OKT
11
PRILOGA
XIV
DNI
Š T I R I N A J S T
civilni poGum
did
D R U Zˇ I N A
ŽENE
•
in DOM
OTROCI
DRUŽINE
Dvigniti glas
UVoDNIK
Micka Opetnik
portret
Nabiranje
opetnik@nedelja.at
Nagrada za tri pogumne ženske
R
azgled jima je bil pomemben. Glede kraja pa je bila izbira kar hitro določena. »Drava se mora videti,« je rekla Tatjana. Za Matija pa je bilo jasno: »Če že hiša, potem ne v mestu, ampak na podeželju, kjer je mir.« – To imata Tatjana in Matija Kampuš sedaj že pet let v Dovči vasi nad Žihpoljami z razgledom na Karavanke in na delček Drave. Pred to kuliso doraščata tudi njuni hčerki Ana (2 leti in pol) in Lea (šest mesecev).
V
dneh, ko sem načrtovala pričujočo številko družinske priloge, so na Norveškem razglasili letošnje dobitnice Nobelove nagrade za mir. Da, prav ste brali – dobitnice, in to kar tri. V 110letni zgodovini te ugledne nagrade je bilo le 11 žensk nagrajenih. Veselje nad imenovanjem je posebej med ženskami upravičeno ve liko. Saj so se vse tri z nenasilnim delovanjem zavze male za varnost in pravice žensk, in to v državah, kjer te pravice teptajo z nogami. Nagrado si delijo liberij ska predsednica Ellen Johnson Sirleaf, aktivistka za mir Leymah Gbowee, prav tako iz Liberije, in Tawakkul Kar man, urednica in aktivistka za človekove pravice v Je menu. Ellen Johnson Sirleaf je bila leta 2005 izvoljena za predsednico države Liberija. Uspelo ji je, da se je v državo, kjer je 14 let divjala državljanska vojna, polago ma vrnil mir in se je utrdila socialna in gospodarska moč države. Pri tem delu za mir je imela pomemben delež mirovna aktivistka Leymah Gbowee. Organizirala je ne nasilne protestne akcije žensk in mater proti takratnemu liberijskemu predsedniku. V znak čistosti in želje po miru so vse udeleženke protestnih akcij nosile bele obleke. Začetki dela za mir so bili za 32letno Tawakkul Karman iz Jemena, ko je doživela, kako je šejk pregnal družino z njenega posestva in se ga polastil. Od takrat velja je menitska žena Tawakkul Karman za razpoznavni obraz demonstracij v glavnem mestu Sanaa. Tri ženske, ki kažejo s svojimi dejanji, kaj vse je mogoče spremeniti, če se kdo pogumno postavi po robu nasilju in za to svoje delo pridobi še druge. Ne vem, ali bi sama zmogla tako velika in korajžna de janja, saj se žene s svojo aktivnostjo ustavljajo režimu, ki ni nič mil v svojih grožnjah in nasilju. In vendar ima mo vsi v vsakdanjosti dosti priložnosti in izzivov, ko lah ko povzdignemo svoj glas: ko se širijo laži, se godi krivi ca, se obrekujejo in zapostavljajo soljudje, ko se teptajo državljanske pravice. Letošnje Nobelove nagrajenke so nam lahko v zgled.
2
XIV
ŠTIRINAJST DNI
T
Slika na naslovnici: Nekdo mora začeti in navdušiti druge.
atjana je doraščala na Žihpoljah, Matija v Celovcu. Tatjanina družina ni bila muzikalična, Matijeva že. Ko se je rodila Ana, je bilo jasno: Tatjana, do takrat zdravnica na Klinikumu v Celovcu, bo ostala doma pri hčerki. Tako je tudi še danes, ko se je pred šestimi meseci družini Kampuš pridružila še Lea. »Da sem lahko doma, to je poseben luksuz, ki ga lahko darujem hčerkama,« pravi Tatjana. Svojo dobro stran ima tudi to, da sta hčerki narazen samo 24 mesecev. Tako se skupaj igrata in »imata druga drugo«. Doma pri hčerkah želi ostati Tatjana »klasično konzervativno« tako dolgo, dokler bo le mogoče. Ta čas pri otrocih opiše Tatjana takole: »To je za zdaj najlepši čas mojega življenja in ga doživljam kot veliko darilo. Hvaležna sem, da lahko dan za dnem vidim, kako hčerki doraščata.« Ko Tatjana skuša opisati, kako zelo jo osrečuje sedanje življenje kot mamico, si pomaga z rekom, ki ga je večkrat slišala od svoje stare mame Ljudmile Sienčnik: »Pogled v otroško oko je paradiž!« Matija, ki je medijski strokovnjak v Celovcu, se zaveda, da je vse premalo časa pri svojih doraščajočih hčerkah. Zato je zanj čas posebna tema. Besedo čas dojema predvsem kot nekaj, kar mu v zvezi z njegovo družino dela slabo vest. Ker je premalo časa pri njej. Zato so mu konci tedna sve-
jabolk je poseben projekt
D ružina Kampuš D ovča
ti. V teh dveh dneh dobiva pojem čas pri Kampuševih v Dovči vasi posebno definicijo. Čas pomeni dopustiti, da se stvari dogodijo. Čas se ne meri več v minutah, čas je enota za dragocenost skupaj preživetih trenutkov. Matija: »Zame je pomembno, da ob koncih tedna otroka spremljam pri njunem razvoju. Otroci morajo doživeti, kaj je samozavest, kaj zaupanje in videti in čutiti morajo, da imajo tudi atija.« Veliki projekti Nabiranje paradižnikov ali jabolk se lahko razvije v veliki družinski projekt. »Smo pač dve uri na vrtu, da naberemo nekaj paradižnikov. Pa sta prav ti dve uri zelo dragoceni. Tudi vse okrog nabiranja pradižnikov je zelo pomembno. Če gremo pobirat jabolka k naši mali jablani, je to projekt. Nazadnje imamo v rokah štiri jabolka. Več jih drevo še
ni rodilo. Doma v dnevni sobi pa še enkrat podoživijo, kaj vse so doževeli ob nabiranju jabolk. Spominjajo se tudi hrušk, ki so jih nabrali ob poti in jih potem ponudili ovcam. Ali sprehoda s hčerko po vasi, ki sosedi izvabi stavek kakor: »Ta drugi jezik tudi znam!« in potem pogovor z Ano nadaljuje v »ta drugem jeziku«, ki je na vasi v spominu mnogih še živ. Za še več takih doživetij bi bilo treba še več časa. Tatjana: »Neverjetno, kako čas sedaj, ko otroka doraščata, hitro mine. V tem primeru bi lahko bil neskončen.« In Matija: »V bistvu je vsak dan prekratek, pa čeprav se nam nič ne mudi.«
P
osebej dragoceni trenutki pri Kampuševih so skupni obedi. Tatjana: »Vsaka jed je pri nas nekaj posebnega. Včasih sedimo tudi več kot eno uro.« Ob nedeljah pride
vas
na mizo posebna specialiteteta: ajdovi žganci. Matija: »Teh sem bil navajen od svojega otroštva. Jedel sem jih pri svoji stari mami. Potem pa 20 let ne več.«
D
an zaznamuje tudi nekaj stalnic. Jutro se začne s pesmijo. Dobro jutro sonce, dobro jutro dan ... Zvečer je kratka molitev ali pesem. Ana jo zapoje: »Angelček, varuh moj ...« Zapoje še »Moja glavca je zaspana, moja posteljca je postlana ...« Toda Ana dobro ve, da še ni pravi čas. Zapela je samo gostu. »Ne, zdaj še ne grem spat,« je odločna. Vzame knjigo in jo nese mami. Lea prikobaca k ateju. Tudi ta večer bo Tatjani in Matiju ostalo dosti časa za Ano in Leo. Televizije v dnevni sobi ni. V središču so otroci. Vincenc Gotthardt
ŠTIRINAJST DNI
XIV
3
V ŽARIŠCU
Za člove Dr. Janez Juhant je redni profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in spada med najvidnejše slovenske filozofe in teologe. S svojim znanstveno raziskovalnim, organizacijskim in pedagoškim delom je močno zaznamoval humanistično misel v Sloveniji, pri čemer pa je njegovo delo odmevno tudi v tujini, kjer je veliko predaval na raznih univerzah ter organiziral pomembne mednarodne konference in simpozije.
4
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Kaj je to državljanski pogum? Lansko leto smo občudovali ljudi, ki so šli reševat rudarje, zaprte v rov. Najprej so morali strokovnjaki sami v globino, da so potem pripeljali ven tudi rudarje. V Auschwitzu je stopil iz vrste Maksimilijan Kolbe in dal svoje življenje za družinskega očeta. Občudujemo tudi zavzetost in pogum matere Terezije in njenih sester. Tudi danes in med nami srečujemo pogumne ljudi: skočijo v vodo, da rešijo življenje, zavzamejo se za napadene ali trpinčene, zastavijo besedo, pripravljeni so javno nastopiti, se izpostaviti, se upreti krivicam in nasilju. Ponavadi imamo pogum za grško borilno in splošno vojaško krepost ali vrlino, ki pomeni usposobljenost za boj. Grške junake slikajo v borilnih držah, tudi rimska družba se je naslajala ob borilnih veščinah gladiatorjev-sužnjev. Srednji vek v viteštvu ni več videl le borbe nosti, marveč tudi krščanske ideale zaščite revnih, prizadetih šibkejših članov družbe: žensk in otrok. Krščanstvo je kritično prevzelo prvine grškega borilnega duha in telesa. Moderna doba je tudi borilne veščine preložila na moč strojev za obvladovanje in ubijanje člove-
eka gre
Piše Janez Juhant
ka. Sodobne vojne in uničevalni pomori narodov, pa tudi civilno življenje, so vedno bolj odvisni od tehničnih pridobitev, ki izključujejo človekovo občutljivost. Poveljnik soške fronte Svetozar Borojević je dajal ukaze iz Celovca in ko so prihajali k njemu oficirji s fronte in mu govorili o grozi na fronti, o mrtvih in ran jenih, je odgovarjal: »Če sam pridem na fronto, smo že izgubili bitko.« Človek je v stroju sistemov in tehnike postal le še sredstvo, slabitev osebne odgovornosti in prepuščanje pokorščini ter tehniki je povzročilo pomore na desetine milijonov. Kljub temu ostaja in izstopa pogum osebnosti, ki so se uprle.
Ranljivi človek – resnica in pravičnost
Krščanski pogum temelji na resnici človeka in sveta, zavzemanju za pravičnost v družbi. To je potrebno zaradi ranljivosti oziroma grešnosti človeka. Sliši se presenetljivo, a je pogum potreben ravno zaradi človeškega nepopolnega položaja. Če bi bilo na tem svetu vse lepo in urejeno, potem si ne bi bilo treba prizadevati za dobro. Kristjani verujemo in tudi življenje človeka potrjuje, da smo pomanjkljivi, grešni in nepopolni. Samovoljnost raste, če se ne upiramo in ne postavljamo po robu zlu v sebi in drugih ali celo sodelujemo v krivicah; zato prihaja do napetosti in žrtve so večina nedolžni. Pogum je zavzetost za resnico in pravičnost. To pa ni preprosto. Gandi je naslovil svoj življenjepis Zgodba mojih preizkusov iskanja resnice. Vsak trenutek moramo imeti pogum priznati sebi in drugim resnico. To zahteva prečiščene misli, prisebne besede in stalno delo. Niso zaman duhovni pisatelji poudarjali, da se je treba očiš čevati in prehajati »od lupine k jedru«. Ljudje smo zelo vpeti v različne lupine svojih in drugih sebičnih namenov, želja in hotenj, vsakdanjega trgovanja in manipuliranja: Jezus pa pravi: »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8,32) Šele osvobojeni, pristni
človek je lahko pogumen, ker ve, za kaj si prizadeva. Postaja neodvisen od svojih ali drugih ozirov, njegovi temelji so globlji, zato si prizadeva za Božjo pravičnost.
Novo nebo in nova zemlja
Moč sistemov, medijskih, finančnih in drugih lobijev skuša vladati človeku in obvladuje tudi politiko ter javno življenje. Krize, ki smo jim priča, niso zgolj finančno-gospodarske, marveč so krize vrednot. Ljudje imamo vedno manj razčiščeno, kaj je zares prav, resnično in dobro za človeka. Pozunanjena orodja so slepila zla, ki usužnjujejo človeka in ga prepuščajo sponam zla, ta mrtvi tek pa povzroča vedno večjo krizo ljudem in okolju ter proizvaja moderne suž nje in reveže. Danes je nas svetu 10 milijonov milijonarjev, ki imajo v lasti 39 bilijonov dolarjev, medtem ko mora 2,6 milijarde ljudi shajati s komaj 1,4 bilijona dolarjev. Človeštvo postaja množica revežev in krivice naraščajo med nami. Civilni pogum združuje vse, ki se zavedajo resnosti položaja in se upirajo mrtvemu toku. Pogum nas združuje v dialogu in solidarnosti za spoštovanje vseh kot enakopravnih partnerjev. Dialog z Bogom in med seboj nas dela občutljive za ranljivost človeka in pripravljene nastaviti tudi svoje prsi poti resnice. Spremembe se torej začenjajo pri nas in med nami. »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20) Nove zemlje ne morejo graditi zagledani le vase, temveč ranljivi in odprti za človeško bedo. V priznanju svoje nemoči upajo v Gospoda in zaupajo drugemu. V dialogu (molitvi) očiščeni in v veri utrjeni imajo dovolj razloga za pogum navkljub razočaranjem in oviram; v svoji ranljivosti postajajo »luč sveta« in »sol zemlje« (Mt 5,13-14), saj so zaradi nje odprti tudi za ranljivost drugih. V Gospodovem imenu se tako poraja »novo nebo in nova zemlja«. (Iz 66,22)
ŠTIRINAJST DNI
XIV
5
V Ž A R I Š Cˇ U Kathrin Stainer-Hämmerle
Demokracija potrebuje pogumne ljudi K
lic po večjem civilnem pogumu odmeva ta čas ob najrazličnejših priložnostih. Začenši pri zastrašujoči ravnodušnosti mimo vozečih soobčanov pri domnevni žrtvi nesreče do boja proti korupciji in prijateljskemu gospodarstvu na vseh politike. PoguVeč civilnega poguma ravneh mne občanke in občani veljajo kot recept pa je potrebno tudi v proti megatrendom politiki sami. Na prinaše družbe, v kateri ima posameznik občumer ko gre za to, da da poplava inforljudstvu povemo resni- tek, macij presega njegove co in se lotimo velikih moči, se čuti izročenega mogočnim na mireform, namesto da s lost in nemilost in so populističnimi obljuba- lastne vrednote in sopripadnost ved mi upamo, da bomo v cialna no znova postavljene naslednji nedeljski an- pod vprašaj. Pogosto temu resignatiketi za nekaj odstotkov sledi ven umik v zasebnost. To pa nikakor ni dobra boljši. podlaga za civilni pogum, kajti ta je mogoč samo v javnosti in v medčloveškem ravnanju. Nam torej grozi družba, v kateri se nihče ne zmeni več za nemočne? V ka-
”
”
6
XIV
ŠTIRINAJST DNI
teri privolimo v krivice – bodisi proti posameznim ljudem, proti skupinam ali celo proti samemu sebi –, namesto da bi izzvali ogorčenje in solidarnost v prid šibkejših? In ali smemo ravnanje, izhajajoče iz civilnega poguma, vedno izenačiti s političnim ravnanjem? Pogumni občani niso takšni že po rojstvu. Prav tako jim niso demokratične vrednote avtomatično položene v zibelko. Demokracije se je treba (na) učiti, od generacije do generacije vedno znova. Za aktivno civilno družbo je potreben civilni pogum, a tudi razločno več kot samo to. Brez védenja za povezave (soodvisnosti), brez osebnih sposobnosti, da se izrazimo, ter pripravljenosti, da smo aktivni in da vplivamo na politične odločitve, civilni pogum degenerira v sporadičen pogum pomagača. Seveda zaznamujejo (oblikujejo) osebnostne značilnosti nagnjenje, da v kritičnih položajih ne gledamo proč. Samozavestnost in sposobnost vživljanja, zaupanje in čustvena senzibilnost so potrebni,
da se kot zaščitniki postavimo pred šibkejše. Vrh tega pa pogoje za civilni pogum oblikuje družba. Na primer z jasnimi kategorijami pravice in krivice, s kritičnim odnosom do avtoritet, z občutkom odgovornosti ali zavestjo učinkovitosti lastnega ravnanja. To so vse z vzgojo pridobljene vrednostne drže. Vrh tega pa igra tudi politično in ekonomsko okolje veliko vlogo, ali se občani vedejo pogumno. Tako je načelno mogoče, da civilno družbo politična kultura in javna morala odobrava ali ne. Javne diskusije se lahko vodijo transparentno in ob upoštevanju poštenih pravil. Za pogum pa je tudi važno neko minimalno gospodarsko kritje, na primer s pomočjo delovnega mesta z zadostnim dohodkom in samo zmernim pritiskom eficience in prilagoditve. Politično izobraževanje je v Avstriji od leta 1978 učni princip, ki vse učiteljice in učitelje ne glede na učni predmet, tip šole in starost učenk in učencev zavezuje k temu, da mlade ljudi pripravijo na njihovo vlogo kot
polnoletnih občanov. Raziskave pa dokazujejo, da se sicer v političnem šolskem pouku poučujeta zavest dolžnosti in patriotizem, manj pa sposobnost za (politično) lastno aktivnost. Pouk je preobložen z znanostjo o institucijah in posredovanjem faktografskega znanja, v veliki meri pa manjka orientacija za delovanje in kompetenca za metode. Če pa se otroci tega učijo, se učijo tudi samostojno presojati in v nadaljnji posledici ugovarjati. Polnoletni občani so neprijetni, predvsem za mogočne. Imajo višje zahteve in so bolj kritični. Njim ne zadostuje, da vsakih pet let pri volit vah naredijo križec in potem počakajo in akceptirajo. Hočejo soodločati in se vmešavati, hočejo biti informirani in kontrolirati. Ta čas se zdi, da politični besni občan v Avstriji pest stiska še v žepu, skrito pred drugimi, vsak sam zase. Če bo pri tem ostalo, bo naša demokracija degenerirala v prazno lupino. Namesto civilnega poguma in protesta vodi nemoč v politično apatijo in ta je v teh časih gotovo največji savražnik
naše demokracije. Več civilnega poguma pa je potrebno tudi v politiki sami. Na primer ko gre za to, da ljudstvu povemo resnico in se lotimo velikih reform, namesto da s populističnimi obljubami upamo, da bomo v naslednji nedeljski anketi za nekaj odstotkov boljši. Ali ko gre za to, da iz prepričanja zapustimo linijo stranke in uporabimo možnosti prostega mandata v parlamentarni razpravi. Ali pa da se kratko malo iz prepričanja kdaj postavimo proti domnevnemu večinskemu mnenju med ljudstvom. Demokracija in s tem tudi civilni pogum se začenja na malih področjih našega življenja, v družini, v šoli, v podjetju ali v sosedstvu. Tam nastaja politično ozračje, ki civilni pogum pospešuje ali ovira, in od tam se nadaljuje drža vse do političnih elit, od koder spet kot politična kultura sooblikuje naše življenje. Predvsem družina in šola morata biti kraja, v katerih mladi ljudje doživljajo priznanje in se učijo social-
nih kompetenc. Sposobnosti, ki jim omogočajo, da znajo ravnati s konfliktnimi situacijami, da znajo izraziti svoje interese, a da tudi znajo živeti z ugovorom in potrebnimi kompromisi. To je za nas vse vsakdanji izziv in pomeni družbeni pogum onkraj medialne pozornosti. Da bi v prihodnje ljudje pogosteje ukrepali, se branili ali se zavzeli za humane in demokratične vrednote.
Mmag. dr. Kathrin Stainer-Hämmerle je politologi
nja in profesorica na strokovni visoki šoli (FH Kärnten)
ŠTIRINAJST DNI
XIV
7
Žz EaNvEe sS tPE n CoI AžLi v e t i Pripravila Pripravil PMA oV nE iLk aZ AN Bo Lv Aa Tk -NSI aK b o t n i k
Za vsakim obrazom se S. Silke Mallmann
, redovnica v Wernbergu, voditeljica projekta »Talitha« pri koroški Caritas, kjer svetujejo in pomagajo žrtvam tr govine z ljudmi in predvsem ženskam, ki delajo kot prostitutke.
»Talitha« (v hebrejščini pomeni deklica) je oddelek, ki obstaja šele dve leti. Povod za to so dali študentje strokovne višje šole (FH) v Beljaku, ki so se dve leti ukvarjali s to tematiko in odkrili, da imamo tudi na Koroškem trgovino z ljudmi in da ti ljudje, ki pridejo sem, predvsem ženske, ki so potem primorane delati v prostituciji, potrebujejo pomoč. Direktor Caritas dr. Viktor Omelko je bil nad tem projektom tako navdušen, da je poklical za voditeljico sestro Silke Mallmann iz samostana v Wernbergu, ki je šele kratko poprej prišla iz Južne Afrike, kjer je sedem let pomagala predvsem inficiranim s HIV in obolelim za aidsom. Študij pedagogike in psihologije in njeno intenzivno sodelovanje pri društvu ASPIS sta bila dobra priprava na njeno sedanje vodenje tega oddelka. »Začeli smo s tiskovno konferenco, da so ljudje zvedeli, da sem tu, že dan navrh so me obiskali zastopniki policije, češ da bomo lahko sodelovali, in še v isti noči je zazvonil zvonec in mi je policija pripeljala prvo ženo, ki je potrebovala pomoč. Tako je tudi ostalo. Jaz sama ne hodim po bordelih in ne iščem ne prostitutk in ne zvodnikov in tudi ne trgovcev. Žene pridejo k meni ali pa kličejo – bodisi preko moje handy-številke ali pa preko tele-
8
XIV
ŠTIRINAJST DNI
fonskega dušnega pastirstva pod številko 142. To je mnogokrat tudi ponoči, ko moram potem ponuditi prvo hitro pomoč, prenočišče, nato pa gremo korak za korakom naprej. Zgodilo se je tudi že, da je prišla kaka žena sem z vsem, kar je imela, da izstopi iz prostitucije in začne na novo ali da se z begom reši suženjstva in s tem neizmerno krutega pritiska in odvisnosti. Mlada dekleta in ženske, stare med 17 in 30 let, prihajajo večinoma iz vzhodne Evrope, a tudi iz Koroške. Tu jim nudimo, povsem individualno, v izredno veliki mreži raznih sodelavcev znotraj Caritas vso potrebno pomoč, od prve najnujnejše oskrbe do socialne pomoči glede na morebitne dolgove, poskrbimo za obleko, novo delovno mesto, pomagamo v vseh zakonskih vprašanjih in pri procesih in ponujamo tudi terapije za predelavo morebitne travme. Včasih je kaka žena tako zapletena in resnično življenjsko ogrožena, da ji omogočimo nov začetek nekje v Avstriji ali pa celo v Nemčiji. Zelo dobro smo povezani z drugimi organizacijami in imamo tesno omrežje.« Kakšno sliko imate, ko pomislite na prostitutko? Morda samozavestno žensko, ki privablja moške? Ali pa mlado boječe dekle, ki je primora-
S. Mallmann o pro
»
Ob tej temi ne moremo slikati je vse sivo in raznoliko in za v ga zgodba. Večinoma so ta dek pravih agencij, ki na najrazlič k temu delu.
e skriva dolga zgodba
ostituciji
i črno na belo. V teh primerih vsakim obrazom se skriva dolkleta prevarana od medtem že čnejše načine zvabljajo ženske
»
no, da dela vse to, kar moški narekujejo? Sestra Silke dobro pojasni, da ob tej temi ne moremo slikati črno na belo. »V teh primerih je vse sivo in raznoliko in za vsakim obrazom se skriva dolga zgodba. Večinoma so ta dekleta prevarana od medtem že pravih agencij, ki na najrazličnejše načine zvabljajo ženske k temu delu. Klasičen primer je, da se žene javijo kot plesalke in pridejo v tujo deželo kot prostitutke ter živijo pod močnim pritiskom. Novejša metoda pa je tako imenovani »loverboy«, ki se »zaljubi« v mlado dekle, jo povabi na potovanje na Dunaj, kjer obiščeta prijatelje. On mora nujno v Nemčijo na delo in dekle pusti samo tam. Novi prijatelji jo polagoma zvabijo na delo, jo vpletejo v krog prostitucije. Loverboya pa nikdar ni več nazaj. Za temi obrazi se skriva tudi skrb za domače, katerim te žene pošiljajo del prislužka in jih prehranjujejo. Za temi ženami se skriva želja po sreči in svobodi.« V novo neodvisno življenje, v svobodo, je s. Silke, skupaj z vsemi pomočniki na raznih mestih znotraj in zunaj Caritas, letos pomagala 12 ženam. So pa tudi take, ki se odločijo, da ostanejo v tem »poklicu«, ker s prisluženim denarjem prehranjujejo starše, brate in sestre ali pa tudi svoje otroke. Te
dobijo spremstvo, da s to odločitvijo lahko živijo. Menim, da ima s. Silke ogromno poguma in korajže. »O ne, nimam se za posebno korajžno. Svoje delo vidim kot socialni angažma, kot vrednoto. In dobim ogromno nazaj, kot na primer vabilo na krst otroka neke take žene, ki je izstopila iz tega kroga. Vidim žareče, srečne oči teh žena. Sem na mestu, kjer lahko izredno veliko spremenim. Ne bom odpravila prostitucije na Koroškem, ne bom ujemala tistih, ki trgujejo z ljudmi. Pač pa sem prepričana, da v malem, vsak tam, kjer je, lahko ogromno spremeni in plete kroge ljubezni. Še in še je mladih, ki so pripravljeni živeti svoje vrednote in mi odrasli jim moramo biti resnični in iskreni, ljubeči zgled. Pa ni treba spreminjati celega sveta. Saj tudi Jezus ni ozdravil vseh bolnih, pa je vendar vztrajno širil svoj nauk in ljubezen. Živeti evangelij pomeni odkriti to čudovito skrivnost, da si ob tem, ko daješ, pomnoženo obdarjen!« Za vse tiste, ki bi radi sestro Silke osebno spoznali in jo povabili v šolo ali v faro, so na voljo infomacije na spletni strani koroške Caritas!
Talitha je svetovalnica za prostitutke in žrtve trgovine z ljudmi pri koroški Caritas. Svetovalnica
je namenjena dekletom in ženam, ki delajo kot prostitutke, so bile prisiljene v prostitucijo, so žrtve trgovine z ljudmi in trgovine s poroko (Heiratshandel). V svetovalnici prejmejo prizadete osebe spremstvo, varstvo in potrebno podporo. Voditeljica svetovalnice je s. Silke Mallmann. Brezplačno svetovanje poteka zaupno in anonimno. Svetovalnica Talitha posreduje tudi predavatelje, ki spregovorijo o neljubi tematiki “Trgovina z ženami in ljudmi”. Več informacij na: www.caritas-kaernten.at ali po telefonu: 0463-55560-54.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
9
O S RE I o živeti za v eD sK tn Pripravila Pripravil PMA iVc Ek La ZO Ap Be Lt nA iTkN I K
Krivico je treba videti Majhni koraki namesto junaških dejanj. Tako je poimenoval Michael Wrentschur delavnico, ki jo bo vodil v okviru tečaja »Civilni pogum« v izobraževalnem domu v Št. Juriju ob Dolgem jezeru. Z njim se je pogovarjala Micka Opetnik. Ste sociolog, gledališki pedagog, vodja InterAct v Gradcu. Kako bi opisali civilni pogum? Michael Wrentschur: Civilni pogum pomeni zavzemati se za druge. Včasih je za tako dejanje potrebna hitra odločitev, npr. če koga fizično napadejo, ga zmerjajo. Civilni pogum lahko pomeni tudi zavzemati se za vrednote, za pravice, za interese, tudi interese drugih. Civilni pogum je potreben ob očitnih krivicah, napadih, izsiljevanju ali ko je potrebno zagovarjati stališča. Praviloma je civilni pogum javFoto: furgler no dejanje in se dogaja na neki način v javnem prostoru. Potreben pa je povsod tam, kjer so razlike v oblasti (Machtunterschiede). Kaj podpira človeka, da korajžno in pogumno deluje? Michael Wrentschur: Ob tem vprašanju razmišljam, kaj me je osebno vodilo k takemu pogumu. Pa se spomnim filma o Gandhiju, ki sem ga gledal kot mladenič. Ta je bil zame nekaj izrednega. Gre za vprašanje, kako se zavzemam za neko stvar. Ali film »Bela vrtnica«, kjer se mladi ljudje odločijo za upor nacističnemu režimu. Iz zgodovine poznamo ljudi, ki so pogumno povzdignili glas in pokazali civilni pogum. Lahko so nam v zgled. Ob dejanjih civilnega poguma se postavlja vprašanje samozavesti. Samozavest je važen osnovni pogoj za civilni pogum. Kateri so zadržki, ovire, da se ljudje ne upajo nastopiti pogumno? Michael Wrentschur: Civilni pogum je državljanski pogum. Pred izzivom civilnega poguma stojijo ljudje, ki so ujeti v strahu, ki niso pripravljeni sprejeti spremembe ali zagovarjati svojih stališč. Avstrijsko državo zaznamuje zelo avtoritarna in birokratična zgodovina. Hoteli so imeti poslušne in
10
XIV
ŠTIRINAJST DNI
ubogljive državljane in ne takih, ki nastopajo s civilnim pogum. Koliko civilnega poguma zmoremo Avstrijci danes? Michael Wrentschur: Imam vtis, da so postala družbena gibanja in družbeno pogumna dejanja v zadnjih letih pomembnejša. Tudi zaradi razočaranj in naveličanosti. Kljub temu se zdi, da je civilni pogum še vedno manjšinski program. Tu je še veliko možnosti. Kateri so vzroki, ki ovirajo posameznika, da bi pogumno nastopil in se javno zavzel za stvar? Michael Wrentschur: Najprej je važno, da spoznamo krivico. Da je ne spoznamo, za to smo razvili nekaj mehanizmov: pogledamo stran, se delamo, kakor da nič ne vidimo, izpodrivamo krivico, zatiskamo oči pred njo. Videti krivico je velik izziv. Potem pa se je treba odločiti, v kolikšni meri se hočem angažirati. Kje so nevarnosti. Kje lahko poseganje ogroža drugega ali tistega, ki se za to odloči. Leta 2010 sem bil v Iranu in srečal ljudi, ki delujejo v opoziciji. Tam se borijo ljudje z vsem svojim življenjem samo za to, da bi bile možne volitve. Pri nas pa polovica prebivalcev ne šteje volitev za svojo državljansko dolžnost. Se civilnega poguma lahko naučimo? Michael Wrentschur: Nekateri zastopajo mnenje, da to znaš ali pa ne. Sam sem prepričan, da je za nekatere civilni pogum dejanje, katero lahko naredijo. Če to ni tako, se lahko vadimo. Lahko ustvarjamo prostore, kjer se lahko učimo civilnega poguma. Predvsem pa je treba odkriti, kaj so moji notranji in zunanji glasovi, ki me ovirajo pri civilnem pogumu. Veliko se odigrava v človekovi notranjosti. Oblikuje nas vzgoja, doživetja v vsakdanjosti. Žal se pri odločitvi za civilni pogum vedno znova spomnimo drže in besed, ki smo jih kdaj slišali: bodi tiho, ne vmešavaj se, saj veš, kaj vse se lahko zgodi. Kdaj je potrebno, da povzdignemo svoj glas? Michael Wrentschur: Včasih je potrebno, da se za kako stvar kar večkrat oglasimo. Opogumiti se, prestopiti prag notranjih zadržkov, zavzeti se za kako stvar, povzdigniti svoj glas, vse to je dobra izkušnja za naslednje korake civilnega poguma. Ta izkušnja vliva samozavest. V drugo gre potem že lažje. Priložnosti za povzdig glasu je dovolj – v družinskem krogu in v javnem prostoru. Lahko se zavzamem za sočloveka, ki doživlja krivico, ali sodelujem v kakšnem gibanju, saj obstajajo najrazličnejša družbena in politična gibanja. Možnosti in priložnosti je za to dovolj.
O S RE I o živ za v eD sK tn Pripravila Pripravil PMA iVc Ek La ZO Ap Be Lt nA iTkN I K
Če nihče ne poroča, nihče ne zve Romi, Sinti, Jeniši – manjšine, za katere so se življenjske razmere v zadnjih leti v Evropi drastično poslabšale. Dogodki v Sloveniji, Italiji, Franciji in Romuniji kažejo zapostavljanje in teptanje državljanskih pravic. Na družabnem omrežju »Facebook« pišejo mladi vse drugače kot spoštljivo o Romih. To zatiranje manjšine je bilo za nekatere koroške Slovence vzrok, da nekaj ukrenejo proti takemu ravnanju in pokažejo medmanjšinsko solidarnost. S pomočjo Krščanske kulturne zveze, Slovenske prosvetne zveze, izobraževalne ustanove Zelenih in številnih sponzorjev pripravljajo »Dan Romov«, ki bo 3. novembra. »V pripravah na ta dan smo se osredotočili na mladino, ki bi jo radi senzibilizirali za to temo in jih povabili, da bi postali solidarni z manjšino, ki živi tudi pri nas na Koroškem,« pravi soorganizatorka Alina Zeichen. Prvi korak na poti spoznavanja so storili dijaki in dijakinje Slovenske gimnazije, ko so konec septembra cel dan prepevali z glasbenikom Harijem Stojko in pevko Jeleno Krstic. Projekt se bo nadaljeval 3. novembra, ko bodo zastopniki in zastopnice avstrijskih in slovenskih Romov na Slovenski gimnaziji v delavnicah predstavili življenje, mišljenje in položaj Romov. Po dopoldanski delavnici se bo »Dan Romov« nadal jeval v Kulturnem domu v Pliberku. Ob 18. uri bo na sporedu podijska diskusija, kjer bodo sodelovali poleg zastopnikov avstrijskih in slovenskih Romov člani Amnesty International in zastopniki medijev. Ob 20. uri pa bo sledil koncert Harija Stojke v gostišču Breznik.
Projekt »Dan Romov« je za Alino Zeichen srčna zadeva. Ob študiju »kulturnega menedžmenta« je prepotovala, predvsem pa delovala v Nikaragvi, v Mehiki, Sarajevu in Španiji. »V trenutku, ko se odpraviš na pot, se ti spremeni pogled na svet. Začneš se ukvarjati s stvarmi, s katerimi bi se doma ne. Postaneš pozoren do sočloveka,« pravi in vsa gori za človekove pravice. Pri tem pa jo vodi izostren posluh za krivice, ki se dogajajo v družbi. »Hudo je, da civilna družba ne reagira na nasilje in zapostavljanje. Posameznik ne vidi ob sebi človeka, ne krivice, ki se dogaja. V družbi je največji problem ignoranca. V trenutku, ko pa začnemo govoriti o stvari, se že začne spreminjati pogled in drža. Posameznik s svojo držo lahko vpliva na družbo in tako se spreminja krivica in zapostavljanje. Odločilno vlogo pri tem igrajo mediji. Odvisno je, kako poročajo o stvareh ali pa jih zamolčijo. Tako nastane
vtis: »Če nihče ne poroča, nihče ne zve.« Proti takemu ravnanju nastopa Alina Zeichen in je obenem vesela, da v raznih skupnostih najde ljudi, ki enako razmišljajo kakor ona. »Civilni pogum prihaja iz družin, okolja, izobrazbe in kulture. Da smo koroški Slovenci močno vključeni v kulturna društva in cerkvene ustanove, nam odpira pogled in podpira civilni pogum.« Kot sodelavka društva Vobis pa se zavzema za tečaje nemščine, ki jih ponujajo prosilcem za azil. »Društvo je v lanskem letu prejelo deželno nagrado za človekove pravice. V istem letu pa nam je dežela Koroška odtegnila dovoljenje za poučevanje nemščine v hišah, kjer živijo ti ljudje. Dovoljenje so odtegnili, ne morejo pa nam prepovedati tega dela. Zato iščemo v bližnji okolici, kjer živijo azilanti, prostore, da bi lahko to delo nadal jevali.«
Harri Stojka je z zborom Slovenske gimnazije vadil romsko himno. Dan Romov bo 3. novembra.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
11
zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji
Pripravil Pavel Zablatnik
Spodbujanje verske radosti in verskega življenja z otroki
P
o izredno prijetnih tednih skupnega letovanja družin v slovenskem Prekmurju in v severni Dalmaciji načrtuje Referat za družino pri Katoliški akciji v sodelovanju s Katoliško otroško mladino in Referatom za družinsko pastoralo v novem delovnem letu obširni projekt pod geslom »Bog pri nas doma – možnosti in oblike za spodbujanje verske radosti in verskega življenja z otroki«. Prireditelji so prepričani, da ima prav družina odločilno vlogo pri posredovanju in poglabljanju temeljnih vsebin krščanskega življenja. Ob tem je priporočljivo dobro sodelovanje staršev z odgovornimi sodelavkami in sodelavci v župniji ter vzgojiteljicami in vzgojitelji v otroškem vrtcu in osnovni šoli. To je krog, kjer je zanimivo odkrivati in doživljati razsežnosti verske radosti, iskati možnosti in oblike za krepitev vere otrok, spodbujati s pomočjo simbolov in obredov poglobitev verskega življenja v družini, pospeševati osebne ustvarjalne sposobnosti pri odkrivanju božje navzočnosti in spodbujati izmenjavo izkušenj ter uporabo pripomočkov pri obhajanju prazničnega cerkvenega leta. Vrsta zanimivih nastavkov naj bi se s tem odprla predvsem za družine z otroki do 10. leta starosti. Posebno mesto pa bo ob tem odmerjeno t. i. »molitveni deščici«, pripomočku, ki je nastal v okviru Referata za družino. Preprosta in praktična uporaba vabi in spodbuja vse člane družine k odkrivanju neposredne navzočnosti Boga doma v krogu družine. Nekoliko šaljivo bi izumitev lahko imenovali tudi »božji i-pad«, neke vrste neizčrpni pripomoček ustvarjalnih božjih otrok. Glede na izzive današnjega časa naj bi ponudba bila primeren odgovor na hrepenenje človeka po Bogu. To je izziv za vse generacije, zato je pomembno vprašanje, kje in kako pripravlja vsak posameznik in pripravlja družinska skupnost prostor Bogu, ki je izvir, sedanjost in prihodnost vsega stvarstva. Zanesljivo spremstvo in primerno pomoč ob tem vsekakor obljublja bogata ponudba krščanske kulture praznovanja, ki je pripravljena, da na poti do zadovoljnega, osrečujočega in izpolnjenega življenja iz nje zajemajo otroci, starši in stari starši ter vsi ljudje dobre volje. Več informacij pri Referatu za družino, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, 0676 8772 3400
12
XIV
ŠTIRINAJST DNI
pravni koticek
Nekaj
Marian Wakounig* D o m a i z M l i n č , že v r s to l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . Re g i on a l n i m e n e d že r v z vez n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n ce re g i j a N i ž j a Av s t r i j a te r G ra d i š č a n s ka , l e k to r d u n a js ke u n i ve r ze, i z re d n i p ro fe s o r n a m a r i b o r s k i u n i ve r z i , p o d p re d s e d n i k Zveze B a n k
o davčni stopnji
Dohodnina (Einkommensteuer) Že nekaj časa poteka v Evropi diskusija o davčnih stopnjah pri dohodnini. Sistemi obdavčitve v državah članicah EU so različni. Medtem ko poznajo vzhodne države EU (npr. Češka, Madžarska, Slovaška) tako imenovani sistem enotne davčne stopnje (Flat Tax), je v zahodnih ter severnih državah EU (tako tudi v Avstriji) uveljavljen sistem tako imenovane progresivne obdavčitve dohodka. To pomeni, da z večjim dohodkom raste tudi stopnja obdavčitve. Najvišje dohodninske davčne stopnje najdemo na Švedskem (56,5 %), v Belgiji (53,7 %) ter na Nizozemskem (52,0 %).
pri dohodnini ter davku od dohodka pravnih oseb
Najnižje dohodninske davčne stopnje poznajo Bolgarija (10,0 %), Češka ter Litva (po 15%) . Davek od dohodka pravnih oseb (Körperschaftsteuer) Pri obdavčitvi pravnih oseb poznamo že v vseh državah članicah EU sistem enotne davčne stopnje (Flat Tax) ali drugače povedano: pri obdavčitvi pravnih oseb ni progresivne tarife. Najvišje davčne stopnje poznajo na Malti (35 %), v Franciji (34,4 %) ter Belgiji (34 %). Najnižje v Bolgariji in na Cipru (po 10%) ter na Irskem (12,5 %).
Povzetek: 20 % avstrijskega prebivalstva plačuje približno 70 % vseh avstrijskih davkov. 2,6 milijona Avstrijcev sploh ne plačuje dohodnine. Lahko rečemo, da je v prvi vrsti srednji sloj (letni dohodek med 25.000 – 100.000 evrov) obremenjen s plačevanjem davkov. Pri letnem dohodku nad 60.000 evrov se mora za vsak dodatni evro zaslužka plačati 50 % dohodnine. Država pobere letno približno 60 milijard evrov davkov, dodatno plačajo Avstrijci še nad 40 milijard evrov socialnih prispevkov. Avstrija – brez dvoma in polemike – spada med države z visoko obdavčitvijo.
I G RA Miška gre na pot Navodilo za igro Potrebujete kocko in figurice v štirih barvah Na rdečih poljih se soigralcane sme poslati nazaj na štart. Na črnih poljih se sme nadaljevati igro samo, če pade številka 1. Na rumenih in modrih poljih lahko soigralca pošlješ nazaj na štart. Igralci lahko s svojo figurico hodijo naprej, nazaj, na stran. Zmaga tisti igralec, ki s primernim številom pik na kocki pride na vrh mišje hiške. Igrico je za otroke otroškega vrtca »Naš otrok« sestavila Martina Gotthardt. Veliko veselja pri igranju!
IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2
ŠTIRINAJST DNI
XIV
13
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Urednica: G abi Frank
Namesto uvo d n i ka
Mohorjeva na Frankfurtskem knjižnem sejmu Častna gostja Islandija z 203 knjižnimi novostmi, okrog 7.500 razstav ljavci iz 110 držav, med njimi pa Mohorjeva založba na skupnem slo venskem in avstrijskem stojišču. 63. knjižni sejem je potekal od 12. do 16. oktobra, z več kot 3.000 dogodki, predstavilo se je okrog 1.000 avtorjev, ki jim je prisluhnilo okoli 280.000 obiskovalcev. Knjižni sejem v Frankfurtu je največje svetovno srečanje založnikov, knjigotržcev in bralcev. Letos je direktor sejma Jürgen Boos povedal, da je potrebno spodbujati tisk, digitaliczacijo, družabne medije in omrežja, stara veriga v proizvodnji knjige – od avtorja prek založnika in trgovca do bralca – je baje preteklost. Frankfurtski knjižni sejem je tudi vedno pomembnejše stičišče za kongrese. Že več dni pred začetkom sejma so se zbrali strokovnjaki z vseh koncev sveta in razpravljali o novostih s področja digitalizacije. Pomembna tema srečevanj je tudi vseživljenjsko učenje. Sejem ima letos na koledarju kar 1100 strokovnih sre-
14
XIV
ŠTIRINAJST DNI
čanj. Bralci so lahko uživali ob obisku Maria Vargasa Llosa, Umberta Eca, Martina Walserja ali Charlotte Roche. Islandija kot častna gostja je v Frankfurt pripeljala 38 literatov in 203 knjižne novosti. Islandija je doslej najmanjša država, ki se je na sejmu predstavila s svojo literaturo in kulturo. Malo kje pa tako veliko berejo kot prav tam in kjer imajo – sorazmerno s 320.000 prebivalci – tako veliko pisateljev. Mohorjeva je bila na Frankfurtskem knjižnem sejmu prisotna na dveh stojiščih. Naše knjige smo lahko našli na skupni stojnici Zveze avstrijskih knjigotržcev in na skupinski stojnici iz Slovenije. V Frankfurtu je bil prisoten vodja založbe Franc Kelih, ki je navezoval stike in predstavljal predvsem knjige, ki so po tematiki zanimive za mednarodno publiko.
Helmut Teissl: Julijske Alpe so moja domovina Helmut Teissl, rojen leta 1947 v Beljaku, je Julijske Alpe spoznal in vzljubil že v svoji mladosti. Obe nem pa se je vedno bolj navduševal nad fotografi ranjem, zlasti nad fotografi ranjem narave. Odločilna za njegovo alpinistično in umetniško usmeritev je bila knjiga Juliusa Kugyja, turističnega odkritelja Julij skih Alp: »Julijske Alpe v podobi« so Helmuta Teissla tako prižele nase, da je začel – vedno s fotoaparatom v nahrbtniku – strastno obis kovati gore in pokrajine, opisane in upodobljene na črno-belih fotografijah v Kugyjevi knjigi s slikami.
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
O Julijskih Alpah Na jugovzhodnem robu in v srcu Evrope pokaže
raznolika alpska pokrajina svojo veliko in hkrati najljubkejšo podobo: Julijske Alpe se raztezajo po delu Slovenije in italijanske pokrajine Furlanije. Te gore ponujajo vse, kar razveseli srce obiskovalca: drzne apneniške vrhove, ki segajo v nebo tudi več kot 2800 m, kar je prava obljubljena dežela za športne plezalce in veliko občestvo gornikov, ki hodijo po zavarovanih plezalnih poteh; mile planine s sanjskimi panoramskimi razgledi in pravim rajem rož za pohodnike, ki iščejo mir v naravi; tiha romantična gorska jezera, v katerih se zrcalijo sapo jemajoči vrhovi in stene; navdušenci nad vodnimi športi najdejo tu najčistejše reke v Evropi in ljudje, ki jih zanima zgodovina, stopijo v Julijcih na del Evrope, na katerem se je pisala zgodovina.
Helmut Teissl:
Julijske Alpe v podobi Ta knjiga, opremljena s slikami, prikazuje Julijske Alpe v vsem njihovem barvitem sijaju in približa posebno ozračje gorskega sveta na sončni južni strani strehe Alp. Več kot 300 barvnih, večinoma velikoploskovnih fotografij na 264 straneh bralca spremeni v odvisnika od Julijcev. Trda vezava s ščitnim ovitkom, 330 fotografij, ISBN: 978-3-70860632-3, 42 evrov
Beljaški gornik in fotograf Helmut Teissl je že od svoje mladosti s pešačenjem odkrival ta del Alp, se vzpenjal na njegove vrhove, raziskoval in fotografiral. Ta očarljiva knjiga s slikami je mojstrsko delo s področja planinske fotografije – povsem v tradiciji Juliusa Kugya in njegovega standardnega dela. Od kod izhaja vaša ljubezen do Julijskih Alp, do Slovenije? Helmut Teissl: Ko sem bil star sedem, osem let, so me starši sredi septembra peljali na Kravji bal in na Bohinjsko jezero. Že moj ded je baje hodil tja, tako da je to bila v naši družini prava tradicija. Tam so igrali Avseniki in ta glasba me je takoj prevzela. Do danes je to edina glasba, ki jo maram, ker ni umetna in prihaja iz srca. Prevzelo Vas je torej Bohinjsko jezero z gorami naokoli? Teissl: Ja, točno, Bohinjsko jezero, ki je na treh straneh obdano z gorami, jezero leži kot v postelji. Isto občutim tudi v Kranjski Gori. Že v rani mladosti me je ded vozil tja. Če me danes kdo vpraša, kje je moja domovina, moram reči, da je prav tu. Če se lahko peljem od Kranjske Gore čez Vršič, tam se najbolje počutim, gore so mi tako znane in domače in zaupne.
Tam sem doma. Seveda sem tudi na Baškem jezeru in v Beljaku doma, ampak pod Julijci je moja domovina. To tudi opisujete v knjigi? Kdo Vam je Vaš zgled? Teissl: Knjiga se je rojevala 25 let, res lahko rečem, da je moj otrok. Pred tremi leti mi je prijatelj rekel, zakaj ne napišem knjige in v njej zberem vse svoje fotografije in misli. In res, napisal sem besedila, gospod Maršič je vse lepo prevedel, izbral sem slike in naredil tudi ves layout za knjigo. Moj zgled pa je seveda Julius Kugy. Knjiga je tudi narejena po njegovem konceptu. Julius Kugy, veliki turistični odkritelj tega gorskega sveta, je vedel, kaj je zapisal v uvodu svoje knjige »Julijske Alpe v podobi«: »Spoznajte jih in jih vzljubite. Z vročim srcem, s hvaležnostjo, z radostjo in hrepenenjem boste spet in spet mislili nanje.« In podobno sem zapisal tudi jaz to, kar vedno znova občutim na gori: »Kako lepo se je tukaj v Julijcih, ki so morali prestati toliko opustošenja, srečati tudi z ljudmi drugega jezika in drugega porekla! Vse nas povezuje nekaj velikega in dobrega: Ljubezen do gora!« Opisujete v knjigi to, kar občutite na gorskih turah? Teissl: Zbral sem svoje misli in občutke z raznih pohodov. Ob pohodu vse rezultira. V gorah se srečajo vse narodnosti, vzpostavljaš stike, socialni stiki nastajajo v gorah. Žal ne znam
toliko slovensko, ampak vedno se znam pogovoriti z vsakim. To so srečanja brez besed, tako gorce prevzamejo gore. Kaj so v Vas zapustili Julijci? Teissl: V Julijcih ima vsaka gora svoj značaj, že Kugy je to tako opisal, in res je. Do vsake gore imam spoštovanje. V vsakem letnem času grem na goro, vendar pozimi, če grozijo plazovi, se seveda ne povzpnem na vrh. V gorah se počutim svobodno. Ste opisali tudi kako posebnost? Teissl: Nekoč sem prenočeval v koči in zvečer opazoval zvezde, v kamero sem ujel celo zvezdni utrinek. V daljavi sem videl, da je šel po neki poti parček, lučki na čeladi sta izginili. Ko sta se vrnila, sem ju vprašal, kje sta bila. Povedala sta mi, da sta bila pri poljubljajočih se kamnih, in tam je fant zasnubil dekle. In ravno v tem trenutku je dekle videlo tisti zvezdni utrinek, ki sem ga jaz slikal. To sem jima povedal in obljubil, da jima bom poslal to sliko, ki je zanju tako pomembna. Čez nekaj časa sem dobil vabilo na poroko, ki je bila ravno pri teh poljubljajočih se kamnih. Seveda sem slikal poroko in bila je to ena izmed najlepših porok, ki sem jih kdajkoli videl v mojem življenju. Najlepše presenečenje pa je bilo, ko je ta parček prišel na mojo predstavitev knjige. Zame je to vse mogoče le v Julijcih, kjer je svetloba edinstvena zaradi sonca z Jadrana, zaradi mednarodnih ljubiteljev gora, zaradi rož, zaradi glasbe.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
15
NAROČILNICA Naročam Nedeljo za letno naročnino 35 EUR
študentski abo za 17,50 EUR
Ime in priimek
Ulica/kraj
Hišna številka
Nedelja
Poštna štev. Telefon
Datum rojstva
9020 Klagenfurt/Celovec
Podpis
50x NEDElJA in priloge
+
Viktringer Ring 26
DARILO
z a n ove ga n a ro č n i ka
Na izbiro so tale darila (vse v vrednosti okrog 40 evrov):
Dragocen kuli
Sveto pismo Nova zaveza in psalmi ikona