Prepletanje tradicionalnih in sodobnih šeg ob smrti bližnjega

Nežna glasba

ob slovesu

Sodelujoči strokovnjaki: Kristina Ravnjak, petje na zasebnih dogodkih Marko Stajnko, Akustična skupina Artisti

Žalna glasba podaja simbolen pomen, ki spremlja pokojnega k zadnjem počitku, kar so poznali že v antiki. Z empatijo zaigrane ali odpete note vzbujajo čustva in sproščajo še tako globoko žalost. Slovo je z melodijo mehkejše in opisuje tisto, česar z besedami ne znamo ali ne zmoremo opisati.

Posebej izbrane pesmi omogočajo, da se od pokojnika poslovite na povsem svoj način in nič ni narobe, če pesmi niso »tipično pogrebne«, pove pevka Kristina Ravnjak. Lahko izberete pesem, ki je bila vodilo v življenju pokojnika, najljubše ljubezenske pesmi, ki ste jih skupaj radi poslušali, ali nekaj, kar vas spominja na posebno anekdoto iz življenja pokojnega. Tudi glasbeniki vam pri izboru lahko pomagajo in predlagajo skladbe glede na vaš odnos do pokojnega.

Običajno se za pogrebno slovesnosti izbere 2–3 pesmi (lahko več), in sicer na začetku, po morebitnem govoru (izbrana besedila pesmi se lahko poveže z besedilom govora) in vsaj ena skladba ob spuščanju žare/krste v grob oziroma na koncu pri grobu (ko duhovnik konča z obredom). Tudi ko prisotni polagajo cvetje na grob, naj se izvaja glasba, da je tih ambient prijetnejši. Če pričakujete več prisotnih ali pogrebno slovesnost brez duhovnika, pripravite skupaj z izvajalcem zadostno število pesmi, je še opozorila Ravnjakova. Nekateri se sicer odločijo za manj pristno predvajano glasbo iz elektronskega nosilca (USB ključ).

Marko Stajnko iz Akustične skupine Artistik pravi, da lahko izbirate med široko paleto instrumentov (trobenta, flavta, violina, violončelo, prenosni klavir, klarinet, kitara, cajon), zraven ali pa samostojno, lahko zapoje tudi pevka ali pevec. Z izvajalci se dogovorite, poleg termina in lokacije, tudi ali bo civilni ali krščanski pogreb (oziroma pogreb druge veroizpovedi), predstavite protokol in liturgične smernice, izbrane skladbe po vašem izboru ali iz glasbenikovega repertoarja ter o morebitni glasbi pri maši (orgle, pevci). V kolikor glasbenik skladbe, ki jo želite še ne pozna, se jo bo morda lahko naučil, če se boste z njim dogovorili dovolj zgodaj.

Največkrat odigrana Tišina v izvedbi solo trobente, v izvirniku t. i. Il Silenzio, izhaja iz ameriške različice s tremi verzi besedila Taps, ki prvotno ni instrumentalna skladba. Prevod pravi nekako takole: »Lahko noč, ljubezen. Videl te bom v sanjah. Lahko noč tebi, ki si daleč stran.« Znana trobentača Nini Ross in Guglielmo Brezza sta jo, kmalu po izidu leta 1965, prelevila v svetoven instrumentalen hit.

Pogosto izbrane so tradicionalne skladbe, kot so Lipa zelenela je, Kje so tiste stezice, Počiva jezero v tihoti, Mal čez Izaro in Gozdič je že zelen, na cerkvenih pogrebih pa hvalnica K tebi želim moj Bog. Med tujimi so večkrat izbrane Amazing Grace, You raise me up, Ombra mai fu (Largo), Air on G-string, Halleluiah, Ave Maria (Schubert, Gounod). V zadnjem času je vse bolj čutiti porast moderne glasbe na pogrebni slovesnosti (Somewhere over the Rainbow, A thousand years), saj se mlajše generacije čustveno lažje izražajo skozi sodobnejše skladbe.

Slovo ob grobu

in pogostitev po pogrebu

Sodelujoči strokovnjakinji: Anamarija S. Rabič, specializantka psihoanalitične psihoterapije, Psihoterapija in svetovanje Inside – Zasebna specialistična ordinacija Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka, direktorica Družinskega centra mir, Družinski center mir

Zadnje fizično srečanje s pokojnikom

Poslovitev ob grobu pomeni točko, ko lahko počasi in v miru stopite v proces žalovanja na način, kot si želite oziroma je želel umrli. Priporočljivo je sprejeti in spoštovati poglede in odločitve žalujočih. Hkrati se zavedajte, da občutki žalosti in izgube lahko ljudi povežejo, kar vas bo okrepilo za nadaljevanje poti, je pojasnila Anamarija S. Rabič. Pogrebna slovesnost je trenutek, ko je pokojnik zadnjič pred vašimi očmi, dodaja Polonca Majcenovič in razloži, da je doživljanje le tega povsem svojstveno, odvisno od odnosa, ki ste ga zgradili s pokojno osebo. »Občutja se razlikujejo tudi, kadar je smrt pričakovana in kadar je nenadna. V teh trenutkih je pomembno, da si dovolite čutiti, kar čutite in misliti, kar mislite. Ker k poslovitvi ob grobu spada tudi skrb za druge žalujoče, poskušajte poiskati ravnotežje vseh teh strani. Položaj ni enostaven, ampak je človeško in duhovno globok,« je še poudarila Majcenovičeva.

Zavedanje, da niste sami, je lahko vir moči in upanja. (Polonca Majcenovič)

Čas za povezovanje in okrepitev odnosov

Druženje ob pogostitvi vpliva na celotno družino in je priložnost, da se člani družine ponovno (ali celo še globje) povežete, se strinjata strokovnjakinji. »Na odnos blagohotno vpliva in deluje kot tolažba, da se nekateri odnosi ponovno vzpostavijo in okrepijo.

Predvsem imejte realna pričakovanja glede poslovitve ob grobu in pogostitve. Srečanja se namreč odvijajo, ko so čustva močna in ste tako vi kot ostali prisotni veliko bolj ranljivi kot sicer,« je pojasnila Majcenovičeva. Kljub temu, da gre za priložnost, kjer se zbere širša družina, S. Rabičeva ocenjuje, da to ni pravi trenutek za reševanje morebitnih družinskih sporov. Če je to potrebno, organizirajte v ta namen dodatno srečanje.

Soočanja s smrtjo

Po besedah Anamarije S. Rabič se ljudje s smrtjo soočajo na različne načine, tako konstruktivne kot ne-konstruktivne, a je dejanje pomembno pri nadaljevanju življenja. Ne smete se usmerjati le na izgubo, ampak se odmaknite od pokojnega in se ponovno vključite ter nadaljujte svoje življenje.

Organizacija sedmine je stvar običaja in medsebojnih odnosov

Odločitev o tem, kje boste pripravili pogostitev po pogrebu in koga boste povabili je stvar običaja, pa tudi medsebojnih odnosov, verske pripadnosti, finančnega položaja in predvsem skupnih dogovorov.

Intimna pogostitev

Če sedmino organizirate v gostišču, se s ponudnikom dogovorite za termin, pogostitev in o predvidenem številu gostov. Ker vam ni treba skrbeti za hrano in pijačo, se lahko popolnoma posvetite pogovorom z žalujočimi o pokojnem in drugim obredom, kot so npr. skupna molitev ali obujanje pokojnikovih prigod in misli, je pojasnila Polonca Majcenovič.Organizacija sedmine v domačem okolju je veliko bolj osebna kot v gostišču. Žalujočim dovolite vstopiti v svet pokojnika, za najbližje žalujoče pa je življenjski opomnik, da nadaljujete življenje v duhu izgube, spoštljive poslovitve po meri pokojnega, a hkrati globoko podporo družini. Pogostitev doma lahko prinese hitrejše sprejemanje izgube, je še dodala S. Rabičeva.