9789617053494

Jurij Senegačnik, Borut Drobnjak

a. co m

OBČA GEOGRAFIJA

kn

jig

ar n

Učbenik za 1. letnik gimnazije

OG UCB 2020 Notranjost.indd 1

11/08/2020 15:28

OBČA GEOGRAFIJA

Učbenik za 1. letnik gimnazije Avtorja dr. Jurij Senegačnik, Borut Drobnjak Recenzenta dr. Jernej Zupančič, Ingrid Florjanc Strokovni pregled posameznih vsebinskih sklopov dr. Valentina Brečko Grubar (prst in rastlinstvo, vodovje), dr. Miha Koderman (industrija, turizem), dr. Simon Kušar (kmetijstvo, energetika, trajnostni razvoj in prostorsko načrtovanje), dr. Karel Natek (zgradba Zemlje in njeno površje), dr. Darko Ogrin (podnebje), dr. Matej Ogrin (promet), dr. Dejan Rebernik (naselja), dr. Vojka Šircelj (prebivalstvo)

a. co m

Urednik dr. Jurij Senegačnik Lektorica Katja Paladin Vsebinski osnutki zemljevidov in grafikonov dr. Jurij Senegačnik

Zemljevidi in grafikoni Miha Brvar, Barbara Pavlič, Ana Seifert Barba, Darko Simeršek Vsebinski osnutki risb dr. Jurij Senegačnik Risbe Gregor Markelj

Fotografije dr. Jurij Senegačnik, Andreja Senegačnik, Shutterstock, iStock by Getty Images, Wikimedia Commons (natančen seznam na koncu knjige) Oblikovanje naslovnice Beti Jazbec

ar n

Oblikovanje in prelom notranjosti Jasna Karnar Izdala in založila Modrijan izobraževanje, d. o. o.

Za založbo Matic Jurkošek 2. izdaja, 1. ponatis Naklada 1500 izvodov

jig

Tisk Zrinski, d. o. o.

Ljubljana 2021

Vse knjige in dodatna gradiva založbe Modrijan izobraževanje dobite tudi na naslovu www.knjigarna.com.

kn

Učbenik Obča geografija je Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje na svoji 200. seji dne 20. 6. 2019 s sklepom št. 613-1/2019/134 potrdil kot učbenik za 1. letnik gimnazije. © Modrijan izobraževanje, d. o. o. (2019). Vse pravice pridržane.

Brez pisnega dovoljenja založnika so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu in postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 911(075.3)

Modrijan izobraževanje, d. o. o., Stegne 9 b, 1000 Ljubljana telefon: 01 513 44 00 telefaks: 01 513 46 99 telefonska naročila: 01 513 44 04 e-pošta: narocila@modrijan-izobrazevanje.si www.modrijan-izobrazevanje.si, www.knjigarna.com

DN201240 OG UCB 2020 Notranjost.indd 2

SENEGAČNIK, Jurij, 1957 Obča geografija. Učbenik za 1. letnik gimnazije / Jurij Senegačnik, Borut Drobnjak ; [zemljevidi in grafikoni Miha Brvar ... [et al.] ; risbe Gregor Markelj ; fotografije Jurij Senegačnik ... et al.]. - 2. izd., 1. ponatis. - Ljubljana : Modrijan izobraževanje, 2021 ISBN 978-961-7070-84-2 1. Drobnjak, Borut COBISS.SI-ID 36184835

11/01/2021 17:12

Kazalo Uvod

(J. Senegačnik)

ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE

(J. Senegačnik)

PODNEBJE

PRST IN RASTLINSTVO

VODOVJE

63 64 67 71 75 83

ar n

Ozračje, vreme in podnebje (B. Drobnjak) Segrevanje ozračja in temperatura zraka (B. Drobnjak) Vlaga v zraku in vrste padavin (B. Drobnjak) Zračni tlak in zračna kroženja (B. Drobnjak) Toplotni pasovi in podnebni tipi (J. Senegačnik)

Prst Rastlinstvo

(J. Senegačnik)

(J. Senegačnik)

93 94 102

112 113 121 125 128 131

jig

Svetovno morje Tekoče vode na Zemljinem površju Podzemne vode Jezera Mokrišča

kn

PREBIVALSTVO IN NASELJA Razporeditev, gostota in rast svetovnega prebivalstva (B. Drobnjak) Naravno gibanje prebivalstva (B. Drobnjak) Selitveno gibanje prebivalstva (B. Drobnjak) Biološka sestava prebivalstva (B. Drobnjak) Družbena sestava prebivalstva (B. Drobnjak) Naselja (J. Senegačnik)

133 134 136 140 144 146 150

GOSPODARSKE DEJAVNOSTI IN UREJANJE PROSTORA

Kmetijstvo Energetika Industrija Promet in telekomunikacije Turizem Trajnostni razvoj in prostorsko načrtovanje

OG UCB 2020 Notranjost.indd 3

9 10 12 19 21 26 29 33 35 38 42 47 53 57

a. co m

Zgradba Zemlje Teorija o tektoniki plošč Gubanja in razlamljanja Vulkanizem in potresi Geološki razvoj Zemlje Vrste kamnin Zunanje sile ter preoblikovalni procesi in preperevanje Preoblikovalni procesi na pobočjih Rečni relief Ledeniški relief Kraški relief Vetrni relief Obalni relief

6

(J. Senegačnik)

156 157 161 165 170 173 176

11/08/2020 15:28

Predgovor V učbeniku Obča geografija so učne vsebine razdeljene v šest večjih tematskih sklopov. Štirje obravnavajo fizičnogeografske (zgradba Zemlje in njeno površje, podnebje, prst in rastlinstvo, vodovje), dva pa družbenogeografske vsebine (prebivalstvo in naselja, gospodarske dejavnosti).

a. co m

Vsak tematski sklop se začne z napovednikom. Naslovu sklopa sledijo tri uvodna vprašanja za motivacijo. Nanašajo se na tvoje predznanje in zahtevajo dober razmislek. Če si iz osnovne šole prinesel vsaj nekaj geografskega znanja in znaš logično razmišljati, boš lahko nanje odgovoril brez posebnih težav. Desno od vprašanj je motivacijska slika, ki te tudi vizualno popelje v tematski sklop. Sledi krajše motivacijsko besedilo, ki bi ga lahko poimenovali tudi kot »geografsko zgodbo«; ta te bo uvedla v določen tematski sklop. Na koncu sledi še napoved vsebinskih sklopov.

kn

jig

ar n

Pri prebiranju besedilnega dela učbenika ti bo v pomoč logična hierarhija naslovov in podnaslovov. Vsi pomembnejši geografski pojmi so označeni polkrepko. Vsak pojem, ki se pojavi na novo, je sproti razložen, na koncu učbenika pa boš našel kazalo manj znanih pojmov.

Besedilni del učbenika dopolnjuje izredno bogat izbor slikovnega in kartografskega gradiva. Pri fizičnogeografskih poglavjih smo skušali čim več pojavov in procesov prikazati z nazornimi ilustracijami, pri družbenogeografskih pa predvsem z različnimi grafikoni.

Poleg osnovnega besedila so v učbeniku še dodatne vsebine, zbrane v treh različnih rubrikah. Prva se imenuje Zanimivosti. Vsebuje različna zanimiva dejstva, ki popestrijo učno snov in bogatijo siceršnjo razlago.

Druga rubrika se imenuje Primeri in vključuje različne aktualne primere za boljšo ponazoritev posameznih pojavov ali procesov. Različni podatki v tej rubriki niso namenjeni temu, da bi se jih naučili, ampak služijo le za popolnejšo predstavitev primerov. Tretja rubrika, s katero se boš srečal največkrat, se imenuje Gremo še globlje. Vključuje zahtevnejše učne vsebine, ki jih učni načrt ne predvideva; namenjene so predvsem tistim dijakom, ki jih zanima še kaj več. Vse te rubrike bo učitelj vključeval v pouk po lastni presoji.

OG UCB 2020 Notranjost.indd 4

Na koncu vsakega vsebinskega sklopa so vprašanja za ponavljanje in utrjevanje, pri katerih se zahtevnost stopnjuje. Ta vprašanja so pravzaprav le bolj »za pokušino«, saj je temeljitejšemu utrjevanju in preverjanju tvojega znanja namenjen delovni zvezek.

V veliko pomoč pri uporabi učbenika ti bo ključ za njegovo uporabo na naslednji strani, v katerem je nazorno predstavljena celotna zgradba učbenika.

Urednik

11/08/2020 15:28

KLJUČ ZA UPORABO UČBENIKA

naslov vsebinskega sklopa (poglavja)

ZGRADBA ZEMLJE

naslov podpoglavja

ZEMLJINO POVRŠJE PREOBLIKUJEJO NOTRANJE IN ZUNANJE SILE Zakaj Zemljino površje ni ravno, ampak se visoka gorstva na njem menjavajo s kotlinami, rečnimi dolinami, ploskimi ravninami in drugimi oblikami? Odgovor na to vprašanje moramo iskati v sočasnem delovanju dveh vrst sil in preoblikovalnih procesov, ki neprestano spreminjajo površje.

Notranje ali endogene sile in preoblikovalni procesi imajo svoj izvor v notranjosti Zemlje. Povzročajo vulkansko delovanje, potrese ter gubanja in prelamljanja Zemljinih plasti. Vse to pogosto označujemo tudi kot tektonsko delovanje (na kratko tektonika).

Zunanje ali eksogene sile in preoblikovalni procesi pa imajo svoj izvor zunaj Zemlje. Mednje prištevamo predvsem delovanje Sonca. Sončeva energija neposredno vpliva na temperaturne razlike na površju in s tem na preperevanje kamnin, posredno pa na premikanje zraka, morske tokove idr. Notranje sile in procesi ustvarjajo gorstva, zunanje sile in procesi pa ta gorstva znižujejo in težijo k temu, da bi bilo površje čim bolj uravnano. Notranje in zunanje sile so tako v nekakšnem nenehnem medsebojnem boju za prevlado. Če prevladujejo prve, je površje gorato, če prevladujejo druge, pa je bolj uravnano.

Preden preidemo na konkretno obravnavo delovanja notranjih in zunanjih sil, si oglejmo notranjo zgradbo Zemlje in z njo povezano teorijo o tektoniki plošč. Ta je osnovni ključ za razumevanje geološke zgradbe, izoblikovanosti površja, vulkanov, potresov idr.

ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE

• Kako nastajajo gorovja?

Ko so bili v prevladi endogeni procesi, se je gorstvo dvignilo (levo), ko pa so prevladali eksogeni procesi, se je znižalo (desno).

a. co m

naslov tematskega sklopa

• Zakaj je v Sloveniji na kraškem površju kljub obilici padavin tako malo rek?

uvodna vprašanja za motivacijo

• Zakaj so učinki delovanja vetra v Sahari veliko bolj izraziti kot učinki burje na Primorskem?

motivacijska slika

NOTRANJO ZGRADBO ZEMLJE SESTAVLJAJO TRIJE KONCENTRIČNI SLOJI

Notranjo zgradbo Zemlje si najpreprosteje ponazorimo z mehko kuhanim jajcem. Sestavljajo jo namreč trije koncentrični ovoji – Zemljina skorja, plašč in jedro (pri jajcu jajčna lupina, beljak in rumenjak).

Zunanja plast je Zemljina skorja, ki nas v marsičem spominja na trdo in krhko jajčno lupino.

Zemljina skorja pod celinami oz. kontinenti se tako po sestavi kot po debelini razlikuje od tiste pod oceani. Pri kontinentalni skorji je med kamninami najbolj zastopan granit, pri oceanski skorji pa bazalt. Zemljina skorja je pod celinami nekajkrat debelejša (30–40 km) kot pod oceani (7–10 km). Najdebelejša je pod velikimi gorskimi sistemi, kot so npr. Alpe.

Stik med Zemljino skorjo in plaščem je zelo razločen. Imenujemo ga Mohorovičićeva nezveznost ali na kratko kar moho. Poimenovali so jo po hrvaškem znanstveniku, ki je prvi odkril, da potresni valovi tu močno spremenijo svojo hitrost.

Z vodo zapolnjeno žrelo vulkana Pinatubo danes

Po čem je »zaslovel« Pinatubo?

Pinatubo je delujoč vulkan na Filipinih. Stoletja so ljudje mirno živeli okoli njega, saj je zadnjič izbruhnil okoli leta 1500. Leta 1991 pa so se stvari dramatično spremenile. Domačini so že marca začutili vrsto manjših potresov, ki so se v naslednjih mesecih le še stopnjevali, pridružili pa so se jim tudi manjši izbruhi vulkanskega pepela in plinov. Prve izbruhe lave so zabeležili na začetku junija, 15. junija pa je sledil glavni izbruh, ki velja za največji izbruh na gosto poseljenem delu sveta v 20. stoletju.

Z velikanskimi eksplozijami, ki so v celoti za 2000- do 3000-krat presegle moč atomske bombe, odvržene na Hirošimo, se je vrh Pinatuba znižal za skoraj 300 m. Vulkan je izbruhal Zgradba Zemlje 15 do 30 milijonov ton prahu in žveplovega dioksida ter okoli 10 kubičnih kilometrov lave.

Velikanski oblak v zraku lebdečih delcev se je dvignil 35 km visoko, osrednji del otoka Luzon pa je zajela skoraj popolna tema. Nastali oblak se je v dveh tednih v močno razredčeni obliki razpotegnil nad štiri desetine celotne Zemljine oble in za malenkost zmanjšal prodiranje 10 | Zgradba Zemlje in njeno površje Sončeve energije skozi atmosfero do površja. Temperatura ozračja na Zemlji se je zato v naslednjih dveh letih zmanjšala za pol stopinje. V katastrofi je umrlo »le« okoli 800 ljudi, saj so oblasti na osnovi pravočasnih svaril filipinske in ameriške geološke službe evakuirale okoliško prebivalstvo. Kljub neizogibni materialni škodi je to za obe službi pomenilo velik dosežek.

motivacijsko besedilo

napoved vsebinskih sklopov

VSEBINSKI SKLOPI

Vrste kamnin

Ledeniški relief

Teorija tektonike plošč

Zunanje sile in preperevanje

Kraški relief

Gubanja in razlamljanja

Preoblikovalni procesi na pobočjih

Vetrni relief

Vulkanizem in potresi

Rečni relief

Obalni relief

ar n

Zgradba Zemlje

Geološki razvoj Zemlje

Zgradba Zemlje in njeno površje

rimeri«

dreja

jig

»P rubrika

a sv. An

sferskih stikov lito so območju i, ki haja na točkam vročimi ruhov pri skih izb so s t. i. in vulkan me. Povezane se dvigu sov ki tre a, šč. po i izje skih gor toniki plo ih Do večine r obstajajo tud riji o tek niz vulkan stika litosfersk da ost« v teo Havajski otoki, plošč, ven žjega šče, in ne »nepraviln rske plo ka so od najbli nekakšna znana vroča toč ijo kar 3200 km stali sredi litosfe lj na Lež i jbo .

Na ana i vulkan k.

Havajev Tihega oce ko ti velikansk vročih toč ščo na območju vroča jejo sredi lah rija t. i. kako so novano nsko plo njuje teo ere je išče, ime plošč. Le robu? To pojas Tihoocea ajočo se izredno vroče žar a magma, iz kat plošča dir ob njenem je pod premik in nska ana pro riji r trajno Tihoocea , vroča ega oce oz.

Po tej teo majhno, venda o Tih o dn na dn vulkan a ansko i nastali razmerom hot spot). Iz nje otok. Ker se oce tud il ela gl. ski premakn gma je zač točka (an i vulkan u, se je nastal prv ti severozahod jšnjem mestu. Ma o je najprej tak mika pro ala na pre delu plošče, in počasi pre ploščo pa je ost drugem d vršje na točka po h ati na po k. ski dir oto vaj pro Ha ski t kan kmalu in staros slednji vul u, pri sta leg a nem niz nastal na to teorijo rejše reč v rav Dokaz za ljeni iz sta čo eni so nam vro Razporej ljeni otoki sestav ležal nad otokov. bolj odda naj bi še danes ki čemer so ii, k Hawa . rov vroče jše me lave, oto pri mla o naj iz naj znanih . Podobn najbolj točko, pa gih en dru ed čje Galacej Havaji so lj ja še pre (Azori, oto dar obsta ra druga otočja d celinami. Najbo anje lov ate točke, ven i po ZDA. De demo tud la tudi nek vrelcih in stone v bi nasta če točke pa naj ih, vročih m Yellow zirj rko vro pa gej ), svetu. odnim pagos slovitih parka na i pod nar ke se kažejo v ga lež ne na zna toč narod e vroče rejšeg a šnj sta kaj naj a tam esih teg drugih čud

Kaj so vro

lje«

glob emo še r G » a ik r

kn

rub

i jeni pojm poudar ilo o besed osnovn

9

loški preteklosti, vendar so jih zunanji preoblikovalni procesi do danes že uravnali, zato so se ohranile le njihove »korenine«. Kot »visoka« gorstva so se do danes ohranila le tista, ki so nastala v mlajši geološki preteklosti, zato jih imenujemo mladonagubana gorstva. Za vsa nagubana gorstva pa je bistvena slemenitev. To pomeni, da so izoblikovana v obliki gorskih slemen, ki spominjajo na strešno sleme. Alpe imajo na primer slemenitev v smeri Z–V, Dinarsko gorstvo pa v smeri SZ–JV.

j ležita ker ob nje em zato, ela katastrona predvs dijo doživ nica je zna a kraja sta že o vse stavbe gra pa . Ob lga prelom . Zat velika. To 00 km do in San Francisco ovanju novih res 10 čju kot mo Več geles željni v pričak na tem ob i Los An o živita Senzacij velemest se in neprestan nost potresov je nje velemest. ari niso iče tre e var ika pa stv un Ne e vid o. lov šnj falne po ega de anj raj esn protipotr dujejo sko ljajo, z znanst ven oodskih filmov, svojih ove izrazito nap tisti, ki radi objav tudi nekaj hollyw je pri enem od li se izrabljajo »novice« i tak šne to temo so posne li tudi otroci, saj rman. novinarj zna Na pe .

Su spo ste ak so pro ijski jun tako pre « prelomnice pa stil fantaz ne »zloglas dvigov vanjo spu po filmskih

Prelomnic

|

Z RAZLAMLJANJI NASTAJAJO GRUDASTA GORSTVA

če točke?

Prelomnic

a sv. An

dreja

h oto Havajski Nastanek točko čo nad vro

kov

Razlamljanje kamnin in nastanek grudastega gorstva: kamnine se ob prelomih razlamljajo v različnih smereh (zgoraj), razlomljeno površje pa preoblikujejo še zunanji procesi (spodaj).

Kadar so vodoravno položene plasti kamnin izpostavljene pritiskom iz različnih smeri (tudi iz navpičnih in poševnih), prihaja do razlamljanja kamnin. Deli površja se ob prelomih dvigajo, deli pa spuščajo ali premikajo v drugih smereh. Tako nastajajo dvignjeni deli, ki jih imenujemo gorski čoki, in ugreznjeni deli, ki jih imenujemo kotline. V naravi včasih gorski čok težko prepoznamo, saj zunanji procesi njihove vrhove in robove hitro znižujejo, z odnesenim gradivom pa polnijo dna kotlin. Če se ugreznjeni deli v enotni črti raztezajo desetine ali stotine kilometrov daleč, govorimo o tektonskih jarkih.

Gorstva, ki nastanejo s takšnim razlamljanjem, imenujemo grudasta gorstva. Iz letala lahko vidimo, da se od nagubanih gorstev precej razlikujejo, saj ne opazimo nikakršne slemenitve. Ugreznjene kotline se brez reda menjavajo z dvignjenimi gorskimi čoki. Vse takšne po prelomih razlomljene dele Zemljine skorje imenujemo grude. Od tod tudi izraz grudasta gorstva.

Najbolj znana so hercinska gorstva v Srednji in Zahodni Evropi. Če hočemo biti zelo natančni, pa je treba povedati še tole. Tudi ta stara hercinska gorstva so nastala kot nagubana. Kasneje so bila deležna močnih pritiskov, a ker so bile kamnine že stare, so se samo še lomile.

Med kakšna gorstva uvrščamo slovenske gore?

Skoraj vse slovensko površje bi lahko opredelili kot del dveh mladonagubanih gorstev – Alp (s Pre-

ČJA A OBMO

dalpskim hribovjem) in Dinarskega gorstva. Obe sko gorstvi sta nastali pretežno z gubanjem, zato ju na. Tekton janje in neaktiv uvrščamo med (mlado)nagubana gorstva. na nasta aktivna mislimo vulkaTEKT tektonsko Pravih grudastih gorstev v Sloveniji nimamo. jno s tem ali pa z močij – ja«. Običa jinega površja dvoje ob ga Kljub temu se srečujemo z izrazitimi primeri tektonsdo mo aj uje ml ek Ze razlik ljanjem na njih »n kega razlamljanja ter ugrezanja in dviganja površja, čja grobem se lam v mo k raz ob ko pa lah mo m in , am ki se je razmahnilo predvsem po tem, ko so se Alpe celinah imenuje gubanje mirujejo j so s, jih z sa ne – , šn ne a ki na da du gle o še Na da in Dinarsko gorstvo že nagubali. Najlepši primeri so tista, dva način ojega. škem po nastajaj območja stajajo na kombinacijo ob j v geolo Grudasto gorstvo Schwarzwald v Nemčiji losti ali ugrezanja so naše kotline – Ljubljanska, Celjska, aktivna lahko na za lada«, vsa ški pretek rGorst va rst vih gre a v bližnji geolo va še »m čne z go Velenjska in druge. Značilnih primerov gorskih čokov gorstev. terih go ta gorst o, se za jal Pri neka ti, da so z Slovenij čju. Pova nasta je manj (npr. Gorjanci). Velikih tektonskih jarkov pa trajajo. nizmom. o poveda kem oto a tudi če so gorst še r im ijs tek si ez kje žel po , ce eon ki pri nas ne poznamo. pro Am S tem Območja ev. Prvi, nča na Ind Severni rot vorni rst ko gorstev. in go . go ni ih se oz ih an raj Juž ter an v agub kratkim« onagub stala sko rdiljere Himalaje ad na red Ko mladon do ja ml »p ga a va le rov ajo lok vlj gorst so go bala še območja a glavna arskega na. Sesta Pri prvem loku dv rna se nagu o ea Din vo oc am in rot a . go eg Alp ji im ga prek , Filipini) Na Zeml okoli Tih . Aktivna e se čje , ma teč iki oto niz lka as v Afr . Drugi lok Azije (Japonsko banj in vu 1. Kaj je orogeneza? stvom Atl h d–vzhod inacijo gu eri zaho nih obala obrobju. l s komb 2. Zakaj v naravi skoraj ne vidimo antiklinal in sinklinal? teka v sm otočij ob vzhod | 17 je nasta njihovem ta pov ršje gi lok pa oma na in nje no 3. Z letalom letiš nad neznanim gorskim površjem. Po čem bi ugotovil, ali gre za nagubano ali za grudasto riki ter vrs to večin njem, dru a Zem lje Zgr adb in, pa še o z guba cel čn le lju gorstvo? izk e de le manjš jo ga se ob

AK TI ONSKO

VNA IN

NE AK TI

VN

20

|

Zgradba Zemlje in njeno površje

rubrika »Zanimivosti« vprašanja za ponavljanje in utrjevanje

OG UCB 2020 Notranjost.indd 5

11/08/2020 15:28

Uvod

Kaj sploh je geografija

Tudi odraslim ljudem, ki so na šolo že precej pozabili, pridejo ob besedi geografija pred oči različne predstave. Številni pri tem pomislijo na opisovanje tujih dežel, brskanje po zemljevidih in atlasih, poimenovanja različnih krajev, gora, rek, pokrajin ipd. Večina ljudi se (razen v šoli) v vsakdanjem življenju z geografijo ne srečuje prav zavestno. Za geografsko okolje okoli sebe postanejo dovzetnejši med počitnicami, ko preživljajo svoj dopust v naravi ali potujejo v druge kraje in dežele. Tedaj lahko okoli sebe opazujejo drugačne naravne in družbene pojave, kot so jih vajeni od doma, in jih skušajo tudi razumeti in med seboj povezovati. S tem pa smo že prišli blizu opredelitvi, kaj geografija sploh je.

ar n

Ob besedi geografija še danes marsikdo pomisli na potovanja po eksotičnih deželah (Maroko).

a. co m

Beseda geografija ti ni ravno neznana, saj si imel v osnovni šoli predmet s tem imenom že od 6. razreda naprej. Če bi tvoje sošolce zdaj kdo vprašal, kaj si predstavljajo pod pojmom geografija, verjetno ne bi dobil čisto enoznačnih odgovorov. Večina pa bi verjetno rekla, da gre pri tem predmetu za spoznavanje naravnih in družbenih pojavov v naši okolici in po svetu, za spoznavanje naše države Slovenije in drugih držav v Evropi in svetu, za spoznavanje različnih kultur, za razumevanje odnosov med naravo in družbo in tako naprej.

kn

jig

Beseda izvira iz grških besed ge (zemlja) in grafein (pisati). Njen slovenski prevod je zemljepis. Pojmovanje geografije se je skozi človeško zgodovino precej spreminjalo. Do 19. stoletja je bilo v ospredju njenega zanimanja opisovanje pojavov na Zemljinem površju. Od tedaj naprej pa so zaradi splošnega razvoja znanosti v tem obdobju pojave hoteli ne le opisovati, ampak tudi preučevati. Tako je nastala sodobna geografija, ki jo lahko opredelimo kot vedo ali znanost o Zemljinem površju.

Pojave in procese (s tem mislimo na spreminjanje pojavov) na Zemljinem površju sicer preučujejo tudi druge vede, vendar drugače kot geografija. Zanimajo jih namreč le posamezne vrste pojavov. (Geologija se npr. osredotoča predvsem na geološko zgradbo, meteorologija na vremenske pojave ipd.) Bistvo geografije pa je v tem, da posameznih naravnih in družbenih pojavov oz. procesov ne obravnava ločeno, ampak v njihovi tesni medsebojni povezanosti, soodvisnosti in součinkovanju.

Kadar preživljamo dopust v naravi, smo veliko bolj dovzetni za opazovanje in doživljanje vseh naravnih in družbenih prvin okolja (Bohinj).

6

OG UCB 2020 Notranjost.indd 6

11/08/2020 15:28

Kaj je njen predmet Zemljina skorja

človekove stvaritve

ozračje

GEOSFERA

a. co m

Predmet preučevanja geografije je torej Zemljino površje ali geosfera, kjer se stikajo različni ovoji Zemljine oble oz. različne sfere: trdna Zemljina skorja, ozračje (atmosfera), vodovje (hidrosfera) in prst (pedosfera). Na stiku teh sfer je nastal živi svet (biosfera), katerega del je tudi človek. S svojimi stvaritvami je ta na Zemljinem površju ustvaril prav posebno sfero (antroposfero). Vse te sfere so tesno prepletene in povezane, s stalnim medsebojnim součinkovanjem.

Geografija pa ne obravnava le celotnega Zemljinega površja, ampak tudi njegove posamezne dele. Označujemo jih z različnimi izrazi (npr. predel, območje ipd.), najpogosteje pa zanje uporabljamo izraz pokrajina, ki ima v geografiji poseben pomen. Pomeni namreč sklenjen in zaokrožen geografski prostor, samosvojo celoto s številnimi skupnimi značilnostmi, po katerih se loči od sosednjih geografskih prostorov.

Slovenski izraz pokrajina se pogosto enači s tujim izrazom regija.

živi svet

vodovje

prst

V geosferi se stikajo različne sfere.

kn

jig

ar n

Lepa primera zaokroženih prostorskih celot sta npr. Bela krajina in Ljubljansko barje, saj se po svojih značilnostih precej jasno ločita od sosednjih pokrajin. Praviloma pa pokrajine druga v drugo prehajajo dokaj neopazno, zato je meje med njimi težko določiti. Vsaka pokrajina ima namreč različne sestavine, ki jih imenujemo geografski elementi. Ločimo naravnogeografske Relief je eden najznačilnejših naravnih elementov v pokrajini (Karakorum). (npr. relief, rastlinstvo) in družbenogeografske elemente (npr. prebivalstvo, naselja). Geografski elementi se lahko pod vplivom različnih dejavnikov spreminjajo, zato se spreminjajo tudi pokrajine kot celote.

Drugačna pojmovanja predmeta geografije Z naglim razvojem ter čedalje večjim prepletanjem in povezovanjem različnih znanosti v zadnjih desetletjih se je spremenila tudi vloga geografije kot znanstvene vede. V zvezi s tem so se v svetu začela uveljavljati tudi drugačna pojmovanja regije in predmeta geografskega preučevanja nasploh.

Naselja so eden najznačilnejših družbenih elementov v pokrajini (mesto Fes).

7

OG UCB 2020 Notranjost.indd 7

11/08/2020 15:28

a. co m

To, da smo določili predmet geografskega preučevanja, to je Zemljino površje, in ga razčlenili, nas je pripeljalo do osnovne delitve geografije.

Pri njegovem preučevanju lahko namreč uporabimo dva bistveno različna načina. Obča ali splošna geografija preučuje posamezen pojav (npr. vodovje) ali skupino pojavov po vsem svetu (ali tudi na manjših delih površja), regionalna geografija pa preučuje le določeno pokrajino (oz. regijo) kot celoto vseh naravnih in družbenih pojavov. Pri tem lahko več manjših pokrajin združimo v eno večjo ali po potrebi večjo pokrajino razdelimo na več manjših.

Pedogeografija preučuje prst.

Občo geografijo delimo še naprej, in sicer na fizično in družbeno. Fizična geografija preučuje naravne pojave, dejavnike in procese, ki oblikujejo pokrajino. Delimo jo na več znanstvenih vej. Matematična geografija preučuje Zemljo kot nebesno telo, geomorfologija površje (relief), klimatogeografija podnebje, hidrogeografija vodovje, pedogeografija prst in biogeografija živi svet. Tudi družbeno geografijo, ki preučuje delovanje človeške družbe v pokrajini, delimo na več znanstvenih vej. Prebivalstvo preučuje demogeografija ali geografija prebivalstva, naselja geografija naselij, gospodarske dejavnosti pa gospodarska ali ekonomska geografija. (V njenem okviru lahko ločimo agrarno in industrijsko geografijo, geografijo prometa in turizma itd.) Posebna veja je politična geografija, ki preučuje politične tvorbe.

kn

jig

ar n

Hidrogeografija preučuje vodovje.

S takšno delitvijo geografije se bomo srečali tudi v srednji šoli. Letošnje šolsko leto bomo namenili obči geografiji, v naslednjih letih pa bomo obravnavali regionalno geografijo (sveta, Evrope in Slovenije).

Demogeografija preučuje prebivalstvo.

1. Na kaj najpogosteje pomisliš, ko slišiš besedo geografija?

2. Zakaj je pogosto težko določiti meje med različnimi pokrajinami?

3. Za nalogo si dobil merjenje temperature na šolskem dvorišču. V okvir katere znanstvene veje geografije sodi takšna naloga?

8

OG UCB 2020 Notranjost.indd 8

11/08/2020 15:28

• Kako nastajajo gorovja?

• Zakaj je v Sloveniji na kraškem površju kljub obilici padavin tako malo rek?

• Zakaj so učinki delovanja vetra v Sahari veliko bolj izraziti kot učinki burje na Primorskem?

a. co m

ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE

Z vodo zapolnjeno žrelo vulkana Pinatubo danes

ar n

Po čem je »zaslovel« Pinatubo?

kn

jig

Pinatubo je delujoč vulkan na Filipinih. Stoletja so ljudje mirno živeli okoli njega, saj je zadnjič izbruhnil okoli leta 1500. Leta 1991 pa so se stvari dramatično spremenile. Domačini so že marca začutili vrsto manjših potresov, ki so se v naslednjih mesecih le še stopnjevali, pridružili pa so se jim tudi manjši izbruhi vulkanskega pepela in plinov. Prve izbruhe lave so zabeležili na začetku junija, 15. junija pa je sledil glavni izbruh, ki velja za največji izbruh na gosto poseljenem delu sveta v 20. stoletju.

Z velikanskimi eksplozijami, ki so v celoti za 2000- do 3000-krat presegle moč atomske bombe, odvržene na Hirošimo, se je vrh Pinatuba znižal za skoraj 300 m. Vulkan je izbruhal med 15 in 30 milijonov ton prahu in žveplovega dioksida ter okoli 10 kubičnih kilometrov lave. Velikanski oblak v zraku lebdečih delcev se je dvignil 35 km visoko, osrednji del otoka Luzon pa je zajela skoraj popolna tema. Nastali oblak se je v dveh tednih v močno razredčeni obliki razpotegnil nad štiri desetine celotne Zemljine oble in za malenkost zmanjšal prodiranje Sončeve energije skozi atmosfero do površja. Temperatura ozračja na Zemlji se je zato v naslednjih dveh letih zmanjšala za pol stopinje. V katastrofi je umrlo »le« okoli 800 ljudi, saj so oblasti na osnovi pravočasnih svaril filipinske in ameriške geološke službe evakuirale okoliško prebivalstvo. Kljub neizogibni materialni škodi je to za obe službi pomenilo velik dosežek.

VSEBINSKI SKLOPI Zgradba Zemlje

Vrste kamnin

Ledeniški relief

Teorija tektonike plošč

Zunanje sile in preperevanje

Kraški relief

Gubanja in razlamljanja

Preoblikovalni procesi na pobočjih

Vetrni relief

Vulkanizem in potresi

Rečni relief

Obalni relief

Geološki razvoj Zemlje Zgradba Zemlje in njeno površje | 9

OG UCB 2020 Notranjost.indd 9

11/08/2020 15:28

ZGRADBA ZEMLJE ZEMLJINO POVRŠJE PREOBLIKUJEJO NOTRANJE IN ZUNANJE SILE

a. co m

Zakaj Zemljino površje ni ravno, ampak se visoka gorstva na njem menjavajo s kotlinami, rečnimi dolinami, ploskimi ravninami in drugimi oblikami? Odgovor na to vprašanje moramo iskati v sočasnem delovanju dveh vrst sil in preoblikovalnih procesov, ki neprestano spreminjajo površje.

Notranje ali endogene sile in preoblikovalni procesi imajo svoj izvor v notranjosti Zemlje. Povzročajo vulkansko delovanje, potrese ter gubanja in prelamljanja Zemljinih plasti. Vse to pogosto označujemo tudi kot tektonsko delovanje (na kratko tektonika).

Zunanje ali eksogene sile in preoblikovalni procesi pa imajo svoj izvor zunaj Zemlje. Mednje prištevamo predvsem delovanje Sonca. Sončeva energija neposredno vpliva na temperaturne razlike na površju in s tem na preperevanje kamnin, posredno pa na premikanje zraka, morske tokove idr. Notranje sile in procesi ustvarjajo gorstva, zunanje sile in procesi pa ta gorstva znižujejo in težijo k temu, da bi bilo površje čim bolj uravnano. Notranje in zunanje sile so tako v nekakšnem nenehnem medsebojnem boju za prevlado. Če prevladujejo prve, je površje gorato, če prevladujejo druge, pa je bolj uravnano.

Preden preidemo na konkretno obravnavo delovanja notranjih in zunanjih sil, si oglejmo notranjo zgradbo Zemlje in z njo povezano teorijo o tektoniki plošč. Ta je osnovni ključ za razumevanje geološke zgradbe, izoblikovanosti površja, vulkanov, potresov idr.

ar n

Ko so bili v prevladi endogeni procesi, se je gorstvo dvignilo (levo), ko pa so prevladali eksogeni procesi, se je znižalo (desno).

jig

NOTRANJO ZGRADBO ZEMLJE SESTAVLJAJO TRIJE KONCENTRIČNI SLOJI

kn

Zemljina skorja 8–40 km

Zgradba Zemlje

Notranjo zgradbo Zemlje si najpreprosteje ponazorimo z mehko kuhanim jajcem. Sestavljajo jo namreč trije koncentrični ovoji – Zemljina skorja, plašč in jedro (pri jajcu jajčna lupina, beljak in rumenjak).

Zunanja plast je Zemljina skorja, ki nas v marsičem spominja na trdo in krhko jajčno lupino.

Zemljina skorja pod celinami oz. kontinenti se tako po sestavi kot po debelini razlikuje od tiste pod oceani. Pri kontinentalni skorji je med kamninami najbolj zastopan granit, pri oceanski skorji pa bazalt. Zemljina skorja je pod celinami nekajkrat debelejša (30–40 km) kot pod oceani (7–10 km). Najdebelejša je pod velikimi gorskimi sistemi, kot so npr. Alpe.

Stik med Zemljino skorjo in plaščem je zelo razločen. Imenujemo ga Mohorovičićeva nezveznost ali na kratko kar moho. Poimenovali so ga po hrvaškem znanstveniku, ki je prvi odkril, da potresni valovi tu močno spremenijo svojo hitrost.

10 | Zgradba Zemlje in njeno površje

OG UCB 2020 Notranjost.indd 10

11/08/2020 15:28

Pod skorjo leži plašč, ki sega do globine 2900 km. V primerjavi s skorjo je bolj vroč in gostejši, saj temperatura in tlak v notranjosti Zemlje z globino naraščata.

V središču Zemlje je jedro, ki sega do globine 6400 km. Jedro je dvakrat gostejše od plašča, saj ga večinoma sestavljajo kovine, predvsem železo in nikelj.

kontinentalna skorja

oceanska skorja

LITOSFERA IN LITOSFERSKE PLOŠČE

Kontinentalna in oceanska skorja

jig

plašč

astenosfera

plast pod astenosfero

astenosfera

zgornji del plašča

litosfera

kontinentalna skorja

skorja

oceanska skorja

plast pod astenosfero

ar n

a. co m

Ali je Zemljino površje skozi geološko zgodovino ves čas isto? Odgovor je ne. Ena največjih skrivnosti Zemlje je namreč v tem, da se njeno površje zelo počasi, a zanesljivo zamenjuje z novim površjem. Majhen del površja namreč neprestano izginja oz. »tone« v notranjost Zemlje, po drugi strani pa se drug del površja neprestano »rojeva« na novo oz. iz njene notranjosti prihaja na površje. Če hočemo razumeti to skrivnostno dogajanje, si moramo notranjo zgradbo Zemlje zamisliti nekoliko drugače. Zemljo spet razdelimo na tri sloje, a tokrat na litosfero, astenosfero in plast pod astenosfero. Meje teh slojev se ne ujemajo z mejami med skorjo, plaščem in jedrom.

Pri takšni razdelitvi je zgornja plast Zemlje litosfera – nekakšna trdna lupina Zemlje, ki jo sestavljata Zemljina skorja in zgornji del plašča. Ta je hladnejši in trdnejši od spodnjih delov plašča.

Litosfera je trdna, na več delov razdrobljena »lupina« Zemlje. Te dele imenujemo litosferske plošče. Med seboj se tesno stikajo in »plavajo« na mehkejši spodnji podlagi, imenovani astenosfera. Ta mehkejša plast Zemljinega plašča je v plastični oz. skoraj tekoči obliki. Je nekakšen mehkejši vložek med trdo litosfero zgoraj in plastjo pod astenosfero (spodaj), ki jo sestavljata spodnji del plašča in jedro.

Litosferske plošče so različno velike. V razmerjih druga do druge se premikajo po nekaj cm na leto. Nekoliko nas spominjajo na ledene plošče v polarnih morjih, ki se ponekod razmikajo, pokajo in lomijo, drugod pa podrivajo druga pod drugo, pri čemer se led na takšnih stikih kopiči in dviguje. Nekaj podobnega lahko opazujemo tudi pri litosferskih ploščah, le da so razmerja tisočkrat večja.

Zemljina litosfera je razdeljena na šest velikih in vsaj devet manjših plošč, ki se na medsebojnih stikih razmikajo, približujejo ali drsijo druga ob drugi.

Prerez skozi Zemljino skorjo in del plašča

kn

Oceanske in kontinentalne plošče

Kontinentalna skorja pod najvišjimi gorstvi

Litosferske plošče delimo na kontinentalne in oceanske, pri čemer kontinentalne zajemajo poleg celin tudi velike dele okoliških morij. Meje oz. stiki med ploščami so namreč po večini na dnu oceanov.

Litosferske plošče nimajo enake debeline. Oceanske plošče (plošče pod oceani) so debele do 15 km, kontinentalne plošče (plošče pod celinami) pa so precej debelejše, pod nekaterimi najvišjimi gorstvi segajo tudi 200 km globoko. Kljub temu v nekakšnem trajnem ravnovesju stabilno »plavajo« na mehkejši astenosferi. Vse to zelo spominja na plavanje ledenih gora, ki so do devetih desetin potopljene v morje. Višji ko je del nad gladino, globlje v morje sega potopljeni del. Podobno je pri litosferskih ploščah. Višje ko so gore na kaki celini, globlje segajo v astenosfero potopljene »korenine« te celine.

Zgradba Zemlje in njeno površje | 11

OG UCB 2020 Notranjost.indd 11

11/08/2020 15:28

a. co m

Litosferske plošče, njihovi stiki in smeri njihovega gibanja

ar n

1. Kateri so notranji in kateri zunanji preoblikovalni procesi?

2. V čem se kontinentalna skorja razlikuje od oceanske?

3. Zakaj temperatura z globino narašča in od kod ta toplota?

TEORIJA O TEKTONIKI PLOŠČ

kn

jig

OD WEGENERJEVE TEORIJE O POTOVANJU CELIN DO TEORIJE O TEKTONIKI PLOŠČ Na karti sveta lahko hitro opazimo skoraj neverjetno sovpadanje oblike Gvinejskega zaliva v Afriki in obale na vzhodu Južne Amerike.

Takšni nenavadno prilegajoči se obrisi celin so že stoletja pritegovali pozornost in navajali na misel, da so bile celine nekoč združene. Prvo resnejšo teorijo o tem je leta 1912 razvil Alfred Wegener. Domneval je, da so bile vse današnje celine nekoč združene v velikansko pracelino, ki jo je poimenoval Pangea.

Pred 200 milijoni let je ta začela razpadati, posamezni deli pa so potem »potovali« v različne smeri.

Današnja razširjenost nekaterih fosilov na nekoč skupni pracelini

12 | Zgradba Zemlje in njeno površje

OG UCB 2020 Notranjost.indd 12

11/08/2020 15:29

a. co m

Wegener se pri oblikovanju svoje teorije ni opiral le na skladnost med afriško in južnoameriško obalo, ampak tudi na podobno geološko sestavo in razširjenost fosilov na obeh straneh Atlantika. Zanj je bila prav prisotnost enakih fosilov najtrdnejši dokaz, da sta bili celini nekoč združeni.

Poznejša raziskovanja oceanskega dna v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so dala številne odgovore na vprašanja, na katera Wegener še ni znal odgovoriti. Nastala je teorija o tektoniki plošč, ki jo danes priznavajo po vsem svetu in je glede na pomembnost primerljiva z razvojnim naukom pri biologiji. Z njeno pomočjo lahko pojasnimo številna ključna dogajanja na Zemljinem površju in pod njim, kot so premikanje celin, nastajanje gorstev, vulkani, potresi in podobno.

Razpadanje praceline Pangee in nastanek današnjih celin po Wegenerju

NA ČEM TEMELJI TEORIJA O TEKTONIKI PLOŠČ?

jig

ar n

K oblikovanju teorije je najprej pripomoglo odkritje znanstvenikov, da so dna oceanov bistveno mlajša, kot so pričakovali, in da naj bi nastala kasneje kot osredja današnjih celin. Ko so opravili sistematične meritve, so na dnu oceanov odkrili več kot 60.000 km dolg sistem srednjeoceanskih hrbtov, ki se v povprečju dviguje kar 3000 m nad oceanskim dnom. Čeprav je večinoma skrit pod morjem, je najdaljši in najizrazitejši »gorski« sistem na Zemlji.

Znanstveniki so ugotovili tudi, da se z oddaljevanjem od srednjeoceanskih hrbtov starost oceanskega dna povečuje. Na podlagi tega so prišli do zaključka, da so srednjeoceanski hrbti posebna območja oceanskega dna, ki se počasi razpirajo. Skozi razpoke iz notranjosti Zemlje navzgor prodira magma, ki razmika plošče in zapolnjuje vrzeli. Tako počasi nastaja novo oceansko dno.

globokomorski jarek

kn

srednjeoceanski hrbet

Stalni krogotok litosferskih plošč in različni načini njihovega stikanja

Zgradba Zemlje in njeno površje | 13

OG UCB 2020 Notranjost.indd 13

11/08/2020 15:29

a. co m

ar n

Shematski prerez glavnih litosferskih plošč na Zemlji (od 30° s. g. š. do 30° j. g. š.)

Znanstvenikom se je takoj zatem postavilo logično vprašanje. Če se oceansko dno vzdolž oceanskih hrbtov vsako leto poveča za nekaj centimetrov, zakaj se potem ne poveča celotna površina Zemljine skorje?

Sledil je lahko le en logičen odgovor. Očitno se mora skorja nekje drugje krčiti ali kako drugače »izginiti«.

Ravno to pa se dogaja na območjih globokomorskih jarkov, ki ležijo na robovih oceanov. Tam se oceansko dno upogne in podriva pod kontinentalne litosferske plošče. Pod določenim kotom (40–60 stopinj) tone v globino in se počasi raztali v astenosferi.

Tako smo prišli do stalnega krogotoka: oceansko dno se na območju srednjeoceanskih hrbtov zaradi izlivov lave neprestano »rojeva« na novo, nato pa počasi potuje vedno bolj stran od mesta nastanka, dokler v globokomorskih jarkih končno ne potone pod drugo litosfersko ploščo in se ne raztali nazaj v magmo. Prav toliko »površja« Zemlje, kot ga vsako leto nastane na novo, ga letno tudi izgine v njeno notranjost.

Srednjeoceanski hrbti in globokomorski jarki so meje oz. stiki med različnimi litosferskimi ploščami. Te stike imenujemo tudi »šivi« in niso vedno tako izraziti kot v opisanih primerih. Stikata se namreč lahko dve oceanski plošči, oceanska plošča s kontinentalno ali pa dve kontinentalni plošči. Na teh stikih se pojavlja velika večina potresov in aktivnih vulkanov ali ognjenikov na svetu.

Zemlja torej ni nekaj negibnega, tako njeno površje kot notranjost sta v stalnem gibanju. Litosferske plošče se pri pogrezanju v določeni globini Zemljinega plašča raztalijo in se potem počasi gibljejo v zaključenem krogotoku, ki ga lahko primerjamo s kroženjem vode pri kuhanju v loncu. Segreta voda na sredini lonca se najprej dviguje do površja, nato se razteka do roba lonca, se ohlaja in ob robu lonca počasi tone do dna, kjer se krogotok začenja znova.

Podobno se dogaja tudi s kamninami, ki se (tako kot kovine) pri visokih temperaturah zmehčajo in raztalijo. Zato se lahko počasi gibljejo v opisani smeri.

V določenem času se dna oceanov tako obnovijo.

Vse to dogajanje pa mora imeti stalen vir energije, brez katerega bi vse mirovalo. Ta vir je razpadanje radioaktivnih elementov v notranjosti Zemlje.

kn

jig

Kroženje vode pri kuhanju v loncu (levo) in kroženje kamnin na Zemlji (desno)

LITOSFERSKE PLOŠČE SE STIKAJO NA TRI NAČINE Prvi način je razmikanje plošč. Dve plošči se razmikata, v nastalo razpoko pa prodira magma, ki počasi »gradi« srednjeoceanski hrbet. Verjetno najbolj znan primer je Srednjeatlantski hrbet. Oceansko dno se vzdolž njega letno v povprečju razmakne za 2,5 cm.

To pomeni, da se širina Atlantskega oceana vsako leto poveča za 2,5 cm oz. da je Amerika vsako leto za toliko bolj oddaljena od Evrope in Afrike.

Razmikanje litosferskih plošč na primeru Srednjeatlantskega hrbta

14 | Zgradba Zemlje in njeno površje

OG UCB 2020 Notranjost.indd 14

11/08/2020 15:29

Islandija kot učilnica za spremljanje tektonike plošč

a. co m

Otok Islandija je edinstven naravni laboratorij za opazovanje učinkov razmikanja plošč, saj leži na območju Srednjeatlantskega hrbta. Tu se sredi otoka stikata Severnoameriška in Evrazijska plošča, pri čemer se prva odmika proti zahodu, druga pa proti vzhodu. Otok se zato počasi deli na dve polovici, ki se počasi raztegujeta v smeri zahod–vzhod, nastale vrzeli pa zapolnjuje lava. Na območju razmikanja in v njegovi okolici tako vlada živahna vulkanska in potresna dejavnost.

V nasprotju z drugimi deli Srednjeatlantskega hrbta, potopljenimi pod morje, razmikanje na Islandiji poteka na kopnem. Tega dogajanja verjetno nikjer drugje na svetu ne moremo spremljati tako »v živo«. Bolj ko se približujemo območju razmikanja, to je »šivu«, več manjših skalnih razpok, vzporednih s smerjo »šiva«, opazimo na površju. Samo območje razmikanja pa najlepše simbolizira velika razpoka v Thingvellirju, ki ni prav daleč od glavnega mesta Reykjavíka. Obiskovalec ima v njej resnično občutek, da stoji točno na meji med dvema litosferskima ploščama. Islandci so v njej kar na prostem ustanovili prvi parlament na svetu.

kn

jig

ar n

Zelo znano območje razmikanja je tudi v vzhodni Afriki. Ugreznina Rdečega morja je razločna meja med Afriško in Arabsko ploščo, novo območje razmikanja pa nastaja na afriškem kopnem, in sicer vzdolž Srednjeafriškega in Vzhodnoafriškega tektonskega jarka. Skrajni vzhodni del Afrike se tu počasi ločuje od preostale celine. Na območju tega razmikanja so velika podolgovata jezera, čez nekaj deset milijonov let pa bo tam morje.

Drugi način stikanja litosferskih plošč je približevanje plošč. Oglejmo si najprej stike med oceansko in kontinentalno ploščo. Najlepše primere imamo na obeh straneh Tihega oceana, kjer ležijo značilni globokomorski jarki. Shema je naslednja. Oceanska plošča, ki je precej tanjša in gostejša, se na območju globokomorskega jarka upogne in pod določenim kotom podriva pod precej debelejšo kontinentalno ploščo. Takšno podrivanje imenujemo subdukcija. Ker je oceanska plošča gostejša, jo njena lastna teža vleče v globino, kjer se počasi raztali.

Oglejmo si še, zakaj na takšnih stikih prihaja do vulkanizma. Na vrhu vsake oceanske plošče se sčasoma odloži sorazmerno tanka plast sedimentov, ki imajo precej manjšo gostoto od same oceanske plošče. Ti sedimenti ob »šivih« skupaj z oceansko ploščo tonejo v Zemljin plašč, se raztalijo in pretvorijo v magmo, ki pa je redkejša od tiste v okolici. Zaradi vzgona se začne ta redkejša magma dvigovati proti površju (na skici je narisana v obliki kapljic, ki se dvigujejo), kjer pride do vulkanskih izbruhov.

S približevanjem plošč nastajajo nova otočja (npr.

Japonska), ali pa se zaradi pritiskov dvignejo nagubana gorstva (npr. Andi).

Približujeta se lahko tudi dve kontinentalni plošči.

Takšen je primer Himalaje na stiku Indijske in Evrazijske plošče.

Razpoka v strjeni lavi, v kateri so ustanovili prvi parlament na svetu

Vzhodnoafriški tektonski jarek v Keniji

globokomorski jarek

Približevanje plošč – stik oceanske in kontinentalne plošče Zgradba Zemlje in njeno površje | 15

OG UCB 2020 Notranjost.indd 15

11/08/2020 15:29