9789617053432

IGOR LUKŠIČ

MED HLAPCI IN REVOLUCIONARJI Nastanek političnih idej in doktrin na Slovenskem

Dr. Igor Lukšič

MED HLAPCI IN REVOLUCIONARJI Nastanek političnih idej in doktrin na Slovenskem Urednica: Maša Skok Recenzenta: dr. Janko Prunk in dr. Božo Repe Slikovno gradivo: natančen seznam je na koncu knjige.

Oblikovanje in prelom: Jasna Karnar Direktor produkcije: Klemen Fedran Izdala in založila: Modrijan izobraževanje, d. o. o.

Za založbo: Matic Jurkošek Tisk: Prva izdaja Naklada: Ljubljana 2019

© Modrijan izobraževanje, d. o. o. (2019). Vse pravice pridržane.

Brez pisnega dovoljenja založnika so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, kot tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

Založba se je trudila poiskati vse lastnike avtorskih pravic. Če v kakšnem primeru lastnik ni naveden oziroma je naveden napačen lastnik, bomo to z veseljem uredili in popravili.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

Kazalo Uvod

Vstop v moderno politiko – protestantski narodizem

16

Razsvetljeni (liberalni) narodizem

22

Katoliški (profevdalni) narodizem

37

5

Leto 1848: politični vrh narodizma in zametki mnogih političnih doktrin

46

Narodizem med liberalizmom in konservativizmom

70

Društveno politično organiziranje doktrin

81

Tri doktrine: tri stranke

86

Katoliška stranka

88

Liberalna stranka

93

Socialnodemokratska stranka

95

Med čiščenjem strankarskih doktrin in korporativnim paktiranjem

97

Sklep

101

Viri

105

Uvod

Uvod Za razumevanje sodobne slovenske politike je nujno poznavanje njenih porodnih krčev. Ni tako, kot se zdi, da je politika, kot jo poznamo danes, z nami od nekdaj. Nastajala je postopno in pušča sledi v današnje dni. Struktura moči posameznih skupin, jasnost njihovih identitet, sposobnost vzdrževanja dolgoročne organiziranosti, vzdržljivost posamezne doktrine kot osnova določene politične organizacije, zavest o navezanosti na mednarodne politične tokove in strateško pozicioniranje: to je le nekaj od tem sodobne politike, ki jih lahko razumemo samo v kontekstu modernih form politizacije življenja ljudi na Slovenskem in vzpostavljanja temeljnih idej in ideologij.

V tej razpravi obravnavamo oblikovanje slovenske politike do prve svetovne vojne. Ustavimo se pred stotimi leti, ko še ni bilo niti komunistov niti partizanov in domobrancev, za katere se zdi, da so šele razdelili slovenski politični prostor. Tako bodo nekatere ključne poteze in zlasti ideje, ki obvladujejo slovensko politiko, prišle do izraza v bolj jasni in pravi luči. Ljudevit Furlani (1912: 9) je ob koncu obravnavanega obdobja napisal delo o najpomembnejših političnih in socialnih strankah ter strujah oziroma o »najvišjih idejalih dotičnih političnih in socijalnih struj sploh«. Med te struje uvršča liberalizem, klerikalizem, socializem, krščanski socializem, nacionalizem, konservatizem, demokratizem in mirovno gibanje.

Politični katekizem (1920: 22) ugotavlja, da je strank »več kakor treba. Če pa gledava po čem važnem, posebnem, po čemer se med seboj ločijo, bodo ostale samo tri: liberalna, socialno-demokratična in Slovenska ljudska stranka«. In to važno in posebno so politične ideologije ali doktrine1.

1

Ob tem je treba upoštevati tudi ugotovitev Albina Ogrisa (1926: 107), ki v delu Politične stranke piše, da se »nabere okoli strankarske ideologije mnogo plasti, časovno zaporednih

5

6

Uvod

Dandanes ima v slovenskem jeziku ideologija slabšalni prizvok. S to ali ono ideologijo se velika večina ljudi v Sloveniji ne želi niti istovetiti niti te ali one ideologije zagovarjati. Za diskreditacijo te ali one politike, skupine ali posameznika je potemtakem prikladno uporabiti oznako ideološki. Zato se večina različnih delovanj, tudi politično, umika temu, da bi bila ideološka.

Posledica tega je utapljanje v prevladujoči ideologiji neoliberalizma, ki najpoprej zase trdi ne le, da ni ideologija, temveč da z ideologijami nima nič. Tako razglaša, da ideologij ni 2, da zgodovine ni, da javne sfere ni in da politike ni. Vse, kar je organizirano, kar povezuje v skupnost, je nezaželeno in se javno preganja. Preganja se v imenu boja proti ideologijam, ker naj bi te zakrivile grozote zlasti 20. stoletja. Tu se meri predvsem na fašizem v Italiji, nacizem v Nemčiji, frankizem (falangizem) v Španiji in komunizem v Sovjetski zvezi. Ti -izmi so prikladen arzenal za izposojo orodij in orožij v vpričnih političnih spopadih, kar še dodatno zamegljuje pomen ideologije za vodenje jasnih politik in za prepoznavanje strateškega delovanja političnih skupin v določenih političnih sistemih. Moč in pomen ideologije je v tem, da politično gibanje ali strujo dolgoročno naravnava k določenemu cilju, se zanj organizira in svoje početje nalaga v neko reflektivno premišljanje tega, kar sistematsko

2

navlak, tako da je končno le malo podobna svoji prvotni obliki […] in ravno radi arabeskno se prepletajočih detajlov in še zamotanejših medstrankarskih odnosov ni lahka stvar podati nazornega pogleda«.

Takoj, ko je po drugi svetovni vojni liberalizem prevzel iniciativo v ZDA, je Daniel Bell napisal knjigo z naslovom The End of Ideology: on the exhaustion of Political Ideas in Fifties (1960). Razvnela se je obsežna razprava, ki jo dobro ilustrira zbornik The End of Ideology Debate (1968). Ko pa je neoliberalizem ob koncu osemdesetih zagospodaril svetu, je Francis Fukuyama napisal članek z naslovom The end of History (1989), nato pa še knjigo The End of History and the last Man (1992/2006). Politična gibanja, ki stavijo na ljudi, ideologijo afirmirajo, politična gibanja, ki stavijo na elito in na gladki tok dogodkov, pa ideologijo odrivajo na rob ali v ropotarnico zgodovine. Na področju metodoloških razprav je pozitivizem izrazito za objektivnost, ki jo določa odsotnost »ideoloških izkrivitev«, kritična teorija pa zavzema stališče, da je ideologije prosta znanost najbolj banalna ideologija. Štafeto teh stališč je v 80. letih prevzel neoliberalizem oziroma neokonservativizem, ki razglaša konec politike, zgodovine, javnosti, avtoritete in nacionalne države.

Uvod

počne. Kjer ni ideologije, ni skupnega okvira, ni skupnih konceptov in referenc, ni kopičenja izkušnje in ni napredka v politični struji.

Kjer ni ideologij, je samo ena ideologija, je enoumje, ki je povsem nereflektirano, kar pomeni, da se izkušnja ne kopiči in da se politična dejavnost ne premišlja kot dolgoročni projekt. Bitka med »fašisti, nacisti, domobranci« in »komunisti« nam danes na Slovenskem ne pojasnjuje političnih pozicij posameznikov, strank, skupin in politik, kar na prvi pogled hoče, temveč samo zamegljuje kristalizacijo konflikta in primitivizira njegovo upravljanje. V resnici tak zastavek ideološke bitke samo potrjuje nepotrebnost in odvečnost ideologij, ker so prav v tej sprevrnjeni podobi in rabi najboljši dokaz, da ideologij ne rabimo. In dodatno triumfira (ne)ideologija neoliberalizma.

Politična doktrina je seveda bolj tehnično operacionalizirana kot ideologija, vendar se v političnih vedah uporablja tudi sinonimno3.

Doktrina povezuje interese in izkušnje v koncepte, koncepte v neki red in celoto, ta celota pa usmerja delovanje posameznikov in skupin. Določa nabor ciljev, vrednot, nabor metod, poti, vzvodov ter njihovo prioriteto in nabor nosilcev družbene in politične akcije.

Brez ideologije in politične doktrine so samo naivneži, ki so lahek plen vladajoče ideologije in vladajočih družbenih in političnih skupin. Centri politične moči, ki jim je primarni cilj večanje lastnega bogastva in drugih dobrobiti, zato razglašajo konec ideologij, konec skupnosti, konec države in s tem atomizirani zasebni interes kot edini princip delovanja sodobne politike. Tej navidezni odsotnosti zavestne drže potem nekateri rečejo pragmatizem. V resnici gre za ideologijo, zainteresirano-od-vsepovsod-navlečenih-idej.

3

Glej npr. Prpič, Puhovski, Uzelac (1990): Leksikon temeljnih pojmova politike. Abeceda demokracije. Školska knjiga, Zagreb in Bobbi, Matteucci, Pasquino (1992): Dizionario di Politica. Tea, Milano.

7

8

Uvod

Utrjeni politični narodi imajo močno tradicijo političnih skupin in jasnih političnih doktrin, ki so jih razvijale te politične skupine v konkretnih političnih bojih. Glede na moč teh skupin so močne ali šibke tudi njihove politične doktrine. V določenem obdobju kakšna politična doktrina povsem ponikne ali je izrinjena na obrobje, potem pa znova useka v samo sredino in pridobi večino. Tako je socializem prevladoval v severni Italiji v letih od 1918 do 1921, zatem pa fašizem v letih od 1922 do 1943, ali pa v Nemčiji socializem v letih od 1918 do 1920 in pozneje nacizem v letih od 1933 do 1945. Mestoma se ob konstituiranju nove močne politične skupine že obstoječe poskušajo približati novostim, jih prevzeti in prek tega tudi prebaviti novo skupino, si jo podrediti in ji odvzeti moč avtonomnega nastopa. Tedaj se tudi na doktrinarni ravni pojavijo npr. socialni liberalizem ali krščanski socializem, meščanski komunizem ali pa kak liberalni socializem in liberalni konservativizem.

Za vsako doktrino ali za povezavami doktrin stoji prepoznavna živa politična sila s svojimi interesi in cilji.

Doktrinarni boj, ideološki boj je politični boj: je boj med političnimi silami, praviloma organiziranimi v dejavne subjekte, ki zavestno delujejo za spremembo razmerij moči v svoj prid.4 Politika je najbolj ozaveščen del načina produkcije življenja ljudi, ki se v najbolj prepoznavnem delu v slovenskem političnem miljeju banalizirano izkazuje za zgolj ekonomijo ali gospodarstvo in se je prav zaradi te poenostavitve drži predstava, da je (politika) predvsem podaljšana roka družbenih bojev, katerih temeljni cilj je prerazporejanje družbenega bogastva, v prvi vrsti dobrin, najpomembnejših za reprodukcijo življenja ljudi. Tu je osnova za korporativizem kot (ne)politično doktrino, ki na Slovenskem prevladuje (Lukšič, 2013: 56–88).

4

Kako je to potekalo, ob primeru sodobne Slovaške in Hrvaške opisuje in analizira Stevo Đurašković v doktorskem delu Politike zgodovine na Hrvaškem in Slovaškem v 1990-ih, FDV, 2013.

Uvod

Polje moderne politike prinese protislovja, ki organizirajo ključne politične akterje v prepoznavne skupine, za njihovo medsebojno utrjevanje navznoter in navzven pa oblikuje ideologije. Moderna politika božjo suverenost zamenjuje z ljudsko suverenostjo in to ljudstvo je najprej narod: ljudje z mehanskimi skupnimi potezami (prostor), biološkimi (rod) in družbenimi (jezik, verska skupnost, gospodarske vezi). Ker se v moderni dobi politika legitimira z oblastjo ljudstva, vzpostavlja po pravilu nacionalno državo, vladavino predvsem enega naroda. Od tu je ena najpomembnejših ideologij moderne politike nacionalizem. Nacionalizem ni samo prizadevanje že oblikovanega naroda za državo, temveč je hkrati tudi konstituiranje naroda. Kjer se ključni akterji ustavijo pri gradnji in ohranjanju zgolj naroda in jim torej cilj ne seže do gradnje naroda – države, govorimo o korporativnem nacionalizmu ali narodizmu 5. Narod se razvije s težnjo po nacionalni državi kot končnemu cilju znotraj kapitalističnega načina produkcije življenja. Ključni zakon kapitalizma je koncentracija kapitala, ki se najbolj uspešno odvija ob navezavi na državno oblast.

5

Janko Prunk v delu Slovenski narodni vzpon, ki je zelo dobra študija prav te izredne poti slovenskega naroda za obdobje Metternichovega absolutizma, zapiše: »V takšnih razmerah je potekal slovenski politični razvoj, kolikor ga sploh moremo pogojno tako imenovati.« (Prunk, 1992: 47) Prav to je ključna dimenzija narodizma: še-ne-politična raven ali pogojno politična raven. Podobno ugotavlja Grafenauer, ko govori o veličini Prešernove pesmi, ki je izrazila jasne politične cilje: »Toda tudi tako visoka politična misel ni mogla nadomestiti pravega konkretnega slovenskega političnega in socialnega programa […]« (prav tam: 50) Podobno zgodovinar Peter Vodopivec (1993: 133) ugotavlja, da »slovenski narodnopolitični načrtovalci in vodniki vse od slovenskega narodnega prebujenja v 18. stoletju dalje niso – z nekaj redkimi in osamljenimi izjemami v 20. stoletju – nikoli razmišljali o slovenski državni samostojnosti, marveč so vztrajno in vedno znova iskali prijatelje in zaveznike, s katerimi bi se lahko […] povezali v kolikor toliko znosnem sožitju«.

Jernej Kosi je v obširni razpravi Kako je nastal slovenski narod (2013) pokazal, da je slovensko narodno gibanje do sredine 19. stoletja predvsem nastajalo. »Natančneje, dotlej so se oblikovali in razvijali socialni, kulturni in ideološki (pred)pogoji za nastanek slovenskega nacionalnega gibanja. In šele od leta 1848 lahko v zgodovinskih virih zasledujemo proces dejanskega konstituiranja modernega slovenskega naroda.« (Kosi, 2013: 360)

9

10

Uvod

Narod se pojavlja v najrazličnejših oblikah: kot narodizem različnih stopenj, pač glede na moč kapitalizma v določenem ljudstvu, ki hoče postati narod, nima pa te moči in volje, da si zastavi cilj postati država, kot militantni genocidni nacionalizem (nacizem), kot asimilacijski (na Slovenskem npr. v procesu ponemčevanja in poitalijančevanja Slovencev, odkar pa imamo svojo državo tudi s poskusi slovenizacije v procesu izbrisa), kot sobivanjski – kjer sta (so) naroda/-i dovolj močna/-i, da si izborita/-jo toleranco drug do drugega, kot internacionalizem (raznoraznih vrst, npr. proletarski, kominternski, imperialistični) kot nadnacionalizem (carski na germansko-katoliško-fevdalni osnovi, papeški na katoliško-fevdalni osnovi), platonične variante (inter)nacionalizma (na Slovenskem panslavizmi raznih imen od ilirizma do rusofilizma). Nacionalizem kot politična ideologija organizira zavest ljudi o pripadnosti skupnemu narodu, ki naj postane država, da se tako laže razvija navznoter in učinkovito obrani navzven, v obdobju imperializma pa tudi, da lahko učinkovito (vojaško, trgovsko, kulturno) nastopi zunaj svojih meja za izboljšanje položaja svojega naroda ali narodov. V političnem boju jasno razlikuje med našimi in tujimi; ker pa gre čez notranje razkole, je nacionalizem (pri šibkejših in manj odločnih pa narodizem) pravšnja priročna podlaga za poenotenje.

Ta, vedno želena politična romantika je doživela svoj največji vzpon prav v obdobju, ki ga literarna zgodovina poimenuje romantika, na Slovenskem pozna romantika.

Korporativni nacionalizem ali narodizem je doktrina, ki jo poganjajo sloji, od katerih nobeden nima dovolj moči, da bi razvil in uveljavil lastno predstavo nacionalne države, pa se vsi skupaj zato ustavijo pri družbi ali, še manj ambiciozno, zgolj pri kulturi ali celo samo jeziku. Korporativni nacionalizem je zato v vseh različicah konservativen, sprijaznjen s strukturo moči, na katero njegovi akterji nimajo bistvenega vpliva, zato se jim vsak dosežek v prid njihovim prizadevanjem prikazuje kot zadetek na tomboli, poraz pa kot nepričakovani vdor nepravičnih naravnih ujm, kamor sodi tudi

Uvod

sila tujstva.6 Narodizem je predpolitična doktrina, ki utemeljuje svoje cilje na naravnih zakonih ali največ na kakšnem naravnem pravu. Verjame, da se ta cilj dosega po naravnih zakonih, iz česar izpeljujejo, da je npr. vsak rojen kot Slovenec, po rodu Slovenec, vojak te ideje, od Argentine do Avstralije, po drugi strani pa narod nikoli ne pozabi vsakega narojenega Slovenca, prav tako kot nima težav izbrisati onih, ki to niso, s seznama državljanstva.7 Zavest o tem nepolitičnem dojemanju naroda ter o tem, da je nujno to zavest nadgraditi in politizirati, se je tu in tam tudi jasno zapisala. Tako je npr. Levstikov Slovenski narod ob poročanju s prvega tabora v Ljutomeru leta 1868 ugotovil, da je treba »politično moč iskati, kjer jo imamo, namreč v narodu, ter ljudstvo pripeljati do večje politične zrelosti in živega udeleževanja pri splošnih, celoto zadevajočih rečeh« (Prunk, 1992: 84, poudaril I. L.).

Moderna politika je morala hkrati s tem, ko je hotela ljudsko suverenost in je bila nacionalna, osvoboditi tudi voljo posameznika.

V svojem temelju je bila in je liberalna. Njena ključna usmeritev je tako svoboda: svoboda skupnosti, ki jo tedaj lahko misli predvsem kot narod in zato zanj hoče državo, v kateri se ta svoboda lahko polno živi, in svoboda posameznika, brez katere je ona prva prazna fevdalna služba kraljevi državi. V obeh novih dimenzijah, liberalni in nacionalistični, je trgala in še trga vezi, ki so bile cerkvene in fevdalne, na doktrinarni ravni pa katoliške, korporativne, paternalistične in avtoritarne. Braniki teh vezi in pa tisti, ki so bolečino 6

7

Simon Jenko je leta 1865 v pesmi Naše gore dobro ilustriral umanjkanje zgodovinskega subjekta, ki naj bi nekaj naredil za slovenski ali slovanski rod, ko silo podpore za politični program išče v mogočnih gorah in rekah: Mogočno se dvigajo naše góre, / ozirajo se na cvetoče poljé, / pošiljajo toke mu bistrih vodá; / navzdol se podvizajo hčere gorá, / pozdravljajo rod, ki se dviga na dan, / i last imenuje góro ino plan, / pozdravljajo ga, na uho mu bobne: /»Naj volja tak krepka, ko tvoje goré, / naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek, / ki trgajo jez, in potresajo breg; / al mirno ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje spomladi polje je cvetnó!« Zakon o Slovencih po svetu in zakon o državljanstvu RS kažeta močne sledi tovrstne ideologije narodizma.

11

12

Uvod

trganja vezi najbolj občutili, so razvili doktrino konservativizma. V razmerah šibkih družbenih nosilcev teh procesov se je na Slovenskem oblikoval katoliški konservativni korporativni nacionalizem oziroma katoliški konservativni narodizem.

Z novim načinom produkcije, kapitalizmom, se je postopno oblikovalo tudi novo osrednje protislovje med delom in kapitalom. Tako je tudi kapitalizem že dobil svojo negacijo v delavskem gibanju, ki se je politično izrazila v socialistični ali socialdemokratski doktrini, radikalizirala pa v anarhizmu in komunizmu. Na Slovenskem je zaradi počasnega prodora kapitalistične ureditve to protislovje še vedno čepelo v principih fevdalne družbe, ki so jo bistveno določala razmerja med veleposestniki, med katerimi je prednjačila rimskokatoliška cerkev, in kmeti. Na tej osnovi se kot najmočnejša socialistična doktrina razvije krščanski socializem8 na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki je v resnici korporativni konservativni krščanski socialni liberalizem, katerega cilj je samo to, da se obrzda pogoltnost velekapitala, s tem omogoči obrtnikom, kmetom in delavcem dostojno preživetje, vse drugo pa naj ostane tako, kot je, pod ideološkim vodstvom katolicizma in papeške cerkve.

O družbenem procesu, ki je vseboval, utrjeval in šibil doktrino nacionalizma, je najprodornejšo analizo izdelal Kardelj v delu Razvoj slovenskega narodnega vprašanja:9 »Sleherna kapitalistična tendenca je vplivala centralistično in zato je formirala in krepila nacionalno zavest […] Tako kmet kot drobni proizvajalec kakor malomeščan8 9

Odlična ilustracija tega dejstva je prav Socialni načrt slovenskih delavskih stanov Janeza E. Kreka, objavljen leta 1895 v reviji Slovenskega katoliškega delavskega društva Glasnik.

Kardelju je bilo veliko bolj kot marsikomu kasneje jasno, da je do leta 1939 slovensko emancipatorno gibanje ujeto v koncept naroda in ne v nacijo, da gre torej za narodni program in narodizem ter ne za nacijo in nacionalizem. Tu je treba izpostaviti dejstvo, da se je slovenstvo veliko bolj ujelo v »regionalizme« in lokalizme kot v nacijo, kar še danes močno čutimo pri pred-postavljanju regionalnih identitet nacionalni. Ob okupaciji Štajerske je tudi Hitlerjeva propaganda netila Štajersko emocijo proti slovensko sredotežni, kar je bil program OF.

Tabor Vi탑marje: triumf politi훾nega gibanja Slovencev s fizi훾no udele탑bo

14

Uvod

ski obrtnik in z obema zvezan slovenski inteligent […] Vse te plasti so bile nosilec slovenskega narodnega prebujanja […] kot celoten tok so vse te grupacije vendarle spodkopavale fevdalni sistem, utirale pot kapitalizmu in pripravljale tla slovenski kapitalistični buržoaziji, in v tem je – v tej razvojni etapi – glavna vsebina narodnega vprašanja.« (Kardelj, 1938/57: 147) Nobeden od slojev ni premogel količine, ki bi mu omogočila notranjo strukturo do te mere, da bi lahko oblikoval tudi svojo inteligenco.10 Izpovedovanje posameznih drž je bilo zato vezano na skupine, peščico ljudi, ki so za določena obdobja prevzemali tovrstne vloge.11 O kakšni veliki konsistenci doktrin tako ni mogoče govoriti, razen seveda v primeru katolicizma, ki je bil organizacijsko, intelektualno in materialno najmočnejša doktrina vse do začetka druge svetovne vojne. Vezava strank na posamezno doktrino pa je že od samih začetkov tvegano početje. Oče slovenske stasiologije, vede o strankah Albin Ogris (1926: 116–117) ugotavlja: »Grobokop političnih idealov je kakor prevelika njih okorelost, tako njih velika gibčnost.« Ideologija tako ne sme biti preveč zavezujoča, da bi postala dogma, hkrati pa ne preveč fluidna, da se stranka ne izgubi v dnevni politiki.

10 »Ako pregledava sodobni Slovenec zgodovino svojega naroda, mu zastoče srce,« ugotavlja Slanc. »Vladal nas je rimski duhovnik, vladali tuji grajščaki in razdeljeni v petih kronovinah smo bili objekt podedovanja, ženitne dote in trgovine med našimi in tujimi fevdalci, škofi, knezi in kralji.« (Slanc, 1913: 110) 11 V intervjuju ob izidu dela Od Pohlinove Slovnice do samostojne države Peter Vodopivec ugotavlja naslednje: »[…] O Slovencih kot o množičnem nacionalnem gibanju lahko govorimo šele od 70., 80. let 19. stoletja naprej, ko to postane kontinuirano gibanje. Prej gre bolj za posameznike ali skupine ljudi, ki se bolj ali manj čutijo Slovence. Pri tem imajo prebivalci slovenskega ozemlja seveda ves čas tudi druge občutke pripadnosti. Tako so Kranjci, Štajerci, Goričani, Primorci, so tudi katoliki, protestanti. Občutkov pripadnosti, ki se postavljajo v hierarhično piramido, je torej več. V trenutkih jezikovne in narodne ogroženosti je nacionalni na vrhu, vendar ne za vselej in ne za vse enako.« (Dnevnik, 5. avgust 2006)

Uvod

Do leta 1914 se je kazalo, da slovenski narodizem žanje uspehe predvsem tedaj, ko izpostavi najmanjši skupni imenovalec: to pa je boj za slovenski jezik. Ta najmanjši skupni imenovalec pa hkrati izpostavi še konservativizem, saj je zakrivanje razlik med družbenimi skupinami vedno zgolj v interesu obstoječih centrov moči. To je na Slovenskem pomenilo pristajanje na monarhijo, fevdalizem, obstoj kronovin, absolutizem, katolicizem in poseben položaj duhovščine rimskokatoliške cerkve v družbenem in političnem življenju. In nikoli v tem obdobju ni bilo moči, da bi Slovenci zastavili cilj po samostojni državi. Katoliški tabor je takšno stanje zavestno odobraval in se v njem dobro počutil, liberalni tabor in socialdemokratski tabor pa sta se v tem stanju čutila utesnjena in nezadovoljna.

Najbolj radikalni posamezniki so to situacijo opisovali kot boj za drobtinice, oportunizem in nenačelnost. Mnogi od njih so svojo politično samoto plačali z alkoholizmom ali rano smrtjo.12

Vstop v moderno politiko – protestantski narodizem Moderno politično življenje se je na Slovenskem začelo vzpostavljati v času reformacije. To je bilo obdobje intenzivnega razgrajevanja fevdalnega načina produkcije in uvajanja kapitalizma kot novega načina produkcije. Novi način produkcije življenja ljudi je izgrajeval tudi novo formo države: nacionalno državo, na narodu legitimirano državo. Predpostavka takšne politične ureditve je bil enoten jezik: standardiziranje narodnega jezika, uvajanje narodnega jezika v javno delovanje, opismenjevanje in na tej osnovi politična mobilizacija ljudi za nove oblike produkcije življenja, čemur je v prvi vrsti 12 To politično figuro je Cankar upodobil v Martinu Kačurju.

15