Monografija dr. Tanje Černe je izjemno delo. Pred specialne in rehabilitacijske pedagoge, vzgojitelje, učitelje in druge strokovne delavce postavlja pomembno motivacijsko spodbudo, izziv in priložnost, da bolje razumemo otroke, ki izkazujejo rizičnost za razvoj disleksije, disortografije in disgrafije, ter otroke in mladostnike z že prepoznano disleksijo, disortografijo in disgrafijo, da znamo izbrati pravilne strategije pomoči ter otroke in mladostnike ustrezno opremiti za življenje. Kot profesorica defektologije in izvajalka dodatne strokovne pomoči v osnovni šoli sem izredno navdušena nad vsebinskim bogastvom te monografije, v kateri so opredeljene specifične učne težave in natančno opisane stopnje obravnave.
Poznavanje opredelitve disleksije, delitev glede na vzrok motnje, nazorna predstavitev simptomov disleksije skozi različna življenjska obdobja, poznavanje vsebin in postopkov diagnostičnih ocenjevanj v različnih življenjskih obdobjih so vsebine, ki so za nas, strokovne delavce, dragocene in jih je treba poznati. Izredno uporabno vrednost imajo primeri SRP mnenj za otroke in mladostnike v različnih življenjskih obdobjih. Posebnega pomena so tudi pristopi, aktivnosti in intervencijsko-korektivne strategije za krepitev šibkih funkcij in korekcijo disleksije v različnih življenjskih obdobjih. Zapisane so v razvojnem zaporedju, izbor ustreznih aktivnosti in strategij pa prispeva k učinkovitosti strokovne pomoči. Strokovni delavci se ob delu z otroki in mladostniki pogosto soočamo z izzivi, ki se pojavljajo ob procesu lateralizacije, ob razvoju dominantne roke, ob usvajanju dinamičnega tritočkovnega prijema, ob učenju hitrega desetprstnega slepega tipkanja na računalnik, ob uporabi informacijske tehnologije ...
Poglavje o disgrafiji govori o sistematičnem prepoznavanju, diagnostičnem ocenjevanju specifične motnje pisanja in o načinih učinkovite strokovne pomoči.
Disortografija je manj poznana specifična motnja, zato je še toliko bolj dragoceno, da je predstavljeno diagnostično ocenjevanje v šolskem obdobju ter da so opredeljene prilagoditve pri pouku, ki jih potrebujejo otroci in mladostniki z disortografijo, ter intervencijsko-korektivne strategije.
Pridobivanje in razvijanje kompetence učenje učenja je za otroke in mladostnike s SUT izredno pomembno. V šolskem letu 2020/2021 sem imela priložnost, da sem se udeležila izobraževanja za vodenje skupine učenje učenja za učence s specifičnimi učnimi težavami pod vodstvom dr. Tanje Černe. Po akcijskem načrtu, ki je natančno opisan in predstavljen tudi v tej monografiji, vodim delavnico za učenje učenja. Vanjo je vključenih pet mladostnikov s specifičnimi učnimi težavami, ki obiskujejo deveti razred. Sprotne evalvacije kažejo pozitivne izkušnje učenja: mladostniki se seznanjajo z uporabo različnih učnih strategij in jih prenašajo v domačo situacijo, krepijo svoje organizacijske veščine, zmanjšujejo testno anksioznost, razvijajo samoregulacijske učne spretnosti in krepijo učno motivacijo.
Medsebojno sodelovanje strokovnih delavcev obsega timsko sodelovanje, ki je lahko interno in/ali medinstitucionalno; za učenčev uspeh je izredno pomembno. Pogosto se učitelj ali drugi strokovni delavec sprašuje, kako naj se pripravi na timski sestanek, kako naj napiše poročilo za zunanjo strokovno ustanovo in katere vsebine naj opredeli v poročilu. Avtorica te napotke natančno opredeli in predstavi. Del soustvarjalnega odnosa vključuje tudi partnersko sodelovanje s starši. Moje izkušnje neposrednega partnerskega sodelovanja s starši kažejo, da je najpomembnejši korak vzpostavljanje in izgradnja odnosa, ki temelji na skupni odgovornosti. V zadnjem poglavju strokovnega gradiva so
nazorno in natančno predstavljene vsebine partnerskega sodelovanja s starši, ki nas strokovne delavce vodijo skozi vsebine, o katerih naj spregovorimo s starši, opredeljene pa so tudi naloge staršev.
Monografijo z naslovom Razumeti Disleksijo, disortografijo in disgrafijo iz srca priporočam vsem specialnim in rehabilitacijskim pedagogom, defektologom, drugim izvajalcem dodatne strokovne pomoči in strokovnim delavcem, ki vsakodnevno neposredno delate z otroki, ki izkazujejo rizičnost za razvoj disleksije, disortografije in disgrafije, ter z otroki in mladostniki z že prepoznano disleksijo, disortografijo in disgrafijo. Šele ko se strokovni delavci okrepimo in opolnomočimo v prepoznavanju in razumevanju otrok in mladostnikov s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami, lahko izbiramo ustrezne intervencijsko-korektivne strategije, s katerimi vplivamo na kompetence otrok in mladostnikov.
Brigita Jahić, prof. defektologije za osebe z motnjami v duševnem, telesnem in gibalnem razvoju