9789616357944 by Založba Rokus Klett, d.o.o.

8/5/09

11:50

Page 1

ar na .c om

OBCA UVOD_PRELOM

Jurij Senegačnik, Borut Drobnjak

OBČA GEOGRAFIJA

jig

ZA 1. LETNIK GIMNAZIJ

OBCA UVOD_PRELOM 2017

26/4/18

10:41

Page 2

OBČA GEOGRAFIJA ZA GIMNAZIJE Avtorja dr. Jurij Senegačnik, Borut Drobnjak Recenzentki Ingrid Florjanc, dr. Metka Špes

ar na .c om

Strokovni pregled posameznih vsebinskih sklopov dr. Andrej Černe (promet), Aleksander Jakoš (prebivalstvo), dr. Simon Kušar (trajnostni razvoj in prostorsko načrtovanje), dr. Franc Lovrenčak (prst in rastlinstvo), dr. Andrej Mihevc (kraški relief), dr. Karel Natek (zgradba Zemlje in njeno površje), dr. Darko Ogrin (podnebje), dr. Mirko Pak (naselja in kmetijstvo), dr. Dušan Plut (vodovje), dr. Blaž Repe (prst), dr. Andrej Senegačnik (energetika in industrija) Urednik dr. Jurij Senegačnik Lektorica Renata Vrčkovnik

Vsebinska zasnova kart in grafikonov dr. Jurij Senegačnik, Borut Drobnjak

Karte in grafikoni mag. Mateja Rihtaršič, Darko Simeršek Vsebinska zasnova risb dr. Jurij Senegačnik, Borut Drobnjak Risbe Gregor Markelj

Fotografije arhiv založbe Modrijan, Fotodokumentacija Dela, Fotodokumentacija Volva, Bojan Brecelj, Borut Drobnjak, Viki Grošelj, dr. Ana Korže Vovk, Andrej Križ, Barbara Lampič, Andrej Nešović, Andreja Senegačnik, dr. Jurij Senegačnik, Wikimedia Commons (Georgios Giannopoulos, Julien Harneìs, Andrea Schmidt) Oprema in oblikovanje Gorazd Rogelj

jig

Računalniški prelom Dušan Obštetar

Izdala in založila Modrijan založba, d. o. o. Za založbo Branimir Nešović Naklada 2000 izvodov Natisnjeno v Sloveniji Ljubljana 2018 Štirinajsta izdaja

Strokovni svet RS za splošno izobraževanje je na seji dne 12. 2. 2009 s sklepom št. 6130-1/2009/7 potrdil učbenik Obča geografija, ki sta ga napisala Jurij Senegačnik in Borut Drobnjak, za gimnazijsko izobraževanje in program turističnega tehnika. © Modrijan založba, d. o. o. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 911(075.3) SENEGAČNIK, Jurij, 1957Obča geografija za 1. letnik gimnazij / Jurij Senegačnik, Borut Drobnjak ; [karte in grafikoni Mateja Rihtaršič, Darko Simeršek ; risbe Gregor Markelj ; fotografije arhiv založbe Modrijan … et al.]. - 14. izd. - Ljubljana : Modrijan, 2018 ISBN 978-961-6357-94-4 1. Drobnjak, Borut 294308096 www.modrijan.si

OBCA UVOD_PRELOM

8/5/09

11:50

Page 3

KAZALO Uvod (J. SENEGAČNIK)

......................................................................

ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE

(J. SENEGAČNIK)

10 12 19 21 27 30 35 36 40 45 50 57 61

ar na .c om

Zgradba Zemlje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Teorija o tektoniki plošč . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Gubanja in razlamljanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vulkanizem in potresi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Geološki razvoj Zemlje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vrste kamnin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zunanji preoblikovalni procesi in preperevanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Preoblikovalni procesi na pobočjih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Rečni relief . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ledeniški relief . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kraški relief . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vetrni relief . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Obalni relief . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

PODNEBJE

Ozračje, vreme in podnebje (B. DROBNJAK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Segrevanje ozračja in temperatura zraka (B. DROBNJAK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vlaga v zraku in vrste padavin (B. DROBNJAK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zračni tlak in zračna kroženja (B. DROBNJAK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Toplotni pasovi in podnebni tipi (J. SENEGAČNIK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

PRST IN RASTLINSTVO

68 71 75 78 86

(J. SENEGAČNIK)

Prst . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100 Rastlinstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 109

VODOVJE

118

(J. SENEGAČNIK)

jig

Svetovno morje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 Tekoče vode na zemeljskem površju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 Podzemeljske vode . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130 Jezera . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132 Mokrišča . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135

PREBIVALSTVO IN NASELJA

138

Razporeditev in rast prebivalstva (B. DROBNJAK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 140 Rodnost, umrljivost in naravni prirast (B. DROBNJAK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 142 Selitve (B. DROBNJAK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 146 Biološke sestave prebivalstva (B. DROBNJAK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 149 Družbene sestave prebivalstva (B. DROBNJAK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152 Naselja (J. SENEGAČNIK) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 156

GOSPODARSKE DEJAVNOSTI IN UREJANJE PROSTORA

(J. SENEGAČNIK)

162

Kmetijstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164 Energetika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168 Industrija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172 Promet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 178 Turizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182 Trajnostni razvoj in prostorsko načrtovanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185

OBCA UVOD_PRELOM

8/5/09

11:50

Page 4

O UČBENIKU Pred teboj je učbenik Obče geografije. Njegovo vsebino smo razdelili v šest večjih tematskih sklopov. Štirje obravnavajo fizičnogeografske (zgradba Zemlje in njeno površje, podnebje, prst in rastlinstvo, vodovje), dva pa družbenogeografske vsebine (prebivalstvo in naselja, gospodarske dejavnosti).

ar na .c om

Vsak tematski sklop se začenja z dvostranskim napovednikom. Na njegovi levi strani je celostranska slika z značilnim motivom, ki je nekakšen slikovni uvod v tematski sklop. Na desni strani je najprej naslov tematskega sklopa, potem pa sledijo tri uvodna vprašanja za motivacijo. Gre za vprašanja višjega nivoja, ki običajno zahtevajo dober razmislek. Če si iz osnovne šole prinesel vsaj nekaj geografskega predznanja in znaš logično razmišljati, boš znal nanje odgovoriti brez težav. Desno od vprašanj je še druga (manjša) motivacijska slika. Sledi krajše motivacijsko besedilo, ki nas popelje v posamezen tematski sklop, in na koncu napoved vsebinskih sklopov.

Vsak tematski sklop je likovno-grafično opremljen v dveh barvah – nosilni, ki je prevladujoča, in dodatni. Nosilna in dodatna barva za vsak tematski sklop sta razvidni že iz kazala na začetku učbenika. Pri tematskem sklopu Zgradba Zemlje in njeno površje je npr. nosilna barva temno modra, dodatna barva pa rumena. Posamezni tematski sklopi se tako že na prvi pogled razlikujejo, kar omogoča preglednejšo uporabo učbenika. Pri prebiranju besedilnega dela učbenika ti bo v pomoč logična hierarhija naslovov in podnaslovov. Vsi pomembnejši geografski pojmi so označeni polkrepko. Vsak pojem, ki se pojavi na novo, je sproti razložen, na koncu učbenika pa boš našel kazalo manj znanih pojmov. Besedilni del učbenika dopolnjuje izredno bogat izbor slikovnega in kartografskega gradiva. Zlasti pri fizičnogeografskih poglavjih smo skušali čim več pojavov in procesov prikazati z nazornimi ilustracijami (blokdiagrami), saj nam te dostikrat povedo več kot še tako dobre fotografije.

jig

Poleg osnovnega besedila so v učbeniku še dodatne vsebine, ki vključujejo tri različne rubrike. Prva se imenuje »Zanimivosti«. Vključuje različne zanimivosti, ki popestrijo učno snov in razbijajo monotonost razlage. Druga rubrika se imenuje »Primer«. Vključuje različne aktualne primere, ki služijo boljši ponazoritvi posameznih pojavov ali procesov. Različni podatki, s katerimi se srečamo v tej rubriki, niso namenjeni temu, da bi se jih naučili, ampak služijo le popolnejši predstavitvi primerov. Podobno velja tudi za podatke v drugih dveh rubrikah. Tretja rubrika se imenuje »Za kanček več«. Vključuje zahtevnejše učne vsebine, ki jih učni načrt ne predvideva in so namenjene predvsem tistim dijakom, ki jih zanima še kaj več. Vse te rubrike bo učitelj vključeval v pouk po svoji lastni presoji. Vsaka od njih je prikazana na različni barvni podlagi. Prva je v nosilni barvi tematskega sklopa, druga v dodatni barvi, tretja pa v svetlem in temnem odtenku dodatne barve.

Na koncu vsakega vsebinskega sklopa so vprašanja za ponavljanje in utrjevanje, pri katerih se zahtevnost stopnjuje (od preverjanja znanja in razumevanja do preverjanja višjega nivoja znanja). Ta vprašanja so pravzaprav le bolj »za pokušino«, saj je temeljitejšemu utrjevanju in preverjanju tvojega znanja namenjen delovni zvezek. V veliko pomoč pri uporabi učbenika ti bo Ključ za uporabo učbenika na naslednji strani, v katerem je nazorno predstavljena celotna zgradba učbenika. Na koncu knjige je tudi seznam literature.

Jurij Senegačnik

OBCA UVOD_PRELOM

8/5/09

11:50

Page 5

KLJUČ ZA UPORABO UČBENIKA slikovna motivacija v tematski sklop ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE

naslov tematskega sklopa so gorovja, ki so nastala v bližnji geološki preteklosti, pra• Zakaj viloma višja od tistih, ki so nastala v daljni geološki preteklosti?

uvodna vprašanja

so rečne struge na gorskih pobočjih praviloma vrezane • Zakaj v živoskalno osnovo, na dnu kotlin pa v naplavine iz proda, peska in podobnega gradiva? so učinki delovanja vetra v Sahari veliko bolj izraziti kot • Zakaj v okolici tvojega domačega kraja?

manjša motivacijska slika

ar na .c om

Veliko geografskih učbenikov po svetu začenja pregled fizične geografije z obravnavo geološke zgradbe in reliefa. To ni naključje. Površje oziroma relief je namreč tisti del geosfere, ki v marsičem odločilno vpliva na vse druge sfere in s tem tudi na človekovo bivanje in njegove dejavnosti na našem planetu. Pri pridobivanju geografskega znanja, ki ga želimo usvojiti v tem šolskem letu, je obravnava reliefa neke vrste temelj, na katerem bomo gradili vse drugo.

motivacijsko besedilo kot uvod v tematski sklop

Izoblikovanosti reliefa ter vseh preoblikovalnih procesov, ki se odvijajo na površju, pa ne moremo dobro razumeti, če ne pokukamo tudi pod površje in spoznamo zgradbo Zemljine notranjosti. Šele z razumevanjem tamkajšnjega dogajanja bomo lahko odgovorili na zapletena vprašanja o tem, kaj se dogaja na samem površju. Zato bomo najprej spoznali zgradbo Zemlje in teorijo o tektoniki plošč, potem pa delovanje notranjih in zunanjih sil ter preoblikovalne procese. Pri tem seveda ne bomo mogli mimo obravnave geološkega razvoja Zemlje in različnih vrst kamnin. Zadnji del tega tematskega sklopa bomo namenili pregledu posameznih tipov površja.

napoved vsebinskih sklopov

VSEBINSKI SKLOPI

Zgradba Zemlje Teorija o tektoniki plošč Gubanja in razlamljanja Vulkanizem in potresi Geološki razvoj Zemlje Vrste kamnin Zunanje sile in preperevanje Preoblikovalni procesi na pobočjih Rečni relief Ledeniški relief Kraški relief Vetrni relief Obalni relief

•

naslov vsebinskega sklopa

bivanje (npr. hotele, motele, kampe), rekreacijo (npr. bazene, teniška igrišča), prevoz (npr. žičnice, parkirišča), zabavo (npr. igralnice), oskrbo (npr. trgovine s spominki) in vse drugo, kar potrebujejo turisti.

OBALNI RELIEF

•

Vzroki za nastanek morske erozije in akumulacije

Na morskih obalah se srečujemo s posebnim tipom erozije in akumulacije, ki sta posledica delovanja morskih valov, v manjši meri pa tudi morskih tokov in plimovanja. Delovanje morja je tako intenzivno, da se med vsemi oblikami površja najhitreje spreminjajo prav obale. Da bomo lahko razumeli nastanek obalnega reliefa, moramo najprej spoznati delovanje morskih valov. So najpomembnejši preoblikovalci obal. Razvijejo se na odprtem morju, takrat kadar je veter dovolj močan, piha dovolj dolgo in imajo valovi na voljo dovolj veliko razdaljo za nastanek. Čeprav vidimo, da valovi potujejo v eno smer, pa vodni delci v resnici ostajajo na enem mestu. Gibljejo se po krožnih poteh, nekako tako kot valji v tekočem traku. To si lahko ponazorimo s plavajočo žogico, ki jo valovi vseskozi dvigujejo in spuščajo, vendar se žogica pri tem skoraj ne premika naprej. Potovanje vodnih delcev je takšno vse do tedaj, ko pridejo valovi v plitvejšo vodo. Tam začnejo vodni delci v spodnjem delu zaradi trenja ob morsko dno potovati počasneje od delcev v zgornjem delu. Bolj ko postaja morje plitvo, krajši postajajo valovi, in manjša je njihova hitrost. Ker se pri tem stiskajo, postajajo čedalje višji in asimetrič- V plitvi vodi začne valovni vrh prehitevati valovni dol, valovi postanejo asimetrični, zani, dokler se ne prelomijo in pre- čnejo se lomiti in prevračati naprej. vržejo naprej. Val pluskne na obalo in pri tem odloži nekaj s seboj prinesenega materiala. Takoj za tem se voda umakne nazaj in material odplakne nazaj v morje. Valovi tako z nanašanjem in odplakovanjem nenehno premeščajo material vzdolž obale. Kjer je močnejše odnašanje, se obala razdira oz. krči. Prevladujoč proces je morska erozija ali abrazija. Kjer pa je močnejše nanašanje, se obala gradi oz. širi. Prevladujoč proces je morska akumulacija. Oglejmo si delovanje morskih valov na primeru obale, kjer se rti (skrajni deli polotokov) menjavajo z zalivi. Valovi se na odprtem morju vzporedno približujejo takšni obali, ko pa se ji močno približajo, se začenjajo njihove linije ukrivljati tako, kot narekuje oblika obale. Tisti deli valov, ki trčijo na rte, se zaustavljajo, stiskajo in spodjedajo obalo. Zato na rtih nastajajo strma pobočja – klifi. Drugi deli valov pa prosto potujejo naprej proti zalivom vse do tedaj, ko postane zalivska voda za njih preplitva. Tam začnejo odlagati material in v vsakem zalivu nastane peščena morska obala ali žal. Običajno jo imenujemo kar plaža. Morski valovi na ta način premeščajo material z rtov v zalive. Rti postajajo tako vedno krajši, zalivi pa vedno bolj zapolnjeni s prinesenim gradivom. Obalna črta postaja tako vedno bolj izravnana.

Kje vse se kaže vpliv turizma?

Turizem izredno močno vpliva tako na pokrajino in gospodarstvo kot tudi na kulturo in življenje ljudi. Ti vplivi pa še zdaleč niso le pozitivni. Zaradi povečanja turizma lahko pokrajina povsem spremeni svoj videz. To se dogaja predvsem na območjih množičnega turizma (npr. ob španskih obalah), kjer so skoraj vse površine izrabili za turistično infrastrukturo. Prav takšne »betonske džungle« ob obalah pa marsikoga ne privlačijo. Del turistov si namreč želi samote in miru. Na turističnih območjih so pogosta nasprotja med turizmom in drugimi uporabniki prostora (npr. kmetijstvom, ribištvom). Turizem s svojo množičnostjo tudi močno obremenjuje okolje. Poraba pitne vode v obmorskih krajih postane prevelika, izredno se poveča količina odpadkov in odpadnih voda, zaradi množice avtomobilov postane zrak zelo onesnažen, poveča se hrup ipd.

podnaslov vsebinskega sklopa osnovno besedilo poudarjeni pojmi

vprašanja za ponavljanje in utrjevanje

jig

Benidorm (Španija) je primer turističnega kraja, do skrajnosti prenatrpanega s turistično infrastrukturo.

Delovanje morske erozije in akumulacije na rtih in v zalivih (levo). Posledica takšnega delovanja je vedno bolj izravnana obalna črta (desno).

Pomen turizma za gospodarstvo je izredno velik. Turizem prinaša velike dohodke in zaposluje veliko število ljudi, močno pa vpliva tudi na razvoj drugih gospodarskih dejavnosti. Zaradi graditve turistične infrastrukture dobijo delo gradbena podjetja. Zaradi povečanega povpraševanja po hrani zaslužijo tudi kmetje in ribiči. Močno se poveča število zaposlenih v raznih vzporednih dejavnostih (npr. izdelava spominkov). Šibka stran turizma se kaže v tem, da večkrat omogoča le sezonsko zaposlitev. Lastniki turističnih objektov so pogosto tujci, ki zaslužek odvajajo v tujino. Velik pa je tudi vpliv na kulturo in način življenja domačega prebivalstva. Včasih razvoj turizma povzroči nekakšno »renesanso« krajevnih običajev in utrjuje elemente prvobitne kulture (npr. na Tirolskem). Pogosto pa se žal dogaja ravno nasprotno. Domače prebivalstvo se »utopi« v množici priseljencev in izgubi svojo nekdanjo identiteto. Turizem pa prinaša tudi druge negativNekdaj neuklonljivo ljudstvo Masajev danes pozira pred turisti. ne družbene pojave, kot so kriminal, prostitucija ipd. 1. Kaj je turizem? 2. Zakaj je Sredozemlje postalo najpomembnejše turistično območje na svetu? 3. Kaj meniš, zakaj je po 11. septembru 2001 v afriških državah močno upadel dohodek od turizma?

181

Prelomnica sv. Andreja

Več kot 1000 km dolga prelomnica je znana predvsem zato, ker ob njej ležita velemesti Los Angeles in San Francisco, poznani iz številnih ameriških filmov. Oba kraja sta že doživela katastrofalne potrese in stalno živita v pričakovanju novih. Zato vse stavbe gradijo izrazito protipotresno. Nevarnost potresov je na tem območju res velika. To pa izrabljajo tisti, ki se razglašajo za velike strokovnjake in napovedujejo skorajšnje uničenje velemest. Senzacij željni novinarji takšne »novice« radi objavljajo, z znanstvenega vidika pa stvari niso tako preproste. Na to temo so posneli tudi nekaj hollywoodskih filmov, delovanje »zloglasne« prelomnice pa so spoznali tudi otroci, saj se je pri enem od svojih filmskih podvigov vanjo spustil fantazijski junak Superman. On je seveda lahko preživel strahotno vročino v njeni globini, navadni ljudje pa je seveda ne bi.

•

Klimograma krajev London (Evropa) in Dunedin (Nova Zelandija)

rubrika »Primer«

Za oceansko podnebje na Irskem sta značilni stalna oblačnost in bujno travniško rastlinstvo.

Zakaj na Islandiji ne uporabljajo dežnikov? Islandija leži prav na območju islandskega ciklona, kjer se stalno »kuha« slabo vreme tudi za celinske dele Evrope. Čeprav leži daleč na severu, ima zaradi vpliva Severnoatlantskega toka vsaj ob obalah še oceansko podnebje. Na Islandiji ni potrebno prav dosti poslušati vremenskih napovedi. Vreme je namreč tako spremenljivo, da bo vsak dan skoraj zagotovo nekaj ur sonca in nekaj ur nadležnega pršenja. Ko obiščemo kakšen kraj in v njem dežuje, moramo počakati le nekaj ur, pa ga bomo verjetno lahko videli tudi v soncu. Klub vsakdanjemu dežju pa Islandci skoraj ne Spremenljivo vreme na Islandiji uporabljajo dežnikov. Vreme je namreč tako vetrovno, da večinoma onemogoča uporabo dežnikov, od pršenja pa tudi nisi pretirano moker.

Prelomnica sv. Andreja

Še nekaj »nepravilnosti« v zvezi s teorijo o tektoniki plošč Pri našem pregledu smo ugotovili, da je večina potresov in vulkanskih izbruhov na območju stikov litosferskih plošč, vendar obstajajo tudi izjeme. Povezane so s t. i. »vročimi točkami«.

rubrika »Zanimivosti« rubrika »Za kanček več«

Kaj so vroče točke?

Havajski otoki so niz vulkanskih vzpetin, ki se dvigujejo sredi Tihega oceana. Ležijo kar 3200 km od najbližjega stika litosferskih plošč. Le kako so lahko ti velikanski vulkani nastali sredi litosferske plošče in ne ob njenem robu? To pojasnjuje teorija t. i. vročih točk. Po njej se pod premikajočo se Tihooceansko ploščo na območju Havajev nahaja relativno majhno, vendar trajno in izredno vroče žarišče, imenovano vroča točka (angl. hot spot). Iz nje prodira na dno Tihega oceana lava, iz katere je najprej nastal prvi vulkanski otok. Ker se oceansko dno oz. Tihooceanska plošča počasi premika proti severozahodu, se je premaknil tudi nastali vulkan, vroča točka pod ploščo pa je ostala na prejšnjem mestu. Magma je začela kmalu prodirati na površje na drugem delu plošče, in tako je nastal naslednji vulkanski otok. Dokaz za to teorijo sta lega in starost Havajskih otokov. Razporejeni so namreč v ravnem nizu, pri čemer je najbolj oddaljen otok Kauai sestavljen iz najstarejše lave, otok Hawaii, ki naj bi še danes ležal nad vročo točko, pa iz najmlajše. Havaji so eden najbolj znanih primerov vroče točke, vendar domnevajo, da je na Zemlji še precej drugih. Podobno naj bi nastala tudi nekatera druga otočja (Azori, otočje Galapagos), vroče točke pa se nahajajo tudi pod kontinenti. Najbolj znan primer je pod narodnim parkom Yellowstone v ZDA. Posledice tamkajšnje vroče točke se kažejo v slovitih gejzirjih, vročih vrelcih in drugih čudesih tega prvega narodnega parka na svetu. Nastanek Havajskih otokov nad vročo točko

Celinsko ali kontinentalno podnebje je v marsičem pravo nasprotje oceanskega. Z oddaljevanjem od oceanov se namreč večajo temperaturna nihanja (čez vse leto in tudi čez dan), manjša se količina padavin, čedalje izrazitejši pa postaja njihov poletni višek. Glede na to lahko razlikujemo kontinentalno vlažno, polsuho in suho podnebje ter zmerno hladno podnebje. Kontinentalno vlažno podnebje je značilno za notranjost in vzhodne obale kontinentov v zmerno toplem pasu. Na južni polobli tega podnebja skoraj ni. Temperature so odvisne predvsem od geografske širine. Na jugu so poletja še dokaj vroča, proti severu pa čedalje hladnejša. Količina padavin se zmanjšuje proti notranjosti kontinentov, vendar jih je dovolj, da še uspeva (večinoma) listopadni gozd. Višek padavin je poleti. Padavine so tedaj večinoma konvekcijskega nastanka in pogosto padejo v obliki nalivov, v drugih delih leta pa jih prinašajo že oslabljeni potujoči cikloni. Pozimi so padavine v obliki snega.

Klimograma krajev Krakov (Evropa) in Madison (Severna Amerika)

Pokrajina vlažnega kontinentalnega podnebja na Poljskem

OBCA UVOD_PRELOM

8/5/09

11:50

Page 6

UVOD •

Kaj je geografija?

ar na .c om

Kadar ljudje zaslišijo besedo geografija, jim pridejo pred oči različne predstave. Velikokrat pri tem pomislijo na opisovanje tujih dežel, uporabo zemljevidov, poimenovanje različnih krajev, gora, rek, pokrajin ipd. Večina ljudi se (razen v šoli) v vsakdanjem življenju z geografijo ne srečuje prav zavestno. Za geografsko okolje okoli sebe postanejo dovzetnejši med počitnicami, ko preživljajo svoj dopust v naravi ali potujejo v druge kraje in dežele. Tedaj lahko okoli sebe opazujejo drugačne naravne in družbene pojave, kot so jih vajeni od doma, in jih skušajo tudi razumeti in med seboj povezovati. S tem pa smo že prišli blizu opredelitvi, kaj geografija sploh je.

Ob besedi geografija še danes marsikdo pomisli na potovanja po eksotičnih deželah (Tanzanija).

Uporaba planinskega zemljevida

jig

Beseda izvira iz grških besed ge (zemlja) in grafein (pisati). Njen slovenski prevod je zemljepis. Pojmovanje geografije se je skozi človeško zgodovino precej spremenilo. Do 19. stoletja je bilo v ospredju njenega zanimanja opisovanje pojavov na zemeljskem površju. Od tedaj naprej pa so zaradi splošnega razvoja znanosti v tem obdobju hoteli pojave ne le opisovati, ampak tudi proučevati. Tako je nastala sodobna geografija, ki jo lahko opredelimo kot vedo ali znanost o zemeljskem površju. Pojave in procese (s tem mislimo na spreminjanje pojavov) na zemeljskem površju sicer proučujejo tudi druge vede, vendar drugače kot geografija. Zanimajo jih namreč le posamezne vrste pojavov. (Geologija se npr. osredotoča predvsem na geološko zgradbo, meteorologija na vremenske pojave ipd.) Bistvo geografije pa je v tem, da posameznih naravnih in družbenih pojavov oz. procesov ne obravnava »ločeno«, ampak v njihovi tesni medsebojni povezanosti, soodvisnosti in součinkovanju.

Kaj je predmet geografije?

•

Predmet proučevanja geografije je torej zemeljsko površje ali geosfera, kjer se stikajo različni ovoji zemeljske oble oz. različne sfere: trdna zemeljska skorja, ozračje (atmosfera), vodovje (hidrosfera) in prst (pedosfera). Na stiku teh sfer je nastal živi svet (biosfera), del katerega je tudi človek. S svojimi stvaritvami je na zemeljskem površju ustvaril prav posebno sfero (antroposfero). Vse te sfere so tesno prepletene in povezane s stalnim medsebojnim součinkovanjem. Geografija pa ne obravnava le celotnega zemeljskega površja, ampak tudi njegove posamezne dele. Označujemo jih z različnimi izrazi (npr. predel, območje ipd.), najpogosteje pa zanje uporabljamo izraz pokrajina, ki ima v geografiji poseben pomen. Pomeni namreč nek sklenjen in zaokrožen geografski prostor, samosvojo celoto s številnimi skupnimi značilnostmi, po katerih se loči od sosednjih geografskih prostorov. Slovenski izraz pokrajina se pogosto enači s tujim izrazom regija. Lepa primera zaokroženih prostorskih celot sta npr. Bela krajina in Ljubljansko barje, saj se po svojih značilnostih precej jasno ločita od sosednjih pokrajin. Praviloma pa pokrajine dokaj neopazno prehajajo druga v drugo, zato je meje med njimi težko določiti. Vsaka pokrajina ima namreč različne sestavine, ki jih imenujemo geografski elementi. Ločimo naravnogeografske (npr. rastlinstvo, relief) in družbenogeografske elemente (npr. izobrazbena

Uvod

OBCA UVOD_PRELOM

8/5/09

11:50

Page 7

ar na .c om

sestava prebivalstva). Geografski elementi se lahko pod vplivom različnih dejavnikov spreminjajo, zato se spreminjajo tudi pokrajine kot celote.

Rastlinstvo je eden najznačilnejših naravnih (levo), naselja pa družbenih elementov v pokrajini (desno).

Drugačna pojmovanja predmeta geografije

V zadnjih desetletjih so se predvsem v anglosaškem svetu (pa tudi drugod) začela uveljavljati drugačna pojmovanja regije in predmeta geografskega proučevanja. Ta pojmovanja pa so različna in jim ne moremo določiti povsem jasnega skupnega imenovalca.

Kako delimo geografijo?

Pri proučevanju geosfere lahko uporabimo dva bistveno različna načina, ki pomenita osnovno delitev geografije. Obča ali splošna geografija proučuje posamezen pojav (npr. vodovje) ali skupino pojavov po celem svetu (ali tudi na manjših delih geosfere), regionalna geografija pa proučuje le določeno pokrajino (oz. regijo) kot celoto vseh naravnih in družbenih pojavov. Pri tem lahko več manjših pokrajin združimo v eno večjo, ali po potrebi večjo pokrajino razdelimo na več manjših. S takšno delitvijo geografije se bomo srečali tudi v srednji šoli. Letošnje šolsko leto bomo namenili obči geografiji, v naslednjih letih pa bomo obravnavali regionalno geografijo (sveta, Evrope in Slovenije). Občo geografijo delimo še naprej na fizično in družbeno. Fizična geografija proučuje naravne pojave, dejavnike in procese, ki oblikujejo pokrajino. Delimo jo na več znanstvenih vej. Matematična geografija proučuje Zemljo kot nebesno telo, geomorfologija površje (relief), klimatogeografija podnebje, hidrogeografija vodovje, pedogeografija prst in biogeografija živi svet. Tudi družbeno geografijo, ki proučuje delovanje človeške družbe v pokrajini, delimo na več znanstvenih vej. Prebivalstvo proučuje demogeografija ali geografija prebivalstva, naselja geografija naselij, gospodarske dejavnosti pa gospodarska ali ekonomska geografija. (V njenem okviru lahko ločimo agrarno in industrijsko geografijo, geografijo prometa in turizma itd.) Posebna veja je politična geografija, ki proučuje politične tvorbe.

jig

•

1. Na kaj najpogosteje pomisliš, ko slišiš besedo geografija? 2. Zakaj je pogosto težko določiti meje med različnimi pokrajinami? 3. Za nalogo si dobil merjenje temperature na šolskem dvorišču. V okvir katere znanstvene veje geografije sodi takšna naloga?

8/5/09

12:02

Page 8

jig

ar na .c om

1. poglavje

8/5/09

12:02

Page 9

ar na .c om

ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE

so gorovja, ki so nastala v bližnji geološki preteklosti, pra• Zakaj viloma višja od tistih, ki so nastala v daljni geološki preteklosti? so rečne struge na gorskih pobočjih praviloma vrezane • Zakaj v živoskalno osnovo, na dnu kotlin pa v naplavine iz proda, peska in podobnega gradiva?

so učinki delovanja vetra v Sahari veliko bolj izraziti kot • Zakaj v okolici tvojega domačega kraja?

jig

VSEBINSKI SKLOPI Zgradba Zemlje Teorija o tektoniki plošč Gubanja in razlamljanja Vulkanizem in potresi Geološki razvoj Zemlje Vrste kamnin Zunanji preoblikovalni procesi in preperevanje Preoblikovalni procesi na pobočjih Rečni relief Ledeniški relief Kraški relief Vetrni relief Obalni relief

1. poglavje

8/5/09

12:02

Page 10

ZGRADBA ZEMLJE •

Notranje in zunanje sile ter preoblikovalni procesi

ar na .c om

Na zemeljskem površju se visoka gorstva menjavajo z ugreznjenimi kotlinami, vrezanimi dolinami, ploskimi ravninami in drugimi oblikami. Zakaj je površje tako raznoliko? Odgovor na to moramo iskati v sočasnem delovanju dvojnih sil in preoblikovalnih procesov, ki neprestano spreminjajo površje. Prve so notranje ali endogene sile in preoblikovalni procesi, ki imajo svoj izvor v notranjosti Zemlje. Povzročajo vulkansko delovanje, potrese ter gubanja in prelamljanja zemeljskega površja. Vse to pogosto označujemo tudi kot tektonsko delovanje oz. na kratko tektoniko. Druge so zunanje ali eksogene sile in preoblikovalni procesi, ki imajo svoj izvor zunaj Zemlje. Mednje prištevamo predvsem delovanje Sonca (in tudi Lune). Sončna energija vpliva na temperaturne razlike na površju in s tem na preperevanje kamnin, delovanje vode, vetra idr. Notranje sile in procesi površje večinoma dvigujejo in tako ustvarjajo gorstva, zunanje sile in procesi pa ta gorstva znižujejo in težijo k temu, da bi bilo površje čim bolj uravnano. Notranje in zunanje sile so tako v nekakšnem stalnem medsebojnem boju za prevlado. Če prevladujejo prve, je površje gorato, če prevladujejo druge, pa je bolj uravnano.

Gorstvo se je zaradi delovanja notranjih sil in procesov najprej dvignilo (levo), zaradi delovanja zunanjih sil in procesov pa potem znižalo (desno).

Zemljo sestavljajo trije koncentrični ovoji

jig

•

Notranjo zgradbo Zemlje si lahko najenostavneje ponazorimo z mehko kuhanim jajcem. Sestavljajo jo namreč trije koncentrični ovoji – Zemljina skorja, plašč in jedro (pri jajcu jajčna lupina, beljak in rumenjak). Zunanja plast je Zemljina skorja, ki nas v marsičem spominja na trdo in krhko jajčno lupino. Zemljina skorja pod kontinenti se tako po sestavi kot po debelini razlikuje od tiste pod oceani. Pod kontinenti jo sestavljata dve plasti, med katerima pa ni ostre meje. Zgoraj je granitna plast (po prevladujočih elementih siliciju in aluminiju so jo včasih imenovali sial), spodaj pa bazaltna plast (po siliciju in magneziju so jo včasih imenovali sima). Pod oceani jo sestavlja le ena plast, in granitna plast

Zemljina skorja pod kontinenti in oceani

bazaltna plast

Zgradba Zemlje Zgradba Zemlje in njeno površje

1. poglavje

8/5/09

12:02

Page 11

Kaj so litosferske plošče?

astenosfera

plast pod astenosfero

p l a š č

jig

litosfera

Ena največjih skrivnosti Zemlje je v tem, da njeno površje skozi geološko zgodovino ne ostaja isto, ampak se zelo počasi, a zanesljivo zamenjuje z novim površjem. Majhen del površja namreč stalno izginja oz. »tone« v notranjost Zemlje, po drugi strani pa se drug del površja stalno »rojeva« na novo oz. prihaja na površje iz njene notranjosti. Za lažje razumevanje tega skrivnostnega dogajanja si notranjo zgradbo Zemlje zamislimo nekoliko drugače. Zemljo zopet razdelimo na tri ovoje, na litosfero, astenosfero in plast pod astenosfero, s tem da se meje teh ovojev ne ujemajo z mejami med skorjo, plaščem in jedrom. Pri takšni razdelitvi je zgornja plast Zemlje litosfera – nekakšna trdna lupina Zemlje, ki jo sestavljata Zemljina skorja in zgornji del plašča. Ta je hladnejši in trdnejši od spodnjih delov plašča in se v več pogledih obnaša podobno kot Zemljina skorja. bazaltna plast granitna plast Litosfera je trdna, na več delov razdrobljena »lupina« Zemlje. Te dele imenujemo litosferske plošče. Med seboj se tesno stikajo in »plavajo« na niže ležeči mehkejši podlagi, imenovani astenosfera. Ta mehkejzgornji del plašča ša plast Zemljinega plašča je v plastični oz. skoraj tekoči obliki. Je nekakšen mehkejši vložek med trdo litosfero zgoraj in plastjo pod astenosfero spodaj, ki jo sestavljata najbolj spodnji del plašča in jedro. Litosferske plošče so različno velike. V razmerjih druga do druge se premikajo nekaj cm na leto in pri tem spreminjajo svojo velikost. Nekoliko nas spominjajo na ledene plošče v polarnih morjih, ki se poneastenosfera kod razmikajo, pokajo in delijo na dvoje, drugod pa podrivajo druga pod drugo, pri čemer se led na takšnih stikih kopiči in dviguje. Nekaj podobnega lahko opazujemo tudi pri litosferskih ploščah, le da so razmerja tisočkrat večja. Zemljina litosfera je razdeljena na šest velikih in vsaj devet manjših plošč. Na priloženi plast pod astenosfe ro karti na naslednji strani si lahko ogledamo, kje se litosferske plošče na medsebojnih stikih razmikajo, približujejo ali drsijo druga ob drugi. Prerez čez Zemljino skorjo in del plašča skorja

•

ar na .c om

sicer bazaltna. Zemljina skorja je tako pod kontinenti nekajkrat debelejša (30 km) kakor pod oceani. Najdebelejša je pod velikimi gorskimi sistemi. Stik med Zemljino skorjo in plaščem je zelo razločen. Imenujemo ga Mohorovičićeva nezveznost ali na kratko kar Moho, in sicer po zagrebškem znanstveniku, ki je prvi odkril, da potresni valovi tu močno spremenijo svojo hitrost. Pod skorjo leži plašč, ki sega do globine 2900 km. V primerjavi s skorjo je bolj vroč in gostejši, saj temperatura in tlak v notranjosti Zemlje z globino naraščata. V središču Zemlje je jedro, ki sega do globine 6400 km. Jedro je dvakrat gostejše od plašča, saj ga bolj kot raztaljene kamnine sestavljajo kovine, predvsem železo in nikelj. Zato so ga poimenovali kar nife (ni = nikelj, fe = železo).

Oceanske in kontinentalne plošče

Litosferske plošče delimo na kontinentalne in oceanske, pri čemer kontinentalne zajemajo poleg kontinentov tudi velike dele okoliških morij. Meje oz. stiki med posameznimi ploščami so namreč povečini na dnu oceanov. Litosferske plošče nimajo enake debeline. Oceanske plošče (plošče pod oceani) so lahko debele največ 15 km, kontinentalne plošče (plošče pod kontinenti) pa so precej debelejše, pod nekaterimi najvišjimi gorstvi segajo tudi 200 km globoko. Kljub temu stabilno »plavajo« na mehkejši astenosferi v nekakšnem trajnem ravnovesju. Vse to zelo spominja na plavanje ledenih gora, ki so do devetih desetin potopljene v morje. Višji ko je del, ki gleda nad gladino, globlje v morje sega potopljeni del. Podobno je pri litosferskih ploščah. Bolj ko gore na kakem kontinentu segajo v višino, globlje so »korenine« tega kontinenta, potopljene v astenosfero.

8/5/09

12:02

Page 12

ar na .c om

1. poglavje

Litosferske plošče na Zemlji

1. Kateri so notranji in kateri zunanji preoblikovalni procesi? 2. V čem se razlikujeta granitna in bazaltna plast? 3. Zakaj je plašč v tekočem stanju, čeprav je gostejši od trdne litosfere?

TEORIJA O TEKTONIKI PLOŠČ

jig

•

Od Wegenerjeve teorije o potovanju kontinentov do teorije o tektoniki plošč

Verjetno je tvojo pozornost na zemljevidu sveta že kdaj pritegnilo neverjetno sovpadanje oblike Gvinejskega zaliva v Afriki in obale na vzhodu Južne Amerike. Ti nenavadno prilegajoči se obrisi kontinentov so že stoletja pritegovali pozornost in navajali na misel, da so bili kontinenti nekoč združeni. Prvo resnejšo teorijo o tem je leta 1912 razvil Alfred Wegener. Domneval je, da so bili vsi današnji kontinenti nekoč združeni v velikanskem prakontinentu, ki ga je poimenoval Pangea. Pred 200 milijoni let je ta začela razpadati, posamezni deli pa so potem »potovali« v različne smeri.

Razpadanje prakontinenta Pangea in nastanek današnjih celin

Zgradba Zemlje in njeno površje

1. poglavje

8/5/09

12:02

Page 13

ar na .c om

Wegener se pri nastanku svoje teorije ni opiral le na zrcalno podobnost med afriško in južnoameriško obalo, ampak tudi na podobno geološko sestavo in razširjenost fosilov na obeh straneh Atlantika. Zanj je bila prav prisotnost enakih fosilov najtrdnejši dokaz, da sta bila kontinenta nekoč združena.

Današnja razširjenost nekaterih fosilov na nekoč združenem prakontinentu

jig

Poznejša raziskovanja oceanskega dna v šestdesetih letih so dala številne odgovore na vprašanja, na katera Wegener še ni znal odgovoriti. Nastala je teorija o tektoniki plošč, ki jo danes priznavajo po vsem svetu in je glede na pomembnost primerljiva z razvojnim naukom pri biologiji. Z njeno pomočjo lahko pojasnimo številna ključna dogajanja na zemeljskem površju in pod njim, kot so premikanje kontinentov, nastajanje gorstev, vulkani, potresi in podobno. Oglejmo si na kratko, kaj je pripomoglo k dokončnemu oblikovanju teorije.

Na čem temelji teorija tektonike plošč?

Znanstveniki so najprej odkrili, da so dna oceanov v geološkem pogledu bistveno mlajša, kot so pričakovali, in naj bi nastala kasneje kot osredja današnjih kontinentov. Ko so opravili sistematične meritve oceanov, so na dnu oceanov odkrili 50 000 km dolg sistem srednjeoceanskih hrbtov, ki se v povprečju dviguje kar 4500 m nad oceanskim dnom. Čeprav je večinoma skrit pod morjem, je najdaljši in najizrazitejši »gorski« sistem na Zemlji. Ugotovili so tudi, da se z oddaljevanjem od srednjeoceanskih hrbtov starost oceanskega dna povečuje. Na podlagi tega so znanstveniki ugotovili, da so srednjeoceanski hrbti posebna območja oceanskega dna, ki se počasi razpirajo. Skozi razpoke iz notranjosti Zemlje prodira navzgor magma, ki razmika plošče in zapolnjuje vrzeli. Tako počasi nastaja novo oceansko dno. Znanstvenikom se je takoj za tem postavilo logično vprašanje. Če se oceansko dno vzdolž oceanskih hrbtov vsako leto poveča za nekaj centimetrov, zakaj se potem ne poveča celotna površina Zemljine skorje? Sledil je lahko le en logičen odgovor. Očitno se mora skorja nekje drugje krčiti ali kako drugače »izginiti«. Ravno to pa se dogaja na območjih oceanskih globokomorskih jarkov, ki se nahajajo na robovih oceanov. Tam se oceansko dno upogne in podriva pod kontinentalne litosferske plošče. Pod določenim kotom (40–60 stopinj) tone v globino in se počasi raztali v astenosferi. Tako smo prišli do stalnega krogotoka: oceansko dno se na območju srednjeoceanskih hrbtov zaradi izlivov lave stalno »rojeva« na novo, nato počasi potuje vedno bolj stran od mesta svojega rojstva, dokler v globokomorskih jarkih končno ne potone pod drugo litosfersko ploščo in se raztali nazaj v magmo. Prav toliko površja Zemlje kot ga vsako leto nastane na novo, ga letno tudi izgine v njeno notranjost.

•

1. poglavje

15/5/09

11:36

Page 14

globokomorski jarek

ar na .c om

srednjeoceanski hrbet

Stalen krogotok površja Zemlje in različni načini stikanja litosferskih plošč

jig

Srednjeoceanski hrbti in globokomorski jarki so meje oz. stiki različnih litosferskih plošč. Te stike imenujemo tudi »šivi« in niso vedno tako izraziti kot v opisanih primerih. Stikata se namreč lahko dve oceanski plošči, oceanska plošča s kontinentalno ali pa dve kontinentalni plošči. Na teh stikih se pojavlja velika večina vseh potresov in aktivnih ognjenikov na svetu. Zemlja torej ni nekaj negibnega, tako njeno površje kot notranjost sta v stalnem gibanju. Litosferske plošče se pri pogrezanju v določeni globini Zemljinega plašča raztalijo in potem počasi gibljejo v zaključenem krogotoku, ki ga lahko primerjamo s kroženjem vode pri kuhanju v loncu. Segreta voda na sredini lonca se najprej dviguje do površja, nato se razteka do roba lonca, ohlaja in ob robu lonca počasi tone do dna, kjer se krogotok začenja znova. Podobno se dogaja tudi s kamninami, ki se (tako kot kovine) pri visokih temperaturah zmehčajo in raztalijo. Zato se lahko počasi gibljejo v opisani smeri. V določenem času se dna oceanov tako obnovijo. Vse to dogajanje pa mora imeti nek stalen vir energije. To je razpadanje radioaktivnih elementov v notranjosti Zemlje.

Shematski prerez čez glavne litosferske plošče na Zemlji (od 30° s.g.š. do 30° j.g.š.)

Kroženje vode pri kuhanju v loncu (levo) in kroženje kamnin na Zemlji (desno) Zgradba Zemlje in njeno površje

1. poglavje

•

8/5/09

12:03

Page 15

Trije glavni načini stikanja litosferskih plošč

ar na .c om

Kot smo že videli, se litosferske plošče stikajo na tri načine. Prvi način je razmikanje plošč. Dve plošči se razmikata, v nastalo razpoko pa prodira lava, ki počasi »gradi« srednjeoceanski hrbet. Verjetno najbolj znan primer je Srednjeatlantski hrbet. Oceansko dno se vzdolž njega letno v povprečju razmakne za 2,5 cm. To pomeni, da se širina Atlantskega oceana vsako leto poveča za 2,5 cm oz. da je Amerika vsako leto za 2,5 cm bolj oddaljena od Evrope in Afrike.

Razmikanje litosferskih plošč na primeru Srednjeatlantskega hrbta

Prvi parlament na svetu je nastal točno na stiku litosferskih plošč

jig

Edinstven naravni laboratorij za opazovanje učinkov razmikanja plošč je otok Islandija, saj leži na območju Srednjeatlantskega hrbta. V nasprotju z drugimi deli tega hrbta, ki so potopljeni pod morje, razmikanje tu poteka na kopnem, kar lahko spremljamo tako rekoč »v živo«. Sredi Islandije se stikata Severnoameriška in Evrazijska plošča, pri čemer se prva odmika proti zahodu, druga pa proti vzhodu. Islandija se zato počasi deli na dve razmikajoči se polovici, nastale vrzeli pa zapolnjuje lava. Otok se zato počasi razteguje v smeri zahod–vzhod. Na območju razmikanja in v njegovi okolici je živahna vulkanska in potresna dejavnost. Na razmikanje opozarjajo tudi razpoke, ki se ponekod pojavljajo na skalnem površju iz strjene lave. Po obliki in velikosti spominjajo na ledeniške razpoke. Med njimi je najznamenitejša razpoka v Thingvellirju v bližini glavnega mesta. Obiskovalec ima resnično občutek, da se nahaja točno na meji med dvema litosferskima ploščama. V tem slikovitem okolju so Islandci kar na prostem ustanovili prvi Razpoka v strjeni lavi, v kateri so ustanovili prvi parlament na svetu. parlament na svetu.

Zelo znano območje razmikanja je v vzhodni Afriki. Ugreznina Rdečega morja je razločna meja med Afriško in Arabsko ploščo, novo območje razmikanja pa nastaja na afriškem kopnu, in sicer vzdolž Srednjeafriškega in Vzhodnoafriškega tektonskega jarka. Skrajni vzhodni del Afrike se tu počasi ločuje od preostalega kontinenta. Območje tega razmikanja lahko takoj najdemo na vsakem zemljevidu Afrike, saj je zalito s podolgovatimi jezeri, čez nekaj Rob Vzhodnoafriškega tektonskega jarka pri jezeru Manyara deset milijonov let pa bo tam morje. Drug način stika med litosferskimi ploščami je približevanje plošč, pri čemer se ena plošča na stiku običajno podriva pod drugo. Oglejmo si najprej stike med oceansko in kontinentalno ploščo. Najlepše primere imamo na obeh straneh Tihega oceana, kjer se nahajajo značilni globokomorski jarki. Shema je naslednja. Oceanska plošča, ki je precej tanjša in gostejša, se na območju globokomorskega jarka upogne in pod določenim kotom podriva pod precej debelejšo kontinentalno ploščo. Takšno podrivanje imenujemo subdukcija. Ker je oceanska plošča gostejša, jo za tem, ko se je obrnila navzdol, že njena lastna teža vleče v globino, kjer se počasi raztali.