STRAH
^
POSAST V MOJI POSTELJI Ime mi je Hugo. Sam sem v sobi, pod svojo posteljo slišim hrup. Mislim, da se tam skriva pošast. Strah me je. Zelo me je strah. Ne upam se premakniti. Če bom pri miru, bo pošast mislila, da ni nikogar, ki bi ga lahko napadla. – Je kdo tam? Joj! Saj sem vedel. Pošast me je ogovorila. Najraje bi zakričal, da bi prišli moji starši. Toda pošast me bo napadla, še preden bodo starši uspeli priti. Najbolje, da sem tiho. Mogoče bo pošast mislila, da ni nikogar, in bo odšla. – Lahko, prosim, zlezem v tvojo posteljo? – Kdo si? – Sem … sem … tvoja pošast! – Jaz nimam nobene pošasti, odgovorim prestrašeno. – Lepo prosim, dovoli, da zlezem k tebi v posteljo. Roke se mi znojijo. Imam slab občutek, ker je pošast tako prijazna. – Zakaj hočeš k meni v posteljo? – Ker … me je strah.
—6—
STRAH
STRAH
Skoraj se mi zaleti lastna slina.
– Ja.
– Pošasti se ne bojijo. One ustrahujejo druge, odgovorim.
– Zelo?
– Ampak jaz se res bojim. Zelo se bojim.
– Ja.
Začne se mi smiliti. Pravzaprav jo razumem, saj se tudi jaz zelo bojim.
– Vidiš, da sem tvoja pošast? Enako prestrašena sem kot ti.
– Zakaj si pa potem prišla? jo vprašam nezaupljivo.
– Ah, daj no!
– Ne vem. Ti boš vedel.
Ne vem, ali je to moja pošast ali ne, ampak trese se tako, da je postelja kot lokomotiva.
Zdrznem se v postelji.
Mislim, da jo je celo bolj strah kot mene.
– Ta je pa dobra! Jaz naj bi vedel, zakaj je v mojo sobo prišla pošast?
– Mi torej dovoliš, da zlezem k tebi v posteljo?
– Seveda. Ti si me ustvaril.
– Dobro, naj bo.
– Kaj pa govoriš! Si ob pamet?!
Pošast hitro skoči v mojo posteljo in se privije k meni. Revica. Močno se trese. Primem
– Resnico govorim. Prosim, pusti me k sebi. Umiram od strahu.
jo za roko in zaspiva.
Njen glas zveni prestrašeno. – Si zelo velika? vprašam. – Ne vem. – Smrčiš? – Ne vem. – Saj vendar nič ne veš! – Vem samo, da me je strah. – Daj no! Sva že dva! – Tebe je tudi strah?
—8—
—9—
STRAH
Spopadanje s strahom V primeru namišljenih strahov je prvi korak za zmanjševanje strahu zavedanje, da razloga za resnični strah ni in da so si ga možgani le izmislili. V drugem koraku se z mislimi osredotočimo na
Kaj je strah?
nekaj pozitivnega. Lahko izdelamo seznam prijetnih stvari, takih, ki so nam všeč ali pa v nas sprožijo Strah je osnovno neprijetno čustvo, ki ga začutimo, ko smo v nevarnosti, najsi bo ta nevarnost resnična ali namišljena.
dobre občutke. Na ta način se z možgani, ki mislijo na stvari, ki nas ustrahujejo, spopademo z razmišljanjem o prijetnih stvareh. Ne nazadnje, če svoje strahove delimo z ljudmi, ki jim zaupamo (prijatelji, starši, sorojenci …), se
Kaj je namen strahu?
bodo strahovi zmanjšali. Pogovor o tem nam pomaga spoznati, da nismo sami in da imajo tudi drugi Strah spodbudi naše telo, da se zaščitimo ali umaknemo pred nevarnostjo, grožnjo ali nečim, kar
podobne občutke. Mogoče bomo celo mi pomagali drugim, da bodo čutili manj strahu.
nam lahko škoduje. Lahko pa nas tudi spodbudi, da postanemo pazljivi in oprezni, četudi nevarnost ni prisotna. Čeprav je čutiti strah neprijetno, pa ima podobno enako kot druga čustva svoj namen, zato ni slabo, da ga kdaj začutimo.
Kaj povzroča strah? Strah lahko začutimo, ko se zgodijo resnične stvari, na primer ko se nam z veliko hitrostjo približuje avtomobil, medtem ko prečkamo cesto ali ko se izgubimo in ne poznamo nikogar. Pogosto pa strah začutimo ob namišljenih situacijah, ko nas naši možgani želijo pripraviti na more bitno nevarnost (pošasti v sobi, duhovi na hodniku, nesreče, ki se ne zgodijo …). Pomembno je, da znamo razlikovati med strahom, ki ga povzroča resnična situacija, in tistim, ki si ga zamišljajo naši možgani. V tem primeru moramo prepoznati, da nevarnosti v resnici ni in da nam neprijetne občutke povzroča naš um.
— 10 —
— 11 —