http://www.knjigarna.com/UserFiles/File/9789612710682

LOČIL BOM PENO OD VALOV Feri Lainšček

knjigarna.com swis721 CMYK 10/100/90/0

Priročnik za spoznavanje književnih del

Dr. Jure Šink

Feri Lainšček, LOČIL BOM PENO OD VALOV Priročnik za spoznavanje književnih del Uredil: dr. Jure Šink Jezikovni pregled: Nives Križnar, prof.

Vse knjige in dodatna gradiva Založbe Rokus Klett najdete tudi na naslovu www.knjigarna.com.

Brez pisnega dovoljenja založnika so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu in postopku, kot tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

knjigarna.com swis721 CMYK 10/100/90/0

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6Lainšček F.

Založba Rokus Klett, d. o. o.

Stegne 9 b, 1000 Ljubljana Telefon: 01 513 46 00 Telefaks: 01 513 46 99 E-pošta: rokus@rokus-klett.si www.rokus-klett.si

ŠINK, Jure Ločil bom peno od valov, Feri Lainšček : priročnik za spoznavanje književnih del / [Jure Šink]. - 1. izd. - Ljubljana : Rokus Klett, 2010. - (Kresnice : najpopularnejši literarni vodniki za maturo in domače branje) ISBN 978-961-271-068-2 1. Gl. stv. nasl.

251436032 DN100262

Kazalo ŽIVLJENJE IN DELO FERIJA LAINŠČKA Pregled Lainščkovega dela

4 7

POVZETEK

9

VSEBINA

11

ANALIZA

49

GLAVNE KNJIŽEVNE OSEBE Elica Sreš (Spransky) Ivan Spransky Andi Sziget Sreševka (Eličina mati) Pišti Sreš (Eličin oče) Élek in Jenö Sreš Jenö Forgas Rosa Simon Lenhardt Gita Lenhardt Julian Spransky (Ivanov in Eličin sin) Julian Spransky Marovsky (Ivanov ded) Grof Avgust Zichy Grofična Teodora Zichy Grofica Hedvika Zichy (Wimpffen) Juš Krojač Holsedl Neni Uj Gospe Nevenka in Zofija Schumman, Wieckova in Brahms Beračica (Ivanova prva žena)

62 62 65 68 69 71 71 71 72 73 74 75 75 76 77 77 77 77 77 78 79 80

TEMATIKA IN MOTIVI CMYK Ljubezenska tematika Tematika hrepenenja 10/100/90/0 Družbenokritična tematika (vzpon v družbi, malomeščanstvo, nemoč žensk) Posameznik, družina, družba Materinstvo

81 81 85

knjigarna.com swis721

86 89 91

4

FERI LAINŠČEK Politična in vojna tematika Motiv nedolžnosti Motiv psihičnega propada Motiv smrti Sanje, vraže, videnja Tepka Voda

92 93 93 94 95 96 96

ZGRADBA, ČAS, PROSTOR IN PRIPOVEDOVALEC

97

VAJE

99

PREDLOGI ZA ESEJ

103

KVIZ

104

VIRI IN LITERATURA

106

knjigarna.com swis721 CMYK 10/100/90/0

L O Č I L B O M P E N O O D VA L O V

knjigarna.com swis721 CMYK 10/100/90/0

5

FERI L A INŠ Č E K

6

FERI LAINŠČEK

F

eri Lainšček se je rodil 5. oktobra 1959 očetu Štefanu in materi Tereziji v Dolencih na Goričkem. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti, nato pa študiral novinarstvo na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo.

Bil je sodelavec dnevnoinformativnega uredništva Radia Ljubljana, sodeloval pa je tudi z uredništvom igranega programa. Od leta 1983 ima status samostojnega ustvarjalca v kulturi in živi v Murski Soboti. Kot urednik dela v solastniškem Podjetju za promocijo kulture Franc-Franc. Piše za literarne ter druge revije, ukvarja pa se tudi s slikarstvom.

Lainšček je pisatelj, pesnik, dramatik, scenarist in avtor številnih besedil slovenskih pevcev ter skupin.

Piše tako za odrasle kot za mladino. Prevladujejo prozna besedila, v katerih pripoveduje o svetu malih ljudi in ljudi na robu, ki iščejo svoje mesto v svetu, pa tudi o ljubezni, hrepenenju in iskanju sreče. Iz njegovih del veje Prekmurje s svojo neskončno pokrajino, mističnostjo in dušo. V romanih pogosto išče prekmursko in panonsko identiteto.

Manj opazni sta njegova poezija in dramatika. Od svoje generacije ustvarjalcev se loči po tem, da se ni vključeval v literarne skupine svojega časa, npr. v krog Nove revije ali revije Literatura. Ostajal je samorastnik in samohodec ter si s tem, po lastnih besedah, izbral daljšo in samotnejšo pot.

Njegova dela so med slovenskimi pisatelji doživela največ filmskih uprizoritev – najbolj znan je zagotovo film Petelinji zajtrk, pa tudi Namesto koga roža cveti, Ki jo je megla prinesla, Vankoštanec, Hit poletja. Nekateri filmi po njegovih literarnih predlogah pa pravkar nastajajo. Lainšček je tudi avtor scenarija za dokumentarni film o Porabju Kak nega zelenoga konja, tak nega čednoga Slovenca.

knjigarna.com swis721

Za svoje literarno ustvarjanje je Lainšček prejel številne nagrade in priznanja. Leta 1995 je dobil nagrado Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, leta 1992 kresnika za roman Namesto koga roža cveti, leta 2007 spet kresnika za roman Muriša, za zbirko pravljic Mislice je CMYK leta 2001 prejel nagrado večernica za najboljšo slovensko mladinsko 10/100/90/0 literarno delo. Prejel je še Kajuhovo nagrado za roman Raza leta 1986 in nagrado sklada Vladimirja Slejka za roman Astralni niz.

Scenarij Črni klovn pa mu je prinesel prvo nagrado Centra za dramsko umetnost iz Zagreba.

L O Č I L B O M P E N O O D VA L O V

7

Za nagrado kresnik je bil v ožjem izboru še trikrat, in sicer za romane Ločil bom peno od valov leta 2003, Muriša leta 2006 in Nedotakljivi leta 2007.

Pregled Lainškovega dela Romani: Peronarji (1982), Raza (1986), Razpočnica (1987), Grinta (1991), Namesto koga roža cveti (1991), Astralni niz (1993), Ki jo je megla prinesla (1993), Vankoštanec (1994), Mož v pasijonki (1997), Skarabej in vestalka (1997), Atentat v Slovenskem dvorcu (1998), Petelinji zajtrk (1999), Ločil bom peno od valov (2003), Muriša (2006), Nedotakljivi, mit o Ciganih (2007), Hit poletja (2008), Ne povej, kaj si sanjala (2009), Sprehajališča za vračanje – roman v verzih (2010).

Pesniške zbirke: Kot slutnja radovedno (1981), Dnevovina (1986), Visoka pesem (1988), Hiša svetega Nikolaja (1990), Dlan mi po tebi diši (2001), Občutek za veter (2004), Ne bodi kot drugi (2007), Nikdar ne boš znala (2007), Pesmi za ženski glas in zvonove (2009).

Radijske igre za odrasle: Da revolutionibus (1988), Vrata (1988), Prva sraka še ne prinese pomladi (1990), Za zaščito pikapolonic (1990), Radiofonski umor (1991), Grinta (1992), Majhen mož v čolnu (1993), Penzion Evropa (1995), Jesen (1998).

Radijske igre za otroke: Deklica Ferdinanda (1984), Osebni zaimek Bavbav (1987), Regratova roža (1991), Bratje, škratje, tatje (1993), Strašilo (1995), Gerda in kaj (1996), Pozdrav pomladi (1996), Žlopi (1997), Radi bi (1998).

knjigarna.com swis721

Kratka proza: Za svetlimi obzorji (1988), Srebrni breg (1995).

CMYK

10/100/90/0

Otroške pesmi: Cicibanija (1987), Feri Lainšček in škrat sanjavec (1992), Oto in Oto in Maruša (1997), Brki od mleka (2000), Tudi živali sanjajo (2008).

1 Zaradi preobsežnosti niso našteta vsa njegova dela.

FE R I L A INŠČEK

Lainščkova dela so prevedena v več tujih jezikov, med njimi so madžarščina, angleščina, nemščina, hrvaščina, češčina, španščina in celo katalonščina.

8

FERI LAINŠČEK

FERI L A INŠČ E K

Otroški zgodbi: Cufek Modrijan (1989) in Cufek v živalskem vrtu (1989).

Otroške pravljice in slikanice: Ko želi Tilčka postati Tilka in ko želi Tilček postati Tilen (1990), Mislice (2000), Če padeš na nos, ne prideš na Nanos (2003), Lučka (2006), Mišek Miško in Belamiška (2009).

knjigarna.com swis721 CMYK 10/100/90/0

L O Č I L B O M P E N O O D VA L O V

9

Povzetek

knjigarna.com swis721

POVZ ET EK

Roman se dogaja med prvo svetovno vojno v Pomurju, zaokrožujeta pa ga povojna zapisa Juliana Spranskega iz 30. let.

Elica Sreš je samska 23-letnica, ki si v svojem življenju ne želi moškega. Mati jo je prosila, naj gre v sprevod devic, oblečenih v belo, na pogreb grofične Teodore. Najprej ni hotela, potem pa je zaradi nenavadnih sanj le šla. Tam se je vanjo zagledal 12 let starejši Ivan Spransky, ki jo je potem del poti peljal domov ter se z njo zbližal. Obe z materjo, s katero je Elica živela, je obiskoval več nedelj, v tem času pa se je Elica vanj zaljubila, predala sta se tudi spolnosti.

Svoje dekle je Ivan peljal v Soboto h krojaču, da se bo primerno oblekla, saj se je nameraval po poroki z njo preseliti v mesto. Tam sta se v hotelu znova ljubila, in kot je menil Ivan, sta tam spočela otroka. O njeni nosečnosti so govorili ljudje, sumil je župnik, najbolj pa je skrbelo mater, da hči ne bi ostala sama z otrokom in brez moža. Potrditev nosečnosti je Elica dobila pri stari romski mazački.

Pred poroko ji je Ivan predstavil delček poslov, s katerimi se je ukvarjal. Uradno je bil nadzornik na Muri, neuradno pa je premoženje kopičil z izkoriščanjem zlátarjev, ljudi, ki so iz Mure izpirali zlato, s tihotapljenjem, posojanjem denarja in podobnimi dejavnostmi.

Elica in Ivan sta se poročila in preselila v veliko hišo v Soboto, kjer sta imela tudi hišno pomočnico. Elica se je počasi privajala na novo okolje, saj je zdaj morala biti gospa, ki bo v ponos tudi Ivanu. Mož se je do nje obnašal vedno bolj ukazovalno, odločno, velikokrat se je o skupnih stvareh odločal, ne da bi jo sploh kaj vprašal. Rodil se jima je sin Julian.

Skrivnostna je bila tudi njegova preteklost, saj so ljudje govorili, da je bil že poročen in da je rad zapeljeval nedolžna dekleta. To se je potrdilo, ko ji je mati povedala, da jo je obiskala beračica. Trdila je, da je poročena z Ivanom, vendar jo je po letu zakona zapustil, ker mu ni mogla roditi otrok. Zdaj ga je iskala že devet let, kot dokaz je s sabo nosila poročne čevlje. Ivan je zaradi te grožnje dal zastražiti hišo v Soboti, nesrečno beračico pa so čez čas našli mrtvo – Elica je takrat slutila, da je za njeno smrt odgovoren prav Ivan.

CMYK V Soboti je kot kavarniški pianist delal tudi Simon Lenhardt, ki je 10/100/90/0 imel z ženo Gito po Eličinem mnenju idealno razmerje. Ker ga je njegov tast sovražil, je pri županu dosegel, da so ga vpoklicali v vojsko, kar je pomenilo zanesljivo smrt. Pred odhodom je v kavarni pripravil zadnji koncert, na katerega je lahko prišel kdor koli. Za gospe prisotnost ni bila primerna, vendar je Elica vseeno šla. Ivan jo je sredi noči nasilno

POVZ ET EK

10

FERI LAINŠČEK

odpeljal domov, od takrat naprej pa je bila zastražena 24 ur na dan.

Simonove posmrtne ostanke je ob koncu romana v kositrni krsti pripeljala domov njegove žena Gita, ki je v globoki žalosti odšla v samostan, kjer je postala sestra Simona.

Stražar pri Spranskih je bil Andi, ki je spal v njihovi ropotarnici. Elica se ga je najprej izogibala, pozneje pa sta se začela zbliževati. Peljal jo je na Muro, pogosto sta šla tudi jezdit v Rakičan, kjer je imela Elica svojo kobilo. S stražarjem sta se zbližala tudi telesno, njun odnos je postajal vse globlji, stiki pa vse pogostejši. To je odkrila gospodinja Rosa, ki je vse skupaj naznanila Ivanu (tega Elica do konca ni vedela), ta pa je dal Andija potem aretirati in pretepsti, pri čemer je skoraj umrl. Po okrevanju je k Elici prišel rakičanski hlevar Jenö, ki ji je povedal, da ima priložnost pobegniti z Andijem, vendar se ji bo možnost ponudila samo enkrat. Dobila jo je čez čas pred mašo, nato pa je brez sina tudi res pobegnila.

V romanu pravzaprav spremljamo Eličino življenjsko pot od 23-letnega dekleta brez pričakovanj do 26- oz. 27-letnice, ki pobegne svojemu možu. V odnosu do Ivana je začela spoznavati, da to ni tista sreča, ki bi jo rada imela. Preveva jo večno hrepenenje, in ker je mati v podobnem čakanju na boljši trenutek zblaznela, sama tega noče, zato se samozavestno predaja ljubimcu in z njim na koncu pobegne. Njeno nasprotje je hladni Ivan, ki ga zanima samo denar, kako biti uspešen v poslu in kako najti žensko, ki mu bo rodila otroka. Ker je pozabljal na čustva in bil egocentričen, je na koncu ostal z vsem svojim premoženjem sam.

knjigarna.com swis721 CMYK 10/100/90/0

L O Č I L B O M P E N O O D VA L O V

11

Vsebina Roman je zgrajen iz treh novel, uokvirjata pa ga nekakšen uvodnik Juliana Spranskega – sina glavnih dveh protagonistov – in njegovo sklepno pričevanje oz. pojasnilo dogajanja po koncu romana.

V uvodniku gre za zapis inženirja Juliana Spranskega iz diplomskega dela, nastalega 1938.

Začenja z mislijo, da se tako kot on stara tudi njegov spomin, ki je vedno bolj nezanesljiv. Spomin je edino, kar ga povezuje s svojimi predniki. Vsi so živeli ob prekmurski reki Muri (zapiše jo z narečnim izrazom Müra), ki jih je na nek način določala. Ljudje ob rekah so zaznamovani z animizmom, Mura pa je panonske Slovence tisoč let ločevala od matičnega naroda. Ker je rečni tok neuravnan in razdeljen, sta bili avstrijska in ogrska oblast v večnih sporih – gradili sta nasipe in jezove, ki so povzročali škodo sosedom. Reko so regulirali šele v časih Marije Terezije.

Novela, prva Devica Dogajanje se začne s prikazom mirne murske pokrajine sredi prve svetovne vojne, natančneje aprila 1915. Veliko žensk je zaman upalo, da se bodo njihovi najdražji vrnili s fronte.

Elica, glavna junakinja romana, je sedela na svojem priljubljenem mestu pod tepko in si razpustila kito. Na fronti ni imela nikogar: ne brata, ne moža, ne fanta. Pri izbiranju fantov je bila izbirčna, zato tudi morebitnih kandidatov za vojsko ni moglo biti. Oče ji je umrl pred skoraj desetimi leti, od takrat sta živeli z materjo sami in v njuni samoti se jima ni približal noben moški. Njena mati je bila drobna in suha, nosila je prevelike obleke, delovala pa je odsotno, kot da ni s tega sveta.

CMYK S hčerjo sta bili že navajeni druga na drugo, zato včasih nista spregovorili 10/100/90/0 cel dan. Vedeli sta, kaj je njuno delo, zato sta vsaka opravili svoje.

Mati je ogovorila Elico in ji rekla, da je prišel v vas grofovski vrtnar, ki je prosil, da bi šla dekleta za pogrebom pokojne grofične. Pričakovali so vsaj sto deklet v belih oblekah – znamenje nedolžnosti. Pogreb naj bi bil velik, saj bodo nanj prišli tudi odposlanci iz Pešte in z Dunaja.

knjigarna.com swis721

VSEBINA

Uvod

VSEBINA

12

FERI LAINŠČEK

Pokojnica je bila hči grofa Avgusta Zichyja, dvornega maršala cesarja Franca Jožefa in njegovega zaupnika. Grof je bil dober, in sicer tudi do Elice in matere, saj jima je dovolil, da sta lahko obdelovali njivo tudi po odhodu njunega očeta oz. moža. Tega so imeli na gradu radi, delal je v konjušnici. Grof jima je podaril tudi 30 kron za stroške njegovega pogreba.

Elica se je izgovarjala, da je za belo obleko že skoraj prestara; skrbelo jo je, da bi ljudje razumeli, kot da se hodi ponujat. Mater pa je bolj skrbelo nasprotno, zakaj Elica tega ne počne. Spraševala se je o vzrokih za njeno ravnanje. Pri Elici ni šlo za strah ali sramežljivost, želela je nekaj več. Skrbelo jo je tudi, ali bo pri svojih 23 letih sploh spadala med mlada dekleta v procesiji in ali ji bo bela obleka po več letih, odkar jo je nazadnje nosila, sploh še pristajala. Zaradi njene neodločnosti se je vdala tudi mati. Soglašali sta, da bosta molili za pokojnico, če ne bosta šli na pogreb. Grofična je umrla samska, čeprav je bila pravljično lepa in je imela veliko snubcev. To je med ljudmi sprožalo številna ugibanja, Elica pa je vseeno čutila, da pozna odgovor, in prav zato se ji je zdelo, da naslednji dan na pogreb ne bo šla v belem.

Naslednji dan so gosposke kočije od Sobote (Murska Sobota) do Beltincev dvigovale veliko prahu, zato so se ljudje, ki so se nameravali udeležiti pogreba, raje podali čez polja. Na pogreb je šlo veliko plemstva, večinoma madžarskega rodu, cehovskega gospostva in duhovnikov iz vse škofije. Pogreb je vodil sam škof.

Preminula grofična je bila Teodora Zichy, umrla pa je stara 29 let na Dunaju. Delala je v cesarskem sanatoriju, kjer je kot strežnica pomagala ranjencem. Bila je zgled nesebičnosti, saj se je pri svojem delu okužila s tuberkulozo, vendar je pomagala naprej, tudi ko je sama že skoraj omagala. Vrtnar je porezal v njen spomin vse rdeče cvetje, s katerim so posuli pot do odprtega groba. Za krsto je hodilo 120 deklet, oblečenih v belo, med njimi je bila tudi Elica Sreš, ki sploh ni bila najstarejša in tudi obleka ji je še vedno pristajala. Za odločitev, da bo vseeno šla na pogreb, so bile krive sanje.

Sanjala je, da na panju pod njeno tepko sedi ženska. Ponoči je tam nastavila svilen ženski čeveljc s pozlačeno zaponko. Ljudje so zjutraj CMYK ugibali, kaj pomeni tak10/100/90/0 čeveljc brez para. Potem so ugotovili, da se nahaja pod Eličinim oknom, zato so začeli razbijati po steklu in praskati po zidovih. Bilo jo je strah, zagrinjala je zavese in se umikala v kot. Na koncu so vdrli v njeno sobo in jo odvlekli na dvorišče. Med ljudmi je bila tudi ženska, ki je prinesla čeveljc. Povedala je, da ga je neko jutro našla pri moževi postelji. Od takrat je bil mož povsem neuporaben za

knjigarna.com swis721

L O Č I L B O M P E N O O D VA L O V

13

Ob kropljenju pokojnice je začutila na sebi pogled moškega, za katerega je najprej mislila, da se dolgočasi. Pogleda ni umaknil, celo nasmehnil se ji je. To se ji ni zdelo spodobno, saj sta bila na popolnoma neprimernem mestu. Neznanec je stal na drugi strani med izbranci, ki bodo lahko stopili h krsti. Bil je elegantno oblečen, videti je bilo, da je premožen.

CMYK

knjigarna.com swis721 10/100/90/0

Po pogrebu so prisotnim postregli z makovo potico in modro frankinjo. Ljudje so se hitro razvedrili, Elici pa ni bilo preveč prijetno, saj v zadnjih letih ni veliko hodila med ljudi. Fant Juš jo je zbadal z vražami, kaj če jo poje volk oz. jo vzame mürski duh.

Mit o duhu je izviral iz časov, ko so ljudje mislili, da lahko device

VSEBINA

delo, ona pa cele dneve išče par. Očitno je bilo, da je Elica osumljena varanja in coprnije. Navzoči so skušali prisiliti Elico, da bi obula čeveljc.

Bilo jo je strah, čeprav ni bila kriva, na koncu pa je od vsega hudega pristala na zahtevo. Prepoznala je čeveljc – pripadal je pokojni grofični Teodori. Ni je mogla obtožiti, ker se ji je to zdelo grdo, hotela jo je le opozoriti, zato je segla po obuvalu in ga skušala skriti. Ljudje so to opazili in ji dejanje preprečili. Zakričala je in se prebudila.

O sanjah je povedala tudi materi, ki je v tem videla znamenje. Elica je v pričakovanju pokleknila ob materi, saj je upala, da bo to lahko pomenilo kaj dobrega. Mati ji je rekla, da se mora grofični zdaj zares zahvaliti za velik dar. Takrat je sklenila, da bo šla na pogreb. Mati ji je bila hvaležna in jo je poljubila na lase.

Na pogrebu so se ji zdeli žalujoči drugačni od običajnih pogrebcev.

Najbolj nenavadno je žaloval njen oče Avgust. Ko je njeno truplo prispelo domov, je stopil ven in razširil roke. Tako se je nevidno povezal z umrlo ženo Hedviko, ki je umrla že leta 1891, stara 31 let. Pokojna žena je izvirala iz plemenite spodnjeavstrijske rodbine Wimpffen.

Rodila mu je tri hčere. Ženi je dal izdelati veliko grobnico, v katero je posmrtne ostanke preselil leta 1894. Od takrat je večji del časa preživel v grobnici, ljudje so začeli verjeti, da je zaradi globoke ljubezni postal povezan z onostranstvom. Na pogreb za hčerko Teodoro je šel peš. Elica je v njem videla živega svetnika. Sama je o svetu vedela zelo malo, bila je podobna zajčku ali sivi čaplji. Upala je, da se bo kdaj v življenju bolje znašla. Iz njenega razmišljanja jo je prebudilo dekle ob njej, češ da mora nujno opraviti malo potrebo. Elici se je to zdelo nesprejemljivo, grozila ji je celo, da bo umrla, če odide prva od krste. Ne glede na vse je dekle počepnilo in opravilo potrebo. Nihče je ni opazil, dekleta pa so se umaknila lužici. Elica se je zgražala in bilo ji je žal, da je prišla.

VSEBINA

14

FERI LAINŠČEK

izprosijo dež. Ob suši so jih na murski breg vedno pripeljali dvanajst; vsaka med njimi je v vrbovo košarico položila križ, ki ga je posula s suhim listjem in prižgala. Goreče košarice so odrinile v reko. Če je v prihodnjih treh dneh začelo deževati, je bila daritev sprejeta. Če pa dežja ni bilo, so med devicami našli (okrivili) tisto, za katero so trdili, da je lagala o svojem devištvu. Osumljenko so zvezali na dno čolna in jo odrinili v tok. Če se je rešila, je dokazala svojo nedolžnost; če se ni, pa so potrdili njeno krivdo.

Juš je Elici tudi dejal, da bi ji zameril, če bi predolgo ostala dekle. Zelo jo je razjezil, zato je povzdignila glas, navzoči pa so sklepali, da se ga je preveč napila. Hitro je odšla domov, bosa je tekla med njivami. Moški so se ji gabili, njihovo prilizovanje jo je motilo. V sebi se je odločila, da se ne sme nikdar vdati in da je ne bo zavedel noben moški.

Elico je dohitel voz. Najprej je pomislila, da jo je zasledoval kateri od grajskih hlapcev, ki jo namerava spet nadlegovati. Trdno je bila odločena, da ne gre nazaj in da se tudi nikdar ne misli vrniti tja. Potem pa je na vozu prepoznala moškega, ki si jo je ogledoval na pogrebu. Bilo ji je neprijetno, ker jo je videl jezno, razmršeno in umazano. In ker mu ni hotela razlagati, kaj se je dogajalo pred tem, je imela občutek, da je v sploh nezavidljivem položaju. Moški ji je povedal, da je spraševal po njej in da so mu rekli, da je šla peš, zato ni želel zapraviti priložnosti in ji ponuditi prevoz. Opazila je, da je voz kakovosten in skoraj nov, konj je bil izurjen, zato se je zdrznila ob misli, da bi se pripeljala domov na takem vozu.

Na tujcu je znova opazila lepe modre oči, hkrati mu je izrazila pomislek, zakaj bi se morala voziti. Odvrnil ji je, da si bo tako spočila lepe noge in se nadihala svežega zraka. Prisedla je. Zdel se ji je mlajši kot na prvi pogled, a še vedno starejši od nje. Deloval je možato in resno. Ni mogla ugotoviti, kateremu stanu je pripadal. Povedal ji je, da je kobili ime Hidra, kar je nekdanje ime za vodno kačo s sedmimi glavami, v teh časih pa tako imenujejo velike reke z več rokavi in spremenljivim tokom, kot je npr. Mura. Ni vedel, zakaj je dal konju prav tako ime, vendar naj bi druge izbire tisti, ki je cele dneve v vodi, skoraj ne imel.

Elico je ta izjava presenetila, zato se ji je predstavil: Ivan Spransky, CMYK uslužbenec radgonske 10/100/90/0 vodne uprave. Sama se je predstavila manj imenitno, in sicer kot Elica, hči beltinskega hlevskega hlapca, pokojnega Sreša. Ivan je izrazil upanje, da bosta stike ohranjala tudi v prihodnje.

Ni mu odgovorila, ampak je zasanjano pogledala pokrajino. Pristala je na klepetanje, v katerem ni videla nič slabega. Ivan ji je govoril, da ji bo pokazal najlepše kraje ob reki, tam, kjer gnezdijo čaplje, se skrivajo

knjigarna.com swis721

L O Č I L B O M P E N O O D VA L O V

15

labodji mladiči … Lepote bi želel deliti z njo. Elica ga je le poslušala in pozabila povedati, da bi lahko zavila po bližnjici.

Lovec

knjigarna.com swis721

V nedeljo je Ivan Spransky prijezdil na konju Gáborju, ki je bil nekdanji kasaški prvak, a zdaj ni bil več tako močan. Hotel je le, da ga CMYK Elica vidi. Zaljubljenca sta se prvič dotaknila, Ivan jo je nežno prijel za 10/100/90/0 brado. Zbliževanje sta prekinila, ko je prišla mati.

Mati je pri kosilu pripovedovala o tragični usodi svoje družine. Poleti leta 1874 je izgubila prvorojenca Éleka, ki je imel 4 leta in 7 mesecev.

Našla ga je ležečega med malinami z odprtimi očmi. Zdravnik na njem ni našel kačjega pika, tudi babica, ki je pomagala pri porodu, ni

VSEBINA

Mati je mislila, da se je izpolnila božja volja, ko je Ivan pripeljal Elico domov. Sanje o grofičinem čeveljčku naj bi dokazovale, da gre za usodo in da Elice ni izbral Ivan. Sanje so bile žive tudi v Eličinem spominu, vendar enkrat kot negativen spomin na nasilno množico, drugič pa kot srečni obet.

Ivan ju je obiskoval ob nedeljah po maši in je rad ostal na kosilu.

Oboževal je kurjo juho, ki jo je mati pripravljala iz sveže zaklanih kokoši. Ker ni imela veliko kokoši, se je ustrašila, da ji jih bo zmanjkalo, zato je jajca podtaknila kar dvema kokljama. Ivan je sicer ob vsakem obisku prinesel za darilo različne vrste rib, divje zajce ali srno. Mati je bila po vsakem njegovem odhodu bolj radovedna, vendar ji Elica ni povedala ničesar. Materi je zamerila, da se je na Ivana navezala bolj, kot bi se mati lahko, in da se morda polašča tistega dela njegovega srca, ki pripada njej. Do matere je bila zato precej zoprna in nejevoljna.

Mati ji je po devetih tednih obiskov očitala, da ji ni še ničesar povedala, Elica pa ji je rekla, da ji gre kurja juha že na živce. Mati je odgovorila, da potem pa ne bo več klala kokoši, a je Elica hitro zatrdila, da ji je všeč, če Ivan prihaja. Mati ji je svetovala, naj ga pripravi, da se izjasni, kaj bi rad, Elica pa naj bo tudi pripravljena na vse. V postelji sta se potem pogovarjali še dolgo v noč. Materina edina želja je bila, da bi se hči poročila. Elica je prvič pomislila na to, da bi ob sebi res imela moškega, takega pravega, odločnega – spominjal jo je na lovca iz čitank.

Njegova drža se ji je zdela samotna, celo zasanjana. To jo je strašilo in privlačilo obenem. Bil je zadržan, saj ni navezoval veliko stikov z ljudmi.

Od nje je bil starejši 12 let, na njem ni bilo nič več fantovskega in imel je odsotni smehljaj. Najbolj ji je bilo všeč, da ji ni obljubljal nemogočega, ampak je vse vedno uresničil. Potem sta z materjo skušali zaspati.