Oskar 2020_21

POVSOD JE LEPO LITERARNI POHOD PO LJUBLJANI Bil je lep sončen dan (okej, mogoče malce oblačen), pod vodstvom učiteljice Špele Stele smo se učenci, nadarjeni za slovenščino, odpravili v mesto in se ustavili na Šuštarskem mostu, kjer smo prejeli liste z vprašanji in manjši listek s točkami, ki smo jih morali poiskati s pomočjo telefonov. Dobili smo tudi časovno omejitev (insert time limit). Razdelili smo se po ekipah, katerih člani so bili iz istih razredov, če pa ni šlo drugače, pa so bili vsaj iz istih paralelk. Pa smo šli! Naša prva postojanka je bila hiša na Rožni ulici številka 5. »V tej hiši je Prešeren od leta 1892-35 živel ter zložil velike pesnitve gazele, Sonete nesreče in Sonetni Venec.« (napis na hiši) Nato smo se napotili do Mestne hiše na Mestnem trgu 1. Zanimivo je, da je bil Ivan Tavčar župan Ljubljane med leti 1911 in 1921, v tistih letih pa je napisal tudi ena svojih najbolj znanih del Visoško kroniko, Cvetje v jeseni in Mlada leta (P. S. vsa dela si lahko izposodite v knjižnicah) in ker smo bili že ravno tam, smo naredili nekaj korakov nazaj do Starega trga 4, kjer lahko nad trgovino GUD vidimo spominsko ploščo, posvečeno Janezu Vajkardu Valvasorju. No, po tem ko smo se končno naveličali Starega trga, smo se sprehodili do galerije na Stritarjevi 6. Tam lahko opazimo dva doprsna kipa. Našo pozornost pa je pritegnila skulptura, pod katero je pisalo Adam Bohorič, ker je ravno on deloval v Stanovski šoli na tem mestu. Nekje na tem delu poti so nam umrli naši dragi telefoni in tako smo izgubili dostop do zemljevida. Še sreča, da na vogalu stoji TIC (turistično informacijski center) in smo lahko skočili po zemljevid. Na poti smo pozdravili Prešerna in pomahali Juliji na Wolfovi 4 in se tako spomnili na ljubezensko zgodbo, boljšo od vsake telenovele. Ustavili smo se pri Slovenski filharmoniji na Kongresnem trgu 10. Nadaljevali smo do NUK-a in občudovali čudovito zgradbo, se zasukali za 180°, naredili 10 korakov in se znašli pred SAZU-jem (Slovenska akademija znanosti in umetnosti). Tam se nismo kaj dosti ustavljali, saj smo morali pohiteti do tržnice, kjer nas je čakal Vodnikov spomenik in nas z naslednjimi verzi spomnil, da nam je zapustil osupljive pesmi: Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojó.

Na poti nazaj proti Šuštarskemu mostu smo se na hitro ustavili v Vigoju in kot bi mignil, je vsak v rokah držal svoj sladoled. Sedaj pa lahko sami ugibate, kaj se je zgodilo.

Napisala Neža Lesjak, 9. c