Sprememba pri Nedelji

• sprememba P R I

•

N E D E L J I

alois schwarz krški škof

Generacijska menjava pri Nedelji _ Z a h v a l a g l a v n e m u u r e d n i k u H a n z i j u To m a ž i č u

verena gotthardt

In vedno spet padam.

Kot ptič v vetru, samo nekaj trenutkov,

Č

T

e glavni urednik, kot je Hanzi Tomažič, po 37 letih v škofijski službi zaključuje svoje aktivno delo, potem je to izjemen povod, da se njemu in vsem njegovim sodelavkam in sodelavcem zahvalim za uspešno delo pri njegovem časopisu.

ako se zahvaljujem glavnemu ured­n iku Hanziju Tomažiču za njegov angažma, njegovo strokovnost in njegovo novinarsko nadarjenost, ki so zelo veliko prispevali k temu, da je Cerkev na Koroškem s svojim evangeljskim sporočilom blizu ljudem.

Nedelja je najstarejši tednik koroških Slovencev in je kot dvojezičen časopis krške škofije izredno pomemben. Pri tem časopisu ne gre le za tedensko poročanje Cerkve na Koroškem, temveč gre za informacijo, ki ustvarja kulturo, oblikuje slog in zelo natančno posreduje to, kako je katoliška Cerkev soudeležena v sodobnem življenju.

Hkrati prosim glavnega urednika Hanzija Tomažiča, da še naprej z nasveti in strokovnostjo spremlja razvoj Nedelje, da bomo iz njegove dediščine lahko 100-letnico časopisa leta 2026 praznovali kot uspeh cerkvene komunikacije.

Č

asopis Nedelja je za Cerkev na Koroškem in za Cerkev v Sloveniji in sploh za dvojezično območje, kjer se govorita slovenščina in nemščina, prepotreben vir za stanovit­n ost, ki ustvarja identiteto.

preden odleti.

Z

dobrimi željami za časopis in predvsem za novo glavno urednico, gospo Matejo Rihter, da bo iz dobre izkušnje doslejšnje zgodovine delovala blagoslovljeno v prihodnosti.

Z Božjim blagoslovom Hanzi Tomažič je razumel, da v svoji odgovornosti kot glavni urednik oblikuje sodoben medij, ki je slovenski narodni skupnosti nudil toliko umetniško dragocenega, jezikovno uravnoteženega in teo­loško zahtevnega. Napisana beseda je tu razvila moč, ki ne vzpostavlja le povezav, temveč ustvarja tudi odnose med ljudmi in oblikuje odnose v slovenski jezikovni skupnosti.

2

A l oi s S c h wa r z krški škof

Serija fotografij je nostalgičen poskus pokazati padanje brez konca. Namen teh fotografij je bil na določen način prikazati trenutek sekunde ali ustaviti trenutek za dlje časa ali za vedno.

•

engelbert guggenberger generalni vikar

Sprememba kot stalnica _ V božični luči

B

ožič je vsako leto ena izmed velikih stalnic. S tem časom povezujemo občutke toplote, veselja in miru. To je tudi dober vzrok, kajti za božič je človek izredno obdarovan. In tako praznujemo božič z vsem udobjem, ki je primerno temu času. Če pa se pobliže soočamo z božičnim sporočilom, opazimo, da se ne smemo ustaviti le pri tem udobju. Bog je prišel, da spremeni ta svet in ga vodi na poti do novih nebes in nove zemlje, ki nam jo bo podaril ob koncu dneva. Kot verniki smo poklicani, da pomagamo pri oblikovanju boljšega življenja, s tem da prevzamemo odgovornost. Lepo bi bilo, če bi lahko nekoč rekli: Zapustil/zapustila sem – po svojih močeh – boljši svet, kot sem ga sprejel/sprejela.

S

Fotografija na naslovnici in na nekaterih nadaljnjih straneh te priloge so delo Verene Gotthardt. Vzete so iz serije nad 400 fotografij z naslovom »Images d’une chute // Padanje« in so nastale leta 2017. Verena Gotthardt študira fotografijo od leta 2015 na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Trenutno živi v Parizu, kjer študira na Univerzi za umetnost École nationale supérierure d’arts de Paris Cergy. Svoje najnovejše fotografije razstavlja še do 6. januarja v Domu v Tinjah. Naslov razstave je »Brez vetra // Bewegte Luft«.

vet na bolje pa lahko spremeni le tisti, ki je tudi sam pripravljen za spremembo. To je seveda lažje povedati kot storiti. Ko namreč napoči čas, da se odpravimo, nam to pogosto preprečuje nenavadna počasnost, da storimo potrebne korake. Toda življenje teče naprej in postanemo nesložni sami s seboj, če se ustavimo. Če želim ostati povezan z življenjem in svojim osebnim razvojem, se moram spremeniti, moram vedno znova tvegati notranjo ločitev od vsega, kar me zapira, iz navade, ki me uklenja, iz zvez z ljudmi, pri katerih ne čutim svobode, in tako se moram podati v notranjo svobodo.

P

raznovanje božiča nam lahko pomaga, da smo pozitivno usmerjeni za potrebno spremembo v svojem življenju. Marija in Jožef, pastirji in sveti trije kralji se odpravijo na pot. In Bog sam zapusti nebesa in postane človek v betlehemskem detetu. To nas lahko tudi spodbuja k temu, da se vedno znova odpravljamo na pot in tvegamo novosti, če je čas za to zrel.

3

• sprememba P R I

N E D E L J I

Zbogom, Nedelja! _ Pa poskusimo kaj novega …

V

vsakem začetku domuje poseben čar. Vsak pozna te vrstice iz pesmi poeta Hermanna Hesseja, toda: Ali veljajo lahko tudi za konec? Je tudi v koncu kaj posebnega, nekaj, kar se svetlika, kar očara, kar nam pomaga živeti naprej? Pa poskusimo!

Osebno imam rad, da je na koncu tudi nekaj, kar spominja na začetek. Učili smo se, da ima vsaka dobra zgodba poseben konec, ki naj bi se po možnosti še enkrat navezal na začetek, kar zgodbo lepo zaokroži. Zato se mi je zdela dobra zamisel, da se po 37 letih od Nedelje poslovim z opisom potovanja, saj je bil moj prvi prispevek za Nedeljo nasploh marca leta 1981 prav tako potopis, ker sem pisal o tedenskem študijskem potovanju izobraževalnega Doma v Tinjah po Grčiji. Zdaj torej Nemčija oz. točneje starodavno mesto Köln oz. še točneje majhna kmečka vas Wachendorf v velikem tednu tega leta (glej reportažo na naslednjih straneh). Tukaj se je utrdila moja zamisel po spremembi tako v mojem življenju kot tudi pri Nedelji. Tu se je zaokrožil proces, ki se je začel s koncem praznovanja našega tako osrečujoče doživetega jubilejnega leta ob 90-letnici izhajanja našega časopisa. Jasno mi je bilo, da je ob koncu jubileja treba pogled in vse energije usmeriti v prihodnost ideje, ki je živela in preživela celih devetdeset let in ima program zapisan v svojem posrečenem imenu: Nedelja!

Z

aznamovala je vse moje življenje, ob njej sem rasel in se razvijal, nabiral izkušnje in poraze, iskal nove poti, kdaj zašel tudi na stranpoti in v slepe ulice, še večkrat pa sem prispel do novih višav, v njenem naročju se je razvilo vse, kar me tudi privatno zaznamuje in osrečuje do današnjih dni: moj sin Andrej in večina mojih najožjih prijateljev in prijateljic in navsezadnje je bila Nedelja kraj, kjer je začela rasti ljubezen s počitniško praktikantko Nadjo, ki je danes moja žena in zvesta spremljevalka skozi življenje. Tu sem spoznaval ljudi, tu sem se včasih jezil nad kritiko in prehitro površno sodbo, bil srečen ob iskreni zahvali in spodbudni besedi, doživel težo odgovornosti in odločanja, čutil moč zapisane besede in čar posebne fotografije, zasledil hrepenenje po lepem, po domačem, po skup­nem, po višjem, po tistem, kar nas dviga in kar nam da-

4

je pogum, začutil radost božjega spremstva in bližine. Nič ni pojemalo, prej je raslo, z vsemi leti pod Mohorjevo streho in v skupnosti sodelavcev. Tem bolj me je presenetilo, da mi je moje telo začelo pošiljati druga sporočila. Že zadnje dejanje jubilejnega leta – romanje bralcev na Svete Višarje – sem doživljal le iz bolniške in znamenj ni bilo konca. Vsako zase zdaj ni nekaj, kar resno ogroža mojo sposobnost za aktivno delo, toda v celoti je le nekaj, česar nisem hotel in nočem prezreti. Ob vsej gorečnosti za delo kar na več mestih in ob vseh časih mi je telo pravilo, da bo treba v prihodnosti varčevati z energijo in se bo treba odločiti. Tako mi je postalo jasno, da bom poskusil prav v distanci do tega, kar sem zelo rad delal, najti novo uravnovešenost med delom in zasebnim življenjem. Da bom jasen in ker me je toliko ljudi na to nagovorilo: ne odhajam v pokoj, temveč bom dejavno pomagal in sodeloval v komunikacijskem in spletnem podjetju ilab crossmedia, ki sva ga skupaj z bratom Francijem ustanovila pred dvajsetimi leti prav z namenom, da bo v naši sredini več čuta in razumevanja za temeljite družbene spremembe, ki jih prinašata digitalizacija in globalizacija tudi v naše kraje in med naše ljudi. Temu se hočem v naslednjih letih posvetiti z novo svežino in večjo globino, deloma tudi z novimi oprijemi pri razmejitvi dela in časa za osebno rast in razvoj. Seveda tudi publicistično ne bom utihnil, saj bom pri Nedelji pristal med komentatorji in bom tu in tam priložnost­ no uredil tudi kako posebno prilogo, s škofijo pa ostajam povezan tudi prek našega podjetja, ki skrbi in bo tudi v prihodnosti skrbelo za oblikovno in tehnično postavitev spletnega portala katoliške Cerkve na Koroškem.

T

o je moj delež pri zgodbi spremembe pri Nedelji, toda vse se ne bi udejanjilo tako hitro, če ne bi bilo tu še nekaj ugodnih okoliščin, ki sem jih potem v vigrednih in poletnih mesecih prerešetal z našim uredniškim teamom, z našim izdajateljem in navsezadnje z odgovornimi v škofiji. Najbolj odločilna je, da smo našli z mojo naslednico Matejo Rihter pravo osebo ob pravem času. Sami ste se že v mnogih člankih lahko prepričali o njeni izpiljeni novinarski žilici in dovršenem čutu za lepoto slovenščine. Še bolj odločilno se mi pa zdi, da ima rada naše ljudi, da zna najprej z veliko pozornostjo,

• poslovilni

prilogi na pot hanzi tomažič

glavni urednik nedelje

radovednostjo in odprtostjo prisluhniti, oceniti, uvrstiti in šele potem ubesediti. Tako je pri svojem delovanju na Dušnopastirskem uradu našla dober pristop do naših duhovnikov in se je z vnemo samoumevno vključila v cerkvene strukture naše škofije. Da prihaja iz Koroške na drugi strani nekdanje meje, se mi zdi tudi posebno znamenje in spodbuda, da bi ta prostor v prihodnosti v večji meri doživeli kot nekaj skupnega in obogatitvenega pod skupno streho Evropske unije. Navsezadnje pripada generaciji, ki je že rasla s spletom in s tem brez strahu in obotavljanja zna igrati na vseh instrumentih digitalnega cigumiganja. Ja, pa še nekaj: da je ženska moja naslednica, se mi zdi lepo znamenje časa in nekakšen logičen korak, da po prvem laiku na čelu Nedelje zdaj vodstvo prevzema prva ženska, čeprav je treba povedati, da sta Nedeljo ob moji odsotnosti že vodili ob začetku devetdesetih let Marija Perne, v mojem sobotnem letu pa Micka Opetnik.

T

ako sem zdaj prispel k mojemu timu, ah, kaj pravim, k moji uredniški družini. Micka, Cenci, Gabi, nešteto let tudi naš nepozabni lektor Lojze Pušenjak in naš upravnik Peter Hribernik, zdaj pa Andrej v upravi in Marija pri mladinski strani: vi ste bili navsezadnje tisti, ki ste me z vašim delom, z vašimi idejami, z vašim navdušenjem, z vašo skrbjo nosili skozi vsa ta leta. Tudi če ni vedno tako zgledalo, je to bilo eno samo veliko rajanje, in vi ste plesali in hkrati bili orkester, jaz sem pa mahal in se vam dostikrat čudil, kaj je ob koncu iz tega ratalo. In smo se skupaj veselili, jezili, tu in tam bili ponosni in zadovoljni, včasih tudi razočarani in vedno se je našel kdo, ki je rekel kaj spravljivega in spodbudnega. Bolj se mi izmikajo dnevi, bolj se tega zavedam in včasih me malo srce boli. Hvala vam!

K

ar ostaja, je velika hvaležnost, uredniškemu teamu pa tudi vsem zunanjim sodelavcem, dopisnikom po farah, komentatorjem, kolumnistom, vsem piscem duhovnih misli, vsem raznašalcem, vsem sodelavcem in tiskarjem v Mohorjevi, vsem sodelavcem Katoliške akcije in Dušnopastirskega urada. Koliko jih je bilo skozi vsa ta leta, kar vrti se mi v glavi, ko prihajajo spomini na posameznike. Veliko sem se v vseh teh

Caravaggio_(1571-1610) _ poklicanost svetega Mateja

letih pogovarjal s kolegi drugih avstrijskih cerkvenih časopisov in verjemite mi, da take mreže sodelavcev, ki sodelujejo za božji lon, nima nihče od njih. Bog lonaj, tavženbart! Vsakemu bi se rad osebno zahvalil, toda potem bi bila ta priloga roman.

Tri izjeme pa so. Najprej seveda Jože Kopeinig: pred 37 leti je videl v meni nekaj, česar še sam nisem videl in se sam nisem zavedal. Ob vsem zaupanju, ki mi ga je dal takrat na pot, je bil ta nauk zame najpomembnejši: skušaj videti v drugem to, kar žari, kar ga naredi posebnega. Je to tisti Jezusov prst v sliki italijanskega slikarja Caravaggia, ki kaže poklicanost svetega Mateja. Božja luč pade na cestninarja in ta trenutek spremeni vse.

Moj drugi šef kot izdajatelj Nedelje, Jože Marketz, nam je to sliko pokazal v cerkvi San Luigi dei Francesi v Rimu, ko je odhajal na drugo poklicno mesto. Bila je drža, ki sem jo občutil pri njem kot tudi pri njegovem nasledniku Tonču RosenzopfuJanku. Vsi trije so se zavedali posebne vloge Nedelje za slovenske vernike in za celotno narodno skupnost na Koroškem. Zato sem zelo hvaležen in v to hvaležnost bi vključil tudi še vse ordinarije, pod katerimi sem delal v koroški Cerkvi, v posebni meri še sedanjega škofa Aloisa Schwarza. Morda bo koga presenetilo, ker ima v sebi pač sliko o Cerkvi kot strogo hierarhični strukturi: sam sem v teh okvirih doživel – lahko rečem – nadpovprečno mero svobode pri urejanju časopisa in pri udejanjenju novih oprijemov in idej.

T

ako mi ostaja še zahvala vam, drage bralke, dragi bralci.

Zahvalo sem vam napisal z roko in se najde na naslovnici te moje zadnje priloge. Ker bi rad vsakemu osebno segel v roko in pogledal v oči in rekel: hvala vam za vseh 37 let! Zbogom, moja ljubljena Nedelja!

Sam pa že vidim ogrevajočo luč na Caravaggiovi sliki, že čutim zrak pod krili sredi padanja v Verenini pesmi, že berem zad­ nje vrstice Hessejeve poezije: Življenja klic se nikdar ne usta­vi …­Zato,­srce, poslovi se in ozdravi.

• sprememba P R I

N E D E L J I

Moja pot v _ Kako je v velikem

T

o je zgodba mojega potovanja/ romanja v Kelmorajn v velikem tednu v 2017. letu Gospodovem.

Kelmorajn je čudna staroveška slovenska izposojenka, saj se za tem skriva slovenski naziv severozahodnega nemškega mesta Köln am Rhein. Zakaj imajo Slovenci za to mesto, ki je od Ljubljane oddaljeno skoraj tisoč kilometrov, slovensko ime? Ker je ta kraj na srednjeveškega človeka izvajal tako magično privlačnost, predvsem tudi na naših tleh, da so naši predniki cela štiri stoletja vsakih sedem let poromali tja »do kraljev treh, kalmorajnskih, za križem«, kot piše pesnik Lojze Krakar v svoji mimogrede pretresljivi pesnitvi Romanje v Kelmorajn, kjer mu uspe zarisati črto na poti, »ki jo je treba preiti do kraja. Do zadnje rimske meglice. Do vrat in zida raja, do zemljine sredice. Do tam, kjer so zvezd grobišča. Do najtemnejše globače«. Najbolj nazorno nam je fenomen slovenskega romanja v Porenje opisal veliki pisatelj našega časa Drago Jančar v enem izmed svojih najboljših del »Katarina, pav in jezuit«, kjer opisuje, kako se glavna junakinja pridru-

6

ži zadnjemu skupinskemu romanju na sever k Zlati skrinji Treh kraljev v stolnici ob Renu, še bolj pa k samospraševanju o smislu bivanja, o hrepenenju po sreči, o nadaljnji življenjski poti.

Priznam, da je nekaj tega tudi v mojih motivih na tej velikotedenski poti, ki je neprimerno lažja in ugodnejša kot tista muka srednjeveških slovenskih romarjev, ki so se prav tako v vigrednem času dobra dva meseca mučili čez alpsko gorovje v nižine Porenja. Ker je Köln eno tistih redkih mest, s katerimi je Celovec povezan prek letalske zveze, je skok v severozahodno Nemčijo skorajda primerljiv s potovanjem v Pliberk ali Šmohor. Navaden delovni dan, vožnja na letališče, malo več kot enourni polet, zvečer pa že lahko občuduješ, kako sonce zahaja za stolpi mojstrovine iz srednjeveških časov, za gotsko stolnico, visoko nad mogočnim Renom. Le slučaj oz. slaba vest mi je dala na prvi večer videti ta prizor. Na letališču avtomat za karte ni delal, tako da sem bil na vlaku brez vozovnice in nisem hotel izzivati sreče,

da ne bi prišel kak kontrolor. Zato sem izstopil postajo pred glavno železniško postajo in sem se zadnji kilometer proti staremu delu mesta odpravil peš. To je gotovo najboljši način, da se približaš tej lepoti, ki ima v svojem jedru enkratno konstelacijo, kot je ne srečaš v nobenem drugem mestu.

V nižine Porenja Kulisa se namreč zgosti v presenetljivo harmonično sobivanje: na levi starodavna srednjeveška stolnica, spredaj v poznem soncu lesketajoča se voda mogočnega Rena, vmes pa most nemške kraljevske rodbine Hohenzollern, na osmih tirih namenjen železniškim čudežem sodobnih visokohitrostnih vlakov, desno in levo pa pas za pešce. Tik za mostom se začenja glavna železniška postaja, ki se ob strani primuzne čisto tja k drobovju stolnice, ki je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Kak pa kontrast in morda je ravno to sobivanje na tisoče let stare kulture vidne v harmonično v višino štrlečih srednjeveških zidovih in hektično-

Kelmorajn tednu 2017 zorela moja misel po spremembi

sti mobilnih železnih konjev, ki minuto za minuto izbruhajo stotine potnikov, poseben menetekel - znamenje časa -, ki stolnici prej dodaja kot odvzema veličino in suverenost. Morda tudi ni slučaj, da se je ravno na tej točki - na betonski ploščadi med železniško postajo in stolnico - v silvestrski noči leta 2016 pokazala razpoka v sobivanju kultur, ki jih prinašajo novi migracijski tokovi v samo središče Evrope.

Življenjska sreča in varnost Toda to sem čutil in videl šele pozneje, ko sem stal ob policijskih avtomobilih sredi ploščadi, še prej pa sem moral čez most Hohenzollerjev. Že od daleč se je ograja do železniških tirov lesketala v poznem vigrednem soncu, ko sem bil na mostu, sem jih videl: tisoče in tisoče ključavnic, obešank, vsaka ena sama velika zaveza trajnosti in trdoživosti ljubezni. Lisa in Seppi, Andi in Anke, Emre in Eda, Birgit in Klaus, Tobi in Lina, Angelika in Denis - pa srček, pa angel Amor, pa datum poroke, ki naj bi bila večna zaveza - vgravira-

•

hanzi tomažič

no, z roko napisano, vžgano, ponekod že načeto od rje. Sedem krat sedemdeset in še enkrat in še enkrat, ključavnice rastejo že v nebo, saj jih ne najdemo samo na ograji, temveč medtem tudi že na stebrih. Statistiki so izračunali, da je teža samih ključavnic medtem že narasla na 2,7 tone, mogočnemu mostu, ki je navajen debelih lokomotiv, to nič ne dene. Kako je kaj življenje teh Denisov, Liz, Klausov, Angelik? So srečni? So še skupaj? So zadovoljni? Kakšne strahove imajo, kakšne želje, kakšne predstave? Ključavnice so trdne, nič jim ne more do živega, podobne so srednjeveškim zidovom nekaj metrov naprej, h katerim so se v davnih časih zatekali naši Katarine, Janezi, Ludviki, Mojce.

S podobnimi željami? S podobnim hrepenenjem po sreči in varnosti?

Do kraljev treh, kelmoranjskih Kdo ve - sam sem že ob koncu mostu in zdaj imam le še nekaj korakov do stolnice. Pa mi pade v oči posamez­ ni železni tir, ki reže beton proti cerk­ venim zidovom. Toliko me zmoti, da

grem še enkrat nazaj in šele zdaj vidim, kje ima tirnica svoj izvir. To je umet­ nina, ki je nihče ne opazi, niti napisa ni neposredno ob njej, šele na nekem stranskem zidu najdem naslov dela izraelskega umetnika Danija Karvana - Ma ´alot. Hebrejska beseda za stopnice in v času kralja Davida so veliki duhovniki prepevali psalme o stop­ nicah, ko so nosili vrče vode k temp­ lju v Jeruzalemu. Umetnik je spominsko znamenje zasnoval kot stopnice, ki vodijo v nebo, lahko bi v njih videli tudi dimnik, v sredini je majhna odprtina, tam je tudi izvor tirnic, ki so me spravile iz tira. Pogled skozi odprtino zdaj kaže drugo podobo srednjeveške stolnice, vidi se en sam stolp in v kombinaciji z železniškim tirom bi bil to lahko tudi stolp v koncentracijskem taborišču. Nekaj metrov od te umetnine se je 21. oktobra 1941 začela zadnja deportacija 6377 Judov v mestu Köln in mesto je bilo »judenfrei«. Še enkrat Lojze Krakar: »Preiti pot do konca. Prav noter v sredo morišča. Do same nebeške palače. Do prabesed razodetja. Do najčistej-

7

• sprememba P R I

šega izvira. Do iskre praspočetja. Do tja, kjer se umira. Do dna pekla in še nižje. Do kraljev treh, kalmoranjskih, kot naši pradedje, za križem.« Večnost ljubezni, človeško sočutje? Nič več varnosti, le upanje kot poganjajoč podmladek na deblih od umetnika kot del spominskega obeležja nasajenih akacij in javorov. Najvišje in najnižje. Nebo in zem­ lja. Himmel und Äd. Tako pravijo domačini posebni kölnski specialiteti. Naj bo to tudi moja današnja večerja. Sladkost jabolčne čežane, mehkost repičnega pireja, pomešana s hrustljavo zapečeno skorjo krvave klobase. Jutri moram zgodaj na pot: k pravemu cilju svojega romanja/potovanja - h katedrali ne iz srednjeveških kamnov, temveč v beton vliti zamisli arhitekta, kako predramiti sodobnega človeka, kako ga narediti sočutnega za sočloveka in transcendenco, kako v preprostosti in tišini najti trdna tla pod nogami. Kako nebo spraviti na zemljo in zemljo v nebo!

Nebo in zemlja Zdaj se moje potovanje res prelevi v romanje, kajti kraj, kamor sem namenjen, je v logističnem niču: Wachendorf je kmečka vas, 50 kilometrov zahodno od Kölna. Noben vlak, noben avtobus ne vozi v to vas in kljub temu prijazna uradnica na železniški postaji pozna

8

N E D E L J I

ta kraj: »Tam je tista kapela, a tja hočete?« Pove mi najbližje mesto z železniško postajo pa poseben taksi mi ponuja, ki ga — glej čudež — menda plača Deu­ tsche­Bahn. Moj načrt je bil od vsega začetka, da bom vsaj zadnji košček poti šel peš, tako da mi pride osem kilometrov oddaljeno mestece Mecher­nich ravno prav. Kraj je na robu pokrajinskega parka Eiffel in moja naloga je prvič pomiriti dame, ki strmijo v Avs­trijca, ki hoče peš v to zakotno vas in drugič najti pot, ki vodi mimo glavnih cest, čez valovito hribovje, ki bi ga pri nas prišteli še k ravnini, tako zmerno visoki so tu hribi. Sodobnemu romarju pomaga navigacija na pametnem telefonu, da se lahko požvižga na nasvete še vedno strmečih dam, ki trdijo, da je edina pot v to vas po močno frekventirani glavni cesti. Kmalu puščam za seboj akuratno urejene vrtove in hišice nemške province in zavijem v bližnji gozd. Obdajata ga povsod sveže zeleno brstenje in petje ptic, počasi se vzpenjam proti tako imenovanemu vrhu hriba, potem je treba najti prehod pod avtocesto A1, ki za nekaj minut prinese nazaj ves hrup in smrad mobilnega sveta, preden spet pridem najprej v gozd, potem pa v pokrajino, kjer se vasice skrivajo v kotanjah, saj veter kar močno piha nad njivami in travniki, ki se razlegajo po ravnini kot veliki valovi.

Malo čez poldan je že, ko zagledam v daljavi cilj moje rajže: kapela brata Klau­sa sredi polja nad vasjo Wachendorf. Pri slučajnem brskanju po spletu mi je lani ob začetku zime naplavil youtube video s posnetkom te kapele in od prvega trenutka naprej me je arhitektura, predvsem pa osnovni koncept švicarskega arhitekta svetovnega slovesa Petra Zumthorja, navdušila, ja, kaj pravim, prav elektrizirala. In še preden je bilo leto novo, sem vedel, da bo prav ta kraj velikemu tednu dal tisti okvir, ki si ga želim. In zdaj sem od tega čudeža oddaljen še kakih 20 metrov.

Posebna kapela sredi polja Take odločitve, ki jih narekujeta navdušenje in srce, imajo v sebi seveda vedno tveganje razočaranja. Pol leta si stvari predstavljaš, potem pa je resnica drugačna kot pa v predstavah. Tako lahko pride. Pride pa lahko tudi še enkrat drugače. Kdo bi lahko na ekran pričaral vso rumeno razkošnost, vso lepoto cvetočega gorčičnega polja v vetru, vso milino vigrednega opoldneva z mlečno belino sonca, vso preprostost kraja, vso enostavnost simbolike, vso harmoničnost bežno obarvanega betona, vso spokojnost in tišino znotraj zidovja. Najprej je z mano še parček, pa družina z dvema otrokoma, potem pa sem sam, popolnoma sam, v temni votlini,

ki iz minute v minuto postaja svetlejša, skrivnostnejša, preprosto domača. Deset minut, dvajset minut, trideset minut, štirideset minut, šele potem pride spet en sam kolesar in čisto ob koncu, ko po eni uri odhajam, še dve romarki. Nikakor nočem in ne bom primerjal s trumami obiskovalcev - okrog 20.000 na dan - v svetovno znani stolnici ob Renu, tudi tam najdeš kak miren kotiček in trenutek, sploh če prideš zgodaj zjutraj ali zvečer, toda zame je ta ura v samoti kapele poseben dar.

Pravzaprav so samo tri posebnosti, ki naredijo to kapelo tako enkratno in tako sporočilno. Najprej oblika in način nastanka. Peter Zumthor je iz debla 112 smrek oblikoval kapelo v obliki šotora, okoli teh smrek je potem prišel kot nekakšen plašč betonski obroč iz cementa in kremena iz okolice. Ko je bilo to končano, so lesena debla v notranjosti zažgali, kot so to včasih delali v premogovnikih. Cele tri tedne je v notranjosti kapele tlel ogenj. Tako nažgana in posušena debla so potem odstranili iz notranjosti in nastala je svojevrstna struktura notranjih sten. Malo je kot v črni kuhinji, vidijo se sledovi ognja in ker so tla iz prav tako temne kovinske mešanice kositra in svinca, nastane v notranjosti svojevrstna atmosfera. Najprej še meniš, da si v neke vrste votlini, potem pa

se ti sproti odpirajo viri luči, ki v kontrastu temnih in nažganih zidov razprostrejo celoten čar te posebne kapele.

Svet od zunaj se ponotranji In s tem sem pri drugi posebnosti: v betonski obroč so vgrajene odprtine, ob koncu teh pa so v notranjosti nameščeni stekleni zamaški. Na prvi pogled so kot biserne solze, ki so posejane po vsej notranjosti kapele. Ko se navadiš na poltemo, vidiš, da se odvisno od svetlobe oz. sonca začne svetlikati enkrat ta, drugič druga. In če stopiš bliže, prozorno steklo v pravem kotu začne svetlikati v barvah od zunaj - tako vigredno zelenje, tako rumeni čudež cvetoče gorčice najde svojo pot v temo kapele. Kot majhen kozmos se barve pozunanjenega sveta zrcalijo v notranjosti svetega prostora.

Navzgor v nebo In tako sem že pri zadnji posebnosti kapele: kapela nima strehe, na vrhu je velika odprtina, luknja, skozi katero pada dež. Voda se nabira v vdolbinah kovinskih tal, velikost luže je vedno različna, pač odvisna od izhlapevanja. Ta luk­ nja iz kapele napravi pravo katedralo, saj svetloba od zgoraj usmerja vso pozornost, ves pogled v vertikalo, navz­ gor v nebo. Tu se sodobna arhitektu-

ra sreča z gosposko eleganco in strmenjem v višino, kot jo lahko občudujemo tako v gotski mojstrovini barvnih oken, stebrov, stolpov v kölnski katedrali v enem izmed centrov življenjske moči in vztrajnosti krščanske vere v srednjeveški in sodobni Evropi kot v zreducirani eleganci preproste kapele na polju v kmečki vasi Wachendorf.

Kapela, poimenovana po švicarskem eremitu in svetniku Nikolaju iz Flüe, ima zame še zadnjo skrivnost, ki mi jo izda čisto ob koncu, ko jo že zapuščam.

Prižgem sveče kot izraz hvalež­nosti in notranjega miru, še enkrat se sprehodim ob svetlikanju steklenih zamaškov, še enkrat gre moj pogled navzgor, potem pa stojim v pravem kotu in v luži vode se zrcali nebo iz zgornje odprtine. Nebo je vidno tudi ob pogledu na tla, kar je zgoraj, je tudi spodaj, v ognju navdušenja izbrušena vera, upanje in ljubezen premostijo tudi debele zidove, žarijo iz sebe v vsej svoji enkratnosti, če pade nanje milostna luč spoznanja. Zemlja je v nebesih, nebesa so na zemlji.

Himmel und Äd.

Nekdaj in danes.

9

• sprememba P R I

N E D E L J I

Nič ni samoumevno

_ Hvaležnost na začetku nove poti

I

n sreča je, da je pred mano pot. In to, da vem, da slast je v tem, da grem.« Verzi meni ljubega pesnika Janeza Menarta me sprem­ljajo že dolgo časa, že iz študentskih let. Sreča je bila, da me je pot iz Koroške popeljala na Koroško.

Rada imam prehodna obdobja, pomlad s svojim brstenjem in jesen s pisanimi barvami. Letos pa sem doživela posebno »prehodno obdobje«. Ko mi je Hanzi Tomažič predstavil svoja razmišljanja, odločitve in želje, je bilo presenečenje veliko. Ob izjemnem spoštovanju, ki ga čutim do njega in njegovega dela, sem te njegove misli sprejela z globoko hvaležnostjo, a z mnogimi pomisleki. Godilo se mi je tako, kot se je nekaj časa kasneje godilo bralkam in bralcem ob objavi novice, da se bo Hanzi poslovil kot glavni urednik Nedelje: težko je bilo verjeti. A po pogovorih s Hanzijem so njegove jasne besede in premišljene spodbude v meni iz strahov porajale upanje.

N

a Nedelji sem začela delati ravno na svoj rojstni dan.

Po poletni praksi leta 2014 se je ponudila možnost za nadaljnje sodelovanje. Ko je Hanzi s svojo ženo Nadjo raziskoval svet čisto dobesedno, se je meni odpiral nov svet – novo poglavje mojega novinarskega delovanja. Dobrih osem mesecev sem smela sodelovati v uredništvu, ki ga je zavzeto vodila Micka Opetnik, in obiskovati ljudi in prireditve v Rožu, Podjuni in Zilji. Zdaj vem, da začetni datum ni bil naključje, saj je bil ta čas zame res lepo rojstnodnevno darilo. »In sreča je, da je pred mano pot …« sem si v mislih ponavljala letos novembra na vlaku, ko sem se peljala na Dunaj na prakso

10

k časopisu Die Furche. Srečna sem bila, da bom spet odkrivala prestolnico, v kateri sem nekaj časa prebivala kot Erasmus študentka. Da bom smela sodelovati pri tako eminentnem časopisu, kot je Die Furche, je bil le še dodaten razlog za veselje. A vedela sem, da bo drugače, ko se bom vrnila v Celovec, saj bo medtem postala vest o spremembah pri Nedelji javna in jas­ no je bilo, da bo ta novica presenetljiva in bo sprožila raznolike odzive. Kako sem bila vesela vseh sporočil, ki so prispela do mene, hvaležna sem bila za vse iskrene želje, ki so mi dajale in mi še dajejo mnogo poguma in moči. Širok diapazon odzivov – od navdušenja do videnja samih skrbi in odgovornosti – mi omogoča, da iščem ravnovesje in ostajam trdno na tleh.

Da ostajam na koroških tleh, me neizmerno veseli. Ker se v moji družini na Kapli na Kozjaku govori koroško narečje, nimam težav z razumevanjem koroških govorov. Tudi v svojem diplomskem delu na slovenistiki v Ljubljani sem raziskovala narečje, natančneje izrazje, ki se je nekoč uporabljalo pri delu na mlinih in na žagah. Koliko lepih srečanj sem pri nastajanju diplomske naloge imela z govorci, ki so se spominjali ne­ kdanjih časov. Z nekdanjimi časi sem se ukvarjala tudi pri študiju primerjalne književnosti, kjer sem diplomirala iz Bertolta Brechta. Ena izmed bistvenih značilnosti njegovega epskega gledališča, s katerim opozarja na osebno odgovornost človeka in meri na to, da je svet mogoče spremeniti, je: »Nič ni samoumevno, lahko bi bilo tudi drugače.« Zavedam se, da nič v življenju ni samoumevno. Kot dar dojemam priložnost, da sem smela štiri leta kot jezikovna asistentka poučevati slovenščino na Alpsko-jadranski gimnaziji Velikovec in na Trgovski akademiji v Velikovcu. Še vedno se spominjam odličnih mentorjev in učencev, ki so radi sodelovali pri pouku. Le dan po zaključku dela v šoli – tega človek sam ne more tako načrtovati – sem pričela z delom na Dušnopastirskem uradu in v Misijonski pisarni, kjer sem pridobila dragocene izkušnje in spoznala čudovite ljudi. Sedaj ne grem daleč – tako rekoč se vračam nazaj, saj sem svojo pot na krški škofiji pričela prav pri Nedelji, s katero sem bila povezana ves ta čas.

Pisanje mi je v veselje že od nekdaj. Več kot deset let sem sodelovala z Družino, v času šolanja na II. gimnaziji Maribor sem bila novinarka šolskega časopisa, in to sodelovanje mi je nato omogočilo poletno prakso – pet let zapovrstjo – pri časopisni hiši Večer, kjer je takrat kot direktor deloval Milan Predan,

mateja rihter

nova glavna urednica nedelje

sedanji­generalni konzul Republike Slovenije v Celovcu. Svet je res majhen. Da je svet tudi lep, skušajo poudarjati verski mediji. S tem plavajo proti toku. Pisati o Božjem usmiljenju, predstavljati skromne osebe, ki drugje ne pridejo v ospredje in biti blizu ljudem v njihovih konkretnih življenjskih situacijah, kar so nekatere izmed nalog verskega tiska, je pomembno poslanstvo. To poslanstvo Nedelja opravlja že 91 let! Z velikim spoštovanjem se oziram na začetnike, na vse urednice in urednike, na Jožeta Kopeiniga, duhovnega očeta prenov­ljene Nedelje, na vse, ki so Nedelji dali korenine, da je globoko zasidrana v narodni skupnosti, in krila, da si upa biti izvirna, inovativna in kreativna. Nedelja spodbuja versko in narod­no jedro – in robove. »In sreča je, da je pred mano pot,« sem si mislila, ko sem šla – kot pred vsemi pomembnimi odločitvami – romat. Izbira kraja ni bila naključna. Svete Višarje. Romarski kraj, kjer smo s sveto mašo, ki jo je daroval dekan Jurij Buch, leta 2016 zaključili praznovanja ob 90-letnici Nedelje. Romarski kraj, na katerem je Hanzi uredništvu sporočil svojo odločitev. Koliko različnih občutkov naenkrat! Naslednjič sem se na Višarje podala sama. Peš. Nahrbtnik, ki sem ga nesla s seboj, ni bil tako težak, kot so bila težka moja premišljevanja. Vzpon, napor in molitev razjasnijo misli. Bolj se zavem: ni vse v naših rokah. Poguma prav nihče ne opiše lepše kot apostol Pavel, ko pravi: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« K pogumu spodbuja tudi papež Frančišek, ki Cerkev poziva, naj opusti varnost sedanjega trenutka in se odpira novemu.

Nadaljevanje gradnje na trdnih temeljih »Kdor zida zares in z resnico, kdor zida z ljubeznijo in za ljubezen, ne zida le zase, ta zida za vse in zida za prihodnost,« je zapisal pesnik Tone Kuntner in s temi mislimi sem lansko leto v Tinjah pričela vernisažo razstave slik Vincenca Gotthardta – še vedno sem hvaležna za to priložnost in ta večer imam v najlepšem spominu. Ta Kuntnerjeva pesem izpoveduje bistvo Nedelje: resnica, ljubezen, za vse in za prihodnost. Teden za ted­nom, v rednih številkah in v prilogah, članek za člankom, stavek za stavkom. Vse z mislijo na vas, drage bralke in bralci. O ravnovesju sem že pisala danes. Trenutno ga iščem med poslušanjem taizejskih spevov in rockovske glasbe (kar nekako sama se ponuja pesem Wind of change). Ravnovesje med vsebinami – kaj

Svete Višarje, poseben kraj za Nedeljo

se objavi na večje, kaj ima prioriteto – se skuša doseči z mnogimi pogovori in usklajevanji na uredniških sejah. Včasih uspe bolj, včasih manj. Vesela bom, drage bralke in bralci, če se boste odzivali na naše delo s pismi, z nagovori, ko nas srečate na prireditvah … Ko zapišem »nas«, je to lep občutek, saj se spomnim na vse, ki Nedeljo ustvarjajo – nekateri med njimi zelo uspešno že desetletja – in časopis je vsekakor timsko delo. Poleg uredništva nikakor ne smem pozabiti na vse zunanje sodelavce – od komentatorjev do nepogrešljivih piscev duhovnih misli, pa na slovenščini naklonjenega škofa Aloisa Schwarza,­ našega izdajatelja Tonča Rosenzopfa-Janka, upravnika Andreja Lampichlerja – vsi so v veliko pomoč timu, ki ga sestavljajo štirje uredniki. »Pesmi štirih« je ena najbolj priljubljenih pesniških zbirk v slovenščini, v njej so tudi verzi Toneta Pavčka: »Vsak človek je zase svet – čuden svetal in lep – kot zvezda na nebu.

Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamorkoli že greš, vse poti je treba na novo začeti.«

Začenjam novo pot.

Drage bralke in dragi bralci, veselim se srečanj, saj se v njih skriva sreča.

Dragi Vincenc, Micka in Gabi, hvaležna sem, da bom smela delati z vami.

Dragi Hanzi, vem, drugače bo, zelo drugače, a z Nedeljo boš ostal povezan in Nedelja bo ostala povezana s tabo. Hvala ti za tvoje veliko zaupanje! Trudila se bom, da ga bom upravičila.

Da bodo ljudje lahko v Nedelji še naprej brali zanimive razprave, intervjuje, reportaže, poročila in misli. In upam, da bo kdaj pa kdaj kdo ob kakšnem razmišljanju v Nedelji le začutil, da je to tisto, kar potrebuje prav v tem trenutku, kot sem to sama začutila ob razmišljanjih Anice Koprivc Prepeluh za letoš­ njo adventno serijo, ko je pisala o srcu, v katerem domuje moj jaz, kjer lahko prisluhnem sebi, tebi in Bogu: »Če ohranim čis­to in odprto srce, kot ga je imela Marija. Če se ne bojim novosti in povabil v neznano. Če vem, kaj tvegam in komu zaupam. In se predam. In podam na pot. Z vero upanjem in ljubeznijo.« Tako se tudi sama podajam na novo pot: z vero, upanjem in ljubeznijo.

11

• sprememba P R I

N E D E L J I

vincenc gotthardt urednik nedelje

micka opetnik urednica nedelje

Dosledna hoja _ do novih obzorij

I

n kdaj gremo na Višarje? To vprašanje nam je vsako leto, na eni od vigrednih uredniških sej, zastavil Hanzi. Višarje – dragocen ritual našega uredništva. Skupno smo se vsako leto podali na romarski kraj, ki povezuje tri dežele in tri narode. Veliko je simbolike v tem romanju, obenem pa simbolizira medijsko ustvarjanje Hanzija, oblikovanje, urejanje in usmerjanje njegove, tako ljubljene Nedelje. V poletnih mesecih smo se odpravili na pot.

Sprva še iz Ovčje vasi, kjer je bila pot dolga, zadnja leta po tako imenovanem »križevem potu«. V doslednosti hoje, ob čakanju na sopotnike se je kazala Hanzijeva uredniška doslednost in potrpežljivost s kolegi in kolegicami, če kdaj nismo ujeli njegovega uredniškega razmisleka in nas je po korakih pripeljal k zastavljenemu cilju.

Zanj je bil cilj – teden za tednom – številka Nedelje, ki je bila po oblikovni in vsebinski plati vedno kaj posebnega in novega. Za ta cilj je delal. Romarska cerkev na Višarjah je bila naš cilj. Ko smo korakali po zadnjem delu poti do cerkve, se nam je odprl čudovit pogled na mogočne gore, prek njih pa po Koroškem, Sloveniji in Italiji. Pogled na vse strani je še kako zaznamoval Hanzijevo delovanje. Načrtovanje, urejanje in objavljanje je zaznamovalo njegov pogled čez lastni rob, tako k sosedom kot k tistim, ki jim življenje ne trosi cvetlic na pot. Ob tem mu je pogled vedno pohitel med »naše ljudi« po Zilji, Rožu in Podjuni. Njihove zgodbe so bile tiste, ki so ga vedno nagovorile kot prve. Iz te širine smo stopili v romarsko cerkev, kjer je v nas vseh, posebej še v Hanziju, zvenela zahvala za vse lepe trenutke v uredniški skupnosti.

Dragi Hanzi! Vsako leto nam je bilo lepo na skup­ nem romanju zato upam, da se nam boš na tej poti pridružil tudi v prihodnosti.

12

Strokovnjak za _odločilne tisočinke

V

časih gre samo za tisočinko milimetra, ampak prav ta tisočinka je odločilna. Hanzi Tomažič je pri Nedelji iskal te tisočinke milimetra: pri odločitvi, kako velika naj je pisava in koliko razmaka naj je med vrsticami in predvsem, s katero pisavo je treba iskati te tisočinke. Grafična podoba in estetika Nedelje sta bili Hanziju Tomažiču sveti. Na tem področju je hodil s časom in bil tudi pred časom. Njegovi dobri stiki v sam svetovni olimp oblikovanja časopisa je prinesel Nedelji novo grafično podobo.

Za tem so isti oblikovalci na novo oblikovali Berliner Zei­ tung in Stern. Razlika je bila samo v tem: oblikovanje je bilo za Nedeljo skoraj zastonj.

Glasbenik Hanzi Tomažič nikdar ni bil, a kljub temu je igral pomembno vlogo v orkestru avstrijskih cerkvenih časopisov. Na teh srečanjih je s svojimi pobudami in vizijami postal večkrat solist. Igral je sicer po svoje, a je dal temu medijskemu orkestru, ki mora igrati vedno nove melodije, svoj pečat. In tudi tu je šlo za odločilne milimetre: za večglasnost in večjezičnost v cerkvenem tisku v Avstriji.

Hanzi Tomažič je citiral mnogo izjav. Pri eni se je lahko citiral sam. Ko sva bila na pogovoru z zveznim predsednikom Thomasom Klestilom, je ta vprašal, kaj naj pove slovenski narodni skupnosti, ko bo odprl Kulturni teden koroških Slovencev v Gmündu. Na odprtju je povedal v slovenščini stavek, ki sva mu ga napisala: »Ostanite zvesti Avstrijci, ponosni Korošci in samozavestni Slovenci.« Dragi Hanzi! Sedaj pa bom še malo oseben. Najprej hvala za to, da si dopuščal razvijanje najrazličnejših idej in tudi točno vedel, kdaj je treba razmišljanje ustaviti in zamisel usmeriti na pravo pot. Točno si vedel, kdaj je še nekaj in kdaj nekaj ni več. Toda nekaj ti pošteno zamerim.

Pred desetimi leti smo načrtovali projekt »Nedelja 2020«.

Točno veš, da so do leta 2020 še tri leta. Toda kljub temu: vse najboljše in hvala za vse. Predvsem za odločilne tisočinke milimetra pri ustvarjanju časopisa in medčloveških odnosov na uredništvu.

gabi frank urednica nedelje

Ustvarjalen, odprt _in daje vso prostost

K

ako lahko tako razmišlja? Zakaj se je tako odločil?

Oh, saj si bo čez poletje premislil. To so bile moje prve misli, ko sem izvedela vest, da bo Hanzi Tomažič zapustil Nedeljo. Sprva si nisem mogla predstavljati, kako se lahko loči od dela, ki mu je tako pri srcu. Sedaj ga v zadnjih tednih njegovega urednikovanja spremljam in čutim, da mu je občasno hudo, zelo hudo.

Z vso vnemo je pripravljal naslovnice za adventne nedelje, pazil je na vsak milimeter, na vsak svetlobni odtenek. In to vse v zavedanju, da dela zadnje naslovnice.

Hanzija Tomažiča sem sprva doživljala kot človeka, ki s pravo lahkotnostjo in ustvarjalnostjo vodi uredništvo. Znan mi je bil kot strokovnjak za vse, kar je povezano z računalniki. Ko sem poleti občasno pomagala na uredništvu, sem ga začela vse bolj spoznavati. V zadnjih letih, ko je bil moj šef, pa sem v njem odkrivala številne nianse. Včasih so me ljudje nagovorili, da je Hanzi tako malo smešen, da niti ne odzdravi, če ga pozdravijo. Tudi jaz sem ga velikokrat srečala zamiš­ ljenega, včasih je šel nemo mimo mene. A ne nalašč, kajti Hanzi ves čas nekaj premleva po glavi, tako sem pogosto interpretirala. Popolnoma je pri svojih idejah in vizijah. Pogosto nastopa kot tihi opazovalec, toda potem z izbranimi besedami pokomentira in zadene v črno. Ko začne govoriti o svoji ideji in ko jo uresniči in uspe, njegov obraz zasije. Čeprav se je zgodilo, da včasih njegove ideje nismo povsem razumeli. Kot ustvarjalen, odprt in nadvse načitan človek je v vlogi nadrejenega puščal svojim sodelavcem veliko prostosti. To dobro lastnost pri njem najbolj cenim, da prisluhne človeku in mu ob razvijanju ideje daje vso prostost, in tu ravno čas zanj ni merodajen. Kajti če si omejen, kakorkoli že – časovno, prostorsko, nazorno –, ne moreš dobro in spodbudno delati. In to Hanzi zna, dati drugemu dovolj prostora za misel, idejo, tišino.

Čez B

mejo

ilo je 21. novembra, ko sem pregledoval dnevna sporočila Kathpress z Dunaja, ko mi je ena naslovnica posebej padla v oči: »Celovec: sprememba vodstva pri slovenskem cerkvenem časopisu«. Bil sem presenečen in hkrati razočaran. Presenečen, ker si »Nedelje« ne morem predstavljati brez dolgoletnega glavnega urednika Hanzija Tomažiča, in razočaran, ker Hanzi Tomažič ni in ni bil samo kolega na področju cerkvenih časopisov, temveč tudi moje sidro pri povezavi do koroških Slovencev.

Odnosi med obema cerkvenima časopisoma, Nedelje in Katholisches Sonntagsblatt briksenške škofije, so posebni. Oba časopisa sta medija jezikovne manjšine in imata zato podobne cilje in probleme. Postavlja pa se vprašanje, ali imajo manjšinski časopisi sploh še prihodnost. Tudi ti se morajo soočati z novimi socialnimi mediji (svetovni splet, Facebook itd.) in tekmovati. Težko bo v prihodnosti ta način tiskanih medijev ohraniti pri življenju.

Toda manjšinski časopisi in posebej cerkveni mediji imajo dodano vrednost: prejeti bi morali čim boljšo podporo ustreznih škofij. Posredujejo duhovno in versko dediščino, oblikujejo identiteto in pomagajo, da ohranjamo materinščino. Številke naročnikov se nižajo, naloga za uredništva cerkvenih časopisov pa ostaja ista: z najvišjo kakovostjo in profesionalnostjo teden za tednom ustvarjati produkt, ki tako znotraj (za manjšino) in na zunaj (v družbo) daje impulze. Ravno glavnemu uredniku Hanziju Tomažiču je to uspelo v zadnjih desetletjih, da je ustvaril ta lok z Nedeljo: kakovost v poročanju in ustvarjanje impulzov za koroško družbo in posebej za Slovence na Koroškem.

walter werth glavni urednik

„Katholisches Sonntagsblatt“, Bozen-Briksen

cerkvenega časopisa škofije

13

• sprememba P R I

N E D E L J I

I N

P R I

D R U Ž I N I

Najprej poslušati in razumeti

_ Pr vi laik na mestu odgovornega urednika Družine

Boštjan Debevec je s koncem novembra prevzel nalogo odgovornega urednika Družine in na vodilnem mestu osrednjega slovenskega katoliškega tednika nasledil Francija Petriča, ki je to odgovorno funkcijo opravljal več kot dve desetletji.

Nov odgovorni urednik prihaja na uredništvo od zunaj, bil je zaposlen na verskem programu RTV Slovenija. Boštjan Debevec je poročen in je oče treh otrok, študiral je teologijo. Ob pogovoru sva ugotovila, da naju družijo vsaj tri stvari: oba bova nasledila osebi, ki sta zapustili velik in pomemben pečat, oba prihajava s kmetije in za oba je bilo povabilo na novo delovno mesto presenečenje.

14

Najprej iskrene čestitke ob imenovanju, gospod Debevec! Kaj je motiv, da se mlad novinar, kot vi, odloči za izziv vodenja časopisa? Če pogledamo prognoze za razvoj tiskanih medijev, niso najbolj obetavne ...

Boštjan Debevec: Hvala za čestitke in najprej namenjam lep pozdrav vsem bralkam in bralcem Nedelje. Če pogledam nazaj na svojo novinarsko pot, ki ni bila v načrtu, zgodila se je nepričakovano, je bilo tako, da sem leta 2001 prišel na televizijo. Potem sem šel na radio, ki je starejši medij kot televizija, zdaj pa so me povabili na časopis, ki je še starejši medij.

Sprašujem se, kaj sledi: morda klinopis? (smeh) Odgovoril bom s primerjavo: pred 30 leti, ko je bila na pohodu televizija, so mnogi rekli: Z radiem je konec. Pa ni bilo res. Za časopise se mi zdi, da bo tukaj čas tisto sito, ki bo presejalo kvaliteto. V tej poplavi rumenega tiska in medijev nasploh bo v človeku vedno želja po verodostojnosti, resnicoljubnosti in po kvalitetnem mediju, ki bo prinašal korektne informacije. Da prihajam z novejših medijev na najbolj klasičen medij, je seveda izziv. Po človeških močeh se ne čutim sposobnega za to, zaupam pa v Božjo pomoč.

V dolgi zgodovini Družine ste prvi laik, ki bo vodil časopis. Ustanovljen pa je bil tudi programski svet, ki ga vodi duhovnik. Kaj ta korak pomeni za Cerkev na Slovenskem?

Boštjan Debevec: V programskem svetu so poleg direktorja Toneta Rodeta in odgovornega urednika še trije duhovniki, ki zastopajo celotno Slovenijo. Bogdan Vidmar prihaja iz koprske škofije, David Kraner iz murskosoboške škofije, centralni del pa zastopa Jože Plut, ki je vodja programskega sveta in bo tudi duhovni asistent uredništva. Programski svet nam bo pomagal, da bomo tesno povezani s škofi in duhovniki. Lahko bi bili sicer sodob-

ni, a bi nekaj manjkalo, če ne bi imeli tega čuta za Cerkev. Eno mojih pomembnih vodil je, da ostanemo povezani in še okrepimo te vezi. Osebno želim iti do duhovnikov, na dekanijske svete, na žup­ nije ... Urednik mora ven, na teren, med ljudi, do duhovnikov, da se ustvari za­ upanje. Programski svet vidim kot desno roko, ne kot roko nadzora. Prinašali nam bodo ideje, informacije in odzive s terena, obenem pa bodo naši glasniki na pastoralnem področju, ker imajo svoje žup­nije.

Družina je tednik z močnim krščanskim profilom. Kje vidite njeno vlogo v slovenski družbi in koga želi Družina doseči ter na kakšen način?

Boštjan Debevec: Družina v prvi vrsti nagovarja jedrno občestvo Cerkve in mu prinaša informacije iz življenja Cerkve po svetu, doma – od večjih do manjših dogodkov. Ukvarja se tudi s širšimi družbenimi, političnimi, izobraževalnimi in socialnimi vprašanji. Pomembno se mi zdi, da Družina ponuja krščanski odgovor na pomembna vprašanja z vseh seg­ mentov človekovega življenja. Javnost pričakuje, da ponudimo odgovor, a ne na bojevit način. Na ta način lahko nagovorimo tudi ljudi na obrobju Cerkve in celo oddaljene, saj morda nekdo v konkret­ ni življenjski situaciji prepozna, da mu je takšen odgovor, ki ga ponuja krščanstvo, blizu.

Kje vidite tednik Družina čez deset let?

Boštjan Debevec: Ves čas vidim Družino v Božjih rokah. Medijski svet je na razpotju, največji strokovnjaki ne vedo, kaj se bo zgodilo. Naklade padajo, ne vemo, kam bo šel trend in kakšno vlogo bo odigral splet. Trenutno se kvalitetne vsebine s spleta umikajo, se zaklepajo in jih je treba plačevati. Moje mnenje je, da du-

F ra n c i P e tr i č j e ko t d o l g o l e t ni o d g ovo r ni u r e d ni k D r u ž i ne za p u s t i l p o m e m b ne s l e d i

»Duhovnik sem postal, da bi deloval med ljudmi«

hovnost ni samo ena rubrika v časopisu, ampak mora biti v vseh rubrikah. Nisem prerok glede konkretnih zadev, a sem prepričan, da če se bomo sodelavci med seboj dobro razumeli, se pogovarjali, imeli dobre odnose, si odpuščali, potem bo tudi Bog pokazal, kje so poti za naprej in kje so nove možnosti na trgu.

Omenili ste nove možnosti na trgu – imate kakšno strategijo, kako se približati mladim bralcem?

Boštjan Debevec: Vsebine moramo iz časopisa deloma prenesti tudi na splet v smislu, da se iz pomembnejših člankov delajo krajši članki. Imamo zelo veliko vsebine in lahko ponudimo na primer eno desetino članka na spletu, če kdo želi več, pa ga povabimo k branju v tiskani izdaji. Mladi val, rubrika Družine, že zelo dobro išče zelo konkretna vprašanja, ki zanimajo mladega človeka. Najprej je treba mladega človeka poslušati in iz tega rasti ter šele nato dati svoje odgovore – ne pa odgovarjati prej, preden ga poslušaš in razumeš.

Družina zamejstvu posveča veliko pozornosti.

Vi osebno poznate Koroško?

Boštjan Debevec: Lansko leto sva šla z očetom v Vetrinj, saj je moj oče doživel kalvarijo čez Ljubelj, a ker je bil mladoleten, so ga poslali nazaj v Slovenijo. Bil sem tudi že v Tinjah. Koroško si želim še bolj spoznati od blizu in se veselim sodelovanja z vašim časopisom, Nedeljo, ki ga tudi v Sloveniji zelo cenimo.

Vprašanja sta pripravila Hanzi Tomažič in Mateja Rihter, z novim odgovornim urednikom se je pogovarjala Mateja Rihter.

Spremembe so težke, a odpirajo nove poti. A na teh novih poteh msgr. Franciju Petriču, ki se je letos novembra po dobrih 25 le­ tih (od 14. februarja 1992 do 20. novembra 2017) poslovil z mes­ ta odgovornega urednika Druži­ ne, ne bo dolgčas, saj že ima no­ ve načrte. Še naprej bo oprav­ ljal delo arhidiakona ljubljan­ ske nadškofije in duhovnega pomočnika v župnijah Šinkov Turn in Ljubljana Črnuče ter bo odgovorni urednik revije Bese­ da med nami.

Na Družino je kot urednik prišel leta 1990. »To so bili časi, ki so bili poseben dar za vse Slovence, posebej za slovenske katoličane. Zelo pomembna sta bila seveda osamosvojitev in prizadevanje za mednarodno priznanje Slovenije, kjer je imel Sveti sedež veliko vlogo. Kot duhovni dogodek pa bi izpostavil oba obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ko je bil razglašen tudi prvi slovenski blaženi,« pravi Petrič, ki meni, da sta prav papeževa obiska dala Cerkvi na Slovenskem velik duhovni naboj. Ko pripoveduje o svojem delu na Družini, se takoj opazi, da ga je opravljal z veliko skrbnostjo in ljubeznijo. V času njegovega ured­ nikovanja sva tudi večkrat sodelovala in na to obdobje imam zelo lepe spomine. Ko se človek tako vživi v medijski svet, se zdi, da bo težko živeti brez njega, a Franci Petrič odgovarja: »Duhovnik je medijska osebnost, ker mora vsak teden nastopati in trenutno mi je ta medijska vloga najlepša, ker

sem postal duhovnik, da bi deloval med ljudmi in ne, da bi bil urednik v pisarni,« a ob­enem tudi ne zapira vrat svetu medijev in če bo dobil kakšno povabilo, bo rad sodeloval s svojim talentom in z bogatimi izkušnjami. Prednost časopisa vidi v tem, da ga lahko vzamemo v roke – to je druga kakovost ter večja svoboda, kot če nam novice in slike bežijo pred očmi. »Katoličani potrebujemo tisk, tudi Sveto pismo je pisano besedilo. Tedenski časopis je pomemben, saj skuša bralkam in bralcem približati tisto, kar je zanje bistveno v nekem obdobju življenja in nekem obdobju leta. Verski tisk je potreben in bo tudi obstal, mislim pa, da ne bo več tako množičen in vpliven, kot je bil,« je realen Petrič.

V letih urednikovanja je imel tudi veliko povezav s Koroško in pravi, da je prav pri Nedelji rad opazoval nove pristope do bralcev. Franci Petrič izhaja iz Rateč, ki so na pol koroške: »Pri nas govorimo ziljski dialekt in Rateški rokopis se hrani v Celovcu ter mu pravijo tudi Celovški rokopis. V Beljaku imam sorodnike, teta je živela tam, tako da so moji spomini na otroštvo povezani s počitnicami pri Mariji na Zilji.« Na Koroško prihaja pogosto, zdaj, ko bo imel več časa, bo lahko prišel še večkrat na obisk k dobrim prijateljem. Tega se zelo veseli, v mislih pa že ima načrte za novo knjigo, ki bo vključevala tudi Koroško.

M at e ja R i h t e r

15

• sprememba P R I

N E D E L J I

K R I Ĺ˝ A N K A

16