okt
13
PRILOGA
XIV
DNI
Š T I R I N A J S T
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
K U LT U R A
Nenapovedane
premiere jesenski domači dragulji
uvodnik Vincenc Gotthardt Urednik kulturne priloge
Premierebrez odra P
remiere se napoveduejo. Poznamo kraj, čas in uro, kdaj se zgodijo. Teh premier je bilo na gledališkem področju med koroškimi Slovenci v pretekelih tednih že nekaj, še več pa je napovedanih. Niso pa napovedane vse premiere. Nekatere se zgodijo stran od odrov, postanejo pa lahko mejniki za družbo, izvedli pa so jih posamezniki. Nekateri bolj glasno v javnosti, drugi potiho, tako da ostajajo skoraj nevidne. Nekaj teh premier vam želimo predstaviti v tej prilogi. Ena največjih premier se je zgodila šele pred kratkim. Novi deželni konservator za Koroško Gorazd Živkovič je prvič v zgodovini Urada za spomeniško varstvo na Koroškem izdal vabilo za dan spomenika dosledno v obeh deželnih jezikih. Ta premiera ni bila na veliko napovedana. Zgodila se je na željo Gorazda Živkoviča, ki o tem pravi: »S tem je Urad za spomeniško varstvo na Koroškem ustregel raznolikosti Koroške, ki je že od nekdaj dvojezična.« Naslednja premiera je tudi nekoliko nenavadna. Nenavadno ni, da se je založnik Lojze Wieser začel ukvarjati z okusom Evrope, nenavaden je medij, s katerim je to storil. Knjiga mu ni več zadostovala, tudi zvočna knjiga ne več – tokrat je uporabil film. To je novo in tudi Wieserju, človeku besede zmanjka besed in se posluži slike, ki je včasih vredna več kot tisoč besed. Wieserjeve filme, polne kulinarike in kulture je mogoče gledati na ORF-u in 3sat. Osebno premiero doživlja tudi Niko Kupper, ki je bil pred kratkim izvoljen za predsednika Društva slovenskih pisateljev Avstrije. Z njim na čelu se temu združenju obeta kar nekaj premier. Nekaj novega je bilo storjenega tudi na področju spominkov. Kdor obišče Koroško in želi domov odnesti kaj izvrinega, kar bo spominjalo na ta obisk, to sedaj lahko stori z dragocenimi majhnimi umetninami. Francka Košir kleklja kozolec, knežji kamen in znamenje ob Baškem jezeru, Melina Reichmann je z volno obrobila kamne iz treh dolin, prav tako Maja Millonig-Kupper, ki je klekljala Koroško, vdelala kamen iz Drave v klekljano čipko in ga naslovila z »Dravski biser«… To je le nekaj nenapovedanih premier v zadnjem času. O teh premierah lahko preberete v tej kulturni prilogi, ki naj vam bo spodbuda, da sami iščete, kje se v naših krajih, deželi in pri sosedih zgodi kaj novega, nenapovedanega, a vendar izredno pomembnega. Mnoge stvari se zgodijo najprej zelo tiho in šele počasi stopijo na oder javnosti.
knjiga
Tako sem živel Stoletje Borisa Pahorja in faksimile knjižice Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Biografija stoletnika Borisa Pahorja je obenem zgodba enega najbolj burnih stoletij v človeški zgodovini. Avtor je s svojimi jasnimi stališči in angažmajem vseskozi izzival trenutne oblasti in se znašel na najbolj nevralgičnih vozliščih, tako da potovanje z njim izrisuje celoten dvajseti vek. Življenjepis najbolj znanega še živečega pisatelja in intelektualca. Pahorjeva izpoved, avtobiografska proza in študija Tatjane Rojc »Za nas je bilo kakor konec sveta. Kakor da se bo zrušil svet. In ta duševna poklapanost naših ljudi in vseh skupaj, to je bilo nekaj hudega, to je bilo – na neki drugi ravni – kakor nekakšna obnovitev tega, kar smo doživljali dvajsetega leta ob požigu Narodnega doma in med požigom naših kjig pred Verdijevem spomenikom, ko so jih iz naših knjižic metali skozi okna.« »Prej nisem imel nobene identitete. Ne identitete slovenstva ne identitete italijanstva, to se pravi, da ni bilo prehoda, ki bi me vodil v zapuščanje svojega slovenstva. Moja identiteta je bila zanemarjena, nikdar pa nisem mogel reči, da postajam Italijan.« »Še danes, takrat pa sploh, drsim v nekakšno amorfno stanje, da pozabim, kje sem. Pozabim sam nase. In tako je bilo tudi v taborišču, potem pa sem se neko jutro, ko sem zakašljal in je bil robec krvav, prestrašil. Stekel sem ven iz prostora, kjer smo spali, tako drug nad drugim, nad mano je bil Rus, ki je imel težaško delo v baraki. Bilo je še zgodaj. Sedel sem na oknu in sem rekel, to je sedaj konec. In takrat me je obšel strah, kakor da je to zadnji trenutek mojega življenja.« »Marsikatere besede so se mi zdele zelo naše, zelo primerne, da sem jih potem uporabil, in sem imel srečo, da mi je Lino Legiša, ki je bil na moji strani, rekel, naj nikogar ne poslušam in naj uporabljam jezik, ki ga govorim, ali ki sta ga govorila moja mama in moj oče. Marsikaterega izraza, ki ga je uporabljal moj oče, se tudi zdaj spomnim.« Tatjana Rojc: Tako sem živel – Stoletje Borisa Pahorja, Cankarjeva založba ISBN 978-961-231-9137, 49,90 evra
2
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Premiera
01
Okus Evrope
Založnik Lojze Wieser išče za okus Evrope besede v filmu Nekaj je treba vedeti: najprej je bila o Evropi seveda knjiga. V seriji »Europa erlesen« je založnik Lojze Wie ser zbral vse, kar kulturno odlikuje kakšno regijo ali kraj. Ker pa je med izdajanjem teh knjig tudi malo poči val in bil zelo radoveden, kako v kuhinjah teh krajev pri pravljajo hrano, je kar kmalu začel razmišljati o kulina riki in vedno bolj mu je postalo jasno: če že pogledam v kuhinje, naj me spremlja kamera, saj z besedami ni več Kako se je stvar razvila od zamisli do končnih filmov? Lojze Wieser: Leta nazaj sva se z Martinom Traxlom začela pogovarjati, da bi bilo smiselno ob inflaciji oddaj o kulinariki, kulturi kuhanja, sorodstva in originalnosti pristopiti na nov in povsem drugačen način. Za svinsvatje me je obiskal in dogovorila sva sa, da gremo v poskusno obdobje: dve oddaji naj bi bili. Blizu in pri srcu mi je Kras in stopiti v nepoznano Notranjo Švico je naju oba mikalo, saj sva si rekla, tako lahko najlažje sama sebi – in drugim – dokaževa, da živi v skromnih jedeh naših babic in mam bogastvo. Torej sva se lotila dela. Med delom pa se je izkazalo, da bo treba nadaljevati, saj je kamera, ki jo vodi Heribert Senegac(č)nik izjemna in da poleg Martina Traxla izvrstno vodi režijo tudi mladi Florian Gebauer. In tako smo prešli v drugo fazo, dodali še Sedmograško ali Tran-
mogoče opisati vsega. Tako so nastali kulturno-kulina rični prispevki. Prvega o slovenskem Krasu je bilo mo goče že videti. Lojze Wieser je s kulturnim šefom ORF-a Martinom Traxlom in snemalcem Heribertom Senegač nikom obiskal Kras. Bil je tudi v Švici, v italijanski po krajini Maremmi in na Sedmograškem. Toda naj sam pove.
silvanijo, kot danes največkrat rečejo, in bolj siromašni del Toskane, Maremmo, ki ga bomo posneli konec meseca in začetek oktobra. Zdaj, ko so filmi posneti: kako sami gledate na delo, ki je bilo opravljeno. Ste tudi vi še mogli kaj novega spoznati, kar zadeva okuse Evrope? Lojze Wieser: Spoštljiv postaneš, ko hodiš naokrog in gledaš v lonce in vidiš, iz česa gospodinje pripravijo bogat okus. In najdeš iznajdljivost, srečavaš navihanost izkušnje in zaupanje v naravo. Ali je to bilo pri pripravi pršuta na stari način, ali je bilo to pri predelavi mleka: skuta, ziger, ricotta, urda. Ista imena za podobno pripravo in presnovo mleka v trajno ali bolj trajno obliko hrane, ki jo lahko – brez zmrzovalnika – hraniš dlje časa in jo okusiš z najrazličnimi dodatki – s testeninami, s hruškami, s krompirjem in v najrazličnejših obdobjih zorenja
… Gledaš s začudenjem, ob kaki jedi ti postrežejo čežano ali češplje, v kakšni obliki začinijo, ponekod se spomniš lastnih dišav otroštva, a malce drugače pobarvano, slajše ali bolj kislo, zavohaš znan duh in zaideš v kuhinjo z odprtim ognjiščem in hrana se podimi in jo začara; prideš v kuhinjo svetovno znanega kuharja in ostrmiš v začudenju, kako on v asfaltu fermentira jed in se spomniš pripovedi deda, ki ti je kot otrok pravil, da so – ob gradnji ceste – v asfaltu greli svojo mavžno. Še in še bi lahko dodal, prostora bi zmanjkalo. Šli smo, da okusimo Evropo, našli smo nebesa v ustih! Wieserjeva kulturno-kulinarična potovanja je mogoče videti na ORF 2 in na 3sat-u. Slovenski Kras, ki ga je ORF 2 oddajal v nedeljo, 22. septembra, je mogoče videti na 3sat-u v nedeljo, 24. novembra ob 14.30.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
3
osredki
Niko Kupper je pred nekaj tedni prevzel predsedstvo Društva slovenskih pisateljev Avs
»Kritični masi slovenstva na Koroš
Če ni za mikrofonom ali kamero kot urednik slovenskih sporedov ORF-a in če ne išče pravih besed za novo knjigo, v svojem skopo odmerjenem prostem času sedaj še usmerja krmilo Društva slovenskih pisateljev
Pred kratkim ste bili izvoljen za novega predsednika Društva slovenskih pisateljev Avstrije. Kako ste do tega trenutka doživljali društvo in kakšen pomen ima društva za vas, odkar ste predsednik? Niko Kupper: Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji je zelo pomembno združenje, ki je v skoraj 40-let ni zgodovini včasih manj, včasih pa bolj uspešno delovalo. V zadnjih letih je, predvsem po zaslugi predsed nice Anite Hudl, dobilo veliko novega zagona. Ponovno je začela izhajati literarna revija Rastje, pomembno društveno glasilo, ki opozarja na pestrost v deželi. Prav tako pa so redna jesenska pisateljska srečanja na Obirskem in organizirana branja ponovno nudila slovensko pišočim možnost druženja in nastopanja v javnosti. Ob nenadni in nepričakovani smrti Anite Hudl je nastala velika praz nina, ki jo bomo le s skupnimi moč mi vseh odbornikov lahko vsaj delno napolnili, da bo lahko društveno delo ta pozitivni zagon le še ohranilo. Pomen društva pa je zame od nekdaj, da združuje priznane in znane pisateljice in pisatelje iz vrst narodne skupnosti s tistimi, ki bodo to morda še postali. Dobri zgledi in izmenjava izkušenj so še posebej za mlade ustvarjalke in ustvarjalce zlata vredni. Ena vaših prvih pobud kot predsednik je bil predlog, da se DSPA, ki je bilo doslej včlanjeno samo v Slovensko prosvetno zvezo, včlani tudi v drugo osrednjo kulturno organizacijo Krščansko kulturno zvezo. Zakaj ta odločitev? Niko Kupper: Kaj nam je prineslo v vseh teh desetletjih slovensko taborno mišljenje in razvrščanje na tiste, ki so menda »naši«, in tiste, ki men-
4
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Avstrije. Prvo pristanišče tega čolna, v katerem sedijo koroški slovenski ustvarjalci in ustvarjalke, bo Pisateljsko srečanje na Obirskem. Na obzorju se kaže že naslednja obala: vsebinsko bogata literarna revija Rastje, ki bo
da niso, ve vsak rojak. In tudi temu večnemu kreganju se imamo v veliki meri zahvaliti, da smo kritični masi slovenskega življa na Koroškem žal že zelo blizu, če je nismo celo že dosegli. Skrajni čas je torej, da strnemo vrste, pozabimo tabore in nastopimo skupaj. Kulturni centrali sta to razmejevanje že zdavnaj presegli, saj uspešno sodelujeta in se dopolnjujeta pri pospeševanju kulturnega utripa med Slovenci na Koroškem. Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji je nastalo pod okriljem Slovenske prosvetne zveze, ki ima za to tudi velike zasluge. Kljub temu da je društvo združenje vseh slovensko pišočih v Avstriji, pa je to dejstvo v minulih letih marsikoga odbilo. Kakšni so načrti društva v naslednjih štirih letih? Kakšna bodo težišča, kaj bo novega? Niko Kupper: V prvi vrsti bi radi seveda nadaljevali z ustaljenimi ponudbami društva. Poleg srečanja pisateljev na Obirskem, na katerega mimogrede omenjeno vabimo letos 5. oktobra na temo »Literat sreča založništvo«, in rednega izhajanja literarne revije Rastje, ponuditi torej tudi redna branja pisateljic in pisateljev. Poleg tega bi želeli uporabljati za društvo tudi sodobna komunikacijska sredstva. V mislih ima odbor ureditev društvene spletne strani. Okrepiti želimo sodelovanje z vsemi slovenskimi založbami in gojiti povezovanje z drugimi društvi pisateljev. Pospeševanje podmladka pa bo seveda ostala pomembna točka društvene dejavnosti, to pa s ponujanjem posebnih krožkov in mentorstva.
Kaj bo društvo storilo za literarni podmladek? Kakšni so načrti na tem področju? Niko Kupper: Brez podmladka ni prihodnosti, tega se zavedamo tudi v društvu. Po eni stani podpira društvo seveda s strokovno pomočjo že omenjene natečaje. V literarni reviji Rastje bodo tako tudi letos imeli svoj prostor prav mladi pisatelji. Tudi na srečanju na Obirskem bodo prav mlade pisateljice in pisatelji oblikovali skupaj s priznanimi avtorji kulturni spored. Želja pa je seveda, da pospeševanje še povečamo, morda z literarnimi krožki, s ponujanjem tečajev pisanja, z obiski pisateljic in pisateljev na šolah itd. V slovenski literarni sceni ste zasloveli kot avtor otroških knjig. Se še spominte svojih začetkov in s kakšnimi težavami ste se soočali, preden ste našli tudi založbo, ki je bila pripravljena izdati knjigo? Niko Kupper: Moj vstop v svet literarnega ustvarjanja je bil verjetno dokaj običajen. Kot mladinec sem pisal pesmi, predvsem za glasbeno skupino, v kateri sem igral, in že tam me je zaznal urednik založbe, saj je bila prva stvar, ki je bila od mene, objavljena v Mohorjevem koledarju po zaslugi Franca Kattniga besedilo ene teh pesmi. In prav tedanji vodja založbe je slišal tudi pravljice, ki sem jih začel pisati za otroško oddajo slovenskega sporeda ORF in me nagovoril, če teh mojih stvaritev ne bi izdal v knjiž ni obliki. Meni samemu še na misel ne bi prišlo, da so moje pravljice vredne pisne objave. Zato vem, kako pomembno je, da nagovarjamo mlade, naj objavljajo, kar nastaja na samem v sobah. Letošnje pisateljsko srečanje na Obir-
Premiera
02
strije
škem smo že zelo blizu …« izšla konec novembra. Preberite pogovor z Nikom Kupprom. V njem boste tudi izvedeli, zakaj ima njegova malha na hrbtu veliko luknjo. skem bo pod geslom Literat sreča založništvo. Kako visok je prag, ki ga mora avtor prestopiti, ki išče založbo za svoje delo? Niko Kupper: Prag založb ni visok, le samozavesti manjka. Zvišuje ga dvom ustvarjalcev, ali naj sploh stopijo s svojimi besedili do založbe. Znižati ta prag založb za pisateljice in pisatelje, pa je tudi velik cilj DSPA, zato bomo prav srečanje na Obirskem namenili tej temi. Kaj pričakujejo založniki od pisateljev, kako stopiti z založbami v stik itd. to so vprašanja, na katera bodo udeleženci dobili odgovore iz prve roke. Gotovo bo zelo zanimivo, saj smo poleg predstavnikov vseh domačih založb povabili na Obirsko tudi zanimive strokovne predavatelje. Kakšni so načrti DSPA glede povezovanja z drugimi društvi pisateljev. Mislim tu na Društvo slovenskih pisateljev v Sloveniji in na Kärntner Schriftstellerverband? Niko Kupper: Že doslej je DSPA imelo stike z drugimi pisateljskimi društvi in vsekakor želimo to povezovanje še gojiti tako v krogu slovenske narodne skupnosti kot tudi z društvi naroda soseda. Društvo izdaja tudi literarno revijo Rastje. Kakšnega pomena je ta revija za društvo in kakšno je njeno mesto v slovenski literarni sceni na Koroškem in slovenskem literarnem svetu sploh? Kaj ponuja revija letos? Niko Kupper: Po zaslugi Anite Hudl je revija, kot rečeno, ponovno zaživela kot zelo pomembno društveno glasilo in zrcalo pestrosti slovenskega literarnega ustvarjanja v Avstriji. Glede na letošnji odziv avtoric in avtorjev jim je revija pri srcu in za marsikoga prva prilo-
žnost, da obelodani svoje delo. Tudi letos bo revija nudila prerez literarnega ustvarjanja med koroškimi Slovenci, saj je uredniški odbor uvrstil tako prispevke renomiranih pisateljic in pisateljev kot tudi dela mladih, ki so naredili prve uspešne korake v svet literature. Bo spet zanimivo čtivo, ki bo ponujalo za vsak okus nekaj. Katera je tista literatura, ki vas najbolj pritegne? Katera knjiga leži na vaši nočni omarici? Niko Kupper: Mene osebno najbolj pritegne dobro napisana zgodba, pogosto pa me presunejo tudi izpiljeni verzi. Tudi v glasbi so mi všeč prav pesmi z dobrim izpovednim besedilom. Skratka vse zvrsti literarnega ustvarjanja me lahko navdušijo. Trenutno leži na moji nočni omarici knjiga Paula Coelha z naslovom »Zmagovalec ostane sam«. Kaj delate, če niste urednik slovenskih sporedov ORF, če ne pišete in če ne kolesarite in ne hodite v gore? O čem razmišljate, kaj vas veseli in kaj skrbi? Niko Kupper: Razmišljam o toliko stvareh, da bi zmanjkalo prostora, če bi želel vse našteti. Veseli me vsak novi dan, ki ga smem doživeti v krogu svojih dragih in prijateljev na tem našem lepem planetu, skrbi pa spravljam v posebno malho na svojem hrbtu, ki ima veliko luknjo, tako da jih na svoji poti čim prej izgubim in me tako ne težijo.
Življenjsko vodilo? Prepričanje, da se sreča pomnoži, če jo deliš z drugimi.
dipl. inž. Niko Kupper, rojen 1966 v Celovcu. Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu. Študij elektrotehnike v Ljubljani. Od 1992 sodelavec slovenskega sporeda avstrijske radiotelevizije ORF v Celovcu. Poročen, tri otroke. Živi v Kožentavri pri Borovljah.
Doslej izdane knjige pri Mohorjevi založbi: »Iz roda v rod« (besedila treh generacij: Ciril Rudolf, Lenčka Kupper, Niko Kupper), »Koroške pravljice«, »Na Krilih domišljije«, »Po pravljičnih stezah«, V zbirki Kamenčki zgodovine (slovenska zgodovina za otroke) so izšle doslej knjige: Kralj Samo, Primož Trubar, Modest Gosposvetski, Skriti zaklad - Brižinski spomeniki, Zgodba o čarobni prisegi – Knežji kamen.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
5
osredki
P ripravil V incenc G otthardt
»Spomenik je treba znati brati,« pravite. Kaj nam spomeniki pravijo? In kako spomeniki lahko zaživijo? Gorazd Živkovič: »Spomenik tedaj zaživi, ko s teboj komunicira. To stori, če si ga podrobneje ogledaš. Spomenik ima rane preteklosti in te rane nam nekaj povedo. Marsikateri spomenik danes v izvirni obliki ne obstaja več. Spomeniki so se razvijali, so rasli, propadali, se izgubljali. Vse to je mogoče razbrati, če znaš tolmačiti gradbeno tehniko, če nekoliko poznaš zgodovino. Spomenike je treba brati kot neko staro, edino ohranjeno knjigo. Če so vsi listi ohranjeni, je mogoče prebrati vse, če listi manjkajo, potem so se izgubili tudi viri. Pri starih spomenikih je isto: čim več listov je ohranjenih, tem natančnejša bo pripoved. Treba je tudi vedeti, da so v prejšnjih časih obnavljali samo toliko, kolikor je bilo nujno treba. Takrat današnji perfekcionizem ni bil na mestu. Stari ljudje pri obnavljanju niso odpravili celotnega ometa. Popravili so in delali z materiali, ki so bili že uporabljeni. Marsikaj so samo prepleskali in tako se je obdržala substanca. Dvajseto stoletje je zaznamovano z mešanjem starih in modernih materialov. Nismo spremenili celotnega sistema. In danes vemo, da nismo vsega vedeli bolje. Ponekod smo tako restavrirali, da je omet že drugič odpadel. To pa zaradi tega, ker se stari in novi material nista prenesla. Ko deželni konservator se srečujete z
6
XIV
ŠTIRINAJST DNI
mnogimi ljudmi na Koroškem. Kaj je tisto, kar vas pri delu delu osrečuje in kaj je tisto, kar vas skrbi? Gorazd Živkovič: V veselje mi je raz nolikost ter delo z ljudmi, ki imajo neverjetno fino razviti občutek za to, kako je treba kakšen star objekt ohraniti ali povezati staro z modernim. Opravka imam s kmeti, z grofi, gradbeniki, arhitekti, duhovniki, skratka, delo, ki ga opravljam, mi je v veselje. Imam pa seveda opraviti tudi s konflikti. To pa se rado zgodi pri našem delu, ker so gledanja lastnikov in gledanje nas, ki moramo zavarovati starodavne dragulje, so različna. Naše delo je uspešno samo, če imamo do lastnikov objektov dober odnos ter da ti v človeku s spomeniškega varstva vidijo nekoga, ki jim svetuje, ter da tudi v tem vidijo dobiček in ne vedno le stroškov in predpisov. Res je, da so nas ljudje prej gledali kot uradnike, kot so to policisti, miličniki ali finančni urad. Ta strah so zdaj izgubili. Naša naloga je, da spomenik ohranimo v interesu javnosti. Mi smo odvetniki spomenikov, uspešni pa smo samo tedaj, če se znamo odpreti ljudem in jim razložimo, kako je treba spomenik brati in kaj pripoveduje spomenik o preteklih stoletjih. Kot koroški deželni konservator imate tudi izkušnje s svojim prejšnjim delovnim mestom v Nižji Avstriji. Kaj je tisto, kar je posebnega na Koroškem? Gorazd Živkovič: Koroška je v primerjavi s svojo velikostjo izvrstna, kar zadeva srednjeveške spomeni-
ke. Ni je dežele v Avstriji, ki bi imela toliko gotskih krilnih oltarjev, kot jih ima Koroška. Sorazmerno velik je tudi delež srednjeveških stenskih poslikav. Prednost Nižje Avstrije je bližina do Dunaja in s tem tudi bližina do restavratorjev in umetnostnih zgodovinarjev, ki so izobraženi na dunajskih akademijah in tudi tam živijo. Nižja Avstrija ima to prednost, Koroška je nima. Moj cilj je, da dobimo nekaj visoko izobraženih mladih restavratorjev, ki so končali študij na Dunaju. Njihova izobrazba je na najvišjem nivoju in nujno jih je treba vključiti v delo. Ste se kot konservator že srečali s kakim spomenikom ali objektom, ki ga ni bilo več mogoče rešiti, ker se je predolgo čakalo? Gorazd Živkovič: Imamo primer cerkev sv. Urha. Tam so se pri vhodu v cerkev deloma same odkrile neke freske. Vidimo lahko angelčka in svetnika, morda tudi škofa. Kakovost te poznobaročne poslikave ni največja, pa tudi ostankov slike je zelo malo. Če bi se tu odločili za restavracijski postopek, bi bil rezultat zelo nezadovoljiv. Odločili smo se, da ne bomo šli naprej odkrivat te slike, temveč jo bomo z apnom prepleskali, tako da bo konservirana. Na južni strani cerkve sv. Urha pa smo pri čiščenju odkrili svetega Krištofa in se odločili, da bomo tega Krištofa pokazali in restavrirali. Krištof je bil naslikan na koncu 18. stoletja in je v zelo dobrem sta-
Premiera
03
Gorazd Živkovič je od januarja 2013 dalje deželni konservator na Koroškem. O delu Zveznega urada za spomeniško varstvo na Koroškem pravi:
»Mi smo odvetniki spomenikov« Brošura za dan spomenika je izšla dosledno dvojezično. To je bila želja deželnega konservatorja Gorazda Živkoviča, ki je pri prevzemu te službe na vprašanje, kaj bo drugače pod njegovim vodstvom, dejal: »Ker obvladam drugi deželni jezik, bom vsem, ki me bodo nagovorili slovensko, lahko tudi v slovenščini odgovarjal.« Odgovarjal je tudi na vprašanja Nedelje. Preberite! nju. Zakaj? Jožefinska reforma je zahtevala, da prepleskajo vse Krištofe, ker verovati se sme samo v Jezusa, ne pa v svetnike. Tako je bil ta sveti Krištof viden samo kakih 30 let in potem prepleskan. Zato se je pravzaprav zelo dobro ohranil. Tako smo na eni strani sliko prekrili, drugo pa odkrili. Kateri so trije najnujnejši projekti na Koroškem? Gorazd Živkovič: Na primer zelo nujno je treba zaščititi ruševino gradu Höhenbergen pri Tinjah, ki je iz 16. stoletja. Tu nikakor ne gre za to, da bi ta ruševina dobila nekdanjo podobo gradu, ampak gre za to, da se upočasni propadanje ruševine. Ruševina sama ima pravico do obstoja. Saj tudi mi kot ljudje doživljamo viške in padce. Ta nekdanji grad je pač zdaj na stopnji, na kakršni je, in naše delo je v tem, da upočasnimo ta propad. Drugi primer bi bila kmečka arhitektura, ki mi je zelo pri srcu. Na Zgornjem Koroškem imamo še cele vasi, ki so zelo starodavne in dobro ohranjene. Na južnem Koroškem je tega manj, to pa zaradi tega, ker se je tudi kmetijstvo v 20. stoletju hitro spreminjalo. Ker so na kmetije prihajali vedno večji traktorji in stroji, so z njimi tudi rasla poslopja in so manjša poslopja podirali in gradili večja. Kar je ostalo, so kašče. Te so bile majhne, na kmetiji niso bile na poti, uporab ljali so jih za odstavljanje stvari ter v turistične namene. Moja želja je, da bi le mogel kje postaviti pod spome-
niško varstvo kako pristno kmetijo, na kateri se v zadnjih stotih letih ni veliko spremenilo. Za takšen projekt bi bil pripravljen dati na voljo tudi nekaj več denarja. Sicer na južnem Koroškem še nimam nekaj na vidiku, toda sem že odločen, da bom šel iskat v občini Železna Kapla in Sele. Gre mi za to, da bi skupaj z lastniki in skupaj z občino ohranil kakšno tipično kmetijo, da bodo tudi naslednje generacije videle, kako smo živeli. Kakšno je sodelovanje med Uradom za spomeniško varstvo in ustanovami slovenske narodne skupnosti? Česa si želite? Gorazd Živkovič: Z inštitutom Urban Jarnik imam dobre kontakte. In prav z njim je želel Urad za spomeniško varstvo v občini Žitara vas rešiti star vinski hlev. Ta je v lasti občine in občina ni bila pripravljena tega poslop ja odstopiti ali prodati Karlu Hrenu. Ta ga je želel popraviti in restavrirati. Ker je ta hlev pokrit s plastično folijo in ta že razpada, ponuja ta vinski hlev prav skurilno sliko. Kar me pri tem moti, je to, da je občina proti rešitvi tega zgodovinskega objekta. Županu sem napisal pismo, na katerega mi ni odgovoril. Nekako ne razumem, da nekdo, ki sam ne more ali noče ohraniti kakega spomenika – to ta vinski hlev vsekakor je – tega ne prepusti nekomu, ki to želi rešiti. Zaenkrat do tega ni prišlo in to je velika škoda. Kaj pomeni dejstvo, da živita na Ko-
roškem dve narodni skupnosti za delo spomeniškega varstva. Ima to kakšen vpliv na arheološke raziskave? Gorazd Živkovič: V arheologiji pravzaprav nacionalno vprašanje ne bi smelo igrati kakšne vloge. Bistveni so fakti, ki jih najdeš in jih skušaš interpretirati brez osebnih želja. To se pravi, da interdisciplinarno gledaš, kakšna je bila zgodovina te dežele, katera ljudstva in plemena so bila tukaj, kakšna so dosedanja spoznanja in najdbe teh kultur in če najdem kaj novega, potem skušam ovrednotiti, kam sodi ta najdba kot mazaični kamenček. V kakšno zgodovinsko obdobje paše? Sta to 10. ali 11. stoletje, ki sta črna luknja in jo je treba zapolniti šele z najnovejšimi najdbami. Verjetnost, da gre pri najdbah grobov iz tega časa za alpsko-slovanske ali slovanske grobove, je zelo verjetna. Časi, ko so v koroški arheološki stroki zelo nacionalno gledali, prihajajo vedno bolj v zatišje. Kakšno je sodelovanje s cerkevnimi ustanovami? Gorazd Živkovič: S škofijo imamo zelo dober odnos. Da se velikokrat srečamo, je zaradi tega, ker ima Cerkev mnogo spomenikov in je obstajalo že vedno dobro partnerstvo. S Fritzem Breitfußom nadaljujem dobre odnose, ki jih je z njim imel tudi moj predhodnik. Seveda so malenkosti o katerih se je treba pogovoriti, saj se stopnjujemo v kakovosti in kdor misli ostati na nivoju, kjer smo, ta propada.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
7
na svetlo dano Janko Ferk, rojen 1958 v Podgradu na Klopinjskem jezeru, je sodnik na deželnem sodišču v Celovcu in profesor na Univerzi v Celovcu. Piše liriko, prozo in eseje. Iz slovenščine je v nemščino prevedel Draga Jančarja, Nika Grafenauerja, Pavleta Zidarja … Letos marca je Janko Ferk nase opozoril kot potopisni avtor. Skupaj s fotografinjo Sandro Agnoli je izdal pri založbi Styria knjigo o poti proge nekdanje ozkotirne železnice od Trsta do Poreča »Die Parenzana« (Porečanka), ki je že po nekaj tednih pošla. Dolgo tudi druge naklade ne bo več mogoče kupiti. Pred kratkim pa je v knjigi »Luft aus der Handtasche« izbral svoje recenzije o nemški literaturi, ki jih je napisal med letoma 2005 in 2012. Zvest pa je ostal tudi liriki. Preberete jo lah ko v rubriki »na svetlo dano na teh dveh straneh«.
Janko Ferk
a
b
moja žalost
moje življenje
ima
diha
mnogo barv
barvne delčke
na primer
vonj po prahu
smrt mojega starega očeta
madež na steni
žalost mojega sina
senco okenskega križa
svetobolje ob nedeljah
komaj vidno luč
negotovost v ljubezni
na drugem koncu
gotovost v svoji brezbarvnosti
življenja
Maja Millonig Dravski biser
Francka Košir, doma v Žireh v Sloveniji, se je
leta 1976 preselila v Celovec. Tu je tudi ponovno začela klekljati. Ker na Koroškem primanjkuje spominkov z umetniško vrednostjo, je vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik Martina Piko-Rustia predlagala Francki Košir, da poskusi s klekljanjem koroških motivov.
8
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Fra
Iz teh poskusov so nastali dragoceni spominki. Kot motive si je Francka Košir izbrala kozolec, znamenje ob Baškem jezeru in knežji kamen.
Maja Millonig-Kupper živi v Svetni vasi. Izdeluje klekljane čipke in pletenine ter kvačka.
c
d
e
moje misli
moje besede
moja pesem
rojijo
se krušijo
udarja
po žilah
od sivih zidov
z menoj
včasih so
in obdržijo
ritem življenja
svetle in temne
svojo kraljevsko modrino
rdečkasti
in naposled
le
mogoče sivi
popolnoma bele
do naslednjih
ali sodniško violetni
v svoji goloti
schönbrunsko rumenih hiš
dokler vsak večer
ki jim dobro de
Speče barve
barve ne zaspijo
ancka Košir Koroška znamenja
Melina Reichmann Venec treh dolin
Melina Reichmann živi v Šmihelu nad Pliberkom. Za koroški spominek si je izbrala kamne naših treh dolin, jih obleka z volno in jim dala naslov »Venec treh dolin«. Kdor želi o njenem ustvarjalnem delu izvedeti več, naj pogleda na splet: www. umgarnte-steine.at.
Dragocene koroške spominke si je mogoče ogledati in kupiti na Krščanski kulturni zvezi in na Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, v tretjem nadstropju Mohorjeve hiše v Celovcu (Viktringer Ring 26).
Premiera
04
ŠTIRINAJST DNI
XIV
9
Rodbina Kordaš iz Velikih Gorič pri Timenici
poglejmo čez plot PRI
Pripravila
pripravila
Jerneja Jezernik
Marjan in brat Ivo Kordaš v mamini družbi skupaj na kolesu.
Jezik, identiteta in angeli Pred kratkim sta pri založbi arte4, ki jo vodi založnik Thomas Schuster iz Novega mesta, izšli dve vaši novi knjigi. Prva je avtobiografija Engelsflügel in einer fremden Welt, druga pa dvojezična knjiga esejev Jezik in identiteta/Sprache und Identität. Malce nenavadna kombinacija, mar ne? Marjan Kordaš: Nenavadna kombinacija le na prvi pogled, sicer pa logična. Od Kordašev iz Velikih Gorič pri Timenici/Großgörtschach bei Timenitz je edino moj oče ostal pri slovenščini. Po maturi leta 1919 v Celovcu oziroma plebiscitu leta 1920 se je izselil v Jugoslavijo. Vsi ostali na Koroškem, zdaj že velikansko sorodstvo, so prešli na nemščino. Tako sem okoli leta 1990 v nemščini napisal nekak šen življenjepis, ga natisnil v približ no desetih izvodih in ga razdelil po “strateških točkah” svojega koroškega sorodstva. Kmalu nato sem nemški izvirnik prevedel v slovenščino ter besedilo nekoliko dopolnil. Kot knjiga je besedilo leta 1995 izšlo pod naslovom Krilo angela. V njem opisujem svoje stiske in kako sem jih reševal, med drugim tudi stiske zaradi jezika ter prepade med jeziki. Dvojezična knjiga Jezik in identiteta/Sprache und Identität pa opisuje moje poskuse, kako te prepade, predvsem med nemščino in slovenščino, preseči. Upam, da bo izvrsten prevod v nemščino, ki ga je pripravil dr. Reginald Vospernik, bistveno prispeval k sporočilu te knjige. Vaša avtobiografija Krilo angela (1995, Mladinska knjiga) in nemška
10
XIV
ŠTIRINAJST DNI
različica Engelsflügel in einer fremden Welt (2013, založba arte4) je torej močno povezana s Koroško predvsem zaradi jezika. Marjan Kordaš: Da. Namreč, med svojim prvim obiskom na Koroškem leta 1937, takrat sem bil star šest let, nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da se lahko slovensko pogovarjam z očetovima bratoma in sestrama, ne pa s svojimi vrstniki, ki so govorili samo nemško. Po nacistični okupaciji Jugoslavije leta 1941 je Gorenjska postala del Koroške (“Gau Kärnten”). Od Kamnika, kjer smo takrat živeli, je do Celovca celo vozil brzovlak. Tako so bili obiski našega koroškega sorodstva kar pogosti. In ker je bila slovenščina v javnosti prepovedana, šola pa nemška, sem se kmalu nekoliko priučil nemščine. Tako sem s svojimi vrstniki, posebno s svojo skoraj enako staro sestrično Anči/Antschi, že nekoliko “lomil” nemščino. In seveda nisem vedel, kaj pomeni “windisch”, Anči pa ni vedela, kaj pomeni “slowenisch”. A v tem času, ko sta bila nasilje in neenakopravnost institucionalizirana, sem imel srečo, da nemščine nisem zasovražil. Prav nasprotno: želel sem si tega jezika naučiti ter tako zgraditi most do “onkraj”. Vaši knjigi sta v nekem smislu pravzaprav pogled čez plot. Marjan Kordaš: Seveda. In tudi most čez meje vseh vrst, tudi čez politične meje. V letih neposredno po vojni sem nemščino, v Sloveniji takrat nezaželen jezik, zanemaril. V gimnaziji smo se učili le angleščino in ruščino.
Ker sem pa kot pravi Kamničan rad hodil v gore, predvsem v KamniškoSavinjske Alpe, sem okoli leta 1948, star približno 17 let, nekoč sedel na robu Kamniškega sedla in gledal proti severu, mimo Mrzle gore v dolino Belske Kočne/Vellacher Kotschna. Takrat se je pojavilo vprašanje, ki ga ne bom nikoli pozabil in ki me odtlej spremlja. V Krilu angela sem to vprašanje opisal takole: “Kaj bi se zgodilo, če bi zdaj nenadoma prišel angel in bi me, takšnega kot sem, prestavil v tisti drugi svet? Kako bi s svojim sedanjim znanjem znal živeti v tem tujem svetu?” In največ, kar je pri meni omogočilo preseganje prepada med nemščino in slovenščino, je bila literatura. Branje v nemščini, pogosto tudi prevajanje v slovenščino. V vaši dvojezični zbirki esejev Jezik in identiteta/Sprache und Identität tudi na temelju vaših osebnih izkušenj in spoznanj spregovorite o iracionalni nadgradnji jezika in jezikovni (ne)enakopravnosti. Kaj to po vašem sploh je? Marjan Kordaš: Ko sem med okupacijo obiskoval šolo v Kamniku, Hauptschule in Stein – Oberkrain, smo imeli čitanko z naslovom Kärnten, Heimatland, Ahnenland, ki jo je uredil znani koroški pisatelj Josef Friedrich Perkonig. In četudi sem nemščine komaj kaj znal, me je v tej knjigi presunilo sovraštvo do vsega, kar je slovensko. Iracionalno tako zelo, da se je poskušal celo izogniti izrazu slowenisch. Namesto tega praviloma uporablja windisch ali slawisch. Podobno iracionalno sovraštvo je
Marjan Kordaš Marjan Kordaš na kolesarjenju v Lepeni.
V času nacizma je torej veljalo: nemščina je dobro, slovenščina je zlo. In v času zgodnjega jugoslovanskega socializma (komunizma) je veljalo enako, le obrnjeno na glavo! Ljudje se razlikujemo ne le po jeziku. Ali lahko jezik prispeva k spoznavanju sočlovekove različnosti? Marjan Kordaš: Seveda. Jezik je del človekove identitete in človek jo mora razvijati in krepiti. In če imam
Vemo, da se človek lahko svobodno odloča. Pa lahko človek svobodno izbira in izbere tudi jezik? Marjan Kordaš: Svoboden človek je hkrati odgovoren človek. Kar med drugim pomeni, da je njegova svoboda omejena s svobodo sočloveka. In v tem smislu lahko svobodno izbere tudi jezik. Ko gre za izbiro te vrste, to navadno poteka na področju dveh jezikov, kjer je eden t. i. večinski (npr. na Koroškem nemški), drugi pa t. i. manjšinski (npr. na Koroškem slovenski) jezik. Izbor seveda etično ni sporen. Vendar: prva izbira vodi v konformizem. Perkonig, sicer mojster nemške besede, je bil v času nacizma tipičen konformist. Ko pa je okoli leta 1948 napisal zbirko izvrstnih esejev Im Morgenlicht, je v zgodbi Mit zwei Zungen sicer pozitivno, a vendar konformistično obžaloval, da je slovenščino zavrgel. Konformizem se navadno stopnjuje in se
te4.si www.ar -5 -93544-4
ISBN 978-961
5 9 789619 35444
m a rja n
20
engels flügel in einer fremden welt roman
hen einer erstaunlic Jaherzählt in er den Welt“ ien in den 1940 hehin einer frem in Jugoslaw n der Gesc „Engelsflügel Kindheit und Jugend Beschreibunge er mehr eine wirkenden imm Form aus einer chst fast naiv Ich-Erzählers entfalten lichren. Die zunä über das kind des eine, nisse in Erleb lick die Vernisse und der ungewöhnlichen Einb mung, die e, Wahrneh MöglichTiefe und einen hinausgehend n hinterfragt und die ige deutlich der Mensche halbwüchs das Denken behält. hältnisse und Welt im Blick ren ande keit einer
mdEn WElt in EinEr frE
DAŠ MARJAN KOR 1936 lebt geboren. Seit an der in Serbien izinstudium Prowurde 1931 . 1950 Med 1958 er in SlowenienFakultät in Ljubljana. hunMedizin. Forsc logie Medizinischen Doktor der hysio motion zum Mikro-Elektrop in Engder ich smission gen im Bere skulären Tran Lehre am hung und der neuromu USA. Forsc der Meland und den ologische Physiologie Path zuletzt als Institut für Ljubljana, PhyFakultät in Pathologische dizinischen Professor für der Slowenischen Ordentlicher 1995 Mitglied und Kunst. siologie. Seit aften für Wissensch Akademie
ElsflügEl Kordaš Eng
r
praviloma konča s sovraštvom do drugačnosti. Druga izbira pa vodi v pogumno ravnanje, ki praviloma raste v spoštovanje različnosti. To je nedavno dosledno pokazala Maja Haderlap s svojim romanom Engel des Vergessens. 20,90 €
Če človek odrašča ter odraste v okolju ljudi in jezika X, potem je slednji vgrajen v prav vse dogajanje. Vendar ta jezik v dogajanje ni vgrajen samo v obliki zapisanega knjižnega jezika, ki omogoča logično razmišljanje ter etično presojanje, temveč kot narečje, fraze, melodija, kako teče itn. Zapisani in govorjeni jezik zajema tudi kolektivni spomin, travme, mite, vero, klišeje o drugih jezikih ter bolj ali manj poenostavljene predstave o dobrem in zlu. Ta iracionalna nadgradnja jezika se mi zdi bistvena. V času nacizma je imela iracionalna nadgradnja nemščine npr. v Švici drugačno vsebino kot v Nemčiji. Med razpadanjem Jugoslavije je imela iracionalna nadgradnja srbohrvaščine npr. v Srbiji drugačno vsebino kot v Bosni.
v mislih slovensko in nemško kulturo, mora Nemec graditi svojo nemško, Slovenec pa svojo slovensko identiteto. A ne tako, kot je bilo v preteklosti na obeh straneh Karavank. Ko so na južni strani Slovenci krepili svojo identiteto tako, da so med drugim zatirali Nemce. Ko so na severni strani Nemci krepili svojo identiteto tako, da so med drugim zatirali Slovence. Jezik je bistven element različnosti in hkrati element za preseganje te različnosti. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Kdor to počne, ljubi svoj jezik tako kot jezik svojega bližnjega, mar ne?
Thomas Schuste
v času Jugoslavije obstajalo do nemščine, po osamosvojitvi Slovenije pa do srbohrvaščine. Vsak jezik ima torej nekakšno iracionalno, silovito čustveno nadgradnjo. V knjigi sem jo med drugim opisal takole:
mije znanosti in umetnosti. V prostem času rad kolesari tudi po Koroškem, od koder izvira njegova družina. Pred nedavnim sta pri založbi arte4 iz Novega mesta izšli dve njegovi novi knjigi: avtobiografija “Engelsflügel in einer fremden Welt” in dvojezična knjiga esejev “Jezik in identiteta/Sprache und Identität”.
Autorenfoto:
MARJAN KORDAŠ, Ljubljana Rodil se je leta 1931 očetu Boštjanu, koroškemu Slovencu, in mami Čehinji. Odraščal je v Kamniku. Leta 1958 je končal študij medicine, nato pa se je kot doktor znanosti mednarodno uveljavil na področju patološke fiziologije. Od leta 1995 je izredni, od leta 2001 pa redni član Slovenske akade-
ko r da š
BESEDA ZALOŽNIKA THOMASA SCHUSTRA O AVTORJU MARJANU KORDAŠU »So avtorji, s katerimi je komplicirano sodelovati, in so taki, s katerimi gre vse preprosto ... Potem pa je tu še Marjan Kordaš, upokojeni doktor medicine iz Ljubljane, v sodelovanju z njim kot avtorjem sem užival. In četudi sodi že v starejšo generacijo, me je presenetil s svojimi sodobnimi in svežimi pogledi na Boga, svobodo in svet. Ta občutek in način razmišljanja posreduje tudi v svojih dveh novih delih iz moje založbe arte4: v romanu Engelsflügel in einer fremden Welt in v dvojezični zbirki esejev Jezik in identiteta/Sprache und Identität (prevod v nemščino Reginald Vospernik). Obe lahko naročite na spletnem naslovu www.arte4.si ali pa si jih izposodite v Slovenski študijski knjižnici.«
ŠTIRINAJST DNI
XIV
11
feinigovi A n d rej Fein ig
moli & duri
Vodnik po duhovni glasbi Edo Škulj je pri založbi Družina iz Ljub ljane izdal 555 strani obsegajoč pregled cerkvene in nabožne glasbe krščanskega sveta. V knjigi z naslovom »Vodnik po duhovni glasbi« je predstavljenih 212 skladateljev (33 slovenskih) in 494 skladb (120 slovenskih). Gotovo, podobne preglede najdemo tudi v drugih jezikih. Odlika te izdatne in zajetne knjige pa je, da se posveča tudi slovenski cerkveni glasbeni produkciji in našim domačim cerkvenim skladateljem. Kdorkoli se je že podal na naše cerkvene kore ali pa si je ogledal kakšne arhive cerkvenih skladb, bo dobil vpogled v zelo ustvarjalen kotiček domače glasbene produkcije. Ne pozabimo, da tudi pri glasbeni dejavnosti naših cerkvenih zborov velja, da raznolikost razveseljuje. In tako imamo ogromno skladb za vsemogoče cerk vene praznike, skoraj bi rekel pravo vesolje skladb. In mnoge so prirasle ljudem v srce, radi bi jih še enkrat peli ali slišali (če že ne prej pa vsaj ob pogrebu) in za vse to je poleg rednega dela odgovoren tudi vodja cerkvenega zbora. Le kaj ima to opraviti z zgoraj omenjenim vodnikom po duhovni glasbi? Po mojem veliko, saj bomo tam našli življenjepise tudi vseh naših eminentnih slovenskih cerkvenih skladateljev, npr. Stanka Premrla, Franca Kimovca, Alojzija Mava, Emila Hochreiterja. V Avstriji smo upravičeno ponosni na Haydnove in Mozartove maše in seveda najdemo vse te kompozicije razložene v tem vodniku, najdemo pa tudi opise skladb s konca srednjega veka in renesanse, nekaj, kar po moji izkušnji še ni del splošnega glasbenega znanja. Skozi vso knjigo veje veselje urednika Eda Škulja, da tudi nam, bralcem, posreduje drobce svojega znanja. Na zadnjih sedemdesetih straneh vodnika najdemo t.i. preglede: Pregled evropske duhovne glasbe, nato pregled slovenske cerkvene glasbe, potem obrazložitev nekaterih glasbenih oblik v duhovni glasbi in na koncu knjige še najpogostejša besedila v duhovni glasbi in njihov prevod.
12
XIV
ŠTIRINAJST DNI
ogrizki
Potepanja po spominih P
a kako sem se pri potepanju po dalmatinskih otokih veselil snidenja z mestom Rab, kjer človeka že od daleč pozdravijo štirje značilni stolpi nad trdnjavo. Takoj, ko smo se izkrcali iz jadrnice, sem jo mahnil proti centru, proti placu, kjer se sreča vsak z vsakim. Pa me je na licu mesta objel hlad, ki je že dihal mrzlo jesen in me v trenutku spomnil na jesen leta 1972, ko so nemškonacionalni nestrpneži na Koroškem podirali dvojezične napise. Na mogočnem zidu, ki zaključuje to starodavno agoro mesta Rab, so bili razprti transparenti, ki so hrvaškonacionalistično hujskali zoper cirilico na javnih napisih v mestu Vukovar. Za te dvojezične vidne znake v mestu Vukovar, kjer živi skoraj 30 odstotkov Srbov, se je nova članica Evropske unije, država Hrvaška, morala obvezati po evropskih merilih. Ne bi hotel biti ciničen, toda na misel mi je prišla primerjava: Tisti, ki so v sedemdesetih letih trgali dvojezične table, so si še tedaj javno želeli malega Hitlerja. In ustaška država je bila podrepnik hitlerije. Pravijo, da se človek uči iz zgodovine – če to ni hud evfemizem? Eden, ki se je gotovo – in to na visoki estetski stopnji – česa na-
učil iz zgodovine, vsekakor tudi prek lastne biografije, je Goran Vojnovič, ki je bil za svoj roman »Jugoslavija, moja dežela« (izšel je v založbi Beletrina) odlikovan z nagrado Kresnik za najboljši slovenski roman pretekle sezone. Pretresljiva zgodba iskanja korenin, ki jo je predložil Vojnovič, me je spremljala na potovanju. Prišlek v Slovenijo, nekdanji jugoslovanski otrok, jo bogati in začini na mnogih mestih z južnim idiomom – »u ona vremena« je na primer ponavljajoča se stalnica pripovedovanja. Kdor bi mislil, da Vojnovič zganja jugo-nostalgijo, se bi hudo motil. V romanu je stalno prisot no dejstvo, da je bilo nekdaj nekaj, na kar se mnogi, ki so tudi živeli »U ona vremena«, nočejo več spominjati. Če je to pametno, o tem ne bi sodil. Vsekakor in nepreklicno: Svet, ki ga je Vojnovičev junak kot otrok živel, je razpadel leta 1991. Z junakom romana niza avtor »podobe Balkana nekoč in danes, predvsem pa govori o tragičnih usodah ljudi, ki jim ni uspelo ubežati vojni, četudi so se iz ognili njenim bombam,« kot sem bral na ovojnici knjige. Ne morem si kaj, ampak Vojnovičev roman »Jugoslavija, moja dežela« me je spomnil na knjigo Petra Handkeja »Zimsko potovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini ali pravičnost za Srbijo« (Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Mo-
gregejevi
citati
piše Horst Ogris
G re g e j K r iš to f
Nedelja! Gospodov dan se spreminja v dan gospode
rava und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien – založba Suhrkamp). Na knjigo, ko so Handkejevi nasprotniki avtorju očitavali srbski šovinizem na vseh koncih in krajih, ki ga pa človek ob pozornem branju besedila – besedila in ničesar drugega! – zlepa ni mogel najti. Gonja proti cirilici v Vukovarju, na otoku Rab, table, ki so jih podirali jeseni 1972 na Koroškem, mrzlica, s katero je slovenska intelektualna publika Petra Handkeja sprejela v ljubljanski drami, ko je bral iz zgoraj omenjene knjige. – Ima drug z drugim opravka? Jaz mislim, da. Vi pa sami presodite. Junak Gorana Vojnoviča v knjigi išče svojega očeta, ki je menda vojni zločinec »u ona vremena«. Florjan Lipuš v povesti »Poizvedovanje za imenom« (založba Litera, zbirka: Nova znamenja) išče svojo mamo. Zaman – saj so jo usmrtili nacisti. A ob iskanju z neizprosno lucidnostjo jezika izlušči to ali drugo polomijo, ki se nahaja sredi med nami in je ne vidimo. Več takih preroško-pametnih ljudi, kot je Florjan Lipuš, bi nujno potrebovali. Ne le zato, da bi se ob hladnih jesenskih dnevih in mrzlih zimskih nočeh vsaj malo ogreli.
Gustav Januš, Peter Handke, Florjan Lipuš in Valentin Oman, vsi svetovni mojstri besede in čopiča, so ministrirali pri bogoslužju. Tudi mi, rojeni v petdesetih letih. Včasih smo po maši zavili v trgovino, ki je bila odprta. Šefica je večkrat ponavljala: »Trgovina je odprta samo, dokler traja bogoslužje. Dlje vam potroš nikom nočem služiti.« Ko smo prišli domov, smo se morali preobleči. Nato smo sedli okoli mize k južini. Jedli smo dobro, predvsem veliko mesa. Cesar Konstantin je sicer leta 321 določil, naj bo nedelja dela prost dan. Cerk vi je bil gospodov dan tako in tako svet. V 18. stoletju pa se gospodov dan počasi začenja spreminjati v dan gospode. Vsaj za moške je postala nedelja spet delovni dan. Trgovci, gospoda in v parlamentih so govorili: drage mašine morajo brneti tudi ob nedeljah. Trideset let je minilo, ko je bilo videti v časopisih in na ulicah nalepljene tri različne lepake. Na prvem je otrok z dvignjenim kazalcem zahteval za očeta prosto soboto, ki jo le-ta naj posveti kulturnemu življenju in njemu. Besedilo se je glasilo: »V soboto je oče moj!« Na drugem lepaku je bilo videti dušnega pastirja z besedilom: »V nedeljo je oče moj!« Na tretjem pa gostilničarja, ki je zahteval očeta seveda v soboto in nedeljo. Takrat je v industrijskih državah ob nedeljah redno delalo deset odstotkov delojemalk. Danes jih dela nad dvajset. Socializem in samoupravo so »gradi-
li« tudi s pozivi, naj prebivalci vigredi za bogato letino žrtvujejo kar štiri nedelje. Trdili so, da je vigredno delo na polju posebej pomembno. Primerov za delo v nedeljo je dovolj. Jaz grešim dvojno. Veselim se branja časopisov Presse am Sonntag, Kleine ali nedeljske izdaje Frankfurter Allgemeine ter Die Welt. Raznašalci morajo za to razkošje na pot že v zgodnjih jutranjih urah. Sam pa od jeseni naprej vodim plesne tečaje že ob nedeljah popoldne. Izgovor, da pač plesalke in plesalci to želijo, ne velja. Kako ustaviti počasno razjedanje nedelje, ki so jo babilonski kulturniki uvedli kot dela prost dan že pred 4000 leti, tudi zaradi sprave z bogovi, ne vem. Glasbeni poziv Billa Haleya, ki je v 50ih letih uspel s pesmijo »Rock around the clock«, so hoteli trgovci spremeniti v »Shop around the clock«. V Avstriji pristojno ustavno sodišče jim ni ugodilo. Ob delavnikih so trgovine lahko odprte 72 ur (od 6. do 21. ure), nedelja pa ostaja dela prost dan. Izvzete so poleti zaradi turizma le trgovine okoli jezer in na črpalkah. Človek rad premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih. Ko mu ni več mogoče priti do cerkve, se poslužuje drugih možnosti. Starejši človek se rad drži ustaljenih navad prejšnjih časov. Ob nedeljah dopoldne torej vklopi televizijo ali radio in si ogleda ali posluša mašo. Ljudsko pet je pa marsikoga zapelje k petju. Doma, če prenašajo mašo iz domačih far, kar lepo in na glas zapojejo. Sicer pa: ostanite radovedni.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
13
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Urednic a: G abi Frank
Lidija Golc Amarkordi
Nova pesniška zbirka tik pred izidom Pismo namesto spremne besede Draga gospa Lidija,
Lidija Golc
Amarkordi
zdravljali, med njimi je bila v parku in: Ne bo se več skrivala, vztrajni ste bili, ko ste me nagovarjali, naj vam napišem ampak govorila, pela, plesala. spremno besedo, in potrpežljivi ste bili, ko ste jo čakali. AmVprašanje pisanja je za vas tudi vprašanje samozavepak zdaj vam pišem pismo namesto spremne besede. sti. Sprašujete se, kaj je samozavest in ugotavljate, da Vznemirili so me verzi vaših pesmi, reka. In sem stal zraven Ni v zvezi z denarjem, in ta mogočni tok je tekel mimo mene. Pravzaprav: tisti, ki jih obleko, številom parov čevljev, nagovarjate, so vaši prijatelji in prijateljice, vsi z imeni: Luka, tudi s na hišo, vrtom potovanji ne. Dragica Čadež je redna Samo z ležalnika terasi v in Valdarkah Majda, Alenka, Kristina, Andrej, Valdi, Neža, Viljemka, Kleprofesorica kiparstva na je Mlečna cesta tako blizu, men, Mitja ... tudi če nagovarjate Jima Jarmuscha ali GoneMorda ko znaš ... Pedagoški fakulteti v Ljubljani. zvezde tako domače, ril, tisti, ki lahko vstopajo v vaš intimni svet, tisti, ki sosovaši ko zmoreš ... Ustvarja predvsem lesu sateliti sogovorniki, sovvaši prijatelji. Sam sem se ob branju vaših pe-in letala ko si ... smi počutil kot opazovalec velike vode, ki je ni zaradidel moje Ko vsako pesem napišeš na svojo stran malo in monumentalno morja–Zemlje. prisot nosti niti in ti jo tako tudi objavijo. plastiko. Značilni so kapljico njeni več in niti kapljico manj. Ko sem bral in stal zraven in opazoval tok pesmi, sta me nasimbolični, iz dveh ali večželja po izrekanju in odmevu terSamo govorili vaša silovita želja v Valdarkah Ampak zdi se mi, da je pesem že vsak vaš sms, ki ga oblik sestavljeni utrinki nisopošljete presenečenje. po človeški kipi. bližini. prijateljem iz Valdark, tam postane vaša peKo se sprašujete, ali sem otipljiva, že tam je vsaka pesem napisana na svoV sodobnem slovenskem potrebuješ za pesem glasna branja, jo stran. le, kiparstvu Čadeževa A tudi tu zablestijo literarne večere na pravih mestih, Z verzi uresničuje konstruktivistične če pozabiš, kako težko jih čakaš. poznanstva v pravih krogih, Svetla okna z rožami težnje. Nagrado Prešernovega literarno delavnico in molčijo in si želijo sklada ještudijsko prejela štipendijo? za kiparski biti dom Službeno na mesto v založbi, zaključujete pesem o otrocih, ki ne vedo, kako naj cikel Asociacije Pompeje. na fakulteti, kilometrino razdelijo svoje srce med očeta in mamo, ko sta šla nana okroglih mizah in v komisijah? razen. Zaključujete jo pravzaprav s strahom: doživljam vaše spraševanje kot iskanje potrditve, da temu ni Vse bolečine tako, da lahko pesem nastaja zunaj mnogoterih ušes in oči, tega sveta ležijo v srcih javnih ušes in oči. In si sami odgovarjate, pisanje je potreba: in klijejo strahove Brez pisanja bi se napihovala kot balon in bi me odneslo med za bodoče rodove. oblake. Zdi se mi, da s pesniškim dnevnikom prijateljem poBrez pisanja bi kar plavala tam zgoraj, kdo bi hodil v služ bo? stavljate rože na okna in ta okna postajajo vaš (skuEUR 21,Brez pisanja se ne bi menila s sorodnimi dušami. pen) dom. Brez pisanja bi razumela le tretjino glasbenih stavkov. Pretresli sta me vaši želji po človeški bližini ter po izBolje, da pišem, bolje da se dotikam, kot da zbolim. rekanju in odmevu. Odmev pesem potrebuje, potrePisanje doživljate kot dotik, pisanje in pesem sta, se mi zdi, buje sogovornika. Kot pravi v eseju O sogovorniku pri vas povezana z otipljivimi rečmi: Osip Mandelštam: pesem je kot zapečateno pismo, www.mohorjeva.at | www.mohorjeva.si Preden je olesenela v drevo, ki ga je brodolomec vrgel v morje in ga bo nekoč neje enkrat kar vstala, kje na neki sipini nekdo pobral, in ko ga bo odprl, se se pretegnila in odprla usta: bo čutil nagovorjenega, kot da bi ga nekdo poklical ŽIVA SEM, DIHAM, po imenu. Ko stojim ob vašem silnem toku, spoštljisliši se me. vo strmim vanj in vem, da nas bo s svojimi valovi oblil Potem je šla med ljudi. Pesem? Vaša pesem? In ljudje so ji od- kot vaše sogovornike.
14
XIV
ŠTIRINAJST DNI
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Mohorjeva bo v kratkem izdala novo pesniško zbirko v pesniški ediciji, imenovani po slovenskem koroškem pesniku Franu Ellerju, pesnice Lidije Grolc: Amarkordi. Spremno besedo, ki jo objavljamo, je napisal Peter Svetina, v knjigi pa so fotografirane plastike Dragice Čadež. Lidija Golc, rojena 1955 v Ljubljani, s koreninami pri Mariji na Zilji, je profesorica slovenskega in ruskega jezika. Magistrirala je iz didaktike književnosti in po učuje na srednji šoli v Ljubljani. Vsakdan ji napolnjujejo družina, literatura, film, glasba, planine. In pisanje. Strokovna besedila objavlja v učbenikih in reviji Slovenščina v šoli.
Lidija Golc: Amarkordi, Mohorjeva 2013, ISBN: 978-3-7086-0747-4, 21 evrov
Lidija Golc
Amarkordi
Spomini na Josipa Šašla
Lidija Golc, rojena 1955 v Ljubljani, s koreninami v Mariji na Zili, je profesorica slovenskega in ruskega jezika, Slovenski narodopisni inštitut, društvo Urban Jarmagistrirala je iz didaktike nik, književnosti Slovenski znanstveni inštitut iz Celovca ter Inštiin poučuje tut za slovensko narodopisje ZRC SAZU iz Ljubljane v srednji šoli sv simpozija Ljubljani. o Josipu Šašlu in Spomiso izdali Zbornik napolnjujejo ne. VVsakdan zbornikuji so različni avtorji (Monika Kropej, Avguštin Malle,literatura, Martina Piko-Rustia, družina, film, glasba, Peter Weiss, Zinka Zorko idr.) skušali vsem, ki se zanimajo za preteklost, planine. In pisanje. Strokovna približati življenje in delo tega koroškega zbiralca štebesedila objavlja v učbenikih vilnega etnološkega gradiva. V Spominih pa lahko slereviji Slovenščina šoli. dimoinŠašlevomu prvemuvdesetletju življenja z zadaj Pesmi jelistinami. iz predala v svet priloženimi poslala v zbirki Dobro, pa JosipseŠašel, rojen Wieser, je bil doma iz Slovenjega Plajše izboljšuje. Izboljšuje berka, majhne gorske vasice, kjer so kopali svinec. Oče pa Wieser naj se za vse tudi zaradi Andrej in mama Marjeta Lausegger sta imela dvanajstamarkordov, otrok, Josip jetakihindrugačnih bil tretji po vrsti, nesrečna usoda pa mu je dva brata tudi vzela. spominov. Po zgledu Urbana Jarnika je kmalu spoznal, da se bo treba za slovensko kulturo boriti. Pri tem so imeli nanj poleg gimnazijskih profesorjev, Janeza Scheinigga in Jakoba Sketa, velik vpliv še ostali buditelji tistega časa. Že v srednješolskih letih je začel zbirati ljudske pesmi, ki jih je objavil znan slovenski narečjeslovec Karel Štrekelj. Nič manj ni bil uspešen pri zbiranju pripovedk. Po opravljeni gimnaziji in enoletnem služenju vojaškega roka, se je v Prago odpravil študirat pravo, saj se je zavedal pomena, ki ga bo njegov poklic imel za koroške Slovence. Po izgubljenem plebiscitu se je preselil v Slovenijo, kjer je le še nadaljeval z zbiranjem gradiva, ki se je nanašalo na Koroško. V pokoju je začel pisati svojo prvo knjigo Spomini. Širši koroški javnosti bo zagotovo ostal v spominu po zbiranju šeg in navad iz Roža ter raziskovanju krajevnih gorskih imen. Urška Gračner
ŠTIRINAJST DNI
XIV
15
vaši zakladi ... danes v vaši omarici, jutri na spletu
Iščemo stare razglednice Če imate doma staro zanimivo razglednico ali razglednico s kakim podpisom pomembne osebe, potem jo fotografirajte in pošljite po elektronski pošti na Nedeljo!
Če sami nimate možnosti, povabite vnuka ali vnukinjo ali katerega mljašega sorodnika ali znanca, da vam z mobilnim telefonom razglednico fotografira. Nato naj jo takoj pošlje na Nedeljo. Razglednico bomo objavili na spletni strani Nedelje.
redakcija@nedelja.at
www.nedelja.at
IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec
16
XIV
ŠTIRINAJST DNI