sem posnel nekaj fotografij na voja­ škem odpadu odsluženih in sestrelje­ nih letal. V ostankih pločevine je za­ pisana celotna zgodovina vojn zadnjih tridesetih let v Afganistanu. Dostop je bil sicer prepovedan zaradi nevarnosti min in eksplozivnih sredstev. Želja po dobri fotografiji pa je bila močnejša … Fotografije so zagotovo neponovljive.

želi in obenem prikazati grozote voj­ ne. Zaradi obilice posnetega materia­ la mi je to le deloma uspelo. Morda bo nekoč iz tega nastala knjiga. Osebnega izziva nisem imel, vsaka operacija je bila osebni izziv, osebni izziv je sprejemanje nemoči, kadar kot zdravnik oziroma kirurg ne moreš re­ šiti življenja ali pomagati. In takih pri­ merov je veliko.

Koliko so se vam pustili fotografirati Afganistanci? Kako odreagirajo na tujca, ki pride v njihovo od vojne razorano deželo in želi poslikati njihovo revščino in stisko? Andrej Strahovnik: Nikoli nisem bil vsiljiv s fotoaparatom, vedno sem ne­ kaj časa preživel z ljudmi, ki sem jih fotografiral. Enako je bilo v Afganista­ nu. Spoštovati moraš navade in običa­ je ljudi, spoštovati moraš ljudi in nji­ hovo kulturo. V stiski ljudje večinoma želijo deliti zgodbo z drugimi, seveda je potrebno najprej pridobiti za­upanje. V Afganistanu je bila posebnost ta, da sem ob neki priložnosti fotografiral utrip mesta z varovanjem štirih ame­ riških specialcev.

Vojne na svetu ostajajo za vas še vedno poseben izziv? Andrej Strahovnik: Zavedanje, da ži­ vimo v miru in svobodi, ima premajh­ no težo. Svobodo kot vrednoto smo po­ vsem zanemarili. Materialne vrednote so tiste, ki so prevladale v našem zaho­ dnem svetu. Precejšen del sveta je ta hip v vojni, le da mediji našo pozornost usmerja­ jo samo k aktualnim kriznim žariščem. Kdo ve za dogajanje na Irianu (Papua­ -Nova Gvineja), kdo se še spom­ni ne­ srečnega Vzhodnega Timorja, Sudan se omenja vedno redkeje, Burkina Faso je omenjena komaj kdaj …povsod so vojne. Vojne kot take mi ne pomenijo izzi­ va, pogosto pa mi misli odnese v kra­ je, kjer bi kot zdravnik kirurg ali kot vojaški kirurg lahko počel dosti bolj plemenita in koristna dela, kot so vsa­ kodnevna rutinska opravila brez pra­ vega izziva.

Kaj je bil za vas v Afganistanu največji fotografski in kaj največji osebni izziv? Andrej Strahovnik: Fotografski izziv je bil narediti iz posnetega materiala zgodbo čudovitih ljudi v tragični de­

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11


feinigovi A nd r e j F e inig

moli & duri

Poseben koncert cerkvene glasbe v Dobrli vasi Zanimiv splet okoliščin je pred krat­ kim na nedeljsko popoldne omogočil izvrsten koncert v dobrolski samostan­ ski cerkvi: gostovali so glasbeniki iz ce­ lovške stolnice. Pod veščim nadzorom stolnega ka­ pelnika Thomasa Wasserfallerja so štirje solisti in stolni zbor skupno z orkestrom stolnice predstavljali dra­ gocenosti iz t.i. zlate dobe Mozarta in Haydna. Spodnji, ljudski del prele­ pe cerkve je bil nabito poln, ko je žup­ nik Janez Tratar nagovoril poslušalce pred pravim koncertom v kratkem na­ govoru. In moram reči, da me je rah­ lo slišna – neodobravajoča – reakcija na kratek slovenski del njegovega na­ govora tako zmedla, da me niti izvr­ stni glasbeni del ni mogel spraviti iz nepotrebnega razmišljanja. Poslušali smo več kot enourni program, poln bi­ serov, in prej tako čudno neodobrava­ nje slovenske domače besede. Vsa čast župniku, da nekaj takega zdrži. In tudi vsa čast ostalim župnikom na dvoje­ zičnem ozemlju, če kaj takega zdržijo, teden za tednom.

Sestavljanje orgelskega zemljevida Koroške

Ker meseca novembra slavimo sv. Ce­ cilijo in cerkveno glasbo nasploh, bi rad zapisal, da se na Koroškem trudi­ mo sestaviti zgodovinski pregled nad razvojem orgel na naših korih. Dom­ nevamo, da stoji na Koroškem približ­ no 600 orgel – vsaj to število sem sli­ šal, dokazano ni. Velika večina orgel je v pojočem stanju. Imamo pa kar ne­ kaj t.i. praznih orgelskih omar na koru: samo v Rožu se spomnim na Kaplo ob Dravi, Rožek ali pa Lipo pri Vrbi. Pri teh neaktivnih glasbilih se rad zami­ slim: Kdaj bodo prišli boljši časi? Lah­ ko najdemo krivce za tako stanje, ven­ dar kaj nam to pomaga. Morda je resnica precej blizu temu, kar pogosto trdi Ingomar Mattitsch, glava koroške glasbene skupine, ki nam predstavlja in igra stara glasbila (pred kratkim je nastopila npr. na Kra­ lovcu pri proslavi): dobra glasba nam pomaga, da pridemo stran od preveli­ kega poudarka na besedi in nas naredi malo bolj prisrčne.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ogrizki Kako je Horstu Ogrisu, ki je prišel iz Slovenije, slovenska banka

»Angel pozabe«, cer 20. oktober leta 1164 – prvič je v listini zapisano ime MARCHBURCH – 2014 – 850 let pozneje – v Mariboru obhajajo 850-letnico prvega zapisa mestnega imena. Maribor V preddver­ ju mariborskega gleda­ lišča, kjer se je zvrstil 49. festival Borštnikovo srečanje, je bil v vitri­ ni razstavljen faksimile omenjene listine – ori­ ginal hrani – kako naj bi bilo tudi drugače? – Univerzitetna knjižni­ ca na Dunaju. Umetniški kolektiv »Was ist Maribor?« – to so Sebastjan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin in Aljoša Ternov­ šek – je vabil 25. okto­ bra na krstno predsta­ vo »Igra o Antikristu«, oratorij po mariborski nadškofiji, igro o »go­ spodarskem in moral­ nem sesutju maribor­ ske škofije in nadškofije in posredno tudi Rim­ skokatoliške na Slo­ venskem«, kot sem bral v programskem li­ stu. Dan prej so orato­ rij, za katerega je napi­ sala glasbo Nana Forte, predstavili v Cankarje­ vem domu v Ljubljani. 49. festival Borštnikovo srečanje pod strokov­ no taktirko direktorice Alje Predan poslovno­ -profesionalno se je bli­ žal finalu – 25. oktobra, dan pred razglasitvijo nagrad, je v tekmoval­ nem programu še en­ krat gostovala DRAMA iz Ljubljane s predstavo

»Angel pozabe« po ro­ manu Maje Haderlap. Jugoslovanski prostor Opazovalec dogodkov dobi vtis, da so si festi­ valovci nekako oddah­ nili. Kako tudi ne, saj jih čaka prihodnje leto jubilej 50-letnice. Ne morem si kaj, am­ pak spomin se zakopiči v začetke, ko si je geni­ alni direktor, v pravem pomenu besede »prin­ cipal«, Branko Gom­ bač, ki je tedaj imel v osebi dramaturga in ka­ kor se pravi »deklo za vse« iznajdljivega in do skrajnosti igrivega To­ neta Partljiča, zamis­lil letno srečanje sloven­ skih gledališč, ki naj bi postalo privlačno za – tedaj – celotni jugo­ slovanski prostor in iz­ žarevalo tudi v medna­ rodno sceno. Skoraj 50 let pozneje lahko po domače reče­ no ugotovimo: Orala sta ledino in kar sta sejala, je vzklilo v bogato žito. Kot bi bilo v teatru, je po bogastvu hlipala tudi mariborska škofi­ ja, ki ji je hudo spodrs­ nilo. Vatikan je posegel vmes, na cedilu je osta­ lo več kot 60.000 var­ čevalcev, ki so zaupa­ li v modrost cerkvenih finančnikov, celotna

polomija, ki so jo pov­ zročili, je blizu milijar­ de evrov. Dva nadškofa sta morala odstopiti: Če to ni tkivo za dokumen­ tarni gledališki »triler«, kaj potem? Mimo take poda­ je umetniški kolek­ tiv »Was ist Maribor?« ni mogel. Jasno. Nana Forte je napisala do­ kaj popularno skladbo, ki sloni na treh stebrih. To so: Trojica tolka­ listov, ki je dramatič­ na osnova za dve nad­ gradnji. Prva je zbor, ki predstavlja ogorčeno in ogoljufano ljudstvo. Temu daje izredni Slo­ venski komorni zbor kakovostno prizade­ tost in pa kvintet škofij­ skih grešnikov, na čelu z razigranim in nadvse razpoloženim Brankom Robinšakom. K tem se pridruži še prisrčen otroški zbor Osnovne šole Prule, ki ima vlogo akustične odeje za sva­ rilni nastop blaženega škofa Slomška iz ono­ stranstva, ki mu Peter Ternovšek primesi res­ nično nebeško odmak­ njenost nad aktualno liberalnokapitalistično finančno kolobocijo. Vajeti celote drži v strokovnih rokah Mar­ ko Letonja, ki prizade­ to uživa ob in nad vsem.


gregejevi

citati

piše Horst Ogris

Gr eg e j K r i š t o f

v Celovcu vsaj malo omilila njegov žolč

rkveni pekel ... Poslušalci v avditori­ ju so navdušeno ploskali prav tako kot obiskoval­ ci sklepne prireditve Bor­ štnikovega srečanja, ko so razglasili nagrade in dobi­ tnika Borštnikovega prsta­ na Vlada Novaka. »Rada bi se zahvalila Maji Hader­ lap, ki je v svojem romanu osvetila del koroške zgo­ dovine, ki nikoli ne sme biti pozabljena,« je s hva­ ležno radostjo ob razgla­ sitvi igralcev in igralk leta slavila koroško avtorico imenitna Barbara Cerar iz predstave »Angel po­ zabe« ljubljanske Drame. Njej se je s častnim naslo­ vom pridružil tudi Janez Škof v vlogi očeta. Z Breznice nad Št. Jakobom, kjer domuje likov­ nik in poet Gustav Januš, ki letos obhaja 75. rojstni dan, se vidi stolp šentja­ kobske cerkve. V Mari­ boru sem resnično dolgo iskal razstavo njegovih slik, za katero sta bili za­ dolženi obe kulturni cen­ trali koroških Slovencev. Prebiti sem se moral sko­ zi gnečo japonskih turi­ stov, ki so ob Lentu fo­ tografirali »Staro trto« v stransko ulico – in naprej iskati – nobenega plaka­ ta, nič. Pa sem razstavo le našel, skrito, prav tako kot potem – spet doma –

malomarno notico v No­ vicah, da je Gustav Januš prejel zlato odličje deže­ le Koroške. Zgodbo v za­ kulisju tega odlikovanja dobro poznam, zdi se mi tako provincialna, da je vam tudi kdaj drugič ne bi hotel razkriti. Domov grede uživam lepoto Dravske doline, pa prečkam Šturmov po­ tok. Kot bi oblak zasen­ čil sonce, se mi razblini radost ob Majinem slo­ vesu pri slovenskem gle­ dališkem festivalu na Šta­ jerskem. Grize me žalost nad slovenskimi kultur­ nimi in političnimi funk­ cionarji na Koroškem, ki očitno niso v stanju, da bi zapeli hvalnico umetni­ ku ob posebnem jubileju. Zakotništvo, skrajni pro­ vincializem! Spet v Celovcu – na spre­ hodu – moj žolč vsaj malo omili slovenska banka, ki je ob jubileju umetnika vsaj promovirala posebno hranilno knjižico z Janu­ ševim dizajnom. Banka si obeta »kšeft« in prav ima! Saj je bolj tankočutno rav­ nala kot trume kulturnih in političnih funkcionar­ jev. Cekinom in cekinar­ jem vsa čast. Tudi če ni­ koli ne bomo izvedeli, kam so romali cekini maribor­ ske nadškofije, a ne?

»Naslednje leto festival praznuje 50 let in ker je med nami tudi predsednik Boris Pahor, bi mu kar prišepnila, kaj si želimo za darilo: kak dodaten cekin, gospod predsednik – prihodnje leto pa skupinsko sliko za spomin na ta cekin!«

Potepuhi z objektivi Fotografi so kronisti, njihovi objektivi neizprosni

O

dmev »klik-klak« je nekaj izredne­ ga. Moč fotografije je hip, trenutek, v katerem ujame resnico, dogodek, obliko. Mogočneži, obla­ stniki in diktatorji se bo­ jijo fotografij neustra­ šenih kronistov. Slike iz osemdesetih let, na kate­ rih so dokumentirane in­ tervencije vojske proti de­ monstrantom v Latinski Ameriki so ustrahovale tamkajšnje oblastnike. Ob­ javljene so bile v vseh me­ dijih po vsem svetu. Tako slike in video-posnetki po­ stanejo dragocena suro­ vina. Zbirajo in ljubijo jih vsi sloji – revni, gosposki, novi bogataši in resnično bogati. Vsi poznamo umetniške slike čakajočih, srečnih, ljubkujočih se ljudi z že­ lezniških postaj. Starejšim med nami so se vtis­nile v možgane slike iz sedem­ desetih let, ko smo se v ve­ likem številu zbirali na demonstracijah za naše pravice. Neizbrisne so, ker so jih različni mediji tiska­ li ali oddajali. Danes imamo vtis, da se fotografom vname fantazi­ ja le, ko vidijo lepe ljudi ali groteskne in bizarne figu­ re. Zagotovo bolj zanimi­ ve so slike, ki so ujele nor­ maliteto, naš vsakdanjik. Če objektiv ujame trenut­ ke, kratke, duhovite zgod­ bice o človeku, pazljivega opazovalca očarajo in gle­

dalcu predočijo komiko in dinamiko situacije, potem je fotograf zgodbo oveko­ večil. Zadnja leta pa so s telefo­ ni ujete slike in posnetki grozot in nasilnih ukrepov – poslani prek satelitov – dostopne za slehernika.

P

omembnost različ­ nih oblik življenja prekosijo le slike, ki so bile narejene na vojnih bojiščih. Groza, kakšne neumnosti uganja člo­ vek. Neizbrisne so tudi sli­ ke dneva 9/11. Septembra leta 2001 je sodelavec tele­ vizijskega podjetja CNN v New Yorku enostavno po­ stavil kamero z močnim objektivom na streho ne­ botičnika. Ves »zahodni svet« je v živo spremljal posledice terorističnega napada na dvojčka WTO. Na zahodu iznajdeni, do­ vršeni in zelo občutlji­ vi objektivi so teroristom omogočili, izveden terori­ stični napad v živo sprem­ ljati pred tv-ekrani.

K

ljub vsem nega­ tivnim primerom. Filmi in fotografi­ je nam ponujajo zanimiva potovanja. Osebe za objek­ tivom in njihova opažanja nam omogočajo potova­ nja skozi oblike, barve, po­ tovanja skozi spomine in navdihe. In, prosim, ostanite radovedni!

Alja Predan direktorica festivala Boršnikovo srečanje na sklepni prireditvi festivala

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13


k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: Gabi Frank

Uspešen knjižni sejem na Dunaju Od 13. do 16. novembra je na Dunaju potekel knjižni sejem Buch Wien, ki se ga je udeležila tudi Mohorjeva založba z lastno stojnico. Založba je predstavila svoj nov knjižni program, predvsem nemške knjige. Sedmi dunajFranc Kattnig,

upokojeni vodja Mohorjeva založbe se že dolga leta udeležuje knjižnih sejmov, preberite, kaj meni o dunajskem knjižnem sejmu. Dolga leta spremljate knjižne sejme, tako v Frankfurtu, na Dunaju in Ljub­ ljani. Se je v zadnjih letih kaj spremenilo? Franc Kattnig: Spremenilo se je na Dunaju po mojih opazovanjih le to, da se je sejem preselil pred nekaj leti iz krasnih prostorov mestnega Ro­ tovža v neverjetno neprimerne in hladno opremljene prostore nove­ ga dunajskega razstavišča blizu zaba­ viščnega Praterja. Iz kulturnih pro­ storov v čisto gospodarske prostore, iz samega centra Dunaja, kamor so mnogi prišli tudi peš, na obrobni kraj, kamor se mora pravzaprav sleher­ ni pripeljati z osebnim avtomobilom ali z javnim prevoznim sredstvom. Med knjižnimi ponudbami nisem na­ letel na nobeno razburljivo poseb­ no poslastico. Vesel sem, da sem po dolgih letih srečal Bilčovščanko Kat­ jo Gasser, uspešno sodelavko Avstrij­ ske televizije, ki je poročala o sejmu, in mnogo svojih bivših kolegov ra­ znih založb, ki svojega bivšega dela po upokojitvi tudi ne morejo pusti­ ti ob strani. Koliko so knjižni sejmi pomembni za navezovanje stikov z avtorji, z bralci? Kattnig: Največ osebnih stikov z za­ stopniki drugih založb, z avtorji, ilu­ stratorji, prevajalci in bralci moreš navezati ali poglobiti na teh sejmih, ko si lahko pogledaš v oči, kar olajša in olepša stike med letom po telefonu ali spletu. Dobro se spominjam pr­ vih osebnih stikov s pisateljico otro­ ških knjig Christine Nöstlinger in re­ 14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ski knjižni sejem se lahko ponaša s številkami: 300 prireditev, okoli 300 razstavljavcev iz 12-ih držav, 38.000 obiskovalcev na 8.880 kvadratnih metrih. Prva dolga noč knjig je bila zelo uspešna z 2.500 obiskovalci.

kordnim avtorjem otroških knjig Thomasom Brezino; lepo števi­ lo njunih knjig smo potem izda­ li v slovenskem prevodu in želi z njimi lepe uspehe tudi na sloven­ skem trgu. Bralcem oziroma obi­ skovalcem sejma pade pri stojnici Mohorjeve takoj v oči dvojezičnost, okoli katere se potem vrti večinoma tudi pogovor z njimi. Vedno bolj se govori o elektronskih knjigah, mislite, da bodo e-knjige izpodrinile tiskano knjigo? Kattnig: Govori se o elektronskih knjigah že kar nekaj let na vseh sej­ mih, izpodrinile pa te »knjige« sta­ re tiskane knjige ne bodo nikoli. Pred mnogimi leti so napovedali na sejmu v Frankfurtu, da bo elektronska knji­ ga izpodrinila tiskano v nekaj letih; na Dunaju teh prerokovanj ni bilo sli­ šati. Seveda je prav, da založbe izda­ jajo tudi take »e-knjige«, na področju učbenikov, strokovnih knjig, kar dela že kar nekaj let tudi Mohorjeva založba v Celovcu. Kaj vas osebno najbolj zanima na knjižnem sejmu? Kattnig: Mene so na knjižnih sej­ mih že vedno zelo zanimale knjige za otroke in mladino, ki je prihodnost tudi pri založbah, pa tudi knjige so­ dobnih avstrijskih pisateljev. Da na umetniške knjige ne pozabim! Tudi urednik Mohorjeve založbe Roman Till je spremljal dogajanje na knjižnem sejmu na Dunaju. S katerimi knjigami in katerimi prireditvami se je Mohorjeva predstavila na Dunaju na knjižnem sejmu? Roman Till: Mohorjeva založba Celo­ vec je imela na sejmu svojo samostoj­

no stojnico. Predstavili smo večino­ ma nemške knjige, ampak tudi nekaj najnovejših slovenskih knjig. Večino­ ma smo predstavili najnovejše nem­ ške knjige, ki smo jih izdali letos: npr. knjigo od Fankhauserja (Isonzo 19151917. Das Leben hinter der Front), od Jezernika (Titos Gulag auf der Insel Goli otok), od Šinkovca (Das Gestapo Gefängnis von Begunje/Vigaun), od Gotthardta (Sacra Carinthia), od San­ dre Walkshofer (Die lebendige Statue und die goldene Tunika), ampak tudi od Deiblerja (Das fünfzigste Jahr), od Hafnerja (Oha sivec), od Tatjane Fei­ nig in Antona Feiniga (Familienna­ men in Kärnten und den benachbar­ ten Regionen) in knjigo profesoric iz Št. Petra (Himmlisches Keksallerlei). Tudi nekaj starejših uspešnic smo imeli na stojnici kot npr. Maria Stein­ brugger ali Stein des Lebens in celo serijo od Schaumanna. Najbolj po­ pularne knjige pri Mohorjevi so bile zgodovinske in kuharske knjige. Le­ tos smo še predstavili na knjižnem sejmu knjigo gospodarskega novi­ narja Martina Schriebla-Rümmele­ ja: Zeit­bombe-Umwelt-Gifte. Knjigo smo predstavili na odru Foruma. Mo­ deracijo je imel Oliver Lehmann. Kakšen pomen imajo knjižni sejmi za založbe? Till: Na sejmu imaš možnost, da lah­ ko predstaviš svoj program. Vsak ima možnost in lahko v miru pogleda knjige na stojnici. Dodatno ima­ jo založbe možnost, da se pred­ stavijo čisto drugače. Ponava­ di je cel program na stojnici in tam lahko hitro vidimo, s čim se ukvarja založba. Dunajski se­ jem je tudi časovno zelo zanimiv, ker je na koncu leta in knjige so za božič zelo popularno darilo. Vse knji­ ge, ki jih kupec vidi, lahko kupi na sejmu v knjigarni (Buchwienhand­ lung).


k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Po božično darilo v Mohorjevo knjigarno Božič se bliža z velikimi koraki, tudi predbožična nakupovalna mrzlica se stopnjuje iz dneva v dan. V Mohorjevi knjigarni najdete marsikatero koristno božično darilo!

Pričakujejo vas: Hanzi Mlečnik, Kristina Kakl in Miha Kreutz

V Mohorjevi knjigarni lahko seveda izbira­ te med velikim številom knjižnih novosti v obeh deželnih jezikih. Pravkar je izšel knjiž­ ni dar 2015, ki vsebuje Koledar, priljublje­ no Pratiko in 71. zvezek večernic z naslovom Rojena v peklu. Mohorjevi knjigotržci so pripravili prav za božič posebne knjige, po­ sebej otroške in mladinske knjige. Pri otro­ ških slikanicah je vredno izpostaviti dve sli­ kanici, ki ju je izdala Mohorjeva: in sicer A mi lahko ti poveš kaj o šoli, zelo poučno sli­ kanico, ki jo ja napisal Stefan Lesjak in tematizira otrokov prehod iz otroškega vrtca v šolo, ter Hana in vetrovi avtorice Sabine Bu­ chwald, ki obrav­ nava odnose v družini. Či­ sto sveža na

knjižni polici je nova knjiga Petra Handkeja v slovenskem jeziku: Poskus o norem gobar­ ju. To je konec niza petih literarnih posku­ sov, kakor pravi besedni umetnik Handke sam. V njem so gobe za junaka zgodbe ne samo strast, temveč zadnja pustolovščina, pustolovščina sama po sebi. Na tem mestu je potrebno še omeniti govor Fabjana Hafner­ ja, ki ga je imel lani ob podelitvi Einspieler­ jeve nagrade: Oha, Sivec! Peter Handke in Slovenci. Lepa in zanimiva božična darila je lahko tudi knjiga Žled, ki je izšla v založbi Fran, ali Sacra Caritnhia, v kateri je Vincenc Gott­ hardt narisal vse koroške farne cerkve, Bo­ žanski piškoti, Božična knjiga Anselma Grüna, božične zgoščenke, in še več. V knjigarni pa nudijo še božične okraske vseh vrst, angelčke, slovenske božične vo­ ščilnice, različne vrste kadil in kadilnic, da­ rilni papir, sveče. Pridite in oglejte si tudi jaslice iz lesa, morda najdete še kak lep do­ datek za vaše jaslice! Mohorjeva knjigarna je odprta vsak dan od 9. do 18. ure, ob sobotah v adventu od 9. do 17. ure.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15


Hanzi Reichmann (1953)

MISTIČEN GOZD »Fotografija kaže osebo z dežnikom v gozdu. S posebno tehniko pri fotografiranju (in ne na računalniku) sem zbrisal ostrino, vertikalne linije ostajajo bolj kot manj ostre in naredijo sliko mistično. Z modrim »Weißabgleichom« sem poskusil na tej fotografiji poudariti dramatiko. Svetlo ozadje na fotografiji kaže pot in vodi osebo iz temnega gozda.«

oče sin Stefan Reichmann (1983) STARI STOL Stol sem našel kar zraven nekega koroškega gradu v majhni stranski koči. Grajskega go­ spodarja sem nato kar vprašal za fotografsko dovoljenje, ki mi ga je dal. Zanimala me je naj­ prej seveda nostalgična, vizualna stran tega motiva, in potem seveda tudi vprašanje, kaj ta stol, obdan s starimi listi, knjigami, dela čisto sam tukaj v kotu te koče. Gotovo je bil dolga leta tesen spremljevalec grajske družine. Zdaj pa ima »zlate« čase v gradu že za seboj. IMPRESUM:  Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavna urednica: Micka Opetnik; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.