Kozma Ahačič
Slovnica NA KVADRAT
Slovenska slovnica za srednjo šolo
knjigarna.com
Predgovor
Slovnica na kvadrat je namenjena vsem, ki želijo zanesljiv pregled osnov slovenske slovnice, predstavi pa tudi posamezne zanimivosti in rešitve težav, ki sicer zahtevajo poznavanje jezika na visoki ravni.
Delo je primerno za rabo v srednji šoli, kjer bo vsak učitelj glede na sposobnosti svojih dijakov sam presodil, katere zanimivosti spadajo med osnovno znanje. Vsebina je razdeljena na paragrafe, da si lahko dijaki sproti označujejo, kaj že znajo. Delo bo lahko služilo tudi osnovnošolskim učiteljem slovenščine in tujih jezikov kot priročnik za boljši pouk, sposobnejšim osnovnošolcem od 7. razreda naprej pa za vpogled v znanje na višji ravni. Prav tako je delo primerno za vse odrasle, ki se s posameznimi slovničnimi pojmi srečujejo pri učenju tujih jezikov in želijo obnoviti svoje poznavanje strukture slovenskega jezika ter jezikoslovne terminologije. Ni pa primerno za tiste, ki se učijo slovenščine kot tujega jezika, ali tiste, ki želijo jezik preučevati na višji ravni.
Vsebinsko in terminološko sledi slovnica veljavnim učnim načrtom in uveljavljeni terminologiji, edino namesto izraza občna rabi izraz splošna imena. Raba nekaterih terminov je poenostavljena (s terminom sprememba so npr. poimenovane tako glasovne spremembe kot glasovne premene). V nasprotju z znanstvenimi deli o jeziku si takšna slovnica namreč lahko dovoli večjo poimenovalno svobodo.
Ker prave šolske slovnice na Slovenskem že dolgo nismo imeli, bi rad opozoril, da šolska slovnica ni okrajšava, ampak vsebinska prilagoditev in poenostavitev jezikovnih spoznanj na višji ravni. To tudi ni učbenik, ampak priročnik. V šolski slovnici ni zajeto vse, kar lahko povemo o jeziku, marsikaj pa je močno poenostavljeno.
knjigarna.com
Glede na to, da je slovnica Jožeta Toporišiča kot zadnja večja slovenska slovnica stara že več kot štirideset let (1976), sem pri pripravi šolske slovnice upošteval tudi številna novejša jezikoslovna dela, kar je opazno predvsem pri izbiri primerov ter v razdelkih z zanimivostmi in pogostimi napakami. Izbor iz literature je na koncu slovnice.
Primeri v slovnici so izbrani iz korpusov ter iz nekaterih sodobnih ali še vedno aktualnih leposlovnih del. Po potrebi so okrajšani ali vsebinsko dopolnjeni (če kontekst sicer ne bi bil jasen). Sodobno rabo, kakor jo izkazujejo obstoječi korpusi in nekatera pregledana leposlovna dela, ki sem jih izpisoval zadnjih sedem let, upošteva tudi vsebinski del slovničnega opisa.
Pregledu slovnične zgradbe slovenskega knjižnega jezika sledijo osnovna pravopisna pravila, tabele sklanjatev in spregatev, za lažjo orientacijo po knjigi pa služi seznam jezikoslovnih izrazov in krajšav. Vsako poglavje dopolnjujejo zanimivosti in pogoste napake iz korpusa Šolar.
Pozoren bralec bo verjetno opazil, da sem se izognil poglavju o zvrstnosti slovenskega jezika. To odločitev sem sprejel zavestno, saj se vse bolj kaže, da obstoječa opredelitev socialnih in funkcijskih zvrsti ne odraža dejanskega stanja na slovenskem govornem prostoru, hkrati pa je na voljo premalo raziskav, da bi lahko postavili zanesljivo novo opredelitev.
Pisanje slovnice je dolg proces. Poenostavljanje je pri tem včasih dolgotrajnejše od celovitega opisovanja. Iskrena hvala vsem, ki ste mi pomagali na tej poti z nasveti, s strokovnimi pogovori, z zbiranjem podatkov in z izkušnjami iz šolske prakse. Hvala tudi vsem, ki ste pomagali pri izboljšavah za drugo izdajo slovnice. Avtor
PRAVOPIS
GLAS knjigarna.com
Glasoslovje
(fonetika in fonologija)
1 Glasove, ki jih v besedah ne moremo spremeniti, ne da bi se spremenil pomen besed, imenujemo glásniki (fonemi ). Delimo jih na samoglasnike (vokale) in soglasnike (konzonante).
samoglasniki
i šestilo
é (ozki e) tenis
ê (široki e) ž ena
a gl a s
ô (široki o) soba
ó (ozki o) torba
u pu ščica
ә (polglasnik) pes, vrt
zvočniki
soglasniki
nezvočniki zaporniki priporniki zlitniki
j jajce p pikapolonica f falot č čmrlj
v ve verica b babica s se stra c cokla
m mama t torba z z adetek dž ( 12)
n noč d dedek š šola
r roka k kokoš ž ž oga
l lulati g gora h hiša STR. 144–151
2
3
Glasove zapisujemo s črkami slovenske abecede (a b c č d e f g h i j k l m n o p r
s š t u v z ž). V njej vsak glas, ki vpliva na pomen, nima svoje črke:
a) široki ê in ozki é zapisujemo kot e ž ena (široki e), tenis (ozki e)
b) široki ô in ozki ó zapisujemo kot o soba (široki o), torba (ozki o)
c) polglasnik lahko zapisujemo kot e, pred r pa ga ne zapisujemo – razen na koncu besede
dež, vrt, ministrski, minister, dober
Vseh glasov ne zapisujemo, kakor jih izgovarjamo, ampak se pri tem ravnamo po naslednjih pravilih:
a) soglasnike pišemo tako, kakor bi jih izgovorili pred samoglasnikom ali pred m n l r j v (ml i na rjev i)
sem delal : sem delala gla sba : gla sovi, gla sno
b) predlog z pišemo in izgovarjamo kot s pred t s h š k f c p č (ta su hi šk a fec pušč a)
z Ano : s prijateljico
c) predlog k pišemo in izgovarjamo kot h pred k in g (k ilog ram)
k nogometašu : h košarkarju
11, 26, 35/5
4
Nekatere glasove lahko v posameznih besedah izgovarjamo nekoliko drugače kot v drugih. To niso posebni glasovi, ki bi vplivali na pomen, ampak so le njihove različice (variante fonemov).
Najbolj zanimive različice ima glas v.
arhivar [v], bova [v]
arhiv [u ], arhivski [u ]
vzeti [w], vlada [w], v reme [w]
vsak [ʍ], predvsem [ʍ], v predavalnici [ʍ], v zvezku [w]
navadni v (zgornje zobe položimo na spodnjo ustnico) pred samoglasnikom
v skupaj s predhodnim samoglasnikom izgovorimo kot nekakšen dvoglasnik za samoglasnikom (če ne sledi samoglasnik)
v izgovorimo z obema ustnicama: ob tem lahko glasilke zvenijo [w] ali pa ne [ʍ]
Različice pa imajo tudi nekateri drugi glasovi.
n: Ana, Anka, konj m: mama, simfonija
t: tablica, tnalo, tla d: dan, dno, dleto
pred soglasnikom (če je v na začetku besede ali za soglasnikom)