STRAH
^
POSAST V MOJI POSTELJI Ime mi je Hugo. Sam sem v sobi, pod svojo posteljo slišim hrup. Mislim, da se tam skriva pošast. Strah me je. Zelo me je strah. Ne upam se premakniti. Če bom pri miru, bo pošast mislila, da ni nikogar, ki bi ga lahko napadla. – Je kdo tam? Joj! Saj sem vedel. Pošast me je ogovorila. Najraje bi zakričal, da bi prišli moji starši. Toda pošast me bo napadla, še preden bodo starši uspeli priti. Najbolje, da sem tiho. Mogoče bo pošast mislila, da ni nikogar, in bo odšla. – Lahko, prosim, zlezem v tvojo posteljo? – Kdo si? – Sem … sem … tvoja pošast! – Jaz nimam nobene pošasti, odgovorim prestrašeno. – Lepo prosim, dovoli, da zlezem k tebi v posteljo. Roke se mi znojijo. Imam slab občutek, ker je pošast tako prijazna. – Zakaj hočeš k meni v posteljo? – Ker … me je strah.
—6—