Šmarski podeželski zdravniki by Marko Samec

Šmarski podeželski

ZDRAVNIKI 1870-1970 Življenje in delo prvih ljudskih zdravnikov v Šmarju pri Jelšah

KNJIŽNICA

šmarje pri jelšah

KNJIŽNICA

šmarje pri jelšah

Šmarski podeželski

ZDRAVNIKI 1870-1970

Življenje in delo prvih ljudskih zdravnikov v Šmarju pri Jelšah • Pripravljeno ob domoznanski razstavi Knjižnice Šmarje pri Jelšah od 8. 5. do 26. 6. 2019 3

Spremna beseda

Vas, trg, mesto se razvijajo skozi dejavnosti cerkve, šolstva, zdravstva, kulture ter ostalih javnih služb. Da inštitucija ali javne službe zaživijo, so potrebni ljudje, ki se zavedajo večjega pomena ustvarjanja, povezovanja in verjamejo v višje cilje ter tako določajo pogled v prihodnost. Mogoče jih zaznamuje tudi malce naivnosti, entuziazma, vztrajnosti in objektivnosti. Nemalokrat pa jim pomembnost, da so delovali v naših krajih, piše zgodovina. Teh pomembnih ljudi, ki so delovali in pustili pečat v Šmarju pri Jelšah, je veliko. Pri tej razstavi so v ospredju začetniki delovanja družinske medicine in zdravniki, ki so postavili temelje primarnemu zdravstvu v Šmarju pri Jelšah. Zgodovinsko delo ali opis začetka delovanja zdravnikov v Šmarju pri Jelšah sega v obdobje konca 19. stoletja, ko je slovenski rodoljub in veleposestnik Franc Skaza v Šmarje pri Jelšah za zdravnika povabil dr. Josipa Vošnjaka. Kasneje je časovno obdobje s svojim delovanjem v Šmarju pri Jelšah zaznamoval dr. Jožef Rakež, ki je zdravniško delo v naših krajih opravljal 42 let. Leta 1924 je odprl privatno zdravniško ordinacijo dr. Viktor Lorger, ki je kasneje postal prvi uradni zdravnik in upravnik takratnega Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah v Skazovi hiši. Tam je delovala tudi prva zobozdravstvena ambulanta pod okriljem zobozdravnice Amalije Anderluh. Največji napredek sodobnega zdravstva v občini Šmarje pri Jelšah pa je prispeval dr. Joško Majhen, ki si je kot dolgoletni direktor TOZD ZD Šmarje pri Jelšah prizadeval za ustanovitev sodobnih zdravstvenih postaj na območju celotne občine. Če strnimo skupaj vse njihove lastnosti, ki so privedle do vpisa njihovih del v zgodovino, lahko rečemo, da so to lastnosti ljudi, ki ne opravljajo zgolj zdravniškega poklica. Poleg zahtevnega osnovnega poklica je vsak izmed njih prispeval še svoj prosti čas, ki ga je namenil razvoju stroke, kulture, povezovanja in ustvarjanja zgodovine slovenstva ter zdravstva v Šmarju pri Jelšah. Prav to dela ljudi velike. Ti zdravniki so za seboj pustili velike škornje, v katere je zahtevno stopiti. Kljub temu so jih njihovi nasledniki zdravniki, ki delujejo na področju Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah, z veseljem obuli in nadaljujejo njihovo poslanstvo na področju zdravstva na našem območju. Jasna Žerak, mag. posl. ved Direktorica JZ ZD Šmarje

Šmarski zdravniki iz različnih obdobij (iz leve): Josip Vošnjak, Jožef Rakež, Viktor Lorger, Joško Majhen, Amalija Anderluh.

O razstavi

Pričujoča razstava prikazuje življenje in delo šmarskih zdravnikov, ki so v preteklosti skrbeli za preventivo in zdravje prebivalcev našega kraja in okolice. Nastala je iz gradiva, ki ga hrani Knjižnica Šmarje pri Jelšah v svoji domoznanski zbirki, ter gradiva nekaterih zasebnih družinskih arhivov. Bogata zbirka fotografij s svojo zanimivo vsebino kar sama kliče po predstavitvi. S pomočjo obstoječih virov smo obogatili fotografije še s kratkim besedilom in ponudili našim občanom vpogled v življenja zdravnikov, ki so se v težkih razmerah borili za razvoj sodobnega zdravstva. Izobraženi, razgledani in sočutni zdravniki so svoje življenjsko delo posvetili ljudem. Posvetimo danes spomin na njih in ga ohranimo za prihodnje rodove. Del razstave bo postavljen kot stalna razstava v Zdravstvenem domu Šmarje pri Jelšah. Mateja Žagar, avtorica razstave

Izgradnja sodobnega Zdravstvenega doma v Šmarju pri Jelšah Po drugi svetovni vojni so bili prvi prostori Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah v hiši Franca Skaze, kjer je imel ordinacijo zdravnik dr. Viktor Lorger. Zdravstveni dom je dobil nove, večje in moderne prostore v novi stavbi leta 1962. Poleg splošne zdravstvene ordinacije ter dispanzerja za matere in otroke so se razvile še patronažna služba, reševalna služba, diagnostična služba, rentgenska diagnostika, delna fizioterapija, zobna ambulanta in lekarniška postaja. Leta 1978 so stavbo razširili in pridobili še tri sodobne zobne ordinacije s prostorom za zobni rentgen, poseben prostor za fizikalno terapijo, pulmološko ambulanto, razširili so laboratorij ter povečali kletne prostore v modernizirane garaže. Zdravstveni dom je takrat dobil tudi dežurno sobo za zdravnika in patronažno sestro.

Zdravstveni dom v Šmarju pri Jelšah s prizidkom, 1978.

Zdravstveni dom v Ĺ marju pri JelĹĄah ob otvoritvi, 1962.

Josip VoĹĄnjak, dr. med. 1834-1911

Prvi doktor medicine v Šmarju pri Jelšah od leta 1870 do 1872 Dr. Josip Vošnjak je bil prvi doktor medicine, ki je deloval v Šmarju pri Jelšah kot okrožni oz. podeželski zdravnik. Rodil se je 4. januarja 1834 v Šoštanju. Gimnazijo je obiskoval v Celju in Gradcu, srednješolsko izobrazbo je končal z odliko na Dunaju, kjer se je vpisal na medicinsko fakulteto. Leta 1858 je bil promoviran za doktorja medicine in kirurgije. Prvo leto se je zaposlil kot civilni zdravnik v ljubljanski vojaški bolnišnici, kjer je pomagal pri oskrbovanju in operiranju ranjencev. Po sprejetju ustave leta 1861 je na pobudo dr. Bleiweisa v Kranju začel zbirati podpise za podporo narodnemu programu za Zedinjeno slovenijo. Kranj je kmalu zapustil in se zaposlil kot okrajni zdravnik v Slovenski Bistrici, s katero je ostal povezan vse do svoje smrti, saj si je tam ustvaril družino. Zaradi narodnobuditeljskega delovanja so se razmere v Slovenski Bistrici v nekaj letih tako zaostrile, da je sprejel prošnjo prijatelja, slovenskega rodoljuba in veleposestnika Franca Skaze, ter se leta 1870 preselil v Šmarje pri Jelšah. Poleg zdravniškega poklica se je dr. Josip Vošnjak tudi v Šmarju ukvarjal s politiko, saj so ga že takoj po prihodu izvolili za načelnika v okrajni zastop. Njegova bojevita narava in zavzemanje za slovenstvo sta spodbudila tudi Franca Skazo, ki je v teh letih že začel boj proti germanizmu v domačem kraju. Dr. Josip Vošnjak je sodeloval s Francem Skazo pri prevzemu v last prve slovenske tiskarne v Mariboru, katere pogodbo o ustanovitvi so Franc Skaza, Franc Rapoc in Hugo Tančič podpisali leta 1871 v Skazovi hiši v Šmarju. Dr. Josip Vošnjak je bil v obdobju službovanja v Šmarju tudi poslanec v štajerskem deželnem zboru, politično aktiven v času oblikovanja slovenske narodnostne identitete je pripomogel k prebujanju narodnostne zavednosti tudi med Šmarčani. Umirjenega okolja v Šmarju se je kmalu naveličal in se leta 1872 preselil v Ljubljano.

Jožef Rakež, dr. med. 1865-1943

Zdravnik v Šmarju od 1893 do 1935 Jožef Rakež se je rodil 31. januarja 1865 v Železni Kapli na Koroškem v preprosti trški družini. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, leta 1876 pa je šolanje nadaljeval na celovški gimnaziji. Prvi razred gimnazije je zaključil z odliko in bil sprejet na Marijanišče, kjer je v tretjem razredu prejel štipendijo Jakoba Pavliča. Zaradi odličnega uspeha je po šestem razredu leta 1882 dobil štipendijo Gašparja Pilata, zadnja leta šolanja pa je nekaj zaslužil tudi s poučevanjem. Leta 1884 je maturiral in se jeseni vpisal na Medicinsko fakulteto Univerze v Gradcu.

Križevački statuti 1928, J. R. Mukolovecky – Josip Rakež.

V Gradcu so slovenski visokošolci leta 1875 ustanovili Slovensko akademsko društvo Triglav, ki so ga imenovali tudi literarno in zabavno društvo, saj so ga poleg literarnega izražanja namenili tudi zabavi. Ob raznih svečanostih so prirejali slavnostne govore, največkrat pa so člani predavali iz področij svojega študija. Poleg izobraževanja so mladi Slovenci v tujini potrebovali medsebojno povezovanje, ohranjanje slovenske besede in domačega petja, ko so v mladih letih pridobivali svoj značaj, ustvarjali lastno mišljenje ter se kot učitelji in narodni buditelji vračali nazaj v domovino. Kot dejaven član društva se je Jožef Rakež Triglavu pridružil že na začetku študija v Gradcu. Tam je navduševal s svojimi predavanji, tako s strokovnimi s področja medicine, s katerimi je dokazoval svojo visoko strokovno podkovanost, kot s šaljivimi predavanji, ki so odražala njegov smisel za humor. V času študija pa je pod psevdonimom J. R. Mukolovecki izdal šaljive Križevačke statute, ki so pomenili Slovenski zakonik veselemu pivskemu društvu.

Po opravljenem doktoratu leta 1892 je bil dr. Jožef Rakež nekaj časa pomožni zdravnik v deželni bolnišnici v Ljubljani, eno leto okrožni zdravnik v Ljutomeru, 2. septembra 1893 pa je začel svojo življenjsko pot v Šmarju pri Jelšah. Zdravniško delo priljubljenega podeželskega zdravnika je bilo vedno socialno neoporečno. Bil je zdravnik, ki je svoje znanje v dobrem in slabem delil tudi s preprostim človekom. S svojim delom in izkušnjami je bil vzornik in učitelj tudi ostalim zdravnikom predvojnega sreza Šmarje.

Pred prvo svetovno vojno se je skupaj z drugimi narodno zavednimi Šmarčani zavzemal za uporabo slovenskega jezika v uradih in šolah. Več let je sodeloval v krajevnem šolskem odboru in v odboru šmarske Hranilnice in posojilnice, kjer je marsikaterega kmeta rešil pred propadom. V Šmarju pri Jelšah je deloval kot banovinski zdravnik in sreski sanitetni referent do upokojitve leta 1935. Rakež je imel svojo ordinacijo v domači hiši v Šmarju pri Jelšah, ki je stala na mestu, kjer je danes policijska postaja. Poleg dobrega znanja botanike, ki so ga imeli takratni zdravniki, se je v nekaj mesecih prakse v lekarni usposobil za pripravo zdravil in vodenje dobro založene priročne lekarne. Mnoga zdravila je pripravljal sam iz zelišč, ki so rasla na njegovem vrtu ob hiši.

Družina dr. Jožefa Rakeža, 1936. Z leve stojijo Ana Radej (hči), njen mož Radej, Karolina Majhen (hči), njen mož Jože Majhen, Joško Majhen (vnuk), sedita Ana Rakež (žena) in dr. Jožef Rakež.

Hiša družine Rakež v Šmarju pri Jelšah, okoli leta 1920.

Dr. Jožef Rakež z ženo Ano in hčerama Ano in Karolino na vrtu ob hiši v Šmarju, okoli 1940.

Dr. Jožef Rakež je bil izven akademskih krogov znan kot izjemen recitator slovenske pesmi. Njegova ljubezen do leposlovja, predvsem do poezije, je bila velika, saj je tudi sam pisal pesmi. V Ljubljanskem zvonu je v letih od 1884 do 1898 objavljal strokovne članke, v Triglavanskih listih nekatere svoje pesmi, razprave in biografije. Objavljal je tudi v Mohorjevem koledarju, leta 1892 je izdal knjižico Oko in sluh. Prijateljeval je z Antonom Aškercem, častil Frana Gestrina in Simona Gregorčiča, za vzornika pa je imel Franceta Prešerna. Dobro je poznal češko, rusko, italijansko in francosko literaturo. Rad je prebiral latinske in grške pisatelje, pesnike ter mojstrsko obvladal tuje jezike. V svojih številnih govorih je večkrat uporabljal latinske citate, s katerimi je lahko tudi odličnega poznavalca jezika spravil v zadrego. Veliko ljubezen dr. Jožefa Rakeža do književnosti nam potrjuje njegova bogata knjižnica, v katero je zbiral in hranil številne prve izdaje velikih slovenskih literatov ter nam na ta način zapustil neprecenljivo dediščino slovenske literarne pomladi.

Jožef Rakež: POJEZIJE (rokopis) in poljudno-znanstvena črtica UHO IN SLUH (spodaj) ter sonet Nezvesti (desno), 1912.

Viktor Lorger, dr. med. 1891-1971

Zdravnik v Šmarju od 1924 do 1964 Viktor Lorger se je rodil 12. novembra 1891 v Šmarju pri Jelšah v preprosti trški družini materi Otiliji in očetu Francu. Po končani osnovni šoli v Šmarju je gimnazijo obiskoval v Celju, študij pa je nadaljeval na medicinski fakulteti v Gradcu. Zaradi prve svetovne vojne je moral študij prekiniti in se pridružiti avstro-ogrski vojski. Leta 1915 je bil ujet in zaprt v rusko ujetništvo v Sibiriji. Viktor Lorger se je tudi v vojski izobraževal. Tam je pridobil čin oficirja in ker se je šolal za zdravnika, je lahko v ujetništvu preživel v boljših razmerah kot navaden vojak. V skromnih razmerah ujetništva, izven urejenih zdravstvenih ustanov je nudil zdravniško pomoč in si z improvizacijami potrebnimi pri opravljanju tudi zahtevnejših kirurških posegov pridobil veliko izkušenj.

Dr. Viktor Lorger v avstro-ogrski vojski, 1917.

Po končani vojni je leta 1922 dokončal študij medicine in po doktoratu dve leti služboval v Mariborski bolnišnici. Leta 1924 je odprl privatno zdravniško ordinacijo v Šmarju pri Jelšah in kasneje postal tudi banovinski oz. uradni zdravnik. Poslanstvo podeželskega zdravnika je bilo v tistih časih zelo težko, saj je zdravnikov primanjkovalo. Kmečko prebivalstvo je redko obiskalo zdravnika v ordinaciji, zato je zdravnik obiskoval bolnike večinoma na njihovih oddaljenih domovih. Veliko posegov, ki jih danes opravijo specialisti le v bolnišnicah, je bilo treba opraviti kar pri bolnikih doma. Delal je v medicinsko neurejenih razmerah, brez antibiotikov, s pomanjkljivo opremo in kljub temu ni imel smrtnega primera. Lotil se je primerov v porodništvu, kirurgiji in drugih strokah, ki bi bili brez interventne zdravstvene pomoči brezupni. Leta 1933 je po dopolnjenem tečaju na Dunaju opravil prvo transfuzijo krvi po Percyju na domu bolnice.

DruĹžina Lorger, okoli leta 1900. Viktor Lorger stoji spredaj na sredini z materjo Otilijo (levo) in bratom Francem (desno), zadaj so Viktorjeve sestre Zofija, Karolina in Marija.

Razglednici iz vojnega ujetniĹĄtva. Zgoraj Novo Nikolajwsk 1915 in spodaj Irkutsk 1916.

Prvi zdravstveni dom v Šmarju pri Jelšah je imel prostore v hiši Franca Skaze, upravnik je bil dr. Viktor Lorger. V hiši sta bili zdravstvena in zobna ordinacija.

Zdravstvena ekipa v Šmarju pri Jelšah, ordinacija v Skazovi hiši, 1951. Od leve proti desni: Avgust Anderluh – zobotehnik, Mara Fink, dr. Viktor Lorger, Olga Završka – zobna asistentka, Amalija Anderluh – zobozdravnica, Tonček Anderluh – zdravnik, Marta Hrašovec – medicinska sestra.

S privatno ordinacijo dr. Viktorja Lorgerja je bila povezana tudi Reševalna služba, ki so jo ustanovili leta 1946 pri Občinskem rdečem križu. V stavbi, kjer so imeli Habjanovi in Wagnerjevi nekoč hleve, je bila šmarska Policijska postaja, ki je obveščala reševalce o nujnem prevozu bolnikov. Voznik reševalec je čakal na poziv v reševalnem vozilu, ki je bilo parkirano pod lipo ob hiši Vide Lorger, rojstni hiši dr. Viktorja Lorgerja. Kot okrajni sanitetni referent in vztrajen organizator preventivnega dela je dr. Viktor Lorger prirejal številne tečaje o higieni in prvi pomoči ter organiziral potujoče razstave o preventivni medicini. Prvo dežurno mesto reševalca pod lipo pred rojstno hišo dr. Viktorja Lorgerja, 1931.

Razstava o higieni in zdravi prehrani, 1963.

Lorger je v Šmarju sodeloval pri rdečem križu, v številnih društvih in pomagal pri ohranjanju kulturnega utripa in povezovanja ljudi. Aktiven je bil tudi na političnem področju, od leta 1934 do 1936 je bil predsednik občine Trg Šmarje pri Jelšah in predsednik krajevnega šolskega obora, katerega član je bil več let. Pod njegovim načelstvom je bila leta 1936 ustanovljena Vodovodna zadruga z omejeno zavezo, v okviru katere so zgradili zajetje za vodovod v Šmarju pri Jelšah. Z njegovo pobudo je Olepševalno društvo Procvit v Šmarju pri Jelšah leta 1935 zgradilo bazen.

Gradnja šmarskega bazena leta 1935 (desno) in otvoritev bazena v Šmarju pri Jelšah, 1936 (spodaj).

Dr. Viktor Lorger s sinom Viktorjem in ženo Vido, 1939.

Dr. Viktor Lorger je imel prvi avtomobil v Šmarju, 1950.

Desno: Boč, 1928. Levo: Pot na Triglav s prijatelji, 1928.

Viktorja Lorgerja je oblikovalo trdno medicinsko znanje, izredna delavnost in osebno prizadevanje. Bil je cenjen zdravnik, ljudje so mu zaupali in ga spoštovali. Za svoja prizadevanja, za obsežno in plodovito dejavnost je prezidij narodne skupščine FLRJ dr. Viktorja Lorgerja odlikoval z medaljo dela in redom za zasluge za narod. Zaradi velikih zaslug za slovensko zdravništvo ga je leta 1961 Občni zbor SZD v Celju izvolil za častnega člana. Hiša dr. Viktorja Lorgerja v kateri je imel svojo privatno ordinacijo in dežurstvo.

Prim. mag. JoĹĄko Majhen, dr. med. 1927-1988

Zdravnik v Šmarju od 1953 do 1988 Joško Majhen se je rodil 1. maja leta 1927 v Šmarju pri Jelšah na Jelšingradu, kjer je bil njegov oče oskrbnik. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, državno realno gimnazijo pa v Celju in jo uspešno zaključil z višjim tečajnim izpitom leta 1946. Decembra leta 1944 se je pridružil Okrožnem odboru OF Kozje, kjer je najprej deloval kot aktivist, v začetku leta 1945 pa kot borec in kulturno prosvetni referent v 1. bataljonu Kozjanskega odreda. Zima mu je povzročila hude ozebline na nogah, zato je aprila zapustil Kozjanski odred in med zdravljenjem deloval v Okrajnemu odboru OF Šmarje pri Jelšah, kjer je sodeloval pri agitacijskem propagandnem delu ter na Okrožnem komiteju SKOJ-a Celje – okolica kot profesionalni mladinski aktivist, opravljal je tudi druge priložnostne naloge okrajne organizacije vse do osvoboditve. Po vojni je delal kot okrajni politični funkcionar v okraju Šmarje pri Jelšah in na Okrožnem komiteju v Celju. Sodeloval je v več mladinskih delovnih brigadah in kot aktivni udeleženec NOV ostal aktiven tudi na političnem področju.

Joško Majhen, študentska leta 1946.

Leta 1946 je nadaljeval šolanje na Univerzi v Zagrebu, kjer se je vpisal na Medicinsko fakulteto. Želja postati zdravnik ga je spremljala že od zgodnjega otroštva, saj je imel dobrega vzornika v svojem dedu dr. Jožefu Rakežu, ki je bil v Šmarju okrožni zdravnik. Leta 1953 je doktoriral in se zaposlil najprej za nekaj časa v Slovenj Gradcu, kmalu za tem pa v Šmarju pri Jelšah, kjer je bil leta 1960 imenovan za upravnika zdravstvenega doma.

Leta 1971 je zasedel mesto vodje splošne medicine v ZD Celje in bil leta 1973 imenovan za direktorja v takratnem regionalnem zdravstvenem domu. Strokovno se je izpopolnjeval v Centralnem higienskem zavodu Ljubljana za delo v dispanzerju za ženske, otroke in šolsko mladino ter prevzel cepljenje otrok.

Od leta 1978 in vse do prerane smrti leta 1988 je delal kot direktor ZD Šmarje pri Jelšah. Večino časa se je posvečal delu zdravnika splošne medicine, poleg tega je skrbel je za organizacijo zdravstva v celotni takratni občini Šmarje pri Jelšah, ki je v šestdesetih letih preteklega stoletja dobila moderne zdravstvene domove v Šmarju pri Jelšah, Rogaški Slatini in Rogatcu ter nove zdravstvene postaje v Podčetrtku, Kozjem in Bistrici ob Sotli. Skrbel je za dobre delovne pogoje zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja, predvsem pa za pogoje zdravljenja bolnikov. Dr. Joško Majhen je kot član Združenja zdravnikov splošne medicine Jugoslavije in član Mednarodnega združenja zdravnikov splošne medicine sodeloval na številnih simpozijih, kjer je tudi predaval. S sodelovanjem, povezovanjem in izmenjavo izkušenj je skrbel za izboljšave na področju zdravstvenega varstva, zdravstvene vzgoje in na področju znanstvenoraziskovalnega dela, za kar je leta 1988 pridobil naziv primarij. Zapuščino družine Rakež-Majhen je dr. Joško Majhen v svoji oporoki po smrti zapustil Knjižnici Šmarje pri Jelšah. Zapuščina zajema osebne predmete, fotografije, pisma in knjižnico družine Jožefa Rakeža in Joška Majhna, ter predstavlja del domoznanske zbirke Knjižnice Šmarje pri Jelšah.

Zgoraj: podelitev diplome v Zagrebu, 1953. Levo: dr. Joško Majhen na VI. Jugoslovanskem simpoziju o zdravstvenem varstvu na ravni zdravstvenega doma, 1978. Desno: dr. Joško Majhen na Kongresu zdravstvenih domov Jugoslavije, 1981. Vir: Zapuščina družine Rakež-Majhen, Domoznanska zbirka Knjižnice Šmarje pri Jelšah.

Spodaj: Dr. Joško Majhen s svojo ženo Ljudmilo, okoli 1960. Desno: dr. Joško Majhen v svoji knjižnici, okoli 1980.

Amalija Anderluh 1905-1990

Prva zobozdravnica v Šmarju od 1948 do 1968 Amalija Anderluh se je rodila 22. decembra 1905 v Gradacu v Beli krajini. Leta 1933 se je poročila z Avgustom Andrluhom, ki ga je spoznala, ko je hodila v Šmarje obiskovat svojega brata Janka Pluta, šmarskega trgovca. Po poroki sta nekaj časa živela v Beogradu, kjer je Amalija delala kot zobotehnica, kasneje pa v Ljubljani, kjer je leta 1941 končala dentistično šolo in postala zobozdravnica. Ob njej se je tudi mož Avgust učil za zobotehnika. Pred začetkom druge svetovne vojne sta se preselila v Črnomelj, kjer je med vojno delala v zobni ordinaciji za borce NOV, kjer so se zdravili najvišji predstavniki naše oblasti Boris Kidrič, Josip Vidmar, Stane Rozman. V ordinacijo so prihajali tudi člani zavezniške misije in ameriški piloti, ki so se izkrcavali na osvobojenem ozemlju Bele Krajine. Avgust Anderluh je bil od leta 1947 do 1952 predsednik Krajevnega ljudskega odbora (KLO) Šmarje pri Jelšah ter od leta 1952 do 1955 predsednik novo oblikovanega Občinskega ljudskega odbora (ObLO) Šmarje pri Jelšah. Ob koncu vojne sta imela v Ljubljani svoj zobotehniški laboratorij, kjer je tudi Avgust dokončal dentistično šolo. Kmalu po vojni sta se z družino preselila nazaj v Šmarje in leta 1948 kot prva uradna zobozdravstvena uslužbenca prevzela zobozdravstveno delo v novoustanovljeni zobni in zdravstveni ambulanti v Skazovi hiši poleg dr. Viktorja Lorgerja. Kasneje sta imela zobno ambulanto tudi v svoji hiši v Šmarju, ki stoji ob božji poti k Sv. Roku.

Zobozdravstvena ekipa, 1951.

Amalija in Avgust Anderluh, 1933.

Družina Anderluh – Amalija in Avgust s hčero Moniko in sinom Janezom, 1940.

Amalija in Avgust Anderluh sta takoj po vrnitvi v domače Šmarje začela prebujati od vojne prekinjeno kulturno delovanje v kraju. Recitacije, skeči, petje in gledališke predstave so odzvanjale v skromni dvoranici z odrom v gostilni Habjan.

Miklova Zala, 1952. Draga Ruth, 1955.

Krčmarica Mirandolina, 1955. Županova Micka, 1957.

Leta 1949 je bilo ustanovljeno Kulturno-umetniško društvo Anton Aškerc, v okviru katerega je delovala dramska skupina pod njunim okriljem. Tako sta v povojnem času z izborom raznovrstnih iger, režijo in dobro izvedbo popeljala amatersko dramsko skupino do velikega uspeha. Pod njunim vodstvom so uprizorili igre Županova Micka, Razvalina življenja, Krčmarica Mirandolina, Celjski grofje in druge. Največjo atrakcijo pa sta ustvarila leta 1952 s Sketovo Miklovo Zalo uprizorjeno na prostem.

VIRI Agrež, M. (1987). Pravi, ljudski zdravnik. Novi tednik, 41(16/17), str. 6. Cerovšek, R., Srdoč, E. (2000). Viktor Lorger, dr. medicine, raziskovalna naloga. Enciklopedija Slovenije (več knjig) (1978–2002). Ljubljana: Mladinska knjiga. Franič, D. (2003). In memoriam pri. Mag. Jožko Majhen, dr. med. Zdravstveni vestnik, 72(7/8), str. 464–465. Kotnik, F. (1948). Dr. Jožef Rakež. Koledar družbe sv. Mohorja 1947, str. 157–159. Lešničar, J. (1971). Dr. Viktor Lorger. Zdravstveni vestnik, 40, str. 328. Majhen, J. (1987). Naši vzorniki in učitelji. Monitor – glasilo delavcev Zdravstvenega centra Celje, 11(feb.), str. 8–9. Majhen, J. (1984). Viktor Lorger. V Med Bočem in Bohorjem, str. 650. Pertl, E. (1984). Oris razvoja zdravstva in socialnega varstva na območju OS Šentjur/Celje in OS Šmarje pri Jelše od prvih začetkov do danes. Časopis za zgodovino in narodopisje, 55(2), 276–298. Vošnjak, J. (1982). Spomini. Ljubljana: Slovenska matica.

GRADIVO SO ZA NAMEN RAZSTAVE IN KATALOGA PRISPEVALI Janez Anderluh, Gusta Grobin, Zdravstveni dom Šmarje pri Jelšah, Zavod za kulturo Slovenska Bistrica.

KOLOFON Izdala Knjižnica Šmarje pri Jelšah, zanjo dr. Marko Samec. Besedilo in izbor slikovnega materiala pripravila Mateja Žagar. Slikovno gradivo: Domoznanska zbirka Knjižnice Šmarje pri Jelšah, zasebna last Guste Grobin in Janeza Anderluh. Oblikoval Marko Samec. Lektorirala Natalija Čokl Šoštarič. Tisk: Podoba d. o. o. Naklada: 250 izvodov www.s-je.sik.si Šmarje pri Jelšah, 2019

KNJIŽNICA

šmarje pri jelšah

Šmarski podeželski

ZDRAVNIKI 1870-1970 Življenje in delo prvih ljudskih zdravnikov v Šmarju pri Jelšah

KNJIŽNICA

šmarje pri jelšah