^ ^
VESELJE
^
SRECNI MOZICEK Nekoč je živel možiček, lahek kot veter in vesel kot ptiček na veji. Ni imel veliko denarja, ampak za lakoto ni trpel. Zadovoljen je bil s priložnostnimi deli, ki jih je dobil sem ter tja. Popravljal je pipe in izvajal električna ali zidarska dela. Vedno si je žvižgal in trosil naokrog veselje. – Dober dan, gospa Zdravka, je s pojočim glasom pozdravil farmacevtko. – Dober? Pri takšnem dežju! je zagodrnjala. – Nebo nam nudi zastonj tuš. Le kaj bi še hoteli! ji odvrne z nasmehom. Marino je čudilo, kako je lahko vedno tako srečen, pa tako malo ima. Njeni starši so bili namreč vedno slabe volje. Reveža sta garala cele dneve ter se domov vračala izčrpana in brezvoljna. Kljub temu da so imeli lepo hišo, dva avtomobila, bazen … – Zakaj je Veselko vedno tako zadovoljen, čeprav nima ničesar? je nekega dne vprašala očeta. – Ker je tako preprost, ji je odgovoril oče. Ampak Marine odgovor ni zadovoljil, zato je vprašala še mamo. – Ker nima ničesar izgubiti, ji je odgovorila mama. A tudi ta nesmiseln odgovor je ni prepričal. Mora biti neki drugi razlog. Tako ga je nekega dne, ko je Veselko prišel k njim popravljat pipe, kar sama vprašala.
— 30 —