Smrt in prebujenje

Poenostavljene in zmotne predstave o staranju Smrt in prebujenje

John Robbins je napisal knjigo Zdravi pri stotih. V njej nas uči, kako povečamo število in izboljšamo kakovost preostalih let. Opisuje, kako razbijemo splošne, poenostavljene in zmotne predstave o staranju ter pomladimo svoj duh in telo, kako spremenimo življenje že danes. Ne glede na starost. Da bomo v prihodnje bolj zdravi in bo naše življenje bolj veselo. »Zdravi pri stotih sem napisal, da bi se naučili, kako naredimo čisto vsako leto našega življenja bolj zapolnjeno z vitalnostjo in veseljem ter bolj vredno življenja, kot smo si kdaj koli lahko predstavljali,« je zapisal. Iz knjige povzemamo del besedila iz poglavja »Smrt in prebujenje«.

Pred nekaj leti sem dobil pismo od ženske iz južne Kalifornije. Pisala je, da sta z možem vrsto let zavzeto hodila po poti zdravja. Bila je prepričana, da je bil njun življenjski slog zgleden. Izvajala sta jogo in meditirala in nobeden od njiju ni poskusil niti grižljaja česarkoli, kar bi vsebovalo beli sladkor. Redno sta telovadila in nikoli nista jemala nobenih zdravil, še aspirina ne. Zelo srečna sta bila skupaj, je povedala, in verjela sta, da bosta z uživanjem zdrave hrane in izvajanjem drugih zdravih praks poskrbela, da ne bosta nikoli zbolela.

Toda zdaj se je počutila zagrenjeno, jezno in ogoljufano. Mož je malo po petdesetem letu dobil raka in umrl. Kakšen smisel je imela, je tožila, vsa njuna marljiva skrb za zdravje, ko pa se je to vseeno zgodilo? Bila je potrta in počutila se je izdano, zato je opustila skrb za zdravje in se začela basati s hamburgerji, sladkarijami in drugo ničvredno hrano, ki se

Ker je hrana, ki jo jemo, dejavnik, ki ga pogosto lahko nadzorujemo, ji včasih pripisujemo prevelik pomen.

ji je leta odrekala. Ni več telovadila in v treh letih od moževe smrti se je zredila za več kot trideset kilogramov. Dobila je sladkorno bolezen in postala močno depresivna.

Ko sem bral pismo te ženske, me je zabolelo. Bilo mi je žal, ker je izgubila moža, in žalostilo me je, kako potrta, malosrčna in zagrenjena je postala. Žalosten sem bil tudi zato, ker sta bila z možem zmotno prepričana, da jima prehrana in način življenja jamčita, da bosta zdrava do konca.

Nekaj nedolžnega in otroškega je v prepričanju, da ne boš nikoli zbolel, če se le zdravo prehranjuješ in dovolj telovadiš. Nekaj v nas želi, da bi lahko sledili nekakšnemu čarobnemu pravilu ali ubogali neko nezmotljivo višjo silo in si s tem zagotovili, da ne bomo nikoli trpeli. Toda življenje preprosto ne deluje tako. Življenje je veliko bolj nepredvidljivo in skrivnostno.

Poznam privržence presne hrane, ki so prepričani, da je vsa kuhana hrana nezdrava, in ko zbolijo, to pripisujejo edinemu koščku kuhane hrane, ki so ga v zadnjem času pojedli. Poznam goreče pristaše Atkinsove prehrane, ki demonizirajo ogljikove hidrate in mučijo sami sebe, ker so v trenutku šibkosti volje pojedli pečen krompir. Poznam ljudi, ki so prepričani, da bodo živeli v nedogled, če bodo uživali samo »čisto hrano« in jemali na tisoče dolarjev vredne prehranske dodatke.

Knjiga je na voljo na Misteriji.si in 051/307 777. ZASTRUPLJENI SVET

Dobra prehrana in redna vadba sta pomembni in tudi zdrav način življenja lahko pomeni ogromno razliko. A v našem življenju so še mnogi drugi dejavniki, ki imajo prav tako velik vpliv na naše zdravje. Nekdo lahko pri petdesetih umre zaradi kožnega raka kot posledice sončnih opeklin, ki jih je dobil kot najstnik. Nekatere vrste raka – predvsem rak dojk, maternice, jajčnikov in prostate

– se začnejo v materinem trebuhu, deloma zaradi hrane, ki jo uživa mati, in kemikalij v njenem okolju.

Živimo v svetu, ki postaja vse bolj zastrupljen in onesnažen. Obstaja veliko okoljskih dejavnikov, nad katerimi nimamo nobenega nadzora. Nekatere bolezni se razvijejo iz popolnoma neznanih razlogov in te zadenejo kot strela z jasnega ne glede na tvoj življenjski slog. Druge so tesno povezane z družbenimi dejavniki, kot so revščina in nevarne delovne razmere. V našem svetu delujejo močne sile, ki spodkopavajo odnose, silijo ljudi delati strašno dolgo ter zastrupljajo naš zrak in vodo.

Ker je hrana, ki jo jemo, dejavnik, ki ga pogosto lahko nadzorujemo, ji včasih pripisujemo prevelik pomen. To nas lahko preslepi, da je nadzor povsem v naših rokah. Lahko mislimo, da se nam ne more zgoditi nič slabega, če se le dovolj strogo držimo prehranskega režima, ki mu pripisujejo tako čarobne moči. Dejstvo je, da tudi ljudje s popolno prehrano včasih dobijo raka. Tudi tistim, ki si tega ne zaslužijo, se lahko zgodijo grozne stvari.

Ženska, ki mi je pisala, je bila prepričana, da njej in njenemu možu življenjski slog, ki sta ga gojila, jamči dolgo življenje brez bolezni. Ko se je to prepričanje tako boleče razblinilo, se je počutila ogoljufano in tega ni zmogla sprejeti. Njena zgodba je zelo žalostna in je ne pripovedujem, da bi jo sramotil ali ji pripisoval kakršnokoli krivdo, temveč v upanju, da se bo kdo iz njene izkušnje kaj naučil.

TRPLJENJE SE ZGODI SLEHERNEMU

Odpisal sem ji, da mi je zelo hudo zaradi njene izgube in zaradi vsega, kar je pretrpela. Spregovoril sem ji o bolečini in razočaranju, ki sem ju poznal iz svojega življenja, ko so se zrušili ideali in sanje, v katere sem verjel, ter o novem življenju, ki sem ga našel na drugi strani razočaranosti in obupa.

V nadaljevanju sem ji pisal, da upam, da bo sčasoma spet zmogla sprejemati zdrave odločitve. Ne, ker bi verjela, da potem ne bo nikoli umrla, temveč zato, ker bo vedela, da se trpljenje zgodi v življenju slehernega človeka, in bo želela preprečiti bolezni in zmanjšati trpljenje, kolikor je le mogoče. Prevzemite odgovornost za svoje zdravje in življenje. Ne zato, da bi se izognili vsemu bolečemu v svojem življenju, temveč zato, da omilite trpljenje ter se obogatite in razsvetlite z modrostjo in ljubeznijo.

Napisal sem ji tudi, da me je njeno pismo spomnilo na nekaj, kar sem slišal od nekega modreca: »Če greš naprej, boš umrl. Če greš nazaj, boš umrl. Bolje je iti naprej.«

Prevzemite odgovornost za svoje zdravje – ne zato, da bi se izognili vsemu bolečemu v svojem življenju, temveč zato, da omilite trpljenje ter se obogatite in razsvetlite z modrostjo in ljubeznijo.

ITI NAPREJ

Smisel tega, da greš naprej – da delaš na tem, da je tvoje življenje pozitiven izraz tvoje najvišje vizije –, ni v izogibanju vsemu trpljenju in smrti, kajti to niti ni v okviru naših sposobnosti. Smisel je v tem, da se z vsemi življenjskimi preizkušnjami, tudi najtežjimi, spoprimeš z največjo močjo ljubezni in ozdravljanja, ki je v tebi. Dar vztrajanja ni ta, da ne boš nikoli telesno opešal ali zbolel, ampak da se bo to manj verjetno zgodilo prezgodaj in da boš bolj sposoben polno vstopiti v življenje ter vse, kar ti prinese, sprejeti z dostojanstvom in modrostjo.

Če uživaš naravna živila, tečeš ali meditiraš, ker se bolje počutiš, če to počneš, ker se s tem počutiš bližje sebi in bolj živega, potem tudi v primeru, če umreš mlajši, kot bi si želel, ne boš obžaloval, da si skrbel zase. Če določeno vrsto prehrane ali življenjskega sloga doživljaš kot vstopno točko za polnejše življenje in blagostanje, boš hvaležen za svoje odločitve, pa naj se zgodi karkoli. Če ti dviganje uteži, joga ali aerobika zagotovi boljšo povezanost s samim seboj, če ti prinaša ravnotežje in moč, če ti pomaga poslušati svoje telo, potem boš, tudi če resno zboliš, vesel, da si naredil vse, kar si lahko za svoje dobro počutje, in hvaležen za življenje, ki si ga živel.

Zdrava prehrana in način življenja skoraj vedno privedeta do daljšega in bolj zdravega življenja. Zagotovita večjo vitalnost, izboljšata odpornost proti boleznim in večji občutek celovitosti in svobode. Toda tudi najboljši načrt prehranjevanja in vadbe ne more v nedogled premagovati neizogibnosti staranja. Nazadnje začne tudi telo, za katero najbolje skrbimo, slabeti in ne deluje več, kot je nekoč.

V naši v zunanji videz usmerjeni družbi se lahko staranje zdi kot nesreča. Toda v procesu staranja pridemo pogosto do spoznanj, ključnih za dokončanje in izpolnitev našega življenja. Naučimo se nekaj o izgubi in sprejemanju. Morda se moramo spopadati z ogromnimi težavami – umirajočim možem, ženo, ki je zbolela za rakom, celo s smrtjo otroka. In spoznamo, kako ranljivi smo. Končno razumemo, da ni preprostih odgovorov in da je za vsakogar včasih življenje težko.

Starejši, ki so videli umirati prijatelje in sorodnike, pa tudi rojevanje nove generacije otrok, imajo globlje razumevanje tragedije. Bližji smrti so veliko bolj v stiku z življenjskimi cikli. Vedo, kaj dela življenje vredno življenja. Vedo, da nima smisla imeti nizkega holesterola in izklesanih trebušnih mišic, če ne ljubiš svojega življenja. R. M. 

Duhovnost in spolnost (1) Spolnost ponižana, smrt izrinjena

VPlatonovem Simpoziju najdemo starodavni grški mit o primordialnih človeških bitjih s štirimi rokami in nogami. Ta bitja so postala preveč močna in hotela so se upreti bogovom. Zato jih je Zevs, vladar Olimpa, presekal na pol in rodili so se današnji ljudje, ki imajo le po dve roki in nogi. Od takrat so bogovi lahko mirni, saj so ljudje, namesto da bi se ozirali proti nebesnim sferam, zaposleni s stalnim iskanjem svoje »druge polovice«. Nauk tega mita, ki v podobni obliki obstaja tudi drugod po svetu, njegov odmev pa lahko prav tako zasledimo v starozavezni Genezi, je jasen: ljudje bi bili lahko kot bogovi, če ne bi bili pod oblastjo svojih nagonov, pot do našega vzpona na višjo raven pa vodi prek mogočne spolne energije.

Ljudi opredeljuje zavest o lastnem obstoju, misleča bitja smo, pa vendar podvrženi delovanju sil znotraj in zunaj nas, ki jih ne razumemo in ki so močnejše od nas. Postavljamo si vprašanja o smislu našega bivanja, odgovori, ki jih pri tem dobimo, so nam lahko v uteho in vzpodbudo ali pa nas ženejo v še večji obup in dvom o sebi.

EROS IN TANATOS

Različni smo si, a ob vsej kompleksnosti naše biti nas vendarle vse, brez izjeme, zaznamujeta dva elementa: spolnost in smrt. Brez spolnosti, brez združitve moškega in ženskega počela, ne bi bilo nikogar od nas, prav tako pa se prav vsi od trenutka spočetja pomikamo proti smrti, koncu našega telesnega obstoja.

Ni pomembnejšega vidika našega bivanja od teh dveh prvin, pa vendar se zdi, da se človeštvo skozi tisočletja vse bolj oddaljuje od razumevanja njunega pomena. Spolnost je danes profanizirana bolj kot kdajkoli prej, po drugi strani pa sodobna družba izrinja umiranje in smrt na skrajni rob naše zavesti.

Sigmundu Freudu je z vidika sodobnega duhovnega iskalca moč očitati marsikaj. In nobenega dvoma ni, da sama psihoanaliza ne nudi zadovoljivih odgovorov, ko gre za stremljenje po čisti transcendenci. Niti ne more razložiti pristnih duhovnih izkušenj. Pa vendarle je prav Freud poudaril bistveni pomen obeh zgoraj omenjenih prvin, ko je v svojem kasnejšem obdobju postavil postulat o dveh temeljnih človeških gonih: erosu (gonu po spolnosti in ljubezni oziroma, širše gledano, gonu po življenju samem) in tanatosu (gonu po smrti).

Oba gona sta na arhetipski ravni tesno povezana, kar je razvidno iz dela Geneze, ki govori o izgonu Adama in Eve iz edna. Dokler ne jesta z drevesa spoznanja, sta oba v stanju večne blaženosti. Bog ju prežene iz rajskega vrta, ko spoznata, da sta gola, in se zavesta svojega spolnega gona, obenem pa postaneta tudi smrtna.

Spolnost prinaša smrt, hkrati pa prav prek spolnosti lahko presegamo lastno smrtnost. Na najbolj grobi ravni živimo naprej prek svojega potomstva, ravno spolnost pa nam lahko omogoči tudi hipno preseganje lastne

Spolnost lahko omogoči hipno preseganje lastne duhovne omejenosti in zavest, da je vsakdanja stvarnost le privid.

Motiv erosa in tanatosa, prikazan na sliki Hansa Baldunga (1484–1545) »Smrt in mladenka« (Muzej likovnih umetnosti na Dunaju).

Foto splet

duhovne omejenosti in zavedanje, da je vsakdanja stvarnost le privid in da se nekje zadaj skriva naša nesmrtna bit.

SPOLNA ENERGIJA IN ZAVEST

Za zdaj pustimo ob strani notranjo alkimijo, kjer izkušeni vpreže tudi svoj spolni gon, saj gre za pot preobrazbe, ki je dostopna le maloštevilnim posameznikom in bomo o njej spregovorili kasneje. Namesto tega povejmo nekaj besed o učinku, ki ga ima eros na našo zavest: lahko nam pomaga odpreti vrata zaznavanja in nas popelje na pot transcendence.

Colin Wilson v svoji knjigi Izvori spolnega gona (Origins of the Sexual Impulse, 1963) govori o paradoksalnem položaju, v katerega je ujet človek, odkar je »izgnan iz raja«: kljub temu, da ima vsakdo v sebi potencial razsvetljenja, je naša vsakdanja zavest zamejena s »plašnicami«. Za to je poskrbela mati narava, ki bdi nad tem, da se materialni svet obnavlja, skupaj s človeško vrsto. Če bi bili v stanju večne blaženosti, bi to lahko ogrožalo preživetje posameznika in tudi njegovega potomstva. Ker s čisto razumskega vidika ne čutimo potrebe po razmnoževanju, imamo v sebi vsajen gon, ki nam obljublja razširjeno zavest, kakršno prinašata stanje zaljubljenosti in približevanje čisti ekstazi v trenutkih orgazma. A kar večina ljudi dobi v resnici, je le kratkotrajni občutek blaženosti, ki je ob vsaki naslednji ponovitvi vse bolj šibak, zaljubljenost pa se postopoma umakne naveličanosti in skrbi za potomce. »Naravna« funkcija spolnosti pač ni doseganje razsvetljenja, temveč razmnoževanje.

Pa vendar, ali je vseeno mogoče »jezditi« na tem silovitem valu spolne energije? Ga ukrotiti in podaljšati njegovo trajanje tako, da tudi kasneje obdržimo dovolj visoko raven zavesti, da ne pademo nazaj v stanje prejšnje zamejenosti našega duhá? Dokler je spolnost le sproščanje napetosti ob »praznjenju«, h kateremu nas sili spolni gon, bo tudi za nas veljal izrek Post coitum omne animal triste (»Po občevanju je vsaka žival žalostna«), ki ga pripisujejo Galenu. A mogoča je tudi drugačna pot, po kateri hodijo pripadniki različnih duhovnih šol, njihove nekoč skrivne spolne tehnike in metode osredotočenja pa postajajo vse bolj dostopne današnjim iskalcem.

RAZUMEVANJE LIBIDA

Joséphin Péladan (1858–1918), francoski okultist in pisatelj, je leta 1911 upravičeno zapisal: »Če se ljudje ljubijo tako kot počno več ali manj vse drugo, namreč poneumljeno in nezavedno, zaradi tega misterij spolnosti ne bo prenehal ohranjati svoje vzvišenosti.« Kar je veljalo pred dobrim stoletjem, danda-

nes drži še veliko bolj. Sodobna potrošniška družba vdira v našo intimo in naša najgloblja stremljenja, vsiljuje nam neštete dražljaje, ki od nas terjajo takojšnjo zadovoljitev in nam odvračajo pozornost od vsega, kar je bistveno. Bolj ko je naša družba seksualizirana na zunaj, bolj površno in šibko je zadoščenje, ki nam ga nudi spolnost. Ta bi lahko služila povzdigovanju naše zavesti, a nam pušča občutek neza»Sveta spolnost« – skulptura na katedrali, 13. stol. dovoljenosti in izpraznjenosti. Če torej hočemo razumeti skriti pomen libida, spolne sle, in duhovnega pomena spolnosti nasploh, se moramo ozreti k njunim ezoteričnim vidikom. V zapisih, ki sledijo, se bomo posvetili tolmačenju spolnosti v naukih različnih duhovnih in magijskih struj Zahoda in Vzhoda. Osvetlili bomo nekatere seksualne tehnike in njihove cilje. Pojasnili bomo pomen krvavih iniciacijskih praks v »ritualih prehoda« v plemenskih skupnostih kot tudi razloge za surovo askezo v velikih svetovnih verstvih in nekaterih misterijskih šolah. Dotaknili se bomo transcendentalnih in nadnaravnih izkušenj, povezanih s spolnostjo, vključno s srhljivimi incubi in succubi. Spregovorili bomo o spolnih zlorabah, resničnih in namišljenih, v duhovnih skupnostih. Pri tem nas ne bo zanimalo zgolj površno tolmačenje teh naukov, praks in izkušenj; iskali bomo tudi njihove metafizične temelje. In kljub omejitvam, ki jih na področju razumevanja spolnosti nudi Bolj ko je naša družba psihoanaliza, zaradi česar se je sodobna seksologija od nje zavestno oddaljila, seksualizirana na zunaj, bomo opozorili tudi na to, da je imel dobbolj površno in šibko je ri stari Freud vendarle prav pri nekaterih svojih trditvah, zlasti tistih, ki se tičejo sezadoščenje, ki nam ga nudi ksualnosti pri ženskah, o čemer govorijo spolnost. novejša dognanja nevrologije in klinične psihologije. Igor Kernel 

Fotoarhiv I. Kernel